Janez Menart
Šest pesmi
Tu objavljene pesmi so vzete iz avtorjeve pesniške zbirke, ki bo spomladi 1974 z naslovom Pod kužnim znamenjem izšla pri Državni založbi Slovenije, in iz Srednjeveških balad, ki jih bo še to pomlad izdala Cankarjeva založba v počastitev 500-letnice kmečkih puntov na Slovenskem. Izbrane pesmi niso zaokrožena celota, saj so vzete iz dveh zbirk in iz različnih ciklov. Zadnja je iz cikla treh pesmi pod skupnim naslovom Latinski stihi.
ZADNJA    Da vse, kar je, je kar tako, VPRAŠANJA    ^ niča v nič, in spet in spet, atom in Zemlja in nebo?
Nekoč in večno prej in prej, tam daleč zmerom še in še, brez smisla, časa in brez mej?
Odgovor SNOV? Odgovor BOG? Mar sveder misli kdaj prevrta do tistega, kar spaja krog?
In tudi če — kje bo ta jaz (kaj je ta jaz, če sploh je kaj?) da najde ga prihodnji čas?
116
117
šest pesmi
In če ni nič, čemu potem zavest rojena za vprašanje z vnaprej določenim »ne vem«?
In tudi če ni ta zavest
v namenu stvarstva, kaj je cilj,
ki zanj žare milijarde zvezd?
Če sem le snov, ki se spočne in spet odmre v nevedni VSE, kdo, kaj je to, kar VE, kar JE?
POLNOLETNOST    Bile so svetle sanje in prešle,
zdaj je življenje takšno, kakor je.
Pravice ni in je nikdar ne bo, velike ribe zmerom majhne žro.
Svobode ni— svoboden je le duh, a duh je v mesu, ki presnavlja kruh.
Resnica je — a v vseh stvareh tiči tako globoko, da se v njih zgubi.
In od vseh velikih preroških sanj ostaja le dvoboj: več ali manj.
A bojna gesla so le koščki vab v pasteh zanesenjakov in barab.
In vse, kar svetla misel zida v Čas, razdira in raznaša volčji jaz.
In od pravic, ki cas jim je odprt, svobodna in resnična je le smrt.
Tako ostaja v greznici idej
le strah pred smrtjo in nagon: naprej!
. Bile so svetle sanje in prešle, še misel nanje vse bolj redko žge.
118
Janez Menart
REIZEM    Tam v vladni palači je stol.
Ves vitek in skladno prefinjen, zrezljan in mehko oblazinjen stoji že stoletje kot nov.
Star mojster, v lepoto zazrt, v nočeh mu iskal je obliko in v mislih izsanjano sliko s peresom prenesel v načrt;
kmet v gori posekal je les in s konji ga zvlekel v dolino; suh tkalec je zvotkal tkanino — tri proge in lilije vmes;
mizarjevo grobo orodje dopolnil je z dleti rezbar in čopič kot skrben zlatar pozlatil je gladko ogrodje;
tapetnik napolnil skrbno je z žimo vse skrite kotičke in čeznjo med zlate žebljičke napel nežno lila blago.
Kanclir ga prišel je prevzet in stol je iz delavnih rok ves gladek, dehteč in ves slok priromal na zglajen parket.
Sto let je že v vladni palači. Tam v ritmu volitev in vlad, spletkarjenj in strank in debat nanj sedajo dedni čvekači.
Z jezikom tam režejo kruh umetnikom, delavcem, kmetom
in spuščajo vanj med klepetom svoj vzvišeni zadenjski duh.
A stol, zmerom znova zaseden, strmi v to menjavanje hlač, brezbrižen za vnemo krtač in z vsakim cesarjem več vreden.
119
Šest pesmi
MEČ    Tam v mestu za obzidjem, kjer je nožarski ceh, odmeva glas kladiva in rezko hrope meh. Od oglja in od ognja ves črn in rdeč kovač na nakovalu iz jekla kuje meč. Navzkrižema počasi obrača rdeči kos in kuje ga po boku, podolžno in na nos. Ko že prestane iskra, ko jeklo posivi, ga spet porine v vigenj in z delom postoji. In ko razkuštran poba obesi se na meh, kovaču žarek misli zabliska se v očeh. Ko bo skovan do kraja, dobi rezljan ročaj, po klini razpotegne se z repom vjedkan zmaj. Potem zvenčeče zdrkne skoz medeninast tok in s pasom ga zaponka pripne ob levi bok. Ob bok. A komu? Koga bo branil, koga klal? Bo Švab, bo Turek, Oger, bo Lah pod njim krvav? Bo kdaj odrobil glavo? V srce zabodel ost? Izlil oko? Črevesje? Presekal kito, kost? Bo sekal za cesarja? Bo ropar ga vihtel? Bo kmetu ali grofu nekoč življenje vzel? Spet jeklo je rdeče, spet kladivo zveni. Na to naj misli tisti, ki meč v rokah drži. Kovača bog ustvari, da kuje iz dneva v dan, da, ko ga da iz roke, meč dobro je skovan. Končano je. Meč v kadi sršeče zacvrči in dim modrikast dviga, ko v olju se kali. Medtem v slepečem oglju drug kos je že rdeč, kovač ga s cunjo zgrabi in kuje spet nov meč.
ANNO    Pri oknu v stolpu kloštra, zazrt v rumenkast list, DOMINI    sioni s peresom v roki za pultom brat kronist. Pod zidom sredi dvora šumlja rumena lipa in v vetru s koncem veje po šipah lahno tipa. Z nje list za listom pada, kot dnevi z veje let. V zidovih je samota, tam zunaj širni svet. Tam zunaj je življenje, je sreča in je beda, so rojstva, svatbe, smrti, hrup reda in nereda. Tam zunaj je vrvenje, tam od vasi do mest drži sem, tja vse polno steza, poti in cest. Tam tehtajo tovčre, tam za srebrne funte zastavljajo gradove, vasi, ljudi in grunte. Tam meč se križa z mečem za pravdo in za čast, a s krono se stanovi za davke in oblast.
Janez Menart
Tam Oger kolje carske, tam kuga, glad morita, tam po cerkvah iskrijo se turških konj kopita. Tam sijejo dvorane, tam v zvenu polnih kup se spletajo zarote in v vino stresa strup. Tam v neprestanih sporih zaradi hub in tlake more graščaki kmete in puntarji graščake — tam zunaj je življenje, ki buta noč in dan čez hribe, čez doline ob stari samostan. A on, kronist, ob pultu s pomakanjem peresa samoten, tih pozabljen si služi pot v nebesa. In gleda to življenje, ki s smrtjo se bori in ve: kar on zapiše, le tisto preživi. In marsikaj zapiše, a marsikaj ni vse —-opat pove mu sproti: to da in tega ne.
COMMENTARII
DE BELLO
GALLICO
¦
¦
V deseti legiji, kohorti prvi, maniplu drugem bil je legionar; pol Galije prebrodil je po krvi, ne ran, ne smrti mu bilo ni mar. A pod Alesijo, dan pred napadom, ko si je kuhal svoj pšenični zdrob, kot iglo vsrknil je z večernim hladom, potem pa ga je bolel, bolel zob.
Ob svitu je za orli odkorakal med zvenom mečev in trobent v naskok. Okop Germanov je tam v mraku čakal poln ostrih kolov, za pet mož visok. Pod točo kamnov, puščic in želodov se s ščitom prvi je prebil čez rob; v zmešnjavi kijev in sekir in hlodov je sukal meč in klel prekleti zob.
Kot nor je ril v meseni zid pred sabo, zabadal, vrtal, sekal vsepoprek, dokler ni zvrtal klina v galski tabor in se je prvi Galec splašil v beg. Ko se je kot mesar krvav zavedel, da je kohorta že začela rop, je pustil zlati plen in se sesedel in s prstom tipal kljuvajoči zob.
120
121                                                                                                                              Šest pesmi
Vercingetorig je prijezdil smelo do tribunala in se vdal pod njim. Sto tisoč trupel je v nebo strmelo.
V  Alesiji je vladal večni Rim. Pred legijami je svečano stalo vse polno orlov, praporov, podob: sam Cezar mu izrekel je pohvalo, a on je v mukah mislil le na zob.
Še v Noriku, ko je že s sivo glavo in že brez zob potil se in oral, užival je med veterani slavo, da je pred Cezarjem pohvaljen stal. In rad je pravil v družbi sivolasi, ko se v taverni je zmencal na klop: »Alesija? Da, slavni, težki časi... bilo je to, ko me je bolel zob.
V  deseti legiji, kohorti prvi, maniplu drugem bil sem legionar; pol Galije prebrodil sem po krvi, ne ran, ne smrti mi bilo ni mar. A pod Alesijo, dan pred napadom, ko sem si kuhal svoj pšenični zdrob, kot iglo vsrknil sem z večernim hladom, potem pa me je bolel, bolel zob . . .«