studia hereditati universitatis letnik 9 številka 2 2021 volume 9 number 2 2021 studia universitatis hereditati Znanstvena revija za raziskave in teorijo kulturne dedišcine Letnik 9, številka 2, 2021 / Volume 9, Number 2, Year 2021 Glavna in odgovorna urednica ter urednica številke / Editor-in-chief dr. Zrinka Mileusnic (Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper) Izvršni in tehnicni urednik revije, oblikovanje in prelom / Managing Editor dr. Jonatan Vinkler (Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper) Uredniški odbor / Editorial Board dr. Vesna Bikic (Arheološki institut Beograd, SANU), dr. Valentina Brecko Grubar (Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Jadranka Cergol (Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Zdravka Hincak (Filozofski fakultet, Sveucilište u Zagrebu), dr. Matej Hriberšek (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani), dr. Katja Hrobat Virloget (Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Alenka Janko Spreizer (Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Petra Kavrecic (Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Irena Lazar (Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Tea Perincic (Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka), dr. Marcello Potocco (Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Maša Sakara Sucevic (Pokrajinski muzej, Koper), dr. Peter Sekloca (Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Alenka Tomaž (Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Jonatan Vinkler (Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Jana Volk (Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Paola Visentini (Museo Friulano di Storia Naturale, Udine) Izdajatelj / Publisher Univerza na Primorskem – Založba Univerze na Primorskem University of Primorska – University of Primorska Press © 2021 Založba Univerze na Primorskem / University of Primorska Press Zanjo/For Publisher: prof. dr. Klavdija Kutnar, rektorica Titov trg 4 SI-6000 Koper ISSN 2350-5443 doi: https://doi.org/10.26493/2350-5443.9(2) Izid revije je financno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije s sredstvi državnega proracuna iz naslova razpisa za sofinanciranje izdajanja domacih znanstvenih periodicnih publikacij. studia universitatis hereditati studia hereditati universitatis letnik 9 številka 2 2021 volume 9 number 2 2021 studia hereditati studia universitatis Zrinka Mileusnic 9 Uvodnik Editorial Mersiha Imamovic 11 Following the Roman Road on Mountain Konjuh near Kladanj Po sledeh rimske ceste na planini Konjuh pri Kladnju Barbara Hofman, Borut Toškan 29 Arheološka izkopavanja v Kopru med leti 2005 in 2019 s poudarkom na poznoanticni materialni kulturi Archaeological excavations in Koper between 2005 and 2019 with emphasis on late antique material culture Andrej Gaspari, Rok Humerca, Jure Žvan 51 Arheološki sledovi ribolova na Blejskem jezeru: porocilo o podvodnem odkritju dveh košarastih vrš Archaeological traces of fishing on Lake Bled: report on the underwater discovery of two basket-shaped fish traps Urška Ivancic Petelin, Eva Premrl, Sara Veber, Vangel Vesovski 73 Bogastvo in revšcina na slovenskem podeželju v evropski primerjalni perspektivi: zapušcinski inventarji (17.–18. stoletje) Wealth and poverty in the Slovenian countryside in a European comparative perspective: legacy inventories (17th – 18th century) 93 97 Vsebina Contents Jadranka Cergol Gabrovec Recenzija Recensione Karmen Medica Recenzija 7 studia hereditati studia D D ruga številka 9. letnika revije Studia Universitatis Hereditati uresnicuje želje in ambicije uredništva po objavah kakovostnih prispevkov iz razlicnih humanisticnih in družboslovnih strok, ki odražajo razsežnost raziskovalne in pedagoške dejavnosti Fakultete za humanisticne študije Univerze na Primorskem in njeno vpetost v evropski raziskovalni prostor. Prispevki v pricujoci številki prinašajo rezultate raziskovalnega dela naših raziskovalcev, sodelavcev iz Slovenije in tujine in uspešnega dela naših študentov. Znanstvenim clankom sledita tudi dve recenziji znanstvenih monografij. Sklop znanstvenih prispevkov obsega 4 clanke, katerih povezovalna nit so raziskave ma- terialne kulture na temelju arheoloških in arhivskih virov. Številko zacenjamo s prispevkom Mersihe Imamovic z naslovom Po sledeh rim- ske ceste na planini Konjuh pri Kladnju. Avtori- ca predstavi terensko raziskavo rekognosciranja rimskih komunikacij v okviru razsikovalnega projekta in prinaša nove ugotovitve o poteku in znacilnostih rimskih cest v današnji Bosni in Hercegovini, s poudarkom na razvoju in kontinuirani rabi cest, ki so preckale zahtevne planinske predele v regiji. Prispevek Arheološka izkopavanja v Kopru cijo življenja na slovenskem podeželju v 17. in 18. med leti 2005 in 2019 s poudarkom na pozno-stoletju. Raziskava je potekala v okviru seminaranticni materialni kulturi podpisujeta Barbara Hofman in Borut Toškan in se v njem posve- cata materialni kulturi poznoanticne naselbine na koprskem otoku. Avtorja sta analizirala arheološko in osteološko gradivo iz še neobjavljenih https://doi.org/10.26493/2350-5443.9(2)9-10 universitatis Uvodnik Editorial Zrinka Mileusnic Univerza na Primorskem, Slovenija zrinka.mileusnic@fhs.upr.si raziskav vec lokacij v Kopru, ki so bile raziskane med leti 2005 in 2019. Novi podatki dopolnju jejo poznavanje poznoanticne meje poseljenosti in diferencirajo poselitveni in grobišcni areal na osrednjem delu otoka, kar omogoca dodatni vpogled v poznoanticno strukturo mesta in po tencialno urbanisticno rekonstrukcijo. Rezultate podvodnih arheoloških raziskav v kopenskih vodah Slovenije predstavijo Andrej Gaspari, Rok Humerca in Jure Žvan v prispev ku Arheološki sledovi ribolova na Blejskem jeze ru: porocilo o podvodnem odkritju dveh košara stih vrš. Izhajajoc iz najdb dveh kosšarastih vrš, nas avtorji seznanijo z agrarno dejavnostjo ribo lova in razvojem ribiških pripomockov od praz godovine dalje. Prispevek z naslovom Bogastvo in revšcina na slovenskem podeželju v evropski primerjalni perspektivi: zapušcinski inventarji (17.–18. sto letje) je rezultat analize zapušcinskih inventar jev, ki so jo opravili Urška Ivancic Petelin, Eva Premrl, Sara Veber in Vangel Vesovski. Analize zapušcinskih inventarjev iz kmeckega okolja in njihova primerjava s podobnimi študijami v raz licnih evropskih državah omogoca rekonstruk skega dela študentov zgodovine, pod mentor- stvom red. prof. dr. Aleksandra Panjeka in od 9 raža kakovostno pedagoško delo, ki študentom omogoca prve korake v znanstveno-raziskoval nem delu. 1 110 00 Številko zakljucujeta dve recenziji znanstvenih monografij, ki ju podpisujeta Jadranka Cergol Gabrovec in Karmen Medica. Želimo vam prijetno branje! studia hereditati studia Following the Roman Road on Mountain Konjuh near Kladanj Po sledeh rimske ceste na planini Konjuh pri Kladnju V clanku so predstavljeni rezultati raziskav rimske ceste na planini Konjuh (Bosna in Hercegovina). Gre za sledove cestnih komunikacij, ki so vodile skozi današnja naselja v obcini Kladanj. Dolocena je dolžina odkritih (v celoti ali delno ohranjenih) odsekov ceste, nato njihova širina, naklon, višina nasipa ter vrsta kamna na ocišcenih delih. Na podlagi najdenih sledi je bilo ugotovljeno, da je rimska cesta prihajala iz smeri Olova, nato pa se je preko prelaza Stara Karaula spustila v Kladanj po jugovzhodnih pobocjih planine Konjuh. En krak te ceste je vodil iz Kladnja skozi naselja Plahovci in Pauc do kraja Pekara (danes Moška voda), ki leži v dolini reke Drinjace. Na podlagi najdenih sledi rimske ceste in posnetka le-te ter avstro-ogrskih posebnih zemljevidov je bila izvedena njihova georeferenca. Kljucne besede: Konjuh, Kladanj, rimska cesta, Dobra voda, Metaljka This paper presents research results of a Roman road on Mountain Konjuh (Bosnia and Herzegovina). It documents the remnants of road communications in modern settlements in Konjuh municipality. We documented the length of the discovered road sections (completely or partially preserved), their width, slope angle, embankment height, and stone type on the cleaned parts. According to the found remains, we concluded that this Roman road went from the direction of Olovo, and that it passed the Stara Karaula pass and over the slopes of Konjuh and then arrived at Kladanj. One leg of this road led from Kladanj through the settlements of Plahovici and Pauc to Pekara locality (today known as Muška voda), in the river valley of Drinjaca River. We performed its georeferencing according to the found marks of the Roman road, recording them and studying the Austro-Hungarian maps. Key words: Konjuh, Kladanj, Roman road, Dobra voda, Metaljka universitatis tain. The project named “Reconnaissance of the old road (cobbled road) on Konjuh” was realized in the organization of Tuzla University. The field constituted of Doc. Dr. Mersiha Imamovic, project leader; Prof. Emeritus Dr. Enver Imamovic, consultant; Prof. dr. Bego Omercevic, consultant; History department graduates Nermina Bikic, Amina Parlic and Sedin Bedak from https://doi.org/10.26493/2350-5443.9(2)11-28 Mersiha Imamovic University of Tuzla, Faculty of Philosophy mersiha.imamovic@unitz.ba F F rom June to September 2020, we have per-Philosophy Faculty of Tuzla University. Field ex- formed the first phase of the research of old ploration demanded cooperation and help from road communications on Konjuh moun-colleagues from other institutions, among those were: Prof. Dr Irena Lazar and Prof. Dr Zrinka Mileusnic from Primorska University in Koper; Prof. Dr Snežana Božanic from Novi Sad Uni versity and assistant Amela Mulahmetovic form Tuzla University; Museum of Eastern Bosnia in 11 Tuzla and Institute for Protection and Exploita tion of Historical and Natural Heritage of Tuz- la Canton (TK). 12 Technical support was provided by professional services, without which the research would not achieve the accomplished results. Members of these services are: Dževad Softic, Supervisor in Public Institution (PI) “Zašticeni Pejsaž Konjuh”; Senad Kavazovic; Rešad Ahmetovic and Edin Šuvalic from PI “Šume TK” Public limited Company (PLC) Kladanj; Enes Avdibegovic; Manager of PI “Šume TK” PLC Kladanj Amel Mazalovic, Manager of PI “Zašticeni Pejsaž Konjuh” Vahid Bašic; Ministry of Spatial Planning and Environment Protection TK lead by Elvir Rožnjakovic and Ministry of Culture, Sport and Youth TK lead by Srdan Micanovic; Kladanj municipality led by Mayor Jusuf Cavkunovic and his Advisor DenisCamdžic, and surveyors Derva Šarac, Amra and Edis Imamovic. Volunteers also helped by cleaning the overgrowth and removing the soil to uncover the stones on the road route. These operations were performed by: workers of PI “Šume TK” PLC Kladanj, workers of PI Zašticeni Pejsaž Konjuh” (Softic, Hadžikic, Imamovic), Cycling Club “Živinice”, Scouting Unit “Plamen” Banovici, and manager Ovcina with associates. The Federal Ministry of Education and Science partially financed the project. Italian NGO CISP, led by manager Jasmina Ovcina has provided significant financial support for the research and exploration of Roman road. Thanks to everybody who helped in the realization of this phase of research, especially Professors Imamovic and Omercevic, graduates (now Bachelor of History) Bikic, Parlic and Be- dak, Supervisor Softic, FMNO and CISP. Without the help of the people of ZP Konjuh and Forestry and their terrain knowledge, such research could not be performed as effectively. Research Area Description Konjuh is a mountain located in the northeast part of Bosnia and Herzegovina. It is bordered by rivers Seona, Turija, Litva and Oskova on the north, Gostelja and Tuzla-Sarajevo highway on the east, and Krivaja on the south and west. Together with Ozren, Javor or Javor Gora, Konjuh Figure 1. Position of Mountain Konjuh. Figure 2. Sites in a broader geographical context. constitutes a chain of bordering (higher) mountains which, together with Trebava and Majevi- ca, represent a transition from Dinara mountain system to spacious Pannonian lowland. Konjuh mountain massif is a watershed between Krivaja, Spreca and Drinjaca. Geologically observed, it is constituted by serpentinite, diabase and tuff rocks. Konjuh spreads over five municipalities: Kladanj, Olovo, Zavidovici, Banovici andŽivinice. Mountain massif of Konjuh has a diverse flora and fauna. In the area of “Zašticeni Pejsaž” (Protected landscape), four types of pine forests were determined and classified, some rare examples of spruce (Piceetum montanum Illyri- cum), then some mixed mesophilic forests, mostly deciduous (common hornbeam, European hop-hornbeam, common alder, European aspen, wych elm, sycamore maple, beech, large-leaved lime, fir, sessile oak), many medicinal and edible herbs are also found on Konjuh, and endemic species as: Euphorbia gregersenii, Viola beckiana, Halacsya sendtneri, Fumana bonapartei, Gyps- ophyla spergulifolia, Potentilla visianii, Alyssum bertolonii subsp. Scutarinum (Ouzounov et al. 2020, 15, 39-49). Bosnian iris (Iris bosniaca), can be found on the locality of Muška voda (Đug 2013, 300-301). Many species of invertebrates and bats, seven species of woodpecker, many mammal species, most important are: brown bear (Ursus arctos), wild cat (Felix silvestris) and grey wolf (Canis lupus) are part of rich fauna of Konjuh (Ouzounov et al. 2020, 69-86). Average height of the mountain is 1000 m. Higher than its average are the following peaks: Vina Kruška(1088 m), Brezina (1120 m), Šuplji Javor (1157 m), Zidine (1180 m), Suho Drvlje (1206 m), Bijeli Vrh (1272 m), Zeciji rat (1275 m) and the peak of Konjuh itself (1328 m). Project Methodology The methodology included geodetic, photographic, and descriptive documentation of the Roman road route. GIS (geographical information system) technology was also used to create databases and extensive fieldwork. This technology provided interoperability of data and created the graphic and alphanumeric database. In the beginning, georeferencing of Austro- Hungarian maps (rasters) of the old survey of Kladanj area was performed on 15 maps which were set up for the first time in the State coordi nates system of Bosnia and Herzegovina (Gauss Kruger projection – Bassel ellipsoid 1841.) and superimposed over the orthophoto template from 2018. By using the vectorization method (creating the points and polygons) in GIS, on the MapInfo (shape file) software platform, we have created a model data of the road route and important sites. We have used the data to analyse and create descriptive and metric data inside the database (such as route length, coordinates, and other metric data).1 Review of some cultural-historical marks The appearance of the first humans in the area of Kladanj dates back to prehistoric ages. The oldest confirmation about this is the drawings found in Djevojacka pecina, located near the modern settlement of Brateljevici (Basler, Mulaomerovic 1984, 5-7). Drawings contain horse and deer riders, standing figures, and one everyday hunt scene. The drawings are damaged and were drawn over in later phases, complicating their complete reconstruction and determination. Some of them may date back to Bronze Age (Basler, Mulaomerovic 1984, 7-9, T. I-IV). Prehistorical fort ruins above the settlements provide compelling confirmations about humankind’s presence on the Konjuh and in the Kladanj area. One of them is above Gojsalici. From the plateau of one of those forts, at 900 m elevation, it was possible to observe the events in the river valley of Drinjaca. The fort is naturally protected from three sides, and the fourth side, almost on the same level, is connected to the surrounding high region of Konjuh. Access to the fort plateau is only possible from the north-eastern direction.2 Plateau is 300 m long and 50 m wide. Descending from the plateau from the north-east direction towards the north, remnants of drywall are visible. It was constructed 1 Financial support was provided by Italian NGO CISP whose partners are Kladanj Municipality and Ministry of Spatial Planning and Environment TK. 2 Thanks to our local guide Rifet Ahmetspahic, nature and cultural heritage lover, who helped us visit the fort and its surroundings. following the roman road on mountain konjuh near kladanj 13 14 Figure 3. Gradina in Gojsalici, drywall remnants (photo M. Imamovic). from neatly laid down stones, and it is 15 m long, 1.10 m wide and 15 cm to 30 cm high. Further, another part of drywall remains is 5 m long, 1.10 m wide, and 30 cm to 35 cm tall. Drywall contours are spreading from the north-northeast and are 100 m long (Imamovic 2020). Near the fort in Gojsalici there is a Figure 4. Gradina in Gojsalici, drywall remnants (photo M. Imamovic). spring named Dobraca. Three more forts exist in Kladanj municipality: one in Tuholj (Topographic map of Kladanj), another in Brgule and third between Pauc and Zagrade (Register of PI Institute for Protection and Exploitation of Cultural and Historical Heritage TK). Markings of fort settlements conclude that there were roads through the modern settlements in the Kladanj area, even in the prehistorical era. These roads usually went in natural directions. It is common knowledge that the oldest roads followed the well-trodden animal paths. Animals in their everyday foraging created those paths. Like that, humans from that age traced the first roads by moving instinctively and without a clear plan. Later, those roads would be repaired and maintained because of everyday human needs. Similar to their ancestors, it is quite possible that Romans, during their road construction in the area of Konjuh, followed the natural directions of roads, giving advantage to connecting of existing fort settlements. It was, in any case, the most convenient and the simplest way to lay the road routes. Terrain configuration also forced them to adhere to such rules. We also confirmed this by reconstructing Roman roads themselves Several proofs are witnessing the human activity in the Kladanj area in medieval times. Several necropolises of stecak tombstones and sin follow i ng t h e rom a n roa d on mou n ta i n kon j u h n e a r k l a da n j 15 Figure 5. Significant Roman communications in Bosnia and Herzegovina (AL BiH 1988). gle stecak tombstones were discovered, a total of around 430 (Lovrenovic 2008,193). Necropolis with 46 stecak tombstones was documented in Gojsalici (AL BiH 1988, Tome 3, 70). This necropolis is 1000 m away by air from the fort. Several single stecak tombstones were found on the localities of Hrid, Pepici, Hajdari (Gojakovici), Stanovi (Mošulj), Vitalj and Lijehe, 1000 m to 2000 m away from the fort near Gojsalici. Also, several Ottoman tombstones were discovered in the Kladanj area. These discoveries are important because they are located next to the remnants of communications dating back to Roman, Ottoman and Austro-Hungarian times. Research Motives of Old Road Communications on Konjuh I was inspired to research the old road communications on Konjuh by the assumptions of researcher E. Pašalic, who, in his time, was dedicated to studying this problem and gave a vast scientific contribution to the clarification of Roman roads built in the area of modern Bosnia and Herzegovina. In his elaboration of the road Salona-Argentaria, E. Pašalic says: ”the road Salona-Argentaria in its ending part from the area of Breza-Dabravina-Vareš continued next to Olovo and Kladanj towards rivers Drinjaca and Drina”, emphasizing that that direction is not explored 16 (Pašalic 1960, 70).3 As called by Bojanovski, his assumption or dilemma is justified. He tried to solve it by asking: ”what is the road Sarajevo-Romanija- Drinjaca? Is it the connection between Salona and Argentaria, as if considered by Ballif and Domaszewski, or the road Salona-Argentaria should be looked for on the stretch BrezaVareš- Olovo-Kladanj-Drinjaca valley which had not been explored yet?” (Bojanovski 1974, 185; 1981, 165). Bojanovski, in contrast to Pašalic, thought that this direction does not lead to Drina, but towards the north, to Spreca valley and beyond (Bojanovski 1981, 166-170). Some of the Peculiarities of Roman Road Construction Military, political, and economic interests of the Roman Empire were of crucial importance considering the construction of good roads in modern Bosnia and Herzegovina. The construction of these roads largely depended on terrain configuration. High engineering expertise and construction operative, especially considering the workers’ terrain and difficulties encountered. Romans tried to connect all significant places, settlements, or areas rich with natural resources. Considering that the subject of our research goes through mountain areas, roman builders encountered the circumstances requiring extreme technical solutions (Forbes 1934, 4; Davies 1998, 1-16; De Benedictis et al. 2018, 13-15; Dalgaard et al. 2020, 12-13). Completed Roman roads in Bosnia and Herzegovina sometimes went through the shortest and most convenient directions and sometimes went against that technical principle. Discovered parts of Roman road on Konjuh tell us that it mostly went in a straight line, going through steep and challenging terrain. Because of that, high slope and ascent angles could not be avoided on some parts. So how these problems were solved? The practical solutions for this 3 Argentaria is mentioned in Tabula Peuntigeriana where the road stations were marked in this order: Salona - XVI - Tilurio - XXII - Ad - Libros - IX - In monte Bulsino - VI - Bistue vetus - XXV - Ad Matricem - XX - Bistue nova - XXIV - Stanecli - Argentaria problem certainly existed. Two variants are possible. One is reloading to the second carriage or reducing the load from the main carriage on the spot of ascent. The second is boosting the carriage with one or more horse pairs (Carreras 2019, 280-293). Romans did not have clearly defined rules regarding the slope angle at the beginning of the road construction. That slope angle depended on many factors, mostly terrain configuration, purpose and geological and topographical characteristics of the terrain (AL BiH 1988, Tome 2, 152). Thus such slopes cannot be taken as ultimately allowed. Such an example was found in Prud near Hardomolje, where the slope had an angle of 23% (Bojanovski 1977, 116). Romans did not care much about the road slope angle when they were building the older roads in the area of modern Italy. However, starting from the 2nd century AD, rules regarding the acceptable slope had been changed, for example, the roads in modern Germany (Rhineland- Palatinate). Angles of the slopes there were around 8%. However, the measured slope angle on some parts was significantly higher, even from 16% to 20% (Herzog, Schröer 2019, 5). Slope or ascent of the road was dictated by the terrain through which the road went. Higher slope angles were common in mountain areas. The research on Konjuh proved this. By elaborating the slope of the road E. Pašalic says that: “Roman road constructors did not shy away from leaving the straight road line when it should go through the plateau where the terrain is closed and protected from slides, they also very rarely avoided very steep slopes” (Pašalic 1975, 63-64). Metaljka The first information about the signs of road communication in the Kladanj area was obtained from local people, who based their accounts on stories and memories from childhood and gave their observations about the marks of Figure 6. Location of the Metaljka site. 5. old roads.4 Their stories mostly matched the existing condition on some of the localities. One such location is Metaljka (Vrh),5 located above the village of Pauc, at an elevation of 950 m. This locality spreads on the section of the separate leg of Roman road communication, which branched off from the main road in Kladanj, and then went over Plahovici, Pauc and Usjelina to Pekara locality (Muška voda today), located in the Drinjaca valley. Based on the Austro- Hungarian special maps, we divided this leg of Roman road into three sections: the first one stretches from Kladanj to Metaljka locality with a length of 7.221 m; the second section stretches from Metaljka to Usjelina locality with a length of 1.760 m, and the third section stretches from Usjelina to Pekara locality with a length of 1.977 4 Thanks to Esed and Mehmed Jusupovic and Huso Halilovic. 5 Toponym Metaljka can be connected with the fact that it is in the geographical area exposed to gusts of wind (Vi dovic 2011, 179). m. The combined length of this leg of Roman road is 10.958 m. On the location of Mramorak locality, one shorter leg of Roman road branched off, and it, following the Drinjaca river upstream, led to the settlement of Brateljevici. The total length of that leg is 1.558 m. Unfortunately, except for the partially preserved route, we could not find any other signs of the road. After the first field observation, on the section of the road going from Metaljka to Usjelina locality, we discovered well preserved parts of the road, then partially preserved but mostly destroyed remnants of the road and in the end just the fragments of marks of the road communication. After that, based on the performed recording, more detailed analyses, and reconstruction of the direction of the road route, we determined that it is a Roman road, which proved the hypothesis we set. This discovery represents the first and, in every sense, evident proof that it is a road built in the Roman era. Besides, this is a re- following the roman road on mountain konjuh near kladanj 17 18 liable testimony that Romans populated the area of modern Kladanj municipality in their times. Save from the single incidental gold coin Pulcheria - originating from the Eastern Roman Empire (first half of 5th century AD), found in the 19th century (Patsch 1900, 562), other relics from the Antic Age have not been found so far. In his description of eastern Bosnia, Bojanovski put a particular accent on rich forests, thinking of Konjuh and Zvijezda mountains. Regarding that he says ”there are almost no signs of Roman material culture” and that these areas “especially Drinjaca valley are not examined very well archaeologically” (Bojanovski 1982, 129, note 10), even though Drinjaca was the second most important traffic hub for Salona-Argentaria highway after the Drina (Imamovic 1985, 43). Unfortunately, even later, there was no improvement regarding scientific research. However, we believe that these localities and found remnants of Roman road communications will start the new archaeological examinations in the future. On Metaljka locality, we found road remnants, which were considerably destroyed because of the forest exploitation. The road came from the direction of Pauc and Kladanj settlements. It stretched in the direction east-northwest. Two types of limestone were used to pave the carrier layer, larger for the curbs and smaller for the middle part. The margin stones (curbs) vary, ranging from 35 cm to 53 cm long, 23 cm to 41 cm wide and 10 cm to 15 cm high. Smaller stones were installed between the two curbs, with sizes from 10 cm to 32 cm long; 10 cm to 23 cm wide and 10 cm to 13 cm high. The height of the embankment on the Metaljka locality varies from 15 cm to 54 cm. The highest measured slope angle was 28% in the south-western part and 11% in the north-eastern part. The measured and cleaned road section on Metaljka locality is 51.80 m long, and its width varies from 2.50 m and 2.90 m. This road section is only partially preserved in its original condition. On some sections, in its middle construction part, cobblestones are missing, and on the Figure 7. Metaljka, cleaned Roman road (photo M. Imamovic). Figure 8. Metaljka, cleaned Roman road (photo M. Imamovic). remaining section, due to centuries-old vegetation and forest exploitation, it is pretty devastated and destroyed. Intensified forest exploitation required the construction of so-called forest roads used for wood transport. Because of such circumstances, on the road leading from Metaljka locality towards Usjelina, the road is intersected by a forest road. Above the road, well-preserved parts were found, while beneath the road, in the length of 55 m, only the devastated remnants of the Roman road were found. This section of the road is visible, and there are scattered remains of stone slabs here. Also, only rare scattered remnants were found on the next section going all the way to Usjelina locality. Figure 9. Metaljka, condition of Roman road as found (photo, M. Imamovic). follow i ng t h e rom a n roa d on mou n ta i n kon j u h n e a r k l a da n j 19 to store goods, rest of people and transport livestock. The route of this road was challenging in some parts, but it was the only available solution in these mountain conditions. From Us- jelina to Pekara locality, mostly just the road remnants were found, that is, planum (embankment), which goes the full distance of the road. Embankments were earlier determined in some other parts of Bosnia and Herzegovina (Bojanovski 1977, 99, 103, 116; 1978, 59, 74, 93; 1981, 164, 176, 186). The road slope was an important condition for faster and easier traffic flow. Higher angle slope angle on some parts certainly created difficulties in the flow of carriage traffic, especial- Figure 10. Lanište, Ottoman headstones (photo M. Imamovic). Usjelina locality is located at a 40 m higher elevation than Metaljka. Because of that, the angle of the slope of the road leading to Drinjaca is much higher compared to road on the stretch Metaljka - Usjelina. By precise measuring, it was determined that slope angle was even up to 40% on some spots. Judging by the flattened terrain on Usjelina locality, on the spot where the sudden steep slope of the road begins, there probably was a building that could have been used ly heavy wagons. Considering the upper level of animals’ stamina pulling total weight burden, some researchers think that slopes or ascents up to 7% can be overcome and that they are safe for successful travel (Harger, Bonney 1919, 1125) 6 and that every ascent above this percentage would create difficulties. Solutions for overcoming these problems are reloading the burden on pack animals while passengers continue their trip on foot. According to another researcher, the critical slope or ascent angle threshold is 6 Via Egnatia had a slope angle from 15% to 20% on some sections. 20 8-16% (Herzog 2013, 186). As such, this road was not appropriate for heavy carriages. However, in such circumstances, carriages were strengthened with more horses. In the summer period, fewer horses could pull carriages, and in the winter, their number was increased (Berechman 2003, 474). Every transport, human or goods demanded total safety and security. The maximum allowed load was determined to provide normal traffic flow and protect the road. We also searched for the road from Metal- jka (Vrh) towards Pauc, but unfortunately, we could not find other remnants except some incidental curb stone. Along with the road remnants, on Lanište locality, in Potpauc we found an almost destroyed Ottoman graveyard, with only a few preserved tombstones. Judging by the tombstones architecture, which does not contain any epitaphs or artistic motifs, we concluded that they probably come from the 16th and 17th centuries (Bejtic 1953, 285-289; Mujezinovic 1974, 14). Next to this graveyard, Roman road used to pass. That road is remembered by locals Jusupovic and Halilovic, who say that today that road is destroyed, which we had a chance to prove ourselves. Dobra voda Locality During the research process on Metaljka locality, we met the workers of PI “Šume TK” PLC Kladanj. On that occasion, we talked to EdinŠuvalic, Graduate Engineer of Forestry, who told us that a much better preserved cobbled road (“Mary Theresa road”)7 s located south of Kladanj, at Dobra voda locality. Thanks to him and with the help of his colleagues Senad Kavazovic and Rešad Ahmetovic, who have been working in Forestry for a long time, we found the mentioned locality and route of Roman road. Without their help, it would be hard to find the road because of rugged terrain and the 7 We have heard almost identical stories from other locals, who in their accounts for the cobbled roads on other localities, told us that is “Mary Theresa road“. These and similar accounts are present in the other parts of Bosnia and Herzegovina, and even wider, in neighbouring countries (Bojanovski 1981, 132, 159, 164, 170-175; 1984, 160, 167, 169171). Figure 11. Dobra voda, condition of Roman road as found (photo M. Imamovic). cobbled road covered by overgrowth and fallen wood. Besides, big spruce trees have grown with trunk diameters of up to 60 cm on the part of the road route. In contrast to the cleaned Ottoman cobbled road on Miljkovac (130 m), where there is a table with “Roman cobbled road” inscription, which attracted the attention of many visitors, road remnants on Dobra voda locality were only visible on rare spots.8 Dobra voda locality is located on the route of Roman road stretching over the southeast slopes of Konjuh, from the Stara Karaula pass (Solara locality) to Kladanj. According to Austro- Hungarian special maps, its total length is 5.667 m. We divided the road route into three sections: first or upper section stretching from Solara locality to the start of the preserved part of Roman road (285 m above the Dobra voda locality), with the length of 1.903 m; second or middle section connects to the upper and leads to Vratnica locality (1.247 m under the Dobra voda spring), with the length of 1.532 m; and third or lower section going from Vranica locality to Kladanj, with the length of 2.232 m. Dobra voda locality is specific in many regards. It is located at 929 m elevation. On the 8 Except Dobra voda, Metaljka locality was not cleaned, and only because of incidental stones, it could be glimpsed into what kind of road is there. Only after the cleaning process it could be concluded that it is a Roman road. In the future, probably the full route on the Dobra voda locality will be cleaned up. Figure 12. Dobra voda, spring (photo M. Imamovic). Figure 13. Dobra voda, section 1 (photo,M. Imamovic). roadside, there is a strong water spring. Under the spring, there is a section of well-preserved road around 500 m long. Some parts are preserved and visible in the flattened area above the spring, on the mild ascent of the road, followed by mild bends. This part of the road is around Figure 14. Dobra voda, section 1 (photo M. Imamovic). 220 m long. Roman builders likely did that intentionally to achieve a uniform slope angle. After removing low overgrowth, we uncovered the upper-final layer of road construction, with an average height of around 20 cm, orderly paved. At the Dobra voda locality, two road sections are completely cleaned with a length of 116.50 m. The first one is on the elevation, 52.90 m long with a slope angle of 9% to 16%. Its width varies from 2.40 m to 2.90 m. Embankment height goes from 24 cm to 75 cm. At the steepest section of the route, there is a 7 cm high step whose purpose was probably to decrease the steepness of the slope. Besides this one, we also cleaned the section under the Dobra voda spring, which is 64m long with an average slope angle from 3% to 5%.9 On some parts of it, it is completely preserved. The width of the road ranges from 2.40 m to 3.60 m. The height of the embankment varies from 1 m to 1.25 m. Side parts of the road are paved with big, rounded stone slabs, 34 cm to 90 cm long, 23 cm to 50 cm wide and 10 cm to 17 cm high and with an average weight of 60-70 kg. In the middle part of the road, stones are built in dimensions of 15 cm to 60 cm long, 10 cm to 35 cm wide, and 4 cm to 12 cm high. Limestone stones10 are built-in in the final-tread layer, which was prob 9 Slope angle is 24% between sections 1 and 2 in the part which is grubbed up, but the cobbled road itself is not cleaned. 10 There is also a 3 m wide limestone cobbled road found in Bare, whose direction goes approximately Odžak Gradacac (Bojanovski 1984, 242). following the roman road on mountain konjuh near kladanj 21 Figure 15. Dobra voda, the area between sections 1 and 2 (photo M. Imamovic). larly rectangular or square, and the middle part is filled with round, irregular stones of much smaller size. On the flattened part of the road near Dobra voda, we found a channel 2.50 m long built under the slope angle of 5% (14:9 degrees), with the role of improving the flow of water. The width of the road on the spot where the channel is located is 3 m. On the same road section, we found the smaller broken stones on the part without stone plates, which were probably installed as a base for the tread layer of the road construction. On the cleaned-up parts of the road, especially on elevations, it is clear that there is a gentle 22 Figure 16. Dobra voda, section 2 (photo M. Imamovic). ably transported to locality Dobra voda from the quarry around 1 km away. Each plate is carefully formed - by using polishing technique and then installed.11 Curb stones are mostly irregu 11 Finely polished cobbled road was found in Podrinje (Truhelka 1981, 244-245). slope in road construction on both sides, which was planned to diffuse water from the tread layer of the route. From Dobra voda, the road went, over the Vojnik locality, to the Drinjaca valley, approximately on the spot of today’s marketplace in Kladanj. According to the accounts of older locals, there was a natural river pass there, the so-called “gaz”. Figure 17. Dobra voda, section 2 - overflow channel (photo M. Imamovic). The width of the road could vary even in one single section (Dorsey 1991, 18-19). During Emperor Augustus age, rules for building primary and secondary roads were defined: decumanus maximus 40 feet (11.4 m), cardo max- imus 20 feet (5.92 m); secondary roads 12 feet (3.55 m); and one lane roads 8 feet (2.37m) (Dorsey 1991, 18-19). The width of Dolabella’s roads in hilly areas (around 4 m) and in flatlands (4.50 m to 5.50 m) completely matches Augustus’ rules of the building of secondary (decumanus and car- do) roads in the province of Dalmatia (Bojanovski 1981, 164). follow i ng t h e rom a n roa d on mou n ta i n kon j u h n e a r k l a da n j 23 Describing the construction of cobbled Ro- man roads in the area of modern Bosnia and Herzegovina, Ballif says, „/…/ I found the width of cobbled roads fluctuating in the range of 2.0 Figure 18. Location of the Dobra voda site. 24 m to 4.0 m, mostly towards smaller size” (Bal- lif 1893, 9). The average width of the road on Konjuh is around 2.50 m. However, the road is much broader in some sections, which leads us to conclude that the road was adapted to terrain circumstances. In Austro-Hungarian times, a new road was constructed on Stara Karaula - Kladanj, 6.920 m long. With some minor deviations, this road went over the Roman road route. These deviations could only occur because of the higher slope angle. For the construction of this road, the new builder probably used the final layer of the Roman road. This road still exists and is in use. Near the Dobra voda locality, Austro-Hungarian road leaves Roman road and turns right, and it returns near the Vojnik locality and goes down the modern Drum street into Kladanj. Drum toponym tells us that the Ottomans also used this road communication. Today, in this part of town, there is a new road. Drum toponym, is also found near Runovici (Imotsko Pol- je). Besides, such toponyms can be found in many other modern Bosnia and Herzegovina areas. (Bojanovski 1977, 96; 1981, 156, 183; 1984, 192, 244). Studying these problems, researcher E. Imamovic assumes “that Tuzla was connected with ore mountains in middle Bosnia by the road for which Pašalic assumed to be a possible variant of highway segment of Salona-Argnetaria highway, on the relation Visoko-Breza, Olovo-Kladanj-Drinjaca, where one road leg branched off towards the north, which went over Đurdevik12 through Spreca valley, that is to Tuzla (Imamovic 2019).13 He also assumes that Tuzla, as a salt ore mining area, was connected to mining region in east Bosnia. The road went through Spreca valley towards Zvornik. It con 12 Š. Bešlagic made an assumption in 1971 that there was a Roman fort in Đurdevik near Živinice (AL BiH 1988, Tome 2, 106). 13 In October 2019, in Gornja Tuzla, Roman aqueduct 11.15 m long was discovered. It is constructed from brick, and it does not contain ceramic or lead pipes inside which makes it very specific and rare (Imamovic 2019). nected to the primary highway, which led upstream towards mining district Argentaria and downstream towards Sirmium, the capital of Pannonia province. Imamovic also mentions another possible direction of the road. He assumes that there was a road going from Tuzla towards the northeast, in the direction of Priboj near Lopare. It continued towards Janja (Imamovic 1985, 45). However, the assumptions of Bojanovski and Imamovic that one road leg went towards Tuzla are still open and could be proved by new field research. Based on the past scientific knowledge about Roman road construction in modern Bosnia and Herzegovina, the newly discovered Roman road on Konjuh belongs to the 1st century AD. It had primarily military and secondary economical importance for Roman Empire and today’s Bosnian and Herzegovinian areas (Patsch 1906, 158; Bojanovski 1974, 35; Pašalic 1960, 50, 69-70, 74-75, 103-108; Imamovic 1985, 31-52). In that regard: /.../ road altered the nature of space by connecting places that were divided by ranges of mountains /.../. In this sense, the road was a mechanism of Roman power that physically reshaped the landscape after Roman control had initially been asserted through military intervention. The road was a power that produced power that produced a distinctly Roman space across Europe and the Mediterranean (Laurence 1999, 197, 199). Conclusions In Kladanj, Roman road branches into two directions. One of them, probably, went throughthe Drinjaca valley to Šekovici and further towards Drina, and from there downstream to the north, towards Sava and further towards the Roman province of Pannonia and upstream towards Argentaria (broader area of modern Srebrenica). Second branch went from Kladanj, over Plahovici and Plandište locality (near the bridge), over the weekend settlement Drinjaca. Then over the Osica river and then it gets out to Mramorak locality where one branch led over the Ponijerak to Brateljevici, and other branch Figure 19. Roman road on mountain Konjuh (Kladanj area). Cartographic-informatical editing; M. Imamovic, B. Omercevic, A. and E. Imamovic. Figure 20. Cavkunove Drinjace, the route above the weekend settlement - sub wall (photo M. Imamovic). went over the Pauc and Metaljka and Usjelina localities and then went down into Drinjaca valley and got out at Pekara locality (Muška voda today). There is a noticeable sub wall on the section bly during the construction of the Austro-Hun- of this road above the weekend settlement. How-garian road. ever, it is unfortunately mostly destroyed, proba- Figure 21. River pass over the Osica river (photo M. Imamovic). following the roman road on mountain konjuh near kladanj 25 26 Bridge construction in the Roman age in modern Bosnia and Herzegovina is mostly unstudied. Based on past research, Romans consciously avoided building bridges from sturdier materials. They mostly used natural passes (spots on the river where the water level is low because of disunity of the river bed). They also used ferries and ships (Celic, Mujezinovic 1998, 182-183; Bojanovski 1984, 182-183). Following the routes of Roman roads in the area of Kladanj, we conclude that Romans exclusively used river passes to pass the rivers. One of such was over the Osica River, which today is unfortunately almost dried out. We cannot eliminate the possibility of a wooden bridge somewhere in the Kladanj area because Romans often used wood for the bridge-building. Not only for bridges, but they also used wood for other objects lost over time. Also, wood boulders could be used as a sturdy and stable base to cross muddy and swampy terrains (Bojanovski 1984, 204). Summary Research on Konjuh resulted in new scientific discoveries. These discoveries are 1. Roman roads on Metaljka (Vrh) and Dobra voda localities and 2. Ottoman caravan roads on Miljkovac, Paljevac and Buševo localities. All these localities are in Kladanj municipality. Only Miljkovac was known from these localities, part of “Zašticeni Pejsaž Konjuh”, Kladanj municipality. According to oral accounts, there is a “roman cobbled road” in the area of this locality. However, these researches proved a road constructed in the Ottoman era. The Roman road was used in the middle ages and later during the Ottoman reign. From the end of the 19th century (during the Austro- Hungarian administration) until today, new roads have been built in the area of Kladanj. Some of them go over the routes of Roman roads or Ottoman caravan roads, which this research also proved. The Roman road, which connected some modern settlements in Kladanj, opens an important question - what could Romans use in the area of Kladanj? Was it some economic resource or military camp, or both? Until new research, these questions remain open. The Roman road needs immediate and effective protection and support from competent institutions because it represents a precious and representative monument. As such, it has considerable tourist potential. Povzetek Raziskave na planini Konjuh so prinesle nova znanstvena dognanja. Gre za odkritja rimske ceste na najdišcih Metaljka (vrh) in Dobra voda ter otomanske karavanske poti na najdišcih Miljkovac, Paljevac in Buševo. Vsi kraji so del obcine Kladanj. Od omenjenih nahajališc je bil znan le Miljkovac, ki je del zavarovanega podrocja pla- nine Konjuh v obcini Kladanj. Po ustnem izrocilu se na obmocju tega kraja nahajajo “rimski tlakovci”. Vendar je ta raziskava ugotovila, da gre za cesto, ki je bila zgrajena v osmanski dobi. Rimska cesta je bila uporabljana v srednjem veku in kasneje v casu osmanske vladavine. Od konca 19. stoletja (v casu Avsto-Ogrske) do danes so v okolici Kladnja zgrajene in še se gradijo nove ceste, ki se na posameznih predelih raztezajo s trasami rimskih cest ali osmanskih karavanskih poteh, kar je bilo s to raziskavo prav tako ugotovljeno. Rimska cesta, ki je povezovala vec današnjih naselij v obcini Kladanj, postavlja pomembno vprašanje: Kaj so Rimljani lahko uporabljali na obmocju Kladnja? So to neki gospodarski viri ali vojaški tabor ali oboje? Do nove raziskave ostaja to vprašanje odprto. Rimska cesta potrebuje nujno in ucinkovito zašcito pristojnih inštitucij, saj je izjemno dragocen in reprezentativen spomenik in ima kot takšen velik turisticni potencijal. References Tabula Peutingeriana (https://www.euratlas. net/cartogra/peutinger/5_campania/ index.html) Arheološki leksikon Bosne i Hercegovine, Tom 1-3, 1988. (AL BiH) Ballif, P. 1893. Romische Strassen in Bosnien und der Hercegovina, Wien. Basler, Đ., Mulaomerovic J. 1984. „Pecinski crteži u Brateljevicima kod Kladnja.“ Clanci i grada za kulturnu istoriju istocne Bosne 15: 5-9, T. I-IV. Bejtic, A. 1953. Spomenici osmanlijske arhitekture u Bosni i Hercegovini. Sarajevo: Orijentalni institut u Sarajevu. De Benedictis, L., Licio V., Pinna A. M. 2018. „The long-term effects of the historical Roman road network: trade costs of Italian provinces.“ Working Paper, Crenos - Cagliari: 1-64. Berechman, J. 2003. „Transportation-economic aspects of Roman highway development: the case of Via Appi.“ Transportation Research Part A: Policy and Practice 37: 453478. Bojanovski, I. 1974. Dolabelin sistem cesta u rimskoj provinciji Dalmaciji, Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Djela XLVII, CBI 2, Sarajevo. Bojanovski, I. 1977. „Prilozi za topografiju rimskih i predrimskih komunikacija i naselja u rimskoj provinciji Dalmaciji (s posebnim obzirom na podrucje Bosne i Hercegovine), I – Prethistorijska i anticka komunikacija Salona - Narona i njena topografija u svjetlu arheoloških i historijskih izvora.“ Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Godišnjak XV, CBI 13: 83-152. Bojanovski, I. 1981. „Prilozi za topografiju rimskih i predrimskih komunikacija i naselja u rimskoj provinciji Dalmaciji (s posebnim obzirom na podrucje Bosne i Hercegovine), III – Prilog proucavanju antickih naselja i komunikacija u istocnoj Bosni.“ Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Godišnjak XIX, CBI 17: 125-199. Bojanovski, I. 1984. „Prilozi za topografiju rimskih i predrimskih komunikacija i naselja u rimskoj provinciji Dalmaciji (s posebnim obzirom na podrucje Bosne i Hercegovine), IV – Rimska cesta Siscia – Sirmium (Tab. Peut.) i njena topografija.“ Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Godišnjak XXII, CBI 20: 146-266. Carreras C., De Soto P., Muńoz A., Land transport in mountainous regions in the Roman Empire: Network analysis in the case of the Alps and Pyrenees, Journal of Archaeological Science: Reports, Vol. 25, 2019, 280-293. Dalgaard C. J., Kaarsen N., Olsson, O., Selaya, P. 2020. „Roman Roads to Prosperity: Persistence and Non-Persistence of Public Goods Provision.“ https://web.econ.ku.dk/ pabloselaya/papers/RomanRoads.pdf Davies, H. E. 1998. “Designing Roman roads.” Britannia 29: 1-16. Dorsey, D. A. 1991. The Roads and Highways of Ancient Israel. Baltimore: Johns Hopkins University Press. Đug, S., Muratovic, E., Dreškovic N., Boškailo, A., Dudevic, S. 2013. Crvena lista flore Federacije Bosne i Hercegovine, knj. 2. (Nacrt izvještaja-prijedlog). EU „Greenway“ Sarajevo. Celic, Dž., Mujezinovic, M. 1998. Stari mostovi u Bosni i Hercegovini, drugo izdanje, Sarajevo: Publishing. Forbes, R. 1934. Notes on the history of ancient roads and their construction, Amsterdam: Allard Pierson Stichting. Harger, W. G., Bonney, A. E. 1919. Handbook for Highway Engineers: Containing Information Ordinarily Used in the Design and Construction of Roads Warranting an Expenditure of $5000 to $30,000 per mile. McGraw-Hill book company: New York. Herzog, I. 2013. „The Potential and Limits of Optimal Path Analysis.“ In Computational Approaches to Archaeological Spaces, eds. A. Bevan and M. Lake, 179-211. Left Coast Press, Walnut Creek, California. Herzog, I., Schröer, S. 2019.“ Reconstruction of Roman Roads and Boundaries in Southern Germany.” Proceedings of the 22nd International Conference on Cultural Heritage and New Technologies 2017. Vienna CHNT 22, 2017: 1-19. Imamovic, E. 1985. „Rimske rudarske ceste na podrucju Bosne i Hercegovine.“ Prilozi Instituta za istoriju XX/21: 31-52. following the roman road on mountain konjuh near kladanj 27 28 Imamovic, M. 2019. Dnevnik arheoloških istraživanja, Tuzla. Imamovic, M. 2020. Dnevnik rekognosciranja, Konjuh (Kladanj). Laurence, R. 1999. The Roads of Roman Italy. Mobility and Cultural Change. London and New York: Routledge. Lovrenovic, D. 2008. Stecci: bosansko i humsko mramorje srednjeg vijeka. Sarajevo: Rabic Mujezinovic, M. 1974. Islamska epigrafika Bosne i Hercegovine, knj.1. Sarajevo: Veselin Masleša. Topografska karta Kladanj https://www.topografskakarta.com/jugo/ download/srb_25/kladanj_3/kladanj_3. html Ouzounov D., Conti F., Gangale C., Gullo T., Casavecchia S., Gasparri R., Oneto F., et al. 2020. Naucna studija o biodiverzitetu Zašticenog pejzaža “Konjuh.” Comitato Internazionale per lo Sviluppo dei Popoli (CISP), Roma-Tuzla. Pašalic, E. 1960. Anticka naselja i komunikacije. Sarajevo: Svjetlost. Pašalic, E. 1975. „Rimska cesta od Podrašnickog polja do Banjaluke.“ U: Sabrano djelo, 60 67.Sarajevo: Svjetlost. Patsch, K. 1900. „Nahogjaji novaca.“ Glasnik zemaljskog muzeja XII: 543-573. Patsch, K. 1906. „Arheološko-epigrafska istraživanja povijesti rimske provincije Dalmacije.“ Glasnik Zemaljskog muzeja XVIII: 151-181. Registar JU Zavod za zaštitu i korištenje kulturno-historijskog i prirodnog naslijeda TK https://bastina.ba/wp-content/ uploads/2021/04/Registar_dobara_ KLADANJ.pdf Truhelka, C. 1981. „Rimska cesta u kotaru srebrenickom.“ Glasnik Zemaljskog muzeja III: 239 – 245. Vidovic, D. 2011.“ Antroponimija i toponimija Zažablja.“ PhD diss., Sveucilište u Zagrebu. Arheološka izkopavanja v Kopru med leti 2005 in 2019s poudarkom na poznoanticni materialni kulturi Barbara Hofman OKRA arheološke raziskave hofman.barbara@gmail.com Borut Toškan ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo borut.toskan@zrc-sazu.si Clanek predstavlja štiri nove arheološke lokacije v Kopru: Ribiški trg, Škofijsko palaco, Vrtno ulico 2 in Vrtno ulico 8, ki so bile raziskane med leti 2005 in 2019. Osredotoca se na poznoanticne strukture in najdbe. Novi podatki dopolnjujejo poznavanje poznoanticne mejo poseljenosti na Koprskem otoku in diferencirajo poselitveni in grobišcni areal na osrednjem delu otoka, kar omogoca dodatni vpogled v poznoanticno strukturo mesta in potencialno urbanisticno rekonstrukcijo. Drobne najdbe materialne kulture in živalskih kosti na lokacijah opisujejo poznoanticni nacin življenja in gospodarstva v odvisnosti od socialnega statusa prebivalstva. Kljucne besede: Koper, Ribiški trg, Vrtna ulica, Škofijska palaca, pozna antika Archaeological excavations in Koper between 2005 and 2019 with emphasis on late antique material culture The article presents four new archaeological sites in Koper: Ribiški trg, Škofijska palaca, Vrtna ulica 2 and Vrtna ulica 8, excavated between 2005 and 2019. It focuses on late Roman structures and material finds. New data complement the information about Late Antiquity settlement boundary on the island of Koper and differentiate settlements from the cemetery area in the central part of the island, which provides additional insights into the Late Antiquity structural site and potential urban reconstruction. Small finds of material culture and animal bones describe a way of life in the economy depending on the social status of the settlers. Key words: Koper, Ribiški trg, Vrtna ulica, Škofijska palaca, Late Antiquty Uvod P P osamezne anticne najdbe, ki izvirajo s koprskega otoka iz 1. stol. pr. n. št. pricajo o poseljenosti otoka že v pozno republikanskem oz. zgodnjecesarskem casu (Cunja 2001, 296; Cunja 2010, 115). V 1. stol. Aegido ali oppidum civium Romanorum omenja Plinij Starejši. To rimsko naselbino lahko pricakujemo na pro- storu med reko Formio in mestom Parentium. V obdobju preseljevanja in zgodnjega srednjega veka je otok po vsej verjetnosti postal refugij zalednega prebivalstva. Mesto se je imenovalo Cap- ris (Bratož 2001, 39) in kasneje v cast Justina II Iustinopolis. Njegova lokacija na koprski otok ni sporna (Šašel 1974, 488). O tem pricajo številne arheološke lokacije, ostanki materialne kulture, viri in porocila (Trenz, Lazar, Guštin 2011). V tem clanku predstavljena arheološka izkopavanja te lokacije dopolnjujejo. Ribiški trg (2006) Ribiški trg je eden izmed osmih obodnih trgov mesta Koper in leži na severovzhodnem delu otoka. Kot Piazzal di porta Bossedraga je prikazan na karti Pianta di Capod’ Istria Giacoma Fina iz leta 1619. Za obodne trge velja, da so bili postavljeni znotraj obzidja, kjer so jih s treh stra 29 https://doi.org/10.26493/2350-5443.9(2)29-49 30 Slika 1: Poznoanticne lokacije v Kopru. Temno rdece so oznacene lokacije predstavljene v clanku. Osnovni nacrt (Trenz, Lazar, Guštin 2011, 103, sl. 7). Slika 2: Giacomo Fini, Nacrt mesta Koper iz leta 1619. Original hrani Archivio di Stato Venezia. ni zapirale stavbe, s cetrte pa obzidje; obicajni strukturi trga sta sodila tudi vodnjak ter cerkvi- ca (Gucek 2005, 30-31). Bošedraga je predel Kopra, ki leži ob severovzhodnem vznožju otoka. Od glavnega trga Kopra, beneške Platea communis (12,4 mnm), se relief spusti proti vzhodu za 10 metrov. Leta 1701 je G. B. Polcenigo v porocilu beneškemu senatu o stanju koprskega obzidja zapisal, da je ta predel zapolnjen z zgradbami in da se mestno obzidje pri Bošedragi spusti proti morju, tako da morje ob plimi vdira skozi mestna vrata. Na obeh straneh vrat sta stala stolpa, obzidje pa je bilo z not- ranje strani proti sv. Ani veckrat prekinjeno s hi- šami in vrtovi (Zanier 2011, 66). Prve arheološke raziskave na Ribiškem trgu v Kopru so bile opravljene leta 2001 (Frelih 2002). Odkrit je bil vzhodni del srednjeveškega mestnega obzidja ob hiši Ribiški trg 9. Opravljene so bile tudi georadarske meritve (Car, Sto- par, Rijavec 2005), ki so v osrednjem delu trga prikazale izrazito linijsko anomalijo. Objekt Ribiški trg 9 je bil raziskovan leta 2006 (Hofman, 2006a) in med leti 2009 in 2019. Odkriti so bili ostanki stavb, materialna kultura iz 16. in za- cetka 17. stoletja ter novoveška cisterna (Zanier 2011, 65; Hofman 2019). Arheološke raziskave leta 2006 so bile opravljene zaradi povecane uporabne površine Ribiškega trga. Poleg zemljenih depozitov so bili na skrajnem vzhodnem delu Ribiškega trga odkriti linija iz velikih skrilastih plošc oz. pokrov novodobnega odvodnega kanala v smeri severovzho- d-jugozahod ter novoveške betonske strukture servisnega kompleksa Luke Koper. V zahodnem delu so se poleg recentnega kamnitega tlaka nahajali še vkop za vertikalni nosilec, podprt s kamnitimi zagozdami ter vec jam, v katerih so bili odkriti ostanki oksidiranih železnih predmetov, ki so pripadali nekdanji obrtniški kovinski delavnici v neposredni bližini - zgornja ulica tik za zgradbami, ki predstavljajo zahodni rob Ribiškega trga, se je v 19. stoletju imenovala Calle del Forno (Pri peceh) (Hofman, 2006a).1 Slika 3: Koper, Ribiški trg. Osrednji del izkopnega polja z linijo obzidja in tlakovanjem (foto: B. Hofman). V osrednjem delu izkopnega polja je bilo odkritih vec zidov, ki so potekali v smeri vzhod-za- hod in en zid v smeri sever-jug. Najbolje ohranjen zid je bil odkrit v dolžini 15 m in širini med 1,10 m in 1,30 m in je predstavljal del kamnite strukture srednjeveškega obzidja.2 Pravokotno nanj je na zahodni strani potekal zid širine 1,8 m, ki je po kompaktnosti gradnje (hidravlicno vezivo) po vsej verjetnosti predstavljal del objekta neposredno ob morski obali. Morda lahko sklepamo na enega izmed stolpov ob mestnih vratih, ki jih navaja zgoraj omenjeni G. B. Polcenigo. Tik ob zidu je najden odlomek ostenja vzhodno mediteranske amfore kot edini poznoanticni kos kera- mike. Deloval je kot tujek, ki se je nahajal v neenotni in kulturno neopredeljivi plasti. Vzhodno od srednjeveškega obzidja je bila odkrita ravna tlakovana hodna površina dolžine 7,3 m, ki se je nadaljevala proti jugu izven izkopnega polja. Srednjeveški zid je bil veckrat obnovljen, razširjen, pa tudi prekinjen ali poškodovan in v koncni fazi porušen. Na zahodni strani izkopnega polja je bila odkrita kamnita krogla, ki je bila nedvomno uporabljena pri obleganju mesta ali rušenju obzidja. Linija zidu ustreza severni liniji obzidja na nacrtu Giacoma Fina iz leta 1619. Linije zidov ali objektov na Ribiškem trgu, ki so bili odkriti leta 2006, se na franciscejskem katastru iz leta 1819 ne pojavijo vec, torej je bil takrat 2 Župancic, Žitko osebno ob arheoloških izkopavanjih na arheološka izkopavanja v kopru med leti 2005 in 2019 ... 31 Opis raziskav povzemamo po Hofman 2006a. terenu 2006. 32 celoten prostor že zravnan, njegova namembnost pa spremenjena. Podatke, ki jih morda lahko razširimo tudi na Ribiški trg, prinaša tudi Hilber leta 1889, ki opisuje, da se je na vzhodnem delu otoka nahajalo vecje število potopljenih pomolov (Zanier 2011, 65). Na severni strani tega najdaljšega zidu je bilo odkrito nekdanje morsko dno. Danes se morje nahaja vec kot 130 m sever- neje, kar je posledica nasipavanja otoka. Škofijska palaca (2013) Zahodni del Trga Brolo, ki se na severozahodnistrani stika s koprsko stolnico, zavzema Škofijska palaca z vrtovi. Arheološka izkopavanja naobmocju stavbnega kompleksa Škofije Koper, ki so se vršila leta 1989 pred gradnjo prizidka, so na globini 2,4 m odkrila poznoanticno plast z ostanki materialne kulture, znacilne za poznoanticno poselitev Kopra med 4. in 7. stoletjem (Kajfež, Josipovic 2000, 51). Zaradi rekonstrukcije in dozidave Škofijske palace so bila leta 2012 opravljena testna sondiranja, pri katerih so bili odkriti ostanki zidov in odlomki tegul (Hofman 2012). Sledila so arheološka izkopavanja na vrtu Škofijske palace. Razlicne poznoanticne in zgodnejsrednjeveške jame so bile vkopane v geološko osnovo: jame za vertikalne nosilce, odpadne jame in grobne jame. Poznoanticna plast, ki se na koprskem otoku pojavlja nad geološko osnovo, poleg sicer razlicnega deleža pešcenega melja in organ- skih delcev vsebuje še drobce oglja, lupine školjk in polžev, dele gradbenega materiala (tegule, inmbreksi), apnencastih kamnitih plošcic in odlomke poznoanticne loncenine (Horvat 1993, 4). Na dvorišcu Škofijske palace v poznoanticni plasti prevladujejo najdbe amfor, sledi jim crno kuhinjsko posodje grobih faktur. Odkriti so bili še vecji kos hišnega lepa (T. 2: 10), valjasto obliko- van kos marmorja, glineno vretence, dva odlomka oljenk (T. 1:1, 2) ter odlomek vrca. Ohranjen odlomek oljenke (T. 1: 1) je zaradi manjše ohranjenosti teže opredeljiv, vendar po vsej verjetnosti sodi med oljenke tipa Loeschcke IX ali X. Ohranjen del diska oljenke (T. 1: 2) ima ornament, oblikovan med dvema poudarje nima ravnima linijama med zunanjim in notranjim robom diska. Okras je slabo razpoznaven zaradi uporabe že obrabljenega kalupa (Cunja 1996, 106). Na disku je bila ohranjena odprtina za olje. Na mestu, kjer je disk potegnjen v nosek, so na notranji strani vidni sledovi gorenja. Glede primesi v glini, barve in odsotnosti premaza, sodi med imitacije afriških oljenk tipa Hayes II, z bližnjimi paralelami v Kopru na Kapucinskem vrtu ter na Garibaldijevi ulici 30 (Cunja 1996, T. 20, 232; Kajfež, Josipovic 2000, 54). Oljenke tipa Hayes II so sicer znane na širšem slovenskem prostoru oz. v provincah Noriku, Panoniji Pri- mi in Saviji ter regiji Venetija in Histrija v 4. in 5. stoletju (Modrijan, Milavec 2011, 237). Odlomek ustja severnoafriške cilindricne amfore tipa Keay 61 in 62 (T. 1: 5) ima tik pod ko- nicasto izoblikovanim odebeljenim ustjem opazne plitve kanelure, nastale pri izdelavi posode na loncarskem vretenu. Ustja amfor tipa Keay 61 in 62 so se nahajala tudi na obmocju izkopavanjKapucinskega vrta ter na obmocju Škofijskega ordinariata leta 1989 (Cunja 1996, T. 21; 22; 23; Kajfež, Josipovic 2000, 53). Odkriti so bili tudi trije odlomki vzhodnomediteranskih amfor tipa Keay 65 LRA 2, okrašenih z linijami vzporednih gostih navzdol usmerjenih ostrih vzporednih kanelur (T. 2: 4, 5). Amfore tipa Keay 65 LRA 2 so razširjena ob- lika vzhodno mediteranskih amfor, za katere je znacilen kroglast trup z gumbastim zakljuckom. Rame so konicne in nizke, vrat lijakast, ustje na notranji strani odebeljeno. Rocaja sta polkrožno oblikovana, ovalnega preseka in povezujeta lijakast vrat z rameni. Ostanki amfor tipa Keay 65 LRA 2 se pojavljajo na Koprskem otoku tudi na Vrtni ulici 8 in Kapucinskem vrtu, v Piranu inna Školaricah (Cunja 1996, T. 26, 294-296; Snoj, Novšak 1992, 271; Žerjal 2008, 158). Med najmlajše keramicne najdbe sodi odlomek amfore z ravnim dnom (T. 2: 6) iz dobro precišcene gline, ki ji casovno sledimo od poznega 5. do zacetka 7. stoletja. Odkriti so bili štirje odlomki narebrenih ostenj amfor vzhodnomediteranskih amfor tipa Keay 67, imenovanih Samos cistern type. Izdela Slika 4: Koper, škofijska palaca. Kompozitni tloris grobov in vkopov v geološko osnovo (izvedba: J. Hobic). ne so iz gline z veliko kolicino sljude, so rdecerjave barve in trdo žgane, podolgovato ali hruškas- to oblikovanega trupa s konicastim zakljuckom. Ustje je neprofilirano ali rahlo odebeljeno, vrat nizek cilindricen in v rahlem kotu prehaja v rame. Rocaja sta oblikovana z vzdolžno kaneluro in povezujeta rame z zgornjim delom vratu. Razširjene so bile v Kampaniji in na Jadranu, predvsem v kontekstih poznega 6. stoletja (Per- ko 2000, 444). Na obmocju Kopra so bile odkrite tudi na Kapucinskem vrtu (Cunja 1996, T. 27, 297-299). Kuhinjska keramika je na najdišcu Škofijske palace zastopana z lonci (T. 1: 10) izdelani- mi na loncarskem vretenu iz gline s primesmi peska, apnenca in drugih pustil, ki so loncar- ski masi namerno dodane zaradi temperaturnih sprememb, katerim so podvržene posode pri kuhanju. Posodje je dobro redukcijsko in trdo žga- no. Dolocimo lahko vsaj dve razlicni fakturi. Pri prvi so primesi drobno zmlete, pri drugi so gro- be, kar se odraža tako na površini posode kot v debelini sten. Enake lastnosti lahko pripišemo tudi pokrovom. Izdelava kuhinjskega posodja, odkritega v Kopru je pripisana domacim loncarjem (Cunja 1996, 122: Kajfež Josipovic 2000, 54). Najpogostejša oblika navadne keramike je lonec z izvihanim ustjem, ki je enakomerno debelo in ravno zakljuceno in skoraj brez vratu prehaja v izboceno rame (T. 1: 10). Na mestu prehoda iz rame v trup, se ostenje stanjša. V zgornji tretjini lonec doseže najširši obod. Zunanji rob izvihanega ustja ne presega najvecjega oboda posode, zato sodi med bolj zaprte lonce. Na najdišcu ni bilo odkritih celih posod, vendar lahko sklepamo na konicen spodnji del in ravno dno (Cunja 1996, 122). Glede na oblikovanost ustja in stanjšanost ostenja sodijo v prvo skupino loncev z neprofiliranim izvihanim ustjem po Cunji (1996, 123). Casovno imajo taki lonci širok casovni razpon, najbolj pogosto pa jih najdemo v kontekstih 6. in 7. stoletja (Cunja 1996, 125). V poznoanticni plasti se je nahajalo vretence (T. 2: 7) ter odlomek hišnega lepa ali ometa svetlo rjave barve, iz gline z vecjo kolicino svetlih arheološka izkopavanja v kopru med leti 2005 in 2019 ... 33 Tabela 1: Živalski ostanki poznoanticne starosti z najdišca Škofija v Kopru po skeletnih elementih. Kolicina najdb je podana kot število opredeljenih primerkov (Number of Identified Speciemens oziroma NISP; Grayson 1984). Podatki o najd- bah iz poznoanticne plasti vkljucujejo gradivo iz SE 99, 110, 133, 217, 253, 282, 294 in 426, tisti o najdbah iz jam za stojke pa SE 131, 186 in 436. Takson Poznoanticna pl. Jame za stojkeJama SE 123Jama SE 299Grob 1Grob 4Grob 6Grob 8SKUPAJ 34 Bos taurus 18 6 1 2 27 Caprinae 8 1 4 13 Sus domesticus 2 1 2 1 6 Equus caballus 1 1 Aves 1 1 Cerithium vulgatum 3 3 1 7 Hexaplex trunculus 11 2 11 4 28 Ostrea edulis 1 1 Bivalvia gen. indet. 4 4 Helix pomatia 1 1 pešcenih in temnih mineralnih primesi. V zape- ceni glini se odražajo odtisi vej (T. 2: 10). Grobišce so dolocevali skeletni pokopi v grobnih jamah pravokotne oblike, katerih stra- nice so bili obdane z vecjimi plošcatimi kamni. Od šestih skeletov so štirje pripadali otrokom med 6. in 10. letom starosti, dva odrasla skeleta pa moškima starima med 25. in 40. letom (Leben- Seljak 2014, 3). Nedvomno je izstopal grob št. 3, ki je imel dno in obod grobne jame poplo- cen s kamnitimi plošcami velikosti 20 x 30 x 2 cm. Ceprav v grobu ni bilo priloženih pridatkov, grob s takšno konstrukcijo izstopa ne samo na obmocju izkopavanj na škofijskem vrtu, ampak na celotnem koprskem otoku. Nedvomno je imel pokojnik poseben položaj med mešcani. Po vsej verjetnosti gre za obrtnika, o cemer prica speci- ficno obrabljeno zobovje (Leben-Selak 2014, 3). Odpadne jame so vsebovale apnencasto kamenje razlicnih velikosti, gradbeni material (kose apnene malte, tegule in imbrekse), živalske kosti ter loncenino. V polnilu najvecje iz- med njih so se nahajale posamezne živalske kosti, okrašena ostenja in štirje odlomki amfor (T. 2: 3, 4). Ti so pripadali severno afriškim amforam, tako imenovanim velikim poznorimskim cilindricnim amforam oziroma amforam tipa Keay 61 in 62, znanim tudi kot contenitori cilindrici di grandi dimensioni di tarda eta imperiale. Za am- fore tega tipa je znacilno rahlo konkavno ode- beljeno ustje z navzdol izrazito konicasto potegnjenim zakljuckom, cilindricno oblikovan trup, ter zakljucek z rebrasto odebelitvijo oz. s stopni- castim prehodom iz baze v konico. Izdelovali so jih predvsem v Tuniziji od konca 4. do zacetka 7. stoletja. Namenjene so bile transportu olja in ribjih omak (Perko 2000, 435). Jame za vertikalne nosilce so merile v premeru med 15 in 30 cm, v globino so segale od 8 do 40 cm. Glede na število vkopov lahko nekatere predvidevamo kot vkope za konstrukcijo objektov. Med izkopavanji leta 2013 je bilo v poznoanticnih stratigrafskih kontekstih bilo pridobljenih 149 kosov živalskih ostankov. Najbolje so zastopani sesalci in morski mehkužci, po Tabela 2: Zastopanost skeletnih elementov med ostanki goveda, drobnice in prašica v gradivu z najdišca Škofija v Kopru. Sk. element Bos taurus Ovis aries Capra hircus Ovis / Capra Sus domesticus Proc. cornualis 3 Mandibula 2 1 1 1 3 Dentes Scapula 1 Humerus 4 1 1 Radius, ulna 2 1 2 1 Metacarpalia 5 Femur 1 Tibia 4 2 Metatarsalia 3 1 Astragalus 2 Calcaneus 2 Phalanges 1 ena najdba pa je bila pripisana še taksonomsko ožje neopredeljenemu pticu (Aves) in velikemu vrtnemu polžu (Helix pomatia). Ostanki sesalcev vkljucujejo le kosti in zobe domacih živali, od morskih mehkužcev pa so bili prepoznani ostriga (Ostrea sp.), cokati volek (Hexaplex trunculus) in rožicek (Cerithium vulgatum). Tretjine odkritih arheozooloških najdb ni bilo mogoce ožje taksonomsko opredeliti (N = 58; tabela 1). Najbolje zastopana taksona sta govedo (Bos taurus) med sesalci in cokati volek med mehkužci. Znaten je še delež drobnice (Caprinae; N = 13), pri cemer je bilo mogoce do ravni vrste opredeliti le tri razmeroma dobro ohranjene rožnice koze (Caprs hircus) ter po en odlomek ce- ljustnice in koželjnice ovce (Ovis aries). Razpršenost gradiva v prostoru ni homogena. V poznoanticni plasti in polnilih posameznih vkopov naselbinskega znacaja je namrec številcnost kosti in zob sesalcev primerljiva s številom ostankov mehkužcev, medtem ko so bili v zasutjih grobnih jam odkriti predvsem slednji. Po oceni izkopavalcev živalskih ostankov iz grobov (vecinoma?) ni utemeljeno razumeti kot pridatek, pac pa kot nakljucne najdbe. Pri štirih gospodarsko najpomembnejših domacih živalih je zastopanost skeletnih elementov iz (naj)manj mesnatih delov telesa (npr. izolirani zobje, dlancnice, stopalnice, nartne kosti, prstnice) primerljiva z zastopanostjo kos- ti iz bolj mesnatih anatomskih regij (npr. spodnja celjustnica, lopatica, nadlahtnica, podlahntnica s komolcnico, stegnenica, golenica; tabela 2). Glede na bližino Škofijske palace se torej ponuja razlaga, po kateri bi kazalo analizirano kostno gradivo navezati na proces priprave hrane za razmeroma številcno tam živeco/delujoco cerkveno skupnost oziroma morebitne obiskovalce. Nadpovprecno visok delež govejih dolgih kosti iz (naj)bolj mesnatih delov telesa je bil ne nazadnje dokumentiran tudi na dvorišcu cerkvenega kompleksa poznoanticnega središca Tonovcov grad nad Kobaridom (Toškan, Dirjec 2011, 325– 328) in na prostoru cerkvice s prav tako poznoanticne višinske postojanke Korinjski hrib v Suhi krajini (Toškan 2020, 164–167). Poleg tega posamezna gospodinjstva v neposredni okolici Škofijske palace bržcas niso imela dostopa do tako znatnih kolicin razmeroma cenjenih kosov gove- dine (npr. vrat, zaplecje, sprednji in zadnji bocarheološka izkopavanja v kopru med leti 2005 in 2019 ... 35 36 Tabela 3: Metricni podatki za bolje ohranjene ostanke domacih živali z najdišc Škofija in Vrtna ulica 8 v Kopru. Dimenzije in kratice zanje so povzete po von den Driesch (1976). Takson Sk. element Dimenzija Izmerki (v mm) Škofija Vrtna u. 8 Humerus SD 26,5 Radius SD 36,5 25,0 Bp 58,0 49,5 Dp 33,0 Metacarpus SD 36,0 30,0 25,5 Td 29,0 Bd 56,0 B. taurus SD 38,0 36,0 Tibia Dd 46,0 Bd 62,0 Bp 45,0 Dp 43,0 Metatarsus SD 24,0 27,5 24,5 Td Bd 54,5 Bp 29,5 O. aries Radius SD 15,5 Radius SD 16,5 Bp 23,5 Metacarpus SD 15,5 Caprinae Bp 20,0 Metatarsus Dp 19,5 SD 12,5 Phalanx 1 GL 41,0 Humerus SD 18,0 S. domesticus Ossa coxae LA 29,5 Femur SD 16,0 Bp 52,5 SD 32,5 E. caballus Phalanx 1 Bd 44,5 GL 78,0 nik, stegno ipd.). Skladna s takšno razlago je dobra ohranjenost hišic morskih polžev. Vecina primerkov je namrec kvecjemu nekoliko okrušenih, zato jih ne kaže razlagati kot odpadek pri procesu pridobivanja škrlata (prim. Petrucci 2007, 522). Tri odkrite kozje rožnice z zasekaninami na bazalnem delu pricajo o uporabnosti teh skeletnih elementov kot surovino za izdelavo orodij. Dva primerka sta bila ohranjena skoraj v celoti, pri cemer bi ju zaradi robustnosti kazalo pripisa- ti kozloma. Zanimivo je, da nista bila odkrita v poznoanticni plasti, pac pa v polnilu (odpadne?) jame SE 123 oziroma jame za stojko SE 298. Dimenzije kostnih ostankov domacih živali so predstavljene v tabeli 3. Zbir podatkov za drobnico, prašica (Sus domesticus) in konja (Equus caballus) je izjemno skromen, zato ne dopušca sklepanj o ravni oskrbe tedanjih cred ali o raznolikosti njihove sestave. Nekaj vec indicev je na voljo za govedo, kjer podatki nakazujejo upad povprecne telesne mase teh živali. Bržcas gre za posledico izginotja visokoraslih naprednih rimskih pasem in ponovne uveljavitve tradicionalnih vzrejno manj zahtevnih nizkoraslih primitivnih form, kot je bilo to že predlagano v primeru nekaterih drugih poznoanticnih najdišc v regiji (Toškan 2013). Vrtna ulica 2 (2005) Vrtna ulica se nahaja na osrednjem delu otoka, severno nad naravno prelomnico otoka, ki jo predstavlja Obzidna ulica ter vzhodno od Marušiceve ulice, ki vodi proti severu od glavnih vhodnih vrat imenovanih Porta Muda do trga Brolo na vrhu otoka. Naravna prelomnica predstavlja geološko locnico, pomembno za nastanek osrednjega historicnega mestnega jedra na zgornjem delu in njegovim obrobjem na spodnjem delu (Gucek 2005, 33; Trenz, Lazar, Guštin 2011, 103). Arheološka izkopavanja na Vrtni ulici 2 so potekala pred gradnjo novega stanovanjskega objekta avgusta leta 2005 (Hofman 2005, 2006b). Raziskana površina je merila 45 m2. V zgornjih plasteh so se nahajala novoveška tlakovanja ter pod njimi nosilni zidovi, ki so Slika 5: Koper, Vrtna ulica 2, zahodni del izkopnega polja (foto: B. Hofman). a r h eološk a i z kopava n ja v kopru m ed l et i 2 005 i n 2019 . . . 37 Slika 6: Koper, Vrtna ulica 2, vzhodni del izkopnega polja (foto: B. Hofman). potekali v smeri vzhod-zahod in precni zidovi v smeri sever-jug. Tekom casa so te zidove rušili in opušcali, zidove, ki so potekali v smeri vzhod-zahod pa so obnavljali ali ponovno dog- rajevali. V osnovi so torej nosilni zidovi sledili smeri predhodnega zidu. Najstarejši zid je bil zidan brez veziva, nad njim ležeci zidovi pa z apnenim vezivom. Da so zidovi pripadali razlicnim gradbenim fazam, potrjuje tudi razlicna sestava kamenja in njegova sekundarna uporaba: lapornati plošcati kamni, klesani apnencasti bloki, klano apnencasto kamenje in neobdelane apnencaste skale. V linijah zidu so bile vi- dne tudi stranske poškodbe ali kasnejši preko- pi s kanali. 38 Tabela 4: Živalski ostanki poznoanticne starosti z najdišca Vrtna ulica 2 v Kopru po skeletnih elementih. Kolicina najdb je podana kot število opredeljenih primerkov (Number of Identified Speciemens oziroma NISP; Grayson 1984). Takson Dens Epistropheus Tibia Testa Bos taurus 1 Caprinae 1 1 Sus domesticus 1 Bolinus brandaris 1 Hexaplex trunculus 1 Na skrajnem zahodnem robu izkopnega polja je bilo pod novejšimi nasutji tlakovanje, verjetno del ulice, ki se je nahajala med Obzidno in Vrtno ulico in bila kasneje pozidana. Na vzhodnem delu izkopnega polja se je nahajala srednjeveška ruševinska plast, njej je sledil svetlo siv estrih, temu je sledila ruševinska plast, v kateri so se nahajali odlomki tegul, tlakovcev, opeke, mozaicne kocke, žeblji in ostanki malte. Temu je sledila plast kamenja in nato plast, v katero so bile vkopane posamezne jame za vertikalne nosilce. Merile so med 20 in 40 cm in bile odkrite po celotnem delu izkopnega polja. Razporejene so bile posamicno ali v skupinah po dve ali tri. Skoraj vse so vsebovale kamenje, ki je služilo za stabilnost vertikalnih lesenih stebrov. Iz njihovega položaja bi lahko sklepali na obstoj vsaj dveh objektov velikosti 2 x 3 m oziroma 2,5 x 3,5 m. Na vzhodnem delu izkopnega polja se je pod naselbinsko ruševinsko plastjo nahajalo poznoanticno grobišce, vkopano v kompaktno rumeno oranžno ilovnato geološko osnovo. Odkritih je bilo šest poznoanticnih grobov, grob št. 2 je vseboval dva skeleta, v grobu št. 6 sta bili sukcesivno pokopani dve osebi. Skeleti so bili slabo ohranjeni in vecinoma otroški: grob št. 1, 2 (oba skeleta), 4, 5; grob 3 in 7 sta pripadala odrasli ose- bi (Leben-Seljak 2008). Razen groba št. 3, ki je bil usmerjen sever-jug, so bili vsi ostali usmerjeni vzhod-zahod. Grob št. 3 je bil tudi edini, ki je imel pridatek - svinceno utež za ribiško mrežo. Grobovi so imeli oznacene grobne jame z odlomki pokoncno stojecih rimskih tegul, tlakovcev ali posameznimi kamni. Sklenjen obod grobne jame je imel le grob št. 5. Poleg skeletov so se v zemljenem polnilu nahajali odlomki rim- skega stekla, crne kuhinjske keramike, posamezno kamenje ter lupine hišic morskih polžev. V poznoanticni plasti so se nahajali tudi zakljucki poznoanticnih amfor tipa Keay 61 in 62, odlomki rocajev amfor z ovalnim presekom, odlomek vrca ter dve ustji. Ustje amfore (T. 1: 7) sodi v skupino afriških cilindricnih amfor srednjih dimenzij, tip Keay 25. Izdelovali so jih v Tuniziji od 4. stoletja dalje in so predhodnice velikih afriških amfor. Med amforami, ki jih najdemo v jugovzhodno alpskem prostoru so najpogostejši tip afriških amfor (Modrijan Milavec 2011, 142). Po vsej verjetnosti so služile prevozu olja, morda tudi vina. Odlomek vrca (T. 2: 6) je opredeljiv zaradi izstopajocega okrasa in barve ostenja. Izdelan je iz dobro precišcene gline brez vidnih primesi, svetlo rumeno žgan, s premazom sko- raj enake barve. Okrašen je s plitvo vrezano vzporedno veclinijsko glavniceno valovnico, ki je potegnjena v rahlem ali bolj izrazitem valovanju. Poznoanticni vrci tega tipa so znacilni za kontekste 6. in 7. stoletja iz širšega obmo- cja vzhodnega Mediterana. Znani so iz sicilskih grobov zgodnjebizantinskega obdobja oziroma zgodnjesrednjeveškim najdišcem ob reki Pad (Cunja 1996, 121). Zbir živalskih ostankov iz poznoanticnih kontekstov vkljucuje le pet odlomkov kosti in zob sesalcev, med katerimi je en ožje taksonomsko neopredeljen, ter po eno skoraj v celoti ohranjeno hišico bodicastega (Bolinus brandaris) in cokatega volka (tabela 4). Vrtna ulica 8 (2006) Lokacija Vrtna ulica 8 se nahaja severno od najdišca Vrtna ulice 2. Arheološka izkopavanja leta 2006 so bila opravljena z namenom sprostitve lo- kacije za novogradnjo (Hofman 2006c). Obodni zid porušenega predhodnega objekta iz klesanega kamenja je predstavljal osnovni tloris izkopnega polja. Precni zid in vzdolžni zid na južni polovici sta prostor razdeljevala na tri sektorje. V jugovzhodnem delu so bili odkriti novodobno tlakovanje, greznica in pokrit kanal. Na zahodnem in severnem delu pa so bile odkrite najprej novodobne strukture: ostanki zidu, ruševinska plast z novejšimi najdbami, in poškodovan kanal. Pod njimi se je v sektorju 1 nahaja- la plast s pepelom in drobci oglja, kar prica o požaru, ki je zajel ožje obmocje. Izstopajoci zid SE 10 širine 80-90 cm, je bil zidan na temelju, sestavljenem iz klanega kamenja, postavljenega vertikalno pod rahlim kotom. Neposredno ob sever- ni strani tega zidu se je nahajala okrogla 18 cm debela plast ožgane gline s premerom 1,3 m, ki je predstavljala dno peci. Zraven se je nahajal vkop za manjšo stojko. Po odstranitvi plasti z ostanki žganine in pepe- la, se je pokazala poznoanticna plast z vecjim številom razlicnih jam in enajstimi vkopi za vertikalne stebre. Ti so bili skoncentrirani predvsem v severozahodnem vogalu izkopnega polja. Na sredini je ležal slabo ohranjen zid, ki je potekal v smeri sever-jug (SE 46, slika 7) in bil vkopan v glineno geološko osnovo. Sestavljalo ga je kamenje zelo razlicnih dimenzij od 50 x 41 cm do 10 x 6 cm, brez veziva. V okoliški plasti zidu, ki je potekal nezvezno skoraj po celotni dolžini izkopnega polja (10 m), se je nahajal gradbeni material: tegule, imbreksi, tlakovci, ostanki cevi ter odlomki poznoanticnih amfor, vrcev, kuhinjske keramike in oljenke. Odlomki ustja amfore pripadajo skupini afriških cilindricnih amfor tipa Keay 61 in 62, odlomek ustja amfore pa v skupino spateionov oziroma tipu Keay 26. Odkriti so bili odlomki ostenj vzhodnomediteranske amfore tipa Keay 65 LRA 2 z izrazitim okrasom glavnicastih kanelur ter ustje vzhodnomediteranske am- fore tipa Keay 66 z nizkim cilindricnim vratom Slika 7: Koper, Vrtna ulica 8, zid SE 10, ožgana površina in plast ožgane gline (foto: B. Hofman). a r h eološk a i z kopava n ja v kopru m ed l et i 2 005 i n 2019 . . . 39 Slika 8: Koper, Vrtna ulica 8, poznoanticni zid v smeri sever- jug (foto: B. Hofman). in trupom, razclenjenim z gostimi vzporednimi vodoravnimi rebri. Med kuhinjsko keramiko so se pojavili odlomki izvihanih ustij loncev ter ostenja ornamentirana z vrezano enolinijsko valovnico. Nizka valovnica se je pojavila tudi v kombinaciji z metlicenjem in horizontalnimi kanelurami (T 2: 8, 9), kar je prevladujoc okrasni elemet na poznoanticni grobi keramiki v Kopru (Milavec, Mod- rijan 2011, 195). Okras na odlomku uvožene afriške oljenke odkritem na Vrtni ulici 8 (T. 1: 3) lahko primer- jamo z okrasom na oljenki iz Predjame, ki je uvr- šcena v tip Ivany XII in je znacilna za 4. in 5. stoletje (Perko 2012, 77). 40 Tabela 5: Živalski ostanki poznoanticne starosti z najdišca Vrtna ulica 8 v Kopru po skeletnih elementih. Kolicina najdb je podana kot število opredeljenih primerkov (Number of Identified Speciemens oziroma NISP; Grayson 1984). Takson Poznoanticna plast SE 21 SE 43 SKUPAJ Proc. cornualisDentesHumerusRadiusMetacarpaliaOssa coxaeTibiaMetapodiaPhalangesTestaDentesMandibulaHumerusUlnaMetatarsaliaFemurPhalangesOssa longa (indet.) Bos taurus 11 2 2 6 Bos cf. primigenius 11 Caprinae 2 1 1 3111 10 Sus domesticus 2 1 1 1 5 Equus caballus 1 1 Cervus elaphus 1 1 Aves 11 Bolma rugosa 1 1 Cerastoderma sp. 11 Hexaplex trunculus 4 4 Ostrea edulis 55 Neopredeljeno 4 3 7 Na jugovzhodnem vogalu osrednjega pros-Edini odkriti odlomek pticje kosti bi utegnil tora je bil vecji vkop, zatrpan z razlicnim materi-pripadati kokoši (Gallus domesticus), ki je v poalom, predvsem kamnitim od predhodnih zidov. znoanticnem casu v jugovzhodnoalpskem pro- Kot lahko sklepamo iz zahodne strani najdišca storu domnevno mocno pridobila na pomenu na Vrtni ulici 2, je bil tudi prostor proti severoza-(Boschin 2011; Toškan 2013; 2020). Divjad je zahodu - na Vrtni ulici 8, namenjen poselitvi. stopana z nepoškodovano drugo prstnico jele- Zbir živalskih ostankov poznoanticne sta-na (Cervus elaphus), verjetno pa tudi s primer- rosti vkljucuje 43 najdb. Znova prevladujejo ko-kom skoraj v celoti ohranjene rožnice pragoveda stni/zobni odlomki sesalcev in lupine/hiške (Bos primigenius). Da ta zelo verjetno ne pripamehkužcev, delcek anatomsko ožje neopredelje-da domacemu govedu je mogoce soditi na podlane dolge kosti pa je bil pripisan pticem (tabela 5). gi njene robustnosti. Obseg spodnjega (bazalne- Najdbe so bile vecinoma pobrane iz poznoantic-ga) dela, kjer je bila rožnica odžagana od lobanje, ne plasti, nekaj posameznih primerkov pa izvira meri namrec kar 173 mm. Med najdbami mehiz vkopov SE 21 in 43. kužcev so zastopane tako morske školjke (ostri- Zbir ostankov sesalcev vkljucuje predvsem ga, srcanke [Cerastoderma sp.]) kot morski polži najdbe domacih živali, med katerimi je zasto-(cokati volek, turban [Bolma rugosa]). pan tudi konj. Izmed desetih kostnih odlom-Podatki o zastopanosti posameznih skekov drobnice je bilo mogoce do ravni vrste opre-letnih elementov v gradivu iz poznoanticne pladeliti le tri razmeroma celovito ohranjene desne sti izkazujejo prevlado najdb iz najmanj mesnatih spodnje celjustnice, ki so bile vse pripisane ovci. delov telesa (izolirani zobje, dlancnice, stopalni ce, prstnice). Edina odlomka kosti iz katere od mesnatejših anatomskih regij sta namrec delcek medenice in nadlahtnice prašica. Ugotovitev morda prica o tem, da med analiziranim gradivom prevladujejo ostanki kuhinjskih odpadkov posameznih gospodinjstev. Predvsem pri govedu so namrec za locevanje mesa od dolgih kos- ti zgornjega dela okoncin in za kosanje hrbtenice v tedanjem casu praviloma poskrbeli že mesarji med pripravo posameznih prodajnih porcij. Kot ostanek hrane kaže razumeti tudi lupine/hiške mehkužcev, ki so vecinoma ohranjene v celoti (prim. Petrucci 2017). Že omenjena rožnica (pra) goveda sodi med ostanke obrtniških dejavnosti (prim. Petrucci 2007, 550–551). Locen komentar zasluži skupek živalskih najdb iz polnila vkopa SE 21 v jugovzhodnem vogalu osrednjega prostora. Izmed enajstih tam odkritih odlomkov živalskih kosti in zob jih je bilo mogoce taksonomsko opredeliti osem. Izstopajo najdbe skoraj v celoti ohranjenih desnih spodnjih celjustnic treh razlicnih ovc. Vsi trije primerki imajo ohranjen celoten zobni niz od drugega licnika do tretjega kocnika (P2–M3). Sledi clovekovih dejavnosti (npr. vrezi, zasekanine) niso bile opažene. Ponuja se vprašanje, ali bi skupek utegnil imeti obredni znacaj. Celjustnice, ki so bile na obmocju Vrtne ulice 2 in 8 odkrite zgolj tu, so imele namrec v številnih kulturah zelo poudarjeno simbolno vrednost. V stenah vkopa SE 21 so izkopavalci naleteli na dva pokonci postavljena kamna, s še tretjim pa je bila struktura prekrita. V neposredni bližini sta bila od arheoloških najdb odkrita utež za ribiško mrežo in odlomek (verjetno vzhodnomediteranske) narebrane keramike. Zanimiv je tudi skupek kosti iz polnila jame za stojko SE 43. Izmed treh odlomkov tam odkritih živalskih najdb sta namrec dve pripadali vrstama, ki iz drugih kontekstov v okviru najdišc Vrtna ulica 2 in 8 nista bili dokumentirani (ta- bela 5). Odkritje v tem smislu spominja na nekatere primere kultnih (npr. stavbnih) daritev s širšega jugovzhodnoalpskega prostora (glej npr. Petrucci 2007; 530; Pleterski 2008, 122). Jama za stojko SE 43 meri v premeru 26 cm, njeno vecino- ma zemljeno polnilo pa je ob treh živalskih kosteh vkljucevalo še oglje, odlomke opeke, drobno kamenje in delce malte. Zakljucek V clanku so predstavljene štiri lokacije arheoloških izkopavanj, izvedenih v Kopru med leti2005 in 2019: Ribiški trg, obmocje Škofijske palace, Vrtna ulica 2 in Vrtna ulica 8. Razen Ribiškega trga, ki se nahaja na najnižjem severnem delu otoka, kjer je bil odkrit del srednjeveškega obzidja, so se ostale lokacije nahajale na visokem osrednjem delu otoka nad geološko prelomnico in so casovno umešcene v pozno antiko. Ta pros- tor je imel v pozni antiki vec skupnih lastnosti. Enotna geološka plast, ko jo predstavlja eocenski klasticni fliš, je gladka rumenkasta glinena ravna površina, prekrita z za Koper znacilno poznoan- ticno plastjo, z veliko kolicino organskih ostankov, oglja, flišnatimi kamni in manjšimi apnen- castimi plošcatimi kamni, odlomki anticnega gradbenega materiala, lokalno temno rjavo lon- cenino, kostmi, ostanki hišic mehkužcev ter odlomki uvoženih vzhodno mediteranskih in afriških transportnih posod. V geološko plast so posegali vkopi razlicnih namembnosti. Prevladujejo vkopi za vertikalnenosilce lesenih objektov (obmocje Škofijske palace, Vrtna ulica 2 in 8), sledijo grobne jame (vrtŠkofijske palace, Vrtna ulica 2) in tem odpadne jame (vrt Škofijske palace, Vrtna ulica 8). Od kamnitih konstrukcij sta bila na Vrtni ulici 2 in 8 odkrita poznoanticna zidova. Sklepamo lahko na intenzivno poselitev prostora med geološko prelomnico in vrhom otoka v pozni antiki. Po drugi strani se na obmocju med zgornjim delom otoka, ki ga predstavlja današnja Cankarjeva ulica in severno od geološke prelomnice, pojavljajo dokaj številcni poznoanticni pokopi, ki izven tega predela zaenkrat niso bili odkriti. Vendar so tudi znotraj tega obmocja opazne posebnosti. Na lokaciji Škofijske palace se je grobi- šce nahajalo le na južni strani - na mestu vrta, medtem ko je bil severni prostor namenjen poselitvi, verjetno reprenzentancnemu ali protokolarnemu namenu. Na zahodni strani lokacije arheološka izkopavanja v kopru med leti 2005 in 2019 ... 41 42 Vrtna ulica 2, ki se navezuje na celotno obmocje Vrtne ulice 8, se podobno pojavlja obmocje, ki je imelo le poselitveno funkcijo. V poznoanticnem urbanem tkivu so torej obstajala obmocja s posebno funkcijo. Glede na razlicen keramicen material, po eni strani lokalne izdelave in po drugi strani uvoženo afriško in vzhodno mediteransko posodje, ter glede na lesene objekte in zidano arhitekturo, kakor tudi glede razlicnih prehranjevalnih navad, lahko sklepamo, da je na koprskem otoku v pozni antiki bivalo prebivalstvo razlicne social- ne, morda celo pravne strukture. S predstavitvijo treh najdišc smo odprli vec novih vprašanj, povezanih s poselitvenim in grobišcnim obmocjem otoka ter socialno strukturo prebivalstva. Kronološko ta najdišca lahko umestimo v starejšo fazo po Cunji, to je v cas med zacetkom 5. in koncem 7. stoletja, saj najd- be lahko navežemo na materialno kulturo Kapucinskega vrta (Cunja 1996, 130) in prisotnostjo importirane keramike, ki prica o trgovini med severnim Jadranom, severno afriško obalo in vzhodnim Mediteranom. To slednje je izrazitopoudarjeno na lokaciji Škofijska palaca, kjer je uvožena keramika številcno prevladuje nad domaco keramiko. Dodaten vpogled v poznoanticno material- no kulturo obravnavnih lokacij ter v prehrambne navade in strukturiranost lokalne skupnosti v casu med 4. in 7. stoletjem ponujajo rezultati analize živalskih ostankov. V skladu s pricakovanji je bilo ugotovljeno, da je bila pri zagotavljanju potrebnih kolicin živalskih beljakovin v ospredju živinoreja, intenzivno pa je bilo tudi izkorišcanje morskih virov. Na krožnikih se je domnev- no najpogosteje znašla govedina, ceprav je treba omeniti, da je dokumentiran delež manjših živali zaradi zgolj rocnega pobiranja najdb bržcas nekoliko podcenjen (prim. Toškan 2015). V gradivu z Vrtne ulice 2 in 8 najvec ostankov pripisanih drobnici, vendar pri tem ne gre pozabiti, da masa posamezne ovce oziroma koze znatno zaostaja za maso sicer lokalno nekoliko slabše zastopanega goveda. Analiza prehranskih navad je pokazala na privilegiran jedilnik cerkvenih veljakov. Na ob- mocju Škofijske palace je bilo namrec odkritih nadpovprecno veliko govejih kosti iz najbolj mes- natih anatomskih regij, izpostaviti pa kaže tudi relativno številne ostanke morskih mehkužcev. Najbolje zastopani taksoni so ostriga, cokati in bodicasti volek ter rožicek. Slednji bržcas ni bil kulinaricno zanimiv, ostale tri vrste pa so med prehranskimi odpadki v lokalnih rimskodobnih in poznoanticnih kontekstih zastopane razmeroma pogosto (Petrucci 2007, 553–554; 2017, 180–182). Poseben komentar v tem smislu zaslužijo hi- šice polžev in/ali školjk v polnilih grobov 1, 6 in8 z lokacije Škofijska palaca. Ceprav gre bržcas za nakljucne najdbe, ki so se v grobovih znašle kot del zasutja, pa veckrat dokumentirana praksa uporabe tovrstnih predmetov kot grobni pridatek vsaj na nacelni ravni vendarle dopušca tudi drugacno razlago. V tem smislu se zdi zanimiv predvsem skupek štirih drobcev školjcne lupine iz groba 1, v katerem je bil pokopan med šest in sedem let star otrok. Najdbe bi utegnile pripadati velike- mu lešcurju (Pinna nobilis), ki je bil zavoljo biserne matice estetsko še posebej zanimiv in je znan iz nekaterih okvirno socasnih otroških grobov v regiji (glej npr. Petrucci 2007, 529). Vrsto so v rimskem casu sicer lokalno izkorišcali za prehra- no, saj je užiten, gospodarsko pa je bi bil zanimiv tudi zaradi tvorbe bisusnih niti, s katerimi se zasidra v podlago. Iz teh niti so namrec izdelovali cenjeno tkanino (Petrucci 2017, 181). Štirje do- mnevni drobci lešcurja iz obravnavanega groba 1 so ob še zgolj dveh drugih takšnih primerkih iz poznoanticnega zasutja SE 174 edini tovrstninajdbi z obmocja Škofije, Vrtne ulice 2 in Vrtne ulice 8. Katalog najdb: Prikazane najdbe na tablah 1 in 2 predstavljajo izbrane najdbe s posameznih najdišc. Oznaka PN predstavlja številko posebne najdbe, dolocene ob obdelavi pred predajo odgovornemu muzeju. Tabla 1 1. Odlomek diska oljenke Loeschcke IX ali X; keramika 7.5YR6/6 rdeckasto rumena; površina: gladka; sestava: zelo finozrnata loncarska masa s primesmi apnenca in groga; žganje: oksidacijsko; trdota: mehka. Šir. 1,8 cm, viš. 3,2 cm. Koper, Škofijska palaca, PN 064. 2. Odlomek diska imitacije afriške oljenke Hayes II; keramika 7.5YR5/4 rjava; površina: gladka; sestava: finozrnata loncarska masa; žganje: oksidacijsko; trdota: trda. Šir. 6,0 cm, viš. 2,9 cm, deb. 0,4 cm. Koper, Škofijska palaca, PN 110. 3. Odlomek diska afriške oljenke; keramika 5YR5/6 rumenkasto rdeca; površina: gladka; sestava: zelo finozrnata loncarska masa; žganje: oksidacijsko; trdota: trda. Šir. 1,7 cm, viš. 3,5 cm. Koper, Vrtna ulica 8, PN 022. 4. Odlomek ustja z ostenjem amfore Keay 61 in 62; keramika 5YR5/6 rumenkasto rdeca; površina: hrapava; sestava: drobnozrnata loncarska masa; žganje: oksidacijsko; trdota: trda. Pr. ustja 14,8 cm, viš. 4,6 cm. Koper, Vrtna ulica 8, PN 044. 5. Odlomek ustja z ostenjem amfore Keay 61 in 62; keramika 5YR5/6 rumenkasto rdeca; površina: hrapava; sestava: grobozrnata loncarska masa; žganje: oksidacijsko; trdota: trda. Pr. ustja 14,2 cm, viš. 4,4 cm. Koper, Škofijska palaca, PN 130. 6. Odlomek ustja z ostenjem amfore Keay 67; keramika 7.5YR6/4 svetlo rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata loncarska masa, beli vkljucki; žganje: oksidacijsko; trdota: trda. Pr. ustja 10,9 cm, viš. 7,0 cm. Koper, Vrtna ulica 8, PN 024. 7. Odlomek ustja z ostenjem amfore Keay 65, LRA 2; keramika 7.5YR6/4 svetlo rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata loncarska masa; žganje: oksidacijsko; trdota: trda. Pr. ustja 10,6 cm, viš. 2,9 cm. Koper, Škofijska palaca, PN 027. 8. Odlomek ustja z ostenjem poznorimske cilindricne amfore; keramika 7.5YR6/4 svetlo rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata loncarska masa; žganje: oksidacijsko; trdota: trda. Pr. ustja 6,6 cm, viš. 6,6 cm. Koper, Vrtna ulica 8, PN 131. 9. Odlomek ustja z ostenjem amfore Keay 66; keramika 7.5YR6/4 svetlo rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata loncarska masa z belimi vkljucki; žganje: oksidacijsko; trdota: trda. Pr. ustja 10,1 cm, viš. 6,0 cm. Koper, Vrtna ulica 2, PN 023. 10. Odlomek ustja in ostenja lonca; keramika 10YR5/2 sivo rjava; površina: hrapava; sestava: grobozrnata loncarska masa; žganje: redukcijsko; trdota: trda. Pr. ustja 16,2 cm, viš. 5,0 cm. Koper, Škofijska palaca, PN 066. Tabla 2 1. Odlomek zatica amfore Keay 61 in 62; keramika 7.5YR6/6 rdeckasto rumena; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata loncarska masa; žganje: oksidacijsko; trdota: trda. Pr. odebelite 6,4 cm, viš. zatica 2,6 cm, viš. odl. 9,0 cm. Koper, Škofijska palaca, PN 117. 2. Odlomek zatica amfore Keay 61 in 62; keramika 7.5YR6/6 rdeckasto rumena; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata loncarska masa; žganje: oksidacijsko; trdota: trda. Pr. odebelite 5,6 cm, viš. zatica 2,4 cm, viš. odl. 6,1 cm. Koper, Škofijska palaca, PN 121. 3. Odlomek zatica amfore; keramika 7.5YR6/4 svetlo rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata loncarska masa; žganje: oksidacijsko; Trdota: trda. Pr. odebelite 4,3 cm, viš. 3,9 cm. Koper, Škofijska palaca, PN 122. 4. Odlomek ostenja amfore Keay 65; keramika 10YR7/6 rumena; površina: groba; sestava: finozrnata loncarska masa; žganje: oksidacijsko, trdota: trda. Šir. 5,4 cm, viš. 4,2 cm. Koper, Škofijska palaca, PN 006. 5. Odlomek ostenja amfore Keay 65; keramika 10YR7/6 rumena; površina: arheološka izkopavanja v kopru med leti 2005 in 2019 ... 43 44 arheološka izkopavanja v kopru med leti 2005 in 2019 ... 45 46 groba; sestava: finozrnata loncarska masa; žganje: oksidacijsko, trdota: trda. Šir. 5,9 cm, viš. 4,6 cm. Koper, Vrtna ulica 8, PN 078. 6. Odlomek ostenja amfore okrašen z glavncenimi potegi; keramika 10YR8/6 rumena; površina: hrapava; sestava: finozrnata loncarska masa; žganje: oksidacijsko; trdota: trda. Šir. 2,7 cm, viš. 2,2 cm, viš. Koper, Vrtna ulica 2, PN 016. 7. Vretence; keramika 7.5YR5/8 mocno rjava; površina: prašnata; sestava: fina glinena masa; žganje: oksidacijsko; trdita: mehka. Pr. 3,6 cm, viš. 2,5 cm. Koper, Škofijska palaca, PN 011. 8. Odlomek ostenja posode okrašen z valovnico in horizontalnimi plitvimi kanelurami; keramika 10YR5/2 sivo rjava; površina: hrapava; sestava: grobozrnata loncarska masa; žganje: redukcijsko; trdota: trda. Šir, viš. 4,8 cm, viš. 2,5 cm. Koper, Vrtna ulica 8, PN 090. 9. Odlomek ostenja posode okrašen z valovnico in horizontalnimi plitvimi kanelurami; keramika 10YR5/2 sivo rjava; površina: hrapava; sestava: grobozrnata loncarska masa; žganje: redukcijsko; trdota: trda. Pr. od. 15,0 cm, viš. 3,1 cm. Koper, Vrtna ulica 8, PN 073. 10. Odlomek hišnega ometa z odtisi vej; keramika 7.5YR6/3 svetlo rjava; površina: hrapava; sestava: grobozrnata loncarska masa; žganje: oksidacijsko. Šir. 6,8 cm, deb. 4,1 cm, viš. 6,0 cm. Koper, Škofijska palaca, PN 047. Zahvala Arheozoološki segment raziskave je bil financi- ran s strani ARRS (raziskovalni in infrastrukturni program ‚Arheološke raziskave‘, evidencna št. P6-0064). Povzetek V clanku so predstavljene štiri lokacije arheoloških izkopavanj, izvedenih v Kopru med leti 2005 in 2019. Razen Ribiškega trga, so ostale lokacije na visokem osrednjem delu otoka nad geološko prelomnico. Ta prostor je imel v pozni antiki vec skupnih lastnosti. Enotna geološka plast je prekrita z za Koper znacilno poznoanticno plastjo, z veliko kolicino organskih ostankov, oglja, flišnati- mi kamni in manjšimi apnencastimi plošcatimi kamni, odlomki anticnega gradbenega materiala, lokalno tem- no rjavo loncenino, kostmi, ostanki hišic mehkužcev ter odlomki uvoženih vzhodno mediteranskih in afriških transportnih posod. Sklepamo lahko na intenzivno poselitev prostora med geološko prelomnico in vrhom otoka v pozni antiki. Glede na razlicen keramicen material in glede na lesene objekte in zidano arhitekturo, kakor tudi glede razlicnih prehranjevalnih navad, lahko sklepamo, da je na koprskem otoku v pozni antiki bivalo prebivalstvo razlicne socialne, morda celo pravne strukture. S predstavitvijo treh najdišc smo odprli vec novih vprašanj, povezanih s poselitvenim in grobišcnim obmocjem otoka ter socialno strukturo prebivalstva. Kronološko ta najdi- šca lahko umestimo v cas med zacetkom 5. in koncem 7.stoletja. Dodaten vpogled v poznoanticno materialno kulturo obravnavnih lokacij ter v prehrambne navade in strukturiranost lokalne skupnosti v casu med 4. in 7. stoletjem ponujajo rezultati analize živalskih ostankov. Analiza prehranskih navad je pokazala na privilegiran jedilnik cerkvenih veljakov. Poseben komentar zaslužijo hišice polžev in/ali školjk v polnilih grobov z lokacije Škofijska palaca. Ceprav gre bržcas za nakljucne najdbe, ki so se v grobovih znašle kot del zasutja, pa veckrat do- kumentirana praksa uporabe tovrstnih predmetov kot grobni pridatek vsaj na nacelni ravni vendarle dopušca tudi drugacno razlago. Summary The article presents four sites of archaeological excavations carried out in Koper between 2005 and 2019. Except for Ribiški trg, the other sites were located in the high central part of the island above the geological fault and are dated in late antiquity. This area had several common features in Late Antiquity. The uniform geological layer is covered with a typical Late Antique layer, with a large amount of organic remains, charcoal, flysch stones and smaller limestone flat stones, fragments of ancient local pottery, bones, remains of mollusc houses and fragments of imported Eastern Mediterranean and African transport vessels. We can conclude that the area between the geological fault and the top of the island was intensively settled in late antiquity. Based on the ceramics finds, wooden and stone architecture, and recognition of the different eating habits, we can conclude that on the island of Koper in Late Antiquity, various social, perhaps even legal status lived. With the presentation of the three sites, we opened several new issues related to the settlement and cemetery area of the island and the social structure of the population from the 5th to the 7th century. The results of the analysis of animal remains offer additional insight into the Late Antique material culture of the sites in question, as well as into the eating habits and structure of the local community in the period between the 4th and 7th centuries. An analysis of eating habits pointed to the privileged menu of church dignitaries. The houses of snails and / or shells from the location Škofijska palaca deserve special comment in this regard. Although these are probably accidental finds that were found in the graves as part of the burial, the often documented practice of using such objects as a grave appendage, at least on a principled level, still allows for a different interpretation. Viri in literatura Boschin, F. 2011. “Short considerations on the bird remains / Kratke ugotovitve o pticjih ostankih.” V / In Z. Modrijan, T. Milavec. Poznoanticna utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu: Najdbe, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 24: 389–94. Ljubljana: Založba ZRC. Bratož, R. 2001. “Koprska Škofija od prve omembe (599) do srede 8. stoletja.” V / In Prispevki z mednarodne znanstvene konference 1400. letnica koprske Škofije in omembe Slovanov v Istri, Acta Histriae 9 (1): 37-64. Car, M., R. Stopar in B. Rijavec. 2005. Porocilo o georadarskih preiskavah v Kopru: lokacija Pristaniški trg, lokacija Ribiški trg. Ljubljana: ZVKDS OE Piran (neobjavljeno). Cunja, R. 1996. Poznorimski in zgodnjesrednjeveški Koper. Arheološko izkopavanje na bivšem Kapucinskem vrtu v letih 1986-1987 v luci drobnih najdb od 5. do 9. Stoletja. Knjižnica Annales Majora. Koper-Capodistria: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko / Societŕ storica del Litorale. Cunja, R. 2001. “Poselitvena dinamika in spremembe funkcije nekaterih mestnih prostorov: Primera nekdanjega kapucinskega vrta in samostanske cerkve sv. Klare v Kopru” Acta Histriae 9 (2): 295310. Cunja, R. 2010. Iz fibule v fabulo: Fibule iz Istre, s Krasa, iz Notranjske in Posocja med prazgodovino in zgodnjim srednjim vekom. Koper-Capodistria: Katalog razstave. Pokrajinski muzej Koper. Frelih, M. 2002. Koper - Ribiški trg. Rekonstrukcija kanalizacije Ribiškega trga. Porocilo. Logatec: ZVKDS OE Piran (neobjavljeno). Gucek, M. 2005. “Pomen anonimne arhitekture historicnega mestnega jedra Kopra v prenovitvenih postopkih.” Razprave in clanki 49: 9-48. Hayes, J. W. 1972. Late Roman Pottery. London: The British School in Rome. Hofman, B. 2005. Porocilo o arheoloških zašcitnih raziskavah na obmocju nadomestne gradnje stanovanjskega objekta v Kopru, Vrtna ulica 2, Koper, EŠD 236, parc. št. 615 k.o. Koper. Porocilo. Ljubljana: ZVKDS OE Piran (neobjavljeno). Hofman, B. 2006a. Porocilo o arheoloških zašcitnih raziskavah na lokaciji Ribiški trg Koper, parc.št. 246 k.o. Koper. Porocilo. Ljubljana: ZVKDS OE Piran (neobjavljeno). Hofman, B. 2006b. “Koper - arheološko najdišce Koper (Vrtna ulica 2).” Varstvo spomenikov 42/05: 65-66. Hofman, B. 2006c. Porocilo o arheoloških zašcitnih raziskovanjih ob nadomestni gradnji stanovanjskega objekta na lokaciji arheološka izkopavanja v kopru med leti 2005 in 2019 ... 47 48 Vrtna ulica 8, Koper, parcela št. 592 k.o. Koper, EŠD 236. Porocilo. Ljubljana: ZVKDS OE Piran (neobjavljeno). Hofman, B. 2012. Porocilo o predhodnih arheoloških raziskavah pred rekonstrukcijo in gradnjo objektov na lokaciji Škofija Koper. Porocilo. Ljubljana: ZVKDS OE Piran (neobjavljeno). Hofman, B. 2019. Porocilo o arheoloških raziskavah v obliki arheološkega dokumentiranja ob gradnji na lokaciji Koper, Ribiški trg 10, 11. EŠD 236 Koper-Arheološko najdišce Koper. Porocilo. Ljubljana: ZVKDS OE Piran (neobjavljeno). Horvat, A. 1993. Porocilo o mineraloških, sedimentoloških in paleontoloških preiskavah vzorcev iz Pretorske palace. Porocilo. Ljubljana: ZVKDS OE Piran (neobjavljeno). Jamnik, P., M. Križnar, in M. Turk. 2013. “Novi podatki o paleolitskih in paleontoloških najdišcih v kamnolomih Crni Kal in Crnotice nad Koprom.” Arheološki vestnik 64: 9-25. Kajfež, T. in D. Josipovic. 2000. “Prispevek k poznavanju poznoanticne in zgodnjesrednjeveške uvožene keramike koprskega otoka.” Annales. Anali za istrske in mediteranske študije 10 (1): 51-62. Leben-Seljak, P. 2008. Antropološko mnenje o skeletih, izkopanih v Kopru leta 2005 in 2006 pod vodstvom arheologinje Barbare Hofman. Porocilo. Žiri: neobjavljeno. Leben-Seljak, P. 2014. Antropološka analiza skeletov: Koper - Škofija 2014. Porocilo. Žiri: neobjavljeno. Modrijan, Z., in T. Milavec. 2011. Poznoanticna utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu. Najdbe / Late Antique fortified settlement Tonovcev grad near Kobarid: Finds. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 24. Ljubljana: Založba ZRC. Perko, V. 2000. “Amfore v Sloveniji.” Annales. Anali za istrske in mediteranske študije. Series historia et sociologia 10 (2): 421-56. Perko, V., A. Nestorovic, I. Žižek, N. Magajna, M. Kunstelj, V. Tratnik, D. Badovinac, Š. Celan, in A. Arih. 2012. “Fiat lux! Rimskodobna svetila in oljenke iz Slovenije.” V / In Ex Oriente lux. IV. Mednarodni kongres raziskovalcev svetil: ILA. Ptuj 15. do 19. maj 2012: 23-85. Ptuj: Konferencni zbornik. Pokrajinski Muzej Ptuj Ormož. Petrucci, G. 2007. “Analisi dei resti faunistici.” V / In C. Morselli (ur./ ed.), Trieste antica: Lo scavo di Corsada: I materiali, 511–59. Trieste: Editreg. Petrucci, G. 2017. “La malacofauna della villa romana di San Simone (Izola-Isola, Slovenia): I ritrovamenti degli scavi 2008– 2011.” V / In S. Groh, H. Sedlmayer, Otium cum dignitate et negotium trans mare: La villa marittima di San Simone (Simonov zaliv) in Istria (Slovenia). Ricerche: series maior 7: 178–83, Bologna. Pleterski, A. 2008. Zgodnjesrednjeveška naselbina na blejski Pristavi: Najdbe / Frühmittelalterliche Siedlung Pristava in Bled: Funde. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 14, Ljubljana: Založba ZRC. Snoj, D., in M. Novšak. 1992. “Piran - Sv. Jurij.” Varstvo spomenikov 34: 265-72. Šašel, J. 1974 (1976). “Koper-Capodistria.” Arheološki vestnik 25: 446-61. Toškan, B. 2013. “Domace govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru: arheozoološki pogled.” Keria 15 (1): 35–71, 200–01. Toškan, B. 2015. “Sejati ali ne sejati, to je tu vprašanje : o pomenu drobnih živalskih najdb v arheo(zoo)logiji.” Arheo 32: 65–81. Toškan, B. 2020. “Živalski ostanki / Animal remains.” V / In S. Ciglenecki, Z. Modrijan, T. Milavec, Korinjski hrib in poznoanticne vojaške utrdbe v Iliriku / Korinjski hrib and late antique military forts in Illyricum, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 39: 159–69, Ljubljana: Založba ZRC. Toškan, B., in J. Dirjec 2011. “Sesalska makrofavna / Mammalian macrofauna.” V / In Z. Modrijan, T. Milavec, Poznoanticna utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu: Najdbe / Late antique fortified settlement Tonovcov grad near Kobarid: Finds. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 24: 303–88, Ljubljana: Založba ZRC. Trenz, A., E. Lazar in M. Guštin. 2011. “Pregled arheoloških raziskav v mestnem jedru Kopra.” V M. Guštin (ur.) Urbana arheologija Kopra. Annales Mediterranei 99-136. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Univerzitetna založba Annales. Zanier, K. 2011. “Arheološke raziskave na Ribiškem trgu v Kopru.” V M. Guštin (ur.) Urbana arheologija Kopra. Annales Mediterranei 65-72. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Univerzitetna založba Annales. Žerjal, T. 2008. Rimska vila rustika v luci drobnih najdb: primer najdišca Školarice pri Spodnjih Škofijah. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo. Neobjavljeno. arheološka izkopavanja v kopru med leti 2005 in 2019 ... 49 studia hereditati studia Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo Uvod V V letih 2020 in 2021 so potapljaci Podvod mešcenim na plavajoci boji navpicno nad pota ne reševalne službe in Društva za pod pljacema. Vrša (1) leži na jezerski kredi, delno vodne dejavnosti Bled v Blejskem jezeru pogreznjena v tanko plast mulja. Na zunanji po naleteli na dve ribiški vrši. Prva je bila odkrita 3. junija 2020 med pregledom severovzhodnega kraka jezerske natege po narocilu Direkcije za vode RS. Potapljaca Rok Lesjak in Jure Žvan sta po zakljucku dela odplavala stran od cevi natege proti vzhodu in na globini 21 m našla pred- met v obliki košare s posebej izdelanim lijakastim grlom v notranjosti (sl. 1). Položaj najdbe, okoli 150 m severno-severozahodno od polkrožhttps:// doi.org/10.26493/2350-5443.9(2)51-71 universitatis Prispevek prinaša porocilo o nedavnem nakljucnemu odkritju dveh pletenih ribiških vrš v Blejskem jezeru. Predstavitvi najdišcnih okolišcin sledijo opis vrš in uporabljenih materialov ter umestitev obeh pripomockov v kontekst historicnega ribolova na jezeru. V nadaljevanju sta orisana uporaba košarastih vrš v tradicionalnem ribolovu na celinskih vodah na obmocju nekdanje Kranjske ter njihovo mesto v etnografiji Evrope in Evroazijskega prostora. Pripevek zaokroža oris arheoloških podatkov o rabi košarastih vrš v Evropi med prazgodovino in poznim srednjim vekom. Kljucne besede: Blejsko jezero, podvodna arheologija, ribolov, vrše, pletarstvo Archaeological traces of fishing on Lake Bled: report on the underwater discovery of two basket-shaped fish traps The paper reports on the recent chance finds of two basket fish-traps in Lake Bled. The presentation of the circumstances of the find is followed by a description of the fish-traps and the materials used, as well as the placement of the two devices in the context of historical fishing on the lake. In the following, the use of wickerwork traps in traditional inland fishing in the area of former Carniola and their placement in the ethnography of Europe and the Eurasian region is summarised. The article concludes with an overview of the archaeological data on the use of basket fish-traps in Europe between prehistory and the late Middle Ages. Key words: Lake Bled, underwater archaeology, fishing, fish-traps, wickerwork Arheološki sledovi ribolova na Blejskem jezeru: porocilo o podvodnem odkritju dveh košarastih vrš Andrej Gaspari andrej.gaspari@ff.uni-lj.si Rok Humerca rok.humerca@gmail.com Jure Žvan Društvo za podvodne dejavnosti Bled jurezvan@gmail.com nega rta med vilo Lastovka in vilo Beli dvor, je bil posnet z GoPro videokamero in lociran z rocnim GPS sprejemnikom Garmin eTrex35, na vršini košare je bil v casu obiska viden fin muljast poprh, brez organskega plavja. Druga košara je bila odkrita med rednim potopom za odstranjevanje invazivnih školjk trikotnicark (Dreissena polymorpha) 16. marca 2021. Košara (2) leži pod severovzhodno obalo 51 Blejskega otoka, na globini 16 m, kjer kamninska osnova otoka z drobirjem prehaja v muljasto iz ravnavo (sl. 2a in 2b). Notranjost vrše ni zamulje 52 Slika 1: Blejsko jezero. Vrša št. 1 (foto: Jure Žvan). Slika 2: Blejsko jezero. Vrša št. 2 (foto: Jure Žvan). arheološki sledovi ribolova na blejskem jezeru: porocilo o podvodnem odkritju 53 54 Slika 3: Blejsko jezero. Vrša št. 2 (foto: Jure Žvan). na in prosto leži na dnu. Ustje vrše in grlo nista ohranjena, nekaj viter poškodovanega zgornjega dela košare leži na dnu tik ob vrši. Na vitrah in palicah košare, delno poraslih z algami, so se nabrali kosmi organskega detrita. Med dokumentiranjem se vrš ni premikalo in sta ostali v istem položaju, kot sta bili odkriti. Deblak in druge najdbe iz okolice druge vrše Ob ponovnem obisku najdišca ob obali Otoka 23. septembra 2021, namenjenem izmeri vrše in odvzemu vzorcev za dolocitev vrst lesa, je Rok Humerca, študent drugostopenjskega progra- ma arheologija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v spremstvu Jureta Žvana, clana Podvodne reševalne službe Bled, 3,5–4 m sever- no od vrše odkril doslej nepoznan coln deblak (sl. 4). Coln, ki je izpostavljen v dolžini okoli 1 m, leži v smeri severovzhod-jugozahod. S premcem se naslanja na podvodno melišce, preostanek pa izginja v mulj. Takoj za premcem ima coln prekatno steno, kjer je širok okoli 50 cm. Od stene proti zacetku zamuljenega dela deblaka, je njegova notranjost založena z 10 do 20 cm veliki- mi kamni, kar kaže na namerno potopitev. Sledov, ki bi kazali na funkcionalno povezanost plovila in vrše, med pregledom ni bilo mogoce ugotoviti. Iz zgornjega desnega dela prekatne stene je bil odvzet vzorec za identifikacijo vrste lesa in dolocitev starosti uporabljenega debla. Preiskava, izvršena v laboratoriju Oddelka za lesarstvo Bio- tehniške fakultete Univerze v Ljubljani, je pokazala, da je bilo plovilo izdelano iz lesa lipe (Tilia sp.). Oblikovanost in dimenzije premcnega dela kažejo doloceno podobnost z zgodnjesrednjeveškim deblakom z jezerskega dna pod grajsko skalo, ki je izdelan iz macesna (Gaspari, Humer Slika 4: Blejsko jezero. Premec colna deblaka v neposredni bližini vrše št. 2 (foto: Jure Žvan). ca, Žvan 2020). Radiokarbonska (AMS) analiza, ki so jo opravili v laboratoriju Beta Analytic, Inc., v Miamiju (FL), je potrdila, da tudi novoodkrit deblak sodi v zgodnji srednji vek (Beta605815; 1240 ± 30 BP). Cas izdelave deblaka lahko okvirno umestimo med 8. in 9. stoletje, glede na to, da je bil vzorec odvzet iz obmocja stržena, pa ni izkljucena niti nekoliko mlajša starost (prva polovica 10. stoletja). Na kamnitem pobocju v neposredni okolici, predvsem na severozahodni in severni strani vrše, je bila opažena precejšnja kolicina recentnega in povojnega odpada, pa tudi novoveškega gradiva, kot so odlomki glaziranih loncev in rock-majolik. Opis vrš Okolišcine odkritja ter oblikovanost in nacin izdelave obeh pletenih priprav, posebej prisotnost lijakastega grla v prvi košari in zanke za vabo v drugi košari, omogocajo sklepanje, da gre v obeh primerih za vrši za ribolov in ne morda za kakšno drugo vrsto pletenih pripomockov košaraste ob- like za shranjevanje ali prenašanje, npr. košev za spravilo sena ali drugih pridelkov, kakršni so izdatno zastopani v tradicijski materialni in nesnovni dedišcini slovenskega ozemlja (glej Bras 1973). Prvo vršo oznacuje jajcasto oblikovana košara dolžine 100 cm in z najvecjim premerom približno 70 cm. Košara je izdelana iz razmero- ma gostega prepleta viter in vzdolžnih palic. Vi- tre in palice so izdelane iz olupljenih in nerazcepljenih vej oziroma šibja, pri cemer znašajo debeline palic okoli 0,5–1 cm, med vitrami pa so tudi tanjše (0,3–0,7 cm). Širina presledkov med vitrami znaša vecinoma med 1 in 2 cm. V zgornjem delu košare so vitre pogosto parno zvite, spodnji del pa je izdelan iz posamicno vpletenih viter. V košari je ohranjeno posebej izdelano okroglo lijakasto grlo iz radialno postavljenih pa- lic in krožno vpletenih viter. Grlo je loceno od košare in leži v njeni notranjosti. Skozenj so ribe lahko zaplavale v vršo, iz nje pa niso mogle pobegniti zaradi zožene odprtine. Položaj grla odseva položaj, v katerem je bil pritrjen na ustje košare, oziroma ni dalec od njega. Ustje košare ima premer okoli 60 cm, rep košare pa je oblikovan v okroglo odprtino, ki jo obdajajo konci palic. Pre- mer odprtine znaša okoli 10 cm. Od druge vrše, ki je po obliki in nacinu izdelave podobna prvi, vendar precej robustnejša, se je našla samo jajcasto oblikovana košara s širšo odprtino na ustju in ožjo na drugem koncu. Cela vrša je v nekoliko slabšem stanju, z razrahljanim prepletom. Dolžina košare znaša 88 cm. Sprednja odprtina meri približno 67 x 70 cm, zadnja pa 35 cm. Vzdolžne palice iz naravno ukrivljenih vej, ki so dale jajcasto obliko košari, so namešcene v razmikih okoli 28 cm. Palice so vgrajene z debelejšimi konci (premer 1–1,5 cm) pri manjši odprtini in s tanjšimi pri vecji odprtini. Širina špranj med vitrami znaša med 2 in 3 cm. V not- ranjosti vrše se na sredini nahaja prepleten obroc iz dveh tanjših vej, ki je vpleten neposredno na vzdolžno palico košare. Odprtina obroca, ki je verjetno služil namešcanju vabe, meri 10 x 15 cm. arheološki sledovi ribolova na blejskem jezeru: porocilo o podvodnem odkritju 55 56 Obroc je na koncih prepleta povit in utrjen z zelo tanko kovinsko žico. Slednja kaže na cas od zadnje tretjine 19. stoletja, ko se v obratih v Ljubljani in na Gorenjskem razširi izdelovanje vlecene žice (Florjancic 2004, 94). Rezultati preiskave treh vzorcev lesa, opravljene v laboratoriju Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, so potrdili domneve, da so tako palice kot vitre druge vrše izdelane iz smrekovih vej (Picea abies). V ohranjenem stanju na vitrah in palicah ni opaziti lubja, vejic in iglic. Vprašanje je, ali so preplet izdelali iz ”olupljenih” vej, ali pa je bil narejen iz zelenega smrecja. V primeru, da je bil preplet izdelan z iglicami in drobnimi iglicastimi vejicami vred, so te zagotavljale izvrstno kamuflažo, saj je vrša pod vodo dajala videz zaraslega zavetja. Takšna vrša ni imela dolgega roka uporabe, saj so iglice verjetno v nekaj mesecih popolnoma odpadle. Morda je tudi to lahko vzrok, da so vršo odvrgli oz. zapustili. Oris podatkov o ribištvu in ribolovu na Blejskem jezeru med poznim srednjim vekom in 19. stoletjem Pomembnost ribjih lovišc Blejskega jezera kaže že njihova eksplicitna omemba (lat. piscationi- bus) v darovnicah iz let 1004 in 1011, s katerima je kralj Henrik II. briksenški škofiji podaril svojo posest na Bledu. Podeljena ribolovna pravica (ius piscandi) je obsegala tudi Bohinjsko jezero indele obeh Sav (Štih 2004; id. 2011). V casu celjskih grofov in Friderika III. so imeli blejski pod- ložniki pravico ribolova tudi v Bohinjskem jezeru, za kar so morali dajati gospostvu vsake kvatre 24 rib. Konec 15. stoletja je blejsko gospostvo podložnikom prepovedalo lov v Bohinjskem jezeru, ker naj bi pod zapornico in na obicajnih delih jezera lovili z nedovoljenimi napravami (Kaspret 1889, 91). Herbart Turjaški, zakupnik blejskega gos- postva med letoma 1558 in 1574, briksenski škofiji poroca o izvedenih ukrepih za boljši izkoristek ribjega plena, med katerimi izpostavlja krape in šcuke (Wallner 1889, 166; glej Gornik 1969, 122– 126; Umek 1970, 505–507). Te navedbe dopolnuje pogodba, s katero sta se upravnika blejske ga gospostva, Jurij II. in Andrej, škofu Nikolaju Kuzanskemu ob njegovem obisku na Bledu 1458 med ostalim zavezala izboljšati ribnike (Bizjak 2011, 34). Grašcina je v sedemdesetih letih 18. stoletja dajala ribolovna obmocja na Savi Bo- hinjki v zakup domacinom, za kar so morali pla- cati letni najem in ji oddati doloceno število rib. Grajski ribici so lovili pod grajsko skalo in sicer postrvi (»losose«), šcuke in krape. Leta 1770 je glavar Toman poslal škofu velikega soma, iz Briksna pa so poleg prekajenih rib narocali tudi želve, rake in krastace (Fajfar 2011, 165). V sredini 19. stoletja so v zelo cisti, prosojni vodi Blejskega jezera, v kateri se je s površine videlo vec sežnjev v globino, prevladovali krapi, kleni, šcuke in somi, med katerimi je najvecji, ulovljen leta 1835, tehtal okoli 72 kg. Manj je bilo cenjenih postrvi, konkurenco ribicem pa so predstavljale vidre, ki naj bi na jezero »zablodile « iz Save, kjer naj bi jih bilo vec (V.J. 1859, 135). Viri iz casa med iztekom 15. in sredino 16. stoletja med ribiškimi pripravami blejskih in bohinjskih kmetov ter ribicev grajskega gospodarstva omenjajo mreže (nem. Netze), košare za shranjevanje živih rib (nem. Fischhälter) in vrše (nem. Reuse, Fischschäfflein), med nacini ribolova pa še trnkarjenje in lov z dvižno mrežo (nem. Sack) (Kaspret 1889, 88–94). Janez Vajkard Val- vasor kot gorenjski kraj s posebno vešcimi izdelovalci ribiških primockov izpostavlja Trzin, med njihovimi izdelki pa navaja »majhne mreže za ribolov, palice za trnkarjenje, sake, vrše in podobne reci.« (Valvasor 1689, II., 125). Kot spretne izdelovalce lesenih predmetov Valvasor omenja tudi Blejce (ib., II., 118, 137). Upodobitev Blejskega otoka v Casti in slavi Vojvodine Kranjske (II., 805) na jezeru prikazuje tri colne podobnih dimenzij (4–6 m) in oblike, ki morda predstavljajo takrat obicajno sredstvo za prevoz potnikov, verjetno tudi ribolov, in v katerih lahko morda prepoznamo deblake. Colne podobne oz. enake ob- like upodablja tudi oljna slika Bleda z okolico izleta 1775, ki jo hrani Škofijski muzej v Briksnu (glej Fajfar 2011, 164). Zgodovinskih virov o uporabi pasivnih ribolovnih naprav ni veliko. Na omenjeni sliki Ble Slika 5: Ludwik Rohbock. Ribolov z mrežo ali vršo na Blejskem jezeru (po Ruthner 1871). da iz leta 1775 je na jezerski obali pod današnjo Vilo Bled prikazana ribiška koca na kolih (Fajfar 2011, 164–165); ena od možnih razlag predvideva, da ni šlo le za shranjevanju opreme namenjen objekt, urejen v plitvini zaradi lažjega pristajanja s colni in procesiranja ulova, temvec koco z lopu- to oz. odprtino v tleh, skozi katero so na plitvo dno nastavljali dvižno mrežo za ribe, išcoce sen- co med koli.1 O tej obliki ribolova pripoveduje že Herodot v opisu kolišcarskih naselbin pajonskega plemena Doberov na Prasijskemu jezeru (Zgodbe, knjiga 5, pogl. 16); nanjo je postal pozoren Vejsil Curcic, avtor prispevka o tradicionalnem ribištvu Bosne in Hercegovine, ki je izšel leta 1912 in v katerem ugotavlja nelocljivo povezanost domacij na kolih, kakršne je opazoval v Gornji Dolini na Savi, z ribištvom (Curcic 1912, 491, Fig. 1 in 2). Dvižne mreže, ki so bile prilagojene ribolovu v plitvih priobrežnih delih, so sestavljali kvadratna mreža z 1 do 2,5 m dolgimi stranicami, katere vogali so bili vpeti na konce dveh križno postavljenih lesenih lokov (t.i. »saca« oz. »križak«; Pivko 1935, Za tradicionalno trnkarjenje in ribolov z mrežo na Blejskem jezeru so na voljo tudi slikarske upodobitve iz 19. stoletja, med drugim oljna slika Josefa Erlerja iz leta 1830 (Stopar 2011) in romanticna krajina neznanega avtorja (»Veldes in Oberkrain«). Slednja prikazuje ribica pri trnkarjenju s palico v colnu z izvlecenim premcem in privzdignjeno krmo (Zavodnik 2014, 30). Znan jeklorez Ludwika Rohbocka s prizorom Otoka in gradu iz smeri obale pod Malo Osojnico (»Veldes mit dem See. Krain«) upodablja ribolov v priobalni plitvini (Ruthner 1871; Stopar 159; Brinkhuizen 1983, 27–28, fig. 32). Secišce lokov je bilo pritrjeno na dvižni drog, ki je bil pri lovu na vecji plen opremljen s protiutežjo in vpet v rogovilo ali leseno ogrodje (t.i. »stava«; glej Pivko 1935, 159, sl. 1–6). Ta tip srednjeveškega ribolova se domneva na podlagi etnografskih primerjav (Amacher 2006, 128, Abb. 82 in 83), arheološko pa še ni potrjen. arheološki sledovi ribolova na blejskem jezeru: porocilo o podvodnem odkritju 57 58 2011). Krmar z drogom upravlja s colnom, pomocnik v sredini colna pa vlece iz vode mrežo z na zgornjem robu nanizanimi plovci (sl. 5). Avtor opisa Bleda navaja, da je bilo leta 1857 na jezeru okoli 30 velikih in malih ladij. Vecje, »plavke« in »ladije«, so služile prevozu potnikov, med manjšimi pa so »mrežence« uporabljali za ribolov z mrežo, »ledenice« pa pri lomljenju ledu (V. J. 1859, 136). Upodobitve jezerskih plovil iz platic z ravno krmo in z visokim premcem iz 19. stoletja kažejo podobnosti s colni na krmna vesla tipa Traunerl iz širše sku- pine colnov Plätte, ki so jih na alpskih jezerih na Bavarskem in v Avstriji uporabljali za lokalni promet, prevoz lesa in ribarjenje (Friedl 2014, 116–118 z nadaljnjo literaturo) in so predstavljali tudi prototipe za prve blejske pletne (glej Repe 2009, 123–124). Razprava Vrše v tradicionalnem sladkovodnem ribolovu Kljub postopnemu upadanju sladkovodnega ribolova kot ene poglavitnih dejavnosti za oskrbo s hrano ob vecanju pomena poljedelstva in živinoreje je prvi še v 17. in 18. stoletju zagotavljal pomemben vir hrane in dohodka, zlasti za podeželsko prebivalstvo. Orodja in nacini ribolova se do sredine 20. stoletja niso bistveno spremenili (Ložar 1944, 111–117; Makarovic 1978, 206–210). Na Slovenskem so poleg ribolova z rokami uporabljali še osti (vilice), žimnate zanke na pa- licah, nocne zanke, košaraste vrše iz vrbovja, iz vrvice pletene vrše ali ravšlje z notranjimi obro- ci razlicnih velikosti, sake v obliki prisekanega stožca z odprtino navzgor, pritrjene na rogovilo, saku podobne križake ter trnke in mreže. Mrežaste vrše (ravšlji) so izdelane iz pletene vrvice in treh lesenih obrocev, od najvecjega za vhodom v vršo do najmanjšega ob zaprtem delu vrše. Na koncu je imela mreža daljšo vrvico, na katero je ribic privezal dve ukrivljeni palici, ki jih je zataknil na spodnji in zgornji obroc in tako vršo napel. V vršo so dali koruzni storž, kos mesa ali drugo vabo za ribe. V vršo je riba zlahka zaplavala, sama struktura vrše pa ji je preprecila, da bi izplavala iz nje. Manjše vrše so uporabljali tudiza lov rakov (Erhatic, Širnik 2016, 131). Ribolov z mrežami in ribjimi pastmi je bil na Kranjskem prepovedan z zakonom o ribištvu na celinskih vodah iz leta 1880, ki med nedovoljenimi pripravami našteva: »mreže (sáki), vrše (ravšeljni), ribolovne pletenice, pasti, tružice in druge priprave za ribji samolov«, razen »v svrho umetalnega ribarstva ali za znanstvena preiskávanja «. Odlocba koroške deželne vlade iz 1882 je med drugim prepovedala polaganje ribiških priprav v izlive rek v jezera in v odtoke jezernic, najmanjšo velikost okenc pletenih ribiških mrež za jezera pa dolocila na 4 cm (Umek 1970, 499; Erhatic Širnik 2012, 21–23).2 Podobni odloki glede nacinov in dobe ribolova, ki so imeli namen zavarovati razmnoževanje rib in šcititi njih za- rod, so bili v razmiku nekaj let sprejeti tudi v so- sednjih deželah Avstro-Ogrske. Ribolov pod ledom je bil na Kranjskem prepovedan leta 1890, prepoved vecine alternativnih oblik ribolova s pastmi pa so ohranile tudi zakonodaja Dravske banovine in povojna regulativa sladkovodnegaribištva (Umek 1970, 499–501; Erhatic Širnik 2012, 131, 136, 171–172). Kljub prepovedi so vrše na zacetku 20. stoletja uporabljali skoraj na vseh slovenskih rekah in jezerih, ponekod tudi še po drugi svetovni vojni (glej Makarovic 1978, 207; Sketelj 2008). Nekateri so njihovo uporabo priporocali samo še za lov postrvi in lipanov v casu drsti, da bi za potrebe ribogojnic pridobili dovoljiker (Erhatic Širnik 2016, 131). Košaraste vrše V etnografiji Evrope in Evro-azijskega prostora dokumentirane košaraste vrše z grlom (sl. 6) so glede na uporabljene tehnike prepleta izdelane na dva nacina, na podlagi katerih Dick C. Brinkhuizen loci med t.i. lahkimi vršami s prepletom odprte strukture in gosto prepletenimi košarastimi vršami (nem. Korbreuse). Pri prvih sta obod in grlo izdelana iz podolžno na vršo vpletenih vzporednih palic v razmiku 0,5–1,5 cm. Medsebojno so palice spojene v pravilnih razmikih in 2 Preozko pletene vrše so bile prepovedane že z redom o ri bištvu za deželnoknežje vode na Štajerskem iz leta 1506 (Umek 1970, 499). arheološki sledovi ribolova na blejskem jezeru: porocilo o podvodnem odkritju 59 Slika 6: Pletene vrše iz Evrope in Evroazijskega prostora. Druga polovica 19. stoletja–prva tretjina 20. stoletja (1–6, 8 - po Sirelius 1906; 7, 9 - po Brinkhuizen 1983; 10 - po Curcic 1912). 60 sicer s t. i. precnimi vezmi v razmiku 6–10 cm, ki krožno, redkeje spiralno potekajo okoli vrše. Košaraste vrše imajo prav tako vzdolžne palice, ki pa so bolj razmaknjene kot pri lahkih vršah; košari dajejo teksturo precne vezi (vitre) iz tes- no skupaj vpletenih palic (sl. 3). Glede na dimenzije grla košarastih vrš lahko locimo med vršami za lov na jegulje, pri katerih je premer notranjega grla znašal okoli 4 cm, medtem ko so bili premeri okoli 20 cm primerni za lov šcuk, ostrižev in krapovcev. Pred položitvijo v vodo so ustje vrše premazali s testom, ponekod pa v notranjost položili kruh (Sirelius 1906, 410–411, Fig. 589, 590). Odprtina, skozi katero je ribic odvzemal ulovljene ribe, je bila urejena v koncu-repu košare. Lahko je zatesnjena z lesenim cepom, krpo tkanine ali pa so jo zategnili z vrvjo, ki jo je bilo mogoce sprostiti. Nekatere vrše imajo odprtino v ostenju košare, zaprto z loputo iz prepleta ali desko (Bin- khuizen 1983, 19–27). Najbližje primerjalno gradivo za kulturno- -zgodovinsko in tipološko opredelitev košarastih vrš iz Blejskega jezera ponuja lesorez Richarda Püttnerja s prizorom obrežja Osojskega jezera pri istoimenem kraju na sosednjem Koroškem, izdelan pred letom 1880 (Rosseger, Püttner 1879). Poleg treh manjših colnov in vecjega, z jadrom opremljenega colna, v katerem sedi ribic s palico, je slikar na obrežju upodobil vsaj sedem košarastih vrš, en podolgovat, iz vrvice pleten ravšelj in obicajno vlecno mrežo, ki se suši na soncu. Med košarastimi vršami lesorez prikazuje trebušasto do jajcasto zaobljene oblike z izvlecenim repom, izdelane v odprtem prepletu vzdolžnih palic, ki so povezane z redko razmešcenimi (parnimi) vi- trami (sl. 7). Glede na prej opisano delitev gre za najbolj razširjeno tehniko izdelave t.i. odprtih vrš, od katere pa blejski vrši bistveno odstopata tako po uporabljenem lesu kot manjši gosto- ti prepleta. V zvezi z vršo iz dna ob obali otoka, izdelano iz smrekovih vej, velja opozoriti na ribje koše za lov, s katerimi so ob koncu 19. stoletja in na zacetku 20. stoletja v Pohorskih vodah lovili postrvi. Koprivnik navaja, da so jih spletali iz zelenega smrecja (Ložar 1944, 115), kar je imelo nedvomno funkcionalen namen, saj so manjše vejice in iglice na vejah zagotavljale vecjo gostoto košare, ceprav so scasoma odpadale. Vrša z ohranjenim grlom pripada tipu, pri katerem zunanja košara popolnoma objame posebej izdelano grlo, medtem ko pri drugih grlo sega izven ustja košare in je vpleteno v njeno ostenje (Brinkhiuzen 1983, fig. 25). Geografsko in tipološko najbližjo primerjavo ponuja košarasta vrša s Cerkniškega jezera (sl. 8) v hram- bi Slovenskega etnografskega muzeja (inv. št. 630:LJU;0008972), ki jo je muzej pridobil leta 1960 od Franca Gornika iz Grahovega. 110 cm dolgo vršo s košaro premera 58 cm oznacujejo gost preplet viter iz srobota, vpletenih med olupljene in razcepljene leskove palice. Posebej izdelano grlo je s tanko, okoli 1 mm debelo žico, pritrjeno na rob ustja košare. Odprtina grla je na koncu oblikovana v lijak iz priostrenih leskovih palic, ki so jo med uporabo zaprli s travo ali prep- letli z laneno vrvjo. Druga vrsta okvirno socasnih vrš s Cerkniškega jezera je imela vitre iz bezgovega lesa (Peršic 2002). Bolj podolgovato obliko s konicasto izvle- cenim koncem ima 162 cm dolg primerek odprtega tipa vrše iz trstovega protja, ki so jo v prvi polovici 20. stoletja uporabljali v Vavti vasi za ribolov v reki Krki (sl. 8) in jo danes hrani Do- lenjski muzej. Vretenasto zavito razmešcene vzdolžne palice so z zankami iz železne žice pritrjene na pet notranjih viter. Ožja odprtina je stisnjena z žicno zanko. V prvo vitro, ki oblikuje ustje premera 57,5 cm, so na enak nacin vpete palice stožcastega grla, ki ga utrjuje ena sama vi- tra (Križ 2012, 22). Dvodelne vrše z grlom pozna tudi tradicionalno ribištvo Bosne in Hercegovine (Curcic 1912, 537–539, Fig. 63) ter ob srednjem toku reke Save na Hrvaškem. Vrša v obliki podaljšanega lijaka, izdelana v okolici Siska leta 1930 iz gostega vrbovega prepleta viter z vzdolžnimi snopi pa- lic, ima široko vhodno odprtino, razširitev na sredini in manjšo odprtino na drugem koncu. V osrednji del košare je vstavljeno lijakasto grlo, ki ima ob notranji odprtini bodice (Mrgic 2001, 71). Slika 7: Richard Püttner. Prizor z ribiškimi pripomocki na obrežju Osojskega jezera iz zacetka druge polovice 19. stoletja. Lesorez, 19 x 24 cm (po Rosseger 1879). Vrše iz arheoloških kontekstov Najstarejše ohranjene vrše izvirajo iz mezolitskih najdišc Severne Evrope in Francije (Monthel, Blanc, Gury 2000, 170; Nadler 2020), najpogosteje pa so izdelane iz vrbovega šibja, redkeje iz leskovih ali drenovih palic. Velja omeniti, da se nekatere bolje ohranjene vrbove vrše iz srednje in mlajše kamene dobe prakticno ne razlikujejo od primerov iz prve polovice 20. stoletja, kar kaže, da nadaljnja optimizacija teh ribiških priprav iz prepleta ni bila potrebna ali celo mogoca (Nadler 2020, 19–20). Med neolitikom in bakreno dobo so v severnem predalpskem prostoru najpogostejše vrše v obliki steklenice oz. stožca, med katerimi najvecje dosegajo 4 m. Nekatere so koncni del vec jih lijakasto urejenih ograj iz prepleta, izdelanega iz palic leske, vrbe, breze in drugih vrst lesa, ki so usmerjale ribe v mreže ali vrše. Enega od do- kazov za zgodnjo uporabo tovrstnih ribolovnih tehnik na jezerih celinske Evrope predstavljajo starejšeželeznodobne naprave iz nekdanjega jezera Feder na obmocju današnjega Federseeried na Bavarskem. Tam so pri kraju Oggelshausen- -Bruckgraben v zamocvirjenem zalivu, v katerega se izteka manjši potok, odkrili vec palisad in sledove koc iz casa med 730 in 621 pr. n. št. Pod kocami so se ribe ujele v vrše ali mreže. Množica ostankov šcuk kaže, da so bile naprave specificno prilagojene za lov na to vrsto (Köninger 2002; Köninger, Lübke 2001). arheološki sledovi ribolova na blejskem jezeru: porocilo o podvodnem odkritju 61 62 Slika 8: Primeri vrš, ki so se uporabljale na celinskih vodah na slovenskem in hrvaškem ozemlju: 1 - Cerkniško jezero; 2 – Sava pri Sisku; 3 – Krka pri Vavti vasi (1 - Slovenski etnografski muzej, inv. št. 630:LJU;0008972; 2 – Mrgic 2021, 71; 3 - Dolenjski muzej, inv. št. R 300). Med redke najdbe vrš iz bronaste dobe sodi za škatlasto vršo iz palic, radiokarbonsko datiraprimerek z obmocja poznoneolitskega kolišca na no v 10.–9. stoletje pr. n. št. (Cichocki, Dworsky Hodiškem jezeru na avstrijskem Koroškem. Gre 2005). Posamicna odkritja iz železne dobe, npr. Slika 9: Upodobitev izdelave košarastih vrš na bronastem vrcu iz Eygeda, Madžarska. Neronsko obdobje (po Monthel, Blanc, Gury 2000). z najdišc Uitgeest-2, Utrecht-Amerikalaan in Houten na Nizozemskem ter Melz-sur-Seine v Franciji (glej Dütting, van Rijn 2017, 47), kažejo, da sta odsotnost ali skromna zastopanost vrš v posameznih obdobjih navidezni in ju lahko pripišemo stanju raziskanosti. V rimskem obdobju so košaraste vrše izpri- cane tako z arheološkimi najdbami kot upodobitvami; med slednjimi so najbolj izpovedne tiste na severnoafriških talnih mozaikih. Odisejev mozaik iz Dougge in dva mozaika v Sou- ssi prikazujejo tehniko morskega ribolova z vrša- mi jajcaste oblike, nanizanimi na vrvi (Monthel, Blanc, Gury 2000, 171, Fig. 13). Zelo nazoren je tudi prizor na bronastem vrcu (oenochoé) iz Eygeda pri Budimpešti (sl. 9), datiranem v obdobje Neronove vladavine (54–68 n. št.). Na skalnem obrežju sedeci ribic, obdan z ribami, košarami in mrežami, izdeluje vršo, podobno tisti, ki je upodobljena za njim (Monthel, Blanc, Gury 2000, 172, Fig. 14). V najvecjem številu so rimske vrše arheološko izpricane na najdišcih na Nizozemskem (sl. 10), kjer je bilo odkritih 21 primerkov, zlas- ti v recnih rokavih v bližini utrdb (npr. De Me- ern, Velsen, Zwammerdam) in (vojaških) viku sov (npr. Valkenburg). Pri vseh, razen eni, gre za gosto spletene košare valjaste ali zvonaste oblike z integralnim grlom in repno odprtino za odjem ulova (sl. 5). Gosto spletene vrše so znane že iz železnodobnih kontekstov, kar odreka validnost starejšim domnevam, da gre za rimsko inovacijo. Izdelava se je zacela pri grlu in sicer z vgrajevanjem palic (t. j. pasivnih elementov), obicajno v parih, obcasno treh palic skupaj, in v razmikih 2–4 cm. Nato so med palice vpletli po eno vitro (t. i. angleški nacin) ali, redkeje, vec viter skupaj (t. i. francoski nacin). Pri nekaterih vršah so z vpletanjem viter priceli šele višje, tako, da so konci palic oblikovali konicast lijak. Pri posameznih grlih so vitre med dvema palicama enkrat zvili, kar je olajšalo vpletanje. Po nekaj decimetrih so palice zavili nazaj in priceli z izdelavo košare. Z dodajanjem novih palic so povecali pre- mer in ji dali želeno obliko, nato pa so premer z vpletanjem viter postopno zmanjšali do repne odprtine premera 2–4 cm, izjemoma 7,5 cm. Ve- cina vrš meri v dolžino med 80 in 103 cm, v širino pa 35 do 67 cm. Praviloma so izdelane iz vrbovega šibja s posameznimi drenovimi palica- mi. Debeline palic in viter so podobne, obicajno pa imajo premer med 3 in 8 mm. Gre za pravilo arheološki sledovi ribolova na blejskem jezeru: porocilo o podvodnem odkritju 63 64 ma zgodaj spomladi odrezane, leto dni stare veje, obcasno sta izpricana tudi 2- ali 3-letni prirast. V vodo so jih polagali obtežene, saj so bili v not- ranjosti 12 od 19 pasti odkriti kamni, kosi opek ali goveje kosti. Obstajajo indici, da so bile vsaj nekatere vrše privezane na kole (Dütting 2016; Dütting, van Rijn 2017). Vršam primerljiv preplet so v rimskem ob- dobju domnevno uporabljali tudi za gradnjo stene stacionarnih ribogojniških naprav. Slednjim pripadajo nedavno prepoznani ostanki lesene škatlaste konstrukcije velikosti 12 x 2,8 x ca. 2,8 m, ki je bila odkrita v starem rokavu reke Thielle v La Tčnu, na obali Neuchâtelskega jezera (Pil- lonel, Reginelli Servais 2009). Kot kažejo najdbe iz mocvirja Oberdorla v Turingiji so z vršami v rimskem obdobju radi lo- vili tudi Germani. V zamocvirjenem, okoli 200 x 100 m velikem jezeru, ki je imelo med železno dobo in zgodnjim srednjim vekom kultno obeležje, so odkrili nic manj kot 39 v celoti ali del- no ohranjenih vrš iz vrbovega šibja. Vrše so odlagali zlasti v casu med iztekom 1. stoletja pr. n. št. in srednjim cesarskim obdobjem. Vecino- ma gre za stožcasto oblikovane vrše, odkriti pa so bili tudi košarasti primerki, obe vrsti z grlom. Stožcaste vrše imajo na odprtini premer 90 cm, ki se na 80 do 90 cm dolžine zmanjša na okoli 40 cm, nato pa se konicasto zoži ali valjasto iztece. Grlo je dolgo okoli 30–40 cm in ima odprtino s premerom 20 cm. Košaraste vrše so dolge 80– 90 cm in široke okoli 40 cm; grlo je dolgo 30–40 cm, repna odprtina pa ima premer 20 cm. Rep vrše so zaprli z obrockom iz vrbovega prepleta, nataknjenim na konce palic. V nekaterih vršah so odkrili kamne za obtežitev; vrše so bile zasidrane oz. pritrjene, njihove položaje pa so oznacevali z dolgimi koli, zapicenimi v jezersko dno ali obalo. Izvlekli so jih s pomocjo drogov s kavlji. Kostni ostanki rib, ki so se primeroma ohranili v vršah, kažejo, da so z njimi lovili šcuke in linje (Barthel 1977, 151–163). Skoraj v celoti ohranjena vrša, datirana v 3. stoletje, je bila odkrita v starem recnem rokavu Saône pri Chalonu-sur-Saône, na lokaciji Petit- -Creuseot. Iz vrbovine, drena in srobota izdela na vrša je dolga 1,30–1,34 m in široka 53 cm. Dolžina grla znaša 44 cm, premer notranje odprtine pa 15,7 cm. Repna odprtina ima premer 12–13 cm. Gre za enodelno vršo z gostimi vitrami debeline 1,5 do 8 mm, vpletenimi med razmaknjene snope treh palic (Monthel, Blanc, Gury 2000). V 4. stoletje verjetno sodi okoli 230 x 70 cm velika vrša iz vrbovega prepleta odprte, vzdolžne strukture, ki so jo odkrili leta 2009 v opušcenem rokavu reke Emscher pri kraju Castrop-Rauxel, skupaj z vrstami kolov, morda ostanki ribolovnih ograj (Nadler 2020, 36; Speckmann, Pappe 2010, 95–96, Abb. 4, 5). Srednjeveške vrše so ne glede na obliko praviloma izdelane iz prepleta šibja, z njimi pa so lo- vili ribe, kozice in rake. Vecinoma gre za lovne košare z lijakastim grlom. Med posebne, grobo izdelane oblike teh naprav sodi trobentasta vrša, ki nima grla in je bila prilagojena za ribolov v mocnejših recnih tokovih, primeroma po vec vršv vrsti, zataknjenih ena v drugo. Še precej dolgo v visoki srednji vek so se uporabljale samo vrše z vitrami iz dolgih vrbovih, leskovih ali drenovih palic, povezanih s tankimi vrbovimi vejami, vrbovim lubjem, srobotom ali lipovim licjem. Trobentasto oblikovane pletene vrše so v skoraj nespremenjeni obliki ostale v uporabi do kon- ca srednjega veka in naprej, v poznem srednjem veku pa se jim pridružijo mrežaste vrše z lesenim ogrodjem (Nadler 2020, 52–53). V okolici zgodnjesrednjeveške otoške utrdbe Mikulcice v poplavni ravnini reke Mora- ve so odkrili 14 vrš, ki pripadajo dvema oblika- ma. Pri prvi obliki, ki ji je moc pripisati 5 najdb, gre za zaobljene košaraste vrš z uvlecenim grlom, izdelane iz gostih viter, vpletenih med enojne ali parne palice. Druga oblika je zastopana z dve- ma primerkoma podolgovatih, stožcasto oblikovanih vrš, pri katerih so bile vzdolžne palice povezane s precej razmaknjenimi precnimi vezmi. Dokumentirana dolžina vrš prve oblike ne presega 120 cm, premer grla pa znaša 14–20 cm. Na repu so bile palice verjetno zvezane skupaj. Ana- liza lesa edinega preostalega primerka vrše iz izkopavanj v letih 1966–1968 in 1972–1975 je pokazala, da je izdelan iz vrbovih vej. Vecina vrš je arheološki sledovi ribolova na blejskem jezeru: porocilo o podvodnem odkritju 65 Slika 10: Arheološke najdbe vrš iz casa med 1. in 10. stoletjem (1, 3, 4 - po Dütting, van Rijn 2017; 2 - po Monthel, Blanc, Gury 2000; 5 - po Behm Blancke 2003; 6 - po Koller 2017; 7, 8 po Polácek, Marek, Skopal 2000). 66 bila odkrita v recnem rokavu v neposredni bližini severozahodnega mostu, zato avtorji objave domnevajo, da so bile privezane na mostno konstrukcijo, cemur pritrjujejo tudi ostanki tam najdene vrvi. Vec vrš je ležalo z navzdol obrnjeno odprtino, kar bi lahko kazalo na vodnim razme- ram in specificni ribji vrsti (pešcenke; nem. San- dall) prilagojeno nastavljanje (Polácek, Marek, Skopal 2000, 202–203, Karte 6, Abb. 28, Taf. 11–13). Vecino dokazov za stacionarne oz. pasivne ribolovne naprave iz zgodnjega in visokega srednjega veka predstavljajo lijakasto postavljene palisade, ki so na primernih delih recnih strug ali rokavov usmerjali ribe v mreže ali vrše iz šibja, arheološko izpricane v Angliji, Skandinaviji, Nemciji, na Poljskem in v Švici. Mednje sodijo vrsti kolov, interpretirani kot ostanki usmerjevalnih ograj, in množica kamnitih in svincenih uteži na reki Charente pri Taillebourgu-Port d‘Envaux, ki so datirani med zacetek 9. in zacetek 12. stoletja (Dumont, Mariotti 2013, 97–100, 193–223, Fig. 75), ter konstrukcija iz navpicno zabitih kolov in predfabriciranih panelov prepleta na reki Thielle blizu izliva v jezero Neuchâtel, ki je delovala v kratkem obdobju med letoma 1124 in 1126 n. št. (Plumettaz, Pillonel, Thew 2011). Podobne naprave so bile raziskane v strugi Saône pri Saint-Marcelu južno od Chalona-sur-Saône (11.–13. stoletje; Bonnamour 1992; id. 2006) in reki Trent v Colvicku (1070–1200 n. št.; Lasco- -Bradley, Salisbury 1988). Sorodne naprave so v srednjem veku dokumentirane tudi na jezerih ob alpskem loku. V priobalnem pasu nekdanjega jezera Bibersee pri kraju Cham v švicarskem kantonu Zug so izkopali skupino 28 vrš, datiranih v obdobje med 5./6. in 14. stoletjem, ter dve ograji iz prepleta (Koller 2017). Vrše razlicnih oblik in velikosti so izdelane iz razlicnih vrst lesa, med katerimi prevladuje vrba. Tehnicno-izvedbeno gre pri vecini vrš za dvodelne naprave z grlom in prostorom za zadrževanje ulova, izdelane iz enostavnega prepleta posameznih vzporednih viter in ogrodnih palic (nem. stab geflochtene), pri nekaterih pa so vitre tudi parno zvite (nem. voll geflochtene). Sledovi ribiških priprav, ki so jih na celinskih vodah uporabljali skozi srednji vek in naprej vse do 19. stoletja, so sestavni del vodne kulturne krajine (t. i. waterscape), kot jo je na primeru stavb in naprav na obeh straneh obalne crte jezer in rek severnega predprostora Alp definiral Martin Mainberger. Poleg raznovrstnih ureditev obale pomemben del naprav pripada t. i. historicnim ribogojnicam iz kolov in vejevja, ki so kot zašcita pred vecjimi plenilci služili kot zavetje ribjemu podmladku, njihovi ostanki pa se raztezajo do 25 m stran od obale. V Bodenskem jezeru je bila dokumentirana novoveška kamnita struktura za zadrževanje mladic, pogoste pa so tudi pasti iz vencev gosto zabitih kolov, med kateri- mi nekatere datirajo še v prazgodovino. Podobne krožne strukture premera do nekaj metrov, znane iz okolice srednjeveških mest in naselbin, so verjetno služile zadrževanju ulova za prodajo ob tržnih dnevih (Mainberger 2019). Sklep Obravnavani vrši sta ena redkih neposrednih arheoloških dokazov za historicni ribolov na Blejskem jezeru. Glede na etnografsko eviden- co je bila trajnost vrš omejena kvecjemu na par let uporabe (Brinkhuizen 1989, 25). Ob koncu rabe, bodisi zaradi izrabljenosti, propadlosti ali poškodb, so vrše lahko pustili tam, kjer so bile zadnjic nastavljene, ali jih – morda pogosteje - zavrgli na kopnem, kjer so se možnosti za njihovo ohranitev bistveno zmanjšale. Vrša z dna ob obali Otoka je bila tja morda namešcena zaradi vedenja o navadah specificnih ribjih vrst, med- tem ko najdišce primerka z odtrganim grlom na globokem dnu severno od vile Beli dvor kaže na možnost, da je bila poškodovana vrša zavržena med plovbo. Manj verjetno se namrec zdi, da je bila tam nastavljena in naposled tudi zapušcena. Glede na predlagano datacijo vrše z dna pri Otoku, utemeljeno zlasti z žicno utrditvijo zanke za vabo, ni izkljuceno, da je bila vrša uporabljana v povojnem casu, bodisi prikrito ali pa kot izjema s posebnim dovoljenjem pristojnega ministrstva, saj je bilo jezero izvzeto iz »gorenjske ribarskeenote« (Erhatic Širnik 2012, 124, 131). V kolikor so bile podvodne arheološke raziskave Blejskega jezera v preteklosti usmerjene v priobalne dele in ozek pas okoli Otoka (Petru 1984; Logar, Bitenc 1984; Gaspari (ur.) 2008), pa odkritje v tem prispevku predstavljenih vrš in podatki visokoresolucijskega batigrafskega snemanja opozarjajo tudi na velik potencial glob- ljih delov jezerske kotanje. Upoštevajoc zahtevne razmere za potapljanje, ki jih prvenstveno zaznamujeta precejšen hlad in pogosto slabša vi- dljivost, se najprimernejše nadaljevanje raziskav zarisuje v okviru nadgradnje sodelovanja s potapljaci DPD in PRS Bled ter izvedbe usmerjenih tockovnih preverjanj sporocenih odkritij in batigrafskih anomalij. Skupni podvodni pregledi so med drugim omogocili dokumentiranje in preliminarno študijo zgodnjesrednjeveškega colna deblaka kot trenutno najstarejšega znanega plovila iz jezera ter izvedbo zacetnih raziskav arheološko izjemno zanimive plitvine na obmocjupotopljenega ledeniškega obrusa med Želecami in Mlinem (Fras 2020; Gaspari et al., v tisku). Je- zero zagotovo še skriva delno ali v celoti pokopane sledove gospodarske in kultne rabe vodnega prostora, ki jih ne bo mogoce ugotoviti brez testnih izkopov. Slednje nacrtujemo v bližini vtokov potokov ter na obmocju ustja Jezernice, ki je že dalo zelo izpovedne najdbe iz casa med mlajšo bronasto dobo in 20. stoletjem (Gaspari 2008). Posebno podrocje dokumentiranja, ki mu bo potrebno posvetiti dodatno pozornost, so ladje in colni ter drugi ostanki iz obdobja razvoja Bleda kot turisticnega in zdraviliško-rekreativnega središca, prizorišca politicno-diplomatske dejavnosti s poletno rezidenco jugoslovanske kraljevine ter sedeža nemške okupatorske oblasti med drugo svetovno vojno. Zahvale K pripravi clanka so z nasveti in podatki pomembno pripomogli Barbara Sosic, muzejska svetovalka ter kustosinja za kulturo gospodarskih nacinov in prometa v Slovenskem etnografskem muzeju, mag. Tatjana Dolžan Eržen, mu- zejska svetnica za etnologijo v Gorenjskem muzeju, Magda Peršic, muzejska svetnica, etnologinja, v Notranjskem muzeju, in Alenka Stra žišar Lamovšek, kustosinja etnologinja v Dolenjskem muzeju. Vrste lesa, iz katerih so bili izdelane v prispevku predstavljene najdbe, so dolocili izr. prof. dr. Maks Merela, dr. Angela Balzano in Luka Krže, dipl. inž. lesarstva. Vsem se avtorji lepo zahvaljujemo. Opomba Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega dela prvopodpisanega na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in ob uporabi sredstev raziskovalnega programa Arheologija P6-0247, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. Povzetek Prispevek predstavlja dve ribiški vrši iz osrednjega dela Blejskega jezera, ki so ju poleti 2020 in spomladi 2021 odkrili potapljaci Društva za podvodne dejavnosti Bled. Košarasto oziroma jajcasto oblikovani košari sta izdelani iz vzdolžnih palic in gosto vpletenih viter. Vrša iz jezera severno od vile Beli Dvor ima ohranjeno posebej izdelano grlo in je domnevno narejena iz vrbovega šibja. Pri robustnejši vrši iz smrekovih vej, najdeni ob severovzhodni obali Otoka, grlo manjka. V notranjosti ima pritrjen obrocast preplet za namestitev vabe, prevezan z vleceno žico, ki uporabo vrše umešca v cas od vkljucno zadnje tretjine 19. stoletja naprej. Podobne košaraste vrše so znane že iz pozne prazgodovine in antike, v prakticno nespremenjenih oblikah pa se ohranijo skozi srednji vek in naprej. V 18. in 19. stoletju so se košaraste vrše uporabljale na vecini rek in jezer na Slovenskem, ponekod še nekaj desetletij po drugi svetovni vojni. Obe vrši sta os- tali v istem položaju, kot sta bili odkriti. Summary The paper presents two fish-traps from the central part of Lake Bled, discovered in summer 2020 and spring 2021 by divers from the Bled Association for Underwater Activities. The basket- or egg-shaped traps consist of longitudinal wickets and densely twisted woven transverse stripes. The trap from the lake bottom north of Villa Beli Dvor has a specially made funnel throat and is probably made of willow twigs. The more robust trap made of spruce branches found near the north- arheološki sledovi ribolova na blejskem jezeru: porocilo o podvodnem odkritju 67 68 east coast of the island lacks the funnel throat. Inside is a ring-shaped anchorage for the bait, knotted with drawn wire, which dates its use to the period beginning in the last third of the 19th century. Similar basket traps have been known since late prehistory and antiquity and survived in virtually unchanged form into the Middle Ages and beyond. In the 18th and 19th centuries, basket fish-traps were used on most rivers and lakes on the territory of present-day Slovenia and surrounding areas, and in some places even for several decades after the Second World War. Both fish-traps have remained in the same place where they were discovered. Vir Herodot iz Halikarnasa, Zgodbe. Ljubljana: Slovenska matica, 2006 (prevod Anton Sovre). Literatura Amacher, U., M. Garnen, 2006. »Netzen, Ba¨ren und Schnüren. Die Gera¨te und Fangmethoden der Fischer im Mittelalter.« V Fisch und Fischer aus zwei Jahrtausenden. Eine fischereiwirtschaftliche Zeitreise durch die Nordwestschweiz, Heide Hüster Plogmann (ur.), Forschungen in Augst 39, 123–130. Augst: Römermuseum Augst. Barthel, H. J. 1977. »Die Germanische Binnenfischerei im Gebiet des See- und Moorheiligtums von Oberdorla.« Alt- Thuringen 14, str. 148–185. Behm-Blancke, G. 2003. »Heiligtümer der Germanen und ihrer Vorga¨nger in Thüringen. Die Kultsta¨tte Oberdorla.« Weimarer Monographien zur Ur- und Frühgeschichte, Band 38, 1, Stuttgart: Konrad Theiss Verlag. Benoit, P., F. Loridant, O. Mattéoni. (ur.). 2004. Pęche et pisciculture en eau douce: la rivičre et l’étang au Moyen Âge. Actes de 1res Recontres internationales de Liessies, 27, 28, 29 avril 1998, Lille: Conseil géneral du Nord. Bizjak, M. 2011. »Blejski grad in gospostvo pod upravo rodbine Kraig.« V: Blejski grad. 1000 let prve omembe, Marko Vidic (ur.), 28–39, Bled: Muzejsko društvo bled, Narodni muzej Slovenije in Zavod za kulturo Bled. Bonnamour, L. 1992. »Fouille d‘aménagements médiévaux dans le lit de la Saône au sud de Chalon.« Revue Archéologique de l‘Est et du Centre-Est 43, 1992, str. 353–378. Bonnamour, L. 2006. »Pęcheries.« V Archéologie des lacs et cours d‘eau. Collection »Archéologiques«, Annie Dumont (ur.), 93–95. Paris: Editions Errance. Bras, L. 1973. Pletarstvo na slovenskem. – Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. Dick C. Brinkhuizen, D. C. 1983. »Some notes on recent and pre- and protohistoric fishing gear from Northwestern Europe.« Palaeohistoria 25, 1983, str. 7–53. Cichocki, O. 2003. Der Pfahlbau im Keutschacher See. V Samonig 2003, str. 30– 34. Cichocki, O., C. Dworsky, 2003. »Inselsiedlungen in Ka¨rnten - Forschung im Keutschacher See.« V WES’04 - Wetland Economies and Societies. Proceedings of the International Conference in Zürich, 10-13 Ma¨rz, Collectio Archaeologica 3, Philippe Della Casa, Martin Trachsel (ur.), 251– 254. Zürich : Chronos : Schweizerisches Landesmuseum Zürich. Curcic, V. 1912. »Die volkstümliche Fischerei in Bosnien und der Herzegovina mit besonderer Berücksichtigung der Savefischerei bei Donja dolina.« Wissenschaftliche Mitteilungen aus Bosnien und der Herzegovina 12, str. 490–589. Dumont, A., J. F. Mariotti. 2013. Archéologie et histoire du fleuve Charente. Taillebourg – Port d‘Envaux: une zone portuaire du haut Moyen Âge sur le fleuve Charente. Dijon: Éd. universitaires de Dijon. Dütting, M. K. 2016. »Fishing gear from the Roman period in the Netherlands: An overview.« Environmental Archaeology 21(4), str. 389–401. Dütting, M. K., P. van Rijn, 2017. »Wickerwork fish traps from the Roman period in the Netherlands.« V: Wald- und Holznutzung in der römischen Antike, Archa¨ologische Berichte 27, Tünde Kaszab-Olschewski, Ingrid Tamerl (ur.), 37–95. Heidelberg: Propylaeum. Erhatic Širnik, R. 2012. Slovensko sladkovodno ribištvo in ribici skozi cas. Ljubljana: Ribiška zveza Slovenije. Erhatic Širnik, R. 2016. »Stari nacini ribolova (4. del). Vrše, ribji koši, bobni, perotnjaki in podobne priprave.« Ribic, letnik LXXV, št. 5, str. 131. Fajfar, J. 2011. »Sliki Bleda z okolico iz leta 1775.« V: Blejski grad - 1000 let prve omembe, Marko Vidic (ur.), 150–167. Bled: Muzejsko društvo, Zavod za kulturo, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. Florjancic, S. 2004. »Proizvodni program in prodaja izdelkov industrijske zadruge v Kropi.« Vigenjc. Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi IV, 2004, str. 87–99. Fras, M. 2020. »Arheološke raziskave Blejskega jezera v letu 2019.« V: Arheologija v letu 2019. Dedišcina za javnost, Strokovno srecanje Slovenskega arheološkega društva na spletni videokonferenci, 11. decembra 2020, 20. Ljubljana: Slovensko arheološko društvo. Friedl, G. 2014. Holzschiffbau in Österreich. Masterarbeit, Wien: Universita¨t für Bodenkultur. Gaspari, A. 2008. »Pregled in prespektiva arheoloških raziskav Blejskega jezera.« V Neznano Blejsko jezero : podvodna kulturna dedišcina in rezultati arheoloških raziskav: Underwater cultural heritage and the results of archaeological research, Vestnik 20, Andrej Gaspari (ur.), 12–26. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije. Gaspari, A., R. Humerca, J. Žvan, 2020. »Odkritje zgodnjesrednjeveškega colna deblaka v Blejskem jezeru.« Razgledi Muzejskega društva Bled za leto 2020, 12, str. 31–33. Gaspari, A., R. Masaryk, M. Fras, J. Štaudohar, D. Badovinac, 2022. »Zanimiva arheološka odkritja na obmocju potopljenega ledeniškega obrusa v Blejskem jezeru pri Želecah.« Kronika, v tisku. Ginella, F., P. Koch, 2006. »Archa¨ologie der römischen Binnenfischerei.« V Fisch und Fischer aus zwei Jahrtausenden. Eine fischereiwirtschaftliche Zeitreise durch die Nordwestschweiz, Forschungen in Augst 39, Heide Hüster Plogmann (ur.), 119–122. Augst: Römermuseum Augst. Gornik, F. 1969. Bled v fevdalni dobi. Bled: Zavod za napredek turizma. Huber, R. 2018. »Eine kurze „Fischerei- Zeitreise“ durch den (Vor-)Alpenraum.« Österreichs Fischerei 71(2/3), str. 59–72. Kaspret, A. 1889. »Ueber die Lage der oberkrainischen Bauernschaft beim Ausgange des XV. und iin Anfange des XVI. Jahrh.« Mittheilungen des Musealvereines für Krain 2, 1889, str. 70– 148. Koller, H. 2017. »Fische im Flechtwerk. Ein reiches Inventar mittelalterlicher Reusen aus dem Bibersee in Cham.« Tugium 33, 2017, str. 129–152. Köninger, J. 2002. »Oggelshausen – Bruckgraben – Funde und Befunde aus einer eisenzeitlichen Fischfanganlage im südlichen Federseeried, Gde. Oggelshausen, Krs. Biberach.« Jahrbuch 2001/2002. Heimat- und Altertumsverein Heidenheim a. d. Brenz, str. 33–56. Križ, I. 2012. Dolenjska in njeni ljudje: vodnik po stalni etnološki razstavi Dolenjskega muzeja Novo mesto. Novo mesto: Dolenjski muzej. Köninger, J., C. Lübke, 2001. »Bemerkungen zur vorgeschichtlichen Fischerei im westlichen Bodenseegebiet und in Oberschwaben.« Nachrichtenblatt arheološki sledovi ribolova na blejskem jezeru: porocilo o podvodnem odkritju 69 70 Arbeitskreis Unterwasserarchäologie 8, 2001, 67–82. Losco-Bradley P.M., C.R. Salisbury, 1988. »A Saxon and Norman Fish Weir at Colwick, Nottinghamshire.« V M. Aston (ur.), Medieval fish, fisheries and fishponds in England, British Archaeological Reports 182, str. 329–351. Logar, N., P. Bitenc, 1984. »Potapljaška akcija v Blejskem jezeru.« V Podvodne raziskave v Sloveniji. Posvet in javna razgrnitev dosežkov, Ljubljana, 24. 11. 1982, Podvodna arheologija v Sloveniji 2, Ljubljana: Narodni muzej, str. 99–111. Ložar, R. 1944. »Pridobivanje hrane in gospodarstvo.« V Narodopisje Slovencev, I. del, Ljubljana, str. 98–216. Mainberger, M. 2020. »Elements of an Aquatic Cultural Landscape –a regional study from a frog’s eye perspective.« Archäologische Informationen 43, 2020, str. 309–322. Makarovic, M. 1978. Kmecko gospodarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga. Monthel, G., N. Blanc, F. Gury, 2000. »Les vanneries gallo-romaines du Petit-Creusot ŕ Chalon-sur-Saône (Saône-et-Loire).« Gallia 57, 2000, str. 159–180. Mrgic, K. 2001. Život na vodi. Sisak: Gradski muzej Sisak. Nadler, J. 2020. »Fischtechniken vom Pala¨olithikum bis zum Mittelalter.« V Fisch Land Fluss. Eine Zeitreise durch die Fischereigeschichte am Niederrhein, 62. Neus: Clemens Sels Museum Neuss. Peršic, M. 2002. »Jezero in jezerci – posebnosti skozi nacin življenja jezercev.« V Jezero, ki izginja. Monografija o Cerkniškem jezeru, Alenka Gaberšcik (ur.), 304–329. Ljubljana: Društvo ekologov Slovenije. Petru, P. 1984. »Potapljaška akcija v Blejskem jezeru.« V Podvodne raziskave v Sloveniji. Posvet in javna razgrnitev dosežkov, Ljubljana, 24. 11. 1982, Podvodna arheologija v Sloveniji 2, Ljubljana: Narodni muzej, str. 41–43. Pillonel, D., G. Reginelli Servais, 2009. »Une image emblématique de La Tčne: les bois mortaisés ŕ la lumičre de l‘analyse technologogique.« V La site de La Tčne: bilan des connaissances – état de la question, Martin Honegger, Denis Ramseyer, Gilbert Kaenel, Béat Arnold, Marc- Antoine Kaeser (dir.), Actes de la Table ronde internationale de Neuchâtel, 1-3 novembre 2007, Archéologie neuchâteloise 43, str. 37–47. Pivko, L. 1935. »Ribištvo v Dravi in njenih vodah. Narodopisni zapiski.« Casopis za zgodovino in narodopisje 30 (3), 1935, str. 157–166. Plumettaz, N. 2000. »Aménagements des 10e s.-12e sičcle dans un ancien lit secondaire de la Thielle.« V: Louis Bonnamour (ur.), Archéologie des fleuves et des rivierčs, 210– 215. Paris: Editions Errance. Plumettaz, N., D. Pillonel, N. Thew, 2011. Aménagements fluviaux de La Thielle au Moyen Âge. Pęcherie et moulin de Pré de la Mottaz. Archéologie neuchâteloise 48, Hauterive. Polácek, L., O. Marek, R. Skopal, 2000. »Holzfunde aus Mikulcice.« V Studien zum Burgwall von Mikulcice 4, Brno, str. 177–302. Repe, B. 2009. Bled ves v soncu žari: oris zgodovine turizma na Bledu: ob 130-letnici Turisticnega društva Bled. Bled: Turisticno društvo. Rosegger, P., R. Püttner, 1879. Wanderungen durch Steiermark und Kärnten. Stuttgart: Gebrüder Kröner. Ruthner, A. 1871. Das Kaiserthum Oesterreich in malerischen Originalansichten. Wien, Darmstadt. Sirelius, U. T. 1906. Über die Sperrfischerei bei den finnisch-ugrischen Völkern. Eine vergleichende ethnographische Untersuchung. Kansatieteellisia¨ julkaisuja III, Helsingfors: Société Finno-Ougrienne. Sketelj, P. 2008. »Agrarne gospodarske dejavnosti.« V Med naravo in kulturo: vodnik po stalni razstavi Slovenskega etnografskega muzeja, Nina Židov (ur.). Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. Speckmann, A., J. Pape, 2011. »Neues von der Emscher – die Grabung Castrop-Rauxel- Ickern 2010.« Archäologie in Westfalen- Lippe 2010, 2011, str. 93–96. Stopar, I. 2011. »Blejski grad na starih upodobitvah.« V Blejski grad. 1000 let prve omembe, Marko Vidic (ur.), 128–149. Bled: Muzejsko društvo bled, Narodni muzej Slovenije in Zavod za kulturo Bled. Štih, P. 2004. »Prva omemba Bleda v pisanih virih – Listina kralja Henrika II.« V Bled tisoc let. Blejski zbornik 2004, Jože Dežman (ur.), 7–34. Radovljica: Didakta. Štih, P. 2011. »Tisoc let od prve omembe Blejskega gradu (1011–2011) in zacetki Blejskega gospostva škofov iz Briksna.« V Blejski grad. 1000 let prve omembe, Marko Vidic (ur.), 8–27. Bled: Muzejsko društvo bled, Narodni muzej Slovenije in Zavod za kulturo Bled. Umek, E. 1970. »Ribištvo in ribolov.« V Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev (enciklopedicna obravnava po panogah), Zgodovina agrarnih panog, Agrarno gospodarstvo, zv. 1, Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan (ur.), 495–520. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za zgodovino, Sekcija za obco in narodno zgodovino, Državna založba Slovenije. V. J. 1859. »Bled«. V Slovenska koleda za leto 1859, Anton Janežic (ur.), 132–142. Celovec : društvo sv. Mohora. Valvasor, J. V. 1689. Die Ehre dess Hertzogthums Crain, I–XV. – Laybach – Nürnberg: Wolfgang Moritz Endter. Wallner, J. 1889. »Herbard von Auersperg und die Veldeser Herrschaft.« Mittheilungen des Musealvereines für Krain 2, 1889, str. 149–261. Zavodnik, V. 2014. »Po Cancianovih zabrisanih sledeh do že pozabljenih podob Bleda.« Razgledi Muzejskega društva Bled 12, str. 29–44. arheološki sledovi ribolova na blejskem jezeru: porocilo o podvodnem odkritju 71 st stststud ududia iaia here hereheredi didita tatati titi stststud ududia ia un univ iviversi ersiersita tatati titis ss Bogastvo in revšcina na slovenskem podeželju v evropski primerjalni perspektivi: zapušcinski inventarji (17.–18. stoletje) Prispevek predstavlja poskus uporabe kmeckih zapušcinskih inventarjev za namen preucevanja življenjskega standarda s primerjalnim pristopom. Za namen primerjave smo izbrali štiri študije, ki se ukvarjajo s stanjem na Ceškem, Madžarskem, v Belgiji in Kataloniji. Poglavja prispevka imajo, tako kot izbrane študije, razlicne metodologije. Kljub razlicni stopnji natancnosti navedenih podatkov v obravnavanih inventarjih lahko iz vsakega obravnavanega obmocja izlušcimo posebnosti, ki se nanj nanašajo in so s slovenskimi inventarji najbolj primerljive. Z vidika vsakdanjih predmetov je bilo življenje povprecnega kmeta na razlicnih koncih Evrope in v Sloveniji dokaj podobno. Kljucne besede: kmetje, življenjski standard, predmeti, primerjalna analiza Wealth and poverty in the Slovenian countryside in a European comparative perspective: legacy inventories (17th – 18th century) The paper presents attempt to use peasants probate inventories for the purpose of a corporative approach of study standard of living. We selected four studies, which presents status in Czech Republic, Hun gary, Belgium and Catalonia. The chapters, like selected studies, have different methodologies. Despite degree of accuracy varies in the considered probate invetories we can use special features of every considered area and compare them with the Slovenian probate inventories. From the point of everyday objects, the life of farmer in different parts of Europe and in Slovenia was quite similar. Uvod vekom in industrializacijo je vse bolj aktualno v mednarodnem zgodovinopisju, kjer v veliki meri sloni na preucevanju materialne kulture na osno- vi zapušcinskih inventarjev. Prispevek obravnava življenjski standard slovenskega kmeta v 17. in https://doi.org/10.26493/2350-5443.9(2)73-92 Urška Ivancic Petelin Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije 92182009@student.upr.si Eva Premrl Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije 92192006@student.upr.si Sara Veber Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije 92192022@student.upr.si Vangel Vesovski Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije 92182038@student.upr.si Keywords: peasants, standard of living, objects, comparative analysis 18. stoletju in sicer na podlagi materialne kultu- re ter temelji na primerjavi zapušcinskih invenR R aziskovanje življenjskega standarda in po-tarjev iz slovenskih dežel, nastalih med letoma trošnje nižjih slojev prebivalstva ter nju-1620 in 1795, z nekaterimi raziskavami in ugonega spreminjanja med zgodnjim novim tovitvami iz drugih evropskih držav. V sloven- skem zgodovinopisju je najbolj poglobljeni štu diji za obdobje pred 19. stoletjem, osnovani na 73 zapušcinskih inventarjih, izvedel in objavil Mar- ko Štuhec na temo kranjskega plemstva v 18. in 19. stoletju (Štuhec 1995 in 2009). Z delno izjemo 74 del Marte Verginella in Tanje Gomiršek za 19. stoletje na osnovi oporok (Verginella 1996) in in- ventarjev (Gomiršek 2020), za kmecko prebivalstvo tovrstnih raziskav na slovenskem obmocju nimamo ravno veliko, posebej takih, ki obravnavajo obdobje pred 19. stoletjem in katerih na- men bi bil opredelitev življenjskega standarda na podlagi materialne kulture. Kot je to obicajno v evropskem prostoru, se je tudi pri nas interes za zapušcinske inventarje nižjih slojev prebivalstva pricel na etnografskem podrocju, in sicer s prikazom hišne opreme kmetov na Kranjskem, ki ga je objavil Angelos Baš (Baš 1953-54). V zadnjih letih je bilo objavljenih še nekaj študij, ki slonijo na tovrstnih virih, vendar njihov prvenstveni cilj ni vpogled v materialno kulturo, temvec v prehrano in podnebje (Zwitter 2015; Panjek 2018). Pricujoci prispevek predstavlja poskus uporabe kmeckih zapušcinskih inventarjev z namenom preucevanja življenjskega standarda nižjih slojev in sicer s primerjalnim pristopom v obdobju 17. in 18. stoletja. Naš nabor virov sestavlja 28 slovenskih in- ventarjev, nastalih med leti 1620 in 1795. Od tega je 22 inventarjev (delno) objavil Angelos Baš in jim bomo rekli »kranjski«, ostalim šestim, ki so še neobjavljeni, pa bomo rekli »kraški«, ceprav izhajajo iz devinskega gospostva, ki je pripada- lo Kranjski. V objavljenih inventarjih z obmocja ožje Kranjske, ki tvorijo dober del našega nabora popisov, je Baš prikazal primere iz družbene skupine svobodnikov in le predmete, ki so bili relevantni za njegovo raziskavo. To so tisti, ki se nanašajo na hišni del gospodarstva, zaradi cesar izgubimo pomembne podatke o orodju in živalih, ki so bile zagotovo prisotne na kmeckih go- spodarstvih in s katerimi razpolagamo v drugih inventarjih. Med kranjskimi inventarji izstopajo popisi premoženja Boštjana Erata, Antona Jakli- ca in Luke Juraja, ker vsebujejo neprimerno višje število predmetov, hkrati pa zagotavljajo širšo zastopanost slojev kmeckega prebivalstva. Si- cer je med inventarji kranjskih svobodnikov za- jet zelo širok spekter velikosti premoženja, od najskromnejših do – pravkar omenjenih – najbogatejših. Drugi del našega nabora kmeckih in- ventarjev iz slovenskega prostora izhaja iz doslej neobjavljenih arhivskih virov. Tudi ti inventarji izhajajo iz 17. in 18. stoletja (AST, ATTA, 196.1, fasc. 6) in tudi pri njih se pojavljajo izje- me, saj poleg štirih inventarjev, ki popisujejo premoženje kmetov-podložnikov (izmed katerih je le eden premožen), sta bila med pokojniki tudi tržan Vespasiano Brunner in obrtnik Nikolaj Afabris, ki ju zaradi njunega poklica oziroma socialnega porekla ne moremo enaciti s kmeti. Slednja inventarja sta za analizo standarda slovenskega kmeta izkljucena iz jedra raziskave, ker pa nam kažeta na življenjski standard in potrošnjo dveh prebivalcev podeželja, ki nista bila kmeckega stanu, smo ju vseeno deloma upoštevali. Dvestoletno obdobje, iz katerega izhajajo tu obravnavani slovenski inventarji, je razmero- ma dolgo in v tem casu so se lahko dogajale spremembe v materialni kulturi: kljub temu je tovrsten nabor smiseln za namen tega prispevka, ki ni osredotocen na diahrono temvec na sinhrono primerjavo s tujimi študijami, ki prav tako zajemajo daljše obdobje. Študije, s katerimi smo primerjali sloven- ske inventarje, so objavljene v delu Wealth and Poverty in European Rural Societies, ki na osno- vi inventarjev in materialne kulture obravnava življenjski standard na evropskem podeželju med 17. in 19. stoletjem (Broad in Schuurman 2014, 13). Sestavlja ga enajst študij primera razlicnih avtorjev o razlicnih krajih in pokrajinah v posameznih evropskih državah. Uvodoma delo predstavlja pomen inventarjev za zgodovinsko raziskovanje, najpogostejše teme in razlicne me- todološke pristope k njihovemu preucevanju, v zakljucku pa opisuje materialno kulturo in kroženje dobrin (Broad, Schuurman 2014, 13–32). Kljub obetu, da naj bi se pri obravnavi inventarjev v posameznih študijah primera uporablja- la ista metoda preucevanja, je v posameznih poglavjih opaziti tudi znatne razlike, kar je tudi nas postavilo pred metodološki izziv, kako zasnova- ti našo primerjavo. Za namen primerjave s slovenskimi inventarji smo izbrali štiri študije, in sicer na podlagi boljše primerljivosti z našimi: o Belgiji, Ceški, Ogrski in Kataloniji. Njihovi avtorji so preucili vec sto posameznih inventarjev in na podlagi preucenega predstavili materialno kulturo in življenjski standard prebivalcev podeželja skozi njihove materialne in potrošne dobrine. Paul Servais se osredotoca na spremem- be materialne kulture in kakovosti življenja ter lastniške razmere na belgijskem podeželju pri mestu Liége v 19. stoletju (Servais 2014, 181–194). To je bilo v Belgiji že obdobje industrializacije, kar se tako casovno kot razvojno ne ujema z okolišcinami, v katerih so nastali uporabljeni inventarji s slovenskega podeželja. Industrializacija je prinesla denar in s tem nakup vse vecjega števila predmetov, ki so bili postavljeni v razlicnih pro- storih domovanja. Prispevek je bil, kljub casovnemu neujemanju inventarjev, izbran z name- nom, da se izvede metodološki poskus analize inventarjev po vzoru belgijske študije in hkra- ti preveri, ali je pri belgijskem kmetu iz obdobja industrializacije zaznati kako vecje razhajanje v primerjavi s slovenskim kmetom pred zacetkom industrializacije. Analiza sloni na hišnih prostorih, ki so doloceni glede na popisane predmete. Joseph Grulich materialne kulture na južnem ceškem podeželju v 17. in 18. stoletju ne obravnava na podlagi števila predmetov, temvec njihove prisotnosti v kmeckih gospodinjstvih (Grulich 2014, 96–109). Števila obravnavanih inventarjev in predmetov ne razkrije, zato kvantitativna analiza in primerjava s slovenskimi in- ventarji ni možna. Primerjava s Ceško je smiselna prav zaradi Grulichove osredotocenosti na prisotnost predmetov v gospodinjstvu in ne na njihovem številu. S tovrstno analizo lahko namrec ugotovimo razlike in podobnosti v prisotnosti vsakdanjih predmetov na slovenskem in ceškem podeželju. Za raziskavo o strukturnih znacilnostih materialne kulture, o uporabi bivalnih prostorov in razlikah v vsakdanjem življenju razlicnih družbenih skupin na ogrskem podeželju med drugo polovico 17. in prvo polovico 19. stoletja se Peter Granasztoi posluži štirih razlicnih analiticnih pristopov (Granaztoi 2014, 157–165). Ta prispevek je bil izbran, ker so njegov primarni vir zapušcinski inventarji kmeckega prebivalstva, ki vsebujejo podobne predmete kot slovenski. Najbogatejši nabor informacij je v skupini predmetov za shranjevanje, zato analiza sloni na primer- javi le-teh. Belen Moreno Claverias vlogo potrošnje na Katalonskem podeželju v 18. stoletju analizira na podlagi poklica oziroma družbenega stanu (Claverias 2014, 139–155). Družbo deli na kmete, obrtnike in buržoazijo, pri hišni opremi kmetov pa razlikuje med predmeti za proizvodnjo, tekstilom in tkaninami ter dragocenostmi. Clanek je bil izbran, ker omogoca primerjavo potrošniških vzorcev in materialne kulture kmecke družine iz Katalonije in Slovenije, dveh razmero- ma oddaljenih dežel iz srednje in zahodne Evrope, ki pa ju druži lega ob Sredozemskem morju. Ker avtorica ugotavlja, da potrošni slog kmetov iz Penedesa poudarja cvrste in vzdržljive pred- mete, bomo preverili, ce to velja tudi v sloven- skem primeru. Problem razlicnosti pristopov k analizi zapušcinskih inventarjev v navedenih študijah primerov iz drugih evropskih držav smo obrnili v svoj prid tako, da smo v posameznih poglavjih pricujocega prispevka primerjavo s slovenskimi podatki izvedli na podlagi metode, uporabljene v vsaki izmed izbranih študij. Na ta nacin smo dosegli tri rezultate, saj smo izvedli primerjavo življenjskega standarda slovenskih kmetov s posameznimi evropskimi regijami, obenem preizkusili prikladnost in povednost razlicnih pristopov k analizi inventarjev ter, ne nazadnje, omogocili neko prvo umestitev materialne kulture in ravni življenjskega standarda kmeckega prebivalstva na Slovenskem v 17. in 18. stoletju v širši evropski kontekst.1 Slovenija in Ceška Stanje raziskav zapušcinskih inventarjev pripadnikov kmeckega stanu na Ceškem je zelo podobno stanju 17. in 18. stoletja na Slovenskem. 1 Prispevek je nastal kot raziskovalna naloga pri predmetu Novi vek na programu Zgodovina 2. stopnje na UP FHŠ, in sicer v okviru projekta »Koncepti kmecke ekonomije: teoreticni in empiricni primerjalni pristop (15.–20. stoletje) « ARRS J6-1799, mentor prof. dr. Aleksander Panjek. bogastvo in revšcina na slovenskem podeželju v evropski primerjalni perspektivi ... 75 Tabela 1. Skupine predmetov v inventarjih kmetov in drugih prebivalcev slovenskega podeželja (prisotnost v odstotkih inventarjev). Skupina predmetov Kranjski in ventarji (n 19) % Kranjski in ventarji bogate jših kmetov (n 3) % Kraški inventar ji (n 4) % Inventar ji kraških ne kmetov (n 2) % Slovenski in ventarji skupaj (n 28) % Gotovina 63 33 / / 46 Živali / / 100 50 18 Kmecka orodja / 33 75 100 21 Pohištvo 100 100 75 100 93 Postelje, posteljnina 79 100 50 50 75 76 Kuhinja in kuhinjski pripomocki 95 100 100 50 96 Oblacila in blago 42 67 50 50 46 Luksuzni predmeti, dekorativni 30100 50 50 46 predmeti in knjige Raziskave so se vecinoma osredotocale na plemice, mešcane in duhovšcino, medtem ko so bili podeželski prebivalci domena etnologov. Grulich želi v prispevku rekonstruirati premoženje podeželskih prebivalcev zgodnjega novega veka ter ga postaviti v kontekst vsakdanjega življenja. S cim so bila podeželska gospodarstva opremljena je bilo najbolj odvisno od velikosti kmetove denarnice, dobro stojeci kmetje so si navadno lastili precej vec dobrin kot kajžarji. Grulich se v svojem prispevku ne osredotoca na kolicino in na ceno zabeleženih predmetov, temvec želi ugotoviti kateri predmeti so bili prisotni na ceškem podeželju. Zanima ga koncept bogastva na Ceškem, kakšen pomen je dala družba akumulaciji premoženja in v kolikšni meri je to predstavljalo statusni simbol. Za ceški primer so na voljo kvantitativni podatki za živali in zemljo, ki jih pa zaradi odsotnosti števila obravnavanih inventarjev ni mogoce primerjati s slovenskim primerom, zato primerjava sloni na prisotnosti predmetov. Grulich obravnava južno-ceška posestva Trebon, Hluboka nad Vltavou, Orlik in Pro- tivin, ki so bila v lasti družine Schwarzenberg. Lokalna obrt in trgovska dejavnost sta bili prisotni le na posestvu Trebon, medtem ko so se ostala nagibala k bližnjim vecjim mestom in sicer Hluboka nad Vlatvou k mestu Ceške Budejovi ce, Protivin in Orlik pa k mestu Pisek. Na vaseh se pojavljajo predvsem obrti, ki so pomembne za kmetijstvo (kovaci), gradnjo (zidarji, mizarji) in obleko (tkalci, krojaci, šivilje, cevljarji). Te obr- ti so bile pomembne za tiste, ki fizicno niso bili sposobni dela na zemlji pa tudi za kmete, kot do- daten vir dohodka (Grulich 2014, 94–95). Zapušcinski inventarji s katerimi razpolaga Grulich, izhajajo iz 17. in 18. stoletja in vecinoma zajemajo le premožnejše kmete, medtem ko so bili kajžarji redko deležni popisa premoženja, saj je bilo premalo vredno. Popisovalci in- ventarjev so bili vaški starešine, ki so podali subjektivno oceno premoženja in je bila zaradi tega velikokrat nepopolna. Popisovalcem so se zdele pomembne tiste stvari, ki so bile neposredno povezane z vodenjem kmetije (plugi, vozovi, brane) in predmeti z železnimi deli (predvsem kmecko orodje – žage, sekire). Ravno tako je bil lahko vpisan znesek gotovine, terjatev in dolgov ter zaloge pridelkov (slama, žito). Redko so bili zapisani predmeti nižje vrednosti, ki so jih lahko kmetje sami naredili na gospodarstvu (Grulich 2014, 85–86). Grulich predmete iz inventarjev razdeli na vec skupin. Za dobro upravljanje kmetije po gos- podarjevi smrti, so bili najpomembnejši denar, vlecne in druge domace živali ter kmecko orodje. Poleg teh, v svojem clanku obravnava tudi bi vanjske prostore (pohištvo, postelje, posteljnina in kultura spanja, kuhinja in gospodinjski pripomocki, oblacila in blago ter hrana, dekorativni predmeti, dragocenosti in knjige), krajši odstavek nameni tudi znacilnostim kmeckih stavb. V primerjavi ceških in slovenskih zapu- šcinskih inventarjev seveda naletimo na odstopanja, zato bodo za primerjavo izlušcene le tis- te skupine predmetov, za katere imamo na voljo dovolj podatkov v obeh primerih. Skupine predmetov so vpisane po vrsti, kot so bile pisane v zapušcinskih inventarjih ceškega podeželja, saj v slovenskih inventarjih ni zaslediti vpisa predmetov po skupinah. Pet slovenskih inventarjev zaradi njihove obsežnosti izstopa od vecine, gre namrec za izjeme, ki predstavljajo bogatejše kmete oziroma obrtnike. V obravnavanih ceških popisih je najprej navedena gotovina, iz cesar je mogoce sklepati, da je veljala za najpomembnejše sredstvo, ki so ga hranili v razlicnih valutah. Ceško podeželje ni trpelo pomanjkanja denarja, so ga pa kmetje spretno skrivali pred posestniki in ga uporabljali za zadovoljevanje lastnih potreb (Grulich 2014, 96). V dobri polovici slovenskih inventarjev lahko izvemo znesek gotovine, ki ga je pokojni zapustil. Poleg gotovine so navedene morebitne terjatve in dolgovi pokojnika. Vsi popisi goto- vine izhajajo iz kranjskih inventarjev, le izjemo- ma je vpisana skupaj s terjatvami. Le dva svobodnika (Blaž Kracan, inventar iz leta 1672 in Luka Rubežnik, inventar iz leta 1759) sta kljub posesti gotovine bila tudi v dolgovih in v obeh primerih je bil slednji precej nižji od zneska gotovine. Zaradi odsotnosti popisa v vecini inventarjev lahko sklepamo, da na Slovenskem popisovanje go- tovine najverjetneje ni bilo dosledno ali pa da je pri hiši v mnogih primerih ni bilo. Kljub temu velja poudariti dejstvo, da odsotnost vpisa še ne pomeni, da pokojniki z njo niso razpolagali, saj so nekateri imeli v lasti tudi luksuzne dobrine, ki nakazujejo na prisotnost denarja. Takoj za go- tovino je bila v ceških inventarjih popisana vlecna živina in domace živali. Vrednost majhnih (koze, ovce, ovni) in velikih živali (konji, govedo) je bila dolocena glede na spol in starost. V inven tarjih so te živali tudi opisane (enoletna junica, tele, jagenjcek). Mocno so razlikovali med biki in voli, ki so po tridesetletni vojni prevzeli vlogo vlecne živali. Voli so bili sicer pocasnejši, vendar so timsko lažje delovali in so bili okretnejši. Tudi po tem, ko so dosegli starost od šest do sedem let, so za razliko od konj še vedno pridobivali na teži. Kmetje so jih prodajali mesarjem in iz njih nekaj iztržili. Kravo so za vleko uporabljali le najrevnejši kmetje, saj je ta zaradi fizicnega napora dajala manj mleka. Redko so omenjeni prašici saj so bili zaradi previsokih cen najema gozdnih pašnikov in premajhne kolicine gospodinjskih odpadkov, prezahtevni za rejo (Grulich 2014, 96 – 99). Pri obravnavanih slovenskih inventarjih je popis živali prisoten le pri kraških kmetih, kar je najverjetneje posledica tega, da se Baš osredotoca le na hišne predmete. Številcno najpogostejše so živali z manjšo vrednostjo in sicer ovce in koze. Opisane so na enak nacin kot v ceških inventarjih (stare ovce, kastrirani ovni, jagenjcki, kozlicki, dobra ovca). V dveh inventarjih sta omenjena tudi prašica, kar sicer predstavlja polovico obdelanih kraških inventarjev, vendar je to po številu inventarjev vseeno premalo, da bi lahko sklepali kako pogosto so se pojavljali na kraških kmetijah. Najpogostejša vlecna žival na Krasu je bil vol. Skupno jih v treh obdelanih kraških inventarjih naštejemo 11. Žrebci niso omenjeni nikjer, medtem ko so bile kobile prisotne le pri bolje situiranih kmetih. Število kmeckega orodja na ceškem podeželju je bilo odvisno od velikosti kmetije. Vsaka kmetija je za obdelavo zemlje potrebovala plug in brano, nepogrešljivi so bili tudi vozovi in vozicki za razlicne namene, ki so v inventarjih loceni glede na uporabo (prevozni ali hišni), sestavo koles (z železom ali brez) in glede na obseg obra- be. Kmetje, ki so se ukvarjali s prevozništvom, so imeli na zalogi stara in nova kolesa ter razno opremo. Zapisani so tudi majhni vozicki, ki jih vlecejo konji, in vozicki z enim ali dvema koleso- ma, ki jih vlecejo ljudje. Glede na to, da so vozicke vlekle vecinoma živali, je bila za to potrebna tudi oprema. Jarem, uzda, humat, vajeti in se bogastvo in revšcina na slovenskem podeželju v evropski primerjalni perspektivi ... 77 78 dlo so spadali med drago opremo (Grulich 2014, 99–100). Na Slovenskem vecja kmecka orodja zasledimo pri vseh kmetih, ki so imeli v posesti vlecneživali (Jurij Škapin, inventar iz leta 1621, vdova Marina, inventar iz leta 1779 in Marko Gabrovec, inventar iz leta 1766). Pri dveh sta vpisana pluga, medtem ko so vozovi vpisani pri vseh treh in opisani glede na to ali imajo kolesa okovana z železom ali ne. Omenjeni so tudi koši za prevoz gnoja, verige za vozove, jermenje za vezanje sena na vozove ter oprema za ježo in tovorjenje (bisage, konjska uzda). Majhna orodja so bila osnovna oprema kmeckih gospodarstev. Med osnovno opremo so na ceškem podeželju v 17. in 18. stoletju spadale kose za travo in žito. Vzdrževanje kos je spremljala prisotnost kladiv, klešc, nakoval in raznih brusilcev. Tako majhno orodje je bilo shranje- no v lopi skupaj z ostalimi orodji (mlatilci žita, srpi, slamorezniki, vrvi, lopate, merniki, vre- ce, vile, motike) Pogosto so kmetje imeli v lasti tudi majhna orodja za popravila, predvsem lesenih delov orodij, prisotna so tudi enostavna šila za popravilo sedel in pasov ter orodja za izdelavo enostavnega pohištva (Grulich 2014, 100). Kljub temu, da je bilo kmecko orodje najverjetneje nepogrešljivo na vsakem gospodarstvu, je v slovenskih inventarjih, ki jih obravnavamo, evidentirano le pri kmetih na Krasu. Najpogostejše so motike (majhne in velike), lopate, kla- diva, kose, srpi, fovci, krampi, vile, grabljice ipd. Pri teh majhnih kmeckih orodjih naletimo na precejšnjo podobnost s tem, kar smo spoznali na ceškem podeželju. Na slovenskih kmetijah naj- demo po vec kosov istega orodja. Ravno tako so pri kraških kmetih vpisani razni vrtalniki, ki nakazujejo na sposobnost popravila nekaterih delov kmeckih orodij, lahko tudi pohištva. Izjemo- ma je pri Juriju Škapinu omenjena železna harfa za sir, ki nakazuje na predelavo mleka na kmetiji. Do konca 18. stoletja je bil na ceškem podeželju les prevladujoci material za pohištvo in opremo. Osrednji del pohištva je bila miza, ki je bila fiksna. V inventarjih se mize razlikujejo po vrsti lesa, starosti, njeni lokaciji, kvaliteti in barvi. Vecinoma so bile v uporabi klopi, saj so po Grulichovem mnenju stoli zavzemali prevec prostora. Pomemben del pohištva so bile tudi skrinje. Tudi te so bile locene po opisu glede na njihove lastnosti, starejša kot je bila, manj vredne stvari so spravljali vanje. Na ceškem podeželju so v kmeckih domovih 17. in 18. stoletja poznali tudi vec vrst omar, kotne omare so uporabljali za shranjevanje dragocenosti, predalnike v dnevni sobi za glinene posode (v revnih gospodinjstvih uporaba polic), majhne omare za shranjevanje masla, sira, kruha ter garderobne omare, ki pa jih je mogoce najti le v bogatih gospodinjstvih (Grulich 2014, 102–104). Pohištvo na slovenskem podeželju je bilo iz mehkega ali trdega lesa. Najpomembnejši del pohištva so bile, glede na inventarje ki jih ima- mo na voljo, skrinje. Najvec je žitnih skrinj, navajajo pa se tudi skrinje za obleko, živež in pepel. Inventarji navajajo tudi dolge skrinje in zaboje. Del pohištva, ki je bilo precej pogosto v kmeckih domovih, je bila tudi miza, najmanjše število pa je mogoce zaznati pri omarah. Pri povprecnih kmetih so omare redkoma omenjene – dve za ob- leko, ena stara jedilna omara, ena omarica in ena lužena komoda. Pri bogatejših kmetih (kot na primer Boštjan Erat, inventar iz leta 1758) pa naj- demo lep nabor razlicnih omar (tocilna omara, z železom okovana stara omara, štirioglata nizka omara s šestimi predali, velika, nova in poslikana omara za obleke, stara kuhinjska omara in velika žitna omara). Na ceškem podeželju so za prehrano uporabljali lesene krožnike ali lesene sklede. Tekoce jedi so jedli z leseno žlico, ki je bila rocno izdelana. Vsako, tudi najrevnejše gospodinjstvo je ime- lo nož, s katerim so rezali meso. Pili so iz lesenih ali keramicnih skodelic, vrckov za vodo ali pivo. V gospodinjstvu so bile navadno tudi razne lesene posode, kad za kopanje, korita, pinje, kalupi za sir, korita za gnetenje, košare za kruh in lopate za vstavljanje kruha v pec. Hrano so pripravljali v kotlih ali keramicnih in glinenih posodah, ponve so redko omenjene. Poznali so tudi peko rib na rešetkah (Grulich 2014, 102 – 106). Najvec predmetov iz slovenskih inventarjev se nanaša ravno na kuhinjo in gospodinjstvo. Cebri in kadi za zelje, repo in mast, vedra za mleko in vodo ter vrci in vrcki. Pri bogatejših kmetih in obrtnikih se omenja pribor iz lesa, srebra, železa, roževine in kosti. Med povprecnimi kme- ti je pribor naveden le pri Gašperju Vozlju (inventar iz leta 1747 navaja 12 žlic, ne navede pa vrste materiala) in Primožu Mrvca (inventar iz leta 1768 navaja 18 parov navadnih nožev in vi- lic, 14 žlic iz roževine, 4 pari nožev, vilic in žlic). Navedba tako številcnega pribora pri obeh nakazuje, da je bil pribor prisoten tudi v revnejših gospodinjstvih, vendar tega zaradi primanjkljaja podatkov ne moremo zagotovo trditi. Ostali jedilni pripomocki (sklede, krožniki, posode, kozarci, majolike) so v inventarjih številcnejše, najvec jih je izdelanih iz kositra, nekaj manj je lesenih in majolicnih. Za kuhanje so uporabljali kotle, vecje in manjše lonce ter, za razliko od ceškega podeželja, pogosto tudi ponve. Grulich kulturo spanja opisuje na podlagi posteljnine, ki nakazuje na prisotnost postelj, ki so bile le redko evidentirane v inventarjih, ceprav so bile med najbolj pogostim pohištvom. Natancno so popisane le zakonske postelje, med- tem ko zibke in otroške posteljice niso omenjene. Posteljnjak je bil prisoten tako pri povprecnih kot pri bogatejših slovenskih kmetih. V inventarjih zasledimo tudi tri zibke, ki so prisotne pri bogatejših svobodnikih (pri inventarjih Luke Juraja iz leta 1721 in Boštjana Erata iz leta 1758) in eno pri kraškem kmetu Juriju Škapinu. Pogoste so omembe pernic, prešitih odej, vzglavnikov, rjuh (iz hodnicnega platna), blazin in slamnjac. Inventar Boštjana Erata vsebuje tudi posteljni grelec. Hrana je v ceških inventarjih le izjemoma omenjena in sicer v povezavi s posodo, v kateri je bila shranjena, prav tako so skopi podatki o luksuznih dobrinah, dekorativnih predmetih in knjigah (Grulich 2014, 109). Med luksuzne predmete na slovenskem podeželju lahko uvršca- mo klecalnike, slike, ogledala, podobe, ure, men- trge in svecnike (imeli so tudi prakticno funkcijo razsvetljave). Našteti predmeti se najveckrat pojavljajo pri bogatejših prebivalcih, izjemoma so slike, svecniki in ure prisotne tudi v povprecnih družinah. Omeniti velja tudi orožje, ki je evidentirano samo pri enem kmetu, kar pa ne pomeni da si ga drugi niso prav tako lastili. Slovenska in ceška gospodinjstva so premogla precej primerljive predmete. Zaznati je mogoce dolocena odstopanja, ki so najverjetneje posledica tega, kaj se je popisovalcem zdelo vred- no evidentirati. Glede na to, da je za kranjske svobodnike na voljo najvec podatkov o hišni op- remi, je primerjava dolocenih skupin predmetov s ceško stvarnostjo malce otežena. Ceški inventarji dajejo poudarek gotovini, živalim in kmeckim orodjem, medtem ko imamo v slovenskih inventarjih vec poudarka na pohištvu, kuhinjskih pripomockih in ce štejemo kraške inventarje posebej, na kmeckem orodju. Blago in obleke niso zasedale pomembnega prostora v slovenskih inventarjih, s prisotnostjo luksuznih in dekorativnih predmetov pa lahko potrdimo obstoj potrošnje na slovenskem podeželju, tako bogatejših kot tudi nekaterih povprecnih prebivalcev. Slovenija in Katalonija V clanku o Kataloniji v predindustrijski dobi Belen Moreno Claverias analizira vlogo potrošnje pri ustvarjanju kolektivne identitete in pri vertikalni socialni mobilnosti. Raziskava temelji na 829 inventarjih iz 18. stoletja iz Penedesa, pretežno poljedelskega obmocja južno od Bar- celone, na katerem je v naveden obdobju prišlo do specializacije v kmetijstvu, ki jo je spodbudi- lo povecano povpraševanje po vinu (na lokalnem in širšem trgu). To je pripomoglo k temu, da je vzgajanje vinskih trt in pridelovanje vina izpodrinilo tradicionalno poljedelstvo oz. kmetijstvo, ki je temeljilo predvsem na vzreji živine in ob- delavi zemlje. Specializacija je prinesla povecanje ekonomske razlike med prebivalstvom, hkra- ti pa je odpirala dostop do novih trgov in s tem tudi dostop do novih izdelkov (Claverias 2014, 139–140). Moreno Claverias prebivalstvo deli na pod- lagi poklicana tri socio-ekonomske skupine,to so kmetje, obrtniki in buržoazija, ki so se razli bogastvo in revšcina na slovenskem podeželju v evropski primerjalni perspektivi ... 79 Tabela 2. Zastopanost razlicnih kategorij predmetov v slovenskih in katalonskih kmeckih inventarjih 18. stoletja (v odstotkih) Penedeški inventar 1783 (n 1) Kranjski inventarji 1726 1772 (n 7) Kraški inventar 1766 (n 1) Sredstva proizvodnje 31,3 2,92 34,48 Tekstil in tkanine 29,2 11,97 1,78 Ozimnica in hrana 11,4 / / Pohištvo 8,6 20,71 20,67 Kuhinjski pripomocki in 6,5 56,73 20,69 posoda 80 Oblacila 6,1 / 3,43 Srebrni predmeti 4,6 / / Religiozni predmeti 1,3 0,92 / Razno 1 6,75 18,95 Skupaj 100 100 100 kovale tudi po potrošniških navadah in nacinu življenja. V ruralnem okolju, kot je bil Penedes, so najštevilcnejšo skupino predstavljali kmetje. Ceprav gre za ekonomsko heterogeno skupino, so kljub temu opazne skupne poteze v potrošniških navadah neodvisno od materialnega stanja posameznika. Hišna oprema kmetov je bila skromna in prakticna. Razdelimo jo lahko v tri skupine, in sicer predmeti za proizvodnjo (orodja), tekstil/tkanine (prt, rjuhe) in dragocenosti (zlato oz. srebro, samo v bogatejših hišah) (Claverias 2014, 143). Potrošniški stil obrtnikov se je nahajal med kmeckim in mešcanskim. Ceprav so po svojem premoženju bili na nivoju kmeta s srednje velikim imetjem, je bila njihova potrošniška kultura kljub temu drugacna. V njihovih domovih se namrec najde vec predmetov, ki jih pri kmetih ni bilo, to so zavese, ogledala, umetniška dela, krožniki za cokolado in specificni kosi oblacil (kravata, plašc, klobuk). Iz tega izhaja, da je na osno- vi posmrtnih inventarjev mogoce sklepati, da so obrtniki, za razliko od kmetov, posvecali vec pozornosti svojemu videzu in vtisu, ki so ga pustili v javnosti (Claverias 2014, 144). Vrh socio-ekonomske piramide so sestavljali buržoazija, trgovci in duhovniki. Vsi so kazali enak potrošniški okus in preferirali vzdrževa nje tesnih socialnih stikov, trgovskih odnosov in sklepanje zakonov s pripadniki in pripadnicami družin svojega družbenega nivoja. V omenjeni skupini potrošnja predstavlja najocitnejši izraz lastne pozicije (Claverias 2014, 146). Na podlagi primerjave med predmeti v in- ventarjih treh navedenih družbenih skupin Moreno Claverias zakljuci, da potrošniški slog kmetov poudarja tri stvari: vzdržljivost in cvrstost predmetov, uporabnost ter težnjo po odbijanju novih potrošniških trendov. Najustreznejšo primerljivost z zapušcinski- mi inventarji iz slovenskega prostora, s katerimi razpolagamo za to analizo, zagotavljajo izsledki, ki jih je pokazala analiza materialne kulture v kmeckih inventarjih iz katalonskega Penedesa. Primerjava je prikazana v dveh tabelah, ki se po strukturi in vsebini usklajujeta s tabelama iz clanka B. M. Claverias. Zaradi boljše primerljivosti smo izmed slovenskih upoštevali samo in- ventarje iz 18. stoletja z nizko ali srednjo skupno vrednostjo. Pri ugotavljanju razredne pripadnosti smo kot izhodišce vzeli celotno denarno vrednost zapušcine. Med obravnavanimi inventarji jih je 6 od 8 imelo navedeno cenovno vrednost zapušcine, pri cemer je bila najnižja 332 in najvišja 1742 goldinarjev. V inventarjih, kjer ni bila navedena vrednost, smo se orientirali po obsegu Tabela 3. Zastopanost luksuznih predmetov v penedeških in kranjskih inventarjih (povprecno število) Kmetje z majhnim in sredn jim imetjem iz Penedesa, 1770 1790 (n neznano)* Kmetje z majhnim in srednjim imetjem s Kranjskega, 1726 1783 (n 11) Kmetje z velikim imetjem s Kranjskega 1758 1768 (n 2) Srajce 6,2 / / Rjuhe 14,8 4,9 20 Prti 7,3 1,9 7,5 Religiozni predmeti 2,8 0,3 11 Ogledala 0,3 / 4,5 Luksuzno pohištvo 0,2 0,8 22,5 Srebrni predmeti 1,9 / 1 Zlati predmeti 0,7 / 9 Pribor za kavo in cokolado / / 7,5 * Povprecne vrednosti so povzete po Claverias 2014, 145, ki pa ne navaja skupnega števila inventarjev. naštetega imetja in številcnosti pohištva. V tabeli 2 so primerjane premicnine srednjerazrednega kmeta iz Penedesa in osem inventarjev srednje vrednosti iz Kranjske in s Krasa. Pri tej analizi inventarjev je poudarek na številcnosti predmetov, ne pa na njihovi vrednosti, saj niso vsi predmeti imeli navedene cenovne vrednosti. Iz rezultatov je razvidno, da najvecji delež pohištva v kranjskih inventarjih pripada kuhinjskim pripomockom. Tukaj so vkljuceni krožniki, kozarci, razni sodi, kadi, lonci, cebri, ponve, majolike idr., ki jih je številcno veliko, njihova denarna vrednost pa je nizka. Tako v kranjskih kot tudi v kraškem inventarju je na drugem mestu pohištvo: najpogosteje se pojavljajo razne skrinje (del jih je namenjen shranjevanju žita), postelje, mize, stoli ter v nekaj prime- rih tudi naslanjaci in omare. Med tekstil spadajo rjuhe, prti in odeje. Na religiozne predmete smo naleteli samo v dveh slovenskih primerih, in sicer tri slike z religioznimi motivi in eno razpe- lo. Pod razno so vkljuceni predmeti, katerih na- men ni sovpadel z nobeno od devetih naštetih kategorij. Takšni predmeti so npr. blazine, svecniki, slike, tehtnice, in ure. V tej kategoriji je posebej zanimiva prisotnost ure, slike in blazine, saj so to predmeti, ki nimajo izrazite uporabnosti in predstavljajo neke vrste luksuz med pohištvom. V nobenem od osmih inventarjev nismo nale teli na hrano in srebrne predmete. V kranjskih inventarjih ni podatkov o oblacilih. To seveda ne pomeni, da hrane in obleke ni bilo, kajti gre za osnovne stvari, ki jih ima v lasti vsaka kmecka družina. Od orodja so v kranjskih inventarjih omenjeni samo kolovrati, in sicer v treh od sedmih analiziranih primerov. Ostala orodja za obdelavo zemlje in lesa niso omenjena. V analiziranem kraškem inventarju so sredstva za pro- izvodnjo najštevilcnejša, mednje spadajo plug, motika, sekira, žaga, kramp idr. Odsotnost nekaterih vrst predmetov iz kranjskih inventarjev je najverjetneje treba pripisati Baševi selekciji pri objavi virov. Ne glede na to lahko zakljucimo, da v osmih analiziranih inventarjih s Kranjskega in s Krasa prevladujejo cvrsti in vzdržljivi predme- ti, ki so izrazito prakticni. V nadaljevanju je prikazana primerjava predmetov, ki so manj prakticni in bolj kažejo razredno pripadnost. Analizirali smo 11 in- ventarjev kmetov revnega in srednjega razreda s Kranjskega in 2 inventarja kmetov višjega razreda, ravno tako s Kranjskega. Gre za dva najbogatejša inventarja med vsemi obravnavanimi: to sta inventar Boštjana Erata (iz leta 1758 ), cigar zapušcina je bila ovrednotena na 5.177 gold. In in- ventar Antona Jaklica (iz leta 1768) s 6.455 gold. Ocenjeno zapušcino. Rezultati primerjalne ana bogastvo in revšcina na slovenskem podeželju v evropski primerjalni perspektivi ... 81 82 lize z inventarji iz Penedesa so izraženi na podlagi kolicine predmetov (tabela 3). Ce se najprej osredotocimo na kmete z majhnim in srednjim imetjem iz Penedesa in s Kranjskega, je razlika v številcnosti predmetov ocitna. V štirih od navedenih kategorij v analiziranih kranjskih inventarjih ni podatkov. Samo v kategoriji luksuzno pohištvo kranjski inventarji izkazujejo vecjo številcnost od penedeških Sem smo uvrstili omare in naslanjace, ki so bili v 18. stoletju redki. Iz rezultatov primerjave je razvidno, da so imeli nizko- in srednjerazredni kmetje iz Penedesa iz 18. stoletja v lasti vec luksuznih predmetov kot nizko- in srednjerazredni kmetje iz 18. stoletja s Kranjskega. To je lahko posledi- ca tega, da so kmetje iz Penedesa imeli dostop do vecjega trga ali enostavno boljši gmotni položaj. O drugacnem vzorcu potrošnje bi namrec težko govorili, ce upoštevamo to, kar kažeta inventarja premožnih kmetov s Kranjskega, ki izkazujeta naklonjenost k nabavi luksuznih predmetov in s katerima dobimo širšo sliko ter natancnejši vpogled v heterogenost kmecke družbe pri nas. Ceprav pri teh dveh inventarjih manjkajo podatki o srajcah, je od ostalih predmetov najštevilcnejše ravno luksuzno pohištvo. Sem spadajo naslonjaci, pisalne omare, tocilne omare, igralne mize, beneški slamnati stoli. Za razliko od nizko- in srednje razrednih kmetov s Kranjskega so premožni posedovali tudi ogleda- la raznih velikosti in z razlicnimi okvirji ter zlate predmete. Pri slednjih je najpogosteje šlo za pozlacene okvirje ogledal (15 primerov), pozla- cen podstavek za skodelico za kavo (2 primera) in tri zlate tehtnice. V inventarju Antona Jaklica so vpisane kot »zlate tehtnice, kar bi lahko pomenilo, da so le pozlacene ali pa so služile za tehtanje zlata, kar pa vseeno nakazuje na luksuzne dobrine. Rjuhe so druga najštevilcnejša kategorija. Tu je zanimiva prisotnost turške odeje (3 primeri pri Antonu Jaklicu in 1 primer pri Boštjanu Era- tu), ki sploh niso bile omenjene v ostalih kranjskih in kraških inventarjih iz 18. stoletja. Srebrni predmeti se najdejo samo v enem inventarju, to pa sta bila dva podstavka za kavo. Velja ome niti, da je v obeh inventarjih premožnih kmetov s Kranjskega najti še nekatere vredne predmete, ki ne spadajo v nobeno od naštetih kategorij. To so likalniki, skodelice za kavo iz porcelana in kozarci za cokolado. Posebej zanimiv je pribor za kavo in cokolado, saj so to predmeti, ki jih red- ko srecamo med imetjem kmetov v 18. stoletju, zato smo zanje predvideli posebej namenjeno do- datno kategorijo. V obeh inventarjih premožnih kmetov skupaj je mogoce našteti 15 tovrstnih predmetov, in sicer 6 skodelic za kavo iz porcelana, 2 navadni skodelici, 2 podstavka za skodelice, deloma pozlacena in posrebrena, 2 lonca za kavo in 3 kozarce za cokolado. Vsi ti predmeti govorijo o višji potrošniški kulturi in življenjskem slogu, ki je podoben mešcanskemu in plemiškemu. Za namen primerjave s katalonsko stvarnostjo velja poudariti, da B. M. Claverias cokolado omenja le pri obrtnikih in v najvišji socio-ekonomski skupini, buržoaziji in duhovništvu. Ce pa med seboj primerjamo predstavnike razlicnih kmeckih slojev na Kranjskem je razvidno, da so bile razlike med njimi znatne in opazne, in sicer tako kvantitativne kot tudi kvalitativne. Slovenija in Ogrska V svojem prispevku Peter Granasztoi preverja, katera raziskovalna metodologija je najbolj primerna za analizo predmetov in materialne kulture, da se omogoci raziskovanje potrošniških vzorcev in družbeno-kulturnih znacilnosti na podlagi virov, s katerimi razpolaga za podeželsko mestece Kiskunhalas na Ogrskem v 18. in 19. stoletju, ki ga je mogoce razumeti kot »ogromno vas«, saj je v njem mocno prevladovalo kmecko prebivalstvo (90–95 %, Granasztoi 2014, 157– 158). Glavni cilji raziskave so bili, da bi s pomocjo inventarjev in brez vzporednih pripovednih vi- rov pokazali strukturne karakteristike material- ne kulture, uporabo bivalnih prostorov in razlike v vsakdanjem življenju razlicnih skupin in plasti celotne družbe v obdobju 1760–1850. V skladu s svojim metodološkim vprašanjem Granasztoi predstavi štiri analize, izpeljane s pomocjo in ventarjev, s štirimi bistveno drugacnimi analiticnimi pristopi (Granasztoi 2014, 157, 165). Prva analiza, katere cilj je bil ugotavljanje znacilnosti materialne kulture kot take, je bila izpeljana skozi analizo njene strukture. Pokazala je, da je bilo materialno okolje v opazovani kulturi zelo homogeno. Predvsem kvantitativne raz- like v številcnosti predmetov v vsaki od sedmih izbranih kategorij (pohištvo, posteljnina, oblaci- la, kuhinjski pripomocki, orodja, kmetijstvo in drugo) so tiste, ki izkazujejo opazno razliko med bogatejšimi plastmi družbe in revnim prebivalstvom te velike vasi oziroma podeželskega me- steca. Tako se na primer pokaže, kako so bogatejši v kmecki družbi imeli v lasti tudi vec živali in pluge (Granasztoi 2014, 165–168). V drugi analizi si je za cilj zadal prepoznavanje družbene hierarhije tako, da se je osredotocil izkljucno na prisotnost ali pomanjkanje pohištva za shranjevanje predmetov. Pohištvo za shranjevanje predmetov je namrec imelo pomembno socialno funkcijo in je med drugim služilo kot razlocevalni faktor, kajti ti predmeti so poleg svoje primarne funkcije služili tudi prikazovanju posameznikovega premoženja in prestiža. S tem pristopom se pokaže, da so tisti, ki so imeli vec premoženja, posedovali tudi številcnejše in bolj raznoliko pohištvo za shranjevanje predmetov. Obenem se je hierarhija pohištva za shranjevanje predmetov stalno spreminjala in je s casom vkljucevala vedno bolj izvrstne in drage kose pohištva, temu trendu pa je revnejše prebivalstvo sledilo le z vec desetletnim zamikom (Granasztoi 2014, 165–166, 170). V tretjem pristopu k analizi svoje podatkovne baze se je Granasztoi osredotocil na uporabo bivalnega prostora kot pokazatelja razlicnih življenjskih slogov in kulturnih specifik razlicnih slojev prebivalstva. Tu je predpostavka ta, da so razlicni tipi bivalne kulture podlaga razlikam v življenjskem slogu in vsakdanjem življenju, zato na osnovi slednje lahko sklepamo o življenjskem slogu. Poleg tega tovrstna analiza pokaže spremembe in razvoj v bivalnih prostorih v Kiskun- halas-u v obravnavanem obdobju. Analiza bi- valnega prostora je izvedena s pregledom vsega pohištva v sobah (Granasztoi 2014, 166–167). V zadnji od štirih analiz si je avtor zadal za cilj, da bo posamezne predmete v inventarjih uporabil kot pokazatelje nacina vsakdanjega življenja, ki se je odražal skozi njihovo uporabo. Pri tem pristopu je na podlagi predmetov, navedenih v inventarjih, poskušal ugotoviti spremem- be obnašanja, na primer kakšne so bili manire pri mizi, navade pri branju ali nacin shranjevanja dobrin. Veliko pozornosti je bilo posvecene temu, da bi se opazili znaki mešcanskega življenjskega sloga in se s tem zaznal prehod dolocenih znacilnosti iz življenjskega sloga, znacilnega za prebivalce urbanega okolja, med kmete. V ta na- men je sledil dotoku predmetov, znacilnih za urbano okolje, od njihovega prvega pojava v kmeckih inventarjih do njihove vecje razširjenosti. Pri tem segmentu analize se kot merodajno upošteva vecino pohištva in nekatere gospodinjske predmete (Granasztoi 2014, 166–167). Rezultati tretje in cetrte analize so združeni v skupen zakljucek in kažejo, da so bile do za- cetka 19. stoletja zgrajene hiše sestavljene iz ene ali dveh sob, v katerih je bil bivalni prostor prak- ticno brez izjeme opremljen v diagonalni ureditvi. V enem kotu te diagonalne razporeditve je bila kotna klopca in miza, mogoce tudi kakšni stoli, v nasprotnem kotu pa je stala pec. Postelje in pohištvo za shranjevanje predmetov so bili razporejeni ob preostalih stenah. Iz materialne kulture, zapisane v inventarjih, je možno opazi- ti, da se bivalni prostor še ni izoblikoval kot pomembna vsakodnevna lokacija v življenjih posameznikov ali skupnosti. Ena izmed stvari, ki jo je Granasztoi opazil, da je prišel do te ugotovitve, je pomanjkanje zapisa pohištva, ki ponuja udobje. Na drugi strani pa se je pojavil nov model upora- be bivalnega prostora, ki je bil drugacen od tradicionalne diagonalne ureditve. Hiše so bile dve ali trisobne, prevladovali so stoli, majhne mizice in kavci, stanovalci hiše pa so skupaj pili kavo ali prirejali zabave. Sobe so bile delno specializirane (npr. jedilnica), med jedjo so pri mizi uporabljali kozarce, vsak posameznik je imel svoj krožnik, imeli so žlice, nože in vcasih vilice, stene bogastvo in revšcina na slovenskem podeželju v evropski primerjalni perspektivi ... 83 84 pa so bile okrašene s slikami (Granasztoi 2014, 172–173). Z vidika primerljivosti s slovenskimi inventarji je prva težava ta, da se casovno vecinoma ne ujemajo. Naš najstarejši inventar je iz leta 1620, najmlajši pa iz 1795. Drugi problem je kolicina podatkov. Granasztoi je v raziskavi od skoraj 400 inventarjev za obdobje 1760–1850 uporabil 200 najprimernejših, medtem ko imamo za primer- javo na voljo le 28 slovenskih inventarjev. Za na- men te raziskave je najsmotrnejša analiza, ki jo je Granasztoi opravil na podlagi pohištva za shranjevanje predmetov, ker lahko iz naših inventarjev razberemo najvec kvantitativnih in kvalitativnih podatkov o tej kategoriji predmetov. Pri analizi želimo preveriti ugotovitev na ogrskem primeru, da so tisti, ki so imeli vec premoženja, imeli številcnejše in bolj raznoliko pohištvo za shranjevanje predmetov. Granasztoi loci posameznike po razlicnih poklicih in po velikosti kmetije. Ker slovenski inventarji, s katerimi razpolagamo, ne navajajo poklica in je na njihovi osnovi težko opredeliti, kaj so bili tis- ti dejavniki, ki so kmete locili med bogatejše in revnejše, smo šli po drugi poti. Granasztoieve ugotovitve bomo uporabili tako, da bomo na slovenskih inventarjih ugotavljali, koliko predmetov je kdo imel v lasti v casu, ko je bil spisan in- ventar, saj vecje število predmetov namiguje, da so ljudje imeli vec denarnih sredstev. Kot prag med premožnimi in revnejšimi kmeti smo postavili 150 predmetov, in sicer na podlagi ugotovitve, da je opaziti veliko razliko v številu in raznolikosti pohištva za shranjevanje predmetov v slovenskih inventarjih, ki so imeli vec oziroma manj predmetov od tega števila. Ugotovitve so sledece: 23 od 28-ih sloven- skih inventarjev vsebuje manj kot 150 vseh predmetov. Pod kategorijo pohištvo za shranjevanje predmetov smo šteli skrinjo, zaboj, omaro, komodo, jedilno omaro, tocilno omaro, pisalno omaro, ostale omare, klecalnik s skrinjo in nastavek s predali. Od teh 23-ih inventarjev manj premožnih kmetov jih pet ni vsebovalo pohištva za shranjevanje, 12 jih je vsebovalo samo skrinje in eden samo dva zaboja. Preostalih pet inventarjev vsebuje preko 150 predmetov. Izmed teh je Luka Juraj (inventar iz leta 1721), ki je od 213ih predmetov imel poleg petindvajsetih skrinj še eno omaro in eno jedilno omaro, Anton Jaklic (inventar iz leta 1768), ki je od 215ih predmetov imel poleg desetih skrinj še tocilno omaro, dve jedilni omari in en klecalnik, Vespasiano Brunner (inventar iz leta 1681), ki je od 168ih predmetov imel poleg dveh skrinjše eno omaro in eno tocilno omaro, ter Jurij Škapin (inventar iz leta 1621), ki od 236ih predmetov, ki jih je imel v lasti, ni imel nobene omare temvec 25 skrinj, dva zaboja in dva zabojnika. Zadnji od petih, ki ga omenjamo, Boštjan Erat (inventar iz leta 1758), je imel najvec predmetov, celo vec kot 400, pri cemer izkazuje tudi najvecjo pestrost predmetov za shranjevanje: poleg šestih skrinj je imel še pisalno omaro, pet tocilnih omar, sedem ostalih omar, tri klecalnike in dva nastavka. Doslej povedano lahko še preprosteje prikažemo na podlagi razkoraka med dvema inventarjema. Mihael Koklja (inventar iz leta 1649) je posedoval najmanj predmetov, in sicer samo tri, od tega le eno skrinjo, medtem, ko je Boštjan Erat imel najvec predmetov (vec kot 400 predmetov), med katerimi najdemo pisalno omaro, tocilne omare, omare, skrinje, klecalnike in nastavka. V tabeli 4 je prikazana primerjava med slovenskimi in ogrskimi inventarji. Granasztoi je uporabil 200 inventarjev, vendar jih natancneje predstavil samo šest. To so inventar trgovca, plemica, kmeta z velikim posestvom, kmeta s srednjim posestvom in inventarja dveh kmetov z malim posestvom. V našo razpredelnico smo vkljucili le inventarje kmetov. Iz razpredelnice, ki jo predstavi Granasztoi, je razvidno, da ima en mali kmet tri razlicne vrste pohištva za shranjevanje predmetov, drugi mali kmet pet, srednji kmet jih ima sedem, veliki kmet pa osem. Ce te podatke iz ogrskih inventarjev primerjamo z našimi, je videti, da je na Slovenskem 18 od 23ih kmetov (78%), ki so imeli v lasti manj kot 150 predmetov, imelo v lasti samo en ali celo noben tip pohištva za shranjevanje, medtem ko je 80% kmetov, ki so imeli v lasti vec kot 150 predmetov, imelo vsaj tri razlicne tipe pohištva za shranjeva nje. Navkljub manjši raznovrstnosti je videti, da se tudi na Slovenskem kaže to, kar je Peter Granasztoi ugotovil za svoj ogrski primer, in sicer, da so premožnejši imeli vec in bolj raznoliko pohištvo za shranjevanje. Naslednjo ugotovitev iz ogrske analize, da je bila prisotna stalna sprememba v hierarhiji pohištva za shranjevanje, ki je s casom vkljucevala vedno bolj izvrstne in drage dele pohištva in da je revnejše prebivalstvo lahko sledilo tem trendom šele z vec desetletnim zamikom, smo primerjali z našimi inventarji na primeru ostalih omar, tocilnih omar in jedilnih omar. Premožnikmet Jurij Škapin je v prvi polovici 17. stoletja sicer posedoval kar 29 kosov za shranjevanje, med katerimi pa ni najti nobene vrste omare, temvec le skrinje, zaboje in zabojnike. Od osmih prime- rov, kjer so posamezniki imeli ali omare, tocilne omare ali jedilne omare, je samo Vespasiano Brunner z inventarjem iz leta 1681 tisti, ki je imel ostale omare in tocilne omare pred 18. stoletjem. Sledita mu Luka Juraj leta 1721 z ostalo omaro in jedilno omaro ter Andrej Strah leta 1734 tudi z ostalo omaro. Pri ostalih petih primerih, lahko ostale omare, tocilne omare ali jedilne oma- re najdemo šele v drugi polovici 18. stoletja. Pri tem naj izpostavimo, da Vespasiano Brunner v naših inventarjih velja za premožnega in ne pripada kmeckemu stanu. Za lažjo primerjavo naj povemo, da je imel v lasti 168 predmetov. Preostala inventarja, ki sta vsebovala ostale omare, tocilne omare ali jedilne omare sta od Mine Kavcic in Jerneja Lampice. Mina Kavcic je v inventarju iz leta 1772 imela 25 predmetov, od tega sta bili poleg dveh skrinj še dve ostali omari, Jernej Lam- pica pa je imel v inventarju iz leta 1783 22 predmetov, od tega štiri skrinje in eno jedilno omaro. Slednja inventarja kažeta, da se je hierarhija pohištva za shranjevanje predmetov spreminjala in so omare, ki so sprva veljale za last premožnejših, do konca 18. stoletja pronicale tudi do manj premožnih kmetov. Ker Granasztoi ne navaja letnic nastanka posameznih inventarjev, ni mogoce trditi, da se Tabela 4. Primerjava med inventarji slovenskih kmetov z ogrskimi na podlagi vrst pohištva za shranjevanje predmetov (prisotnost v procentih inventarjev). Slovenski in ventarji z manj kot 150 imi pred meti (n 23) Slovenski in ventarji z vec kot 150 imi predmeti (n 5) Madžarski in ventar kmeta z malim posestvom (n 2) Madžarski in ventar kmeta s srednjim posest vom (n 1) Madžarski in ventar kmeta z ve likim posestvom (n 1) Skrinja 74 100 50 100 100 Zaboj 9 20 100 / 100 Komoda 4//// Omara1 1780 / / / Jedilna omara 4 40 / / / Tocilna omara / 60 / 100 100 Pisalna omara / 20 / / / Ostale omare2 13 60 / / / Klecalnik 4 40 / / / Nastavek s predali / 20 / / / Ni pohištva za shranjevanje 22 / / / / 1 Od vseh slovenskih inventarjev jih je osem vsebovalo omaro. Zaradi boljše preglednosti so v tabeli vpisane vrednosti vseh omar skupaj in vrednosti omar po kategorijah. 2 V kategorijo ostale omare so vštete vse omare v inventarjih, ki niso vpisane kot tocilne omare, jedilne omare ali pisalne omare, kot so na primer nova omara iz smrekovega lesa s svojo kljucavnico, omara iz mehkega lesa s predali, stara omara, omara brez pod- stavka iz trdela lesa in brez vložkov itd. bogastvo in revšcina na slovenskem podeželju v evropski primerjalni perspektivi ... 85 86 je na slovenskem podeželju ista sprememba v hi- erarhiji pohištva dogajala v zgodnejšem obdobju kot na Ogrskem. Je pa mogoce ugotoviti, da je tudi na slovenskem podeželju med 17. in 18. stole- tjem zaznati podoben proces, kot ga je Granasztoi ugotovil za ogrski Kiskunhalas med 18. in 19. stoletjem. Slovenija in Belgija V svoji razpravi Paul Servais obravnava spreminjanje materialne kulture, kakovosti življenja in lastniških razmerij na podeželju na primeru treh obmocij v okolici belgijskega mesta Liege. To so dežele Herve, Hesbaye in Ardennes, in sicer v 19. stoletju. Njihova gospodarstva so se v 19. stoletju specializirala, kar je bilo znacilno za proces mo- dernizacije (Servais 2014, 181). Dežela Herve se je specializirala v proizvodnji mleka in sadja. V deželi Hesbaye je najprej prevladovala proizvodnja in prodaja žita, sredi 19. stoletja pa se je usmerila v sladkorno repo. V deželi Ardennes je dolgo prevladovalo samooskrbno kmetijstvo in se je specializirala šele v zadnji tretjini 19. stoletja, in sicer v proizvodnji mleka in mesa ter v gozdarstvu. Zaradi modernizacije je v teh treh deželah opazi- ti razlike tudi v življenjskem slogu, natancneje v spremembah števila prostorov v hiši. Ob enoprostorskih hišah zacnejo nastajati hiše z vec prostori in tudi nadstropji. Število prostorov je povezano z dohodkom in družbenim statusom ter s tem z možnostjo nakupa številnejših predmetov, zlasti tistih za ogrevanje, kuhanje, razsvetljavo in opremljanje (Servais 2014, 182-183). Servais meni, da je vpliv modernizacije dob- ro viden v inventarjih. V svojo raziskavo je vklju- cil inventarje iz treh obdobij, in sicer 1820–1829, 1850–1859 ter 1880–1889, ki sovpadajo z razlicni- mi obdobji v dinamicnem procesu belgijske in- dustrializacije. Pri vsakem obdobju je pregledal 250 inventarjev iz vsake dežele. Pri tem se je osredotocil na predmete, ki se nanašajo na ogrevanje, razsvetljavo in opremljanje doma ter njenih prostorov. Na ta nacin skuša razumeti, v kolikšni meri so spremembe na teh podrocjih povezane s širšimi družbenimi spremembami in kako so slednje vplivale na opremljanje prostorov (Serva- is 2014, 185–187). V ta namen je predmete razdelil v pet skupin, to so: »srce«, priprava in kuhanje obrokov, skladišcenje, razsvetljava ter drugo pohištvo (Servais 2014, 188). V pricujoci analizi bomo navedenih pet skupin predmetov primerjali z našim naborom slovenskih inventarjev. Obravnavani inventarji iz slovenskega prostora so bili sestavljeni med leti 1620 in 1795, kar se casovno ne sklada z obdobjem, iz katerega izhajajo belgijski inventarji, pritegnjeni v primerjavo. Kljub casovnemu neujemanju smo primerjavo izvedli zaradi preverjanja metodologije, kakor tudi ker smo želeli ugotoviti, ali bo primerjava pokazala bistveno razliko v premoženju med industrializirano Belgijo in predindustrijskim slovenskim kmetom. Tako starejša kot novejša literatura namrec nakazujeta, da v prvih fazah industrializacije življenjski standard nižjih slojev prebivalstva se ni izboljšal ali se je celo poslabšal (Hobsbawm 2010, 237– 257; Pamuk & van Zanden 2010, 217–234). Na podlagi inventarjev, ki jih imamo na voljo, bomo poskusili rekonstruirati glavni prostor v hiši na slovenskem podeželju in primerjali prisotnost ter uporabo predmetov s tistimi, ki so v belgijskih inventarjih razporejeni v pet (zgoraj naštetih) skupin. Prvo skupino, ki jo Servais poimenuje »srce«, mu predstavlja glavni prostor v hiši okoli ognjišca. Ognjišce je bilo sprva prikljuceno na odprt dimnik, kasneje pa so ognjišca nadomestile peci. Uradno se ognjišc in dimnikov v obravnavanih belgijskih inventarjih ni navajalo, vendar se za njihov obstoj izve iz drugih predmetov, ki se jih je uporabljalo pri kurjavi, kot so na primer stojalo, drog in verige, na katere je bil pritrjen kotel, klešce za oglje in kepe oglja (Serva- is 2014, 189). Tudi slovenski inventarji ne navajajo ognjišc in peci. Tako kot pri belgijskih inventarjih se njuna prisotnost v hiši razbere iz drugih zapisanih predmetov. Prvi predmet, ki nakazuje prisotnost ognjišca, je kotel. Kotli so prisotni v 10-ih inventarjih, in sicer pri vseh kraških in pri štirih kranjskih, vseh kotlov skupaj je 19. Drugi pred- met, ki je nakazoval prisotnost ognjišca je veri ga, na katero se je kotel pritrdilo. Veriga se nahaja v treh kraških inventarjih (4 kosi), ena pa se najde v inventarju Boštjana Erata. V inventarju slednjega je tudi ognjišcna koza. Drugi predmeti, ki lahko nakazujejo prisotnost ognjišca, sta lopata za podtikanje ognja (en kos v inventarju Marka Gabrovca iz leta 1766) in meh (3 kosi v dveh kraških inventarjih). V inventarjih se nahajajo tudi predmeti, ki poleg ognjišca nakazujejo prisotnost peci. To so burkle (12 kosov v petih kranjskih inventarjih), grebljica (1 kos najdene v inventarju Boštjana Erata), krušni lopar (4 kosi v inventarju Luke Juraja), in razni kosi ter modeli za peko (9 modelov in 3 kosi za peko v inventarju Boštjana Erata). V inventarju Luke Juraja sta zabeleženi tudi dve skrinji, v katerih naj bi se shranjeval pepel. V drugo skupino Servais uvršca predmete za pripravo in kuhanje obrokov, ki so bili torej povezani s prvo skupino, srcem hiše. Tu so bili najpomembnejši lonci in velike posode (enoloncnice in kastrole), ki naj bi nakazovali pomen kuhanja enoloncnic. Število kuhalnih loncev se je v obravnavani belgijski stvarnosti skozi cas spreminjalo, gospodinjstva so najprej imela okoli 23 kosov, v drugem obdobju 22, kasneje pa le 17 kosov (Servais 2014, 189). Iz slovenskih inventarjev ugotovimo, da so predmeti za pripravo in kuhanje obrokov manj številni kot v belgijskih. Le šest kranjskih inventarjev je vsebovalo lonce, med katerimi jih je bilo nekaj bakrenih. S casovnega vidika se lonci pojavijo šele v inventarju Luke Juraja, ki je bil izdelan leta 1721, pred to letnico v obravnavanih slovenskih inventarjih loncev ni najti. Lonci so tudi odsotni v vseh kraških inventarjih. Vlogo loncev so pri nas najverjetneje imeli navedeni kotli. Kljub temu je zabeleženih loncev skupaj 31, vendar natancnega števila žal ne moremo zapisati, ker imamo v inventarju Boštjana Erata zapisano »nekaj loncev«, inventar Mine Kavcic (inventar iz leta 1772) pa ima zapisano le besedo »lonci«. Dve železni kozici in 6 kastrol najdemo le v in- ventarju Boštjana Erata. Iz naših inventarjev je mogoce dobiti vtis, da bolj kot kastrole in kozice so slovenski kmetje za kuhanje uporabljali pon ve, na katere naletimo tako v kraških kot kranjskih inventarjih. Ponev se kot kuhinjski pripomocek pojavi v kraških inventarjih že pri JurijuŠkapinu in Nikolaju Afabrisu leta 1620, v kranjskih inventarjih pa prvo omembo ponve zasledi- mo pri Luki Juraju, leta 1721. Ponve se najdejo v 10 inventarjih, skupaj pa jih naštejemo 26 kosov. V tretjo skupino, poimenovano »skladišcenje «, je Servais uvrstil skrinje, omare, komode in drugo premicno pohištvo, namenjeno shranjevanju. Sprva prevladujejo skrinje in v omenjenih treh regijah naj bi povprecno gospodinjstvo imelo 1,4-2,4 skrinje na gospodinjstvo. Uporaba skrinj pa je v zadnjem obdobju (1880-1889) upadla in so pristale na petem mestu pomembnih predmetov pri hiši (kateri predmeti zasedejo prva štiri mesta, Servais ne omeni). Proti kon- cu 19. stoletja naj bi zacele prevladovati omare in predalniki. Omara je bila obenem najvecji, najdražji in najredkejši predmet v gospodinjstvu, uporabljala se je za shranjevanje najrazlicnejših predmetov, od oblek do denarja, suhega blaga in papirja (Servais 2014, 190,192). Tudi v slovenskih inventarjih izmed predmetov za shranjevanje prevladujejo skrinje. Iz- med 28-ih inventarjev jih le šest ne vsebuje skrinj, pri ostalih 22-ih pa skupaj najdemo kar 158 skrinj. S tem je povprecno število skrinj v sloven- skem gospodinjstvu 7,2, kar je precej vec kot v obravnavanih belgijskih. Morda je razlika posledica tega, ker slovenski inventarji vsebujejo tako skrinje za shranjevanje žita in moke kot skrinje za shranjevanje drugih predmetov, ceprav Serva- is ne omenja namembnosti skrinj. Ce sklepamo, da so skrinje v belgijskih deželah bile uporabljene le za shranjevanje raznoraznih predmetov in oblek, moramo od naših 158 skrinj odšteti 66, ki so v inventarjih oznacene za shranjevanje žita in moke, ter dve skrinji za shranjevanje pepela. Os- tane nam še 90 skrinj, na podlagi katerih dobimo nižje povprecje, ki pa je še vedno više od belgijskega (4,1 v slovenskem in 2,4 v belgijskem primeru). Ce še naprej pregledujemo število skrinj na gospodinjstvo, ugotovimo, da je v inventarju Luke Juraja zapisanih 25 skrinj in od tega naj bila ena za shranjevanje žita in dve za shranjeva bogastvo in revšcina na slovenskem podeželju v evropski primerjalni perspektivi ... 87 88 nje pepela, tako da ostane 22 skrinj. Ker je to veliko število skrinj za eno osebo in mocno vpliva na povprecje, jo izlocimo iz racuna. Tako dobi- mo 68 skrinj in naše povprecje postane 3,2 skrinje na gospodinjstvo. Tako kot v treh belgijskih regijah, so tudi v slovenskih inventarjih omare redkost. V 8 in- ventarjih je bilo najdenih 22 omar, od tega sta dve omari v kraškem inventarju Vespassiana Brunnerja iz leta 1681, ki ni bil kmeckega sta- nu, ostalih 20 omar pa v kranjskih inventarjih. Od teh 20 omar je 12 pripadalo Boštjanu Era- tu. Nekatere omare spremlja navedba njihove namembnosti, tako imamo 3 jedilne omare, 2 omari za živila, 2 omari za shranjevanje oblek, 1 pisalno omaro in 3 tocilne omare. V kraških in- ventarjih je navedeno, da so poleg skrinj in omar za shranjevanje uporabljali tudi zaboje (9 kosov), kranjski inventarji pa za shranjevanje zelja in repe navajajo kadi (43 kosov v enajstih inventarjih). V kranjskem inventarju Jožefa Jankovica (inventar iz leta 1755) najdemo tudi eno komodo, ne omenja pa se njen namen oziroma uporaba. V cetrto skupino Servais uvršca predmete za razsvetljavo. Poleg sonca in ognja so prevladovale svece oziroma svecniki. Ti so se uporabljali skozi vsa raziskana obdobja. Ob teh pa se v belgijskih inventarjih najdejo tudi svetilke, ki so najprej bile oljne, kasneje so jih zamenjale petrolejke, v zadnjem obdobju (1880-1889) pa so se uporabljale tudi plinske svetilke (Servais 2014, 190). Svecnike najdemo tudi v slovenskih inventarjih, pri tem glede števila prevladujejo kranj- ski, kjer je v osmih inventarjih zabeleženih kar 31 svecnikov (od tega jih 18 pripada Boštjanu Era- tu), inventar Mine Kavcic pa navaja le njihovo prisotnost, brez števila. V kraških inventarjih je zapisan le en svecnik pri Vespansianu Brunnerju (ki ni bil kmet), zabeležene pa so kar 4 svetilke na olje. Slednje se nahajajo tudi v treh kranjskih inventarjih. V nobenem inventarju ni zaslediti petrolejk ali plinskih svetilk, kar pa ne presene- ca, saj se te pojavijo šele kasneje. Kljub navedenim svecnikom in svetilkam na olje pa imamo še vedno 16 slovenskih inventarjev, ki ne vsebujejo predmetov za razsvetljavo. Iz tega je mogoce sklepati, da so ta gospodinjstva za edini vir svet- lobe imela naravno svetlobo sonca ali pa žarenje ognja. V zadnjo skupino spadajo predmeti, ki so vezani na družabnost. Izboljšanje življenjskega standarda je družinam prineslo vec prostora, ki ga je bilo mogoce urediti in uporabljati na bolj specializirane nacine. Prisotnost pohištva, kot so miza, klopi, oblazinjeni stoli, modni kav- ci in oblazinjeni naslonjaci, lahko izkazuje višji družbeni položaj lastnika. Stol je izražal nov družbeni vidik sedecega položaja, povezanega z užitki branja ali daljšega pogovora (Servais 2014, 191–193). Na Slovenskem so mize prisotne v 18 inventarjih (55 kosov). Najvec miz (10) je bilo v las- ti Boštjana Erata, od katerih so bile 4 igralne in 1 raztegljiva. Za teh pet miz lahko utemelje- no sklepamo na uporabo za družabne namene. Za sedenje pa so tako v kraških kot kranjskih in- ventarjih prevladovali stoli. Medtem ko se klopi najdejo le v dveh kraških (6 kosov) in v enem samem kranjskem inventarju (4 kosi), je zabeleženih stolov kar 43 v 11 inventarjih. Tako kot pri loncih tudi tukaj ne moremo dolociti tocnega števila stolov, ker v inventarju Andreja Hocevarja so ti zapisani kot »nekaj stolov«. Predmet, pri katerem se kraški inventarji razlikujejo od kranjskih, pa je naslonjac, ki lahko nakazuje vzpon po družbeni lestvici. Tega v kraških inventarjih ne najdemo, v kranjskih pa imamo kar 25 naslonja- cev prevlecenih z usnjem (19 usnjenih naslonja- cev je pripadalo Boštjanu Eratu, 4 Jožefu Jankovicu in 2 Antonu Jaklicu). Na koncu Servais omenja še material, iz katerega so bili premicni predmeti narejeni. 72% predmetov je bilo izdelanih iz navadnega bora, takoj za njim je prevladoval hrast, za njim pa se je našlo predmete iz jesena in cešnjevega lesa. Slednji je bil zelo popularen pri kmetih, buržoazija pa je za predmete iz rdecega lesa raje uporabljala mahagonijo (Servais 2014, 192). Kar se tice navajanja materiala, so bili kraški inventarji doslednejši. Iz pregleda izvemo, da je na Krasu prevladoval smrekov les. Iz tega lesa je bila izdelana 1 omara, 11 skrinj in 2 zaboja. V inventarju tržana Vespasiana Brunnerja pa naj- demo 1 skrinjo in 2 mizi iz orehovega lesa. Mizo iz orehovega lesa najdemo tudi v inventarju Jurija Škapina iz Tomaja iz leta 1625. V kranjskih inventarjih vrsto lesa težko opredelimo, saj so predmeti zapisani le kot predmeti iz trdega ali mehkega lesa. Edini pravi opis lesa zasledimo v inventarju Janeza Krstnika Koncarja izleta 1726, ki je imel v lasti mizo iz cešnjevega lesa. Iz drugih inventarjev pa razberemo, da je 9 skrinj, 27 miz in 5 omar (skupaj 41 predmetov), narejenih iz trdega lesa, ter 22 skrinj, 8 omar in 12 miz (skupaj 42), iz mehkega lesa. Na podlagi navedb v kraških inventarjih in v clanku o Belgiji bi lahko postavili domnevo, da so bili predmeti iz mehkega lesa narejeni ali iz smreke ali bora (ki sta edini omenjeni), trdi les pa naj bi prišel iz oreha, jesena ali hrasta. Kljub casovnemu neujemanju belgijskih in slovenskih inventarjev lahko vidimo neko stop- njo primerljivosti v materialni kulturi. Tako slovenski (ter tržan in obrtnik) kot belgijski kmetje so pri kurjavi, kuhanju, shranjevanju in razsvetljavi uporabljali podobne predmete. Število teh predmetov lahko tudi nakazuje, da so v hiši, po- leg glavnega prostora, kjer se je nahajalo ognjišce, obstajali še drugi prostori. Kljub temu, da se prostori navajajo le v kraških inventarjih, lahko pri vsaj treh kranjskih kmetih (Luka Juraj, Bo- štjan Erat in Janez Krstnik Koncar) domneva- mo vec prostorov v hiši. Na podlagi luksuznih predmetov (usnjenih naslonjacev) lahko pri nekaterih kmetih sklepamo tudi vzpon po družbeni lestvici. Obravnavani inventarji omogocajo le del- no primerljivost. Primerjava je mogoca le na ravni prisotnosti predmetov v inventarjih, ne pa tudi njihovem številu. Servais skozi celotno razpravo nikoli ne navede natancnega števila predmetov, temvec omenja le tiste, za katere meni, da prikazujejo modernizacijo pri belgijskemu kmetu. Edini predmet, za katerega je bilo mogoce izvesti podrobnejšo primerjavo, je skrinja, za katero smo lahko izracunali in primerjali povprecno število v slovenskem in belgijskem gospodinjstvu. Podoben izracun se pri loncih ni posrecil zaradi nepopolnega popisa le-teh v slovenskih inventarjih. Zakljucek Razlicna stopnja natancnosti in popolnosti navedenih podatkov v obravnavanih inventarjih onemogoca celovito rekonstrukcijo življenjskega standarda, potrošniških navad in vsakdanjega življenja kmetov tako v evropskem, kot tudi v slovenskem kontekstu. Nepopolnost pogosto izhaja že iz samih primarnih virov, v našem primeru pa tudi iz nacina, kako so razlicni avtorji predstavili in uporabili svoje gradivo. Kljub temu lahko iz vsakega obravnavanega obmocja izlušcimo posebnosti, ki se nanj nanašajo in so s slovenskimi inventarji najbolj primerljive. Razlicni nacini popisovanja inventarjev dajejo razlicne rezultate, poleg tega pa nam lahko povedo kateri predmeti so zacinili kmecko življenje, kateri so ga olajšali in kateri pripovedujejo o statusu posameznika. Ugotovili smo, da je bilo z vidika vsakdanjih predmetov življenje povprecnega kmeta na razlicnih koncih Evrope in tudi v Sloveniji dokaj podobno. Na primeru ceških in slovenskih inventarjev je mogoce opaziti, da so predmeti ceškega in slovenskega podeželja precej primerljivi, kar nakazuje na podoben življenjski standard. Opazna so dolocena odstopanja med ceškimi in slovenski- mi inventarji v skupini predmetov kuhinja in go- spodinjski pripomocki (na Slovenskem so ponve relativno pogoste, medtem ko so na Ceškem redko omenjene) ter odsotnost zibk na ceškem podeželju. Bistvena razlika v popisu inventarjev je pri vpisu gotovine, saj je na ceškem podeželju predstavljalo prvo kategorijo zapušcinskega in- ventarja, na Slovenskem pa temu ni tako. Iz primerjave katalonskih s slovenskimi in- ventarji je mogoce ugotoviti, da v obeh prevladujejo cvrsti in vzdržljivi predmeti, ki so izrazi- to prakticni. Ocitno je pomanjkanje podatkov o ozimnici in hrani v slovenskih inventarjih, v kranjskih inventarjih manjkajo tudi podatki o sredstvih za proizvodnjo in oblacilih, kar je mogoce vsaj deloma pripisati Baševi selekciji objavljenih informacij. Iz kranjskih inventarjev kme bogastvo in revšcina na slovenskem podeželju v evropski primerjalni perspektivi ... 89 90 tov nižjega in srednjega družbenega segmenta je razvidno tudi pomanjkanje luksuznih predmetov v primerjavi s katalonskimi kmeti enakega sloja. Pri slovenskih kmetih višjega sloja je slika povsem drugacna, kajti tukaj prevladuje luksuzno pohištvo, predvsem zlati predmeti in ogle- dala, posebej zanimiva pa je prisotnost pribora za kavo in cokolado, kar nakazuje višjo potrošniško kulturo in življenjski slog bogatejših kmetov s Kranjskega, ki se lahko v nekaterih kategorijah primerja tudi z buržoazijo iz katalonskega Penedesa. Pri primerjavi madžarskih s slovenskimi in- ventarji je mogoce opaziti podoben proces, in sicer da so premožnejši kmetje s casom povecevali število in raznolikost pohištva za shranjevanje predmetov. Poleg tega je na primeru omar in tocilnih omar iz slovenskih inventarjev opaziti, da je tako kot v madžarskem Kiskunhalasu tudi na slovenskem podeželju bila prisotna stalna sprememba v hierarhiji pohištva za shranjevanje predmetov, ki je s casom vkljucevala vedno bolj izvrstne in drage dele pohištva. Revnejše prebivalstvo je lahko sledilo tem trendom šele z vec desetletnim zamikom. Med belgijskimi in slovenskimi inventarji je kljub casovnemu neujemanju videti, da so tako slovenski kmetje (in dva ne-kmeta) kot belgij- ski pri kurjavi, kuhanju, shranjevanju in razsvetljavi uporabljali podobne predmete. Število teh predmetov nakazuje, da je hiša slovenskega kmeta tako kot v Belgiji poleg glavnega prostora, kjer se je nahajalo ognjišce, imela še druge prostore. To lahko domnevamo tako pri kraških kot tudi pri vsaj treh kranjskih kmetih. Ugotovili smo torej, da so predmeti iz slovenskih kmeckih zapušcinskih inventarjev v glavnem primerljivi z izbranimi evropskimi primeri. Kljub casovni razliki, v vseh obravnavanih obmocjih srecujemo podobne predmete. Izstopajoci inventarji obrtnikov in bogatejših kmetov prikazujejo razslojenost in vzpon posameznikov na podeželju. Predmeti, ki so oziroma niso prisotni pa nakazujejo na potrošnjo prebivalstva. Do- ber primer so tisti, ki nakazujejo specificno vrsto potrošnje, kot so strelno orožje, ogledala, tehtni ce, slike. Izpostaviti pa je treba dejstvo, da ceprav predmeta ni vpisanega v zapušcinski inventar, to še ne pomeni, da ga kmet dejansko ni imel v las- ti, zacenši z denarjem, ki manjka v slovenskih inventarjih. 2 Številcno se predmetov v inventarjih ne da primerjati, saj veckrat naletimo na ocitno nepopoln opis, iz katerega se ne da razbrati toc- nega števila (nekaj skrinj, par loncev ipd.), drugic pa nam primerjavo onemogoca umanjkanje podatkov v objavah, ki so nam služile za podlago. Najocitnejša razlika se med obravnavanimi ob- mocji pojavi v razlicnem casovnem obdobju. Pri tem vsekakor ne smemo trditi, da je bil slovenski kmet revnejši, ce ga primerjamo s kmetom, ki je živel vec kot stoletje kasneje. Zapušcinski inventarji nam nudijo tako kvantitativne podatke kot tudi kvalitativne in- formacije. Z metodološkega vidika je mogoce potrditi, da je sezname raznolikih predmetov iz inventarjev smotrno združevati v skupine, in sicer tako v namen analize kot zagotavljanja primerljivosti med razlicnimi stvarnostmi v prostoru in casu. Pomembna je tudi sama postavitev predmetov po prostoru, ki lahko nakazuje njihovo uporabo in namembnost. Da je slovenski kmet po materialni kulturi in življenjskemu standardu ustrezal evropske- mu kmetu oziroma da je bil nad ali pod povpre- cjem, si na koncu ne upamo z gotovostjo zatrditi, saj je bilo za tako opredelitev predelanih in analiziranih premalo zapušcinskih inventarjev. Lahko pa zakljucimo, da so slovenski zapušcinski in- ventarji po materialni kulturi in standardu, ki ga nakazujejo, povsem primerljivi z inventarji iz drugih delov Evrope in tako slovenskega kmeta brez obotavljanja postavimo ob bok kmetom iz analiziranih držav. Ce odmislimo razlike v samih virih, v našem omejenem vzorcu ni zaslediti nekih bistvenih, globokih in sistematicnih odstopanj med razlicnimi stvarnostmi. Ce pa bi kljub vsemu poskusili zarisati hipoteticno lestvi- co ob upoštevanju primerljivih slojev v kmeckih družbah v predindustrijski dobi, bi standard slovenskega kmeta še najbolj enacili s ceškim ter ga 2 Zaradi epidemije v letih 2020 in 2021 ni bilo mogoce preveriti izvirnikov v arhivu. uvrstili nekolike više od madžarskega in niže od katalonskega. Povzetek Prispevek predstavlja poskus uporabe kmeckih zapu- šcinskih inventarjev z namenom preucevanja življenjskega standarda nižjih slojev v 17. in 18. stoletju. Analiziranih je bilo 28 zapušcinskih inventarjev od katerih je bilo 22 že objavljenih in smo jih poimenovali »kranjski« ter šest neobjavljenih, ki smo jih poimenovali »kraški«. Rezultate analiz inventarjev smo primerjali z rezultati izbranih študij, objavljenih v delu Wealth and Poverty in European Rural Societies, ki preucujejo stanje na Ceškem, Madžarskem, v Belgiji in v Kataloniji. V glavnem so predmeti iz analiziranih slovenskih in- ventarjev primerljivi z izbranimi evropskimi primeri. Razslojenost in vzpon posameznikov na podeželju do- kazujejo izstopajoci inventarji obrtnikov in bogatejših kmetov, prisotnost oziroma odsotnost nekaterih predmetov pa nakazuje na potrošnjo prebivalstva. Zapušcin- ski inventarji nam nudijo tako kvantitativne kot tudi kvalitativne podatke in nam z združevanjem predmetov v skupine zagotavljajo primerljivost med razlicnimi stvarnostmi v prostoru in casu. Slovenski zapušcinski in- ventarji so po materialni kulturi in standardu, ki ga nakazujejo, povsem primerljivi z inventarji iz drugih delov Evrope. Summary The paper presents an attempt to use peasant probate inventories in order to study the standard of living of the lower classes in the 17th and 18th century. 28 probate inventories were analyzed. 22 probate inventories were already published and we named them „Carniolan“ and the six unpublished ones we named „Karst“. The results of the inventory analyzes were compared with the results of selected studies published in Wealth and Poverty and the European Rural Societies, which examine the situation in the Czech Republic, Hungary, Belgium and Catalonia. In general, the items from the analyzed Slovenian inventories are comparable with selected European examples. The stratification and rise of individuals in rural areas is evidenced by the outstanding inventories of craftsmen and wealthier farmers, meanwhile the presence or absence of some items indicates the consump tion of the population. Probate inventories provide us with both quantitative and qualitative data and, by grouping objects into groups, provide us with comparability between different realities in space and in time. Slovenian probate inventories are completely comparable to inventories from other parts of Europe in terms of material culture and the standard they indicate. Viri Archivio di Stato di Trieste, Archivio Torre Tasso Antico, b. 196.1, fasc. 6. Literatura Baš, Angelos (1953-54). »Hišna oprema svobodnikov na Kranjskem v 17. in 18. stoletju«. Slovenski etnograf 23 (24): 121– 138. Broad, John in Anton Schuurman (ur.). 2014. Wealth and Poverty in Europian Rural Societies from the Sixteenth to the Nineteenth Century. Turnhout. Brepols. Claverias, Belen Moreno. 2014. Class versus consumption and consumption versus class: the role of consumption in processes of upward social mobility in pre-industrial Catalonia. Wealth and Poverty in Europian Rural Societies from the Sixteenth to the Nineteenth Century, Anton Schuurman in John Broad (ur.). 139 – 155. Turnhout. Brepols. Gomiršek, Tanja. 2020. „Brgeše ma iz štuka, kolence mu ven kuka“ : inventarni popisi kot vir za raziskovanje oblacilne kulture kmeckega prebivalstva Goriških Brd konec 18. in v 1. polovici 19. stoletja. Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja 44: 45– 72. Granasztoi, Peter. 2014. Fashion, consumption, and material culture in a rural town in the region of the Great Hungarian Plain (Kiskunhalas), 1760 – 1850. Wealth and Poverty in Europian Rural Societies from the Sixteenth to the Nineteenth Century, Anton Schuurman in John Broad (ur.). 157 – 180. Turnhout. Brepols. bogastvo in revšcina na slovenskem podeželju v evropski primerjalni perspektivi ... 91 92 Grulich. Joseph. 2014. The material culture in South Bohemian rural society in the seventeenth and eighteenth centuries. Wealth and Poverty in Europian Rura lSocieties from the Sixteenth to the Nineteenth Century, Anton Schuurman in John Broad (ur.). 81–116. Turnhout. Brepols. Hobsbawm, Eric 2010. Cas revolucije. Evropa 1789–1848, 2010. Ljubljana: Založba Sophia. Pamuk, Sevket in van Zanden, Jan-Luiten, 2010. Standards of living. The Cambridge Economic History of Modern Europe, 1: 1700–1070, Stephen Broadberry in Kevin H. O‘Rourke. 217-234. Cambridge: Cambridge University Press. Panjek, Aleksander. 2018. Kruh naredi cloveka. Kdo je kdaj sit na primorskem podeželju v 17. in 18. stoletju, v Mojca Šorn (ur.) Lakote in pomanjkanje: slovenski primer. 25–41. Ljubljana. Inštitut za novejšo zgodovino. Servais, Paul. 2014. Material culture, quality of life and property regime in the countrysid earound Liege from the eighteenth to the nineteenth century. Wealth and Poverty in Europian Rural Societies from the Sixteenth to the Nineteenth Century, Anton Schuurmanin John Broad. 181 – 194. Turnhout. Brepols. Štuhec Marko. 2009 Besede, ravnanja in stvari. Plemstvo na Kranjskem v prvi polovici 18. stoletja. Ljubljana. Slovenska matica. Štuhec, Marko. 1995. Rdeca postelja, šcurki in solze vdove Prešeren. Ljubljana. ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Verginella Marta, 1996 Ekonomija odrešenja in preživetja. Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju. Koper. Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. Zwitter, Žiga 2015. Subsistence, Prosperity and Abandonment of Alpine Isolated Farms in the Dynamic 17th Century Environment: Case Study from the Upper Savinja Valley with Special Emphasis on Tenants’ Inventories. Ekonomska i ekohistorija: casopis za gospodarsku povijest i povijest okoliša, Vol. 11, No. 1, 139–181. Recenzija / Recensione Jadranka Cergol Gabrovec Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije jadranka.cergol.gabrovec@fhs.upr.si Fabris, Angela, Caliaro, Ilvano. Confini, identitŕ, appartenenze: Scenari letterari e filmici dell’Alpe Adria. Berlin, Boston: De Gruyter, 2020. https://doi.org/10.1515/9783110640069 R R azpravljati, pisati in raziskovati vprašanja o identiteti na obmejnih obmocjih sko- raj vedno predstavlja velik izziv, a obenem privede do pomembnih mejnikov na poti do medkulturnega dialoga. To nedvomno velja tudi za znanstveno monografijo Confini, identitŕ, appartenenza: Scenari letterari e filmici dell’Alpe Adria (Meje, identitete, pripadnosti – Lite- rarna in filmska prizorišca v Alpsko-jadranskem prostoru), ki vsebuje prispevke z mednarodnega znanstvenega sestanka Alpe Adria. Letterature e immagini di confine (Alpe Jadran: obmejne literature in podobe), ki je maja 2018potekal na Univerzi v Celovcu. Publikacija uvaja tudi novo znanstveno zbirko Alpe Adria e dintorni, itinerari mediterranei (Alpe Jadran in okolica: mediteranska potovanja), ki je namenjena objavljanju znanstvenih razprav na podrocju literature in fil- ma, vezanih predvsem na geografsko obmocje, ki se razprostira med Alpami in Jadranom. Pri zbirki, ki jo vodita Angela Fabris in Ilvano Caliaro, sodelujejo številne Univerze in raziskovalni centri: Univerza v Celovcu, italijanske univerze v Vidmu, Milanu, Benetkah in Trstu, slovenski vi- sokošolski ustanovi Univerza na Primorskem in Univerza v Ljubljani, hrvaške Univerze v Pulju, na Reki, v Zagrebu, Zadru in Splitu) in koncno tudi Univerzi v Sarajevu (Bosna in Hercegovi https://doi.org/10.26493/2350-5443.9(2)93-95 na) in v Beogradu (Srbija). Gre za geografsko ob- mocje, ki je v zadnjih stoletjih doživelo številne politicne spremembe in premike meja, pri cemer »kompleksen in dinamicen odnos med identiteto – vecplastno, sestavljeno, fluktuirajoco – in spreminjajocimi se mejami tega obmocja spodbuja potrebo po dialogu in poklicanost k plural- nosti« (Fabris, Caliaro 2020, 1). Monografija je razdeljena na štiri avtonomne in koherentne dele, ki jih povezuje rde- ca nit raziskovanja obmejne identitete, o kateri uvodoma razpravlja Cristina Benussi, ki raziskuje primer pisateljev iz Julijske Krajine (vkljucno s Trstom, Istro in dalmatinsko obalo), torej ob- mocja, ki je zaradi prisotnosti italijanske, sloven- ske in hrvaške nacionalne komponente etnicno mešano. Prvi razdelek z naslovom Luoghi e voci di confine (Obmejni kraji in glasovi) je posvecen pretežno literarnim ustvarjalcem, ki so v svojih literarnih delih razmišljali o svojem odnosu do drugega in lastni identiteti. Prispevki so tako posveceni Vladimirju Bartolu (M. Košuta), razpetemu med Vzhodom in Zahodom v mestu, ki ga ob svojem povratku po svetovnih vojnah sko- raj ni prepoznal; Scipiu Slataperju (R. Norbedo, L. Tommasini) in njegovemu odnosu do sloven- skega in hrvaškega sveta, a tudi do Trsta in njegove okolice; Stanku Vuku (F. Finco), slovenskemu intelektualcu v tržaškem mestu in žrtvi razlicnih vojnih sovraštev; Fulviu Tomizzi (S. Roic; N. Zudic Antonic, A. Antonic), ki pooseblja pojem identitete in medkulturnega dialoga na italijansko- slovenski meji; Osvaldu Ramousu (G. 93 94 Mazzieri-Sankovic, C. Gerbaz Giuliano), pisatelju, ki predstavlja kontinuiteto italijanske lite- rarne tradicije na Reki; italijanskim pisateljem v Zadru (N. Balic-Nižic) in nekaterim obmejnim pisateljem v Srbiji (S. Milinkovic). Drugi razdelek pa je posvecen obtoku knjig, tematik in motivov. Uvaja ga clanek o približevanju Alberta Fortisa slovanskemu svetu skupaj z naklonjenostjo kranjske publike za popotovanjsko literaturo (I. Prosenc). Seznam znanstvenih prispevkov se nadaljuje z analizo desetih pripovedi Itala Sveva (M. Mejdanija), ki so bile objavljene po prvi svetovni vojni in se osredotocajo na »neizogibnost dogodkov«, zakljuci pa se s prispevkom o obmejni literaturi, ki jo raziskovalec pojmuje kot »izmenjavo pripovednih srcik med razlicnimi kulturami, zvrstmi, registri« (R.Rabboni). Tematika razlicnosti se prelije v tretji razdelek, ki je posvecen vecplastnim in raznolikim identitetam s primeri mladega asimiliranega Juda – Carla Michelstaedterja (I. Caliaro), istrsko-kvarnerske pisateljice, ki je zrasla v etnicno mešani družini – Kokalje Lakovich (E. De- ghenghi Olujic) in italijanske Argentinke, rojene v Beogradu – Ane Cecilije Prenz Kopušar (R. Ricorda). Popotovanje se v monografiji zakljuci s ce- trtim razdelkom, ki je posvecen mešanju in prekoracitvi zvrsti: A. Fabris se ukvarja s tematiko hibridnih glasov, zvrsti in prostorov v delih Francesca Burdina; A. Maric poglobi zvrst kriminalnih literarnih del s primesjo igre; o preko- racitvi razpravlja tudi J. Helbig, medtem ko S. Jurišic zakljuci monografijo s še bolj drzno potezo, ko poglobi temo Sredozemlja, heterotopije in filma Porco rosso režiserja Hayaa Miyazakija. Monografija predstavlja pomemben doprinos k raziskovanju obmejne identitete na lite- rarnem in filmskem podrocju, predvsem zato ker raziskovalci s številnih ustanov obravnavajo tematiko z razlicnih zornih kotov. Iz tega izhajajo nedvomno koristni zakljucki za tiste, ki želijo poglobiti medkulturno tematiko v alpsko- -jadranskem prostoru, ker je v monografiji doka zano, kako je literatura »želela in znala poiska- ti skupne vrednote, to, kar lahko združuje, ne pa to, kar deli«. *** P P arlare, scrivere e fare ricerca sulle questioni identitarie lungo i confini rappresenta quasi sempre una sfida impegnativa, ma che produce anche frutti importanti sul cammi- no del dialogo interculturale. E questo vale sicuramente anche per il volume intitolato Con- fini, identitŕ, appartenenza: Scenari letterari e filmici dell’Alpe Adria che raccoglie i contribu- ti presentati al Convegno internazionale di studi Alpe Adria. Letterature e immagini di confine, tenutosi presso l’Universitŕ di Klagenfurt nel maggio del 2018. Il volume apre anche la nuova collana Alpe Adria e dintorni, itinerari mediterranei che č dedicata alle pubblicazioni di ricerche scientifiche in ambito letterario e filmico, legate all’area geografica che spazia dall’Adriatico alle Alpi. La collana, diretta da Angela Fabris e Ilvano Caliaro, raccoglie infatti rappresentanti di molte Universitŕ e Istituti di ricerca che spazia- no da Klagenfurt, passando per gli Atenei in Italia di Udine, Milano, Venezia e Trieste, in Slovenia con le Universitŕ di Lubiana e del Litorale, in Croazia (Pola, Fiume, Zagabria, Zara e Spala- to) e infine in Bosnia ed Erzegovina (Sarajevo) e Serbia (Belgrado). Si tratta di una regione che ha visto negli ultimi secoli molti cambiamenti politici e spostamenti di confine, nella quale il “com- plesso e dinamico rapporto tra l’identitŕ – stratificata, composita, fluida – e i confini mobili di questi territori privilegiano la necessitŕ del dia- logo e la vocazione alla pluralitŕ” (Fabris, Caliaro 2020, 1). Il volume č suddiviso in quattro unitŕ auto- nome e coese che perň sono connesse con il filo rosso delle identitŕ lungo il tracciato dei confini, del quale parla in apertura Cristina Benussi che prende come esempio gli scrittori della Venezia Giulia (comprensiva di Trieste, l’Istria e la costa dalmata), regione etnicamente mista per la presenza delle comunitŕ italiana, slovena e croata. Nella prima sezione, intitolata Luoghi e voci di confine, si approfondisce soprattutto diver- si autori che hanno espresso nelle loro opere let- terarie il rapporto con l’altro e la propria identitŕ. Si parla cosě del triestino Vladimir Bartol (M. Košuta), proteso tra il Ponente e il Levante in una cittŕ che quasi non riconosceva piů al suo ritorno dopo i conflitti mondiali; di Scipio Slataper (R. Norbedo, L. Tommasini) e del suo rapporto con il mondo sloveno e croato, ma an- che con la cittŕ di Trieste e del suo entroterra; di Stanko Vuk (F. Finco) intellettuale sloveno nel- la cittŕ di Trieste e vittima dei diversi odi bellici; di Fulvio Tomizza (S. Roic; N. Zudic Antonic, A. Antonic) che impersona per antonomasia il concetto di identitŕ e di dialogo interculturale sul confine italo-sloveno; di Osvaldo Ramous (G. Mazzieri-Sankovic, C. Gerbaz Giuliano), au- tore che rappresenta la continuitŕ della tradizione letteraria italiana a Fiume; degli scrittori zaratini in lingua italiana (N. Balic-Nižic) e di alcuni scrittori ‘di confine’ in Serbia (S. Milinkovic). La seconda sezione č invece dedicata alla cir- colazione di libri, temi e motivi e viene introdotta da un articolo sull’interesse di Alberto For- tis per il mondo slavo connesso all’attenzione del pubblico carniolino per la letteratura odeporica (I. Prosenc). La carrellata prosegue con l’analisi di dieci racconti di Italo Svevo (M. Mejdanija) pubblicati dopo il primo conflitto mondiale che hanno come sfondo “l’ineluttabilitŕ degli even- ti” e termina con un intervento sulla letteratura di frontiera considerata “nell’accezione di scam- bio di nuclei narrativi tra culture, generi, registri diversi” (R. Rabboni). Il tema della diversitŕ continua anche nel- la terza sezione dedicata alle identitŕ plurime, ricostruite e diverse con gli esempi di un giovane ebreo assimilato - Carlo Michelstaedter (I. Caliaro), di una scrittrice istro-quarnerina cresciuta in seno a una famiglia etnicamente mista - Kokalja Lakovich (E. Deghenghi Olujic) e di un’argentina italiana nata a Belgrado – Ana Cecilia Prenz Kopušar (R. Ricorda). Chiude il cerchio del volume la quarta sezione dedicata alle commistioni e agli sconfinamenti di genere: A. Fabris affronta il tema delle voci, generi e spazi ibridi nell’opera di Francesco Burdin, A. Maric approfondisce invece il genere del giallo con il gusto del gioco; sugli sconfinamenti si sofferma J. Helbig, invece S. Jurišic com- pleta il volume con una prospettiva ancora piů audace parlando di Mediterraneo, dell’eterotopia e di Porco rosso di Hayao Miyazaki. Il volume č un prezioso contributo alle ricerche sull’identitŕ e sui confini nell’ambito degli studi letterari e filmici, soprattutto perché le problematiche inerenti vengono trattate da diversi punti di vista. Ne esce un affresco sicuramente utile per chi vuole approfondire gli aspetti interculturali dell’area dell’Alpe Adria, dato che i ricercatori elencati hanno dimostrato come la letteratura “ha voluto e ha saputo trovare valori condivisi e condivisibili, quello che puň unire piuttosto quello che puň dividere”, come espresso nell’introduzione dai curatori del volume. Ed č anche questo l’auspicio di tutti coloro che si occupano di questi temi e della costruzione di un dialogo interculturale tra le popolazioni nell’area dell’Alpe Adria. recenzija / recensione 95 Recenzija Karmen Medica Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije karmen.medica@fhs.upr.si Evripid, KIKLOP, prevod, opombe, spremna študija in uredništvo Maja Suncic, zbirka Dialog z antiko: 39, Ljubljana: Alma Mater Europa- ea - Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za humanisticni študij, 2020. K K njiga prinaša nov prevod Kiklopa in vabi sodobnega bralca k spoznavanju enookega anticnega junaka Kiklopa Polifema v drugacni podobi. Bradacev prevod Kiklopa je bil objavljen že davnega 1932 v Ljubljanskem zvonu, zaradi cesar je manj dostopen današnjemu bral- cu. Novi prevod Maje Suncic s sprotnimi opombami in spremno študijo predstavlja izredno zanimivo in poucno branje in nedvomno odpira dialog sedanjega casa z antiko. Knjiga bralca takoj pritegne s privlacno naslovnico knjige, ki je narejena v razpoznavnem slogu naslovnic v zbirki Dialog z antiko pod taktirko Maje Suncic: bralca z lahkoto povlecejo v spoznavanje sveta antike, ga vabijo k primerjanju s sodobnim življenjem, aktualnim tematikami, soocanju s realnostjo v kateri živimo. Zadošca za zacetek pogledati naslovnico Kiklopa, s sliko monoocala, ki nakazuje na razpoznavno znacilnost glavnega junaka, tj. enookost. Na zacetku knjige nam Sunciceva poda ob- sežno spremno študijo z naslovom Evripidov Kiklop in antropologija satirske drame, ki ji sledi dodatek o satirski drami in o satirih. Kot iztocnico avtorica postavi predstavitev mita o Kiklopu, enookemu ljudožerskemu orjaku Kiklopu Polifemu, ki je nedvomno eden od najbolj zna nih mitoloških likov iz grško-rimske antike. Mit je umešcen v kontekst Evripidove satirske drame, ki je edina v celoti ohranjena drama v tem žanru. Drama ponuja inovacijo in aktualizacijo mita o velikem grškem junaku Odiseju, ki med vracanjem iz trojanske vojne naleti na Kiklopa Polifema. Pri Evripidu se srhljivi mitološki spopad med mocnejšim Kiklopom in šibkejšim Odisejem, ki orjaka napije in oslepi, da bi rešil sebe in tovariše, prelevi v burko, polno razuzdanosti in obscenosti. Po satirih se imenuje žanr, zato ta bajeslovna bitja, na pol ljudje, na pol živali, vplivajo na ton in tempo dogajanja, ki ga pospremijo z obscenimi gestami, poskakovanjem, vzkliki, petjem in plesom, tako da drama kljub srhljivi zgodbi spominja na nekakšen variete. Burka, komedija ali tragedija? Na prvi pog- led je zgodba strašljiva in tragicna: kako bi se namrec lahko smejali in zabavali v zgodbi o naslovnem junaku Kiklopu, ki žre ljudi in je za kazen oslepljen? V tem je posebnost žanra satirske drame, kar Sunciceva posebej razloži v dodatku Satirska drama: igriva tragedija. Avtorica v dodatku osvetli žanr satirske drame, ki je po prevladujocem mnenju interpretov žanrsko vmes med komedijo in tragedijo, po naši percepciji pa spominja na burko. Evripid namrec v zgodbo vpelje obscene in smešne satire, s cimer spremeni situacijo in ton dramskega dogajanja. Privlacnost zgodbe se skriva v neenakem boju šibkejšega Odiseja z mo- gocnim orjakom Kiklopom, ki ga šibkejši Odisej kljub temu premaga. Odisejeva pot do zmage 97 https://doi.org/10.26493/2350-5443.9(2)97-99 98 nad pošastnim Kiklopom ni premocrtna, temvec je predstavljena v etapah. Zacetno etapo Odisej celo izgubi, in sicer na svojem lastnem podro- cju, prepricevanju z besedami, zmaga pa z ukano in rabo nasilja ter s pomocjo bogov. V drami je nakazano, da mu morda pomaga tudi z urokom v obliki pesmi satirov. Kiklop skozi antropološka ocala Sunciceva mit o Kiklopu in njegovo dramsko predelavo opazuje z antropološkega zornega kota. Anticna grška drama je predstavljala nekakšen narobe svet, zato lahko skozi kršitve re- konstruiramo pravila, na katera se v drami v prvi vrsti sklicuje Odisej, vendar pri tem povsem pogori. Kako bi namrec lahko od ljudožerca v podobi samotarskega enookega Kiklopa Polife- ma pricakoval, da mu bo kaj mar za pravila? Še manj pa je za pravila mar Kiklopovim sužnjem, satirom. Da uspe, se mora kršitev okleniti tudi sam Odisej in vse pretentati. V drami se pojavljajo številne kazni, med katerimi izstopa predvsem oslepitev Kiklopa, le da je ta zaradi žanra burka- ška, ne grozljiva. Sunciceva sproti primerja mit in predstavitev v drami, kjer je groza ljudožerstva in oslepitve zaradi satirov obrnjena na burko, saj satiri nastopajo kot na pol ljudje, na pol živali, ki tecejo naokoli z ogromnimi pripetimi spolni- mi organi, kar ne deluje zastrašujoce, ampak bolj burkaško in komicno. Dvomi o Kiklopu/ih V poglavju Kdo je Kiklop? avtorica poudari, da gre za enega izmed najbolj dvoumnih likov v klasicni grški mitologiji. Najslavnejši je Kiklop Polifem iz Homerjeve Odiseje, prepoznaven po ljudožerstvu in enookosti. Tovrstna enookost Kiklopa uvršca med enormne pošasti, ki pogos- to nastopajo v mitologiji in ljudskih pripovedih, je tudi pri Evripidu najbolj razpoznavna znacilnost naslovnega junaka in nujna kot gibalo zgod- be, saj omogoca zvijaco z oslepitvijo. Sunciceva na podlagi anticni virov analizira, v kakšni meri so Kiklopovo enookost šteli za deformiranost, saj so v antiki hibe oz. telesne posebnosti pogosto avtomaticno enacili z amoralnostjo in pošastnostjo. Sunciceva ob prevodu analizira in komentira samega Kiklo- pa, njegove fizicne znacilnosti in navade, zelo podrobno predstavi njegovo ljudožerstvo. Prav ljudožerstvo in druga Kiklopova necloveška in asocialna dejanja kažejo na njegovo moralno deformiranost, ki se ujema z njegovo fizicno posebnostjo – enookostjo. Ljudožerec Kiklop Drama tematizira takrat prevladujoc helenocetristicen pogled na svet, zato so grške navade postavljene za merilo. Sunciceva pri tem osvetljuje percepcijo neplemenitega divjaka, skozi katero so grške navade oznacene kot me- rilo dobrega, kulturnega, moralnega, cloveškega. Odmiki od le-teh so nasprotje civiliziranega. ‚Živalski svet nastopa kot kraljestvo medsebojnega kanibalizma, za ljudi, predvsem za mitološke junake, pa pomeni ta tabu mejo clovecnosti‘, navaja Sunciceva. Kiklopu niti na misel ne pride, da bi se odpovedal svojim navadam in užitku, da se nasiti s cloveškim mesom, ki ga šteje za posebno delikateso. Pri Evripidovem Kiklopu se ne postavlja vprašanje ‚požreti ali ne požreti go- stov, temvec kako jih požreti‘, saj jih Kiklop ubije kot žrtvovalec, nato vešce pripravi kot mojstrski kuhar, njegov obed pa je namenjen izkljucno nje- mu samemu in njegovemu vampu, ki ga Kiklop razglasi za vrhovno božanstvo. Kiklop ni samo ljudožerec ampak tudi gostožerec, s cem je izkljucena kakršnakoli možnosti gostinskega prijateljstva, razvoja, sprememb, evolucije iz div- jaštva v civiliziranost. Za svoje prestopke je naslovni junak kruto kaznovan z oslepitvijo, ki spada med obicajne prakse kaznovanja v tistem obdobju, v mitu in v drami pa ima tudi epistemološko funkcijo. ‚Na epistemološko razsežnost opozori tudi sam Kiklop po oslepitvi, in sicer da je bil dejansko slep, ko je videl: dogodek mu je bil namrec prerokovan, vendar zaradi lastne velikosti in moci ni bil pozoren in previden, temvec kratkoviden, da je mislil, da bo s požrtjem vseh tujcev nevtraliziral zlovešco prerokbo‘, poudari Sunciceva. Oslepitev nastopa kot ena od osrednjih mo- tivov, ki vpenja v širši kontekst anticnega grškega pojmovanja vida, slepote in oslepitve. Po Aristotelovi opredelitvi v Metafiziki nastopa vid kot najpomembnejši med cutili, saj omogoca vedenje in poznavanje. Odsotnost tega cutila zaradi slepote ali oslepitve kljub temu nastopa v grški mi- tologiji kot epistemološki mehanizem, na prime- rih kralja Ojdipa in enookega Kiklopa vidimo, da oba junaka spregledata šele, ko izgubita sposobnost videnja, Kiklop pa kot slep dobi še preroško zmožnost, tj. uvid v prihodnost, saj Odiseju napoveduje dolgo tavanje domov, kjer bo na koncu našel slabo stanje. Pri Kiklopu gre za tako zanimiv mit, da je tematika vedno aktualna, zanimiva za najširše bralstvo, zgodba pa neizcrpen vir inspiracije v umetnosti in pop kulturi. Za Kiklopa je slišal vsak, tudi tisti, ki se ne zanimajo za antiko. Zlasti motiv enookosti je vedno prisoten, prevladuje vse do danes. Oslepitev, ki v mitu in drami nastopa kot kazen, je kolektivno delo proti samozadostnemu Kiklopu. Podobno velja za mo- tiv oslepitve v gledališki umetnosti, je pa izrazito prisotna tudi v literarnih deli znanih južnoameriških avtorjev Ernesta Sabata in Luisa Borgesa, kjer na ravni individe in kolektiva, vidno in jasno postane takrat, kadar to fizicno ni vec možno, ali je prepozno za spremembo. Aktualnost Kiklopa Priljubljenost anticnih grških mitov od anti- ke do sodobnost tici v vedno novi reinvenciji in aktualizaciji starih zgodb. To velja tudi za mit o Kiklopu v Evripidovi drami, ki ga je danes moc aktualizirati z razlicnih vidikov, tudi z vidika sodobnega migrantskega konteksta. Odisej in njegovi tovariši so v mitu in drami popotniki, brodolomci in pribežniki, na nek nacin mi- granti. Kiklopa prosijo za hrano in zatocišce, naj jih sprejme v skladu z gostinskim pravom. Sled- nje vlece vzporednice s sodobno družbo, EU, Evropo. Kiklop prosilce zavrne in napove, da jih bo izkoristil in zavrgel, na koncu pa še pojedel. V drami se Odisej sooci s primarnim strahom popotnika in pribežnika, da mu domace pre bivalstvo ne bo pomagalo, mu ne bo šlo napro- ti, ampak ga bo izkoristilo, absorbiralo, ‚požrlo‘. Kiklop torej krši temeljno pravico pribežnikov (primerljivo z današnjimi migranti, begunci), da jih sprejme le pogojno, ali raje sploh ne. Na- mesto da jim da osnovne potrebšcine, kot je hrana, voda, jih hoce požreti. V današnjem kontekstu bi to bilo simbolno, vendar prepoznavno ‚požiranje‘. Kiklopa je mogoce razumeti tudi z vidika njegove samozadostnosti, vse hoce zase, nicesar ne želi deliti z drugimi, ima veliko hrane, vendar je ne želi deliti z drugimi, po drugi strani od prišlekov vzame vino in jim nic ne da v zameno. Gre za samozadostni egoizem, nasproten solidarnosti in vzajemnosti v družbi. Sodobna percepcija anticnega enookega Kiklopa je vseprisotna, saj nastopa kot velikan in pošast, ki se zanaša na svojo velikost in moc ter meni, da mu ni treba upoštevati nobenih zakonov ne pravil, temvec svoje ugodje in korist postavlja na prvo mesto. Kljub privlacnosti številnih vzporednic in aktualizacij mita o Kiklopu, ki jih najdemo v umetnosti od antike do popularne kulture, nas Sunciceva opozarja, da je za razumevanje Evripidove drame Kiklop pomembno kontekstualizirano branje. Tako bomo lažje razumeli, zakaj je v skladu z okusom takratnega obcinstva pogosto smešno tisto, kar praviloma nam sploh ni smešno, medtem ko se nam predvsem intervencije satirov zdijo bizarne in nerazumljive, vendar se vpenjajo v širši ritualni kontekst praznovanja velikih dionizij, katerih del so bile tudi dramske uprizoritve. recenzija 99 studia hereditati Studia universitatis hereditati je humanisticna znanstvena revija za raziskave in teorijo kulturne dedišcine z mednarodnim uredniškim odborom. Objavlja znanstvene in strokovne clanke s širšega podrocja kulturne dedišcine (arheologija, arhitektura, etnologija, jezikoslovje, literarna, kulturna, glasbena, intelektualna, religijska, vojaška zgodovina, zgodovina idej itn.) in pregledne clanke ter recenzije tako domacih kot tujih monografij z omenjenih podrocij. Revija izhaja dvakrat letno. Izdajata jo Fakulteta za humanisticne študije (Oddelek za arheologijo in dedišcino) in Založba Univerze na Primorskem. Poglavitni namen revije je prispevati k razvoju raziskav kulturne dedišcine v najširšem in k topoglednemu interdisciplinarnemu pristopu k teoreticnim in prakticnim raziskovalnim vprašanjem. Tako revija posebno pozornost namenja razvoju slovenske znanstvene in strokovne terminologije, konceptov in paradigem na podrocju raziskovanja kulturne dedišcine v okviru humanisticnih ved. Naslov uredništva Studia universitatis hereditati, uredniški odbor / editorial board Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Titov trg 5, SI-6000 Koper suh.editorial@fhs.upr.si Navodila za avtorje Guidelines for authors Norme redazionali Založba Univerze na Primorskem www.hippocampus.si issn 2350-5443