Dekliške pesmi
Nema grem po nemi cesti. Pred menoj je glas bolesti zazvenel kot težek zlat.
Pesem šestnajstletne.
Skril se mi je v globočine
- ptič obstreljen med pečine v moj nevidni solnčni grad.
V meni krvavi in kljuje. Pravijo, da bo še huje, kadar zadehti pomlad.
Pesem sedemnajstletne.
O mati, mati, mati!
Kaj duša tvoja več ne gre z otrokom?             Sedaj, ko stopam po nevarnem bregu
Zakrilo se je solnce nad obokom                       stopinje prve v novopalem snegu,
in divne veje tvoje rožni zaklad                          ob meni hodiš s tujimi pogledi:
drhti, kipi v prepad.                                              „Izpremenjenje! Moj otrok, potrpi!"
Dokler je klil mi cvet v detinskem maji, obsipala si ga s poljubi, ogrevala si ga s smehljaji, in v vsaki tvoji nežni gubi videla sem sladko skrb.
O mati, mati, prav si razsodila. Izpremenjenje vsak dan je grenkeje: In mati hčerko vsak dan manj umeješ, a hčerka mater vsak dan bolj umeje.
Pesem osemnajstletne.
Vse dni po njej sem časih hrepenela. Na holme šla sem, kdaj jo kje zagledam na tihih potih s tihim razodenjem; tožila smrekam šumnim sem sosedam: O ne šumite s tolikim šumenjem, da odnekod se morda bo začula mladost minula.
Prišla je name druga težka ura. Hodila sem ob vodi. Z vrbo nemo slonela sem ob vodi in gledala valove: skrivnostno so pred mano z divjo vnemo odgrinjali, zagrinjali grobove. Moj duh je splaval mnogo uro pozno v prihodnost grozno.
Sedaj sem cula blaženo besedo. Mladost iz mene raste brez jeseni, prihodnost svojo duša sama kuje, iznad srca — ognjišča med plameni veselja genij se z menoj raduje. Kako resnična si, kako bogata, sedanjost zlata!
Siloin Sardenko.
10