Nekaj o pomenu uciteljskega stanu. Predaval pri prvem sestanku učiteljev z ljubljanskimi učiteljišeniki Janko Žirovnik. (Konec.) Na vse to moramo mi starejši učitelji opozoriti svoje mlade tovariše. Opozoriti jib moramo, da so tudi male stvari velike važnosti pri vzgoji in da je treba torej na vsako malenkost paziti, Ce človek več siiši, več bere in več izkusi, več rau ostane, da pri priliki lahko porabi. Ves svet obstoji iz samih drobnarij. Oe znamo te urediti, bopavelika celota tudiurejena. Užigalen klinček n. pr. je velika malenkost. če ga užgem in prižgem z njim smodko, rai dobro služi. Oe pa nato ogorek vržem _a umita tla v privatnem stanovanju, mi pa nakoplje najmanj — nejevoljen pogled skrbne bišne gospodinje, ki mi šteje to malenkost v velik greh, zakaj noben dobro vzgojen človek ne meče ogorenih klinčkov po omitib tleb! Majhen vzrok — ogoren klinček — velik učinek — slaba vzgoja dokumentirana. Taka je s temi drobnarijami, ki jih navadno preziramo. In takib imamo sto in sto, ob katerih moremo pokazati dobro ali slabo vzgojo. Na take malenkosti je torej treba nam samim paziti in pa vedno na nje opozarjati tiste, ki jih hočemo dobro vzgojiti. Vendar pa ne bo zadostovalo s starši pogovarjati se — jih je preveč, a časa premalo — predavati jim itd., kar bi jib vodilo kolikortoliko do boljše vzgoje svojih otrok, ker vsi starši — in marsikaj dobrih zraven — ne bodo mogli dohajati k predavanju si ga zapouaniti natančno. Zato je pa treba priporočati jim tudi dobro berilo o odgoji, da ga vzamejo v roke, kadar jim dopušča čas. Nam bo pa treba pisati časnike in knjige. Edor hoče kaj pisati, se mora na to skrbno pripravljati s temeljitim učenjem in motrenjem konkretnih slučajev. Veliko mora izkusiti. Naša -lista -Domače ognjišče" in nZvonček" sta namenjena v to. V ta bo torej pisati in jih razširjevati me narodom. A to je le del vsega dela. Treba bo tudi naravnost vzgojevati. če je vzgoja redno vplivanje dozorelega človeka ne nedozorelega, tedaj moramo mi u.itelji z vsem svojim dejanjem in nebanjem in primernim poukom redao vplivati na svoje učence. Oe se ti že v zgodnji mladosti privadijo na red o vseh malenkostib, bodo prenesli ta red v vse svoje poznejše življenje. Učitelj pa vselej ne more na vse strani vplivati z očividnim uspehom, ker imamo v našib šolah navadno preveč otrok. Zato se bo moral omejiti na mal, toda izbran krog, ki ga bo potem toliko lažje resnično vodil. Saj tudi na univerzab že gledajo na to, da imajo prefesorji okolo sebe raale izbrane kroge — seminare — v katerih lahko jako živo vplivajo na svoje dijake, ki se zopet v doma.em občevanju s profesorji res prav dobro počutijo in veliko nauče. Eavno to direktno občevanje je torej. velikega pomena. Dalje v prilogi. Zdaj so že tudi za srednje šole začeli zahtevati, da je v enern razredu 40 učencev dovolj. K temu bo gotovo še prišlo, da bodo vsaj razredniki vodili svojp učence v prirodo na študije itd. in sploh nanje direktno vplivali. S tem se bo pa tudi na teb zavodib uveljavilo načelo, da se morajo učitelji in učenci čutiti kot ena družina, ker se na ta način veliko bolj živo vpliva na učenee kakor pa če profesor a katpdra zastopa svojo stvar, -in ko zvonec zapoje, zapusti kateder, ter se ne meni več za svoje učence. Sploh se vidi, da merodajni krogi hočejo tudi t u uveljaviti familjarni način pouka in vzgoje, ki je gotovo najbolj naraven in najbolj izdaten. V ljudski šoli ni misliti še na take ma!e kroge 40 učencev. A učitelj, ki hoče svojemu rodu kaj koristiti, bo storil v šoli, kar veleva rau stan, izven šole bo pa zbiral zdrave in nadarjene otroke okolo sebe še kako posebno uro ter jih poučeval in se igral z njimi ter jih sploh resnično pripravljal na resno živIjenje. Iz takih krogov bodo nastali s časom nadaljevalni tečaji, ki bodo zanesli šele p r a vo izobrazbo in dobro odgojo raed narod. Učitelj je uČil male otroke mali abece, velike otroke bo pa lahko z velikim uspehom učil tudi veliki abece. Take nadaljevalne tečaje bo raorala imeti vsaka šola Vsak vodja šole jib bo moral redno negorati in lahko ae reče, da bi uČitplji brez takih tečajev ostali samo npkako abecedne mašine. Vodja šole iroa tu jako važno nalogo. Gledati bo pa moral, da bo to ualogo z vsn Ijubpzuijo in kolegialnostjo prenesel na svoje tovariše. Na šoli morajo vse moči aložno 8tremeti za skupnim smotroin. Ce se pa ta sraoter zdi komu nedosežen, naj se pa raalo žrtvujp; bo vaaj imel to zavest, da se je pošteno boril za dobro strar, četudi še ni dosegel smotra. Ta zavest je jako lepo plačilo za ves trud in je ve. vredno, kakor male materialne nagrade. Saj gotovo tudi te ne izostanejo vsaj našim naalednikom ne, če m i dokažemo narodu, da amo mu skoraj e d i n faktor, ki mu daje podstavo za boljše življenje. S poukora mu dajemo v roke orodje, s katerim si more pri dobiti dušno in telesno blaginjo. Vse druge oblasti in gosposke le varujejo to, kar ai je človek znal pridobiti s svojo apretnostjo in svojo sposobnostjo. Edor bi se predrznil <*loveške pridobitve staviti v nevarnost, nni svetne goaposke žugajo s časnimi kaznimi, duhovske pa z večnimi. Mi smo torej tisti, ki vodimo ljudi do blaginje, vsi drugi so pa tu, da to blaginjo varujejo. Kjpr ni blaga, tudi ni treba varuhov. To spoznaiije bo prejalislej prodrlo v široke plasti naroda. In takrat ae bodo imena dobrih učiteljev res blestela rned imeni narodovih dobrotnikov. To ao za zdaj sicer še ideali. A že dandanes lahko vidimo, da so dosegljivi. Treba je le, da se vsi zavedamo svoje atanovske naloge iu resuo atremimo za temi vzvišenirai smotri. Začeti je pa treba zidati rsako stavbo pri tleh — v teraelju. če smo mi osiveli uči- telji vkljub)., neštevilninrV bridkim izkušnjam vendarle te vere, da je mogoče te smotre doseči, tedaj moramo to prepričanje vcepiti tudi učiteljskemu naraščaju ter ga dvigati r te jasne višare, da ne opeša v sedanji mizeriji, nego se z njo uspešno bori ter končno premaga vse težave in dospe do zastavljenega smotra. Mi moramo biti mladini odkriti prijatelji in ji pridobljene izkušnje kolpgialno zaupati, da jih more porabiti v oporo avojemu delovanju že v šolski dobi. Zaupanje rodi zaupaoje! Ta mladina prihaja med svet s polno glavo in visokimi načrti, a manjka ji pogleda v živlJGoje. Zato jo treba navajati, da svojo teorijo previdno, trezno in po okolnostih uveljavlja. Treba jo je uvajati v realno življenje, kjer je aieer za pravega moža veliko zlata, a vse — pa ni zlato, kar se aveti. Zato bodo pa sestanki mladih z izkušenimi starinami gotovo dobro dosli obojim. Mladi bodo marsikaj pridobili iz našib izkušenj, mi atari bomo pa z zadoščenjem opazovali njihovo spretno .kretanje in se veselili njihovih uspehov. Ya[ stanovi se zbirajo v eelote, ki se tem lažje uveljavljajo v človeški družbi, kolikor vpčje so. Zato je pa čas, da tudi naš stan koncentrira in skrbi, da ga bo človeška družba prav cenila. Bodimo si torej pravi kolegi in vprašajmo se samo: kdo s i , nepa — k o • liko si star? V to ime pozdravljam mlade in stare gospode tovariše in vsem skupaj kličem: Idimo v bratovski slogi korak za korakom — naprej! (Odobravanje.)