Prispevek k metodiki literarne vzgoje
Dve publikaciji Janeza Rotarja (Povednost in vrsta, Ljubljana 1976 in K umevanju pripovedništva, Ljubljana 1978) rasteta iz avtorjevih pedagoških izkušenj, pridobljenih na pedagoških akademijah in na iilozoiski iakulteti. Ukvarjata se z interpretacijo teksta; v odnos umetnik - literarno delo uvrščata še tretjega činitelja - sprejemalca Medtem ko vsebuje delo primere interpretacij posameznih tekstov, predstavlja druga knjiga nekatera teoretična izhodišča.
Povednost in vrsta se osredotoča na književne vrste osnovnošolskega čtiva (pravljice, balade, basni, povesti). Posveča se v precejšnji meri ljudskemu slovstvu in prek neanonimne pravljice (Andersen) prehaja k modernim vrstam mladinske književnosti (Kästner, Bevk). V uvodnem poglavju (Socialno-psihološka ozadja nekaterih ienomenov tradicionalne pravljice) razmišlja avtor o pravljici v zvezi s psihološko in socialno izkušnjo današnjih otrok, ki je drugačna od skust-venih osnov prejšnjih generacij. Otroka v današnjem času več ne vznemirjajo nevrotično fantastična pravljična bitja, pozna jih že iz animiranih filmov in torej v njem ne vzbujajo groze. S psiho-loško-sociološkega vidika pa bodo problematični tisti pravljični dogodki, kjer je v ospredju dis-harmonično družinsko okolje, ki socialno izkušnjo otroka prizadeva bolj neposredno: pravljice o razpadli družini ah o nerazumevanju v njej. V primeru, da je otrok iz nepopolne ali razdvojene družine, dobi v njih neprijetno motivacijo za razmišljanje o svojem lastnem položaju. (V tej zvezi velja opozoriti na češki zbornik O pravljicah, Praga 1961, v katerem je nekaj avtorjev razmišljalo o ustreznosti nekaterih pravljic s stališča zdravnika oziroma psihologa.) J. Rotar opazuje na modelih posameznih pravljic prototip negativne mačehe, ki se mu kaže estetsko utemeljen s stališča pripovedovalke - ogrožene žene in matere ter ugotavlja v njem morebitno opozorilo labilnemu moškemu, da bi skrbel za dobro svoje
družine in otrok. Verjetnost take trditve vidi tudi v dejstvu, da so bile pripovedi o hudobnih mačehah razširjene predvsem na področjih krščanske civilizacije, kjer je zaradi monogamije prihajalo do nesoglasij, kakršnih ni najti v islamski kulturi.
Poglavja, odmerjena baladi, prinašajo razčlenitev in primerjavo med tematsko-motivacijsko in kompozicijsko-izrazno strukturo ljudske balade Smrt Omera i Merime, ki je nastala v muslimanskem okolju, in njene istrske variante Mikula i Omirka divojka, v zapisu Jakoba Volčiča. Primerjalna razčlenitev ljubezenskega dogodka kaže na razločke med obema tekstoma Čutno erotična prvina v istrski različici in tudi družbeno okolje v njej sta večplastna. V muslimanskem tekstu je celotno dogajanje usmerjeno ozko na tragiko neizpolnjene ljubezni. Naslednja primerjalna študija pa obravnava ljudsko balado Deset-nica in nje pravljično inačico v ubeseditvi Frana Milčinskega Socialna izkušnja balade temelji na znaku fevdalnega sistema: pripovedovalec želi opozoriti na etično relevantnost dejanj pri predstavnikih višjega razreda Opominja na eno od atavističnih prvin v krščanskem eshatološkem vrednotenju, ki se kaže v dekličinem trpnem sprejemanju usode brez upiranja in v nazoru, da so ljudje vklenjeni v usodo brez svoje lastne krivde. Subjektivno tragična materina krivda bi ne bila mogoča v tipološki fenomenologiji pravljice, kjer mora biti mati le absolutno pozitivna, zato je pripovedovalec segel po baladi. Ubesedi-tev F. Milčinskega se je izognila religioznim oziroma legendarno mističnim prvinam vsebinske osnove. Primerjalna analiza navaja strukturno korespondenco med obema tekstoma in interpretira motivacijo pripovedovalčevega ozadja z njegovo socialno izkušnjo. Študija razčlenjuje motivacijsko in izrazno ravnino v pripovedi pisatelja Milčinskega in v sklepni oceni opozarja na umetniško uspešnost njegove baladne pravljice ter jo po umetniških učinkih primerja z besedilom, kakršna je Andersenova Mala morska dekhca
143
Pri razčlenjanju basni razmišlja avtor o vprašanju, zakaj je ta književna vrsta pogosto uvrščena v šolska berila. Deloma zaradi lahkega komuniciranja in povezanosti z zgodbami o živalih, ki so blizke otroškemu sprejemanju, in deloma zaradi sugestivnosti personifikacije in alegorije. Lahko pa bi odkrili tudi druge pomene, ki jih odstira bralec v komunikaciji s pisateljem. V sodobni basni se fabula umika novim izraznim sredstvom, moralni nauk je v formalno-kompozicij-skem pogledu drugotnega pomena, povezan je s temo ali pa z motivno-dogajalno plastjo in ga bralec odkriva v različnih ravninah. Morala v basni ni le poučevanje. Med moralo in miselnim sporočilom lahko poteka izrazita notranja napetost Ob primeru Preglove basni pokaže, kako avtor v njej ustvarja s pomočjo asociativnega in skustve-nega sporočila psihološko napetost Nekatego-ričnost morale oziroma njena relativizacija pa je pomenski znak te književne vrste v sodobni Ute-raturi.
Na sledečih straneh publikacije so uvrščene interpretacije nekaterih klasičnih del mladinske književnosti. Tako odkriva J. Rotar npr. v pravljici Hvaležni medved, ki jo je zapisal F. Kotnik, umetniško prepričljivost in moč v vsebinsko poetični plasti, ki se nepričakovano, vendar učinkovito pojavi v trenutku, ko mati premaga strah za lastnega otroka. Poleg realistično pripovedne in vsebinsko poetične plasti je v pravljici poudarjena še tretja - etična oziroma idejna plast. Medsebojna pogojenost omenjenih plasti ustvarja etično ravnino pripovedi, katere poetičnost spremlja drugače otrok in spet drugače odrash bralec.
Pri problematiki tezne pravljice je bil vzet v po-štev kot primer Andersenov Kraljevi slavec. Avtor ponazarja ob tekstu, kaj utegne iz njegovega teznega sporočila sprejeti deset- ali enajstleten bralec. V poglabljanju teze s pomočjo negativne in pozitivne aplikacije pa je osvetljena aktualizacija odnosa med umetnostjo in družbo na eksotičnem ozadju, in sicer z idejnega staUšča meščanskega demokratizma v času Andersenove mladosti.
Kästnerjevi dvojčici predstavljala klasično moderno prozo z otroškim junakom. Rotar odkriva različne plasti v tekstu na nekaj načinov, s katerimi razčlenjuje konfliktnost zgodbe, ki posega v socialno problematiko današnjega življenja (usode otrok iz razvezanih zakonov). Prikaže, kako posamezni junaki tipološko ustrezajo okorelim predstavam malomeščanskega okusa (dirigent Palfi, gospodična Gerlach, služkinje s podeželja -ne prerastejo okvira ustaljenih predstav o družbenem sloju, ki mu pripadajo). Avtor opaža vplivanje tovrstnega okusa tudi v sklepnem sentimentalno neproblemskem razpletu zgodbe, četudi bi se tu ponujala razlaga, ki bi se bolj opirala na psihologijo otroškega bralca, pri katerem bi harmonizirajoči zaključek narekovale psihološko obrambne reakcije mladega organizma.
Od proznih tekstov s tematiko nedavne vojne preteklosti je posvečena pozornost delu Franceta Bevka - Učiteljici Bredi - obveznemu čtivu v 5. razredu. Analiza je usmerjena na nekatere temeljne etične in splošno vsebinske znake. Poglavje, ki upošteva zgodovinsko razsežnost dela, prinaša razmišljanje o aktualnosti zgodovinske tematike v prozi. Postavlja si vprašanje, katere prvine so nosilci idejnosti in zmožne raznetiti aktualizacijo dela v sedanjem pa tudi v kasnejšem času. Na koncu knjige dodani primer metodične priprave dela za učno enoto, ki jo je izdelal učitelj - praktik deluje precej poučevalno in ni v skladu s celotno usmerjenostjo dela, ki želi prikazati raznolike možnosti, kakršne učitelj lahko v praksi uporablja
Omenjeni primeri interpretacij obsegajo književne vrste iz učnega programa na osnovni šoU, usmerjene so v precejšnji meri v ljudsko slovstvo. Primerno bi bilo, če bi avtor v sledeči fazi svojega dela razširil krog tudi na druge literarne vrste, ki so v ospredju zanimanja pri učencih osnovne šole: na pustolovski roman, non-fiction, Science-fiction, biografski roman, na klasično zgodovinsko prozo in predvsem na interpretacije sodobne poezije, primerne za omenjeno starostno stopnjo. Pesniška zvrst sodi ponavadi prav v tem »nepoetičnem času« med najbolj žgoče probleme. Nastati bi torej mogla sistematična metodična osnova za delo s posameznimi književnimi vrstami.
Druga od publikacij (K umevanju pripovedništva) predstavlja nekatera teoretična izhodišča Rotarjevih interpretacij. Spremlja zlasti vprašanja percepcije in odnosov med ustvarjalcem literarnega dela in njegovim naslovnikom (poslušalcem in bralcem). Že spre jemalec ustnega izročila je močno vplival na pripovedovalca. V ljudskem slovstvu je pripoved izražala kolektivno občutje in ni se mogla širiti temu navkljub. V moderni literaturi je odnos med avtorjem, delom in naslovnikom bolj zapleten ter se specifično spreminja od enega literarnega dela do drugega in od obdobja do obdobja. Spremenljiva je stopnja upoštevanja bralca pri nastanku dela, spremenljivo je tudi vplivanje bralca na delo, enako spremenljivi so seveda odnosi med ustvarjalcem, literarnim delom in med sprejemalcem. V komunikaciji med pisateljem in bralcem s pomočjo umetniške pripovedi razlikuje J. Rotar proces primarnega značaja (neposredno miselno senzitivna reakcija) in sekundarnega (samostojni procesi fantazije, ki ne sežejo več v območje literarnega dela). Prav tako razlikuje dve skupini bralcev: prva (številnejša) se predaja psihodrami literarnega dela in ga sprejema, druga (manj številna, elitna) pa kritično sodeluje pri idividualnem in miselnem sprejemanju psihodrame v umetniški pripovedi. Cilj vsake humane družbe je, da kar čimbolj razširi drugo skupino. Stopnja bralčevega intelektualnega razvoja, njegova senzibilnost, narava njegove percepcije in sodelovanja so načelnega pomena za povednost literarnega dela. S povednostjo je označeno v publikaciji vse, kar
144
bralec spoznava v tekstu, v makrotekstu, med vrsticami, medtem ko je obseg neposredno izraženega poimenovan s pojmom sporočilnost Povednost je torej ne le v tesni zvezi s sporočilnostjo in strukturalnimi znaki posameznega teksta, temveč tudi z bralčevo percepcijo. Od narave in vsebine percepcije je odvisna aktualizacija več-smerne oziroma univerzalne pripovedi. Bralče-va percepcija pa je hkrati naravno izhodišče za spoznavanje estetskih prvin umetniškega dela. Literarna zgodovina in formalistično usmerjena teorija literature pogosto ne upoštevata konkretnih znakov, pomembnih za percepcijo in zato prav malo pomagata bralcu pri njegovem spoznavanju Uterarnega dela. V Rotarjevem delu se kaže stališče do bralčeve percepcije, do bralčeve senzibilnosti kot odločujoča prvina na področju literarne in estetske vzgoje na katerikoli stopnji izobrazbe, kot pogoj obstajanja in vplivanja literarnega teksta Razvoj percepcije šteje avtor za posebej pomembnega v odnosu do sodobnega razvoja umetniške pripovedi, posebej še z oddaljevanjem le-te od tradicije, kar zahteva višjo stopnjo miselnega sodelovanja. Upoštevanje sprejemalca pri literarnem delu se pojavlja v posameznih poglavjih publikacije, ki se nanašajo npr. na spremenljivost stalnice poslušalec-bra-lec, na percepcijo paraboUčne in neposredne pripovedi ter na sporočilnost in povednost Druga poglavja (npr. študija o različni vlogi pripovedovalca v literarnem delu, o stopnji njegove sub-jektivizacije, o njegovem odnosu do fabule ter poglavje o resentimentu kot ostanku trpkega doživetja) so samo v posredni zvezi s problematiko bralčeve percepcije in interpretacijo teksta. V naslednjih fazah bi bilo primerno premakniti v delu posamezna poglavja glede na medsebojne odvisnosti ter najti med njimi bolj sistematično povezavo, ki bi jih osredinila ob kakšni izhodiščni problematiki.
Pri šolskem delu s tekstom priporočata Rotarjevi knjigi upoštevati pri obravnavi več ravnin, ki jih tekst vsebuje in s katerimi komunicirajo mladi bralci na različnih ravneh. Učitelj naj bi pri interpretaciji izhajal iz fabulativno-iluzivne ravnine in prešel postopoma k naslednjim, manj jasnim in celovitim in zato težje razložljivim ravninam. Pripravil naj bi si svojo lastno zahtevno interpretacijo in pri delu z mladimi bralci naj bi odkril, kam lahko seže skupaj z vsemi učenci in kje bi bilo nujno preiti k delu s posameznikom.
Znano je, da je interpretacija teksta navadno najslabši člen v učnovzgojnem procesu pri literarnem pouku na šolah. Prevladovanje literarno zgodovinske in literarno teoretične sestavine v izobraževanju učiteljev je pogosto vodilo v zanemarjanju šolske prakse in metodične usmeritve. Rotarjevo gledanje poudarja pri učitelju funkcijo njegovega samostojnega delovanja. Z vključitvijo bralčeve aktivnosti v odnos umetnik - literarno delo nastavlja možnost učenčevega sodelovanja pri interpretaciji. Zasluga Rotarjevega dela je nadalje tudi v dejstvu, da po svoje prispeva k teoriji literarne vzgoje, k metodiki discipline, ki
je v ospredju znanstvenega zanimanja na fakultetah pedagoške smeri v sedanjem času. V tem kontekstu želim omeniti češke pedagoške in filozofske fakultete, kjer je metodika predmeta upoštevana kot disciplina, ki oblikuje učitelja v najbolj profesionalni sestavini njegove izobrazbe. Metodika literarne vzgoje, ki jo predavajo samostojno ob metodiki jezikovne vzgoje, se je kristalizirala v zadnjem desetletju v prispevkih iz vrst visokošolskih učiteljev. Na praški filozofski fakulteti je tovrstno teorijo razvijal S. Cenek. Poglobil je filozofske osnove te discipUne v povezanosti z marksistično estetiko in podrobneje obdelal nekatera vprašanja, npr. osvetlil odnos med emocionalnim in intelektualnim sprejemanjem umetniške podobe. Dosedaj najpomembnejše Cenkovo delo Uvod v teorijo literarne vzgoje je izšlo v Pragi leta 1979. Njegovi teoretični članki so objavljeni predvsem v reviji Češki jezik in literatura (posvečena je izključno problematiki jezikovne in hterarne vzgoje na šolah in izhaja že v 30. letniku). Bralci jezika in slovstva so se seznanili s teoretičnimi pristopi J. Plcha, predavatelja na praški pedagoški fakulteti (O vlogi besedne umetnosti v vzgojnem procesu, Jezik in slovstvo XX, 1974-75, ŠL 4, s. 90-95). Team znanstvenih delavcev, ki se ukvarjajo s konkretnimi operacijami pri literanem tekstu, se je oblikoval tudi na pedagoški fakulteti v Hradcu Kralove. Tu je nastala npr. publikacija Literar-novzgojne interpretacije (J. Machytka - J. Hu-baček, 2. izd. Praha 1979). Rotarjev prispevek je zato treba ocenjevati tudi z vidika razvojnih odvisnosti relativno mlade discipline.
Helena   P o l a k o v ä Filozofska fakulteta v Ljubljani
Prevedla Albina Lipovec
145