DOI: 10.4312/as.2016.4.2.201-228 201
Izvori temeljnih principov vede fengshui skozi pojem korelativne kozmologije
Matej ZIMA*
Izvleček
V članku obravnavam osnovne prvine kitajske vede fengshui ki se je razvila iz specifično kitajskih tehnično-magičnih praks. Zahodni tehničnih viri se pri raziskavi vede fengshui kažejo kot nezadostni, zato se posvečam klasičnim kitajskim izvorom te vede. Tem sledim zlasti skozi prevladujoči diskurz korelativne kozmologije iz dinastije Han, ko nastane tudi predhodnica vede fengshui - veda kanyu ifi^-. Fengshui v obdobju Šestih dinastij ter dinastijah Sui, Tang in Song doživi svoj razcvet, zlasti pa se takrat začne pojavljati prva prava fengshui literatura, ki jo v okviru »izumljanja tradicije« proizvajajo kon-fucijanski izobraženci. V dinastijah Yuan in Ming, ki tem tokovom bolj ali manj sledita, se fengshui že popularizira in postane del množične kulture. V dinastiji Qing poleg obravnavanja kulturnega pojava vede fengshui znotraj leposlovja opazimo tudi prve spremembe njenih praks, ki so plod zahodnih znanosti.
Ključne besede: fengshui, kanyu, korelativna kozmologija, tehnično-magične prakse, izumljanje tradicije, geomantika
Abstract
In the following article I discuss fengshui, or the art of "wind and water" which developed side by side with specifically Chinese technical-magical practices. Western technical sources written on this topic, which deal only with the geomantic aspects, are inadequate for my research. Throughout this article I maintain that literary works on fengshui are a better insight into its culture than the plain technical (and often also Eurocentric) assessments of this art. The latter often neglect the specifically Chinese origins of this art, do not recognize its significance in Chinese culture, and thus also tend to obscure the true nature offengshui. I deal with the classical Chinese cosmological views offengshui, which were prevalent from the Han Dynasty onward. At that time, following the principles of Chinese correlative cosmology, fengshui's predecessor, known as kanyu ifi^-, was widely practiced among the educated elites. It was in the millennial span of the Six Dynasties, through the Sui, Tang and Song Dynasties, that fengshui was also employed as a practice
Matej ZIMA, mladi raziskovalec, Oddelek za azijske študije, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija. matej.zima[at]guest.arnes.si
CC\ ®@
202 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui ...
among many Confucian scholars, and thus slowly gained prominence among the Chinese people and within Chinese culture.
Keywords: fengshui, kanyu, correlative cosmology, technical-magical practices, inventing traditions, geomancy
Uvod
Kitajska je bila na začetku dvajsetega stoletja ob stoletnem pritisku zahodnega imperializma primorana spremeniti način sobivanja z zunanjim svetom. Vase zaprt politično-ideološki sistem se je bil odprl prihodu kapitala in tujim idejam. Postopen premik kategorij je počasi začel spreminjati odnos Kitajcev do moderne znanosti in z njo povezanih raziskav. Hkrati je po svetu raslo zanimanje za kitajsko kulturo. V sedemnajstem in osemnajstem stoletju prevladujoči modni in romantični pogledi na Kitajsko so še posnemali kitajsko gradnjo parkov, stavb, prostorov, interierja, oblačil in posod. Vendar ta posnemanja često niso bila skladna z notranjimi principi kitajske kulture, zato se je marsikatero vedo, ki je zrasla iz kitajske kulture, tudi napačno razumelo. Podrobnejše znanstvene raziskave področjih okolja in estetike, skladnejše z notranjimi principi kitajskih teorij, so nastopile šele ob koncu devetnajstega stoletja. (prim. He in Luo 2007, 186-7) Za »zahodno« pojmovanje okoljske problematike je prelomno leto 1968. Pojav t. i. post-ideologij, kot sta post-modernizem in post-fordizem, že kaže na globoko krizo vrednot, ki je hkrati vzbudila tudi širok val zanimanja za vse »alternativno«. V ta sklop lahko med drugim uvrstimo globalno popularizacijo kitajske umetnosti »veter in voda« (fengshui M/K):
specifične kitajske geomantike, ki se je kot veda o kriterijih za celostno in prav vse kozmične dejavnike upoštevajoče določanje najprimernejšega mesta in [...] razmer za postavitev kakšnega objekta ali [...] izvedbo določene ceremonije vse do danes ohranila v večini vzhodnoazijskih držav. (Rošker 2005, 64)
Ne le, da se je fengshui skozi tisočletja uspešno razširjal po Vzhodni Aziji, tiho in počasi je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja stopal tudi v naš kulturni prostor in postal predmet številnih znanstvenih raziskav. Prve resnejše kritike te vede je bilo sicer mogoče zaznati že pri jezuitih, ki so ob koncu šestnajstega stoletja ostro obsodili poganskost te prakse, saj se tradicionalni kitajski pogledi niso skladali z uveljavljenim aristotelskim nazorom o zaprtem kozmosu s prvim gibalcem na čelu. Ze najznamenitejši zgodnji jezuit Matteo Ricci, ki je na Kitajsko prispel leta
Asian Studies IV (XX), 2 (2016), pp. 123-138 203
1562 in tam ostal vse do svoje smrti, je v svojih dnevnikih omenjal tudi mojstre vede fengshui in z zanimanjem opozarjal na specifične lastnosti kitajskega koz-mosa, ki ne pozna stvarnika in v katerem so vse stvari med seboj povezane s »petimi elementi« oziroma »petimi fazami« (wuxing 5ÍT).1 Nič nenavadnega ni, da Ricci na naravno-spontano kitajsko kozmologijo zaradi krščanskih korenin tačas ni uspel gledati nepristransko, četudi je bilo vse od jezuitskih izmenjav zaznati obojestranske vplive med Zahodom in Kitajsko.
Pričakovali bi, da se je dominantna zahodna stran raziskav o vedi fengshui v kasnejših obdobjih polotila vsaj s kančkom skepticizma do lastnega konceptualnega aparata. Antropolog Stephen Feuchtwang, ki je s svojo študijo Anthropological Analysis of Chinese Geomancy iz leta 1974 takrat že ponarodeli izraz fengshui kot kitajske geomantike na izredno strokoven način raziskal, je omogočil podrobnejše razumevanje notranjih principov te geomantične2 vede, izvirajoče iz prerokoval-skega sistema in bazirane na specifično kitajskem mišljenju. Feuchtwangu lahko oprostimo nejasno uporabo izraza geomantika, kjer je fengshui definiran skozi pre-rokovalske umetnosti. Tu pa se skriva epistemološka zagata, ki je znotraj okoljskih znanosti opazna v pozivu Clare Cooper-Marcus k »premiku paradigme«. Ta premik naj bi z umerjanem moškega z ženskim, racionalnega z intuicijo, aktivnosti z meditacijo in tekmovalnosti s sodelovanjem omogočil izravnavo ideologij, temelječih na zastarelem kartezijanskem dualizmu in newtonski fiziki, ki naj bi prevladovale v obči zavesti Zahodnjakov. Skrivnostni ključ razrešitve te »zahodne« shizofrene zavesti pa so širše množice iskale v uskladitvi pozitivnega z negativnim ter ureditvi ranjene pokrajine z njeno pravo dušo, ki naj bi omogočala odpiranje zakrite notranje vitalnosti matere Zemlje. (prim. He in Luo 2007, 199-200) Tedanje raziskave vede fengshui so se kazale predvsem skozi tedanjo postmoderno krizo (večinoma zahodnih) vrednot, zato je ideologija »premika paradigme« nedvomno pomembno vplivala tudi na raziskave te vede. V tem obdobju opazimo predvsem tri tipe novih raziskovalnih pogledov (prim. ibid., 197):
1	Tu je pomembno poudariti, da je bilo prevajanje pojma wuxing z izrazom petih elementov napačno. Koncept wuxing, ki ga običajno slovenimo z izrazom »petih faz«, v različnih permutacijah povezuje pet kvalitet lesa mu prsti tu i, vode shui ognja huo X in kovine jin Gre za izrazito prostorski koncept, saj se je razvil iz predhodnega pojmovanja »štirih kardinalnih smeri« sifang (prim. Allan 1991) Kot bom skušal pokazati v nadaljevanju, je teorija petih faz oz. teorija wuxing (wuxingshuo S^T^.) pomembno vplivala na razvoj vede fengshui.
2	Izraz geomantika, kjer starogrško geos pomeni zemljo, mantikos pa prerokovanje, je najverjetneje populariziral Inštitut za geomantične raziskave v Cambridgeu, delujoč med sedemdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja. Na tem inštitutu so se lotevali raziskav starodavnih naravnih vzorcev, svetih geometričnih figur, kozmičnih labirintov in drugih fenomenov geomantičnih praks. Znotraj raziskovalne skupine je deloval tudi N. Pennick, ki je objavil delo The Ancient Science of Geomancy: Man in harmony with the earth.
204 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui ...
1.	središče raziskovanja se je iz grobnic, ki so bile pomembna tema kitajske arheologije in zgodovine, preselilo v raziskovanje bivališč, v shematizme starih ruševin ter estetiko mest, vasi, hiš in posameznih prostorov;
2.	raziskave so se razširile v domeno zahodnih znanosti, na primer antropologijo, geografijo, krajinsko arhitekturo, ekologijo, okoljske znanosti, zoologijo idr.;
3.	raziskovalci so se osredotočili na notranje principe te vede, pri čemer so fengshui skušali raziskovati kot enega izmed avtentičnih delov kitajske kulture, zlasti pa so poudarjali njihovo praktično uporabo in vpliv na arhitekturo, okolje, planiranje, mesta idr.
Znotraj zahodnih diskurzov je sprememba paradigme resda odprla novo raziskovalno poglavje, ki zadovoljivo zapolnjuje prvi dve točki raziskovanja, tj. umetnostno in znanstveno področje. Problematična pa je zlasti slednja točka, ki si za zgled jemlje notranje principe te vede. Pobuda Cooper-Marcusove je s poskusi uravnoteženja Zahodnega (moškega, racionalnega) z Vzhodnim (ženskim, intuitivnim) zgolj preobrnila pred tem prisotno orientalizacijo fengshui kot vraževerja in skušala legitimirati tisto plat, ki je bila v zahodnih diskurzih prej tabuizirana, tj. fengshui kot hrbtna plat Zahodu lastne religiozne prakse ali prerokovanja. Za zastopnike spremembe paradigme namreč nista problematični sama znanost ali tehnika, kaj šele estetika, temveč domnevno pristranski in dominirajoč način zahodnega razmišljanja. Če problematiko »premika paradigme« pustimo ob strani, po drugi strani za obravnavanje notranjih principov vede fengshui ne smemo spregledati še zgodnejšega pojmovanja te vede kot geomantike in prerokovanja. V pismenkah feng M in shui /K nikjer nista izrecno implicirana niti zemlja niti prerokovanje, zato se zdi tako kategoriziranje malce preveč evrocentrično.3 Zavedanje pomanjkljivosti zahodnih raziskav o vedi fengshui nas lahko šele resnično privede do vprašanja, kako nam lahko fengshui resnično spregovori. Zato se je treba za začetek izogniti pojmovanjem, ki bi na fengshui gledala z geomantičnega, prero-kovalskega, religioznega vidika ali celo modnega stališča golega zrenja narave in njenih lepot. Namesto ovinkarjenja po zahodni tehnični literaturi bi bilo pred definiranjem vede fengshui treba poseči po bolj antropološki zamejitvi našega pojma, in sicer iz izhajanja iz delitve na teoretsko ali objektivno ter praktično ali subjektivno vednost o vedi fengshui:
3 Če v poštev vzamemo dejstvi, da je bilo od srednjega veka dalje prerokovanje na Zahodu obsojano ter da se je pojem mantike v naš prostor razširi! šele posredno prek arabskih virov ohranjenih na prehodu iz srednjega veka v renesanso, so pogledi na geomantiko na Zahodu relativno pozni in večinoma obravnavani z vidika judovsko-krščanske tradicije. Bolj kot s pristno znanstvenega ali celo kozmološkega vidika je bila tema prerokovanja obravnavana predvsem z religioznega stališča, ki ga je obsojalo kot pogansko prakso ali pa jo je v času »premika paradigme« ravno zaradi svoje »alternativne« drže skušalo umestiti v okvire novih religioznih praks.
Asian Studies IV (XX), 2 (2016), pp. 123-138 205
Fengshui se uporablja v marsikaterem pomenu, toda v realnosti gre razlikovati med fengshui [kot pojmom] in prakso fengshui. Pojem fengshui ima objektivno eksistenco. Praksa fengshui pa je aktivnost subjektov do objektov. Substanca fengshui je naravni svet, medtem ko praksa fengshui za substanco jemlje človeka. Četudi je jasno, da sta ta dva izraza različna, pa smo že navajeni, da sta se med seboj pomešala.(He 2011, 7)
Zareza med »teorijo« in »prakso« vede fengshui je pravzaprav osnovni moment te vede, ki pa postane problematična vedno, ko vanjo vnesemo naše lastne predsodke in predstave o »vetru« in »vodi«. To ne velja samo za jezuitske raziskave, kasnejše orientalistične diskurze ali post-moderne ideologije, temveč tudi za Kitajcem lasten odnos do njihove tradicije. Fengshui je namreč na Kitajskem kot »fevdalno vraževerje« uradna maoistična politika do pred kratkim odločno zavračala. Njegov štiridesetletni kulturni mrk na Kitajskem je šele leta 1991 prekinila knjiga Raziskovanje izvorov fengshui (Fengshui tanyuan M/KSM), v kateri je He Xiaoxin m BB^ s svojim raziskovalnim prispevkom poskušal potešiti podhranjenost javnosti in ponuditi raziskavo pojma fengshui kot vede oziroma učenosti (xuewen ^N) in se odločno oddaljil od uradnih obtožb o fengshui kot vraževerju. (prim. Bruun 1996, 50) S tem dejanjem je sprožil celo poplavo kitajskih knjig, ki se ukvarjajo s filozofijo koncepta fengshui in zadovoljujejo širše množice. Obenem ni zanemarljivo, da sta literarna produkcija in javna uporaba tega pojma do pred kratkim ostala pod bolj ali manj strogim nadzorom kitajske vladne cenzure. Prakse fengshui pa so se kljub vladnim pogromom vseeno ohranile. Ko je namreč Ole Bruun leta 1992 in 1993 v ruralnih predelih provinc Sichuan |Z3jl| in Jiangsu opravljal terensko delo o praksi fengshui, je namreč ugotovil, da so:
antične geomantične principe fengshui skozi vsa [zgodovinska] obdobja obširno uporabljali navadni ljudje. [Prepričani so bili], da konfiguracije zemeljskih oblik in vodnih mas usmerjajo pretok univerzalnega qi 4[...], ki so lahko s pomočjo nasveta specialista usmerjene v optimalno korist za namene osebnega bogastva, sreče, dolgoživosti in potomstva; v skladu s tem pa lahko slab pretok qi v življenje prinese nesrečo. (ibid., 48)
4 Pojem qi ^ je osnovni koncept kitajske filozofije na sploh, sinologi pa so ga že zelo podrobno obravnavali. Zaradi množičnega pojavljanja je bil mestoma tudi narobe prevajan. Jana Rošker ga prevaja z izrazom »tvornost« (Rošker 2011, 11), kar sicer nikakor ni napačno, sam pa se bom slovenjenju tega pojma zaradi pojmovne in tematske širine obravnavanega problema raje izognil.
206 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui ...
Izvor kitajske vede fengshui in korelativna kozmologija
Skovanka fengshui je najverjetneje šele plod tekstov, nastalih enkrat v času med dinastijama Tang ^^ (618-907) in Song ^^ (960-1279). Ker pa so na Kitajskem tradicijam običajno pripisovali mitološki izvor, so tudi pojme nekaterih knjig in izumov neutemeljeno pripisovali avtorjem v daljni ali bližnji preteklosti, da bi jim s tem dali večjo veljavo. Mark Csikszentmihalyi (2002, 91) pri obravnavi antične kitajske misli uporablja Hobsbawmov pojem »izumljanja tradicije«, prikazujoč prakso privilegiranja posameznika ali posameznega teksta s konstrukcijo fiktivnega rodovnika, ki posamezniku ali tekstu zagotovi in legitimira antični zgodovinski izvor. Če želimo slediti izvorom principov fengshui, idejnega predhodnika najdemo v dinastiji Han (206 pr. n. št.-220 n. š.),5 ko je bil populariziran kanyu S^: »Kanyu je ljudsko ime za fengshui. V starih časih so menili, da kan [pomeni] nebeški Dao,yu pa zemeljski Dao.« (He 2011, 2) V splošnem gre pri izrazih fengshui in kanyu za poimensko različna pojma, ki pa označujeta isto prakso, v toku časa pa se je z izjemo Tajvana, kjer še danes uporabljajo pojem kanyu, ohranil zgolj pojem fengshui. (prim. Skinner 1989, xi-xii). Povezanost pojmovfengshui in kanyu z nekaterimi šamanistično-religioznimi praksami se odraža v tem, da:
kanyu poleg zelo široko uporabljanega imena fengshui lahko imenujemo tudi zeleno-modri vran (qingwu W^),6, šamanistično medicino (qingnang	geografijo (dili iiM),7 podobe zemlje (xiangdi fflii),
podobe bivališč (xiangzhai ffl^), prerokovanje zemlje (budi hi), prerokovanje bivališč (buzhai h^), sheme grobnic (tumu	metode pokopavanja (zangshu fP^) idr. (ibid., 6)
5	Dinastijo Han lahko delimo na Zahodni Han HS (202 pr. n. št. do 9. n. št.), kratko vmesno obdobje dinastije Xin ^ na začetku 1. stoletja, kjer je vladal Wang Mang ter na Vzhodni Han
(25-220 n. št.).
6	Izraz zeleno-modri vran (qingwu	kaže na uradniške in prerokovalske poklice, povezane z astronomijo. Nadvse podoben je izrazu zeleno-modri ptič (qingniao	ki ga nakazuje tudi detajlna podobnost v pismenki. Pri zeleno-modrem vranu gre verjetno zgolj za legendo, ki se povezuje z mitološkim Rumenim cesarjem (Huangdi Drugi izraz sinjega ptiča pa najdemo v knjigi Shanhaijing lllftžž, kjer nastopa kot koledarski uradnik mitološke Matere Zahodnega kraljestva (Xiwangmu (Vampelj Suhadolnik 2015). Težko je ugotoviti kako sta se izraza pomešala, jasno pa je, da oba izvirata iz čaščenja sončevega božanstva. Mojster zeleno-modrega ptiča qingnia-ozi oz. qingniaoshi W^R je bil neki astronomski uradnik, ki ima opravka s soncem. Iz tega sledi, da gre za nazive uradnikov, ki opravljajo šamanistična dela. Prav tako se s tem potrjujejo šamanističnimi izvori vede fengshui, katerih glavni namen je (ne)srečnost določenega opravila, kot tudi zametki znanstvenega opazovanja vremenskih sprememb v zemeljskih oblikah in esencah, ki so se kazali v najrazličnejših koledarskih aktivnostih. (prim. He in Luo 2007, 22-3, 29-30)
7	Izraz dili iiM tu pomeni zemeljske pojave ali, še bolje, zemeljske zakone. Slednji izraz v sodobni kitajščini prevajamo preprosto z imenom geografija, vendar ne gre za zahodno pojmovanje. Prevajanju dili z izrazom geografije se bom malce podrobneje posvetil v nadaljevanju.
Asian Studies IV (XX), 2 (2016), pp. 123-138 207
Zdi se, da je veda kanyu v svoj pojmovni korpus že za časa dinastije Han sinkreti-stično zajela celo množico različnih magično-prerokovalskih in seveda tudi znan-stveno-tehničnih praks, zato je enoznačna in ozka teoretska obravnava z vidika evropske kategorije astro-geo-mantike oziroma prerokovanja iz nebesnih ali zemeljskih pojavov žal neustrezna. Definicijo pojma fengshui povzemam po pionirju raziskav tega pojma He Xiaoxinu, ki je skupaj z Luo Jun ^^ uredil knjigo Zgodovina kitajskega fengshuija, kjer fengshui umešča v:
eno od tehnično-magičnih praks, ki se je prenesla iz obdobij stare Kitajske. Z raziskovanjem in opazovanjem zemeljskih oblik vnaša človeka, naravo (reprezentirane pod pojmi vetra, vode, qi ipd.) in druge elemente v bivališča in grobnice subjektov oz. prebivalcev, njen prevladujoči namen pa je v približevanju dobremu in izogibanju slabemu. (He in Luo 2007, 30)
Kot vidimo, se je s tem področjem skozi vidik zemeljskih pojavov ukvarjala že veda kanyu, v sami definiciji vede fengshui pa geomantika ali prerokovanje nista izrecno omenjena. Za Kitajsko tipični nazori se namreč kažejo v magičnih metodah približevanja dobremu in izogibanja slabemu, ki jih prvič najdemo prav v Knjigi premen (Yijing Jgž),8 prek katere so bile v korpus prerokovalskih umetnosti vključnene na njej temelječe številne magične prakse. Knjiga premen9 v »najjasnejši in najbolj sistematični obliki« prikazuje bipolarnost komplementarnih parov in holistični pogled na svet (prim. Rošker 2005, 34-35), ki jih prilagaja tehnikam uporabe osmih trigramov (bagua Aib) in njihovih bližnjih sorodnikov hekasagramov (liushisigua ^^Hi).10 Fengshui v skladu s principi iz Knjige premen sledi predvsem korelativnim principom teorijeyinyang (yinyangshuo IPH^), kasneje pa se združi z izredno pomembno idejo resonančne povezanosti kozmosa (ganying shuo	in sledi napredku diskurza wuxing.n Z vidika holističnega
8	Knjiga premen velja tudi za prvo delo, v katerem je uporabljen osnovni model komplementarne korelativnosti yina in yanga. Za zelo nazoren konkreten primer umetniške oziroma estetske aplikacije tovrstne, na komplementarni binarnosti temelječe kozmologije, o kateri bomo podrobneje spregovorili nekoliko kasneje, gl. Vampelj Suhadolnik 2015, 200.
9	Naj poudarim, da se v Knjigi premen prvič v kitajski literarni zgodovini sicer ločeno (torej še neko-relativno) uporablja pismenki feng M in shui
10	V prerokovalske namene so bili heksagrami prvič uporabljeni v dinastiji Shang ffift (ok. 16. stol.-11. stol pr. n. št.). Omikani kralj (Zhou Wenwang	naj bi na začetku dinastije Zhou ^ ^ (1045-221 pr. n. št.) z uporabo Fuxijevih ^^ heksagramov spisal Premeno iz dinastije Zhou (Zhouyi Tako heksagrami kot trigrami so najverjetneje nastali iz matematičnih oziroma številskih preračunavanj v namene prerokovanja, njihova manipulacija pa (še danes) predstavlja združenje prerokovalskih umetnosti, matematike, kozmologije, epigrafije ter celo iger na srečo. (prim. Lewis 2002, 3)
11	O povezavi med teorijo wuxing in konfucijansko reformo več v nadaljevanju.
208 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui ...
koncepta resonančne povezanosti kozmosa je fengshui zmotno obravnavati s pozicije, ki jo osmišljujeta zahodna znanost in estetika. V ta namen bom v svojem obravnavanju tematike fengshui sledil kozmološko12. Stanley J. Tambiah kozmo-logijo obravnava kot:
[V]edo, ki smatra vesolje za urejen sistem, [ki najprej] podaja sliko vesolja [universe] v označbah prostora, časa in materije; drugič prevaja fizični univerzum v panteon božanstev, ljudi, živali in demonov, katerim lahko pripišemo etične in moralne kvalitete; nazadnje pa kozmologija daje dinamično sliko narave, delovanja in namenov vesolja v smislu gibanja per-sonificiranega panteona, pri čemer je to gibanje navzgor in nazvdol (ter prediranje zunaj univerzuma) smatrano v okvirih etično-oduševljene sile oziroma energije. Zato lahko rečemo, da kozmološka shema v prenesenem pomenu in v izrazju metaforičnih podob izrazi enako, kot to počno abstrakcije določenih doktrin. (Tambiah 1970, 34)
Zaradi pomembnih kvalitet kozmološke obravnave bi bilo ta pristop nespametno prezreti pri obravnavi pojmafengshui. V nadaljevanju bom zato skušal pokazati, da je obravnava pojma fengshui s kozmološkega vidika pomembnejša od katerih koli drugih znanstvenih ali estetskih pristopov k tej vedi. Kitajsko kozmologijo smemo smatrati pod okriljem pojmovanja korelativnosti bipolarnih parov, ki so v kitajski misli prisotni že zelo zgodaj, vendar je treba pred tem obravnavati očitke Marcela Graneta, da je taka metoda neznanstvena.
Granet je leta 1934 v svojem delu Lapensee chinoise za lažje razumevanje specifične »kitajske miselnosti« kitajski jezik dualistično označil kot usmerjenega v konkretno v nasprotju z indoevropskimi jeziki, ki so po njegovem prepričanju abstraktni. Pojmovno gledano v kitajščini »celoten skupek besed označuje posamične ideje [...] oziroma poglede, ki so karseda specifični«, zato predstavlja korelativno mišljenje »prvinski in kvintesencialni izraz 'kitajskega uma'«. (Feng 2010, 297). Ker je Granet »kitajskemu umu« pripisoval figurativni oziroma sim-bolno-poetski način mišljenja o posamičnem in konkretnem, ki v nasprotju z »zahodnim« načina mišljenja ni zmožen abstrakcije, Kitajska po njegovem prepričanju ni bila zmožna ustvariti znanstvene misli. Če Granetu oprostimo tačas še vedno nereflektiran orientalistični nazor, pa lahko njegovo mnenje ovržemo prek raziskav kitajske antične logike. Te pravzaprav potrjujejo ravno nasprotno, saj je kitajski jezik celo bliže simbolnemu jeziku moderne logike kot nekateri »abstraktni« indoevropski jezikovni sistemi. To pomeni tudi, da so lahko Kitajci
12 Kitajski izraz za kozmologijo je yuzhou xue	torej nauk ali veda o kozmosu oz. o prostoruyu
^ in času zhou
Asian Studies IV (XX), 2 (2016), pp. 123-138 209
svoj korelativni sistem nedvomno s pridom uporabljali tudi v namene znanosti in tehnike. (ibid.) Granetovo osnovno zamisel o korelativnosti sicer prevzema A. C. Graham, vendar zanj kitajsko dojemanje ne izhaja iz sistema bipolarnih propozicij, ki bi se med seboj povezovale striktno logično oziroma logocentrično, temveč kozmološko. Njegovo dojemanje razširi Granetovo »konkretno« korelativ-nostno dojemanje skozi prizmo kozmoloških nazorov, ki ne zapadejo pod domeno neznanstvenosti. (ibid., 300)
V	slogu komplementarne bipolarnosti yina in yanga se tako tvorijo za kitajsko misel značilni klasični »pred-logični« pojmi in paralelizmi neba in zemlje (di-tian ^/ift), prisotnosti in odsotnosti (you-wu	prostora in časa (yu-zhou
pa tudi vetra in vode (feng-shui M/?K). S tega vidika je jasno tudi, da za preučevanje antičnih magično-tehničnih umetnosti pravzaprav ne moremo ponuditi boljšega konceptualnega aparata, kot ga ponuja pojem korelativne koz-mologije.13 Pri obravnavi principovfengshui sledim razvoju korelativne kozmo-logije, ki se je kot diskurz uveljavil v dinastiji Han, vzbrstel pa v obdobju Šestih dinastij ^^ (222-589) ter dinastijah Tang in Song. Ker korelativna kozmo-logija v sebi združuje celo množico tradicionalnih kitajskih ved, nanjo lahko v splošnem gledamo z vidika preprostega komplementarnega para yina ^ in yanga K,14 ki tvori teorijo yinyang. Obenem Knjiga premen v tem kontekstu lahko služi zgolj kot nekakšna matrica za kasneje razdelane korelativne kozmološke nazore, ki so se pojmovno razvili v dinastiji Han, »metafizično« pa poglabljali od obdobja Šestih dinastij dalje.
Korelativni kozmološki diskurzi v dinastiji Han
V	času dinastije Han, ko vznikne tudi veda kanyu, so učenjaki marljivo sinteti-zirali in usklajevali mnoge med seboj različne teorije korelativnosti v enoten in koherenten sistem, ki je bil že bolj zapleten od idej, metod in tehnik, izvirajočih iz Knjige premen. Korelativnost parov yina in yanga se je v enotno kozmološko strukturo »kozmičnih relacij« prvič učvrstila šele v dinastiji Han z združitvijo teorije wuxing s kozmično resonanco ganying. Zlasti je za napredek kozmoloških
13	Pri uporabi pojma korelativnosti moramo Granetovo misel vzeti zares, toda v smislu, da smo ob vsaki priložnosti pozorni na orientalistične diskurze, ki bi se želeli vriniti v kitajska kozmološka pojmovanja. V slogu »premika paradigme« opažam, kako so se »Zahodnjaki« pri svojih vrednostnih opredelitvah često obrnili v prid Orienta (tj. obrnjeni orientalizem) kot pristnejšega, bolj povezanega s kozmosom, z naravo in posledično tudi Zemljo.
14	Tudi pojmayin inyangločeno (torej nekorelativno) nastopata že v Knjigi premen, in v svoji elementarni obliki prvotno pomenita zgolj prisojno in osojno stran pobočja.
210 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui ...
diskurzov pomemben vladarski almanah Yueling	eden izmed številnih ši-
roko uporabljanih almanahov (rishu 0^), ki se je od preostalih razlikoval ravno po standardizaciji, ki sledi kozmološki teoriji wuxing:
Ko je poglavje Yueling znotraj (različnih) filozofskih tekstov vključilo ko-relacije, ki so se pojavljale v različnih almanahih, koledarjih, instrumentih in prerokovalskih diagramih, je s tem vse korelacije preuredilo (v skladu s kozmologijo) wuxing. Rezultat tega kraljevega koledarja je v združevanju več kot tridesetih kategorij, ki vključujejo korelacije uporabljene v koledarskih, astroloških, medicinskih, glasbenih, arhitekturnih, birokratskih in verskih virih. (Wang 2000, 120)
Dominantno vlogo politično-kozmološkega diskurza wuxing v dinastiji Han vidimo predvsem skozi Ban Gujevo (32-92 n. št) Zgodovino dinastije Zahodni Han (Hanshu	kjer je kompilator v Traktatih o petih fazah (Wuxingzhi
^)16 zbral različne glasove o teoriji wuxing s prve polovice dinastije Han (prim. ibid., 130-5). Pomenljivo ga je odprl z naslednjim prepisom iz izredno vplivnega odlomka v poglavju »Xici« Mif iz Knjige premen: »Nebesa vsebujejo podobe, ki kažejo na dobro ali slabo usodo. Modreci podobe prebirajo. [Rumena] Reka prinaša svoj diagram17 in [reka] Luo proizvaja svojo Pisavo;18 Modreci ju jemljejo za vzor.« (Csikszentmihalyi 2002, 92) Ta prepis nam na zelo slikovit način predstavlja koncept kozmične resonance ganying, ki je glavni razlog za široko paleto kozmogramov in kozmoloških shem tu |0.19 Te se razbohotijo v korelativnem politično-kozmološkem diskurzu, katerega diskurzivno jedro predstavlja vladarjevo telo, pisarji pa njegovo hermenevtiko. Cesar je v dinastiji Han predstavljal politični simbol kozmosa in je zaradi te pridobitve izgubil monopol nad znanjem in vednostjo, ki so ga v preteklih dinastijah vladarji še posedovali. Nov privilegiran status je tako pripadel raznim učenjakom, uradnikom hanskega imperija, katerim
15	Najdemo ga v treh različnih verzijah: najprej kot del kasneje kanonizirane Knjige obredov (Liji ^L iS) iz dinastije Zhou, nato v Lu Buweijevih	Pomladnih in jesenskih letopisih mojstra Luja (Lushi chunqiu iz dinastije Qin 221-206 pr. n. št.), ne nazadnje pa tudi v petem poglavju za razvoj korelativne kozmologije zelo pomembnega kompilatorskega dela Huainanzi ^ ft^ iz dinastije Han.
16	Pismenka zhi S nakazuje, da gre za dela, ki so jih pisali uradniki za uradnike z namenom razpravljanja o zadevah vladanja.
17	S tem je mišljena kozmološka shema Hetu Mffl.
18	S tem pa je mišljena kozmološka shema Luoshu
19	Korespondenčni zemljevidi oziroma sheme izražajo metafizično zgradbo kozmosa, po kateri so se zgledovale marsikatere prakse. Mednje lahko štejemo že zgoraj omenjeni shemi Hetu in Luoshu, bolj sofisticirane sheme, ki so za prakso fengshui izrednega pomena, pa odkrijemo zlasti v dinastijah Tang in Song.
Asian Studies IV (XX), 2 (2016), pp. 123-138 211
so bilo prepuščeni sestavljanje, interpretacija ter prenašanje tekstov. Cesar se je moral zaradi politične doktrine, ki ga je sploh legitimirala kot suverena, na učenjake od tistega trenutka dalje tudi precej zanašati. (Wang 2002, 123-5)
Na področju diskurza wuxing se je tako na začetku dinastije Han oblikoval dis-kurzivni boj med dvema strujama, ki sta se ves čas trudili pridobiti naklonjenost cesarjeve simbolne centralne pozicije vednosti in se z njo povezati, da bi si pridobili diskurzivno oblast in moč. Modernisti so izhajali iz premagovalnga cikla wuxing,20 s katerim se je legitimirala dinastija Qin, reformisti pa so sledili ustvarjalnemu ciklu wuxing21 in se trudili vpeljati moralizirano obliko enotnosti Neba in človeka (tianren heyi ^À^ '). Z željo po poenotenju simbola vladarjevega telesa v enotno shemo so reformistični učenjaki za interpretacijo nebesnih znakov začeli propagirati uporabo klasikov, obenem pa obsojati neenotne magične prakse, h katerim se je cesar pogosto oziral.22 Kljub že uveljavljenemu simbolnemu statusu so cesarji vseeno sledili nekaterim starejšim modelom iz preteklih dinastij ter najemali šamane in mojstre ne(po)enot(e)nih tehnik, ki naj bi jim pomagali pri vzpostavljanju direktnega stika z božanskim in doseči morebitno nesmrtnost. Med reformističnim polom konfucijanskih izobražencev na eni strani ter modernističnim polom, ki jih paradigmatsko predstavlja cesarjev sorodnik Liu An in njegov tekst Huainanzi na drugi,23 se je razvil politični boj na simbolnem terenu vladarjevega telesa. Na koncu je modernistična stran morala priznati politično-filozofski poraz, ki ga je Liu An plačal s svojim življenjem. Kozmološka literatura po konfucijansko-legalistični sintezi Dong Zhongshuja	je nekatere »filo-
zofske« klasike iz dinastij Zhou, Qin in Zahodni Han pahnila v nemilost, zato jih po dinastiji Han redko zasledimo. (prim. Sivin 2007, 49)
Pri obravnavi prehoda iz heterogene v homogeno kozmološko literarno produkcijo v dinastiji Han se lahko ponovno obrnemo k zgodovinarju Ban Guju iz
20	mu ^ - tu i - shui 11 - huo - jin ^
21	mu ^ - huo - tu i - jin ^ - shui
22	Ti so poskušali z vpeljavo »moralne kozmologije«, ki jo je v svojem delu Biserna rosapomladno-je-senskih letopisov (Chunqiu fanlu ^ftMffi) zastopal prav Dong Zhongshu	(179-104 pr. n. št.): »Človek spodaj povzroča, da vse stvari dosegajo svojo polnost, zgoraj pa ustvarja triado z Nebom in Zemljo. Kot rezultat človeškega reda ali nereda, bo [v skladu z] dinamičnim ali negibnim qi (oziroma skladnim ali nasprotnim qi) odtegoval ali dodajal k preroditeljski moči yina in yanga, vplival na vse v okrožju štirih morij [...] Ko je svet dobro urejen in ljudje živijo v miru, ko je volja vladarja ustaljena in je qi [ki daje potenco političnemu redu] umerjen, deluje preroditeljska moč Neba in Zemlje v stanju popolnosti in med vsemi stvarmi se ustvarjajo le tiste najbolj subtilne. Toda ko je svet v neredu in so ljudje perverzni, ko je volja vladarja izprijena in je [vladanje] qi kontradik-torno, je preroditeljska moč Neba in Zemlje oslabljena, zaradi česar vzniknejo [naravne] nesreče.« (Sivin 1995, 27)
23	Liu An je na dvoru skupaj s številnimi dvornimi učenjaki urejal tekst Huainanzi, v katerem je zastopan pluralizem magično-tehničnih metod.
212 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui ...
Vzhodnega Hana. Ta se je v skladu s tedanjimi praksami posluževal klasifikacije pisanih virov med sedem kategorij: kompilatorjev (ji izobražencev (liuyi ^ 2),24 filozofskih mojstrov (zhuzi ii^), mojstrov poezije in rimane proze (shifu iitt), mojstrov vojaških tekstov (bingshu	mojstrov matematično-tehnič-
nih ved (shushu	ter mojstrov receptur (fangji ^fe).26 Pri svoji taksono-
miji se je zgledoval po kriterijih vladanja in birokratskosti,27 ki jih je pred njim v Zgodovinarjevih zapisih (Shiji ÜE) iz Zahodnega Hana s pridom uporabljal zgodovinar Sima Qian t^^S, ki mu med drugim pripisujejo tudi zelo znano klasifikacijo na šestih filozofskih šol (liujia ^M).28 Dinastije Han prav zaradi »zatirajočih elementov« reformistične šole v splošnem ne uvrščamo med plo-dovita filozofska obdobja, saj naj bi kanonizacija in ustoličenje konfucijanizma cesarja Han Wudija ^^^ (141-87 pr. n. št.) dokončno pometla s pluralizmom cvetočih »stotih filozofskih šol« iz obdobja vojskujočih se držav	(475
pr. n. št-221 pr. n. št.).29 S to idejo nefilozofskega poenotenja pa se ne strinja Czi-kszentmihalyi, ki literaturi dinastije Han - četudi v izredno nekonvencionalnih okvirih - pripisuje heterogeno filozofsko miselnost. Tako filozofi kot tudi religi-
24	Čeprav izobraženci niso izumitelji korelativne kozmologije, so jo uporabljali v svojih literarnih tekstih in pripomogli k njeni popularizaciji in posledično tudi moralizaciji. (prim. Wang 2000, 78-87)
25	Pojem smo srečali pri sami definiciji izraza fengshui. Pojem shushu združuje tako matematično-as-tronomske kot tudi astrološke vede, ki jih na Zahodu uvrščamo pod magične prakse ali okultne vede. (prim. ibid.)
26	Gre za razred specialistov, ki se je ukvarjal s prakso - ritualisti, prerokovalci, astrologi, glasbeniki, zdravniki, ustvarjalci koledarjev. Omogočili praktično grajenje najrazličnejših konceptov korelativne kozmologije po teorijah yin-yanga, wuxing in qi Mnogi jih zaradi njihove povezanosti s filozofijo narave štejejo kar med predstavnike filozofske šole yinyang oz. med »naturaliste« (yinyang jia	(ibid.)
27	Ti zgoraj omenjeni razredi so imeli politično vlogo neposredne komunikacije med Človekom in Nebom, zato so se za njihov nasvet k njim nemalokrat obračali tudi vladarji. Kozmologije, ki so v tistem času krožile v družbi, je vsak razred na specifičen način vpotegnil v orodje za legitimacijo lastne politične avtoritete. (ibid.)
28	Med šest filozofskih šol spadajo šola yin-yang, konfucijanstvo (rujia MM), moizem (mojia SM), nomenalizem (mingjia -^M), legalizem (fajia	in daoizem (daode	Marsikdo te vrste delitev slepo sprejema še danes, ob tem pa pozablja, da je Sima Qian pod okriljem »zgodovinske« metode svojega očeta Sima Tana ^l^iM opisoval le skupine specialistov, ki so aplicirali svoje tehnično znanje (metode oziroma tehnike shu na področje vladanja. Ti so bili zavezani le določenemu skupnemu projektu, ne pa specifični »filozofski šoli«. Izrazjia M bi pravzaprav težko šteli pod pojem filozofske šole. Kot pravi Nathan Sivin (Sivin 2007, 43-44), si ga je Sima Qianov oče Sima Tan ^^ M izmislil kot merilnik za označbo določenih smernic v mišljenju, ne pa za denotacijo ljudi oziroma filozofskih skupnosti. Pri tem opravilu ni ciljal na objektivnost historične analize. Napačno branje te metodološke premise je marsikaterega učenjaka vodila v napačne konceptualizacije glede družbenih okvirjev antične kitajske filozofije. Hkrati je bil izraz jia tako originalen in kontraintuitiven, da mu v tem podjetju ni sledil nihče od drugih »filozofskih« piscev v dinastiji Han.
29	Ta ideja o nefilozofskosti se je ohranjala vse do dvajsetega stoletja. Moderni kitajski mislec Hu Shi ® je bil prepričan, da filozofija dinastije Han zgolj izrojenje barvitosti mojstrov iz dinastije Zhou.
Asian Studies IV (XX), 2 (2016), pp. 123-138 213
ozni in tehnično-magični misleci so se namreč posluževali tako iracionalnih kot tudi racionalnih metod argumentacije (prim. Csikszentmihalyi 2006, xxi-xxiii), v množici različnih glasov pa najdemo celo avtorje, ki so odprto kritizirali takratna popularna verovanja.30
Literatura iz obdobja dinastije nam Han ponuja marsikatero besedilo, ki razkriva barvitost in pluralizem kozmološke filozofije v dinastiji Han. Sivin med izredno pomembne tekste, ki jih še niso poenotili po uradni Dong Zhongshujevi konfu-cijanski doktrini, šteje Pomladansko jesenske spise mojstra Luja,31 pa Klasik največje skrivnosti (Taixuanjing ^žžž) in Štiri klasike Rumenega cesarja (Huangdi sijing M^Hžž). (Sivin 2007, 46) Predvsem pri slednjem delu, ki se ukvarja pretežno z medicino, opažamo dober primer resonančne povezanosti kozmosa, saj delo odraža enotnost telesa, države in kozmosa, kjer kozmologija, ritual, moralnost, vladanje in prerokovanje predstavljajo zgolj načine razumevanja in delovanja te enotnosti. Telo - podobno kot država - je birokracija. Analoško gledano je vladar za državo to, kar je srce za telo. Tako kot se medicina ukvarja z motnjami v telesu bing se državništvo ukvarja z neredom v družbi luan Vendar je vladar zgolj neke vrste tečaj, okoli katerega se vrtita svet in politika. Njegova naloga ni v vladanju, temveč v zastopanju simbolne funkcije med Nebom in Zemljo. (ibid., 46-47)
Znotraj tekstov dinastije Han telo predstavlja mikrokozmos, njegovi organi pa korelate znotraj sistema telesnih funkcij. Tako pojmovanje telesa je holistično in podrejeno kroženju znotraj sistema, kjer so deli telesa predstavljeni v analogiji z uradi v birokratski zgradbi. Gre za vzajemno dinamično interakcijo telesa z okoljem oziroma makrokozmosom, procesno pa je v tem oziru za dobro zdravje (ali vladanje) zlasti pomembna prepustnost kože (oziroma državnih meja). Qi, ki prežema kozmos, prežema tudi celotno telo. (Sivin 1995, 12-14) Notranji klasik Rumenega cesarja (Huangdi neijing	na primer pravi:
30	Tak primer sta denimo Wang Chong v svojih Umerjenih razpravah (Lunheng ^ft) ali pa »avtor« poglavja Daleč-segajočih razprav (Fanlun ÍE.^ iz Huainanzija).
31	Za Lü Buweija	je kozmologija predstavljala ključ k socialnemu redu, individualni kultivaciji in učinkoviti akciji. Njegov tekst »sledi idealu modreca, ki živi v skladu z ritmi, ki vladajo nebu, zemlji in državi« (Sivin 2007, 48): »Ljudje imajo 360 sklepov, devet telesnih odprtin in 5 yin ter 6 yang funkcijskih sistemov. V mesu je zaželena kompaktnost, v žilah prosti tok, v kitah in kosteh čvrstost, v delovanju srca in uma harmonija, v esencialnem qi pa redno gibanje. Če so želene kvalitete dosežene, se bolezen ne more nastaniti, in razvoj patologije ni možen. Če pa bolezen traja [dlje] in se [posledično] razvije patologija, je to ravno zaradi negibnosti esencialnega qi. Podobno stoječa voda postane kalna in drevo v zastoju [cirkulacije njegovega qi] začno napadati žuželke, trave v stagnaciji ovenijo. Tudi v državah obstaja stanje negibnosti. [To se zgodi,] ko se vladarjeva vrlina ne pretaka svobodno in ga želje njegovih podanikov ne dosežejo [...] Ko negibnost države traja dalj časa, skupaj vznikne na stotine patologij in priplazi se cela množica katastrof. Zaradi tega vznikne medsebojna krutost med »zgornjimi« in »spodnjimi«. (Sivin 1995, 20-21)
214 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui ...
Že od starih časov naprej [se razume, da] je prepojenost z nebesnim [qi] temelj življenja, ki je odvisen od [univerzalnega qi] yina in yanga. [Vse] med nebom in zemljo, v šestih smereh, od devetih provinc in devetih telesnih odprtin, do petih sistemov organov in dvanajstih udov, je prepojeno z nebesnim qi. (ibid., 15)
Ravno zato, ker je telo odprt sistem, lahko neravnovesje oziroma bolezen vstopi nenadoma skozi samo površino telesa. Medsebojna (analoška) povezanost človeškega telesa in kozmosa omogočata diskurz o procesu kroženja, zato qi v njem postane osnovna komponenta kozmosa, vitalnost, ki vzdržuje vse procese in omogoča spremembe. Znotraj tega cikličnega diskurza teoriji yinyang in wuxing omogočata dvodelne ali petdelne načine delitve qi, s tem pa tudi analitsko razumevanje popolnega procesa kroženja znotraj konfiguracije kozmosa:
Glede na celokupnost ciklov izmenjujočih se yina in yanga, krožečih petih faz, ki se povezujejo s cikli letnih časov in [...] mehanizmov desetih [nebesnih] debel [tiangan	ter [zemeljskih] vej [dizhi Ü],32 znot-
raj še večjega šestdesetiškega cikla, [hanovska kozmologija] predstavlja nič manj kot ogromno mehansko uro[...] Kitajska medicina in prerokovanje sta kozmološke korespondence uporabila za grajenje cele vrste tehničnih disciplin, osnovala pa sta jih na vključevanju panteona nebesnih duhov ter predpostavki o izvrstnosti vladarjev-modrecev in se znašala na etiologije bolezni z vnašanjem demonov. [...] Tako medicinske kot prero-kovalske tehnike izkoriščajo korespondenčne zemljevide, ki so v dinastiji Han postali vsesplošni. Hanovsko razumevanje kozmosa je samo po sebi nakazovalo, da z obvladovanjem principov premene in izmenjave lahko izboljšamo katerokoli tedaj poznano tehniko, pa naj se ukvarja bodisi z dušo, demoni ali duhovi bodisi s krepostmi ali socialnim redom. (Csi-kszentmihalyi 2006, 167-8, 171-2)
32 Dvanajstiški in desetiški sistemi so plod totemske identifikacije shangovskih prednikov z enim od desetih sonc, ki tudi razkriva shangovski ritualni koledar. Deset-dnevni teden xun ^ vzporejajo z desetimi visokimi predniki v dinastiji Shang, te pa korelativno z enim od desetih nebesnih debel (v sosledju si sledijo pod imeni jia ^f, yi bing ding wu &,ji s, geng xin ^, ren i, gui v skladu s katerimi so tudi opravljali čaščenje prednikov na določen dan. V kombinaciji z dvanajstimi zemeljskimi vejami (zi chou b, yin |if, mao ^p, chen m, si e, wu wei shen ^,you m, xu hai dobimo šestdestdnevni cikel jiazi ^f^, poimenovan po prvem nebesnem deblu in prvi zemeljski veji. Jiazi je pisno omenjen že v shemi najia ^^ iz Knjige premen. (Saje 2002, 79-80)
Asian Studies IV (XX), 2 (2016), pp. 123-138 215
Metafizični in materialni pogoji za uspeh vede fengshui v obdobju Šestih dinastij ter dinastijah Tang in Song
Dokončnemu propadu hanskega cesarstva je sledilo obdobje razdrobljenosti, poimenovano tudi obdobje Šestih dinastij (Liuchao ^^ 222-589), ki je ustvarilo plodovite stike z nekitajskimi ljudstvi, kar je privedlo tudi do procesa asimilacije in sinizacije budizma. Ta je postal najbolj razširjena religija, združeval pa se je tudi s konfucianističnimi ter zlasti z daoističnimi elementi. (prim. Rošker 2005, 135) Pogoji po dinastiji Han, ki je že sama vzpostavila matrico teh treh verstev (sanjiao H^), so bili idealni za morebitno razrast novih religioznih praks. Te pa niso obsegale samo treh klasičnih, temveč tudi nekatere sinkretizme, na primer čaščenje božanstva Huang-Lao M^ in pa poveličevanje filozofov Zhuangzija ^^ in Konfucija. Čeprav obdobje od četrtega do devetega stoletja lahko na Kitajskem imenujemo dobo budizma, pa daoistična cerkev v tistem času zavoljo njegovega vzpona začne z njim tekmovati za privržence in prav tako pridobivati veljavo. Hkrati pa se v duhu časa začnejo njune prakse mešati. Budizem, ki je bil na začetku zanimiv predvsem za višji sloj, se je po padcu dinastije razširil med običajnim prebivalstvom na severu in med višjimi sloji na jugu, poleg tega pa je postal še izredno privlačen za osvajalska tuja ljudstva v severni Kitajski. (Saje 2009, 89-96)
V tistem času religioznega vrvenja so se dodobra spremenili tudi pogledi na umiranje in rituali, povezani z umrlimi in s pokopavanjem. Kitajci so vsekakor še vedno sledili temeljni delitvi na duši hun ^ in po kjer je ena umeščena v nebo, druga pa v zemeljsko bivanje na zemlji.33 Če so bili še v obdobju dinastije Han »demoni in duhovi (guishen ^^)34del (posmrtnih) entitet, ki bivajo skupaj z živimi« (Csikszentmihalyi 2006, 116), pa so bile tedanje pokopne prakse zelo različne, zato so različne skupine ljudi tudi aktivnosti entitet po smrti razumeli različno. (ibid., 141) To je prav gotovo pomembno tudi v oziru na prakse fengshui, ki že od samih začetkov kažejo šamanistično-nekromantične prvine.
Peter Nickerson v svojem članku Opening the way ugotavlja, da se je znotraj uradnega religioznega daoizma, ki se začne razvijati ravno v tem obdobju razdrobljenosti, temeljito spremenili izvorno šamanistično-eksorcistični pogledi na smrt, osnovani že v obdobju dinastije Zhou. V to staro paradigmo so se vrinili soteriološki
33	Ob tem velja poudariti, da uradne ideologije dinastije Han pravzaprav niso priznavale dualizma duha in telesa, saj je hanska filozofija prvenstveno imanentistična in v njej ne obstaja noben tran-scendenčni kraj, kamor bi duša hun pravzaprav odšla. Gre zgolj za imanentistični topos, ki tej duši pripada na nebu, enako kot je to z dušo po na zemlji oz. v grobu.
34	Z gui označujemo nekakšno posmrtno nadaljevanje telesa, ki ga oživlja prisotnost živega sveta, shen tt pa je neke vrste duh oziroma duša, ki je tako del živega kot tudi mrtvega posameznika in se lahko nadaljuje tudi po smrti. V dinastiji Han so bili integrirani v diskurz kozmičnih korespondenc. (prim. Csikszentmihalyi 2006, 121)
216 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui ...
elementi, ki že vsebujejo pridih metafizičnosti. (Nickerson 2002) To pomeni, da so v svoj pogrebni ritual, ki je v zasnovah izhajal iz izganjanja demonov,35 vnesli dualistično kozmologijo duha in telesa. Ta dualizem je v preteklih šamanističnih praksah umanjkal, z vpeljavo korelata telesu pa so individualni duši omogočili, da ne tava po zemlji in se povzpne v nebo. Ze v zgodnjih šamanističnih praksah so mrtvemu pred pokopom očistili grob, s čimer so njegovi zemeljski po zagotovili večno počivališče oziroma bivališče na zemlji. Daoistični pokopni ritual pa se je začel ukvarjati z prav z odrešenjem duše hun. Te daoistične prakse se seveda skladajo tako z nekaterimi praksami kitajskega budizma kot tudi s tistimi, ki jih opažamo v »nemetafizično« orientiranem religioznem konfucijanizmu. Pogrebne prakse torej niso pomembne zgolj za tiste, ki so si želeli mirnega življenja po smrti, temveč predvsem za one, ki so bili zaskrbljeni za usodo svojih prednikov. Vse to nosi izreden pomen za prakso fengshui, zato jo smemo v tem oziru uvrstiti v območje religioznega rituala, ki je s pomočjo takrat že birokratizirane religije omogočal širše razširjeno in enotnejšo prakso pokopavanja. Ker so začeli na Kitajskem poleg funkcije pokopavanja umrlih budistični samostani »delovati kot gostišča za popotnike, javne kopalnice in preproste bančne ustanove,« (Saje 2009, 91) je poleg širjenja religiozne zavesti v obdobju Šestih dinastij pomemben tudi razvoj gradbeništva. Tedanji mojstri prakse fengshui so na veliko razpravljali o gradnji javnih vaških stavb, poseben pomen pa je dobilo poudarjanje vpliva pokojnih prednikov na žive. Prepričanje, da skrb zanje neposredno vpliva na uspeh in razvoj (živečega) posameznika, je postalo del splošne kulture. Takrat se je v kulturi razvilo prepričanje, da je izbira kraja bivanja (živih in mrtvih) odločilnega pomena za razvoj človeka.
Najpomembnejšega dejavnika razrasta vede fengshui pa ne najdemo znotraj okvirov birokratiziranih verstev, temveč v vladnih uradniških izpitih (kejuzhi	ki so
jih v bolj grobi obliki prvič vpeljali prav v času ustoličenja konfucijanizma v dinastiji Han. Zaradi političnih nemirov v obdobju Šestih dinastij je začasno izginil iz politike, v novi preobleki pa se je zopet pojavil v dinastiji Sui Rt^ (581-618), ki je po dolgem času zopet spravila kitajsko ljudstvo pod eno streho. Od tega obdobja dalje so k izpitom lahko pristopili tudi tisti s podeželskega okolja, se izobrazili in prišli do uradniškega naziva in poklica. Večina tistih, ki so prihajali s podeželja, se je tja tudi vrnila. Ne glede na to, ali so opravili izpit ali ne, so bili izobraženi, saj so veliko brali, pisali poezijo ter se posvečali krajinskemu slikanju. Za bivanje so si izbirali idilične kraje (shanqing shuixiu ^^K^), kjer so navadno ostajali vse do smrti. Pomen izobraževanja ni pomenil le kultiviranosti, temveč je nakazoval tudi na možnost širjenja blaginje in bogastva (fafufacai ^^h^M), ki je zelo pomembna psihološka značilnost vede fengshui. (prim. He in Luo 2007, 95-96).
35 Demoni gui ^ bivajo na zemlji in v primeru nepravilnega pokopa onemogočajo ločitev duš hun in po.
Asian Studies IV (XX), 2 (2016), pp. 123-138 217
V dinastiji Sui in njeni naslednici Tang so se dokončno razvila plodna tla za sinkre-tistično uveljavljanje nekaterih praks, ki so v preteklih obdobjih ostajale plod bolj zaprtih oziroma elitnih krogov. Zlasti v dinastiji Tang so se razvili posebni družbeni pogoji, ki so omogočili plodna tla za razvoj vede fengshui in odprli prosto pot tistim elementom, ki so bila v preteklosti najverjetneje skrita pod površjem. (prim. He in Luo 2007, 95) Klasik bivališč Rumenega cesarja (Huangdi zhaijing ž), ki spada med temeljno literaturo vede fengshui iz dinastije Tang, je najverjetneje nastal že v dinastiji Han. Prikazuje skorajda paradigmatski in korelativno razdeljeni sistem medsebojnih povezavyina in yanga: »Vsa bivališča imajo yango-vski qi, ki ga zaobjema yin; grobnica pa yinovski qi, ki ga zaobjema yang. Bivališče in grobnica sta pravzaprav zmaj.36« (ibid., 104) Para yin in yang sta tu medsebojno povezana v kozmološki zemljevid oziroma shemo bivališč (yangzhai tu PB^S) kot tudi v shemo grobnic (yinzhai tu PB^S). Gre za nekakšno bipolarno-kom-plementarno shemo bivališč in grobnic, saj zemljevida predstavljata izredno pomemben vir kozmološko-korelativnega mreženja: yina in yanga, nebesnih debel in zemeljskih vej, trigramov in heksagramov iz Knjige premen, ponujata pa tudi posebno delitev na 24 sektorjev (lu ki bi se jo dalo korelirati s konceptom 24 solarnih sektorjev (jieqi	Jasno je, da gre pri tem mreženju za uporabo naj-
različnejših kozmoloških teorij, saj predstavlja shematski prikaz določenih pravil fengshui, ki so se z razvojem enotne kozmološke metafizike najverjetneje razširjala vse od plodne dinastije Han naprej. Korenine Klasika bivališč kot tudi drugih po-
36 Na tem in tudi drugih mestih je pomembno, da razlikujemo med dvema rabama zmaja v praksi vede fengshui, ki znotraj kitajske tradicije nista edini mogoči. Splošno pojmovanje zmaja long se razlikuje od prostorskega pojmovanja zeleno-modrega zmaja qinglong H^, ki naj bi se tradicionalno nahajal na vzhodni oziroma levi strani pobočja. Na simbolični ravni je pogosto sinonim za pokrajino ali določen tip pokrajine in tudi določene naravne pojave oz. procese. Teorija idealne formacije štirih smeri (siling dixing shuo MM^) zastopa idejo, da je teren, na katerem bi želela bivati vsakršna življenjska oblika (ne glede na to, ali gre za žive ali mrtve), razgiban po naslednjih metaforičnih kriterijih: »Ko je človek pokopan, naj bo na levi zeleno-modri zmaj, na desni beli tiger, spredaj rdeči ptič in zadaj temna želva.« (He in Luo 2007, 90) Seveda ta podoba spominja na nekakšen idealni sifang kjer je vsaki živali iz štirih kardinalnih smeri pripisana posebna vloga: »Črna želva ziblje glavo, rdeči ptič lahkotno poplesuje, zeleno-modri zmaj se valoveče dviga in spušča, beli tiger se (kot mačka) ukročeno priklanja. Če oblike xing in shi niso take, je kraj izrojen, saj bo čepeči tiger požiral telesa, čepeči zmaj sovražil življenje, negibna črna želva zaklepala trupla vase, neplešoči rdeči ptič pa bo odletel stran.« (ibid., 90) Zmaj po kitajskem verovanju drugače od krščanskega dojemanja ni bitje, ki bruha ogenj ter prinaša uničenje in smrt (navadno je tako predstavljen v vseh cerkvah, posvečenih sv. Juriju, tik preden mu Jurij zabode v srce svoje kopje), ampak pozitivno božanstvo, povezano s kreativnimi procesi v naravi. Pomembno omembo zmaja srečamo že v prvem heksagramu Qian v Knjigi premen.
218 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui ...
dobnih korelativnih sistemov zatorej mnogi iščejo skozi študije Knjige premen, v mitologiji, kozmologiji, pa tudi filozofiji. Razcvetele kozmološke odnose je zelo zanimivo opazovati, saj ni šlo za nikakršen mentalni preskok, temveč prej za postopno transformacijo in razvoj kitajskih kozmoloških principov. (ibid., 103-8)
Fengshui pa je v dinastiji Tang tudi kulturno vzcvetel, saj je bila ustanovljena prva šola fengshui, imenovana Šola Jiangxi ttHM oziroma Šola oblik (Xingfapai Mfi M). Njenega očeta Yang Yunsonga	(834-900) so njegovi učenci in kasnejši
pripadniki šole povzdignili na zelo visoko mesto tradicije fengshui. Pripisovali so mu avtorstvo malone magičnega števila knjig, za večino katerih je danes jasno, da so v resnici nastale šele v dinastiji Song. (ibid., 93-94) V dokaj poetski literaturi, v kateri Yang opisuje fengshui, smo soočeni tako s sistematičnimi oziroma shematski-mi opisi prostora, na primer razprostiranje na 12 pozicij, 24 gora in 28 lunarnih lož (luojing shier wei, ershisi shan, ershiba xiu^^^—Ü,	, ^^A® ), kot
tudi s slikovitimi izrazi v tistem času že izpopolnjene tehnike sledenja oz. iskanja zmaja (xun long	(prim. ibid., 99-100). V spodnjih primerih podajam zgolj
nekaj izrekov, ki razlagajo metode, razločevanja zmajevskih kvalitet (prim. ibid.):
•	Zmaja ločimo v dve vrsti (long fen liangpai^^MM),
•	njegov duh ni ne zgoraj ne spodaj (longshen bu shangxia^^^^T),
•	ločimo ga na yin in yang (bian yinyang^HßH),
•	opisuje tri principe (xiang sanhe^H^),
•	opazuje štiri »brstenja« (chashengmengsi
•	vpeljuje pet gibanj (tui wuyun^£®).
Vpliv zmaja je za to šolo izredno pomemben, saj ga glede na njegovo pojavljanje v najrazličnejših oblikah Yang opisuje pod številnimi psevdonimi. Mojster Yang je poudarjal, da je za ugodno življenje najbolj pomembno, kakšne so oblike vzpetin na obzorju ter kako in v katero smer se premikajo vodni tokovi. Zdi se, da se Šola oblik še posebej zgleduje po Knjigi premen, kjer je simbolika zmaja pogosto uporabljana.
Tehnika iskanja zmaja je nazorno opisana ter začrtana v skladu s principi teorij yinyang in wuxinga (yinyang-wuxingshuo	v Guan Lujevi (209-256)
klasiki o vedi fengshui Guanova razlaga zemeljskih oblik s heksagramom Meng (Guan-shi dili zhimeng ^KÄiM^^)37 (prim. ibid., 91-2): »Pri tehniki iskanja zmaja
37 Delo je najverjetneje nastalo šele v dinastiji Tang. V sodobni kitajščini izraz dili prevajamo kar z izrazom geografija. Teoretske zasnove za znanstveno oziroma geografsko obravnavo so bile omogočene prav v obdobju Šestih dinastij. Takrat namreč prvič zasledimo pomembne teoretične diskurze o pojmu li 3: Na področju kitajske epistemologije so bila [...] utopična gibanja [obdobja Šestih dinastij] pomembna predvsem zaradi preoblikovanja nekaterih logičnih in ontoloških predpostavk teorij spoznanja. Tukaj gre predvsem za vzpostavitev oziroma reinterpretacijo dveh temeljnih konceptov. Prvi pojem [...] je li M (zakonitost, razum) [...] kot temeljno načelo, ki določa
Asian Studies IV (XX), 2 (2016), pp. 201-228 219
prednostno prepoznavamo rast in upadanje wuxing ter razločujemo med lahkotnostjo in težino dveh vrst qi.«38 (He in Luo 2007, 102) Zaradi popularnosti »izumljanja tradicije« se je avtorstvo tega klasika pripisovalo Guan Lu, ki je živel v obdobju Šestih dinastij in se je ukvarjal z magično-tehničnimi umetnostmi. Mojster, ki naj bi opravljal najrazličnejše veščine, ki jih danes obravnavamo kot fengshui, pa je je bil Guo Pu ffti (276-324) iz Zahodnega Jina Obvladal je prerokovanje iz zemeljskih oblik39 in poznal metode izbiranja pravilnega kraja in časa za pokopavanje. Bil je klasično izobražen, zato je v svojih postopanjih poleg konfucijanskih uporabljal tudi druge klasike,40 s tem pa omogočil, da se jefengshui razširil v visoke intelektualne kroge. (ibid., 85-8) Guo Puju pripisujejo avtorstvo Knjige pokopov (Zangshu fp^), temeljno literaturo vede fengshui, ki v nekaj manj kot 2000 pismenkah razlaga osnovne principe notranje pokopni praksi. Tale izsek iz Knjige pokopov na enem kraju opisuje najpomembnejše elemente pokopne prakse fengshui: »Pri pokopavanju izkoriščamo življenjsko silo qi. Qi se z vetrom razprši, ko pride do vode pa se ustavi. Ljudje v preteklosti so (življenjsko silo qi) zbirali, da se ni razpršila in uporabljali, da je postala. Zato temu pravimo fengshui.«41 (ibid., 29)
Odločilnega pomena za manipulacijo qi je kulturno pogojeni nauk o resonanci med živimi in mrtvimi (yiti shou yin ganying shuo	»Človek
prejme svoje telo (esenco ti ff) od očeta in matere. V kosteh prednikov je vsebovan qi in njihova esenca nas varuje ... Če qi umerimo z duhom umrlega, bomo omogočili uspeh ljudi.«42 (ibid., 88) Človek svoje telo prejme od staršev, zato je z njimi povezan tudi po smrti. V primeru, da bo njihovo truplo prejelo življenjsko silo, bodo s tem ščitili svoje potomstvo. Ker je qi staršev skladen z zemljo, ki makrokozmično gledano zbira in nosi qi, je prek te analogije skladen tudi s qi njihovih potomcev, njihove lastne krvne linije. Zato imajo tako predniki kot njihovi potomci skupen qi, ki je zmožen interakcije oziroma sovpadanja. Če so živeči zmožni pridobiti qi prednikov, bodo seveda uspešni. Ta »psihološki« princip je predstavljal izredno pomemben motivacijski element pri prakticiranju in razširjanju fengshui. (ibid., 89)
tako umetnost argumentacij [...] kot tudi samo stvarnost, ki se v njej odraža [...] Pri drugem gre za daoistični koncept wu ^ (odsotnost, ne-bivanje) [, ki predstavlja] osnovo čistega obstoja [in] nerazdeljivo celoto vsega obstoječega. (Rošker 2005, 137-8)
39	Pomagal naj bi namreč prerokovati pri ustanavljanju fujianških mest Wenzhou fi|l'[ in Fuzhou .
40	Na primer kozmološki klasik Shanhaijing	Elegije iz države Chu (Chuci SSš), najstarejšo kitajsko enciklopedijo Erya ter stari slovar dialektov Fangyan
kj
42	= =
220 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui .
He in Luojeva povezavo med vodo in metodo pokopavanja v fengshui razlagata civilizacijsko, saj so vse civilizacije nastajale ob vodi, ki je življenjskega pomena. Problem odnosa med vodo in pokopavanjem pa je v tem, da truplo ob stiku z njo začne gniti. Metodafengshui se zato najprej osredotoča na »vodo« shui /K, medtem ko zbiranje »vetra« feng M pride v poštev šele na drugem mestu. Primer iz Knjige pokopov to razlaga tako: »Pri metodi fengshui je najbolj pomembno prejemanje vode, šele naknadno pa zajemanje vetra.«43 (ibid., 88) Razlaga je naslednja:
Razlog, da so visoke gore večvredne, nizke pa manjvredne, je v zbiranju vode. Če razlagamo v tem smislu, je voda najpomembnejša, saj »gore so zavarovane z vodami, vode pa vodene z gorami«.44 Predpostavlja se tudi, da so gore in vode - v skladu z Daom yina in yanga - vzajemne in neločljivo povezane, na primer v stavku »voda sledi gibanju gore; na robu gora se voda ustavi ... Gore so resnični qi, vode pa zvezdni qi. Če je prst zelo visoka, je qi resnično debel, če je voda zelo globoka je qi resnično velik.«45 (ibid.,102)
Vodne tokove lahko človek drugače od gora spreminja v skladu s svojimi zmožnostmi in zamislimi, zato je še posebej dobrodošlo ustvarjanje dodatnih tokov ali postavitev »bazenčka« na določenem mestu. Ker je voda tako pomemben del vede fengshui, bi bilo mesto, ki ne vsebuje njenega pridiha, obsojeno na propad. Voda namreč tudi sama oblikuje pokrajino, in to ne le zgolj fizično, temveč tudi »metafizično« - s svojo vsebnostjo qi. Qi se iz vode, ki teče po površini, v obliki pare dviga v zrak in nato s padavinami oblikuje tudi gore. Ta pojav bi v znanosti lahko opisali s konvekcijskimi tokovi, vendar smo ga na Zahodu odkrili mnogo kasneje kot na Kitajskem. Tam so ga tudi natančno definirali s pojmoma vetra in vode. (prim. Skinner 1989, 55-68)
Gledano z umetniškega ali morda fenomenološkega stališča gre pri tem pravzaprav za pristnejšo in natančnejšo formulacijo zračnih mas, kot jo zmore opisati formalna in matematično eksaktna moderna fizika. Zmaj živi v strugah ali oceanih, lahko pa se tudi dvigne med oblake, a le za toliko časa, dokler se ponovno ne vrne nazaj na zemljo v obliki padavin, ki oblikujejo vodotoke. Evaporacija, oblikovanje oblakov, in padavine so evropski znanstveno-tehnični poskus obravnavanja kroženja energije. Kitajske vede so to troje koherentno združile in opisale kot del enotnega in krožnega naravnega procesa - kot delo zmaja. Rečeno je,
43
Asian Studies IV (XX), 2 (2016), pp. 201-228 221
da kolikor ima veter dostop do nekega nahajališča iz vseh strani, bo to razpršilo qi, še preden bo imel možnost, da se akumulira. Kolikor pa je veter bolj blag in zajezen, bo ohranjal zemeljsko energijo in posredoval med Nebom in Zemljo. (ibid., 58-60)
Gorske oblike so v vedi fengshui pristni izraz in izvir sile yang PB in poleg tega predstavljajo gnezdišča zmajev. Prav zato je tako pomembno prepoznavanje oblik in struktur vzpetin vidnih na obzorju, s posebnim poudarkom na obliki njihovih vrhov. Mojster mora v trenutku prepoznati planet in element ene izmed petih faz, katerega značilnosti izdaja gora: (ibid., 44-45)
Zemeljske oblike so žile polj, gorske oblike so kosti, kot kača se izmenjujejo od vzhoda do zahoda, delujejo od juga do severa. Oblike shi so oddaljene za tisoč palcev, oblike xing pa za sto palcev. Kjer za obliko shi opazimo obliko xing, je kraj »celostnega qi«, ki je primeren za postavitev groba.46 (He in Luo 2007, 89)
Pri pokopavanju je pomembno razlikovati med daljnimi (shi in bližnjimi (xing M) oblikami. Z opazovanjem neizgotovljenih linij (žil) med polji na planotah ter tvorbami (kostmi) na grebenih, ki se spreminjajo kot kača, poskušamo locirati kraj, kjer se dve obliki shi in xing združujeta. Tam je prostor skupnega qi in grob na tistem mestu bo prinašal srečo. (ibid.) Za opazovanje oblik xing in shi je treba opazovati tudi vzpetine na obzorju in njihovo morebitno (ne)skladje. Knjiga pokopov jih klasificira v pet sklopov, kar znova implicira teorijo wuxing: na tiste brez rastja (dong S), klife (duan K), skale (shi 5), vzpetine brez posebne oblike qi (guo ter osamljene vzpetine, ki so nepovezane z drugimi (du M). (ibid., 89-90) Značilnosti vzpetin, vidnih na horizontu določene lokacije, morajo biti usklajene ali vsaj medsebojno nevtralne.
Veter, vode in predvsem gore so najizrazitejši izrazi pokrajine in prav zato imajo zlasti v Šoli oblik najpomembnejše mesto. Predvsem je pomembna umerjenost elementov, kajti znano je, da ekstremi v naravi niso nikoli dobri. T. i. zmajevo bivališče (xue nakazuje slepi vodni vrelec, od koder prihaja izvorna in pozitivna energija qi. Voda oziroma vodnatost je eden najpomembnejših pokazateljev, kako ugodno je mesto, ki si ga ogledujemo: treba je namreč vedeti, da hitro tekoče vodne linije odganjajo qi iz okolja, medtem ko nežno zavite linije pomenijo dobro lokacijo. Združitev dveh vodnih tokov predstavlja zmajevo točko in nakazuje še posebej ugodno področje, zato jo pri svojih kalkulacijah nedvomno upoštevajo vsi mojstri vede fengshui (Skinner 1989, 52-4). Celokupno povezavo med
46
222 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui ...
pokrajinskimi značilnostmi (rekami, gorami, qi) ter iskanjem zmaja, ki je temeljna naloga mojstra fengshui, He in Luo razlagata z besedami:
Lahek in čist qi se vzpenja proti Nebu, težak in moten se spušča proti Zemlji, umerjenost [med tema principoma] pa sestavlja vse bivajoče. Povezava s pojmi gorskega, vodnega in drugih vrst zmajev odpira razprave. Predpostavka, da sta človeška narava in naravni svet povezana, je za preučevanje fenomenov, kot so gore in vode, zelo pomembno, zato so to [dejavnost] poimenovali kot iskanje zmaja. (He in Luo 2007, 102)
V dinastiji Tang pa je bila ustanovljena še Šola Fujian (Fujian pai ÍhMM), poznana tudi kot Šola pozicij (Fangwei pai ^{ÈM), ki je širšo razpoznavnost pridobila šele v dinastiji Song pod mojstrom Wang Jijem ïfô. Ta šola pod seboj združuje različne metode: metodo principov (lifa ïSS), metodo pozicij (fangwei ^È), predvsem pa metodo prostorov (wuyu M^). Metoda pozicij prek pravila korelativnosti yina in yanga štirim kardinalnim smerem (sifang 0 oziroma štirim oblikam (sishi 0^) ter morebitnim vmesnim lokacijam med njimi dodaja osem trigramov iz Knjige premen. Te metode so znotraj vede fengshui pomembne predvsem kot praktične interpretacija kitajske kozmologije in z njo povezanih shem tu Knjiga pokopov teorijo pozicij izraža v naslednjem izseku:
S tugui merimo pozicije neba, zyuchi ocenjujemo razdalje [...] Spisi pravijo: »Zemlja ima štiri oblike shi qi sledi osmim prostorom. Štiri oblike shi so yin shen si E ter hai ,47 [z osmimi trigrami] pa označujemo osem prostorov. Če štiri oblike gora rojevajo zmaja osmih prostorov in ga vodijo, bo ob pričetku rojevanja zmaja osmih prostorov njegov qi poenoten, prostor pa ugoden ter častitljiv.48 (ibid., 90)
Ze v samih izrazih opazimo, da literatura fengshui s kulturnim in znanstveno-fi-lozofskim razvojem postane bolj sofisticirana od predhodnih zapiskov iz Knjige pokopov in Klasika mojstra Guana (ibid., 114). Tudi v resnici se praksa in teorija fengshui v dinastiji Song že popolnoma popularizirata ter se začneta »mazati« s prenekaterimi vraževerji. To mešanje ideologij ni rezervirano zgolj za praktične vede, temveč v dinastiji Song celo za najpopularnejše filozofske tokove neokon-fucijanske doktrine Šole principov (lixue ï^). Eden njenih glavnih, če ne celo
47 Tu gre za štiri od dvanajstih zemeljskih vej dizhi ifti.
Asian Studies IV (XX), 2 (2016), pp. 123-138 223
najpomembnejših zastopnikov Zhu Xi ^^ (1130-1200) se je odkrito ukvarjal z vedo fengshui in v skladu z njo pokopal tudi svoje starše. (ibid., 113-7)
Njegov predhodnik Zhou Dunyi	(1017-1073) je zasnoval kozmološko
shemo Taijitu	v kateri se iz pranačela taiji izvijata yin ^ (mirova-
nje) inyang K (gibanje), iz njune dialektike se razklene pet faz wuxing, od tod pa protipola Neba ^ in Zemlje ii, iz katerih se nazadnje rojeva vse bivajoče wanwu (Rošker 2005, 181-2) Še načelnejši in sistematičnejši je bil njegov sodobnik Shao Yong (1011-1077), ki je v ospredje postavljal vedeževalsko-kozmogo-nične osnove iz Knjige premen ter jih postavil v razvejan kozmološko-matematični sistem. V enem izmed njegovih glavnih del Klasik častitljivega najvišjega načela za posvetno rabo (Huangji jingshishu MtS^žtt^) najdemo skico ustroja vsega biva-jočega, o katerem Jana Rošker meni naslednje:
Različne kombinacije in izračuni, osnovani na temeljnih številih 2 (yin in yang), 4 parne kombinacije yina in yanga, 6 število močnega yina, 7 število šibkega yanga, 8 število vseh trigramov in hkrati število šibkega yina, 9 število močnega yanga, 12 število osrednjih heksagramov in 64 število heksagramov [...] naj bi ljudem pomagale izraziti oziroma razumeti strukturo kozmosa in dinamiko vsega bivajočega. (ibid., 185)
Zaključek
Korelativna kozmološka tematika, ki se je osnovala v dinastiji Han, je znotraj kozmogonične neokonfucijanistične filozofije v dinastiji Song pristala na plodnih tleh in vplivala na širšo razpoznavnost fengshui. Tudi v dinastiji Ming (1368— 1644) so zato sledili veličastnosti dinastij Han in Tang:
V dinastiji Ming so si po hegemonu Zhu Yuanzhangu49 za vzor vzeli velikopoteznost dinastij Han in Tang, z glavnim ciljem obnove kulture ljudstva Han. Zgradili so številne utrdbe, ceste, mostove, templje, svetišča, pagode, grobnice, slavoloke, vrtove ter skalnjake. (He in Luo 2007, 122)
Po slabem stoletju mongolske prevlade se je v dinastiji Ming kitajska kultura ponovno usredinila na temeljih neokonfucianske doktrine, toda z obratom v idealizem Šole srčne zavesti (xinxue	se je obenem še globlje potopila v
49 Zhu Yuanzhang ^Xlii je bil prvi vladar dinastije Ming, poimenovan kot cesar Hongwu iS. Premagal je Mongole, ki so kot ne-Han-kitajsko ljudstvo v času dinastije Yuan ^^ (1271-1368) vladali Kitajski.
224 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui ...
»okostenelo formo brez kakršne koli resnične vsebine [saj so] namesto težnje po spreminjanju položaja [...] propagirali zgolj pobeg v notranjost [...] konkretne družbene stvarnosti.« (Rošker 2006, 12) Ta šola je razen zamaknjenosti seveda najbolj poznana prav po filozofu in vojskovodji Wang Yangmingu ÏPH^, ki naj bi - prav tako kot nekateri misleci pred njim - tudi sam sledil principom vede fengshui ter si tako tudi izbral prostor za svoj grob. Hkrati v zapiskih tedanjih učenjakov najdemo nemalo vsebin, ki se vsaj posredno dotikajo tematike fengshui. To navsezadnje ni nič nenavadnega, saj je bilo v tistem obdobju:
okostje celotnega duhovnega horizonta družbe osnovano na principih budizma, poleg tega pa je obstajala še cela množica vraževernih prepričanj. Skupaj s teorijo petih faz qija, yin-yanga, trigramov, taijija in podobnimi idejami, ki so temeljile v teoretičnih osnovah fengshui, so [te ideje] plavale med ljudstvom kot riba v vodi, istočasno pa so prejemale tudi poklone birokratskih izobražencev. (He in Luo 2007, 122)
V skladu z uradno doktrino se je fengshui v tem obdobju poleg razrasta in široke popularizacije med množicami v svoji najvišji obliki prakticiral tudi na cesarskem dvoru (diwang fengshui ^ÏM^). Tako so na primer izbrali prestolnico Nanjing Sm, katere lokacijo naj bi po principih yina in yanga določil kar Zhu Yuanzhangov general Liu Ji ^iJS. Še pomembnejši pa so bili seveda postopki gradnje mavzolejev, katere so uradniki načrtovali v skladu s Šolo oblik. (prim. ibid., 123)
Sophie Volpp omenja, da so nekateri pomembnejši literarni teksti v poznem Min-gu in zgodnjem Qingu vendarle satirizirali socialno neprimernost na novo izobražene elite, ki je s pridom uporabljala pojme, ki so bili v prejšnjih obdobjih zgolj stvar maloštevilnih izobraženih. (Volpp 2005, 32) Iz tedanjih romanov je jasno, da je fengshui že postal integralni del kitajskih ljudskih običajev. Tako v Lepih gospeh z bogatega dvora (Jinpingmei ^M^) s konca dinastije Ming avtor opisuje dogajanje v dinastiji Song in poleg osrednjih seksualnih motivov reflektira tudi nekatere aspekte vede fengshui, zlasti njeno povezavo z numerologijo. (He in Luo 2007, 124) Prav tako se je v dinastiji Qing s tematiko fengshui v romanu Svetilke na stranski ulici (Qiludeng ^ífafj) fengshui ukvarjal Li Lüyuan	(1707-1790).
Li je prihajal s Henana, ki je hkrati osrednje področje t. i. neokonfucijanstva. He in Luo menita, da je prav odnos med neokonfucianstvom in fengshui posebne narave, saj:
kljub temu, da je subjektivno gledano neokonfucijanstvo nasprotovalo praksi fengshui, pa ga je objektivno gledano celo spodbujalo in populariziralo. Li Lüyuanov odnos je spadal v prvo kategorijo, saj je poudarjeno
Asian Studies IV (XX), 2 (2016), pp. 123-138 225
razkrival prevarantstvo fengshui, to [delo] pa nam pomaga tudi pri razumevanju okvirnih okoliščin popularnegafengshui v severnem delu tedanje dinastije Qing. Istočasno lahko opazimo tudi tedanje poznavanje vede fengshui številnih učenjakov. Zaradi dnevno naraščajočega kvarnega vpliva, ga je do dinastije Qing začel množično napadati že celotni zgornji sloj izobražencev (ibid., 125).
Sklepam, da bi bilo treba za nadaljnjo obravnavo izvorov in pojmovanj fengshui podrobno pregledati široko literaturo, ki je na to temo nastala v dinastijah Ming in Qing, ter preveriti, v kolikšni meri so na klasično kitajsko kozmologijo vplivali tedaj na qingovskem dvoru delujoči jezuiti. Šele tako bi ugotovili, katere obče estetske ali fenomenološke značilnosti so se v tej vedi ohranile vse do danes. Znano je, da je bil vpliv jezuitov na razrast kitajske znanosti in tehnike nezanemar-ljiv.50 Na izredno slikovit način nam to kaže ravno fengshui kompas (luopan .ffi), ki podobno kot prej omenjene kozmološke sheme tu na enem mestu uporablja vse poznane simbole kitajske korelativne kozmologije. V dinastiji Qing se v kitajski kozmologiji že pokaže vpliv zahodnih znanosti, saj fengshui v svoj tehnični korpus poleg klasičnih kitajskih numeroloških sistemov in shem vpelje tudi uporabo stopinjskih točk, ki so na qingovski dvor prišle prek jezuitov. Od tam pa je le še skok do jezuitskih in qingovskih evidenčnih raziskav (kaozheng xue	ki
so se morebiti že približale historičnim izvorom vede fengshui, le da se od kitajska korelativna kozmologija nikoli več ni vrnila na stara pota diskurzivne slave, temveč je počasi opustila svoja avtohtona naziranja in se za uporabno vrednost obrnila k zahodu.
Viri in Literatura
Allan, Sarah. 1991. The Shape of the Turtle: Myth, Art and Cosmos in Early China.
New York: SUNY Press. Bruun, Ole. 1996. »The Fengshui Resurgence in China: Conflicting Cosmologies Between State and Peasantry.« The China Journal 36: 47-65. Dostop 16. januar, 2016. http://www.jstor.org/pss/2950372.
50	Za podrobnejšo analizo medsebojnega znanstveno-tehničnega vpliva med mandžurskim dvorom in jezuiti gl. Južnič 2015.
51	Prvi je pojem dokaza (kaozheng	v navezavi na spoznavnoteoretske pojme raziskovanja stvari (gewu fèff) v ospredje postavil Wang Fuzhi I^Ž (1619-1692). Kasnejši filozofi in teoretiki v dinastiji Qing so to s pridom uporabili za nove metodologije tekstne kritike in indukcije. (prim. Rošker 2006, 43-55)
226 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui ...
Csikszentmihalyi, Mark. 2002. »Traditional Taxonomies and Revealed Texts in the Han.« V Daoist Identity: History,Llineage, and Ritual, uredila L. Kohn in H. D. Roth, 81-101. Honolulu: University of Hawai'i Press.
-. 2006. Readings in Han Chinese Thought. Indianapolis: Hackett Publishing.
Feng, Youming	(Fung Yiu-ming). 2010. »On the Very Idea of Correlative
Thinking.« Philosophy Compass 5 (4): 296-306.
He, Xiaoxin faB^ in Luo Juan PM. 2007. Zhongguo fengshui shi ^HM/K^. Beijing: Jiuzhou chuban she.
He, Yueqing fa^W. 2011. Kany u wenhua S^^ft. Beijing: Waiwen chuban she.
Henderson, John B. 1984. The Development and Decline of Chinese Cosmology. New York: Columbia University Press.
Južnič, Stanislav Jože. 2015. »Central-European Jesuit Scientists in China and Their Impact on Chinese Science.« Asian Studies 3 (2): 89-118.
Lewis, Mark Edward. 2002. »Dicing and Divination in Early China.« Sino-Pla-tonic Papers 121: 1-17. Dostop 16. januar, 2016. http://www.sino-platonic. org/complete/spp121_dicing_divination_china.pdf.
Nickerson, Peter. 2002. »Opening the Way.« V: Daoist Identity: History, Lineage, and Ritual, uredila L. Kohn in H. D. Roth, 58-77. Honolulu: University of Hawai'i Press.
Rošker, Jana. 2005. Iskanje poti: Spoznavna teorija v kitajski tradiciji. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
-. 2006. Iskanje poti: Spoznavna teorija v kitajski tradiciji (II. del). Ljubljana:
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
-. 2011. Li: struktura kot temeljna epistemološka paradigma tradicionalne kitajske
filozofije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Saje, Mitja. 2002. Starodavna Kitajska: Zgodovina Kitajske od najstarejših časov do dinastije Qin. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
-. 2009. Veličina tradicionalne Kitajske: Zgodovina Kitajske od dinastije Qin do
Song. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Sivin, Nathan 1995. »State, Cosmos, and Body in the Last Three Centuries B.C.« Harvard Journal of Asiatic Studies 55: 5-37.
-. 2007. »Drawing Insights from Chinese Medicine.« Journal of Chinese Philosophy 34: 43-55.
Skinner, Stephen. 1989 [1982]. The Living Earth Manual of Feng-Shui. London: Arkana.
Tambiah, Stanley Jeyaraja. 1970. Buddhism and the Spirit Cults in North-east Thailand. London: Cambridge University Press.
Vampelj Suhadolnik, Nataša. 2015. »Podoba in vloga Matere Zahodnega kraljestva v grobni umetnosti dinastije Han.« Asian Studies 3 (2): 197-212.
Asian Studies IV (XX), 2 (2016), pp. 123-138 227
Volpp, Sophie. 2005. »Texts, Tutors and Fathers: Pedagogy and Pedants in Tang Xianzu's Mudan ting.« V Dynastic Crisis and Cultural Innovation from the late Ming to the late Qing and Beyond, uredila David Der-Wei Wang in Shang Wei, 25-62. Cambridge in London: Harvard University Press. Wang, Aihe. 2000. Cosmology and Political Culture in Early China. Cambridge: Cambridge University Press.
Summary
The majority of Western appropriations of the notion offengshui MKare inadequate, mainly because they observe the art from a Eurocentric perspective and disregard its specific Chinese origins and concepts. For methodological consistency in dealing with the problem of the origins offengshui, I focus on the notion of correlative cosmology, which stems from the earliest cosmological sources found in the divinatory text of The Zhou Book of Changes (Zhouyi MM), and elaborates on two of the basic philosophical characteristics of holism and the bipolarity of complementary pairs. In the Zhou Dynasty and beginning of the Han, the cos-mological texts were very diverse and the discourses on the theories of yinyang IKK^, wuxing	and ganying ^^^ were flourishing. These discourses
were unified in the Han Dynasty, coinciding with the popularization offengshui's predecessor, kanyu S^, which contains a mixture of many of the technico-mag-ical practices employed at the time, and focuses especially on the notion of "Unit-edness of Heaven and Man" (tianrenheyi AA^ ').
The notion offengshui, however was a product not only of the educated elites and authoritative texts in the Han Dynasty, but also of the religious ferment in the rather discordant Six Dynasties. In this era the mortuary practices of all three religions (Daoism, Confucianism, and Buddhism) were rendered slightly more metaphysical, and their proponents competed for adherents, all of which enabled the basic ideas to spread among the populace. By the Sui and Tang Dynasties such welcoming conditions merged with the system of imperial examinations. When at that time the first fengshui literature appeared among the Chinese people, the educational system not only brought about further cultivation of this art, but also employed a psychological impetus of "spreading wealth and prosperity" (fafu facai ^^h^M).
Moreover, in the Tang Dynasty two distinct schools of fengshui emerged. The School of Forms (xingfa pai ^¿M) focused on "searching for the dragon" (xunlong	and discerning the shapes of the environment in the vicinity
and distance, whereas the School of Positions (fangwei pai	elaborated
on the cosmological maps (tu |0), leading to great advances in the correlative
228 Matej Zima: Izvori temeljnih principov vede fengshui ...
cosmological systems, established fairly early in the Chinese tradition. These were later expanded in the cosmological discourses of Song Neo-Confucianism. One of the main proponents of this philosophical school was Zhu Xi ^^ (1130— 1200), who among other scholars openly practiced fengshui and chose its principles for the burial of his parents. By the Ming Dynasty fengshui was not only already a part of widespread culture and Chinese local customs, but also practiced by the court. With this in mind, many scholars noted its corruptive and politically inclined characteristics, and some even described and criticized fengshui in their writing. By the Qing Dynasty Chinese correlative cosmological thought was in decline, but did not disappear completely in favour of Western scientific methods. The Jesuits influenced the use of angular degrees in Chinese science, as seen in "fengshui compasses" (luopan	However, they mainly condemned the pagan
idolatry of a cosmos without a creator, and their attitudes gave rise to many of the prejudices still prevalent in today's research on fengshui.