Dopisi. Iz Ljutomera. (Premiranje k o n j, d i r k e, razstava goveje živine.) V soboto 14. t. m. bilo je pri naa premiranje konj, in sicer prvikrat, ki ga je izpeljalo ,,štajersko konjerejsko društvo". Državna podpora je izostala, ker pomanjkuje denarjev. Zavoljo slabega vremena ni bilo veliko kobil, žrebic in žrebet videti, za to pa so bile vse izbrane in komiaija je bila jako zadovoljna. Pred ko so se piemije razdelile, izjavil je g. predsednik konjerejskega društva, pl. grof H. Attema, svojo misel rekoč, da nekateri posestniki še zmiraj mehkužijo svoje konje z tem, da je preveč krmijo, pa malo puščajo na zrak. Eonj, ki je v hlevu zapret, postane debel, vidi se jako lep, ostane pa pri tein slab in ne zdrži nobenih težab; mišice in kopita ne morejo ae tako razviti, kakor se zahteva. Takšni konj, ki je bil dolgo v hlevu zapret, skače in je veael, kedar pride na zrak, in ni mogoče ga udržati, ker je rad da je prišel enkrat iz je6e vun. Zato bode dobro, da si tudi tiste ob6ine, katere ae nimajo ogradov za žrebeta, takanih napravijo in mlade konje vaak dan, tudi pii grdem vremenu, po leti in po zimi eno ali dve uri v njih preganjajo. Kajti res je, konj, bodi lep kolikorkoli, če pa ima slabe noge, ni nič vreden j takaen je samo za mesarja, če ga kupi. Dobro bode toraj, ako konjerejci po totetn nasvetu za svoj lastni basek skrbijo! V nedeljo po večernici smo videli na Cvenskem paaniku, kako naše kobile dirjajo; lepih kobil je bilo samo-le nekoliko, večina ni bila za oko, pa dobro so bežale. Vreme je bilo deževno in cesta, po katerej so morali dirkaljci ae peljati, blatna, tedaj za dirke jako neugodna, pa vendar ste dovršili dve kobili svojo pot 2080 sežnjev v 10 minutah 44 sek.; najslabejša kobila je porabila 13 min. 24 sek. Z tega se vidi, da naši dirkaljci napredujejo; kajti razloček med najboljšo in najslabejao kobilo znaša samo 2 min. 40 sek. Ako bodo naai konjerejci gledali na to, da njihova žrebeta dobijo, dobra, trdna kopita in mo6ne noge in jih ne bodo krmili samo le za to, da bi bile debele, in jib ne bodo mebkužili, potem bomo pri dirkah krnalu videli, da razloček med najslabejao in najboljao kobilo bode znaaal samo nekoliko sekund. To pa je dobro znamenje napredka. Tu zopet velja ovinasvet: ,,konjerejci vadite svoje konje, puščajte jih na zrak, da postanejo zdravi in močni". Najzanimivejsa in najživahnejša pa je bila razstava goreje živine v pondeljek 16. t. na. na jahališ6i v Ljutomeru. Od vseb straui so posestniki pripeljali svojo živino na ogled, in to jako lepo, da razstavina komisija aama ni pričakovala, da bi se toliko lepe živine prignalo. Celo tujci so se eudili, kako je to mogoče, da bi irnel ljutomerski okraj tako lepo živino. Živinčet vseh skupaj na razstavi navzočih je bilo 189 glav, in sicer: 7 bikov za plenae, 12 enoletnih teli6ev, 70 krav, 75 telic in 25 telet. Izmed teh je bilo preiniranih:»» 3 bike za pleme, 5 enoletnib teličev, 8 krav, 8 dveletnik in 5 enoletnih telic. Najlepai bik je bil g. M. Eotnika izv Radomerja, prvi enoletni telič g. M. Preloga iz Salinec, najlepša krava g. Joa. Strasserja iz Braneka, najprva telica dveletna ravno tega, najlepša enoletna telica g. Dr. A. Ržiča iz Ljutomera. Razun tega so bili odlikovani posebno marljivi blapci in dekle, ki skrbijo za govejo živino in sicer: M. Hažekovie iz Ljutomera, Jos. Pregmurec iz Ljutomera, Uraula Eoren iz Braneka, Margareta Lovrec iz Berkovec in Treza Elemen6ič iz Ljutomera. Pri razatavi je govoril g. Eukovec o izreji in krmi goveje živine, razja8nivši nekatere pomanjkljivosti, ki jih pri naši goveji živini vidimo, in v katerib ae bode ae posebno v totem listu pisalo*). Tukaj naj ae oinenim, da naa imenitni strokovnjak g. Dr. H. Eliugan ae je jako za naao razatavo zanimal in pregledavai atan naše goveje živine in pokazavši nekatere poniankljeje, dobro razsodbo o njej izrekel. Upamo toraj, da ae bode razstava za govejo živino v našem okiaju za naprej vsako leto ponavljala, in da marsikateri kmet iu posestnik bode ve6 skrbel za govejo živino, nego dozdaj, ker ima večji hanek *; Lepo prosimol pošljite, za take važne reči ima nSlov. Gosp." vselej prostora! Ured. od nje nego od drugih goapodarskih pridelkov, ki nimajo zdaj nobene vrednoati. Na zadnji6 pa bi bilo želeti, da bi t,udi drugi slovenski okraji začeli razstave goveje živine in pomagali si sami pomnoževati svoj blagostan! J. E. Iz Ljubna. Kdor je že po gornji savinjski dolini potoval in dospel do Geraola v Rečički fari, je gotovo zapazil, kako se mu tam naenkrat veličaatno cela koaata Radoha, krasni bribi Lu6ke in Ljubenske fare pred o6i postavijo. Iz visokega št. Primožkega briba v Ljubenski fari pa mu nasproti zaleake6e sv. Primoža cerkvica z svojim belim stolpom. Ta podružnica je bila 1. 1481. Bezidana in še tistega leta od Ijubljanekega škofa Sigiamunda posve6ena. Toda 1. 1716 je stiela v njo udarila in njo požgala; st. Primožčani so si jo že 1. 1794 zopet pozidali. Od tega časa do 1. 1874 je bila čisto zapuačena in bati ae je že bilo, da bi se ne porušila. Pa 1. 1873 k nam doali skrbni in za cast božjo vneti župnik 6. g. Sternad so jo že drugo leto po svojem nastopu pričeli z pomočjo pobožnih Primožoanov, drugib farmanov, pa tudi Lučanov od zunaj in znotraj popravljati. Dali so nova okna viezati, kor vzdigniti, zakristijo prizidati, novo strebo na atolp in cerkvo djati. Znotraj je dobila cerkva nove orgle in vae 3 altarje, katere nam je prav oknsno izdelal sloveuski podobar g. Andrej Cesar, spoatovani mozirski tržan, in to prav po nizki ceni. Komur je sv. Primož previsok, si tudi nižeje lehko njegovo delo ogleda. Cetrt ure od Ljubna je podiužnica Rosulje. V tej cerkvi je g. Cesar krasno ponovil altar sv. Jožefa in ga nekoliko vzdignil, altarja sv. Jakoba in sv. Neže tudi prenovil in nove podobe njima naredil. Delo mojstra hvali! Cerkvena predstojništva! sezite po slovenskih umetnikih kakor je g. Cesar, kteri vam delo veliko boljše in cenejae naredijo, kakor pa tujci nerucurji iu zagrizeni sovražniki naaevere! Iz Maribora. Pretečeni pondeljek ao obiskovali milostljivi knez in akof, apreniljani od kanonika Eosarja, ranjene vojščake v tukajšnji FraucJožefovi kasarni. Preprijazuo sprejeti od višjega zdravnika in postajnega komaudanta ao se poldrugo uro med raujenimi mudili in mnoge iznied njih obdarovali. Občudovali so pri lolikem številu bolenikov, (nad 500) veliko suažnost po vseh prostorih, čisti zrak po izbab, in še najbolj snažnoat pri posteljnem perilu in pri obvezih ranjenib udov. Vse je pricalo očetovsko ljubezen in vestno skrbljivoat, s ktero vojaaki zdravniki z ranjenimi ravnajo, da jim bolečine po mogočnosti polajaajo. Se je pa pri ranjenih tudi videlo, a koliko bvaležnoatjo so zdravnikom in onim dobrotnikoru vdani, ki jiui vseskozi bladilne in krepčalne jedi in pijače poailjajo in med temi je v prvi vrsti tukajšnja katoliška goapejska družba. Spodbudljiva je tudi velika potrpežljivost ranjenib; vsak je zadovoljen in veael, da je v tako dobri postrežbi. Edino to ao tožili, da jib po noči gostokiat inucijo hude sanje. V sanjih namreč aliaijo vseskozi pokanje pašek, gromenje kanonov, vidijo naskok divjih Tnrkov, s kterimi imajo zdaj sre6ne, zdaj nesre6ne boje. Zamolčati se tudi ne sme, da je višji vojaški zdravnik s posebno zahvalo v misel vzel tukajanje mestne zdravnike: Mali, Leonbard in Rak, ki den na den neutrudljivi prihajajo in pri najtežavuejaib operacijah pomagajo.