Za poduk in kratek oas. Modri sodnik. Pravljica iz jutrovih dežel. Zapisal F. S Šegula. Neki trgovec odpravil se je v tuje dežele, doma pa je dal tisoč cpkinov dervišu, naj mu jih hrani. Čpz leto dni se vrne trgovec, a derviš o dpnarju noče nič vedpti. Trgovec je bil sila žalcsten, poda se h kadiju in dprviša zatoži. Kadi maja s svojo modro glavo: »Tpžko bo šlo, težko; ta derviš se sieer dela svetnika, v resnici pa je velik goljuf in pri tem jako zvit. Ali poskusiti liočem. Idi še enkrat k dervišu, tirjaj svoje cekine, a ne povej, da si pri meni bil; jutri pa zopet o tej uri semkaj pridi. Ide trgovec, a mesto tisoč cekinov, daja mu derviš 1p grdo oponašanjp. Še se pričkata, ko vsitopi suženj sodnikov, ki derviša lepo h kadiju povabi. Derviš pride, a kadi ga spoštljivo vsprejme, tpr ga pelje v svojo najlepšo hišo. Modro se pogovarjata. JCadi hvali derviševo pobožnost, učenost, modrost in blago srce, a derviš hvali kadijevo pravicoljubje in modro sodbo. Nazadnje pa še kadi izreče prošnjo: »Morain odpotovati za nekatere mesece, a mojim sužnjem (služebnikom) ne zaupam. Le v tebe, o derviš, imam zaupanje. Ne vem namreč, komu bi v tom času v shrambo dal moje dragocenosti, če ne tebi! Ali reč mora ostati skrivna !<• Derviš sp prijazno nasmphlja in zagotovi kadiju, da bodp skrbno čuval n.jpgov zaklad in da zna tudi molčati. Pogodila sta se, da bode drugi dan proti vočeru poslal kadi svojega sužnja k dervišu z dragoeenostmi, pa pod imenom malenkostnega darti. Derviš se lepo pokloni in odide. Drugi dan pride trgovec zoppl k sodniku in mu povo, da derviš še zmiraj taji. »Idi še enkrat k njemu«, reče kadi, »in lirjaj svoj denar, a če ga noče dati, reci mu, da ga boš pri meni zatožil! Upam, da si ne bo dal dvakrat tako žugati«. Trgovpc gre. Kakor hitro pa derviš o kadiju sliši, čegar zaupanja ne mara zgubiti, ako ga hoče za dragocenosti opebariti, priteee s cekini rekoč: »Ej, prijatelj, kaj boš pri kadiju? Je vselešala! Tu imaš svoj denar! .laz sem Te le malce sku al«. Trgovec je razumel položaj, pobral cekine in modro molčal, kadija pa je lppo zahvalil za pomoč. Prišel je dogovorjen večer, a kadijevpga sužnja z dragocenostmi ni; mine noč, onpga skrivnega darii še zmiraj ni. Dervišu je čas predolg, odpravi se k sodniku. »Hotel sem le uprašati«, poreče tam, >zakaj gospod sodnik ni poslal svojega služebnika?« — »Zato«, poreče kadi niirno, »ker je zvedpl od nekega trgovca, da je derviš goljuf, katerpga bo zadela kazen moje pravicp, če še slišim le eno tako tožbo!« Derviš se je globoko priklonil in se tiho odnesel. Braziljanec. Po pismu iz Brazilije zložil S. G. Splošna želja se je vnela, Ki Ijudem polni srce: Nova našla se dežela Tam za Oceanom je. Hajd' na noge, bajd' na barke! Urno vse v Brazilijo! Mlade deklice in starke, Vsaka tam kraljica bo. Mladi dečki, Htari niožij Tara črez noč bogati so; Vsa dežela v eni roži Osreči naselbino. Zemlja ondi je sladkorna, Ko prejadraš Ocean; Hiša temkaj ni uborna, Žganja pijo vsak se dan. Več je ondi sladke kave, Kakor tn kamenčekov; Nima svet toliko trave, Kakor tam je biserov. 0 presrečna domovina, Novi moj prpsladki raj, Da bi morska globočina Skoro mi pustila taj! . . . Ze se svita in se kaže Zvoljena Brazilija; Cakajo na brodu stražp, Sprejmejo popotnika. Skozi mesta taj v puščavo Nas beriči tirajo Na odločeno gošeavo, Kjer zverine tulijo. Grozno solnce nas prepeka, Žolta mrzlica mori; Zglodala se nam obleka, Manjka nam že vseh reči: Tu ni eerkve, ni kapele, Poleg steze križa ni; Tu ni pesmice vesele, Večne luči ne zvoni. Jezus tukaj ne prebiva, Se Marija ne časti; Britke solze ne preliva, Na Slovensko vsak želi. Bodi zdrava domovina! Tu vzdihuje sta" in mlad, Oj slovenska rodovina, Da b' te videl še enkrat! Smešnica. »Mati«, reee učitelj čevljarki, »vaša hčerka je lena; še ust ne odpre, če jo vprašam«. »Vem«, odvrne žena, »vem, g. učitelj, da je lena, ali da ust ne odpre, kedar se vpraša? Ne, tega, g. učitelj, ne morera verjeti, saj še govori doina, kedar je nihče ne vpraša«.