MODALNI GLAGOLI V IZVIRNEM BESEDILU
MICKIEWICZEVEGA GOSPODA TADEJA
IN NJIHOVI USTREZNIKI V SLOVENSKEM PREVODU
Jezikovno gradivo - slovenski prevod Mickiewiczevega Gospoda Tadeja, ki me zanima predvsem glede na to, kakšna jezikovna sredstva ustrezajo poljskim modalnim glagolom - pojmujem strogo lingvistično. Zaradi propedevtičnega značaja svojega spisa ne upoštevam pojavov, ki izhajajo iz svojstvene organizacije tega gradiva na ravni pesniškega jezika Res je tudi, da tako v umetniškem prevodu kot v vsakem jezikovnem sporočilu veljajo ista pravila uporabe modalnih izrazov in sredstev. Ker je trinajsterec v izvirnem besedilu in jambski aleksandrinec v slovenskem prevodu razmeroma dolg verzni vzorec, so težave pri izboru rimanih besed in sredstev razmeroma redke, na primer:
»kakor da končati noče in le k zanimanju spodbuja čakajoče«
(kohczyc powiesci nie raczy, jak gdyby chical zaostrzyc ciekawosc shichaczy) ks. VIll v. 262.
V jezikovni komunikaciji uresničuje modalnost »subjektivni odnos govorečega do tega, kar je vsebina njegovega sporočila«. Termin »modalnost«, ki se je nekoč omejeval v glavnem na glagolske naklone (lat modus), pojmujemo danes mnogo širše. Poleg lastnosti, ki izvirajo iz tradicionalnega pojmovanja naklona, sodijo v njegovo semantično polje tudi tiste lastnosti, ki odločajo o razhki med tr-dilnostjo in zanikanjem, med povednimi in vprašalnimi stavki. Po mnenju K. Polanskega ne bi smeli opazovati vseh teh pojavov samo na eni ravni. Avtor vzpostavlja dva upa pojavov, ki na razUčen način izražajo modalnost Prvi tip povezuje s slovnično kategorijo naklona in tako imenovanimi modalnim! glagoli in ga imenuje »verbalna modalnost«. Drugi »je v tesni zvezi s problematiko tako ime-
' GolJib, Heinz, Polanski, »Stownik terminologu j^zykoznawczej«, PWN, Warszawa 1968, str. 351.
110
novanih stav&nih vrst ali vrst stavkov, ki jih določamo glede na njihovo intencionalno funkcijo«^ in ga imenujemo stavčna modalnost
Predmet anahze v mojem primeru je način izražanja modalnih pomenov z glagoli.
Osnovno modalno enoto določamo glede na semantično kategorijo možnosti - glagol »moči«, nujnosti - glagol »morati«, lastnine - glagol »imeti« in želje - glagol »hoteti«.
Zdaj naj pristopim k analizi uresničevanja posameznih modalnih glagolov.
Mo«
Tako kot v poljščini ima tudi v slovenščini od fleksijskih oblik osebno in časovno paradigmo, nima pa posebne velelniške oblike. Poljski zvezi möc + inlinitiv v slovenščini ustrezata dve uresničenji:
I. moči + inlinitiv
primeri - »in peš v svetišče tvoje mogel sem oditi«
(i zaraz moglem pieszo do Twych swi^tyn progu išć) ks. I. v. 11
»in še stogi žita, ki niso ga pod streho mogli vsega dati«.
(i przy niej trzy stogi užL^tku, so pod strzeche^ zmiešcič si^ nie može ks. I v. 30
II. lahko + VF
primeri - »v arest lahko vse vkup spravim že sedaj«
(mog^ teraz was wszystkich wzi^c w areszt od razu) ks. IX. v. 181
»s pajkom čisto same se lahko borijo«
(z paj^kiem sam na sam može si^ borykac) ks. II v. 706
»lahko se spremeni«
(može si^ zmienič) ks. V v. 9
V drugem tipu zvez je nosilec »možnosti« prislov lahko, ki z VF jemlje nase funkcijo slagola moči.
Obe modahii konstrukciji služita za določanje odvisnosti med položajem, ki ni po bliže nedoločen (imenovali ga bomo X) - o možnosti ali nemožnosti njegovega obstoja sporoča govoreči - in dejanjem (ali širše položajem) Y', o katerem govori stavek. J. Puzynina' uporablja pravila, ki so obvezna v logiki, in predstavlja ta tip z naslednjo formulo;
Y' je možen = ni res, da je potreben ne Y' = = ni res, da obstaja položaj X, ki vsebuje ne V'.
Drugače bo videti takšna relacija v primeru drugega modalnega glagola - morati (ki zaznamuje nujnost). Tukaj je predpostavka, da se dejanje Y' mora uresničiti, istoznačna nujnost takšne situacije X, ki implicira Y', ah po vzorcu:
Y' je nujen = obstaja položaj X, ki vsebuje Y'.
Nikalno obliko semantične kategorije, o kateri govorimo, uresničuje tako kot v poljščini dodajanje nikalne partikule pred VF, na primer;
»in ga nihče na lov več spraviti ne more«
(nikt go na polowanie uprosić nie može) ks. I. v. 795,
»a se na rodno grudo vrača, ker je star in več ne more zanjo v boj«
(przynosil kosci stare na ziemi^ ojczyst^ ktorej juž bronić nie mögi) ks. I. v 913 a
' K. Polanski, »Rodzaje zdah a zagadnlenie tzw. modalnošci na przykladzie j?zyka gömohizyckiego« v »Studia z filologu polskiej i siowiaüskiej« nr 8, Warszawa 1969.
' J. Puzynina, »O modalnošci w polskich derywatach« v »Tekst i j?zyk - problemy semantyczne« red. M. R. Ma-yenowa, PAN, Warszawa 1974.
111
v nikalnih stavkih je mogoče samo uresničevanje I. tipa (moči + iniinitiv), zveze z lahko pa ne tvorijo nikalne oblike.
Semantično raznoličen je glagol morati - pogosto izraža nujnost dejanja s potencialnim agensom, ki mora nujno izvršiti dejanje, na primer:
»oprosti, morah smo sesti«
(przepraszam, misielismy siadać) ks. I. v. 586,
»čeprav hudo ne rada, mora se vrniti«
(wracala wstrzymuj^c si?, lecz musiala wröcic) ks. III. v 92
»pregledati račune mora se tekoče«
(misial wszystkie dzienne rachunki przezierać) ks. I. v 848.
Lahko pa se tudi, podobno kot v stavku »se vneti, tja v idealne sfere treba je vzleteti« (sztukmistrz musi ulecieć w sfery idealu) ks. III v. 609, uporablja figurativno in izraža težnjo, ki je ni treba nujno doseči.
Ta glagol zamenjuje tudi druge osnovne modalne enote, na primer - izraz »to moraš narediti« lahko v poljščini zamenjujemo z izrazom »masz to zrobić« v pomenu »musisz to zrobič«. Če bi za A. Wierz-bicko* anahzirali ta glagol v relaciji »nujnost« in »volja po uresničenju«, bi prišli do naslednjih sklepov:
»to moram narediti« pomeni isto kot »tega ne morem narediti« in »to lahko naredim« isto kot »če hočem - bom naredil«, »moram narediti« pomeni torej »ni res, da ne bom naredil tega, če nočem«, torej »morati« kaj narediti se pravi »narediti nekaj ne po lastni volji« oziroma »hotenju« (če uporabimo avtoričino izrazoslovje).
Na zanikane obhke v obravnavanem besedilu nisem naletela, zato bom ta problem predstavila samo teoretično. V slovenskem jeziku praviloma ne moremo uporabljati osebnih oblik glagola morati v nikalnih stavkih. Če hočemo zanikati, moramo uporabiti neosebno obliko biti + treba -  ni treba
ni bilo treba
nebotreba.
Dejstvo, da se zanikana obhka glagola morati v slovenščini ne rabi, je zgodovinsko utemeljeno. Gre za natančnost in izognitev nesporazumov v konfrontaciji modalnih glagolov - že omenjenega ne morem in hipotetičnega ne moram.
Prihajam k uresničevanju modalnega glagola hoteti. Če se v stavku ujemata osebek in nosilec hotenja,
ki ga izraža glagol hoteti, je običajna formula hoteti + iniinitiv, na primer:
»Bog ve, da hotel sem le dobro narediti«
(Bog widzi, szczerze chcialem interesu dobić) ks. III v. 473,
»komedijo sem hotel prirediti malo«
(chicialem wam komedyj? niby to wyprawic) ks. IV v 869,
»kolikokrat sem hotel se odkriti sam«
(ilež to razy chsiatem serce swe otworzyc) ks. X v. 573.
Če takega ujemanja ni, velja formula hoteti + da stavek. Tega tipa v besedilu ni bilo, opazne pa so nekatere substitucije, na primer »gradu nihče ni maral«
(zamku žaden wzi^sc nie chcial) ks. I v. 276, prevajalka je uporabila emocionalno zaznamovan sinonim. Glagol morati je ekspresiven, predvsem v govorjenem jeziku, na primer: »nihče me ne mara« (nikt mnie nie lubi).
Dogaja pa se tudi, da prevajalka zamenjuje zaznamovani izraz z nevtralnim, na primer:
»kohczyc powiesci nie raczy, jak gdyby chcial zaostrzyc ciekawosc shichaczy« ks. VIII v. 262 (kakor da končati noče in le k zanimanju spodbuja čakajoče)
' A. Wierzbicka, »Kocha, lubi, szanuje - medytacje semantyczne«, Wiedza Powszechna, Warszawa 1971.
112
»ješli Zosia czekać raczy, može mnie wkrötce lepszym, godniejszym obaczy« ks. X v. 298 (če me čakati bo hotela, morda me kmalu boljšega bo bolj vesela).
Arhaična forma »raczy« je v obeh primerih prevedena s stilno nevtralnim glagolom hoteti. V obeh primerih se razhkuje od izvirnika slovnični čas. Veljalo bi pripomniti, da prevajalka opušča v prvem primeru nevtralni glagol hoteti, v drugem spreminja stavčni vzorec. Severozahodni slovenski lek-sem »račiti« je zaradi zemljepisne omejenosti in izrazite arhaičnosti neprimeren. Semantično polje glagola chcieć hoteti je v poljščini širše kot v slovenščini. Zato srečujemo v prevodu ustreznike tipa »rad bi«, na primer:
»rad bi, da nečak po svetu gre«
(chciatbym i synowca wyslac pomi^dzy ludzie) ks. III v. 402 »tako bi rad, pa kaj, ko nove so težave!«
(chciatbym bardzo, což kiedy mam trudnošci nowe!) ks. 111 v. 417.
Zanikane obhke tvorimo z zanikanim sedanjikom in prihodnjikom glagola biti in pretekhm deležnikom za pretekli in prihodnji čas, v sedanjiku pa se nikalni členek (partikula) zliva z glagolom hočem - nočem, nočeš itd.
Zaradi posplošujočega pomena druga oseba ednine lahko zamenjuje poljske deležniške stavke, na primer:
»pa hočeš nočeš čakajo« (muszč^ chc^c nie chc^c zostać) ks. VI v. 493. Včasih je temu vzrok leksikalizacija, včasih purizem 19. stoletja.
In končno moram spregovoriti še o tem, kako se uresničuje v slovenskem prevodu modalnost z glagolom imeti (mieć), ki ima v poljskem izvirniku največjo frekvenco. Razlike v rabi tega glagola naj ilustrira preglednica pomenskih razsežnosti tega glagola v obeh jezikih.
113
Veljalo bi pripomniti, poljski modalni konstrukciji imeti + intinitiv ustreza slovenski železnik naj + VF v sedanjem in prihodnjem času ali v pogojniški obliki.
Način izražanja negacije sem predstavila v pregledu bivanjske vsebine glagola imeti. Pripomniti je treba, da neosebno obliko poljskega glagola mieč zamenjuje v slovenščini glagol biti po zlitju nikalne partikule z glagolsko obliko za tretjo osebo (ni + je -> ni).
Rada bi opozorila še na vprašanje različnih konstrukcij z vrstnim predznakom. Znano je, da v poljščini ni teoretičnih omejitev dolžine stavčnega člena. V obravnavanem besedilu sem našla stavek, ki vsebuje modalna glagola v sosednjih položajih - chce mieč obiad polski ks. XI v. 108 (naj bo kosilo poljsko). V govorjenem jeziku srečujemo še bolj razvite oblike, na primer:
»može chcesz mieč taki sweter?« (bi morda rad tale pulover),
»može to ty mialeš mieč ten referat?« (zdi se mi, da bi moral ti imeti ta referat).
Stavek, ki sem ga navedla iz izvirnika Gospoda Tadeja, je prevajalka izoblikovala po pravilu 3) - na/ bo kosilo poljsko. Dobeseden prevod hočem imeti poljsko kosilo bi lahko sugeriralo hočem pcjesd' poljsko kosilo.
Možni in iz logičnega stališča utemeljeni, čeprav slovniško nepravilni so slovenski stavki kot - rad bi mogel ubiti zmaja, rad bi hotel umreti, ki delujejo kot anakoluti.
Pregled načinov izražanja modalnosti v slovenskem jeziku ob prevodu Gospoda Tadeja dovoljuje naslednje sklepe:
1. Uresničevanje kategorije možnosti poteka v slovenščini na dva načina: lahko + VF v trdilnih stavkih, moči + intinitivus v nikalnih. Afirmativne konstrukcije moči + ini. so možne in pravilne, vendar manj pogoste in stilistično zaznamovane.
2. Modalnega glagola morati praviloma ne moremo zanikati. Redki so vprašalni stavki za pretekU čas, na primer - »ali ne bi morala priti ob osmih v pomenu czy ona nie miala przyjsc o osmej?«
3. Iz točke 1 in 2 izhaja bolj splošen sklep, namreč, da se oba modalna glagola podrejata sistematski substituciji - morati v negaciji s prislovom treba, moči v afirmaciji s prislovom lahko.
Takega vpliva na izbor modalnih sredstev negacija v poljščini nima.
4. Iz obravnavanega gradiva izhaja, da je pomenska razsežnost modalnega glagola hoteti v poljščini širša kot v slovenščini.
5. Glagol jmeti v analiziranem prevodu nima modalne funkcije. V duhu jezika ga zamenjuje želelnik za sedanji, prihodnji in pretekli čas.
Elibieta BabuIa Jagelonska univerza v Krakovu
BIBUOGRAHJA
1. Z. Gol^b, A Heinz, K. Polanski, »Slownik terminologij j^zykoznawczej«, PWN, Warszawa 1968.
2 K. Polaäski - »Rodzaje zdan a zagadnienie tzwo, modalnošci na przykiadzje j^zyka gömrtuzyckiego« v »Studia z fiologii polskiej i slowianskiej«, nr 8, Warszawa 1969.
3. J. Puzynina - »O modalnošci w polskich derywatach« v »Tekst i i§zyk - problemy semantyczne« red. M. R Ma-yenowej, PAN, Warszawa 1974,
4. A Wierzbicka - »Kocha, luhi, szanuje - medytacje semantyczne«, Wiedza Powszechna, Warszawa 1971.
5. Z. Saloni, »Cechy skladniowe polskiego czasownika«, PAN, Warszawa 1976.
6. J. Toporišič - »Slovenska slovnica«, Maribor 1976.
7. J. Firbas, »O poj^ciu dynamicznosci wypowiedzeniowej w teorii hinkcjonalnej perpsektyw zdania« v »Tekst i |?zyk - problemy semantyczne« red. M. R. Mayenowej, PAN, Warszawa 1974.
8. Z. Saloni, »O mozliwosci elipsy okrešlenia czasownika w polsklm tekšcie wielozdaniowym« v »Tekst i j?zyk -problemy semantyczne« red. M. R Mayenowa, PAN, Warszawa 1974.
114