ZaliiDfna piiiifiha Liberalizem izhaja iz programske laži, zato se njegovo deiovanje ne more kretati v mejah iesnice in pravice. Prav tako delovanje je lastno slovenskemu liberalizmu. Pred svetovno vojno se je lagal slovenskemu narodu, da je naroden, celo edino naroden, pa se je zvezal z Nemci in nemškutarji zoper slovensko ljudstvo. Po svetovni vojni se je razširokoustil, da je demokratičen, celo edino demokratičen (saj si je ta naslov nadel), pa je vklenil slovensko ljudstvo v spone nedemokratičnega centralizma. Delovanje slovenskih liberalcev pred in po vojni dokazuje, da je za nje samo ena pravica in resnica, to je njihova iastna korist. Za slovenskega liberalca je edini cilj in največja sreča: biti na viadi, največja nesreča pa je v tem, č« je z ministrskih sedežev vržen pred vrata, kjer mora jesti suhi in trdi kruh opozicije. Naši lifceraiei imajo slabe zobe, ki za kruh opozicije niso ustvarjeni. Zato ni boij nesrečnega človeka na svetu, kot je slovcnski liberalec v opoziciji. V opoziciji se liberalec z elastično lahkoto obrne proti n '.čelora, ki jih je prej izpovedoval kot edino prava. Do leta 1928 so slovenski liberalci prisegali na zastavo neokrnjenega centralizma. Po znanih dogodkih v beograjskem pai'lamentu poleti 1928 pa so vrgli centralistično načelo kot nepotrebno breme s svoje ladje ter razpeli jadra federalizma (zvezne državne ureditve). Krenili so v tabor tistih, ki jih prej niso mogli dovolj naklevetati kot separatiste in protidržavne elemente. V poeetku leta 1929 pa so zaveli drugi vetrovi. In naši dični svobodoumneži so hitro ukinili svoja jadra ter s polno paro zapluli v vode najstrožjega centralizma. V dobi diktature so razkrili svojo nesvobodoumno in nedemokratično naravo do dna svoje duše: počenjali so zla dela, ki so se nepozabno zapisala v spomin našega ljudstva. Ko je kres 1935 napravil konec njihovemu paševanju v Sloveniji, so začeli svojo običajno politično igro da capo (od začetka). Pri parlamentarnih volitvah v decembru 1938 so napravili vratolomni skok prek plota v tabor tistih, ki so jih med diktaturo kot separatiste in državi sovražne elemente preganjali z ognjem in mečem. Moledovali so za sprejem na kandidatno listo hrvatskega voditelja in nositelja avtonomistične in federativne misli, dr. Mačeka. Usmilil se jih je dr. Maček, ne pa slovenski volilci, ki so jih pustili brez mandata. JNSarji torej nimajo nobenega pooblastila od slovenskega naroda, da bi se s komer koli pogajali za njegovo usodo ter barantali za njegovo bodočnost. In vendar so, ko je bila akcija za sporazum s Hrvati in za notranjo preureditev cele države v teku, ponujali Slovence Zagrebu. Ker so v Zagrebu takega ponudnika, ki nima pooblastila, odklonili, so JNS začeli svojo rovarsko akcijo zoper oživotvorenje banovine Slovenije po vzoru banovine Hrvatske. Po svojem podpredsedniku so na zborovanju v Sarajevu izjavili, da so zoper sporazum, kakor je bil sklenjen med ministrskim predsednikom E>ragišo Cvetkovičem in dr. Mačekom, zlasti da so zoper finančno samostojnost nove banovine. JNSarji so torej tudi zo per banovino Slovenijo, ki ne more živeti brez financialne samostojnosti. Kljub grdttn intrigam (rovarjenju) JNSarjev pa bo vznlkla banovina Slovenija, v kateri bo imelo prvo besedo slovenako Ijudatvo, kl se ga JNSarji tako bojljo, kot nekdo križa. Clanioa ienske organlzacije na Fin- akem, katera je prevzela postrežbo ˇojagkih bolnikov in oskrbo flnsklh čet z raznimi potrebftdinaml