— 162 —
Pogreb.
Da, mati je bila to. —
Dogaja in dogodi se, da mamice umirajo vedno mladiin detetona, majhnim prijetniin stvarcam, kterira so življenje in hrano, — hrano za telo in dušo — dajale. Dogaja se — pa solnce vzhaja in zahaja, zvezde se les-ketajo, cvetlice vonjavo od sebe dajejo in oblaki se žen6 po določenej jim nebeškej poti.
Kdo bode zdaj malirn zapuščenim očesca in rudeca lica poljuboval? Kdo jim bode pernice grčl in polnil? Kdo je bode slačil, igral se ž ujimi in njih žalost mnčl? Komu bodo šepetali, komu sladke skrivnosti pripo-vedovali? Kdo jim bode odpuščal in odpuščeval ? Kdo se jim bode za njih ljubeznjivost zahvaljeval? — Kdo bode za njč v božjein hrainu molil? — Nihče tu.
V temnej izbi je ležala raati v zapertej trugi. Obd njena otroeiča, černodki deček in Ijuba r<5sa deklica, sta sedela v kotičku za pečj<5 ter imela velik kos kolača pred seboj. Ea kos za oba. Tnja, dobra gospa dala je njima ta kolač, pa je vendar pozabila — kakor sta bila navajena — raz-krojiti ga v dva koščeka. Kaktf bi iinela zdaj jesti? — Pa je vendar šlo! — ,,Enkrat ti in enkrat jaz", rekel je bratec iu pomolil kolač sestrici pod n6s.
,,To je Iep6!" vskliknila je sestrica, ,,povem to inamici — — ah! maruici!" —
Zdaj pride strah, ki je požene v kotiček za pečj6. Bojazljivo se ozi-rata po sobi okoli sebe. Tam na tleh leži inuožica cvetlic in bliže tam zopet bele <5blanice. — Tam pri trugi stoji oče. Je-li to bil v resnici oče? BUd kakor marmelj in lasj^ so mu viseli neredno čez raineni, —• takega otroka se nikoli nista videla.
Nekako tesno jima je v izbi, tihoma se splazita izza peči ter gresta miino černo oblečenih mož in žčn, mimo černega voza, miruo bledih obrazov na vert, kjer sta mamico tolikokrat poljubovala. — Tu je gugalica, ptičja kletka, drevo z rudečimi jabelki, — da, tu leži še majhno kositreuo posodje polno peska in terdih hrušek, s kterim sta se vzadnjič igrala.
Vsedla sta se na terda tla ter skerbljivo polnila lončike in ploščeke z novim peskom.
Pa kmalu sta se naveličala te igrače.
,,Igrajva se kaj druzega!"
,,Kaj neki?"
Eavnokar se derno ogerajeni voz mimo p^lje.
,,Pogr^b," odgovori nežna džklica.
,,Pogr^b!" — ah, to sta se že tolikokrat igrala in to je bilo vedno tako lep<5; da, to sta se htela tudi danes igrati. —
Toda nič nista imela, kar bi bila mogla pokopati; — nobenega mert-vega tička, nobene niiške, nobenega metulja ni bilo, nobene punčike. — Kaj bi počela? — Mislila sta dolgo na W.
— 163 —
,,Vem kaj!" reče sestrica, ,,izujva čeveljce in nogovice, pa je zagre-biva. — ,,Da, to storiva!"
V tihem mirnem kotu za germovjem na vertu urno izkopljeta globoko jamo, izujeta žalostno svoje čeveljce in nogovice ter je slovesno položita v jamo, zasujeta je z zeinljd, in — vse je bilo gotovo.
,,Zdaj prineseva še krasnih cvetlic in napraviva lesen križec," poreče sestrica.
Storila sta to. —
Polno krilo je imela deklica duhtečih cvetlic, in bratec je nesel lesea križec v roki. — Naglo skočita h germovju, raračilo se je že, nekak neza-popadljiv strah ju obide; — ali, kje je grob?— ,,Tu!" — ,,Nč!" — ,,Tii!" — „0 nč!" —   Iskala sta ga iu iskala, pa nista ga mogla najti. —
čedalje bolj je nastajala tema in debela megla se je polegla na ger-movje. — Otroka sta se tresla strahii.
,,0h, najini čeveljci! najine nogovice!" sta zdihovala.
Naposled se primeta trudna za roki ter hitita v hiio. — B6sa skočita k očetu. — Padeta mu v odperto naročje, ter jokaje pravita: ,,0h zgubila s?a, pa ne moreva več najti!"
,,Ne najdemo je več tukaj!" rekel je prebledeli oče ter vsi trije jokajo in prelivajo britke solz^.
_;________                                 I. Z. Vesely  .