Pripravlja uredniški odbor mladih. Številko sta uredila Andrej Černič in Ambrož Peterlin. Oblikoval Matej Susič. Pri tej številki so sodelovali: Simon Gergolet. Ambrož Peterlin, Tanja Zorzut. Andrej Černič. Verena Zerjulin Teja Pahor. Foto: Peter Cvelbar. Breda Susič. KROMA in Danilo Pahor. 2/3/4 - pozor, pozor! 1 - uvodnik 8 - akordi naših dni mosp Športni duh na zimskih Olimpiadah v Turinu Simon Gergolet Smučar v pisani opremi se ravno pripravlja na zimsko olim-piado, ki je pred vrati. V Pampeagu v Val di Fiemme vsak dan trenira pod nadzorstvom Marca Pastoreja, bivšega smučarja povprečnega nivoja. Pripravlja se na nastope v slalomu, veleslalomu in smuku, možnosti za zmago proti velikanom, kot so Hermann Maier, Benjamin Reich ali Giorgio Rocca, pa praktično nima. Kje pa je posebnost? Omenjeni smučar je Kwame Nkrumah Acheampong, prvi smučar iz Gane, ki bo nastopal na zimskih olimpijskih igrah. Gotovo ne predstavlja idealnega atleta s tehničnega ali fizičnega vidika, ampak ljudje ga lahko zaradi motivacij in odločnosti le občudujejo. Snežni leopard, ta je namreč njegov simpatični vzdevek, bo tako postal drugi odmevni primer neke ekspedicije iz neobičajne države na zimske olimpijske igre po znani jamaj-ški reprezrentanci boba. Ta se bo že petič prikazala na ledenih progah, %nR njeni podvigi pa so celo navdih- ||£| nili filmske režiserje, ki so o f Mssar njej posneli uspešnice, kot ' ' npr. Cool Runnings. / . Olimpiada pokaže svojo S / pravo športno plat, ker ' ' se tudi atleti, ki nimajo idealnih pogojev za treniranje ali možnosti za zmago, pošteno potrudijo, da lahko nastopijo in predstavljajo lastno državo. Kot je pravil De Coubertin, ni važno zmagati, važno je sodelovati. Pristop, ki ga imajo taki ljudje, nas oddalji od druge plati medalje, od škandalov o dopingu, ki se v tem obdobju širijo po belem cirkusu, o problemih Bodeja Millerja, izrazitega primera upornega talenta, o dvomih glede sodnikov artističnih disciplin po kritikah o sojenju v Salt Lake Cityju na prejšnji olimpiadi. Vsi, ki bi movanje, upamo, da se bodo ob začetku tekmovanj vsi ti dvomi in problemi razblinili, kot se je npr. zgodilo z olimpijsko baklo, ki je tudi sama bila tarča velikih kritik. Pri tem pa nima nobene zveze Pininfarina, ki jo je načrtoval in izdelal, ampak multinacionalka, ki si je odkupila pravice, da bo ta simbol predstavljala. Vmešavanje podjetja Coca-Cola v olimpijske igre je privedlo do velikih razprav med ljudmi, ki pa so ob prihodu bakle v svojo okolico čarobno utihnili. Vsi so jo z navdušenjem sprejeli ali pa jo spremljali ob robu ceste ¡j na poti proti Turinu. Kot po Levittovih predvidevanjih je moralni in športni čut na srečo prevladal nad ekonomsko platjo. ^ Od 10. februarja dalje, ko so se igre začele, je vsa pozornost namenjena atletom. Vsaka država navija za lastne predstavnike, ne glede na to, ali se borijo za prvo mesto ali za predzadnje. Politična nasprotovanja bodo na smučiščih, drsališčih ali progah izginila, nastopila bosta le zdrava konkurenčnost in agoni-zem. Zmagal bo najmočnejši, zmagal bo, kdor bo imel v odločilnem trenutku nekaj več sreče kot drugi tekmovalci, predvsem pa bo zmagal športni duh, če se bo t0 veliko športno srečanje, na kate-rem je zastopanih toliko ljudi z vsega sveta, izteklo srečno, brez večjih pre-\ __ pirov, škandalov ali polemik. Simon Gergolet »PACS«: zâkoss Italijanski politiki so v predvolilni debati sprožili razpravo o t. i. PACS, zakonsko priznanih homoseksualnih partnerstvih. V Evropi so posamezne države tematiko istospolnih zvez različno uredile. Pa tudi pri dojemanju same homoseksualnosti je še veliko razlik. Na tej strani bomo soočili mnenja z dveh različnih zornih kotov. Spregovorila bosta mladi duhovnik iz Gorice p. Mirko Pelicon, S.J., in g. Miha Lobnik, predsednik Društva prijateljev Legebitra, organzacije, ki v Sloveniji zbira mlade do 26. leta starosti, ki so, ali mislijo, da so, istospolno usmerjeni. V Italiji zadnje čase burijo duhove diskusije okoli zakona o tako imenovanem PACS (italijanska kratica za “patto civile di solidarieta -civilni pakt o solidarnosti), od katerega bi Imele korist osebe, ki živijo skupaj, ne da bi bile poročene. Za kaj pravzaprav gre? Italijanski zakon zaenkrat ne dovoljuje osebam istega spola, ki skupaj živijo, da bi pravno uredile svoj status. V marsikateri evropski državi ni tako, saj posebni zakoni ščitijo homoseksualne zveze, na primer v Nemčiji, na Nizozemskem, v Belgiji, na Danskem, Norveškem, v Švedski, na Portugalskem, v Španiji in še marsikje. Pred kratkim so ves svet obšle televizijske reportaže o “poroki stoletja” med slavnim pevcem Eltonom Johnom In njegovim dolgoletnim partnerjem. Janu- LIBERO AMORE LIBERO STATO arja 2003 je Evropski parlament pozval države članice Evropske unije, naj istospolnim parom priznajo podobne pravice, kot jih uživajo heteroseksualni, saj že evropska ustava prepoveduje katerokoli obliko diskriminacije, ki bi slonela na drugačni spolni Izbiri od “tradicionalne”. Zakon “PACS” pa v Italiji ne zadeva le istospolnih zvez, ampak - in teh je veliko več -vse tiste pare, ki živijo v Izven-zakonskem razmerju: v skupnem gospodinjstvu in z otroki, vendar brez sklenitve uradne poroke. Takih parov oziroma družin je v Italiji vedno več, partnerja pa ne uživata enakih pravic kot poročeni pari. Tako ne moreta na primer dedovati drug po drugem, ne moreta uživati pokojnine, nista pravno priznana kot partnerja. Njuni otroci vsekakor uživajo enake pravice kot otroci poročenih parov. V Italiji se je javno mnenje dobesedno razbilo na dva dela med komemoracijo ob obletnici umora italijanskih karabinjerjev v Nasiriji, ko neporočeni “vdovi” ene od žrtev niso dovolili, da se udeleži spominskih svečanosti, ker uradno pač ni bila del njegove družine. Morebitni odobreni zakon seveda ne bi bil obvezujoč za tiste pare, ki svoje zveze ne želijo tudi pravno zaščititi, saj nudi le eno možnost več tistim, ki to želijo. Neporočenim parom, ki želijo ohraniti ta status, bi zakon nudil nekaj prednosti v primerjavi s tistimi pari, ki se zakona ne nameravajo posluževati: tako bi na primer partner lahko v bolnicah skrbel za svojega življenjskega sopotnika, sodeloval pri odločitvah o njegovem zdravju in življenju ter ga imenoval za svojega dediča, ne da bi ga s tem prisilil na plačevanje visokih davkov na dediščino, ki jih morajo zdaj državi odšteti uživalci oporoke, ki niso naravni dediči pokojnega. Razprava okoli zakona v Italiji seveda ne bo šla mirno mimo, posebno zdaj ne, ko se bo začel najostrejši del bitke za spomladanske upravne volitve. Stranke bodo tudi ta zakon izrabile v svoje volilne namene ne glede na njegovo vsebino In posledice ali ugodnosti, ki bi jih njegova morebitna odobritev prinesla velikemu številu italijanskih državljanov. Ena stran bo prav gotovo zatrjevala, da zakon ruši družino kot osnovno jedro, na katerem bi morala sloneti vsa družba, druga pa, da se bori za enakost vseh državljanov, kot zagotavljajo med drugim tudi ustave vseh držav. Ambrož Peterlin D PRIZNANA ISTOSPOLNA PARTNERSTVA P. Mirko Pelicon, S. J., duhovnik v Gorici Miha Lobnik, predsednik Društva prijateljev Legebitra ' dovoljeno, je danes >/ pronicljiva in privlač- jkfofo p.Cvelbar na, vendar samo ko s---————— —1 se človek v svojem življenju dotakne dna, more - ni pa nujno - začutiti hrepenenje po tem, da vstane. Oseba ostane prepogosto vklenjena v spone svoje psihičnosti. Tako tudi razumem vprašanje homoseksualnosti. Tako širjenje homofilske “kulture” je, če razberem iz dejstev, najprej čustveni odgovor stigmatiziranemu predsodku do istospolno usmerjenih ljudi, ki hoče postati razumsko utemeljen. Tak odgovor, čeprav ni slep izraz vseh istospolno usmerjenih ljudi, je na nivoju kolektivne psihologije zelo razumljiv, težko bi pa rekel, da je tudi utemeljen. Skrb vzbuja dejstvo, da se vse v glavnem dogaja v pomanjkanju zavestnega duhovnega obzorja, kar bi za istospolno usmerjenega človeka (kot za vse dru-gospolno usmerjene > Gospod Miha Lobnik, kako gledate na situacijo homoseksualne skupnosti v Sloveniji in kako jo javnost sprejema? > V Sloveniji se je položaj homoseksualne skupnosti v zadnjih osmih letih po mojem mnenju zelo spremenil. Ljudje drugače gledajo na istospolno usmerjenost in jo dojemajo na različen način. Tudi sami smo v našem društvu priča tem spremembam skozi delo, ki ga opravljamo, in razprave, ki jih sprožamo. Status homoseksualnih zvez je v Sloveniji zakonsko urejen. Zakon o istospolnih partnerstvih sicer še ni stopil v veljavo, a bo kmalu. To se bo natančneje zgodilo junija 2006. Z zakonom sicer ni zadovoljna nobena od organizacij, ki se zavzemajo za pravice istospolnih parov. Izglasovan zakon ima številne luknje pri temeljnih postavkah, kot je npr. problem dedovanja. S tem sem hotel najprej nekoliko predstaviti pravni vidik, ki velja v Sloveniji. Moram pa ob tem dodati splošna opažanja vseh organizacij, ki se ukvarjajo s tematiko istospolnosti. Med ljudmi obstajajo še vedno številni predsodki na račun vseh homoseksualcev in lezbijk. Še več: mnogi mislijo, da so ti predsodki upravičeni in da mora zato biti svet homoseksualnosti diskriminiran. Politika naših organizacij se zato v precejšnji meri usmerja na področje senzibiliziranja javnosti z realnostjo istospolnosti. Na tem področju je dela še zelo veliko. ljudi) pomenilo najprej urejanje odnosa do samega sebe, potem še do drugih (pri tem nam pomaga tudi > Kako spremljate širši evropski trend, ki z zakonskim priznanjem istospolnih zvez v (dalje) ►► (dalje) ►► « dalje s 3. strani Kako gledaš na zakon, ki ga počasi uvaja jo v nekaterih evropskih državah (Španija, Anglija)? > Na poti v Švico, v okolici Milana, sem zaradi prometa kar dolgo čakal v avtu; zastoji so pač na dnevnem redu. Ob mojem avtu je stal avtomobil iz Holandske. V njem sta bila dva fanta s punčko. Ko sem videl njun objem, sem razumel zadevo in sklepal, da je punčka njuna posinovljenka. Tudi če bi se zmotil glede po-sinovljenja tiste punčke, je takih primerov razmeroma veliko v Evropi. Menim, da zakonodaj no urejanje istospolnih razmerij v nekaterih evropskih državah ni le igranje z ognjem, ampak že pravo “pregoretje” v ognju. Otrok potrebuje očeta in mater, potrebuje družino, ki je ne more nadomestiti z ničimer. Družina je temeljna celica družbe, zato se ne strinjam, da zakonodaja s spoštovanjem svobodnih odločitev vseh, tudi istospolnih partnerjev, vnaša v družbeno tkivo pravice, ki jamčijo in priznavajo na izkustveni ravni neurejenost nasproti temeljnim in primarno urejenim družinskim odnosom, ki jih prav vsak izmed nas potrebuje za zdravo dozorevanje. Če ponekod v Evropi imajo istospolni pari zagotovljeno pravico do posinovljenja, tudi če potem dejansko nikogar ne posinovijo, pomeni, da jih država Na desni: Fabio Canlno na ma priznava kot družinsko celico. Dejstvo je, da to ponekod že uresničujejo. Mnenja pa sem, da to ni sprejemljivo, kar ne pomeni, da spoštovanje posameznika kot osebe, v tem primeru istospolno usmerjenega človeka, ne sme še naprej rasti med nami vsemi. različnih članicah EU kaže na odpiranje evropske javnosti tematiki homoseksualnosti? No, gre za premike, na katere gledamo z zadovoljstvom. Gre za drugačen pogled na realnost homoseksualnosti. Evropa si žal v tem še ni enotna. Istospolna partnerstva niso obravnavana enako v vseh državah. Homoseksualci in lezbijke ter homoseksualni in lezbični pari imajo v različnih državah različne statuse. Ponekod uživajo več pravic kot drugod. Spet se lahko v tem primeru vrnem na zakon o registriranih istospolnih partnerstvih, ki ga je sprejel slovenski Državni zbor in je v marsičem pomanjkljiv. V Belgiji in Franciji so istospolna partnerstva tudi v pravnem okviru obravavana bolj enakopravno, kot pa recimo pri nas ali v Italiji. Kot anekdoto naj povem, da so se mnogi nasprotniki zakona o registriranih istospolnih partnerstvih pri nas sklicevali prav na Italijo, ki tej tematiki še ni dala zakonskega okvira. Ob tem se naravno porodi dvom: zakaj nifestaciji PACS. Se je treba primerja- ti z državami, ki imajo na tem področju nizek pravni status in ne z naprednejšimi? Tako kot se v geopolitičnem žargonu govori o Evropi različnih hitrosti, lahko v tem primeru govorimo o Evropi “različnih pravic”. Gre za nekonsistentnosti, ki so nedopustne. Na slikah so posnetki iz manifestacije PACS, ki se je odvijala 14. januarja 2006 v Rimu. februar 2006 Občni zbor Slovenskega kulturnega kluba V četrtek, 19. januarja, je v Peterlinovi dvorani na Ulici Donizetti potekal občni zbor Slovenskega kulturnega kluba, ki združuje mlade višjih šol v različnih krožkih. Občnega zbora so se namreč udeležili predstavniki gledališkega, likovnega, časnikarskega in mednarodnega krožka, da bi se med sabo bolje spoznali in pobliže seznanili z delovanjem ter s cilji posameznih krožkov. Mentorica Lučka Peterlin je podala uvodne besede o nastanku Slovenskega kulturnega kluba, ki sega v petdeseta leta, ko je pričel s svojim intenzivnim delovanjem prirejati najrazličnejša predavanja, okrogle mize in srečanja. Nadalje je Peterlinova še razložila, da se je v prvih devetdesetih letih Slovenskemu kulturnemu klubu pridružilo še novonastalo društvo MOSP (Mladi v odkrivanju skupnih poti), ki je namenjeno univerzitetnim študentom in drugim mladim nad 18. letom. Vredno je omeniti, da mnogi, ki so v preteklosti zahajali v klub ali ga celo vodili, so sedaj ugledne osebnosti, na katere smo lahko ponosni in po katerih se lahko zgledujemo. Sledila je predstavitev krožkov. Prva je spregovorila Nina Corbatti o mednarodnem krožku, ki se ukvarja s spoznavanjem In stiki z drugimi evropskimi manjšinami. Verena Zerjul je kot predstavnica časnikarskega krožka opisala delo mladih ‘novinarjev’, ki urejajo mladinsko prilogo Rast, Julija Berdon pa je nakazala delo gledališke skupine, ki se enkrat tedensko sestajanja in pripravlja dramske uprizoritve. Poleg vaj za igro imajo v gledališki skupini tudi vaje za dikcijo in lepo govorico. Roberta Busechian je ob koncu predstavila še likovni krožek, ki ga vodi Štefan Pahor. Nato so potekale volitve za novo vodstvo in udeleženci so skupno dodelili Heleni Pertot predsedniško funkcijo, za njo so bili izvoljeni še Jure Kopušar za podpredsednika, Danijel Simonettig za blagajnika in Verena Zerjul za tajnika. Ob njih so imenovali tudi predstavnike raznih krožkov: Nino Corbatti za mednarodni, Vereno Zerjul za časnikarski, Julijo Berdon in Roberto Busechian za likovni In Patrizio Jurinčič za gledališki krožek. Vsak, ki bi bil zainteresiran in bi se rad vključil v naše dejavnosti, naj se kar obrne na zgoraj navedene osebe, saj so vrata našega kluba vseskozi odprta vsem mladim, ki bi radi smotrno prebili svoj prosti čas... Kot vsako leto tudi letos prireja Slovenski kulturni klub likovni, fotografski in literarni natečaj za mlade. Udeleženci natečaja so lahko stari največ 30 let, tema in tehnika sta prosti za vse tri natečaje. Organizatorji so predlagali kot neobvezno izhodišče citat iz Gregorčiča, da bi tako proslavili 100-letnlco njegove smrti. Citat se glasi: “Srce mi je biserna školjka, udarcev prepolna in ran; a v njem pa iz rane mi slednje nov biser rodi se na dan.” Dela morajo biti podpisana le s šifro ali psevdonimom; Ime, datum rojstva in telefonska številka avtorja pa naj bodo v priloženi zaprti kuverti, na kateri mora biti napisana ista šifra ali psevdonim. Dela lahko oddate v uradih Slovenske prosvete od ponedeljka do petka od 9. do 17. ure ali po pošti na naslov Ul. Donizetti 3, 34133 Trst. Rok zapade v ponedeljek, 13. marca 2006. Literarne prispevke je možno poslati po e-mailu na naslov: rast mladika@hotmail.com. Razglasitev zmagovalcev in nagrajevanje bosta v nedeljo, 19. marca. Novi odbor Skk. Od leve, blagajnik Danijel Simonettig, predsednica Helena Pertot, tajnik Verena Zerjul in podpredsednik Jure Kopušar. Spodaj levo: med občnim zborom je mentorica Lučka Susič orisala zgodovino Kluba. Verena Zerjul SLOVENSKI ROCK S PRVINAMI BALKANSKE LJUDSKE GLASBE Intervju z glasbenikom Iztokom Cergolom > Za štiriindvajsetletnega Iztoka Cergola v svetu glasbe skorajda ni skrivnosti, saj je vsestranski diplomirani glasbenik. Bi nam opisal svojo glasbeno pot, vse od prvih začetkov, ki verjetno segajo veliko let nazaj? > Moja glasbena pot se začenja v otroških letih, ko je moj pokojni nono, takrat organist na Proseku, mene in starejšo sestro postavil pred klavir in pokazal kroglice in črtice - note. Pri šestih letih me je mama vpisala na Glasebno matico v razred violine prof. Jagode Kjuder, ob mentorstvu katere sem leta 2001 diplomiral. Sredi študijske poti sem seveda sodeloval pri raznih šolskih in ‘manj’ šolskih orkestrih v Trstu In Gorici, pred diplomo pa tudi opravil tečaj za orkestralne instrumentiste pri goriškem Enfap-u. Istočasno sem gojil veliko zanimanje za druga glasbila. Tako me je nono peljal v pro-seško cerkev pred orgle... in začel sem igrati orgle. Nekaj let sem obiskoval orgelski tečaj ZCPZ, trenutno pa si s Paolom Vlglnljem delim vlogo organista v župniji pri Sv. Ani. Nekje na srednji šoli sem vzljubil še tri instrumente: pri skavtih so me naučili igranja na kitaro, na Proseku sem pri nonotovem sosedu dobil harmoniko, ob violini pa sem moral študirati še klavir. Nekaj let kasneje, proti koncu leta 1997, so me povabili kot dirigenta v cerkveni pevski zbor v Skedenj, kjer sem bil zborovodja do leta 2004, in skoraj Istočasno kot violinista v rock skupino Kraški ovčarji, s katero še danes sodelujem. V obdobju, ki je sledilo maturi, sem se preizkusil tudi v komponiranju. Večkrat sem sodeloval z dramsko skupino iz Nabrežine, s katero sem na zadnjem mavhinjskem festivalu prejel nagrado za najboljšo glasbeno kuliso. Pisal sem aranžmaje za dijaški orkester, ki je pod mojim vodstvom nastopal leta 2001 na skupni višješolski in leta 2002 na osrednji Prešernovi proslavi. Pred dvema letoma sem dobil dve novi ponudbi: prvo kot pomožni dirigent pri Godbenem društvu Nabrežina in tako dobil izgovor, da vzamem v roke pihala, ki jih nisem nikoli prej igral. Tako sem poprijel za klarinet in saksofon, trenutno vadim doma tudi trobento, ki pa mi zaenkrat ne gre najbolj od rok... Druga ponudba pa je prišla iz Ljubljane, ko me je Vlado Kreslin povabil kot stalnega člana v svojo spremljevalno skupino Mali Bogovi. Novica tedna pa je ta, da od letošnjega januarja vodim na Kolonkovcu komaj ustanovljeno moško vokalno skupino. >- Za marsikoga - predvsem za glasbeno nepoučene - je igranje violine povezano s strogo koncertnimi nastopi. Kako, da si se odločil za sodelovanje pri rock skupini? > Enostavno - kot vsi najstniki moje generacije sem tudi jaz poslušal rock glasbo in bil fan Kraških ovčarjev. Ko sem jih osebno spoznal, sem Izrazil željo, da bi igral z njimi... in ko so me povabili, sem šel! Komaj sem začel igrati rock, ml je violina sama pokazala ves svoj potencial, ki sem ga znal kasneje prenesti tudi na klasični študij. > Koliko časa si pravzaprav polnopravni član Kraških ovčarjev? ►► Iztok se na odru ne omejuje na samo en Inštrument, bodisi ko igra s Kraškimi ovčarji v Argentini (na sliki zgoraj, foto Danilo Pahor) ali pa z Vladom Kreslinom (ostale slike, foto KROMA). sepe1 •« > Prvi nastop s Kraškimi ovčarji sem doživel 18. decembra 1997 v OPP (v prostorih bivše umobolnice) pri sv. Ivanu kot pomožni kitarist. Kasneje sem 8. januarja 1998 v kriškem Oxisu prvič nastopal s Kraškimi ovčarji z violino in lahko bi rekel, da sem od takrat postal polnopravni član tega benda. > Kraški ovčarji so že od svojega nastanka zasloveli po svojem posebnem stilu - Balkan rocku. Zakaj ta izbira? > Mogoče se ti tega ne spominjaš, še jaz se težko... Kraški ovčarji so bili od nastanka leta 1994 skoraj vse do mojega prihoda tipičen rock bend. Mogoče pa so v moji violini spoznali sredstvo, s katerim bi se skupina razlikovala od drugih. V tistih letih je svet ponovno odkrival balkansko glasbo in balkanski svet, tudi zaradi takratnih zgodovinskih dogajanj na Balkanskem polotoku. Poleg tega so Kraški ovčarji vedno radi poslušali slovenski rock, ki je bil takrat strogo povezan z rockom cele bivše Jugoslavije, za katerega je bilo značilno, da je vseboval prvine ljudske glasbe. Zdelo se nam je zanimivo - bili smo (in še vedno smo) Slovenci, ki živijo v Italiji in ki pojejo v srbohrvaščini... > V nekem italijanskem časopisu sem bral, da se skupina zgleduje po Goranu Bregoviču. Se strinjaš s to oceno? > Nikoli se nismo zgledovali po Goranu Bregoviču. To pišejo italijanski časniki zato, ker je Bregovič najbolj znan balkanski glasbenik v Evropi. Že v Ameriki pa ni tako. Ko smo bili lani v Argentini, so nas domačini primerjali z bendom Zabranjeno pušen- je, v katerem igra tudi režiser Emir Ku-sturica, poje pa legendarni Nele Karajlič. Ta bend je imel že tri turneje po Južni Ameriki - jasno je, da nas ljudje primerjajo s tem, kar sami poznajo. Vsi balkanski bendi pa se zgledujejo po istem -po balkanski ljudski glasbi, ki je sicer tako obširna in pisana, da lahko najde v njej vsak bend nekaj svojega in ostaja kljub temu še vedno originalen. > Skupina ima za sabo celo vrsto nastopov in gostovanj, verjetno pa predstavlja turneja po Argentini eno najlepših doživetij. > Nedvomno. Čeprav so bila zelo zanimiva tudi gostovanja na jugu Italije, ja bila turneja po Argentini najlepše in seveda najdaljše skupno doživetje. Spoznali smo najmanjšo vsakodnevno navado vsakega izmed nas. In seveda smo spoznali drugo kulturo, drugi način življenja; dihali boljši zrak in jedli boljšo hrano. > Bi nam povedal kaj o svojem sodelovanju z Vladom Kreslinom? Kako si prišel v stik z njim, kako je nastalo sodelovanje, kako sploh vadita skupaj in kje nastopaš z njim? > Priložnostno sodelovanje se je začelo poleti leta 2003, ko je društvo Primorec iz Trebč priredilo dobrodelni koncert za Emergency v zgoniš-ki telovadnici. Na koncertu je nastopal Vlado Kreslin ob spremljavi priložnostnega benda zamejskih glasbenikov. Lahko rečem, .da sem bil takrat koordinator benda. Zaradi dobrega odziva publike smo odločili, da bomo koncert ponovili, sicer v zmanjšani zasedbi in s pomočjo Malih Bogov. Tako smo koncert ponovili ob koncu januarja 2004 v gledališču Miela v Trstu. Po koncertu me je Vlado vprašal, ali bi rad še kdaj z njim igral - in jaz sem seveda sprejel; tako sem bil že dva tedna kasneje na Ptuju kot nov član benda Mali bogovi. Vaj nimamo veliko, saj prihajajo člani benda z vseh koncev Slovenije. Pred važnejšimi koncerti se nekajkrat dobimo v Ljubljani, kjer vadimo. Nastopi pa se vrstijo po celi Sloveniji, največ jih je na Štajerskem, včasih pa nas popelje pot tudi izven Slovenije, tako smo bli lani v Grčiji, v Makedoniji, v Franciji, v Srbiji in seveda v Italiji in Astriji pri slovenski mladini. > Nekoč si izjavil, da je glasba tvoja največja ljubezen. Misliš, da bo za vedno ostala tvoja spremljevalka in da boš od nje lahko živel? > Nimam nobenega dvoma o tem, da bo vedno moja spremljevalka. Enostano ne morem živeti brez glasbe. Trenutno pa nimam v mislih tega, da bi od glasbe živel. Dokončal sem triletni študij računalniškega inženirstva, sedaj obiskujem višji bieniji te smeri, obenem pa sem v službi kot programer na tržaški univerzi. Gotovo se danes lažje živi od računalništva kot od glasbe. Bojim se, da bi prej ali slej izgubil ljubezen do glasbe, če bi moral od nje živeti. In tega nisem pripravljen tvegati. Ambrož Peterlin ROBBIEJEV REGGAE NA POTI DO POPOLNEGA ALBUMA Robbie Williams in njegov nov CD »Intensive care« Od lanskega oktobra si lahko v vseh glasbenih trgovinah postrežemo z novim CD-jem britanskega pevca Robbieja Williamsa. Njegove oboževalke so šesti album pevčeve solistične kariere pričakovale kar tri leta, od njegove zadnje uspešnice “Esca-pology”. Čakanje je sicer olajšala izdaja posnetka koncerta v živo poleti 2003 in “Greatests hits” leto kasneje, vendar pa so bile za nov CD “Intensive care” kar nestrpne, če upoštevamo dejstvo, da so bile vstopnice za njegov tour že v nekaj dneh razprodane. Nekateri so bili sicer zaskrbljeni, ker se je angleški pevec ločil od dolgoletnega sodelavca Guya Cham-bersa, ki mu je dotlej pisal pesmi. Vsekakor pa je sodelovanje s starima prijateljema Stephenom Duffyem in Davidom Wil-liamsom ter s članoma skupine Pet Shop Boys obrodilo svoje sadove. Mnoge je pravzaprav album razočaral, saj je Robbie tokrat ubral drugačen slog in spevnost, kar se kaže že v prvi predstavljeni pesmi “Tripping”. Na to je namreč močno R. Williams: INTENSIVE CARE 1. Ghosts 2. Tripping 3. Make me pure 4. Spread your wings 5. Advertising space 6. Please don’t die 7. Your gay friend 8. Sin sin sin 9. Random acts of kindness 10. The trouble with me 11. A place to crash 12. King of bloke & bird vplival reggae stil, zato so ga nekateri celo primerjali z Bobom Marle-yem. Za razumevanje take izbire pa moramo upoštevati pevčevo željo, da bi novo delo pokazalo določeno zrelost, katero Robbie išče že od svoje ločitve od skupine Take That in jo je pri dobrih tridesetih mogoče končno dosegel. Tematiko novega CD-ja je namreč usmeril v čustveno in intimno sfero. Kot je tudi sam izjavil, je iskal navdih pri svoji najljubši pesmi “Louise” (Human League), v kateri je govor o dveh bivših ljubimcih, ki se še vedno iščeta. Tako lahko podobno vsebino najdemo tudi v “Ghosts” ali “Spread Your Wings”. Poleg tega pa novo delo spominja precej na glasbo osemdesetih let, predvsem pesem “Sin, sin, sin”, najdemo pa tudi očitne vplive Rolling Stonesov, npr. v pesmi “A place to crash”. Ta sprememba, ki močno ločuje “novega” Robbieja Williamsa od njegovih starih del, pa je za nekatere dokaz, daje angleški pop pevec vse bliže svojemu “popolnemu” albumu in da dosega ravnotežje, ki ga do sedaj zaradi osebnih problemov, kot so alkohol, droge in depresija, ni imel. Dejstvo pa je, da je novi CD, čeprav zelo prijeten za poslušanje, v nekaterih pogledih malce šibkejši od prejšnjih del, in se sprašujemo, ali bo katera izmed novih pesmi postala taka uspešnica, kot so bile do sedaj, recimo “Let me Entertain you”, “Angels” ali “She's the one”. Teja Pahor ' MAXIJFAClUfHî A MÏKACLU tvitt CPîhê, tvÿ ,