Ljubljančanke v boju
Demonstracije leta 1943 v Ljubljani so se začele 21. aprila. Žene so se zbrale pred italijanskim visokim komisariatom (na današnjem Trgu osvoboditve) in zahtevale izpustitev svojcev iz koncentracijskih tabo-rišč. Kcr prvič niso uspele, so se ponovno zbrale naslednjo sredo 28. aprila in čez teden oziroma 14 dni, ko so odšle tudi pred škofijo, kjer so doživele še večje razočaranje. Namesto da bi jih škof razumel in sprejel njihove pritožbe, jih je dal razgnati z vodnimi curki.
Toda Ljubljančani se kljub temu, da so sami živeli v koncentracij-skem taborišču, niso vdali. Ponovno so šli na ulice 1. avgusta, ker je bilo objavljeno, da uredba, ki jo je izdala Badogljijeva vlada o razpustitvi koncentracijskih taborišč in izpustitvi političnih zapornikov, za Ljub-ljansko pokrajino ne velja. Pred sodnijo se je zbralo 1000(1 demon-strantov, ki so skupaj z zaporniki zahtevali izpustitev njih samih ozi-roma svojcev.
Druga oblika upora proti okupatorju so bile komemoracije na gro-bovih talcev, ali na krajih, kjer so bili ustreljeni. Ena izmed teh jc bila tudi na grobu Vide Pregarc, ki je bila ustreljena 31. avgusta leta 1942 na dvorišču tovarne Saturnus. Samo na tej komemoraciji je sodelovalo 3000 ljudi.
Na sliki: Demonstracije več tisoččlanov OF, predvsem žensk, 1. av-gusta 1943 pred liubljansko sodno palačo. Ive Šubic. Olje. 1953
T. K.