MALI LOČNIK
Malo težav za malo Ijudi
Pravijo, da se je v razsejanih škocjanskih vaseh v preteklosti dogajalo toliko zanimivih reči, kot v le redkih vaseh pri nas. Ne le, da so tu gospodo-vali in strahovali mogočni turjaški grofje in Turki ter Francozi, ampak je živelo tudi stotero izvirnih ljudskih običajev in navad, ki so še danes pravcato ljudsko blago.
Mali Ločnik, nevelika vasica pod slikovitim Ločnikom ali tudi Ahacom, če hočete, je še po-sebno zanimiv dragulj tega pisanega krajevnega mozaika. Ves obdan z gostim sadnim drevjem in stoletnimi kozolci ter kaščami, je preživel maloda-ne vse ujme in nadloge, ki so se spravile nad te kraje, in šele odkar so odtod izginili zadnji Nemci, ki so požgali pol vasi, imajo krajani zasluženi mir.
»Tu gori se je vedno kaj dogajalo,« je povedal posebej za ta naš zapis kleni vaški očanec Anton Petrič, ki so mu stari ljudje še pravili o nadutih grajskih biričih in ki je bil po vojni malodane v vseh vaških odborih, kar so jih imeli. »Zdaj pa je že nekaj časa mir. Resda smo bolj revna vas, a vendarle nekako živimo.«
Zobotrebce je zamenjala služba
Včasih so v Malem Ločniku, ki zdaj sodi pod KS Turjak, kot se spominja Anton Petrič, Ijudje živeli skoraj izključno od gozda. Pa tudi ob izdelo-vanja zobotrebcev. Te so najprej začeli delati pri kmetu Cesarju in sicer že tam leta 1850. Kasneje
je bilo takšnih »klincfabrik« v vasi še več. Nekaj hiš je rezljalo tudi še precej let po zadnji vojni, potem pa jih je primamil lažji in zanesljivejši kruh v Ljubljani. Danes se z zobotrebci ukvarjajo le še redki. Kmetje pa so ostali zvesti svoji zemlji, pa čeprav je tudi ta od njih vseskozi več terjala kot dala.
»Ta naš strmi bregovnati teren nikoli ni bil kaj preveč pripraven za strojno obdelavo,« pravi dva-inosemdesetletni Anton Petrič, ki je tudi sam še vedno prizadeven kmet. »Težko je kositi in orati in stroji se radi kvarijo, tako da moramo še vedno veliko delati na roke. A zdaj bo že, ko imamo spodaj lepo cesto proti Ljubljani odnosno Kočev-ju, prej pa še te ni bilo. V Ljubljano smo se morali voziti z vozovi. Lepo bi bilo, ko bi nam zdaj asfaltirali tudi še to cesto sem gor do vasi, a kaj, ko ni denarja.«
Standard se izboljšuje
Čeprav ne tako izrazito, je val napredka in modernizacije pljusnil tudi do Malega Ločnika. Kar 6 do 14 hiš, kolikor jih ima vas, premore telefon (le-tega so pred tremi leti pomagali izdat-no graditi tudi krajani sami), imajo pa tudi svoj vodovod, ki ga koristi večji del vasi. Z vodo tako zdaj ni težav.
Vaška kronika pa nadalje tudi beleži, da so imele leta 1948 še vse hiše v vasi črne kuhinje, leta 1964 pa le še dve in da je imela vas tedaj (leta
1948) natanko 82 prebivalcev.
Vendar pa kraj kljub temu ostaja med revnejši-rai. Le štirje kmetje menda premorejo nekaj nad 10 hektarov zemlje, pa še to z gozdom vred. A so
vendarle zadovoljni. Vselej so se znali sprijazniti z usodo. Da jih zdaj le narava ne bi preveč tepla, pravijo, in država, potem bo že kako...
BRANKO VRHOVEC