Francis Ponge
Pesem    Te stare strehe štirikrat vdane v usodo
Ta vasica brez oken pod listjem
To je tvoje srce
štirikrat
poroženelo
Tvoja hermetična
modrost
o želva!
SVEČA           Noč kdaj pa kdaj oživi nenavadno rastlino, ki s svojo svetlobo razkroji
obljudeno sobo v senčno gmoto.
Njen zlati list ravnodušno ždi v jamici alabastrnega stebriča na črnem peclju.
Nesrečni metulji ga posebno radi obletavajo ob visoki luni, ki spreminja gozdove v meglice. Toda še isti hip se ožgani premetavajo v vrtincu, trepetajoč kot od (v) nekakšne besnosti (delirija), ki mu sledi otrplost.
Medtem sveča, s plapolajočo svetlobo nad knjigo, nenadoma sprosti iz sebe dim, ki spodbudi bralca — potem pa se nagne nad svoj podstavek in se utopi v lastnem hranivu.
383
384
Francis Ponge
Površina kruha je čudovita predvsem zaradi svojega skoraj pokrajinskega videza: ko da bi imeli pred sabo na dlani Alpe, Taurus ali Kordiljere v Andih.
Brezoblična gmota, ki je še pravkar kipela, je za nas torej zdrsnila v zvezdnato peč, kjer se je, ko se je strjevala, izoblikovala v doline, grebene, valovitost, razpoke ... In vse te ravnine, od takrat tako čudovito usklajene, vse te drobne ploskvice, kamor luč prizadevno polaga spat svoj ogenj — brez ozira na neplemenito mehkužnost, ki je pod njo.
Ta rahla in hladna spodnja plast, ki ji pravimo sredica, črno tkivo podobno spužvinemu: lističi ali cvetice so kot siamski dvojčki priraščeni za oba komolca. Medtem ko se kruh ulega, se te cvetice suše in krčijo: trgajo se druga od druge in snov postane krhka.
Toda pustimo to: zakaj kruh mora v naših ustih biti manj predmet spoštovanja kot prehrane.
Školjka je drobna stvarca, vendar jo lahko napravim večjo, kot je, če jo položim spet tja, kjer sem jo našel, na peščeno prostranost. Zakaj potem bom zajel prgišče peska in bom opazoval tisto malenkost, ki mi bo ostala na dlani potem, ko se bo med prsti izteklo skoraj vse, opazoval bom tistih nekaj peščenih zrnc, potem vsako zrnce posebej in nobeno od teh peščenih zrnc se mi tisti trenutek ne bo zdelo nekaj neznatnega in kmalu bo ta školjka, ta ostrigina lupina ali ponarejena krona ali »nož« napravil name vtis kot velikanski spomenik, izreden in pomemben hkrati kot kak tempelj iz Angkore, Saint-Maclou ali piramide in še dosti bolj kot ta priznana človeška dela.
Če se spomnim na to, da se ta školjka, to morsko rezilo, lahko tudi zapre, da v njej živi žival, če prisodim tej lupini žival, ter si jo zamišljam spet nekaj centimetrov pod vodo, vam prepuščam, da si predstavljate, kako bo porasel in se utrdil moj vtis in da bo povsem drugačen od tistega, ki ga lahko vzbudi najimenitnejši spomenik, ki se ga trenutno spomnim.
Človeški spomeniki so podobni delom njegovega ali kateregakoli skeleta, velikim kostem brez mesa: nikogar ne spominjajo na njihovo velikost. Največje katedrale bruhajo iz sebe samo brezlično množico mravelj, in tudi vilo, najrazkošnejši grad, ki so ga postavili za enega samega človeka, dosti laže primerjamo panju ali mravljišču s številnimi oddelki kot školjki. Kadar stopi gospod iz svojega domovanja, napravi njegov prihod gotovo manj vtisa, kot če rak samotarec dovoli, da opazujemo njegove pošastne klešče v ustju prekrasne lupine, v kateri biva.
Lahko se kratkočasim s tem, da si zamišljam Rim ali Nimes kot razmetan skelet, tu golenica, tam lobanja starega živečega mesta, živeče starodavnosti, vendar si ga moram zamisliti kot velikanski kolos z mesom in kostmi, kar pa resnično ne ustreza ničemur, kar bi lahko z razumom
ZAPIS ZA ŠKOLJKO
KRUH
385
Francoska moderna lirika
sprejeli in kar so nas učili, niti če uporabimo skupno ime kot npr. »rimsko ljudstvo« ali »provansalci«.
Kako rad bi, da bi mi nekega dne omogočili vsaj slutnjo, da je kak kolos v resnici tudi bil, da bi nekako branili to fantastično in zgolj abstraktno vizijo, brez slehernega ozira na podobo, ki sem si jo ustvaril jaz. Naj se dotaknem njegovih lic, oblike njegovih rok, naj vidim, kako jih izproži ob telesu.
Vse to je pri školjki: z njo smo iz krvi in mesa, ne izdajamo narave: mehkužec in lupinar sta tu. Od tod nekakšen nemir, ki desetkratno povečuje našo radost.