Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 40
Ljubljana, petek, 26. oktobra 1928.
Leto III.
Posamezna številka Din 1*50
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana. Delavski dom. Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatol) Alojz Kusold, Ljubljana. — Odgovorni urednik Ivan Saje-Glinoe IV. štev. 2. — Tiska tiskarna »Slovenija«. Predstavnik za tiskarno: Albert Koiman v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO - KMEČKI LIST
Delavci, kmetje in vsi zatirani narodi, združite se!
Edino le boj delavcev in kmetov pomeni nevarnost za hegemonijo in pomeni bližanje k rešitvi perečih zahtev ljudstva! Prava pot je le pot bojevne zveze delavcev in kmetov proti hegemoniji, proti kapitalizmu, proti meščanskim strankam, proti SLS, ki je danes lakaj temnih sil in proti KDK, ki bo jutri njih lakaj.
Opozidonalstvo KDK — slepilo za ljudstvo.
»Vse fraziranje Pribičevičevcev in Mačkovcev
o	enakopravnosti, o demokraciji, o samostojni Hr-vatski v okvirju Jugoslavije — vse to je golo slepilo za ljudstvo. Gospoda iz KDK se bori le za enakopravnost pri delitvi plena, ki je odrt iz hrbta delovnega ljudstva vseh narodov Jugoslavije,« a hrvatskega in slovenskega še posebej. Ves ta »boj« KDK za svobodno Hrvatsko ali Slovenijo (o tej je od njih sploh zelo malo slišati!) bo končal tam, kjer je končal »boj« SLS za avtonomijo Slovenije, kjer je končal »boj« HRSS (Radičeve bivše republikanske stranke) za mirotvorno hrvatsko republiko — to je pri kapitulaciji pred režimom »Bele roke«. Zadnje dejanje igre bo zopet — kapitulacija. Zato delovno ljudstvo, ki se hoče rešiti gospodarskega izmozgavanja In nacionalnega zatiranja, reakcije in militarizma, > ne more in sme slediti KDK.«
»Delovno ljudstvo ne sme nasedati nobenim obljubam in frazam KDK o »boju«, ki ga nikjer ni, ne socialpatriotom, ki ponujajo svojo pomoč kapitalizmu, da se ne zruši. Ono bo imelo le takrat več kruha in več svobode, če si to samo izvojuje. Zato morajo vsi delavci in kmetje strniti svoje vrste na platformi Delavske - Kmečkega Republikanskega Bloka, ki jim edini kaže pot razrednega boja do popolne zmage med kapitalizmom, nad reakcio nad nacionalnim zaitiranjem, do samoodločbe vseh zatiranih narodov.«
Poklicali smo si v spomin te misli, ki so bile zapisane v »Enotnosti« z dne 21. sept. 1928., da podčrtamo naše osnovno stališče napram Kmečko Demokratski Koaliciji.
Ves svoj opozicionalen »boj« proti hegemoniji vodi vodstvo KDK zgolj z resolucijami, s pismi in obiski pri raznih imperialističnih mednarodnih forumih.
Parole KDK so še naprej nejasne. Zahteva po »enakopravnosti« ne da bi povedali, kakšno enakopravnost hočejo in nameravajo uvesti, je prazna fraza, obljuba, ki k ničemer ne obvezuje.
Ponavljajo zahtevo po »svobodnih volitvah«, kot da so svobodne volitve mogoče v države, dokler bo postavljal in odstavljal vlade režm »mračnih sil«. Zahtevati svobodne volitve brez odstranitve »mračnih sil«, ki drže hegemonijo pokoncu. je neresna in nesmiselna.
KDK se noče izjaviti jasno za nobeno zahtevo delovnega ljudstva in zatiranih narodov. KDK se noče izjaviti proti imperialistični zunanji politiki, KDK se noče izjaviti za mir in obnovitev odnošajev s Sovjetsko Unijo. KDK se noče izjaviti za znižanje davčnih bremen na revne kmete in delavce, KDK se noče izjaviti za rešitev agrarnega vprašanja in za razdolžitev prezadolženih kmetov, KDK se noče izjaviti za 'samoodločbo narodov, KDK se noče izjaviti kratkomalo za nobeno perečo zahtevo delovnih Liudstev, za nobeno radikalno rešitev teh perečih vprašanj.
KDK se noče iasno izjavi ti za ukinitev zakona
o	zaščiti države. Na to mislite predvsem, delavci in kmetje!
Pač pa KDK dela radikalne opozicionalne geste: bojkotira belgrajski parlament, vodi v tu- in inozemstvu žurnalistično kampanjo proti hegemo-nističnemu režimu, odklanja sodelovanje pri proslavah desetletnice »osvobojenja in ujedinjenja«. Tako Pribičevič kot Maček, oba dajeta ostre intervjuje
❖
Na drugi strani ves ta čas nadaljujejo belgraj-ski hegemonisti s pomočjo svojih lakajev z režimom nasjlja tako kot da se ni nič zgodilo. Oni delajo tako kot da se ni nič zgodilo kljub vsem radikalnim frazam KDK in bodo tako nadaljevali dotlej, dokler v boj ne bo stopilo delovno ljudstvo!
Tu je bistvo vsega političnega razvoja, tu je skrta rešitev.
In če pogledamo v tej luči sedaj vse delo in vlogo KDK. zlasti naših samostojnih demokratov, moramo reči:
Voditelji KDK zato tako radikalno irazarijo, da bi čimbolj izkoristili gibanje mas proti hegemo-nističnemu režimu, da bi s tem lažnjivim frazarje-njem preslepili mase kmetov in tudi delavcev. Ob tem frazarjenju pa dejansko samo ovirajo in preprečujejo boj delovnega ljudstva proti hegemoni-stičnemu režimu! V bistvu so ostali slej ko prej do kosti reakcionarna stranka buržuazije, ki hočejo s podporo zapeljanih mas uveljaviti svoje buržuazne interese napram srbijanski buržuaziji. Oni stremijo za tem, da bi jih ljudske množice podprle, da bodo mogli skleniti ugodnejši sporazum s srbijansko buržuazijo, da jih bodo »mračne sile« poklicale na vlado.
»Zadnje poglavje igre bo kapitulacija!«
Edinole boj delavcev in kmetov pomeni nevarnost za hegemonijo in pomeni bližanje k rešitvi perečih zahtev ljudstva! Prava pot je le pot bojevne zveze delavcev in kmetov proti hegemoniji, proti kapitalizmu, proti meščanskim strankam proti SLS, ki je danes lakaj temnih sil in proti KDK, ki bo jutri njih lakaj.
»Nedelavska Politika« kar naprej v člankih in »dnevnih novicah« agitira za pogajanja in sporazum med hegemonistično vlado in KDK. Njen uvodnik ugotavlja: «V Belgradu se ne izpametu-jejo.« V »Dnevnih novicah« pa se jezi nad Pribi-čevičem in Mačkom, ker sta v Sisku izjavila, da se nočeta pogajati. — S to svojo »politiko« (— če se sploh sme tako imenovati —) sami indirektno priznavajo, da njih mesto ni v proletarskih vrstah. Ce je rešitev vprašanja v tem, da se buržuazija izpametuje in pomiri, naj gredo direktno k njej in ji pri tem pomagajo. — Socialpatriotje bi le radi odvrnili proletariat od tega, da bi razumel svoje naloge, da bi razumel, da je on sam tista sila, ki lahko reši vsa vprašanja, a le proti buržuaziji, ne pa ž njo! In ker vse njihovo delo obstoja v tem, da proletariat odvračajo od revolucionarne poti in v njem hranijo iluzije v buržuazijo, zato so — agentje buržuazije in najhujši škodljivci v delavskem gibanju!
NA HITR0 R0K0
Po nekem ■ shodu zemljoradnikov v Šumadiji, kjer so buržoazni voditelji zemljoradniške stranke z muko in trudom skušali prepričati kmete o pravilnosti svoje napačne politike, so se raztovarjali kmetje med seboj. Eden izmed njih vpraša: »Kakšen bo izhod iz take politične situacije?« Drugi odgovarja: »Veste kaj, bratje? Najprej bodo še kakšne »svobodne« volitve, potem bo prišla diktatura z desne, za njo bo polom in končno diktatura z leve. Tako se bo končalo!« Kmetje so se zasmejali in vzklikali: »Tako je!«
Rudarji-trpini zopet udarjeni.
TPD zvrača vse na rudarje. — Praznovanje zaradi pomanjkanja vagonov. — Rudarji morajo dobiti plačane prisilno praznovane šihte! — Za vserudarsko strokovno organizacijo!
Zopet je udaril prejšnji teden po rudarjih bič praznovanja, bič brezposelnosti. Že tako skrajno bedno življenje rudarjev, se je z novim praznovanjem še poslabšalo.
Rudar-trpin suženj TPD mora prenašati vse! Če zmanjkajo vagoni, trpi rudar. Če zahteva država nižjo ceno premoga, trpi rudar. TPD vse zvrne na rudarja. Rudar mora pri njej nositi ves rizi-ko obratovanja.
Resnično, rudarji so tako postali prave igračke, s katerimi se TPD igra po mili volji!
Poglejte: Če delavec izostane od šihta, ne da bi poprej obvestil, ga TPD kaznuje z globo 10 do 15 Din. Ko pa rudarji gredo na šiht, in jim tam povedo, naj se vrnejo, ker je praznovanje zaradi pomanjkanja agonov ali česar že bodi, — ne dobe nobene odškodnine! Ta dvojna mera nam jasno kaže, da je laž, kar govori ustava: »Vsi državljani so pred zakonom enaki.«
In to dela mednarodna kapitalistična TPD, ki je za lansko leto izkazala 106 milijonov čistega dobička (koliko seveda je še dobička, ki ga ni izkazala!).
Rudarji postavljajo zahtevo, da morajo dobiti plačano prisilno raznovane šihte! Ta zahteva je zakonita, je upravičena in pravična!
Toda pravica se ne ščiti s tarnanjem! Danes vsi rudarji in vse delovno ljudstvo lahko spozna: Toliko pravic, kolikor moči.
Moč proletariata pa obstoja v njegovi organiziranosti in zavednosti. Proletariat zmaguje v boju s kapitalom tam in tedaj, ko je trdno in zavestno organiziran! To je nauk, ki ga morajo rudarji trpko občutiti v teh težkih in skoro brezupnih dneh.
In od spoznanja je treba preiti k dejanju. Ideja postane sila, ko objame mase. Tista, ideja, ki mora objeti in zajeti rudarske mase, je danes ideja vseru-darske strokovne organizacije.
Le potom organizacije in potom boja je mogoče napraviti korak naprej, obuditi upanje in vero v bodočnost, v boljšo bodočnost rudarja in proletarca sploh.
Temeljne naloge naSega tiska.
»Časopis — ni le kolektivni propagandist in kolektivni agitator, temveč tudi kolektivni organizator... S pomočjo časopisa in v zvezi z njim se bo sama po sebi skladala stalna organizacija, ki se bo pečala ne samo z lokalnim (krajevnim), temveč tudi s stalnim splošnim delom, ki bo učila svoje člane pazljivo slediti političnim dogodkom, ocenjevati njih pomen in njih vpliv na razne sloje prebivalstva in poiskati smotrene načine vplivanja na te dogodke s strani revolucionarne stranke.«	*
Lenin (1. 1901. v 4. št. »Iskre«).
Slabotno je še naše gibanje, še zelo majhen je oni krog proletarskih mas, ki podpira svojo avantgardo; široke delavske mase so še neaktivne in v velikem delu privesek meščanskih strank, tudi režimskim socialpatriotom (SSJ) še dokaj uspeva njih demoralizatorsko, razbijaško in oportunistično delo; zveza zavednih bojevnili delavcev s kmečkim ljudstvom je začeta komaj na nekaj točkah in še tam je rahla.
Izredno težavni so objektivni pogoji: mladost našega gibanja, ki je nastalo iz stare zbankrotira-i ne socialdemokracije in ki je še neformirano zapadlo v dobo reakcije, obznane in zakona o zaščiti države; težak proces politične osamosvojitve in kristalizacije v dveh velikih krizah gibanja I. 1922-23 (nienjševizem Klemenčiča) in 1925-26 (izdajstvo Štuklja etc), v katerih se je otresalo dedščine oportunizma socialdemokracije; beli teror; policijski in podjetniški, nasilni razpust neodvisnih strok, organizacij 1. 1924 itd.
I udi notranje je naše gibanje še šibko, in zaostalo, tako v političnem in še bolj v organizacijskem pogledu, iz te SiDRosti in zaostalosti se počasi, a stalno dviga in napreduje, premaguje napake in se uči iz izkušenj.
Potrebno je, da se vsi dobro zavedamo vzrokov slabosti svojega gibanja, zato da jih moremo odpraviti in gibanje ojačiti ter dvigniti ga na višjo stopnjo. Zaradi tega ravno imamo mi edini kot revolucionarna stranka pogum svoje napake in slabosti javno povedati in javno kazati pot k zboljšanju in ojačenju.
»Enotnost« kot tribuna našega gibanja, kot njega kolektivni propagandist, agitator in organizator, je naše glavno politično orožje. Ona vrši velik del naše propagande, t. j. ona tolmači svojim čitate-ljem idejo marksizma, ona kaže pravo bojevno pot proletariata in vsega delovnega ljudstva do osvobojenja. Ona vrši velik del naše agitacije, t. j. ona odgovarja na dnevna vprašanja, ki režejo v kri in meso delovnim masam in probuja njih razredno aktivnost. Ona je tudi ( smislu zgoraj navedenih Leninovih besed) kolektivni organizator, t. j. ona ustvarja in vzgaja kader zavednih proletarcev-de-kalistov, jih veže med seboj in jih usposablja za pravilno marksistično delovanje med delavskimi in kmečkimi masami.
»Enotnost« ne piše saino za onih 2000 zaved-nejših sodrugov, ki jo direktno dobivajo. Ona te so-druge vzgaja in usposablja za to. da tolmačijo prave parole in ideje delavskim in kmečkim masam na obratih, kolonijah, predmestjih in vaseh, da tiste, ki še niso zavedni in aktivni, probujajo k zavednosti in aktivizirajo. Če bi naročniki »Enotnosti* razumeli to svojo nalogo, bi »Enotnost« danes pisala po njih najmanj za 10.000 delavcev in kmetov.
»Enotnost« mora gledati predvsem na troje: prvič, da ustvarja in vzgaja marksističen delavsko-kmečki kader, drugič, da odraža življenje delovnega ljudstva Slovenije, kar ji bo omogočalo vedno boljšo zvezo z masami in tretjič, da informira delavce in kmete Slovenije o mednarodnem boju, ki se bije proti sistemu kapitaiizma-unperializma,
Ruski proletariat je bil pred prvo revolucijo 1. 1905. popolnoma navezan na ilegalni tisk, ki nikakor ni pisal tako popularno, da bi bil splošno razumljiv za večino delavcev ali celo kmetov. Velika
j zgodovinska vloga prvega ruskega marksističnega j časopisa »Iskre« obstoja v tem, da je zbiral okrog sebe po vsej Rusiji že obstoječe krožke revolucionarnih delavcev, kmetov in intelektualcev in jih vzgojil v pravilnem marksističnem razumevanju interesov delavskega razreda, v pravilnem razumevanju nalog ruskega proletariata v bližajoči se revoluciji.
Pod drugimi pogoji, v drugih razmerah in v drugačni svetovnopolitični situaciji (po svetovni vojni in po ruski revoluciji) stremi za istim ciljem naša »Enotnost«. Zlasti važen cilj, na katerega je treba dati ves povdarek, je politična vzgoja in akti-vizacija kadra zavednih delavcev in kmetov.
Zavedati se moramo, da delavski razred ne more postati kos svojim političnim nalogam, kos svojim nasprotnikom, če nima politično zrelega, dovolj velikega in širokega vodilnega kadra. Dozorevanje proletariata kot razreda politične naloge se kaže ravno v dozorevanju proletarskega kadra t. j. proletarske avantgarde.
Glede druge svoje temeljne naloge namreč da odraža življenje delovnega ljudstva Slovenije, se »Enotnost« lahko ponaša s precejšnjim kadrom dobrih delavskih in kmečkih dopisnikov, ki jih je že doslej vzgojila. Vendar tudi na tem polju je treba še mnogo dela in vztrajnega učenja, da dosežemo j to. kar je zapisano zgoraj: »Vsak obrat, vsaka vas imej svojega za dopisnika za »E.«, j Kar se tiče tretje naloge, da informira delavce j in kmete Slovenije o mednarodnem boju, ki se bije proti sistemu kapitalizma-imperializma, jo »Enotnost« vsled mnogih ovir in težkoč, v prvi vrsti zaradi svojega malega obsega, slabo izpolnjuje. Tu more odpomoči le vztrajno delo na razširjevanju lista med delavce in kmete, da bo finančno dovolj močan, da vzdrži dvakrattedensko izhajanje. Boj med kapitalom in delom je mednaroden in proletariat Slovenije stoji le na malem odseku te svetovne fronte. V svojih bojnih operacijah se mora ozirati na ostalo fronto in mora vsak korak vzporediti s korakom rdečih vrst mednarodnega proletariata (dohiteti jih mora najprej, kajti zaostal je!). Zlasti vprašanje vojne nevarnosti in boja proti njej nalaga tudi nam, da stopnjujemo svoj internacionalizem in zanimanje za mednarodne probleme in za boj delovnih ljudstev drugod v Evropi in na drugih kontinentih.
Važno je tudi vprašanje, kako dvigniti našo »Enotnost«, da bo mogla boljše konkurirati lažnji-vemu strupenemu meščanskemu tisku. Mi moramo že danes iti med vse količkaj zavedne delavce in kmete, ki so naročniki meščanskega časopisja, s parolo, da so dolžni, če že hočejo zaradi dnevnih informacij podpirati meščanski tisk, tembolj podpirati slabotni proletarski tisk, ki jim prikazuje politično stanje in političen razvoj v proletarski luči, v luči marksizma.
Konkurenčno sposobni proti meščanskemu tisku pa bomo postali le, ko bomo našo »Enotnost« utrdili, da bo izhajala vsaj dvakrat tedensko! Takrat bo mogla posvečati mnogo pozornosti aktualnim informacijam, tako da bo v glavnem zadostovala vsakemu proletarcu, ki bo hotel biti poučen o vseh važnejših dogodkih.
Ne smemo se seveda vdajati iluzijam, da bomo te svoje načrte izvedli brez ovir in težkoč, brez boja z reakcijo, ki postaja vedno hujša in ki se ne ozira na noben zakon več. Že danes se preganjajo naročniki, čeprav »Enotnost« izhaja po zakonu in skozi cenzuro. Reakcija, orjunaška in klerikalna, navaljuje nanjo s tožbami. In vse kaže, da bo reakcija še hujša.
Tu je edini izhod mobilizirati mase v obrambo teh borih svoboščin, v priboritev resnične svobode za delavski tisk! Buržoazija bo popustila le, če se bo bala!
Mi vsi pa vršimo'svojo dolžnost: z mnogo večjo vnemo pojdimo na delo za ojačenje »Enotnosti«! To je pogoj obrambe te tribune delavskokmečke misli, te tribune protikapitalistične ideje.
Reakcija z združenimi silami naskakuje,Enotnost*.
S. Praprotnik obsojen.
23. oktobra se je vršila razprava na tožbo or-junaša dr. Cepudra proti s. Praprotniku, takratnemu odgovornemu uredniku »Enotnosti«, po čl. 52. zakona o tisku, češ da ga je v članku »Or-juna — razkrinkana kot tolpa razbojnikov« obrekoval. Sodrug Praprotnik je v svojem tožbenern odgovoru navedel, kako so ob razkritjih o orjuna-ških zlodejstvih meščanski časopisi (»Jutro«, »Slovenec« in »Hrvat») po smislu popolnoma isto priobčili, kar je na podlagi njih objavila »Enotnost«. In oni so zajemali po lastnem zatrjevanju podatke iz materiala, ki je bil na policiji. Odgovornost »Enotnosti«, ki do tega materiala ni imela dostopa, more tvoriti le en mal odstotek njihove vkljub temu, da štilizacija članka v »Enotnosti« ni bila tako previdna, kot ona v omenjenih meščanskih časopisih.
Obsodba ljubljanskega sodišča je naravnost drakonska. Sodrug Praprotnik je bil obsojen na da meseca zapora, na 2000 Din globe, 2000 Din odškodnine, na povračilo sodnih stroškov in na objavo sodbe. Zagovornik je seveda vložil vzklie proti previsoki odmeri kazni, ki ga bo reševal stol sedmorice.
Obsodba v tem političnem procesu (— kajti v članku ni šlo ne za dr. Cepudra ne za kakega drugega posameznika, ampak za jugofašizem in njegova zločinstva, ki so vsakemu fašizmu lastna —)
nas spominja na lansko obsodbo »Enotnosti« 'ia tožbo dveh zagorskih orjunašev, ki jim je bilo v nekem dopisu očitano stavkolomstvo v rudarskem štrajku leta 1923. Takratna obsodba je bila 1 mesec, 5000 Din globe, 5000 Din odškodnine in povračilo sodnih stroškov. To drakonsko kazen ■ je znižal stol sedmorice na 14 dni, 1000 Din globe, 1000 Din odškodnine in 1000 Din stroškov (kar se je krilo iz kampanje za tisk. sklad pod parolo »Kdor med stavko dela, je štrajkbreher!«)
Nadejamo se, da bo tudi ta obsodba znižana na mero, ki odgovarja vsaj približno dejanski odgovornosti, ki jo more za dotične iz meščanskega časopisja prevzete podatke nositi »Enotnost«.
Vsi pa se zavedajmo, da nas reakcija vedno bolj ofenzivno zasleduje, čimbolj čuti, da so naše vrste strnjene, da železno kljubujemo vsemu terorju!
VKLJUB VSEM SOVRAGOM, VKLJUB VSEM OVIRAM NAPREJ! Tako je naše geslo.
Vse sodruge in sodružice pozivamo, da poja-čijo zbiranje za tiskovni fond, kajti le z združenimi silami se moremo ubraniti. Na vsako reakcionarno in drakonsko obsodbo moramo odgovoriti z večjim tiskovnim skladom.
Zato, sodrugi in sodružice: NA DELO ZA TISKOVNI SKLAD »ENOTNOSTI«!
PROČ Z REAKCIJO! ŽIVELA SVOBODA TISKA!
Kako lepo je in kako se nam dobro godi.
Zagovornikom kapitalizma.
Življenje je dandanes nad vse prjetno. Kako bi šele bilo ako ne bi bilo komunistov, ki rušijo najidealnejši red kar jih pozna zgodovina. Prosim: V Pragi se je podrla hiša in je zahtevala 50 delavskih žrtev. V Vincennesu pri Parizu se je podrla sedemnadstropna betonska hiša in je zahtevala 20 delavskih žrtev, ki so po večini bili vsi italijanski politični begunci. Ni dolgo kar se je potopila ameriška podmornica in zahtevala 40 žrtev, kasneje se je potopila italijanska podmornica in pred nekaj tedni pa francoska podmornica. Vse tri podmornice so peljale v globočino okrog 120 žrtev. V Jugoslaviji smo imeli, ni dolgo tega, v enem samem dnevu tri železniške nesreče, ki so zahtevale več človeških žrtev. Drugače pa ni slabo. Sempatja imamo kje kako rudniško katastrofo in plin črnega diamanta pokliče v večnost večje ali manjše število delavcev. Poruši se kak predor, ki pokoplje cele gruče delavcev brez vsake posebne ceremonije in prihrani oficijelnim krogom pogrebne stroške. Padajo športniki iz aeroplanov in zidarji iz stavbnih gruščev. Rušijo se mostovi in predori velemestnih podzemskih železnic. Vse te nesreče povzroča največkrat, skoro vedno, kapitalistična špekulacija, ki špekulira na nuiteri-jalu in na varnostnih pripravah-. — Pa se med delavci tudi rade pojavijo nalezljive bolezni. Po zimi nimajo delavci zakurjenih sob in tople obleke. Imamo ponarejevalce bankovcev in čekov. Ampak, da ne bo zamere, imamo tudi ponarejevalce vina in vseh mogočih življenskih potrebščin. Aprila meseca 1.1. so v Novem Sadu odkrili celo velikopotezno ponarejevanje paprike. Imamo javno in tajno prostitucijo. Imamo trgovino deklet in dečkov in imamo Uiotapstvo s človeškim mesom. Kljub vsemu je življenje lepo in ljudje se imajo zelo radi med seboj. Le od časa do časa zaradi potrebne spremembe, si privoščimo vojno z vsem mogočim morilnim orožjem. Med eno in drugo vojno se pa drugače morimo. To delo vrše tolovaji in krvniki. Ampak tudi takozvani političarji imajo svoje veselje pri taki nedolžni zabavi. Če delavci zahtevajo dela in kruha, dobe povrhu še svinčenke. Ljudje se morijo in streljajo povsod in za vse mogoče povode. Se med seboj more in tudi samomore. Vrše se še vedno v naprednih deželah kakršne so Ogrska, Romunija in Poljska pogromi proti Židom in imamo povrhu še zapore, kon-iinacije in glavnjačo. Da se tak idealen družabni red, v katerem ima vsak pač vsega dovolj, ne bo zrušil, imamo še povsod protidelavske zakone. In hvala bogu. Drugače bi se nam godilu slabo. Dnevniki ne bi imeli senzacionalnih vesti in »Slovenec« ne bi imel priložnosti ugotoviti, da hvala bogu, pri Slovencih nimamo »brezvestnih izkoriščevalcev«. Mi imamo samo vestne izkoriščevalce. Zato pa slovenski delavec s povprečno plačo 24 Din na dan laltko sijajno živi. Tem bolj ker dobi na trgu in v trgovini skoro vse zastonj.
Kako se nam dobro godi...
SHOD KDK V SISKU.
(Iz belgrajskega »Organizovanega Radnika« št. 87 z
dne 25. oktobra 1928.)
Preteklo nedeljo se je vršil v Sisku prvi večji shod KDK po 20. juniju. Nekaj desettisočev hrvatskih in srbskih (prečanskih) kmetov je prišlo pod nacionalnimi zastavami v Sisek, da manifestira svojo solidarnost v boju proti hegemonističnemu režimu velesrbske buržuazije. Po časopisnih poročilih je bilo na shodu poleg kmetov in mestnega malomeščanstva tudi precej delavcev.
Shod je bil bojevno razpoložen, čeprav ta bojevnost ni prišla do polnega izraza. Govori Mačka in Pribiče-viča so bili preveti od bojevnosti množic, a oba govornika sta se zelo vešče izogibala, da bi konkretno formulirala bojne parole mas. Njuna govora sta bila polna pesimističnih groženj, a nejasna in plitva. Mnogo so govorili o svobodi, o boju za svobodo, a — to, kar je najvažnejše — z nobeno besedo niso povdarlli potrebo organizacije tega boja, čeravno mora biti vsakomur jasno, da se brez močne organizacije boja množic ne da izvojevati niti mnogo manjših stvairi, kaj šele nacionalno svobodo in neodvisnost.
Z govori in resolucijami, pa naj bodo še tako bojevne in ostre, se ne da zrušiti nobenega nasilnega režima. Zato je potreben odločen in neposreden boj širokih mas. A buržuazno vodstvo KDK ne želi takega boja, se ga boji, ker ve, da se mase ne bi ustavile na po! pota, temveč bi v teku boja tudi preko glav svojih voditeljev postavile tudi vprašanje svojega gospodarskega osvobojenja izpod jarma kapitalizma.
Storiti je treba vse, da se delovne množice na Hrvaškem čim prej otdrgajo izpod vpliva buržuazije in zvežejo z delovnimi množicami vseh ostalih narodov v eno fronto delovnega ljudstva, ki bo pod vodstvom avantgarde proletariata edina v stanju, da zruši današnji nasilni režim hegemonistične srbske buržuazije in upostavi delavsko-tkmečko oblast, ki bo delovnim množicam mest in vasi prinesla z nacionalnim tudi socialno osvobojenje.
Izšla je najaktualnejša knjiga današnje SHS
99
Glavniača kao sistem .
Avtor je Rajko Jovanovič, predgovor je napisal Miroslav Krleža. Razen strašnih podatkov o glav-njači v Belgradu in o sistemu glavnjače v drugih zaporih in jetnišnicah v državi, najde čitatelj v tej knjižici tudi kritično osvetljenje glavnjaškega zločina Puniše Račiča v parlamentu. Avtor, znani belgrajski publicist, sam Srbijanec, se je tako glede na omenjeni zločin kot glede na ves režim velikosrbske hegemonije in belega terorja postavil popolnoma na stališče hrvaškega in drugih zatiranih narodov.
Cena knjižici je samo 4 Din. Naroča se direktno pri administraciji »Zaštite čovjeka« Zagreb, Pe-jačičev trg. 12.-I. Kolporterji dobijo popust 25 odstotkov.
Vsem sodrugom in sodružicam priporočamo,
da si to knjižico kupijo in da jo čim bolj razširijo med ljudstvo!
NOVA PREGANJANJA IN ARETACIJE.
Vrhnika.
V	noči od 20. na 21. okt. je bil aretiran na ulici sodrug Anton Plahtar, in v nedeljo 21. okt. med 6. in 7. uro zjutraj pa sodrug Franc Mlinar. Pri obeh je bila izvršena hišna preiskava istega dne.
Zakaj sta bila sodruga aretirana, ni nikomur znano.
Preganjanja brez konca in kraja...
Delavci in kmetje, strnite se! Proti divjanju reakcije je potrebna trdno strnjena železna avantgarda!
Ob desetletnici prevrata
Iz čianka S. -nr »Slovenska socialdemokracija ob izbruhu ruske revolucije« (Poglavje iz zgodovine delavskega gibanja), ki je izšel v »Enotnosti« z dne 4. nov. 1927., štev. 42. leto II.
»29. oktobra leta 1918 je Narodni Svet na Kongresnem trgu v Ljubljani proklamiral »narodno svobodo«. V manifestacijskem sprevodu so bile uvrščene tudi disciplinirano korakajoče čete nekaj stotin proletarcev z rdečimi zastavami in znaki, na čelu noseč sliko Etbina Kristana v rdečem okvirju. Odzvali so se pozivu jugoslov. socialdemokratske stranke, v imenu katere je govoril z balkona deželnega dvorca za Tavčarjem, Brejcem itd. Kopač, pozdravljajoč novo »domovino«. V malomeščanskem delu manifestantov je bil entuziazem (navdušenje), v delavskih vrstah pa je vladala po govorih frazerjev »nacionalne svobode« tišina. Le en krik je prerezal ozračje, zaklican pogumno, mirno, z iskreno vero: »Živel Lenin! Živel Trocki!.* Užil je mrmrajoče odobravanje delavskih stotin. (Zabeležen ni bil tedaj v časopisju, naj dobi v tem članku skromen spomenik.)
V	tem znamenju se je začela šele poslej v slovenski socialdemokraciji diferencijacija (ločitev) med oportunističnim in revolucionarnim krilom. Ta diferencijacija, ki se je drugod začela že ob izbruhu svetovne vojne, ko so socialdemokratične stranke odkrito razvile zastave oportunističnega social-patriotizma in odvrgle rdečo zastavo razrednega boja in mednarodne proletarske solidarnosti, je v slovenskem delavskem gibanju zapoznela vsled tega, ker jugoslov. socialdemokratična stranka ni prišla v položaj, da napram njej javno zavzame svoje stališče. Začela pa je v trenutku in — je morala začeti — ko je jugoslov. socialdemokratična stranka uvedla 3 vstopom v »»Narodni svet« in »Narodne vlade«, politiko »Burgfriedena«, politiko miru in sodelovanja z buržuazijo, pod geslom »Za konsolidacijo države«.
Postavilo se je vprašanje: Ali z buržoazijo ali proti njej? Vprašanje, na katero je mogoče odgovoriti samo z da ali ne, vse drugo je odveč. Nesmiselno je misliti, da bi bilo mogoče trajno odgovarjati na to vprašanje tako kot je odgovarjala jugoslov. socialdemokratska stranka do ločitve, do razkola: »Z buržoazijo in proti njej.« Tak odgovor je sleparski in trajno nemogoč.
Razredno proletarsko gibanje more stati le v eni fronti, v fronti proti buržoaziji. Kdor stoji z buržuazijo, je izdajalec proletarskega gibanja.
Oportunistična gniloba slovenske socialdemokracije se je razvila ob razpadu Avstrije in proletariat Slovenije se je začel učiti iz novemberske revolucije.«
Boj rudarjev na Čehoslovaškem. — Štrajk v Klad-nem je medtem vstopil že v četrti teden. Vsak teden se vrši 35 rudarskih shodov. Povsod rudaTji soglasno zahtevajo poostren boj do zmage. — Ravnotako so vložili rudarji v revirju Moravske Ostrave svoje zahteve. Gibljejo se tudi premogarji v drugih revirjih. Rdeča rudarska organizacija stremi za tem, da se vsi poedini boji združijo in koncentrirajo v en velik boj za povišanje plač in proti kapitalistični racionalizaciji. Socialpatriotje seveda sabotirajo in ovirajo kot povsod vsak resen boj proletariata.
Neuspeh zahteve po ljudskem glasovanju proti grad-bi cklopnih križark. — Pri tej akciji nemške kom. stranke o kateri smo poročali, se ni zbralo potrebno število podpisov (4 in pol milijona). Končnih številk še nimamo.
V	Berlinu se je podpisalo 413.000 volilcev in volilk. Podpisovanje je bilo od vseh meščanskih strank in od socialdemokracije označeno kot priznanje k kom. stranki. »Vorwarts«, glasilo socialpatriotov je dne 16. okt. pisal: »Kdor je šel k podpisovanju, se je moral javno z lastnoročnim podpisom priznati za komunista.« Bila so odprta vrata volilnemu, podjetniškemu in vsakojakemu terorju na stežai. Vendar zahteva po ljudskem glasovanju predstavlja prvi apel za mobilizacijo širokih delovnih množic za boj proti oboroževanju za vojno nemškega imperijalizma.
TUDI SLEPA KURA VČASIH ZRNO NAJDE.
Pucelj piše v zadnjem »Kmetskem listu« med drugim tudi o pohodu demokracije: »Kmetje in delavci so začeli zahtevati svoje pravice, a brez »milosti«. Pritisku kmečkih, posebno pa duševno bolj zrelih delavskifi mas v velikih mestih, se je morala začeti »gospoda« počasi vdajati . . .« — To je le vredno zabeležiti, kajti v tem Pucljevem stavku se krije važna resnica, namreč da je boj za demokracijo, boj proti fevdalističnim predpravicam plemičev in proti kapitalističnim predpravicam bogatašev — skupen boj kmečkih in delavskih mas in sicer pod vodstvom v veliki industriji koncentriranega proletariata, ki zastopa najdoslednejše predkapitalistično, protireakcionarno stališče. Toda če si pogledamo Puclja in njegovo politiko, moramo reči, da niti tega, kar sam trdi, ne upošteva. On vleče svoio SKS proč od delavstva k buržuaziji. Zato pa tudi revni kmetje vkljub njegovim lepim frazam ne gredo k SKS...
Najbrže pa se je g. večkratnemu ministru — hlapcu Belgrada Puclju, zgodilo le to, kar se večkrat pripeti po pregovoru »Tudi slepa kura . . .«
»Nedelavska Politika« se hudo razburja, kar na dveh mestih, zaradi izida volitev v Aržišah (ali Ržišaii) pri Zagorju nad »Enotnostjo«. Češ, da si »Enotnost« nekaj prisvaja, česar nima. Ja za vraga! Kar mi nimamo pri aržiških občinskih volitvah, imejte pa vi! AH pa je mogoče tisto vaše tako na rahlo privezano k vam, da bo z eno potezo peresa odletelo k nam? Mi smo sicer trdno prepričani, da bo tudi pri nas 99% socialističnih delavcev zapustilo socialpatriotske generale (kot so v Rusiji zapustili menjševike), ampak — z eno potezo peresa pač ne bo šlo! Kaj za vraga se tako razburjale, da mešate aržiške občinske volitve s »študentarijo na Turjaškem trgu« in s »cepci s Turjaškega trga«? (Mimogrede: Sedaj se vidi, da tudi takrat, ko so socialisti v občinskem svetu glasovali, da se Turjaški trg imenuje Karla Marksa trg, niso iskreno mislili!). Potem pa še: Zakaj so vam dekalistične platforme tako v želodcu? Pa ne, da se jezite na Čelešnika, ki je za občinske volitve v Mostah sprejel lepo dekalistično platformo!? Nikar! Saj jo je sprejel samo na papirju. Pika. (Da ne bi kdo kaj podtaknil, moramo reči, da se z dopisom iz Most v zadnji »Nedelavski Politiki« popolnoma strinjamo.)
VSEM SODRUGOM REVIZORJEM,
ki smo jim poslali sezname za izterjevanje zamudnežev, še na tem mestu zabičujemo, da morajo obračune izterjane naročnine pošiljati redno tedensko. VSI PA MORAJO PODATI OBRAČUNE NAJKASNEJE DO PONEDELJKA, ker bomo pri prih. številki vsakemu naročniku pri naslovu označili, do kdaj ima plačano naročnino.
Proletarska mladina.
Pod naslovom »Proletarska mladina« otvarja »Enotnost« v današnji številki stalni mladinski vestnik, kjer bodo pisali naši mladi sodrugi o vprašanjih mladinskega gibanja in bodo poročali mladi delavci in delavke o svojem trpljenju in boju proti jarmu kapitalizma.
NAŠA NALOGA.
Kapitalizem se je v zadnjih letih s pomočjo racionalizacije deloma stabiliziral. Ta delna stabilizacija pa vendar zaostruje v kapitalizmu neizogibna nasprotja. Mezdni boji zavzemajo vedno večje obsege. Pomanjkanje trga in surovin postavlja na dnevni red novo imperialistično vojno. Nasprotja kapitalizma pa se še posebno zaostrujejo zaradi Sovjetske Unije, delavsko kmečke države, ki je svetovnemu kapitalizmu trn v peti.
Racionalizacija, ki tvori temelj stabilizacije kapitala, povečava pomen mladine v industriji. Racionalizirana industrijska podjetja ne potrebujejo več v toliki meri kot preje kvalificiranih delovnih sil Vsa komplicirana dela opravlja že stroj. In namesto izučenega delavca pride neizučen mlad delavec. Kapitalisti imajo sedaj priliko, da pritegnejo v industrijo vedno večje število mladih delavcev, ki so v primeri z odraslim delavstvom mnogo slabše plačani. Kapitalisti mladino tudi mnogo lažje izkoriščajo, ker je veliko manj zavedna in v svojem boju proti izrabljanju še zelo malo aktivna. S tem pa dobiva mladina vedno večji pomen za nas.
Mladina ostaja v mezdnih bojih delavstva glavna gonilna sila. Tudi v bodoči imperijalistični vojni bo mladina igrala važno vlogo. Ne samo zato, ker bo ona glavni »kanonentutter«, temveč tudi, ker bo v veliki meri ona zaposlena v vojni industriji. Buržoazija se tega dobro zaveda in zato tako hiti s pridobivanjem mladine pod svoj vpliv. Pri tem uporablja vsa sredstva, šolo, cerkev, kino, šport, militaristične in vojnohujskaške parade itd., samo da odvrne mladino od boja za svoje interese. In ker se boji, da ji mladina ne bi ušla v delavske organizacije, ustanavlja sama svoja mladinska društva, kot so Sokol, Orel, meščanski športni klubi itd. S pomočjo teh organizacij zaduši že takoj v po-četku mladim delavcem vse klice delavske zavesti.
Zato je danes prva naloga zavedne proletarske mladine delo med širokimi masami mladih delavcev in delavk, ki so izkoriščani po rudnikih, tovarnah in delavnicah. Tem mladim delavcem je treba pokazati, da so izkoriščani; pokazati jim je treba pot, po kateri se morejo boriti proti temu izkoriščanju. To je pot, po kateri stopa že vsa bojevna delavska mladina in po kateri morajo slediti vse one mase, ki se danes nahajajo še pod meščanskim vplivom. Od nas je odvisno, v kakšni meri nam bodo sledile. Zato, sodrugi. na delo med mlade delavce in delavke po tovarnah in delavnicah.
Kaj pišejo delavci in kmetje I
BRIVSKI MOJSTRI Sl TUDI S SODIŠČEM NE BODO POMAGALI.
Ko je bil v Ljubljani jesenski velesejm, je veliki župan dovolil bivskim mojstrom za ta čas, da smejo imeti svoje lokale odprte eno uro več, t. j. 10 ur. To dovoljenje se je nanašalo seveda samo na odpiranje in zapiranje lokalov, nikakor pa ne na podaljšanje delavnega časa pom. osobju. Oni pa so vkljub temu hoteli to dovoljenje izrabiti ter so tudi par pomočnikov' k temu prisilili. Tisti dan pa se je zbralo skupaj okoli 20 članov org. in šli so od brivnice do brivnice in lepo v dostojnem tonu pozvali svoje kolege, naj ne delajo več, kot pa jim predpisuje zakon.
To je naše inojstrčke razburilo in so potegnili policijo, češ: s silo so nam pometali iz lokalov svoje kolege. Seveda jim je policija verjela in je izročila ovadbo sodišču. Sedaj nas je več članov organizacije obtoženih javnega nasilstva.
Mi stopamo pred sodišče z mirno in čisto vestjo.
Želimo, da pride do procesa, ker bodo pred vso javnostjo mojstri doživeli blamažo s policijo vred.
Brivski delavci.
DELAVSKI DAN V VVINTERTHURU.
Tukajšnja socialdemokratična stranka je sporazumno s strokovnim svetom (Gewerkschaftskartel) organizirala dne 14. okt. »Delavski dan« (Arbeitertag) v Win-terthurju. Priprave so se vršile z velikim pompom, a rezultat ni bil zadovoljiv — za socialiste. Res, da so odšli iz Curiha v VVinterthur 3 posebni vlaki in eden
DELEGACIJA ANGLEŠKIH DELAVK O SVOJIH UTISIH V SOVJETSKI UNIJI.
Nedavno se je vrnila iz Rusije delegacija angleških delavk, ki so prepotovale vse važnejše kraje v Rusiji, da spoznajo pridobitve revolucije. Članice delegacije po večini niso bile strankarsko opredeljene. Tembolj zanimivi so njihovi utisi v Sovj. Rusiji. Po njihovem povratku so podale delegatke poročila na mnogoštevilnih shodih. Ena izmed njih, Hogdson, je med drugim poročala: »Bila sem v tekstilni tovarni, kjer dela 75 odstotkov žen. Dela se 7 ur dnevno. Tovarna je svetla in snažna, ima posebno ventilacijo, delavke so snažne, zdrave, sveže in zadovoljne. Imajo skupno kuhinjo pri tovarni, kjer obedujejo. Za otroke je poseben oddelek, kjer se med delovnim časom z otroci bavijo strokovno izvežbane učiteljice. Poleg kopališča je na strehi tovarne pripravljeno za solnčenje delavk. Vse to priča •> naraščanju kulture in o veliki bodočnosti Sovjetske Rusije.«
Delavka VVilliam je poročala o svojih utisih iz Don-basa (donskega bazena), kjer je bivala nekaj časa med rudarji, ki žive po njeni izjavi znatno boljše od rudarjev v Angliji. O njihovem razpoloženju* pravi da žele mir, a da so vedno pripravljeni braniti z vsemi sredstvi pridobitve revolucije. Svoj govor je Delavka VVilliams zaključila z besedami: »Anglija ima v svoji zgodovini mnogo krvavih in mračnih strani, a vojna proti ruskim delavcem in kmetom bi bila najtemnejši madež Anglije. Kajti najhujši od vseh zločinov bi bil rušiti ono, kar je ustvarila Sovjetska Rusija.«
Vse delavke povdarjajo, da so higijenske razmere v ruskih tovarnah neprimerno ugodnejše kot v angleških.
Druga delavka delegatka je govorila tudi o vprašanju vojne in rdeče armade: »Ne bo pacifizem prinesel miru in blagostanje, temveč le dejansko in neprestano pripravljanje delavskega razreda celega sveta za obrambo od tiranije in od kapitalizma. Mi smo prepričane, da edina garancija miru obstoja v zrušenju kapitalizma, a v tem rdeča armada ni samo armada ruskih delavcev, temveč tudi armada delavcev vsega sveta. Ona +)o branila delavski razred in njen boj v celem svetu.«
Še mnogokaj bi tnogli citirati iz poročil teh angleških delavk, ki so šle v Rusijo z mnogimi rezervami, a ki so se iz nje vrnile polne navdušenja in ljubezni za novo življenje, ki so ga tam videle.
»Središnjl ured za osiguranje radnika v Zagrebu 1922—1926.«
Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu je izdal pod gornjim naslovom debelo knjigo, v kateri sta podana organizacija in poslovanje delavskega zavarovanja v Jugoslaviji za čas od 1. julija 1922. do konca 1926. leta. O knjigi spregovorimo, ko se z njeno vsebino pobližje seznanimo.
A. Mladen (Trst):
Trst in tržaško vprašanje ob polomu avftro-ogrske monarhije
Kratek zgodovinski pregled.
I.
Ob desetletnici razpada avstro-ogrske monarhije bomo v naslednjem podali kratek pregled o dogodkih ki so se odigrali v I rstu ob poslednjih dneh svetovne vojne in nekaj važnih podatkov tičečih se tržaškega vprašanja, ki je po vojni stopilo v novo fazo.
Najprej naj slede kratki podatki o tržaških apro-vizačnih razmerah, ki so silno vplivale tudi na politično mišljenje prebivalstva vseh slojev in vseh narodnosti.
Trst je trpel pomanjkanje ves čas vojne. V poslednjih mesecih tega velikega evropejskega neurja je pa izgledal, ko da je na smrt obsojeno mesto. Tržaško bližje zaledje je revno že po naravi in ni bilo nikdar v stanu zalagati V90 potrebo mesta z zelenjavo. Ko sta se pa zaradi vojne z Italijo Istra in Kras napolnila z vojaškimi formacijami, je postala aprovizacija mesta težak problem, ki se v zadnjih dneh vojne skoro ni dal več rešiti. Zaslužka ni bilo od nikoder, in aprovizačna komisija je dajala za sedem dni, kar ni bilo dovolj niti za en sam dan. Pa si oglejmo dva jedilna listka tržaške apnovizačne komisije:
Za teden od 8. do 14. julija 1918 je dobil od te komisije vsak Tržačan eno osminko kg ječmenove kaše, eno osminko kg prosene kaše, 10 dkg suhe zelenjadi (trske so ji Tekli); eno osminko kg marmelade, eno osmin-kg kavinega surogata; eno osminko kg soli; osminko litra kisa, 4 dkg slanine, eno jajce; 10 dkg «mila.
Za teden od 15. do 21. julija 1918 pa: en četrt kg testenin, eno osminko kg marmelade in eno jajce. Nič več poleg male dnevne porcije vojnega kruha.
In ta aprovizačna tedna nista niti najrevnejša. Bilo je mnogo slabših. Sestradani ljudje so imeli še toliko humorja, da so jedilne liste aprovizačne komisije še dokaj veselo komentirali in trdili, da je komisija določila
Dopis mladih delavcev Iz obrata I. strojnih tovaren v Ljubljani.
Kot povsod smo tudi v Strojnih tovarnih mi vajenci najbolj zapostavljanj. Tako moramo vsako soboto čistiti stroje, pometati po tovarni in sicer vse to po delovnem času. Najmlajši med nami mora čistiti in odvažati celo do treh in štirih popoldne (delovni čas je ob sobotah do opoldne) in to brez vsakega plačila. Ce bi vodstvo tovarne za to dek) uporabljalo druge delavce, bi jim moralo plačati nadure. Z nami vajenci pa postopa tako, ker smo brez vsake zaščite. Ne ščitimo se sami in ne ščitijo nas odrasli delavci. — Zapostavljeni smo tudi opoldne pri umivalnici, ker moramo čakati, da se najprej umijejo pomočniki, nato šele pridemo na vrsto ko je že voda hladna in umazana. Mislimo, da se nam ravno tako mudi domov kakor pomočnikom. Ce pa vajenec zamudi za par minut delo, je seveda takoj kaznovan. Pozivamo zaupnike, da zahtevajo energično od tovarne povečanje umivalnice.
Mladi delavci dobivamo razredno zavest in nočemo biti goli predmet izkoriščanja nikdar sitega kopita-lizma. Potrebno je, da se za svoje interese borimo skupno s starejšimi sodrugi, ki pa bi morali mladini posvečali večjo pažnjo. Le z bojem bomo ustvarili delavski mladini tak položaj, kot ga ima v prvi delavsko-kmečki državi. — W.
Zagorje. — Naša »Svoboda« je priredila 17. oktobra predavanje o ameriškem proletarskem pisatelju Uptonu Sinclairju. Svojega glasnika so se spominjali tudi zatirani rudarji in lačni stavkujoči steklarji. Vsi, ki so bili na predavanju, so čutili veselje in odobravali glasnika bede in trpljenja ameriškega proletariata. Naloga delavcev in kmetov je, da se sami izobražujejo, da si tako utrdijo svoje znanje za bodočnost. Izobrazba delavcev mora biti pa marksistična. Ker le potom te izobrazbe si bomo priborili boljoo bodočnost. A kje smo še mi z našo proletarsko izobrazbo! .Mladina kupuje razne šundromane, ki so naravnost v sramoto delavstvu. Zakaj je delavstvo v večini kar tiho na vse zatiranje in preganjanje, ki ga doživlja vsak dan? In zakaj je delavstvo tako prezirano?
Ker se ne zaveda, da je ono odločilen činitelj v vsej družbi in v človeštvu. In pa ker sprejme vse za svoje, kar škoduje interesom in razvoju delavstva. Delavci in kmetje, treba je, da se to stanje popravi, zavedajmo se, da je od nas vse odvisno in da je le v našo škodo, če še nadalje čakamo ob strani. V nas je duh novega življenja in zato je potreba, da se otresemo suženjske pokorščine in da mislimo na izboljšanje življenja in na našo osvoboditev. Prišel bo čas — in ni tako daleč — ko bo delavstvo poklicano, da ustvari sebi in svojim i>otomcem lepšo bodočnost. Glejmo da bomo takrat zmožni ustvariti boljšo družbo! To je najvažnejše. — Naravnost sramotno je, da tako zanemarjamo pisatelje, ki so svoje znanje izključno posvetili delavskim interesom, da bi dvignili kulturni nivo delavstva in njegovo samozavest.
Proletarska mladina! Delavci in kmetje! Delavke in kmetice! Citajte in razširjajte spise proletarskih pisate-•jev.	Mlad	marksist.
NITI DRŽAVLJAN PRI NAS NI VAREN PRED IZGONOM.
Iz Jugoslavije je bil izgnan in šubiran vojvodinski levi socialist Oskar Kreveč, čeprav se je izkazal v beograjski glavnjači, kjer so ga »študirali«, z domovinskim listom! Avstrijske oblasti so Kreveča poslale nazaj v Jugoslavijo, nakar je bil zaprt na mariborski policiji, dokler ni domovinska občina potrdila njegov domovinski list! Kreveč je poleg vsega še rezervni kapetan jugoslovanski armade. I o se pravi, da pri nas še lastni državljan ni varen pred izgonom!
Slično se je zgodilo Stjepanu Budi v Valpovu, ki je politično hrvatski nacionalist. Izgnan je bil, čeprav je svoje državljanstvo v SMS dokazal s tem, da je odslužil rok v jugoslovanski vojski, v Madžarsko z utemeljitvijo (!), da je po časopisih (!) žalil »državne organe in državno oblastvo (!)«.
Premalo je. da rečemo: Makedonske razmere! Premalo je, da vzklikamo: Makedonija^ je požrla Jugoslavijo! Premalo je, da obtožujemo dr. Korošca, da ima nezaslišano upravo!
Povdariti moramo osnovno in osnovno pri tem slučaju je sledeče: Režim glavnjače se ne ozira na noben zakon več. Režim glavnjače s tem pripravlja tla odkriti vojaško lašistični diktaturi, ki bo — sama nezakonita — mogla vršiti vsa mogoča nasilja nad ljudstvom brez vsakega ozira na ustavo in zakon. V tem smislu je Koroščev režim kot poostreni glavnjaški režim predhodnik odkrite vojaško-fašistovske diktature, ki jo pripravljajo že dolgo časa temne sile belgrajskih vlasto-držcev.
IZ KONGRESA URSSa.
Že pred kongresom URSSa smo pokazali na ofici-jalnih številkah glasila ursovcev »Ujedinjeni sindikati«, kako so jih fabricirali. Tam so poročali, da imajo 36.000 članov. Sam predsednik URSSa, Vilim Haramina je na kongresu poročal, da je članov okrog 20.000. A Dragotin Bukvič, član centrale URSSSa je na kongresu izjavil, da je po obračunih članov le 11.000. Te trditve niso zanikali niti sami sestavljalci poročila v »Ujed. sind.«!
Od 48 delegatov na kongresu URSSa jih je bilo dve tretjine sekretarjev in nastavljencev delavskih zbornic, a slaba tretjina delavcev. Iz srede delavcev se je jjojavil predlog, da v bodoče noben zborničar niti nastavljenec okrožnih uradov ne more biti član kakega odbora. Ker so večino imeli ravno zborničarji, je ta predlog seveda propadel.
V	diskusiji se je bil oster boj med »desničarji«, »centrumaši« in »zedinjaši«.
Prihodnjič bomo podali sliko tega kongresa, ki priča, kako agentje buržoazije korumpirajo in razdirajo razredno strokovno gibanje.	*
Poravnajte naročnino!
eno jajce na osebo le zato, ker se jajce ne da razpoloviti.
Istra je bila prav tako sestradana. Za prehrano Istre se je bila začela avgusta meseca 1918. posebna akcija, ki ji je načeloval Šime Kurelič. Akcija je šla za tem, da bi se izročila skrb za prehrano Istre hrvatskemu saboru. Ako pomislimo, da je bil ta predlog sprejet z veseljem tudi od strani italijanskega prebivalstva, ki je bilo pred vojno močno nacionalistično, si lahko predstavljamo veliko bedo in imamo na dlani tudi m^l dokaz, kako silno morejo gospodarski pogoji vplivati na mišljenje posameznikov in socialnih skupin.
Vsled pomanjkanja zaslužka in vsled pomanjkanja živil se je v Trstu razvila »privatna trgovina«. Ljudje so bodili na Kranjsko, na Štajersko in na Hrvatsko k kmetom po živila, ki so jih v Trstu drago prodajali. Tudi ta živila so bila na razpolago le takim, ki so imeli denar. Večina prebivalstva si dragih živil ni mogla privoščiti.
V	drugi polovici meseca septembra 1918 je v Trstu izbruhnila stavka občinskih nastavljencev. Stavka je trajala štiri dni; te stavke se je udeležilo vse občinsko osobje, od pometača do najvišjega uradnika. Seveda se je stavke udeležilo tudi učiteljstvo. Končala je stavka sicer le z delnim uspehom, vendar je prinesla nekoliko življenja v obupano prebivalstvo. Stavko so povzročile predvsem aprovizačne razmere mesta. Uradništvo je bilo pahnjeno na življenski nivo navadnega delavca. V skupni nesreči sta si uradnik in delavec podala roko. Skupno gorje ju je združilo in v trenutku sta bila pripravljena na vsako žrtev, da rešita vsaj družine.
F a stavka, druga manjša mezdna gibanja delavcev in grozeča nezadovoljnost prebivalstva radi aprovtza-cije, vse to je spravilo avstrijsko vlado iz ravnovesja. Seveda, nervoznost avstrijskih ministrov ni izhajala šotno iz bojazni pred tržaškimi nemiri. Dosti je bilo drugih skrbi. Ali za Trst si je bila vlada izmislila, da okupira mesto s številnimi vojaškimi četami. Proti tej nameri
Anton Zalar:
Kmetsko pismo.
Kmetsko vprašanje in gibanja velikih kmetskih množic se pri nas premalo upošteva in mnogokrat napačno presoja. Imam občutek — ne vem če upravičen ali ne — da se za ta del socialnega in gospodarskega vprašanja delavci premalo zanimajo. Saj se premalo zanimajo še celo za svoja neposredna vprašanja, za svoje organizacije, za svoje življenje. Seveda bi bilo krivično delati odgovorne delavce, zato ker se kmetsko vprašanje in kmetske množice izrabljajo v konservativne in reakcionarne namene ali se vsaj uporabljajo po protidelavskih strankah. To poslednje nam k večjemu dokazuje, da je kmetsko ljudstvo konservativno vsled svojega gospodarstva, vsled načina življenja, vsled oddaljenosti od industrijskih centrov i. t. d.
Naloga delavstva pa je. da poišče pot do kmetskih množic, da skupaj z njimi stvori delavsko kmetski blok in da delavske množice orijentira v duhu modernega de-, lavskega gibanja. Ta naloga ni več tako težka kakor je ! bila svoj čas. Tudi ne za sicer precej zaostale slovenske razmere.
Cas hiti in razvoj gre nemoteno svojo pot. Posledice vsesplošnega razvoja v tehniki, gospodarstvu in zato v vseh panoga socialnega življenja, so vplivale tudi na našega kmeta. Zato izginja polagoma tudi njegov konser-vatizem in sicer v toliko v kolikor postaja i njegovo gospodarstvo bolj prikladno splošnemu gospodarstvu in v kolikor postajajo njegovi stiki z mestom in industrijel-nimi centri pogostejši in trdnejši.
Velik pomen moramo pripisovati proletarizaciji na kmetih, ki se vrši pri nas v hitrem tempu. Vsled dejstva, da gre pri nas razvoj industrije bolj počasi, more prole-tarizacija kmetov industrijelnemu delavstvu pač trenot-no škoditi. Ali baš to mora delavce siliti na delo, da navežejo s kmetskim prebivalstvom najožje stike V Sloveniji imamo letno okrog 6000 oseb več kakor jih za-moreta zaposliti industrija in dežela. To dejstvo vpliva «?e sedaj v obilni meri na mezde in sploh na ves soci-jalni in gospodarski nivo proletarijata. Nekaj od tega prebitka v človeškem materijalu se pač izseli, nekaj porabi sicer mali razvoj industrije. Ostali ustvarjajo po-lagomu tisto rezervo dcia\S(va, ki ji? izrabiju inUusiri-elni kapitalizem proti delavcem v vseh mezdnih in gospodarskih gibanjih. Ker pri nas ni zgledov, da se bo razvoj industrije v kratkem pojačil, se bo rezerva brezposelnih večala in se bo večala tem bolj, ker je notorično, da kjer ni industrielnega razvoja, je logičen zastoj tudi v poljedelskem gospodarstvu.
Ta perspektiva je sicer žalostna za industrielni proletariat, ki bo našel v povečanem številu armade brezposelnih vedno večjo konkurenco na mezdnem polju, pa je žalostna tudi za kmetsko prebivalstvo in za kmetsko gospodarstvo sploh. Armada brezposelnih je sicer tudi za industrijo a v prvi vrsti za kmetsko gospodarstvo objektivno pasivna. Mora živeti kljub temu, da nima zaslužka. Znižuje mezde industrielnim delavcem, vsled česar se morajo delavske družine omejiti na nakup le najpotrebnejšega. To povzroča zastoj v razprodaji in-dustrielnih in kmetskih pridelkov. Povzroča delne gospodarske krize, ki so tembolj občutne čim boli je indu-strielno in poljedelsko gospodarstvo šibko.
Resno delavsko gibanje se mora s temi-le vprašanji tudi resno baviti in mora poiskati primerna sredstva, da odvrne od industrielnih in kmetskih delavskih množic najnevarnejše posledice gospodarskih kriz.
Pri vsem tem si moramo biti v svesti, da meščanstvo ni in ne bo nikdar v stanu, da bi krize svojega gospodarstva prihranilo trpečim ljudskim množicam. Ono ni niti v stanu, da bi rešilo permanentno krizo svojega gospodarstva. Ce tudi se je kapitalizmu posrečilo, da je začasno in le delno utegni! izvesti poskus stabilizacije svojega gospodarstva, ni s tem niti zdaleka rešil svoje permanentne krize, ki je posledica notranjih nasprotstev kapitalizma samega. Poleg tega je tudi očitno, da se je izvršila ta začasna in delna stabilizacija kapitalističnega gospodarstva na račun in na škodo delovnih množic. Potreba torej, da si delavec in kmet sežeta v roko in se skupaj postavita v bran proti vsem zlim posledicam ka-
dunajske vlade je 25. oktobra v parlamentu protestiral ital. nacionalistični poslanec Gasser. In nameravana okupacija se ni izvršila.
29.	oktobra, t. j. na dan, ko je hrvatski sabor že pro-klamiral neodvisnost jugoslovanske države, se je Trst še vedno bavil s svojim najbolj perečim aprovizačnim vprašanjem. Tržaški akcijski odbor, ki je bil sestavljen iz zastopnikov vseh tržaških strank je 29. oktobra 1918 v posebni resoluciji ugotovil, »da se v Trstu ne da več živeti in da je Trst od vseh pozabljen.« Vsled pomanjkanja prete Trstu bolezni in smrt. V resoluciji se konsta-tira, da ni pričakovati ničesar niti od osrednje vlade dunajske, in oklic nadaljuje obupno: »Akcijski odbor prepojen svete dolžnosti, da dvigne tudi v tem svoj glas v nadi, da koristi strašni bedi prebivalstva, sklene pozvati vse državnozborske poslance Trsta, Goriške in Istre, da
o	tem položaju obveste vse iaktorje, od katerih more biti odvisna aprovizacija v Avstriji živečih ljudstev. A še posebej, da opozore na to potrebo češkoslovaški in Jugoslovanski narodni odbor in provizorično vlado nemške Avstrije; da naprosijo predsednika ameriških združenih držav, naj bi potom Italije, na podlagi posebnih dogovorov z Avstro-ogrsko vlado, določil skorajšnjo 1 aprovizacijo teh siromašnih krajev na način, da se ljud- ' stvo obvaruje pred strašno usodo, ki mu preti vsled bližajoče se zime.«
Listi so objavljali vesti, ki so prihajale iz posameznih delov Avstrije. Čudne vesti so bile in nove. Po listih in revijah se je vodila razprava in polemika zaradi Jugoslavije, zaradi Trsta, saradi samoodločbe narodov. Niti te vesti niti poročila iz parlamenta niso zbujala med prebivalstvom zanimanja. Ljudje so bili lačni in izmučeni od dolgega trpljenja. Lačni kruha, lačni miru, lačni dobre besede. Saj ni bilo prijazne besede od nikoder in še tista malenkost jedil, ki so jih prejemali od aprovizačne komisije, se je dajala takorikoč na obroke. Komisija je imela prazne shrambe. Vsaj za prebivalstvo. Zato pa se je ono tem bolj zanimalo baš za aprovizacijo in za vojna
iz okolice, a med temi udeleženci je bilo zelo mnogo sodrugov, ki se s socialdemokratično filomeščansko politiko prav nič ne strinjajo. Revolucionarno delavstvo je takoj razumelo socialistično gesto in se kljub slabemu vremenu v velikem številu udeležilo tega »Del. dneva«. Socialisti poznajo proletariat, ko gre za njegove glasove, aii kakor bi Vi v Jugoslaviji rekli, ko gre za kroglice. Ce Vam povem, da se bodo 28. okt. vršile volitve v državni zbor, potem lahko uganete, kakšen je bil pravzaprav pravi namen tega »Delavskega dneva«. Socialisti so povsod enaki: delavstvu, ki se hoče boriti za boljši košček kruha, servirajo puhle fraze in meščanske parade. Obsodbe vredno je, da niso hoteli sprejeti govornika kom. stranke, kakor tudi, da niso dali besede na zborovanju sploh nobenemu razen oficijelnim socialističnim govornikom. Tukajšnje revolucionarno delavstvo pa ni več razkropljena masa, temveč organizirana armada, zato si je besedo samo vzelo! Vsi, ki jim je več do boja kot do parad, so zapustili slavnostni (naj ga tako imenujemo) prostor, in sicer od najmlajšega »Jungsturma« pa do vojaško organiziranega »Arbeiterschutzwehra« ter demonstrirali po ulicah industrialnega Winterthurja. Zbralo se jih je okrog 7—8000 po številu na Marktplatzu, kjer je s. Trostel v imenu K. S. govoril o diserencah med nami in socialdemokrati. Med tem, ko je zavedni proletariat demonstriral na ulici so se »sodrugi« socialisti veselo zabavali in njihova mladina je plesala...
Vedno bolj jasno postaja, da se mora proletariat ra v not ako boriti proti socialistom kot proti meščanskim strankam, kajti njihova dela v vseh državah jasno pričajo, da niso drugega kot repek buržoazije! Jekleni.
j pitalističnega gospodarstva, je vedno večja, vedno nuj-’ nejša.
j Razvoj posameznih obratov, posameznih industrijskih i panog in celo posameznih dežel se vrši v kapitalizmu ne-j enako in skokoma. Še vse večje nasprotstvo' nam nudi | kapitalizem v razvoju industrieinega in poljedelskega go-j spodarstva. Ta razlika, ta neenakost med razvojem in-. dustrielnega in poljedelskega gospodarstva, je za kapi-j taiizem bistvena, kakor je za kapitalizem bistveno iz-. koriščanje in obubožanje ljudskih množic. Ta neenakost | v razvoju industrije in poljedelstva je očividna tudi pri i nas, ki nikakor ne spadamo v veleindustrielne dežele. Vsi napori tisti političnih strank, ki so svoje politične sile črpale na kmetih, niso bili v stanu, da bi razvoj dežele spravili v sklad z razvojem industrije in obrti. Kakorkoli je napravila industrija v Sloveniji šele svoje prve poskuse, je naše kmetsko gospodarstvo tudi za to industrijo zaostalo. Kapitalizem tudi kjer je šibak, je vedno dovolj močan, da asimilira tiste subjektivne sile, ki bi hotele slabiti pogoje njegovega razvoja in njegovega obstanka. Tako si je že jjopolnoma osvojil tudi SLS, ki kljub temu, da rada trobi v predkapitalistični rog in govori o kmetih več nego bi smela, ne more utajiti svojih kapitalističnih nalog in stremljenj. Razvoj in prospeh kmetijstva in z njim spojeno blagostanje poljedelca in sploh podeželskega človeka, je mogoče torej le ako se kmetsko gibanje postavi na predkapitalistična tla.
Kmetsko gibanje, ki se ne zaveda, da je njegov nasprotnik kapitalizem sam, ves kapitalizem, njegovo gospodarstvo in ne morda le izrodki njegovega gospodarstva, je obsojeno na neuspeh. Ako ga kapitalizem tole-! rira, kakor se to godi skoro povsod, tedaj je znamenje, da ne služi kmetom in kmetijstvu, marveč kapitalističnemu finančnemu kapitalu. Ako postane kapitalizmu ee-varno, ravna z njim kakor s proletarskim gibanjem kadar postane to gibanje buržoaziji nevarno. Zakaj kapitalizem nima nobenega namena pustiti, da bi mu kdorkoli in v’ imenu česarsibodi uničeval temeljne pogoje njegovega izkoriščanja.
Skoro v vseh kmetskih gibanjih, ki se skušajo dandanes uveljaviti, občutimo in vidimo ti-le nasprotujoči si dejstvi: Kmetje so vsled danih razmer pač prisiljeni
nsmfatija-ti	vo	na	kaprftrfrafrčntr jrrdbvr.
Žive v kapitalizmu in je docela naravno, da so prepojeni kapitalističnega duha. Na drugi strani stoji pa oči-vidno dejstvo, da so vsi objektivni pogoji, ki vodijo v razvoj kmetskega gospodarstva in kmetskega blagostanja pač skozinskoz "protikapitalistični. To nesoglasje se v kapitalističnem režimu ne da odpraviti tudi ne omeliti. Potrebno je torej, da se v kmetskih množicah ustvari spoznanje, da imata kmet in delavec v vseh ozirih en sam skupen interes. Delavstvo si mora osvojiti spoznanje, da mu je kmet naraven zaveznik v boju proti kapitalizmu. Kmet si mora Osvojiti prepričanje, da je delavec ne ie njegov naravni zaveznik ampak, da je tudi v skupnem boju najsposobnejši in vodilni element.
Da se ta skupnost gibanja doseže morata delati sicer kmet in delavec, a je v prvi vrsti poklican delavec sam. Najprej se mora delavec otresti starega prepričanja, da je kmet reakcionaren. Vsled vse polno razlogov je kmetski element konservativen. Tudi med proletariatom samim je vse polno objektivnih in subjektivnih faktorjev. Industrielni razvoj, proletarizacija na deželi, ob-ubožanje boljših kmetov in vsled vsega vedno pogostejši logični stiki z mestom, vse to je že v mnogih ozirih kmeta izpremenilo. Izpremenilo ga je celo tako daleč, da že sam išče stike z delavskimi elementi. Delavstvo mora seči v žuljavo roko kmeta. Potrebno je, da delavci zgladijo vse poti, ki so danes ovirale pot na deželo, in da snamejo kmetu izpred oči pajčolan, ki mu je oviral , jasen pogled v dejanje in nehanje družbe v kateri živi.
Delo ne bo lahko kakor ni lahko nobeno resno delo. Ali nastalo bo drevo iz gorčičnega semena. In bo to drevo spomenik dela, ki ima dane vse objektivne pogoje, da obrodi obilen sad in da zagotovi vsem, ki imajo voljo do dela, brezskrbno eksistenco in veselje do tistega dela, ki je po kapitalizmu ponižano na nivo pocestnega blaga.
Delavec in kmet bosta skupaj zgradila družbo no-veja človeka.
poročila, kjer so se ljudje nadejali, da zagledajo vest o koncu strašnega krvoprelitja.
30.	oktobra 1918 je prišla vest, da so Angleži zasedli Pulj. Vest se je hitro raznesla po mestu. Uro kasneje se je vest potrjala in ko bi trenil je Trst oživel. Po ulicah, kavarnah in zbirališčih sploh so se ljudje zbiral i v male gruče. Na balkonih so se pojavile prve italijanske triko-lore, kdo ve iz kakšnih kotov na dan povlečene. Mala gruča ljudi je priredila po mestu prvo ponižno demonstracijo. (V Trstu je danes vse polno oseb, ki si prisvajajo organizacijo te prve demonstracije, ki je bil resnično preponižen, a spontan sad porojen iz dolge bede in gorja). Popoldne so bile demonstracije že večje in številnejše. Raz balkonov so začele plapolati tu pa tam tudi slovenske trobojnice. Na magistratu so demonstran-tje razobesili veliko italijansko trikoloro. Mladi demonstrante so začeli snemati vojakom rozete in jim vsiljevati italijanske kokarde. Zaradi teh kokard je prišlo v Trstu pred Narodnim domom na trgu vojašnice do prepira in streljanja. Vojak ni hotel italijanske kokarde. Med streljanjem je bil zadet v prsi Hinko Irgolič (brat odvetnika A. Irgoliča), ki je zvečer v bolnišnici umrl.
Sestavljen je bil takoj »Odbor za javni blagor (Co-mitato di salute publica), ki je 31. oktobra dobil v roke oblast nad mestom in je še tisti dan poslal poveljništvu ententinega brodovja sledečo brzojavko: »Odbor za javni blagor v Trstu namerava, z ozirom na težaven položaj v mestu, poslati v petek 1. novembra zjutraj tor-pedovko Jugoslovanskega Narodnega Sveta, da se dogovarja z ententinim brodovjem. Prosimo, da se nam pride nasproti pred Casolom.« Brzojavka je ostala brez odgovora. Odbor je poslal drugo brzojavko (brezžično seveda) s sledečo vsebino: »Odgovorite, ali ste prejeli? Pričakujemo! Ker imamo enega samega telegrafista na razpolago, odgovorite ob 9. zvečer. Na to brzojavko je dospel takoj odgovor: »Dobro, prav dobro.« Ob 9. zvečer je pa prišel sledeči odgovor: »Dobro, jutri zjutraj ob 9. dalje. Vrhovni poveljnik v Benetkah.« (Dalje.)
Vestnik »Svobode*.
UMETNOST IN PROLETARIAT
Delavsko gibanje brez intelektualcev ne more napredovati. V našem gibanju jih žal zelo pogrešamo. Zato z največjim veseljem ugotavljamo, da je v zadnjem času cela vrsta književnikov in umetnikov sklenila, da deluje v najtesnejši zvezi s proletarijatom in njegovo kulturno organizacijo .Svoboda«. Udruženje teh književnikov in umetnikov »Umetniška Matica« bo odslej delovala skupno s »Svobodo«. Naša dolžnost je, da jib v njihovem lepem stremljenju in v njihovem delu z vsemi močmi podpiramo. »Svoboda« priporoča vsem svojim članom, da dobro preberejo sledeči oklic »Umetniške Matice« in da se v njej tudi organizirajo. »Svoboda* m »Umetniška Matica« bosta pričeli prihodnji mesec v Ljubljani prirejati redna predavanja o književnosti in umetnosti. »Umetniška Matica- ima tudi že stalno razstavljene slike in kipe mlajših umetnikov v novi čitalnici prosvetnega odseka Delavske zbornice na Miklošičevi cesti v Ljubljani. S tem delom seveda ne bomo ostali samo v Ljubljani, temveč bomo šli v vse industrijske kraje. Pričakujemo, da bomo s to skupno akcijo našli odmeva med razredno-zavednim proletariatom, zlasti pa med delavsko mladino.
Oklic, ki ga »Umetniška Matica« naslavlja na delavstvo, se glasi:
Našemu proletarijatu!
Odkar nima delavstvo svoje leposlovne revije niti ne razširjenega delavskega tiska, je prepad med njim j in ustvarjajočimi umetniki vedno večji. Posebno velja to j za oblikujočo umetnost (slik. in kiparstvo), katere je ba , proletarijat vedno najmanj deležen. Zato si je stavilo , društvo Umetniška Matica kot svojo prvo največjo na-j logo, da zastavi vse svoje sile v to/da prodre tudi ta umetnost v najširše plasti našega delavstva. Zavedajoč se, da je ravno proletariat danes oni faktor, ki umetnost najbolj potrebuje in tudi najbolj ceni, je sklenil odbor, ki sestoji iz samih delavstvu dobro znanih intelektualcev in socialnih borcev (Cerkvenik, Kreft, Seliškar, Štukelj, Albreht, Jarc, \idmafitd.) da skupno z delavskimi kulturnimi organizacijami in s Prosvetnim odsekom Delavske zbornice prične delovati v pravcu vsesplošnega delavskega kulturnega pokreta — širiti med proletariat umetnost, od katere so ga do sedaj vedno odrivali.
Vsak delavec postane lahko član Umetniške Matice, ki plača letno članarino v znesku Din 24. Kot član U. M. ima pravico do brezplačnega vstopa na umetnostne razstave in druge umetniške prireditve, ki jih bo odbor prirejal po vseh delavskih centrih in dobi vsako leto eno originalno grafiko (ročno delo) brezplačno v dar. Tako si bo lahko vsakdo v nekaj letih z malenkostnimi stroški okusno okrasil svoj dom z orig. slikami naših umetnikov. Izdajali bomo za delavstvo predvsem portrete slavnih delavskih prvakov in motive iz delavskega življenja. Z novim letom pričnemo tudi izdajati knjige, ki jih bodo dobivali člani po znatno znižanih cena h.
Delavci, delavke, delavska društva, odri, zadruge pristopajte k Umetniški Matici in si okrasite svoje domove in poslovne prostore z originalnimi slikami naših umetnikov.
Pričakujemo, da se bo delavstvo v velikem številu odzvalo našemu oglasu in tako pomagalo ustvariti veliko organizacijo za procvit in razmah umetnosti. Apeliramo na agilnejše posameznike, da se nam javijo kot zaupniki. Za vsakih pet novih članov dobe le-ti še po eno grafiko v nagrado. Prijavite se na naslov: Umetniška Matica v Ljubljani, Dunajska c. 35.,	Odbor.
><-v «-	i 'j J i v i v,'
Izredni občni zbor podružnice »Svobode« v Litiji
se vrši v nedeljo 28. t. m. ob 2. popoldne v društvenem lokalu pri s. Francu Cerarju. Vabimo vse sodruge in so-družice, da se sigurno in točno udeleže. — Odbor.
Prosvetni pododsek delavske zbornice v Litiji je priredil v nedeljo dne 21. t. m. otvoritveno skioptično predavanje o »Novem Dunaju«. Predavanje je bilo zanimivo, samo žal je udeležba bila slaba. Prihodnje skioptičpp
i-*	37. t, m. v	rociavracijv.
»Pošta* o »Japonski«. Pozivamo vse delavstvo, da se ga udeleži v čimvečjem številu. — Odbor.
»Svoboda« v Zalogu, dramatičen odsek vprizori v nedeljo, dne 28. okt. t. 1. ob 4. popoldne pri Cirilu Požarju v Zalogu dramatično predstavo. Predvajala se bo Zupančičeva »Veronika Deseniška«. Vse sodruge in so-družice iz Zaloga in okolice vabimo, da že v začetku nove sezone podpro naše prizadevanje! OdboT.
BELEŽKA, KAJTI ODGOVOR NI POTREBEN.
V	»Nedelavski1 politiki« od 17. t. m. me skuša poznani celjski socialpatriot oblatiti pred delavstvom s tem, češ, da sem bil »tovarnar« in sem najel posojilo in da sem ga še dolžan itd. Tukajšnji delavci in kmetje, poznajo dobro moje delavsko-kmečko mišljenje in ravnanje. Pred njimi se mi tudi ne bo treba nikoli opravičevati aii prati. Glede mojih posojil in dolgov pa z »Ne-delavsko politiko« ne bom vodil debate. So že potrebni drugi argumenti, ki bodo imeli' nekaj resnosti v sebi. Pika. — St. F.
POZIV
na izredni občni zbor »Društva briv.-vlasulj. delavcev(k) v Ljubljani«, ki se vrši dne 6. novembra t. 1. ob 8. zvečer v gostilni pri »Novem svetu«.
Dnevni red:
1. Poročilo odbora.
2. Volitev novega odbora.
3. Razno.
Pozivamo vse člane (ice), da do tega časa urede svoje članske prispevke.	ODBOR.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Izpustiti smo morali članek k 50 letnici uvedbe protisocialističnega zakona v Nemčiji (Soziaiisten, gesetz), nadalje članek pred enajsto obletnico oktobrske revolucije in članek k lOletnici razpada Avstrije. Zvrstili bomo v prihodnjo številko.
Sodruge dopisnike iz vseh krajev spodbujamo k večji pridnosti in k stalnejšemu dopisovanju. V vsakem kraju določite med seboj stalnega dopisnika. Navajajte mlade sodruge in sodružice k dopisovanju iz življenja in gibanja mladine v našo novo rubriko »Proletarska mladina«.
Naročnino za »Enotnost« so plačali s. revizorju v Trbovljah sledeči naročniki:
■ A. A. Loke 197, Din 10; F. M. Loke, Din 15; G. J.
Loke 332, Din 15: H. I. Loke 163, Din 15; K. A. Loke
i	188, Din 15; K. K. Loke 367, Din 15: P- J. Loke 75.
i	Din 15; V. F. Loke 410, Din 55; V. A. Loke 202, Din 15;
| Z. F. Loke 367, Din 6: Z. F. Klek, Din 30. Skupaj Din 201.
i	— Nadalje so plačali: H. F. Loke 177, Din 30; K. K. Loke 81, Din 15; K. A. Retje 22, Din 30; O. I. Retje 99, Din 6: M. F. Loke 384, Din 15; R. L. Loke 82, Din 15; S. L. Loke 198, Din 15. Skupaj Din 126.
Za žrtve reakcije.
4.	izkaz od 7. okt. do 22. okt. 1928.
Ljubljana in okolica: Vojna vojni 24 Din, Vinko Kar-lovac 20, pri mizi v gostilni Jernej 10, Erbežnik 10, Delu čast 10, in oblast 5, Monte Kristo 5, Vanja (0, Zorko 4, slava sodr. Vulču 17, Pavlič 20, Erbežnik J. 100, Janez 100, Hoch Moskau 4, Kokalj 3, Albus 12, hčerka 5, sinko 3, mama 3, ata 12, Danilo 2, Lazar 5, Slavko 2, Matija 2, Tinči 2, Silvo 2, Nepoznan 3, Blaž 4.50, neimenovan 2, Jože 2, Borci 20, Tome 4, Hrastar 12, Kusold 5, Monte Kristo 5, F. M. 5, Furlan Silvo 6, Mladi fantje 20. — Skupaj Din 480.50.
III. izkaz Din 2143, po zadnji štev. objavljeno, kar je prišlo po položnicah, Din 128, IV. izkaz 480.50 — skupaj Din 2751.50.
Izdatki za sodruge v zaporih in pisalne potrebščine 730 Din, ostane Din 2021.50.