OB    25-LETNICI LENINOVE SMRTI
A. KONONOV

Dve zgodbi o Leninu
»Vendarle ne smeš pustiti te reči tako. Ce upravnik vrže pisanje na tla, ga ti poberi.«
»Pa me bo zapodil ven!«
In res jc bilo tako: utegnil mu je po-kazati vrata. To je vedel tudi Vladimir Iljič.
»Tedaj spnsti pisanje v poštno škri-njico: Ako dobi gosposka pisanje po po-šti, se ga bo težje ubranila.«
Pri tem je ostalo. Vladimir Iljič je spisal prošnjo, ki jo je bilo treba vlo-žiti, in Dmitrij Danilovič se je z njo odpeljal v mesto.
Vrnil se je Dnntrij Danilovič iz mesta — In spet je bil nekam slabe volje.
Lenin ga je poklical k sebi v kočo:
»Nu, kako je s tvojo stvarjo?«
»I kaj, s stvarjo... sama nesreča, Vladimir Iliič.«
Tako pravi, sam pa Lenina niti ne pogleda ne. Vladimir Iijič vidi, da nekaj ni v redu.
»Kie je pisanje? Si ga vzel v m?sto?«
Danilovič je zakašljal in segel z roko v žep. sam Bog si ga vedi, po kaj. Pa nič ne pomaga, na odkrito vprašanje je treba dati odgovor.
Zardel je.
»I ne... žena ga je nekam vtaknila «
Kasneje je Danilovič pravil: Lenin se je razjezil. Razjezil se je, poskočil in jei hoditi po sobi. Zmerjati pa kmeta Dmitrija Daniloviča ni začel. Le-nin je videl: kmet se je bil zbal go-sposke, zbal se je bil dati pisanje iz rok.
Pomolča! je Vladimir Iljič. Nato pa d€:
»Dmitrij Danilovič! Naučiti se moraš, da bo$ branii samega sebe. Oglasi se jutri zjutraj pri meni.«
Ta je zjutraj res prišel, in Lenin je imei novo pisanje že spisano. Dal ga je Daniloviču, naj ga podpifce. V mesto ga je pa to pot sam odnosial.
Od tistih dob je minilo leto dni, minilo je  drugo leto. Kmetje  vidijo:  gosposka
pušča Dmitrija Daniloviča pri rairu in mu ne uniči gospodarstva.
Tudi Lenin je bil že odšel in Šušen-skega, a kmetje so se še vedno spomi-njali tistega primera z gozdnim poža-rom.
»Leninovo pisanje  je pomagalo.«