Leto II. - Štev. 1. ^JUGOSLAVIJA " i»izia, 1. januarja 1939-XVII GORSKA^ LJICA I MESEČNIK i SVE1TOGORSKEGA SVETIŠČA 1939 Sped. in abbenamento postale. AVE,KNEZ MIRU! V času, ko toliko družin in drugih dru* žab n ih skupin gradi svojo srečo in brez Boga itn celo proti Njemu, najde’ mo vendar še katero, kjer je globoko vkoreninjena zavest, da ljudje astonj zidajo domove in mesta, ako jih Bog ne podpira s svojim blagoslovom. Taka je bila tudi družina mizarja Valentina Smrekarja in njegove v Bogu ljubljene žene Rozalije Dolinarjeve. Poleg čedne hišice z mizarsko delavni* co sta imela tudi lep vrt, kjer sta vse potrebno pridelala za dom in kaj malega tudi za trg. S pridnim delom sta do* stojno preživljala 7 otročičev in enega sta poslala celo v mestne šole. | eno prav važno točko na sporedu. M a* ti se je delala nekoliko časa slepo, da preizkuša Aničimo potrpežljivost,, po* tem pa je vstala in dejala: »Otroci, veliko darov in milosti je prinesel Jezus na svet, na to vas sp o* min ja jo kolači, jabolka in orehi na bo* žičnem drevescu nad jaslicami. Na to naj vas spominjajo tudi te božje dobro* j te.« To rekši je vstala in prinesla iz o* mare na mizo veliko skledo orehov, ja* I bolk, smokev, pa še hleb dobrega kruha ! hovnik pomagal pri tako imenitni služ* bi. Veselila ga je zlasti njegova skrb, da je bil pravočasno na mestu in se mu je zdelo škoda vsake ure, ki je ni prebil poleg g. župnika. »Morda bo pa le kaj iz njega,« si je mislil ; n prosil k Bogu, ker je dobro vedel, da sme sto* piti v svetišče samo 'tisti, ki ga On kliče. Jernej Kosmač je sedel v prvi klopi in pazil na otroke. Pred njega je posta* vil Valentin svoje male in mu jih pripo* Dve božični o Jagnjetu božjem 1 . V blaženi božični noči ovčke bele v sveti hlevček betlehemski so hitele, počastile Jagnje božje, Jagnje božje počastile. Z ovčkami mi v Betlehem vsi pohitimo; tam pri jaslicah pobožno zaprosimo: »Greh odvzemi, Jagnje božje! Jagnje božje, greh odvzemi!« sveto, sladko Božje dete vsi molimo: »Počeščeno, Jagnje božje! Jagnje božje, počeščeno!« II. Oj Betlehem, oj Betlehem in borni, božji hlevček v njem; oba presrečna, blažena, dom Jagnjeta sta božjega! Poromajmo vsi v Betlehem in k Jagnjeta, ki biva v njem; pri betlehemskem Jagnjetu je dom nebeškega mirit. Zahvalimo se Jagnjeta tam v betlehemskem hlevčeku; prišlo je k nam dol iz neba, j prevzelo nase greh sveta. »Ceščeno in zahvaljeno, oj Jagnje božje, prav srčnd; ko v revnem hlevčeku ležiš, bogate milosti deliš.« Venceslav;; Bele V tej hiši je bila varčna skromnost modra gospodinja. Marsikaj si ljudje dandanes privoščijo, čemur so se mora* li starši in otroci Smrekarjevi odreči. Njihovo poglavitno veselje je bilo življenje s Cerkvijo. In pri njih je vla* dala taka sreča in zadovoljnost, da bi jo zastonj iskali pri vseh tistih, ki be* racijo vsepovsod za drobce veselja, sa* mo pri Bogu in njegovi Cerkvi ne. Sveti večer v družini Napočil je za Smrekarjeve najsrečnej* ši večer v letu... sveti večer. Ves advent* ni čas so se pripravljali nanj; zornice, branje iz stare zaveze, nabiranje slamic (žrtvic) za Dete Jezusa, adventne pes* mi, adventna sv, spoved itd. Nekoliko dni pred božičem je prišel na počitnice Stanko in je prinesel s seboj nekaj no* vih pastirčkov in ovčk za jaslice. Ta* ko j so šli vsi otroci na delo. Pod Stan* kovim vodstvom in z očetovo pomočjo so napravili jaslice, da bi jim v vasi zastonj iskal enakih. Na sveti večer so ob običajni uri sedli za mizo in povečerjali še skromneje ko navadno, kajti post in vilija sta pred božičem. Ko je bila mati Rozalija pospravila večerjo in so tudi že bili odmolili obi* čajno molitvico po jedi, se je začela veselica svetega večera. Stanko je prižgal lučke pri jaslicah in oče Valentin, cerkveni pevec, je z lepo donečim baritonom začel »Kaj se vam zdi«... Mati se je pridružila in za njima najprej še nekam negotovo, a kmalu prav srčno vsa otroška čreda... še celo najmlajši, Tonček, ki lani še ni poma* gal, je poskušaval vmes, da so se mu od časa do časa morali pri vsej resno* sti smejati. Večkrat so zapeli vse kitice in nazadnje je šlo tako lepo, da je mar* sikdo postal ob oknu in tiho zavidal Va* j lentinovo družinsko srečo, čeprav se je kdaj rogal njegovi pobožnosti. Za to pesmico je vzel oče sam v roke sv. pismo in bral iz njega družini s ču* dovitim poudarkom in vidnim ganotjem poglavje o Jezusovem rojstvu. Tonček ga je zelo začudeno gledal in je že tudi sam nakremžil obraz, ko je videl, da se je oče pri nekem stavku ustavil in kar ni mogel zakriti solz nežnega ga* notja. Stanko je pa menil, da niti naj* boljši pridigar v mestu tako lepo ne bere evangelija. Ponosen je bil na svo* jega očeta in v srcu je sklenil, da hoče on kot mašnik tako brati sveto pismo na prižnici. In so govorili o Jezusovem rojstvu in o vsakovrstnih božičnih zgodbah in na* vadah. Sladkosnedna Anica, ki je pri tem o* mizju kazala skoro premalo zanimanja za pobožne razgovore, je venomer gle* dala proti omari, kakor da bi hotela opozoriti mamo, da božični večer ima še in nazadnje tudi vsakemu Skodelico to* plega mleka, ki ga je bila med božičnimi razgovori pripravila najstarejša hčerka Slavica. Kak otrok bi bil ob teh skromnih do* brotah zavihal nos, naši otroci so segli po njih z veseljem, ki ga razvajena mla* dež sploh ne pozna. Večer je naglo bežal. Prišla je ura, da je mati spremila po kratkem pozdravu Jezuščku v jaslicah najmlajša dva k po* čitku. Ostali so se vrgli na tombolo in so i* grali za ostale dobrote v skledi. Anica je imela pri igri čudovito srečo, toda ker se je po vsaki zmagi tako veselo smejala, da so se morali še drugi sme* jati, ji nihče ni bil nevoščljiv... še vese* li so bili, ko je rastel njen kupček. Enajsta ura je odbila. Z zvonika so se oglasili prvič božični zvonovi. Spet so prižgali lučke pri jaslicah in oče je zapel in družina z njim »Sveta noč, blažena noč...« Nato so se odpravili vsi, razen mate* re in najmlajših dveh, k polnočnici. Polnočnica Mraz, suh sneg, nebo čudovito jasno, vse hiše razsvetljene, od vseh koncev verniki na poti v cerkev.,, nad vsem skrivnostna pesem božičnih zvonov. »Kristus nam se je rodil, pridite, po* častimo ga!« Tako se je glasil po naše prvi napev, ki ga je pel g. župnik in mu je odpeval Stanko z nekaterimi drugi* mi dijaki ter strežniki pred glavnim ol* tarjem, ko je stopil oče Valentin s svo* jo družinico v cerkev. Jutranjic še Va* lentin ni slišal nikdar tako lepo peti. Mladi g. župnik je prinesel to navado iz semenišča. Ljudje sicer niso razumeli po* mena besed, ali napevi so jun segali v srce in vzbujali čudovito pobožno raz* položenje. Oče Martin je bil ponosen na svojega fanta, ki je že kot kak du* ročil ter ga prosil, naj jih le potegne za ušesa, če bi se kateri prav ne vedel. »Cerkev je cerkev, igrišče je pa igri* šče... hvaležen ti bom... svojega Janezka pošlji jutri k meni... od vsakega mojih otrok bo kaj malega dobil.« In je odšel brez skrbi na kor ter pripravil z organi* stom vse potrebno za peto mašo. »Slava Bogu na višavah!« je zapel g. | župnik s tresočim glasom. Orgle so za* bučale, cerkovnik je pa odgrnil zaveso pri jasbcah in prižgal vse žarnice na njih. Vsi so bili ginjeni pri tem pogle* du in otrokom se je vtisnil pogled na prizor rojstva Jezusovega neizbrisno v spomin. Župnik Peter Sila je stopil na lečo. Prebral je z vso resno svečanostjo evan* gelij svete noči in med branjem tu pa tam strogo pogledal čez naočnike na fantaline in ničemurne gizdaline pod korom, ki niso prav vedeli, po kaj so prišli v cerkev. »Zdaj pa, ljubljeni ver* niki, vam voščim sveti mir božjega De* teta. Tega miru pa ne bodo deležni vsi ljudje, mnogim bo Kristusov prihod v večjo pogubo. Angelski glas krije v se* bi resno svarilo... Ali smo vsi dobre volje? Kdo je? Kdo ni?« In je govoril in beseda je rastla in vsi resni so se v sveti noči zresnili'in začutili, da rojstvo Sina božjega v betlehemski štalici ni sama sladka poezija, ampak da za nja žari zanj in za nas vsa grenka resnič* nost Kalvarije, brez katere ni zveliča’ nja. Pod korom je bilo nekaj pijancev, ki so se porivali na žensko stran in jih je pridigar moral z ostrim pogledom klicati k redu, pred oltarjem pa je sedel na stopnicah Stanko, ki je razumel pri* digo svojega duhovnega očeta in mu je šla k srcu še mnogo bolj ko lepe bese* dc katerega pridigarja, ki govori kakor da mu je vseeno, ali gre beseda ljudem k srcu ali ne. »Blage, dobre volje je treba!«, tako se je glasila glavna misel pridige župnika Petra. Na razne načine je ponavljal to resnico in Stanko jo je nesel s seboj v srcu. Po darovanju so se verniki razvrstili v procesijo okrog oltarja k »ofru« (da* rovanju za cerkvene potrebščine). Orgle so veselo spremljale ljudsko petje vse cerkve. Vsi so se ofra udeležili, še celo nekateri lahkomiselni pobalini, ki so se porivali in nekam poskakovali kakor na plesišču, da se je celo živahna Anica zgražala in menila: »To pa v cerkvi ven* dar ne gre!« Po polnočnici je zbral Valentin spet svoje otročiče in veselo so odšli proti domu. Po poti so srečavali vsakovrstne lju* di. Tu so nekateri, ki se niso ničesar u* čil, pa vse znajo, kritizirali pridigo, češ da je bila za sveti večer prestroga; tam so se nekateri pijanci norčevali iz božje službe; tam zopet so se nekateri razposajenci podili za dekleti; srečali so celo nekoga, ki je bil v sveti noči ta* ko pijan, da ni mogel stati na nogah; iz obcestne krčme se je usula družba do* slednih brezbožnežev, ki so sveti večer prepili in se norčevali iz vsega božjega v znamenje nekakega protesta proti roj* stvu Kristusovemu. Očetu Valentinu je bilo tako srečavanje zaradi otrok muč* no. S pogovori o polnočnici, o petju, o jaslicah, o pridigi, o zvezdah na nebu in s polglasnim petjem božičnih napevov je skušal odvrniti pozornost svojih otrok od nevšečnih prizorov, ki bi utegnili škodovati nedolžni mladini. Stanko je pa vse slišal in še nikdar ni tako bridko občutil: »Veliko je lju* di, ki nimajo dobre volje!« Svetcnccne sanjs Smrekarjevi so legli k počitku. Stan* ko še dolgo ni zaspal. V mladem ideal* nem srcu je obnavljal spomine svetega večera. »Sveta noč, blažena noč«. »Kaj se vam zdi«.,. »Glej zvezdice«... »Ang lsko petje«,.. Božična pesem ga je uspavala. Svetla noč, še nikdar tako. Na majhni višini stoji. Pred njim pravi živi betle* hemski hlevček. Resnično sv. Jožef, Ma* j rija, Dete v jaslicah, za njimi živ nčeta. ' In Jezus tako lep; čez ramo snežnobeli , trak z napisom »Knez miru«. Pod njim cesta, na njej dolga proce* | sija vsakovrstnih ljudi v vseh mogočih oblekah. In vsi ti so na poti k Detetu in njego* vi Materi. Najprej vidi nepregledno vrsto pape* žev, škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic. Popadali so pred Detetom na kolena in pozdravili: »Ave, Knez miru? Ti si nas poklical, Tvoji smo živi in mrtvi«. In so šli mimo votline naprej. Za njimi je bilo nekaj kraljev in vo* diteljev ljudstev. Tudi ti so se vrgli v prah pred Mater z Detetom in pozdra* vili: »Ave, Knez miru, Tebi naj služimo mi' in naši narodi!« In so šli naprej. Za njimi so prišli stari in mladi mo* žje z velikimi in majhnimi knjigami in so pozdravili: »Ave, Knez miru, Tebi naj služi vsa naša znanost!« Nato so prišli ljudje, ki se jim, je vi» delo, da so umetniki, in so se poklonili Detetu: »Ave, Knez miru, Tebe naj sla* ve in poveličujejo vse umetnosti!« In vesela mladina je prišla in vzklika* la: »Tebi, Knez miru, naša nedolžnost, naše petje in veselje!« Za njo pa možje in žene rezmršenih las v raševini. Na tleh si pokrivajo ob* jokane obraze in govore: »Pozdravljen, Knez miru! Odvzemi nam grehe in daj nam svoj mir!« In so šli. Kdo so pa ti skrivljeni' in obrabljeni ljudje? Nepregledna je njihova vrsta. V globoki ponižnosti se klanjajo Dete* tu in zagotavljajo: »Vse naše težko de« lo bodi Tebi posvečeno, Knez miru!« Stanko se je zgrozil. Mimo so prišli vsakovrstni pohabljenci, bolniki, ra* njenci, gobavci, strgani in premraženi ljudje, drugi vsi ognjeni v divji vročici, nekateri vsi krvavi, kakor da so pravkar ušli krvoločnim roparjem. Stanko je bral v šolah o vsakovrstnih grozotah, videl pa kaj takega še nikdar ni. Tudi ti reve* ži so šli in se vrgli pred betlehemski hlevček in pozdravili Dete: »Ave, Knez miru, Tebi vse naše trpljenje, naše ra* ne, naša kri!« In Stanku se je zdelo, da jih Dete reši gorja, pa so šli tudi oni s svojo be* do naprej. In gledal je sočutno za njimi'. Medtem je pa odšel sprevod že daleč mimo. Kam romajo vsi ti ljudje? V daljavi je videl hrib. Komaj vidni so bili na njem trije križi. Sprevod se je bližal gori. Toda glej, nebo postaja čedalje temnejše, divji oblaki se podi* jo po njem. Že švigajo strele in grom se oglaša vedno strašneje. Ves hrib, ki se na njem zbirajo skrivnostni romarji, je pozorišče strahovite nevihte. »Kaj bo iz teh ubogih ljudi«? se je izpraševal v nedopovedljivi grozi, ko se je naenkrat zjasnilo in se je nad hribom s tremi križi prikazala čudovita mavri* ca, ki se mu je zdela kakor lepa cesta, na katero je zavila dolga procesija. In mavrica se je obrnila prav nad nje* govo glavo in se izgubila. Pred njim pa — med hlevčkom, ki je izginil, in goro, ki je ni več videl, se je prikazalo velikansko božično drevo, ki je segalo od zemlje do nebes. Na vrhu drevesa je videl čudovito solnce. Še nikdar ni mogel gledati v solnce, zdaj pa je gledal in je videl v njem prestol in na prestolu nedopoved* ljivo mogočnega in ljubeznivega Kralja, ki je imel zapisano na čelu: Knez miru. Poleg njega je stala lepa Gospa, kakr* šne še ni videl svet. Odeta je bila v soln* ce, nogo z zlato rožo je imela na srebr* Uredništvo in uprava želita cer¬ kveni in svetni gosposki, vsem podpornikom, sotrudnikom, naro¬ čnikom in bravcem ter vsemu našemu ljudstvu veliko milost dobre in v vsem blage volje, da bodo de¬ ležni tudi tistega miru božjega Deteta Jezusa, ki ga svet ne more dati. \? novem letu - svetogorskem*’- blagoslovi nas vse Devica in Mati Marija I Stran 2. SVETOGORSKA KRALJICA Štev. 1. ni luni in okrog njene glave je bil ve* nec najlepših raznobarvnih zvezd. Na glavi je bila dragocena krona z napi« som: Kraljica miru. Na čudovitem drevesu so bile obešene 'vsakovrstne zvezde, ki so bajno raz* ] svetljevale prostore med vejami, ki so j ■bili kakor neizmerne dvorane, lesketa« I joče se V najdivnejših barvah kakor pa« lače iz samih dragocenih 'kamnov. In v tistih dvoranah so se sprehajali ■ljudje iz dolge procesije. Kako je bil 'vesel 'Stanko, ko je videl, da so bili vi« j deti prav posebno odlikovani in blaže« | ni tisti, ki so se mu v procesiji najbolj | .smilili. In po dvoranah so letali krasni otro« ' čiei in rajali ven in noter, gori in doli, ter prepevali z zvonkimi glasovi: »Ringa, ringa, ringa, raja! Knez miru svoj god obhaja«. In župnik Peter se je prikazal na priž« niči in pogledal čez naočnike ter z moč« nim poudarkom dejal dvakrat zapore« doma: »Ti in samo ti imajo dobro vo* Ijo in zanje je kraljestvo Kristusovega miru. Amen«. »Kaj se vam zdi, pastirčki vi«?, je pel oče Valentin, ko se je napravljal k ju« tranji maši. Stanko se je prebudil in težko mu je bilo po lepih sanjah, dobno slovesnostjo in ob enakem boga« stvu sveč kakor pri polnočnici. In mar« sikateri Parhamerjevi prijatelji so se spričo cesarjeve razburljivosti in stro« gosti jožefinskega državnega katolieiz« ma bali najhujšega zanj. On pa ni nobene zinil naproti lju« dem. Božjemu Detetu pa je rekel: »Samo tebi na čast in na ljubo sem storil to, ne pa cesarju na kljub. Ti to dobro veš. In če si vzel nekoč v zaščito spokomico Magdaleno zaradi njene »potratnosti« proti varčnim koristoljubnim dušam v evangeliju, mene ne zapustiš. Mere lju« bežni do tebe si ne pustim predpisovati j od . nobenega Kaunitza in niti od kake« ga Jožefa ne.« V/ENCESLAV BELE: (OOJŽLCna, djDJ^oA&i£jOu Cesar Jožef II. — tako so nekateri trdili — je bil v velikih rečeh malsnko« sten, v malenkostih pa čezmerno siten. Njegov sodobnik pruski kralj Friderik II. ga je v šali imenoval »brat cerkov« nik.« Nadčloveško je delal noč in dan. Bil je prvi uradnik in največji pisar v svoji državi. Vse je hotel sam imeti v rokah, vse voditi, vse vedeti, vse izko« ristiti v javni blagor in zopet z vsem varčevati. Medtem ko so'številni prefri« gani špekulanti ob razpuščenih santo« stanih obogateli v milijonarje, je cesar Izračunal, koliko goldinarjev bi se lahko prihranilo, če bi pri službi božji varče« vali s cerkveno obleko in kadilom in posebno s svečami na oltarjih. spodu vsega sveta. Vsi pobožni so se veselili z njim. Toda ne prav vsi. Navzočih je bilo nekaj cesarju hlap« čevsko zvestih strašljivcev in pobožnja* karjev. Tudi oni so hoteli biti krščanski in katoliški, toda ne bolj kot je to nad vse milostno dovoljevalo cesarsko mini« strstvo. Tem je bilo težko in tesno pri srcu, ko so gledali, kako vedno več sveč vzplamteva. V srcih so tiho ugovarjali zoper vsako soudeležbo pri tem uporu proti cesarskemu svečnemu odloku. In eden je bil med njimi, kateremu je srce tako cesarsko zvesto utripalo, da se ni mogel več zadržati. Šel je k nekemu kancelistu ministra Kaunitza, velikega Prišel je novoletni sprejem dunajske duhovščine. Vsi so čakali v dvorani na dvoru. Ni bilo malo zaskrbljenih pogle« dov, ki so se obračali v Parhamerja; ba« li so se težke nemilosti cesarjeve. Pola« goma so se bližnji odmaknili od njega, tako da je ostal sam. Bali so se pač, da bi utegnilo od cesarske nevihte tudi njih kaj zadeti. Po dvorani je zadonelo znamenje viš« jega dvornega maršala, ki je naznanjal prihod njegovega veličanstva. Vratna krila so se odprla in vstopil je cesar, spremljan od nadvojvod, ministrov in dvornega osobja. Običajni voščilni nagovor je imel naj« starejši mestni župnik. Potem je Jožef kratko odgovoril ter obšel dvorano in z vsakim spregovoril kako besedo. Sedaj je stal pred Parhamerjem, kate« rega je osebno poznal, kakor tudi veči« no drugih dunajskih duhovnikov. »Parhamer,« je rekel, toda njegove besede niso zvenele kaj posebno jezno in tudi njegov pogled ni bil strog, »Par« Na podlagi teh računov je nekega dne J z mnogimi hudimi kazenskimi grožnja« mi razglasil, da »iz razlogov varčnosti« ne sme na enem oltarju goreti nikdar več. kot šest sveč, tudi na najvišje praz« nike ne. Prišel je božič 1738. V župni cerkvi j Marijinega rojstva na Dunaju se je ime« la vršiti polnočnica. Tam je služboval tedaj prošt Parhamer, bivši jezuit (te« daj je bil jezuitski red razpuščen in pa« tri so se morali oprijeti dušnega pastir« stva), duhovit, neustrašen in iskreno pobožen mož, ki je bil na Dunaju viso« ko spoštovan. Že dolgo pred polnočjo je drlo ljud« stvo v njegovo cerkev, da je bila napol« j njena do zadnjega kotička. Deset minut j pred začetkom službe božje je prišel 1 cerkovnik iz zakristije in začel prižiga« ti sveče: tri, štiri, pet, šest na glav« nem oltarju, kakor je bilo »postavno«. Toda cerkovnik je prižigal dalje in da« lje; lučka za lučko je zagorela in kaj j kmalu je žarel in se blestel ves oltar v | siju neštetih, veselo žarečih sveč, kakor j nekdaj. Pozlačeni kipi in okraski na ol« 1 tarju so se blesteli in lesketali v bajni lepoti. In vsi so pri tem bajnem blesku misli« li: »Luč žari danes nad nami, kajti Go« | spod nam je rojen.« In prošt Parhamer, z iinfulo na glavi in v sveta oblačila odet, je pristopil k oltarju in je pobožno pel polnočnico v čast novorojenemu Zveličarju in Go« Stenska slika sv. Treh kraljev v predvojni baziliki na Sv. gori j«© prostozidarja in sovražnika Cerkve, in , ovadil Parhamerja zaradi njegove veli« j ke in očite nepokorščine zoper. cesarja | in državo. Kancelist je moral to poro« čhti naprej; tako je zadeva prišla do Kaunitza in on je ogorčen in razjarjen poročal o vsem cesarju samemu. Cesar pa ni bil na sam božični praz« nik razpoložen za jezo. Rekel je: »Za novo leto pride Parhamer voščit; takrat se spomnim tega.« Groza hlapčevskih duš je še narastla, ko je Parhamer tudi dopoldansko slo« vesno mašo pel v svoji cerkvi s po« hamer, kaj pa moram slišati o njem? On je potratil nad 50 sveč pri eni maši,« »Dovolite milostno, cesarsko veličan« stvo, bil je pač sveti božični praznik«, je odvrnil Parhamer po svoji krotki in mirni navadi. »Da, božič; toda, ali on ne pozna na« še določbe?« Tu spregovori Parhamer prisrčno to« plo in preudarno hkrati: »Ko se je ro« dilo vaše cesarsko veličanstvo, so bili Dunajčani tako veseli, da so razsvetlili vse mesto. Nobena ulica ni bila neraz« svetljena in tudi najrevnejši ljudje niso varčevali z lučjo. In. na dvom. samem. jo. gorelo na tisoče in, tisoče sveč. Zakaj bit torej ne smelo goreti ven kot šest sveč' na rojstni dan Kraitjat vs-ehi kraljev, na« šega Zveličarja?« Čisto tiho je bilo> v dvorani, ko je Parhamer tako govoril;, počasi in dobro« dušno. i In cesar Jožef? On je gledal smehljajoč premetenega govornika, mu iztegnil: roko- naproti in rekel samo: »Je pač pater- Parhamer!« S tem je bila vsa zadeva, opravljena. In če tu ali tam ni dopadlo to- kaki ma; lenkostni hlapčevski duši v uradniškem) fraku, ni to veliko škodbvalb.. Pkrhamer je imel od tedaj mir im v njegovi cerkvi je za čast božjo in njegovo- sveto> dari« tev vladala glede sveč popolna svoboda, ne da bi ga kdo zaradi tega’ nadlego« val. Ko je prošt Parhamer po- tem: spreje« mu prišel nazaj v svojo cerkev,, je po« tMimi.taslavii i Smrtna kosa neizprosno kosi po na« ših že itak redkih duhovniških vrstah. Spet je prav bridko- zamahnila in njena žrtev je postal kanalski gl dekan: msgr. V. Bele. Vest je vse njegove znance — in kdo med nami ga> ni poznal? — tem bolj pretresla, ker pač nihče ni mogel pričakovati, da bo tako krepak mož v najlepših letih tako naglo omahnil in legel v hladni, grob. Gotovo pod vplivom težkih advent« nih dušnopastirskih naporov ga je v to* rek 13. decembra napadel; mrtvoud, ki mu je ohromil pol telesa. Prepeljali so ga v goriško bolnišnico, kjer se je pri* družila pljučnica in je dne 19. XII. po« poldne zatisnil oči za vedno. Pokopali so ga ob veliki udeležbi ver« nega ljudstva in duhovnih sobratov v četrtek 22. XII. na pokopališču v Šem« pasu, kjer počivajo tudi njegovi starši. Rodil se je kot učiteljev sin na Viš« Ti: e viku v gradenski župniji v Brdih dne 25. junija 1887. V mašnika je bil posve« čen 26. julija 1911. Pri novi maši mu je pridigal sedanji škof na Krku dr. Jo« sip Srebrnič. Služboval je kot kaplan v Črničah in v Podmelcu, kot vikar na Ponikvah od 1. 1914 do 1922, ko je bil imenovan za župnika dekana v Kanalu. Za njegove zasluge na cerkvenem polju je prevzv. g. knez in nadškof goriški predlagal sv. Stolici, naj ga odlikuje s častjo monsi« gnorja, kar se je zgodilo 1. 1935. Poleg skrbnega in razumnega dušne« ga pastirstva je gojil leposlovje. Neko« liko let je urejeval knjige Goriške Mo« liorjeve družbe. Koledarji in naši listi so posejani z njegovimi leposlovnimi črticami, povestmi in pesmimi in spisal je tudi lepe šmarnice »Rože Marijine« Bil je tudi marljiv sotrudnik našega klekrail pred jaselee in zahvalil Zveli« carja z-a to, da se je tako hudo grozeča zadeva 1 tako zelo lepo rešila. »Si samo nvafo) Deteee,« tako je molil k božjemu Jezuščku’, »toda res je, da so ti vsa ne« besai podlbžna z vsemi cesarji in oblast* niki tega sveta. Bod’i hvaljen in moljen na veke!«« Če: prideš kedaj rrai Dunaj, ljubi čita* tel’j, in- boš imel kaj časa, obišči cerkev »Marijinega rojstva«.. In če stopiš v za* kristijo, lahko vidiš tam Parhamerjevo sliko. Visi’ nad neko omaro. Nekdanji jezuit in pTošt je tu naslikan v hermeli* nu- in vijoličnem- talarju, s škofovskim križem na> o vratni verižici in s prelat* ski m’ prstanom na roki; z obraza mu žari moc ih zdravje: Pod to podobo’ sto* j: mala štirioglata steklena skrinjica; če pa- od bliže' pogledaš, vidiš v njej pravo, resnično človeško' lobanjo, ki je od sta* rosti vsa- rjava' in - s suhim vencem ©ven* eana: Td- je Pa-rhamerjeva lobanja.. lista. Oskrboval je ponatis Črvove sve* rogorske zgodovine, priobčil to in ono pesmico: ter napisal razne članke, ki jih bomo nekatere še objavili. Tudi ta številka ima več njegovih prispevkov. 0 Beletovera literarnem delu bo treba še- spregovoriti. Naj ob koncu še omenimo, da je vsa* ko- leto na Kronanico pripeljal vso se* daj ovdovelo In silno potrto kanalsko duhovnijo na Sv. goro. Ob teh prilikah je imel' peto sv. mašo ter je po dolgem romanju peš še goreče pridigal o Mari* ji. Nebeška Mati, ki jo je na toliko na* činov proslavljal, ga je gotovo podpi* rala v zadnjih urah in milostno spre* vedla v večnost. Vrlemu dušnemu pastirju in prosvet* nemu delavcu podeli Jagnje božje, ki mu je posvetil zadnje pesmice, večni mir in pokoj, njegovima težko prizade« tima sestrama Zorki in Milki tolažbo, duhovnikom pa mnogo novih obratov, ki naj izpolnijo težke vrzeli v njihovih vrstah ter jim omogočijo bolj mimo de* lovanje v teh dneh, ki stavijo zlasti na duhovnike in njihovo zdravje veliko večje zahteve, kakor si mnogi verniki mislijo. Počivaj v miru, dragi gospod Vencelj! + Alfonz Blažko. Družina Žvokelj iz Branice se zahvaljuje vsem, ki so ka« karkoli, stali ob strani rajnemu g. župni* ku Alfonzu Blažku in mu izkazali pri veličastnem pagrebu zadnjo čast. Beg jim poplačaj vso požrtvovalnost! Smrt pobožnega in vztrajnega ro* mar ja. V Komnu je umrl v visoki sta* rosti 81 let Martin Tavčar. Pokojnik j* bil do zadnjega čvrst, obhajal je še po* Steno svoj 81. god in je še pred kratkim pravil, da želi iti obiskavat svojo hčer v Jugoslavijo. Zakaj se ga spominjamo v našem listu? Pokojni Martin je bil naj* brže najvnetejši romar v naši deželi, saj je bil leto za letom najzvestejši obi* Juli) Zeyer (Poslovenil Marko Kranjc) Vrt Marijin Pesem o Materi (Nadaljevanje.) VIII. BETLEHEMSKO DETE. Marija je bdela z vso neizmerno globočino svoje presvete duše in vso to dušo kakor morje svetlobe izli¬ vala pred Stvarnika v tako vzvišeni molitvi in hvali, da tega človeška beseda v svoji pomanjkljivosti niti v sen¬ ci ne more izreči... Polnoč je stala v temni tajni na nebu in se klonila nad zemljo... Tedaj se je v hipu vsa votlina napolnila s prasvetlobo, pred solncem ustvar¬ jeno, in Devica je kakor zvezda plavala nad zemljo... Njeno belo oblačilo, proniklo s svetlobo, ji je plulo lahno krog lilijnega telesa kakor poletni oblak, od lune prožarjen, in skalnate stene votlinine in strop so ču¬ dežno izgubili vso telesnost v navalu duhovnosti, pre¬ vevajoč v tem velikem trenutku svet. In Marija je, povzdignivši oči k nebu, zagledala globino nebes, kjer so se kakor morski val nepojmljivo belih žarkov leske¬ tale mirijade čistih duhov, božjevzvišenih, ki so Boga molili ter njej klicali: »Zdrava! Zdrava!...« In njene oči so se oslepljene od blišča sklonile nazaj k zemlji in sama je priplula zopet na zemljo, lahno kakor lilija, ki jo veter nežno položi v travo... In glej, pri nogah ji leži njen novorojenec! Včlovečeni Bog in sin njenega telesa! Kakor luna tiho vzide iz vrat večera, tako je izšel Sin človekov iz njene lilijske čistosti. In Dete je zaplakalo! Tako je Bog vzel nase bedo človeštva. Tu je postala Marija zemeljska mati, ki se ji srce stiska ob joku detetovem. In sklonila se je k sadu svojega deviš¬ kega telesa ter ga dvignila kvišku, kakor se naj človek dvigne iz praha k Bogu. In povila ga je v bore plenice in položila v jasli, da bi ga grel topli dih vola in osla. In zopet se je sklonila nad svojim detetom ter ga vzela tl : ‘ahlo pritisnila na srce in ga dojila, ogrnjena v plašč, /*’ lijoč ji od glave do nog. Ta tenki plašč, padajoč ji od ©i lena k zemlji, zagrinjajoč njo in Dete, je bil pre¬ daja sli id svetom in njo... Pod njegovimi gubami je >ila san a v sveti tajni s svojim Bogom in okrog vse- nir... P< d plaščem Marija in njen sin — zunaj ljudje, ’»ei !b. angeli... To je bilo mesto, odločeno ji od ve- Koir.aj„ Tedaj se Jožef i rebudi in vidi jasni sij za zaveso; približa se in zagleda Marijo z Detetom, kako oba pla¬ menita v slavi. Neizmerno spoštovanje ga prešine, srce mu v radosti zavriska in z velikim glasom hvali Boga v višavah. Toda iz velikega spoštovanja noče pristopiti bliže, dokler mu Marija ne pomigne s sladkim nasmeh- ljajem in položi sveto Dete v roke... In Jožef poklekne in v blaženosti zaplaka... Zunaj v temini pa je ležal svet ljudi in ni slutil, da je njegova svetloba že vzšla! Le nema priroda je iz glo¬ bočine drhtela. Na livadah so čudežno vzklile cvetke, skozi noč je lilo nikdar slišano sladko ptičje petje in iz skal so vrele zvezdojasne vode. In zemlja je v svo¬ jem predivnem osrčju zadrhtela od radosti, da je za- dobil odrešenje človek, ki je postal iz njenega sirovega ila. In tema se je tresla v svojem veselju, da se je v Ri¬ mu v glavnem templju veliki malik lažiboga prevrnil s podstavka na tla ter se razbil na kosce... Nad votlino Maharino se je prikazal velik, svetel oblačni steber in svetil v tiho dolino, kjer so spali pa¬ stirji pri svojih čredah. Svetloba je iz oblaka zasijala tako močno, da so se možje prebudili in si začudeni meli oči ter drug drugega spraševali, kaj bi to bilo. Te¬ daj se jim je zazdelo, da po nebu leti svetel meteor. Toda kmalu so videli, da je to velik angel. Njegove be- loblesteče perutnice so ga nesle z nebesnih višav k njim; kakor velikanski orel jim je stal nad glavami tn zaklical z močnim glasom: »Ne bojte se, ker prinašam vam veselo novico! Danes se je narodil obljubljeni vam Odrešenik! Naj¬ dete ga v votlini, kamor vodite svoje črede, kadar vas Štev. 1 SVETOGORSivA KRALJICA Stran 3. skovalec naših Marijinih svetišč. Naj* značilnejša poteza njegovih romanj pa je bila, da je romal, kakor se je naučil v mladosti, tudi še sedaj: peš. Skoro vsako leto je bil peš na Sv. Višarjah, na Sv. gcjrii je bil pa še letos. Naj počiva v miru dobri mož! Nebeška Ma« ti, h kateri je tako rad romal, ga tam •gori v nebesih gotovo ne bo pozabila. Smrt plemenite žene in dobre matere. Dne 27. novembra je v Gorici, mimo v Gospodu zaspala gospa Terezija -Mercina, soproga znanega zvonoslovca in profesorja v pok. g. Ivana Mercine. Rodila se je v Ajdovščini v ugledni dra« ržini Kolarič. Dosegla je častitljivo sta* rost 88 let. Lani sta s svojim soprogom, ki je skoro enako star, praznovala bi* •serno poroko. Pokojnica se je odliko« vala po svoji srčni dobroti in iskreni vernosti Svojemu možu je bila na dolgi -življenjski poti najvdanejša tovarišica, -svojim otrokom pa zares krščanska ma< ti. Njene zemeljske ostanke so prepe« Tjali v Goče, rojstni kraj g. profesorja, kj er bosta v skupni grobnici čakala čas« titljivegia vstajenja. Gočani, ki so ji ko Trsta vrnil na svoj Krk, k:er je naslednik drugega goriškega rojaka«ško» fa, nepozabnega krščanskega buditelja in borca dr. Antona Mahniča, ki je bil doma iz Kobdilja na Krasu. Oskrba bolnikov — sveta dolžnost. Sedanje goriške bolnišnice nimajo za« dostnih in primernih prostorov, zato so še pred letii na Šempeterski cesti na» sproti umobolnice začeli graditi novo, res orjaško bolnišnico. Dozidali so pa samo surovo zidovje in potem so dela ustavili; zmanjkala so sredstva. Sedaj je ministrski svet dovolil 9 milijonov lir za izgraditev in ureditev te prepo« trebne bolnišnice. Upamo, da bodo kmalu začeli z delom in bo v do« glednem času srečno rešeno vprašanje goriških bolnišnic. Vsa dežela se tega veseli, posebno pa bolniki Svetogorski božič (Iva.) Je Mati božja nam Jezuščka dala, na Sveti gori je z Njim obstala; v naročju prečistem-v" oltarju leži, Devici Mariji na smeh se drži. Marija ga gleda, tako govori: »Glej ljudstvo primorsko, kako te časti; že štiri stoletja pred tabo kleči, podobno pastirčkom nekdanjih je dni!« Potem mu Marija prisrčno veli, naj vernemu ljudstvu svoj mir podeli. Je Mati Marija nam Jezuščka dala — , Bogu naj za to bo vsa čast in zahvala. Iz svetogorske zgodovine redovnike vsakterih napadov, krivic in preganjanj. Popolni obseg teh vladarskih odlokov navaja o. K. Pasconi v svoji zgodovini od str. 5.-19. Hranili so se ti odloki pozneje v arhivu oo. frančiškanov na Ko¬ stanjevici. Želeti je bilo še pripravnega kraja za bolne, onemogle in o- starele menihe, ker precej viso¬ ka lega v pozimskem času ni kaj ugodna bolehavim in je tudi zdravniška pomoč predaleč. Naj¬ bolj pripravno mesto za hospic in domačo bolnišnico je bila sta¬ ra vas Solkan ob podnožju Sve¬ te gore, kake dobre pol ure od Gorice. Gospod Jeronim Zweier, Sol¬ kanec, proda z dovoljenjem go¬ riškega glavarja Rajmunda Feba Thurna 1. aprila 1590, gvardija- nu o. Bernardinu Lopariniču v ta namen hišo v Solkanu, ki so jo potem z dovoljenjem cesarja Ferdinanda II. prezidali v hospic in domačo hišo, bili zelo dragi in je biila marsikomu tudi požrtvovalna dobrotnica, so ji priredili Tep, sijajen pogreb, kii ga je vodil vipav« skr g. dekan. Na zadnji poti jo je sprem« ‘Ijala velika množica, pevci so ji pre« tresljivo peli, domači g. župnik se je pa z iskrenimi besedami poglov.il od nje. "Naj ti bo, blaga žena, nebeški Oče bo* gat plačnik! Nova sv. maša. V nedeljo dne 18. dec. so imeli v Sv. Križu na Vipavskem vesel ljudski praznik, kajti pred oltar Na j višjega je stopil nov duhovnik in naše vemo ljudstvo smatra vsak tak dogodek za prav poseben praznik, ki se ga spominja iz roda v rod. G. Fr. Valič iz Plač, pater kapucinskega reda, je ta dan v svetokriški župni cerkvi pel svo« jo prvo sv. mašo. Želimo mu obilo uspe« 'hov in božjega blagoslova pri delu v vrtu Gospodovem! Dan matere in otroka. Dne 20. derem« ' fona smo letos šestič obhajali' po 'gej • državi dan matere . in otroka. Posebne • svečanosti so bile v Rimu, kamor • e bil •odšel iz vsake pokrajine po en z,kon* • ski par, ki je z naraščajem najbo.j fcla« goslovljen. Goriško deželo sta zastopa« ' la zakonca Jakob Peršič in njegova žena Marija iz Sp. Tribuše. Svojega velikega nadškofa ne bomo nikoli pozabili! Dne 28. novembra je bi« la sedma obletnica smrti nepozabnega, /svetniškega goriškega nadpastirja dr. ;Sedeja. Kljub slabemu vremenu je, ka« kor vsako leto, prihitelo na njegov grob na Sv. goro večje število duhovnikov. ‘Njegovi zemeljski ostanki počivajo, ka« kor je vsem znano, za velikim oltarjem s ve tog o rsk ega svetišča in so pod mi« lostnim varstvom svetogorske Kraljice. Kakor pri duhovščini je tudi v vsem ljudstvu tisti dan zaživel topel in hva« ležen spomin na velikega našega ver« skega očeta in vodnika. D is o k obisk. V začetku meseca de« cembra se je mudil v Solkanu tamošnji rojak, sedanji krški škof dr. Srebrnič. Solkanci so svojega odličnega sovaščana z veseljem lin'navdušenjem sprejea. Po kratkem bivanju se je prevzvišeni pre« Go. frančiškani na Sveti gori imajo svoje nasprotnike in dobrotnike. Skalnica je vedno bolj zaslu¬ žila ime Sveta gora, ki je sčaso¬ ma izpodrinilo prvotno ime, in sicer, kakor se zdi, že brž spo¬ četka božje poti. Kedaj prav se je »Skalnica« začela »Sveta go¬ ra« imenovati, je težko natanko določiti. Bavčarju je to ime že znano (1622.) Bržkone so začeli kmalu po prikazni iz prva posa¬ mezni tako imenovati ta milost¬ ni kraj. Dobivali so vedno več posnemovalcev, dokler se ni pr¬ votno ime izpodrinilo vsaj pri vnanjih, ker domači so še dolgo pozneje ta hrib imenovali »Skal¬ nica«. Molitve pobožnih redovnikov so se začele razlegati na posveče¬ nem mestu. Zdelo se je, da se srečujejo in občujejo nebeščani z z emljani na tej Sveti gori. To¬ da kjer Bog svoje svetišče po¬ stavi, skuša brž tudi peklenšček prištuliti svojo kolibo. Razni hu¬ dobneži so začeli zlobno nadle¬ govati ponižne menihe. Zavoljo tega se obrne o. gvardijan Mari¬ jan Bosenski vnovič do vladar¬ jeve milosti ter prosi, da bi bile pridobljene pravice zavarovane pred posvetno hudobijo. Vladar srčno rad usliši pravično proš¬ njo ter potrdi s pismom iz Grad¬ ca 25. febr. 1574. dano darilo, sprejme redovno družino na Sveti gori v svoje posebno var¬ stvo in zažuga z največjo vla¬ darsko nemilostjo vsem, ki bi se drznili kakorkoli si bodi motiti ali nadlegovati njegove varovan¬ ce v njihovih pravicah. Enako pismo je bilo ponovljeno 1. 1583. Na prošnjo o. Dominika An- dreassija, komisarja bosenske province, je obdaril Ferdinand III., nadvojvoda avstrijski, s pis- (Nadaljevanje.) mom iz Gradca 31. jan. 1609. sa¬ mostan na Sveti gori z mnogimi svoboščinami, oprostivši ga vsa¬ kršne robote, miitnine, colnine, sploh vseh javnih butar, ter jim dovolil, po mestnem ustavu po¬ birati miloščino od hiše do hiše. Povod temu odloku so bile men¬ da sitnosti in nadležnosti, ki so jih tedanji posvetnjaki prizade¬ jali menihom; kajti prisiljeni so bili pozneje še enkrat vložiti pri¬ tožbo do Ferdinanda I., tedaj že rimskega cesarja, da bi jim že vendar enkrat bilo mogoče mir¬ no uživati tolikokrat zagotovlje¬ ne pravice. Potrjene so jim bile vnovič vse dotedanje pravice in svoboščine s pismom iz Gradca 31. avgusta 1652. Vsaka dobra stvar najde svo¬ je sovražnike in škodljivce; tudi na božjih poteh se le prerad za¬ leže škodljiv mrčes in poganjajo strupene gobe. Umazani dobič- ti so ji ugodna prilika, da zbi- I ra judeževe groše. Kako prido¬ bi, ne vpraša; samo da ima. ! Večkrat satan, zakleti sovražnik vseh svetišč, pripeha svoje suž¬ nje ravno na take svete kraje, da bi posvečeno mesto omade¬ ževali z grdobijami in ostudnost¬ mi in bi romarsko pot pristudili j pobožnemu ljudstvu. Gostilni¬ čarji in barantači so pogostoma posredniki hudičevi pri teh pe¬ klenskih namerah. Svetogorskim menihom je pri¬ zadevala ta božjepotna golazen mnogo skrbi. Obrnili so se v tej zadevi do cesarja Leopolda I., ki jim je s pismom iz Gradca 12. dicembra 1672. potrdil prej¬ šnje pravice in ostro zapovedal, da nima nihče krhati njihovih pravic in svoboščin. Posebno pa je prepovedal vse nepoštene kup¬ čije in dvomljive gostilnice ter potrdil samostanu pravico izbi- rati, postavljati in odstavljati prodajalce in gostilničarje, ki so pa morali stalno stanovati na Sveti gori. Zagrizeno sovraštvo sosedov in prekanjena hudobija bržčas le še nista dala ubogim menihom miru, če sodimo po dveh pismih cesarja Karola VI. iz Gradca 20. nov. 1732 in 2. ma¬ ja 1736, katerega so preganjani redovniki že v tretje prosili po¬ moči. Z omenjenima pismoma se je cesar na vso moč potegnil za pravice samostanske družine ter obenem zapovedal goriškemu na¬ mestniku, da naj po tolikih ce¬ sarskih ukazih varuje in brani _Kilajskizid Vzemimo še eno primero, da bomo bolje razumeli veličino zvezdnatega ne« ba. 300 let pred Kristusom so trije kitaj« ski knezi dali zgraditi tri velikanske zi« dove, da bi obvarovali kulturo svojih narodov pred poplavo divjih tolp s se« vera. Leta 220. pr. Kr. pa je kitajski c e« sar dal združiti te tri* zide v enega sa« mega, ki mu pravimo »Kitajski zid.« Ta obrambna zgradba ima v zgodovini ve* lik pomen, kajti odbila je naval divjih severnih tolp in dala preseljevanju na« rodov smer proti' zapadu, j Kitajski zid je spodaj 8 m, na vrhu J pa 5 m širok, tako da lahko po njem j vozita drug poleg drugega dva voza. Visok pa je ta zid 16.50 m, torej kakor kaka hiša na dve nadstropji Zgoraj je tudi močan, poldrag m visok zid. ki je služil branilcem kot ograja, za katero so se mogli popolnoma zavarovati pred i napadalci. Nadalje se je dvigal nad tem ; mogočnim obzidjem vsakih 500 m mo« čan stolp, ki je služi kot opazovališče Blagodušni grof Thurn, goreč častilec M. B. in velik prijatelj frančiškanskega reda, je podaril kasneje solkanskemu hospicu s pismom 8. aprila 1630 lep, plo¬ dovit kos sveta, katerega so pre¬ delali v krasen vrt, zasajen z žlahtnim sadjem in rodovitnimi trtami. Pri hospicu je bila tudi kapelica svetega Antona Pado- vanskega, ki je bila zavoljo tes¬ nobe 1. 1734. skoraj čisto izno- va prezidana in razširjena. Ka¬ pelica je imela tri oltarje: sv. Antona, sv. Križa in sv. Frančiš¬ ka Seraf., lepo zakristijo, čedno opravo in orgle. V njej se je po¬ sebno gojil III. red sv. Frančiška. (Nadaljevanje prihodnjič-) in jačja obrambna točka. Tudi stolpi so imeli večinoma visokost dveh nadstro« pij nad zidom. Po večini je Kitajski zid iz trdega kamna, mestoma pa tudi iz opeke. V njem je 300 mlijonov kubičnih metrov gradbenega materiala, s katerim bi mo« gli zgraditi 113 tako orjaških piramid, kakor je Keopsova. Ta zid se vije nepretrgoma čez hribe in doline, čez reke in potoke v dolžini 2450 km, t. j. tako daleč, kolikor znaša zračna črta od Londona do Carigrada. Ce bi njegovih 300 milijonov kubičnih metrov postavili v eno vrsto, bi mogli z njo 7 in pol krat oviti ravnik naše zemlje. Tovarna, ki bi izdelala vsako sekundo po eno opeko, bi morala delati 46 stoletij, da bi dovršila 300 milijonov kubičnih metrov opeke. Kitajski zid je nedvomno naj »grom* nejša zgradba sveta in je bil v svoji do« bi nepremagljiv trdnjavski pas. Lahko si torej misliš, koliko človeškega dela in žrtev je zahtevala ta zgradba. Zvezdnato nebo oznanja slavo božjo (7. nadaljevanje.) prežene s paše zimski dež... Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so svete volje...« In angel je izginil. Pastirji pa so se radovali, ta pre¬ prosta, Bogu pristopna srca, in govorili: »Stopimo gor v Betlehem, da naše oči vidijo, kar nam je sporočilo oznanilo!« In so šli in našli Marijo in Jožefa in zagledali speče Dete v jaslih. In v hipu so njih preprosta srca umela, kar je tako težko umeti svetni modrosti, in so poklek¬ nili ter hvalili Boga in solznati, od nežnočutnosti komaj dihajoči so zrli na Dete. In Marija, ginjena do dna duše, jih je blagoslavljala s svojim sladkim pogledom in si žapisala oni blaženi trenutek v globočino svojega mate¬ rinskega srca. IX. KRALJI Z JUTROVEGA. Malopridni kralj Herod se je za stenami svojega gradu silno prestrašil. Ker prišli so k njemu in mu spo¬ ročili: »Ves Jeruzalem je napolnjen z velikim nemirom. Z Jutrovega so prišli trije kralji. Sijajno je njih sprem¬ stvo, zlato in srebro takorekoč teče po njih stopinjah, biseri in smaragdi žare kakor iskre na njihovih obla¬ čilih in njih vedenje je skrivnostno.« Oddahnivši se od strahu se je Herod leno nasmeh- Tin in zaželel, da pridejo ti kralji k njemu v goste. In v jutranji senci se je pomikal njih sijajni sprevod tV° ŠU v grad ter pozdravili Heroda in rekli: »Vpra¬ šaš, kaj nas vede v tvojo deželo. Kralj se je narodil Ju¬ dom. Videli smo njegovo zvezdo in smo ga prišli molit.« Tedaj se je Herod znovič močno ustrašil in vpra¬ šal: »Kje je? In kje se je narodil?« Kralji pa so rekli: »Mi ne vemo in zato tudi vprašujemo, kje je.« In He¬ rod je naglo sklical pismarje in duhovne ter jih izpra¬ ševal o starodavnih prerokbah. In so mu rekli: »Pisano je, da se Mesija narodi v Betlehemu.« V nemiru in ne¬ gotovi bojazni Herod zopet vpraša kralje z Jutrovega: »Po čem sodite, da se je že rodil ta kralj?« — »Videli smo njegovo zvezdo,« odgovore. »Tako svetla je, da so vse zvezde neba v njenem žaru otemnele. In ko smo jo zagledali, smo vedeli, da se je narodil kralj, obljubljeni od Boga Izraelu, in kakor ti pravimo, prišli smo ga molit.« Še večji strah spreleti ničvrednega kralja Heroda, vendar je zatajil svojo tesnobo. Priliznjeno samo reče: »Pojdite torej in iščite dete in ko ga najdete, mi nazna¬ nite, ker tudi jaz ga hočem moliti.« In so odšli. In z nočjo je prišla čudovita zvezda, ki so jo bili zagledali na Jutrovem. In jih je vodila in ob¬ stala nad votlino, kjer je bilo Dete Jezus s svojo ma¬ terjo. In so poslali svoje sijajno spremstvo v mesto, sami pa so vstopili ponižno in tiho v votlino ter po¬ kleknili pred Marijo, držečo Dete v naročju, in se do tal priklonili pred Detetom, pogreznjenim v spanje. In duh jih je prešinil in začeli so govoriti. Prvi izmed njih reče Mariji, dotaknivši se s čelom roba njenega plašča: »Žena, ožarjena s slavo nebeško, ki boš povzdignjena nad zvezde, ti si druga mati člo¬ veštva! Ti studenec milosti, vrt rajskih vonjav! Eva je vrgla temno senco greha na človeški rod, ti pa si po- gazila kačo s svojo peto. Po tebi, blesteča vrata nebeš¬ ka, se povrnemu k Očetu! Odrešeni narodi zemlje bo¬ do klicali in slavili tvoje ime. Ozri se milostno na me! Jaz sem Melhior, kralj v Nubiji, in prinašam tvojemu sinu dar: zlato, dar bodočemu kralju, ker vem, da to dete ustanovi kraljestvo, ki bo trajalo na veke vekov!« — Tako je govoril in položil zlato k nogam Device. In drugi je privzdignil sklonjeno glavo ter govoril: »Zdrava, mati Mesijeva! Posoda nebeške milosti, po¬ soda izvoljena od začetka vekov, upodobljena od roke Modrosti! Zdrava mati Besede, beli glogov cvet! Cvet nedolžnosti, vzcvetel na trnu človeških tug! Eva je po¬ rodila žalost in nam privedla smrt, ti, Devica radostna, pa si prinesla življenja sad! O šotor svetih bogoslužnih dišav, slajših ko cimon in balzam arabski! Ti upanje sveta, o sladkost, o roža skrivnostna, blesteča na dre¬ vesu Jesetovem! Zdrava plamenica, ki svetiš z višjo svetlobo njim, ki blodijo v temotah! O rosa tolažbe, o zora naših nad! Ozri se milostno na me, o izvoljeni šo¬ tor Svetega Duha! Jaz sem Baltazar, moje kraljestvo je Gadolija. Tam teče z dreves najbolj dehteče kadilo. Prinašam ga v dar tvojemu detetu, ker njegovo bo več¬ no duhovništvo v človeštvu!« In kralj je položil kadilo k nogam Device. In tiho je govoril tretji izmed modrih: »Marija, trta nebeška! Ti si nosila sveti grozd, da bo vržen pod težko stiskalnico križa! Žal krvi tega grozda! Toda blažen, kdor se bo napojil z njegovim vi¬ nom!... Jaz sem Gašpar, Tarzis se imenuje moje kralje¬ stvo in v žalosti prinašam za tvojega sina dar, bridek dar in vendar tako sladek: miro — ker bo žrtev! — Ka¬ kor moje solze zdaj, tako bodo tekle solze vsega člo- veštva nad trpljenjem nedolžne žrtve. Tudi tvoje sve¬ te oči bodo plakale, o lilija, od meča zadeta! O usmj- ^tran. 4 SVETOGORSKA KRALJICA Štev. 1. Zdaj pa preudari, da bi mogli napra* ' 'ti i z enega kubičnega km kamna tri kitajske zide in bi nam še preostajalo 100 milijonov kubičnih metrov. Ker obsega luna več ko 22 milijard km 3 granita, bi mogli iz njene tvarine postaviti 74 milijard Kitajskih zidov. Kako daleč bi segal zid, ako bi vse te zidove združili v enega? Da moremo odgovoriti na to vpraša« nie, se moramo poslužiti zvezde, ki je neprimerno oddaljenejša od tiste, ki srao se je poslužiili; ko smo govorili o egiptovskih piramidah. To je Centavro* va Alfa,, t. j. zvezda Alfa v znamenju Kentavra, ki je našemu solncu najbližje solne® itn se vidi s prostim očesom. Zvezdoznanci imajo od nekdaj nava* do, da si predstavljajo zvezde posamez* rih skupin združene s črto med seboj. T ako dobijo razne oblike in znamenja, Zgoraj (krog) zemlja, spodaj (hribovje) u a I t z dobro mero domišljije spominjajo r, ;i razne predmete, po katerih potem i* menujejo dotične skupine zvezd, n. pr. ..namenje tehtnice, voza, dvojčkov, škof* pjona, centavra itd. Posamezne zvezde ene in iste skupine imenujejo S črkami grške abecede: alfa, beta, gama, delta itd. Največja zvezda v znamenju centavra je Alfa, o kateri govorimo. Dejansko je nekoliko bližja od Alfe nieka druga zvezda, ki so jo radi tega imenovali a« stronomi »Proxima«, t. j. »Najbližja,« toda ta je s prostim očesom nevidna. Zvezdoslovci so razdelili zvezdnato nebo v več pasov ali razredov, ki jih je doslej 21. Vsaka naslednja vrsta je oddaljenejša in ima večje število navi* dežno manjših zvezd od prejšnje. Zvez« ds od prvega do šestega razreda se vi* dijo s prostim očesom. V jasni noči se ti zdi, da je nebo posejano z neštetimi zvezdami, katerih število se ti zdi čeda« lje večje, čim dalje gledaš v globine zvezdnatega neba. V resnici je pa šte* vilo zvezd prvih šest razredov pravi nič v primeri z ostalimi, ki se vrtijo v brez* mejnih breznih vsemira. Vsaki vidni zvezdi odgovarjajo bilijoni s prostim očesom nevidnih zvezd. Do pred 150 leti, ko je slavni astro* iiom Herschel zgradil prvi velikanski teleskop, so poznali samo prvih 6 raz* redov zvezd. Tudi treh velikih planetov Urana, Neptuna itn Plutona in 1000 ma* lih planetov našega osolnčja niso še po> znali in nič niso vedeli o ogromnih da* ljavah, ki nas ločijo že od najbližjih ne* premičnic. Veliki astronom Bessel je bil prvi, ki je 1. 1838. mogel z največjim naporom zračunati oddaljenost ne* ke nepremičnice v znamenju laboda, ki je od nas oddaljena 92 bilijonov kilome* trov. Do nje bi rabil brzovlak več ko 100 milijonov let. Zvezde 7. vrste moremo videti z do* brim daljnogledom, zvezde ostalih vrst pa le z mogočnimi teleskopi in fotogra* fičnimi refraktorji naših dni. Zvezda »Proxima« v Centavru spada k 8. razredu in je teleskopična zvezda. Zato je nam najbližja s prostim očesom vidna nepremičnica Alfa Centauri. Ta je | 882 krat večje solnce od našega in več i ko 1146 milijonkrat večje nebeško telo j od naše zemlje. Ta veličastna zvezda j prvega razreda je 41 bilijonov km odda* ljena od nas — torej 270 tisočkrat tol.* ko kakor solnce, t. j. 270.000X150 mili* jonov km. Brzovlak bi prišel do Alfe Centauri z brzino '100 km ffa uro v 470.000 stoletjih. Več ko 3400 solnčnih sistemov kot je naš bi imelo prostora drug poleg druge* ga med našo zemljo in Alfo Centavro* vo. Krožni prostor, t. j. premer poti naj* oddaljenejšega planeta' našega solučnega sistema Plutona znaša 12 milijard km, t. j. 130 stoletij brzovlaka. Na peti do Alfe Centauri bi se mogli vsi planeti 3400 solnčnih sistemov kot je naš nemo* teno vrteti okrog svojih solne. Le premišljuj še in še veličino stvar* stva in njegovega Stvarnika, kajti čim višje pojme boš imel o svojem Bogu, tem bolj boš vreden velikega daru svo* j ega uma in časti, da se imenuješ otrok božji. (Nadaljevanje prihodnjič.) Svetogorska kronika AVGUST. 28 * Veliko romarjev iz najrazličnej* šib krajev, kakih 1500 oseb in 1000 sv. obhajil. Ob 6. je prispel g. župnik Ciril Sedej z romarji iz Števerjana. 31. * 15 mladeničev K. A. iz Azzana (Concordia) im 23 mladenk iz Carpene* to Pozzuolo (Udine),. SEPTEMBER. 1 * Ta mesec je od nekdaj najbolj obiskovano naše svetišče. Na večer je prišlo 57 članov K. A. iz Felletis (Vi* dem). 3. « 40 romarjev brez duhovnega vod* stva iz Percotto (Videm). 4. * Približno 3000 romarjev im 2500 sv. obhajil. V večjih skupinah so prišli romarji iz Terzo d’Aquileia, 300 iz Vr* tojbe, zbor iz Domberga, ki je pridno tekmoval z vrtojbenskim. Popoldne je bilo slabo vreme, pa vkljub temu so prišle številne skupine Marijinih otrok z vse dežele na Marijin kongres, o ka» terem smo že obširno pisali v oktober* ski številki lanskega leta. 5. * Sklep Mar. kongresa, popoldne 40 mladeničev K. A. iz Pozzuola (Videm) z njihovim rojakom novomašnikom Leonom de Anna. Lepo je, da prihaja* jo novomašniki tako radi k nebeški Ma* teri po blagoslov za svoje duhovniško delovanje. 7. * Iz Belvedere pri Ogleju 40, iz Oleis (Udine) 33 romarjev. Že zjutraj so začeli prihajati romarji za praznik rojstva Marijinega. Več duhovnikov po* iriaga v spovednicah, za petje pa skrbita zbora iz Prvačine im Cerovega. 8. * Danes je tu 3000 romarjev. Med njimi so tudi romarji iz Rive d’Acano, ki jim mašuje župnik zaderske stolnice msgr. Marij Novak. Popoldne je pripe* ljal g. župnik Zaletel 100 romarjev iz Vojščice, ki jim je p. Sofronij nedopo* vedljivo ginljivo pridigal o zaupanju, ki ga moramo imeti do Marije. 9. * 90 romarjev iz Rive d’Arcano. 10. * Iz Latisane 40 mož K. A. 11. * Prišli so sledeči romarji: 200 iiz Vrem, 30 iz Golaca, 30 iz Trsta, 30 iz Povoletto, 200 iz Barkovelj, ki so skr* beli tudi za lepo petje ob 10. in popol* dne. Vseh romarjev kakih 4000. Popol* dne številni novi romarji: 40 aspirantov K. A. iz župnije Pavia (Videm), 170 iz Vipavskega Križa, 30 iz Breginja, 80 iz Brestovice, 72 iz Štanjela, 60 iz Avber* ja, 30 iz Device Marije v Polju (Ljub* Ijaoa). Vsi ti romarji so prišli s svojimi dušnimi pastirji in ob 19. uri je bila zanje lepa pobožnost. Rli je treba našemu vernemu ljudstvu kakega priporočila za naš list v jubi¬ lejnem letu svetogorske božje poti? Žaljivo bi bilo misliti, da bo kaka j dobra krščanska hiša brez njega. NAROČNINA ZA L. 1939 JE L. 5,- Preplačila se hvaiežno sprejemajo, kajti svetogorska bazilika se odeva v slavnostno obiačilo, da dostojno pro¬ slavi Marijo ob 400-letnici Njenega 1 prikazanja Urški FerligojevL I 1 ; "T|—- ITT ' I .H——^Tl ' ~ T" ' 'I '"I f TO IN ONO | Za vsakdanji kruh. Prispevki za družinske doklade. V koledarju Goriške Mohorjeve družbe Je izšel zelo jasen iin koristen članek o družinskih dokladah, na katerega vse delavce z družinami opozarjamo. Dobi* li smo vprašanje, ali marajo kmečki go* spodarji tudi prispevati za družinske doklade za svoje dekle? Če gre za služ* kinje, ki opravljajo samo ali pretežno dela v družini, jim ni treba prispevati. Morajo po prispevati (po 9 lir meseč* no), če dekle opravljajo samo ali pre* težno dela na polju ali pri živini, zakaj v tem slučaju jih postava prišteva med kmetijske dninarje — in ne med dru* žinske služkinje. Najemnina se sme zvišati samo s sodu nikovim dovoljenjem. Da zaščiti revne stanove, je vlada z zakonom od 16. ju* nija t. 1. za tri leta prepovedala povišati najemnine. Narodna zveza hišnih po* sestnikov je sedaj izdala navodila, ka* ko naj se ta postava tolmači Izjemoma gospodar najemnino lahko zviša, in si* cer 'v dveh slučajih: a) če je bistveno izboljšal poslopje ali stanovanje, tako da je njegova vrednost zrastla; b) -če je občina določila, da mora gospodar pla* čati takso radi zvišanja vrednosti ne* premičnin, V obeh slučajih pa mora go* spodar vložiti na okrajnega sodnika (pretorja) prošnjo za dovoljenje, da sme Zvišati najemnino. Novi predpisi za kolesarje. Vse kole* šari, kmalu ne bo več hiše brez biciklat Dvokolo je postalo posebno za naše de* lavce in delavke, ki morajo vsak dan točno ob določeni uri biti v tovarni, prava življenjska potreba. Dne 10. no* vembra je vlada sklenila izdati nove predpise, kako morajo biti biciklji o* premij eni. Vsak bicikelj mora imeti spredaj svetilko (reflektor) z belo sve* tlobo, okoli svetilke pa rumen senčnik. Zadnji blatnik mora biti od zunaj belo pobarvan (da se ponoči vidi) in na njem mora biti pritrjena rdeča luč. Ta posta* va bo stopila v veljavo dne 10. maja 1939. Od tedaj bo moral vsak bicikelj biti tako opremljen. Prodajati se bodo smeli samo biciklji, ki bodo tako oprem* Ijeni, kot ta postava ukazuje. Vsak bi* cikelj bo moral vedno, ponoči in podne¬ vi imeti predpisane luči, da bodo straž* > ni organi kolesarje lahko nadzorovali. S Namen teh predpisov je, da se prepre* či ali vsaj zmanjša veliko število ne* sreč, ki se dogajajo pri sedanjem ved* no bolj rastočem prometu z avti, mo* torji in biciklji, posebno še v večernih urah. Mohorjeve knjige. Goriška Mohorje* va družba prosi čč. gg. poverjenike, naj preostale knjige vrnejo najpozneje do 15. januarja. Mnogi udje, ki so se pre* pozno vpisali, želijo knjige prejeti. Zdrava duša v zdravem telesu. Prikašljala je starka zima — vseh vrst bolezni v košu ima. Z nastopom mraza pazi, da boš imel gorke noge. S tem preprečiš bolezni v glavi, ušesih, nosu, očeh, grlu itd. — Dalje varuj se prepiha: gorak ne sedaj na mrzlo; primerno bodi oblečen; ko greš iz gorkega prostora v mrzel, ne di* ha j skozi odprta usta; ko prideš gorak domov, vzemi gorak čaj! Previdnost te najbolj obvaruje! Nahod: spij kozarec gorke oslajene li* monade in lezi za nekaj časa v ogreto posteljo. Zadostuje tudi 2*3krat vonjati am oni jak po 30 sekund. Prehlad: spij naenkrat skodelico gor* kega lipovega čaja z malo medom in ru* mom. Pomaga tudi vonjati amonijak — kot zgoraj. Hripavost: čebulo sesekljaj, ogrej in zveži jo na vrat. Kašelj: čebulo kuhaj na sladki vodi in je popij večkrat po eno skodelico, gor* ko seveda, in istočasno drgni si prsi in hrbet z prerezano čebulo. Mrzlica: jej oranže (pomaranče), pij čaj iz povitka (beli slak) ali jesenove skorje (60 gr. na 1 liter vode) ali ovšo* vega luba ali brinjevih jagod in še moč* nejši je, če dodaš česminov lub. Vnetje dihal (bronhitis). Znaki: v za- četku piska v dihalih kakor skvarjene- orgle, potem hrhlanje, močan kašfšlj„ občutek rane pod prsnico: Zdravljenje: bodi v gorki sobi,- pij: gorke čaje (lapuh, pljučnik, lipa, itd.; devaj tople obkladke na prsi! Če sluz duši,, deni v velik lonec za 1*2 pesti je* dilne sode (bicarbonato di sodio) in. vdihavaj soparo ogrnjen s toplo odejo 10*15-minut; shladi se počasi. Pljučnica milejša, ko se katar razširi iz dihal na manjše pljučne vejice. Pazi na tri stvari: 1) da bolnika ohraniš pri moči (mleko, juhe, čaje); 2) ker srce peša, dajaj bolniku čaje z medom (škra* da*raba, melisa, rožmarin (pa ne pre* močan), meta; kurja črevca —• kdor mo¬ re, naj prilije konjaka, tudi konjak sam —; poprova meta in vse mete itd.; 3) treba je izločiti sluz (katar): lapuh na mleku, jedilna soda — kakor zgoraj. Priporočajo namočiti zvite rjuhe v 20 stop. gorki vodi, oviti prsi in bolnika toplo odeti, kar je treba vsaki 2 uri pre* noviti in ga tačas drgniti —■ v hitrici — po prsih. Bolnik naj za časa bolezni spreminja lego (na desni, na levi, sede). Pljučnica — prava. Glavni znaki: gla* vobol, mrzlica, zbadanje, težko dihanje, kri v pljuncu, kašelj. Pazi na trojno: r pobijaj mrzlico (kakor povedano prej); 2) skrbi za moč srca (kakor povedano prej); 3) lajšaj bolečine z obkladki sve* že skute, ki naj bo pri otrocih in starih mlačna, in skušaj bolnika obvarovati pred zaprtjem (vsak dan vsaj 2 žlici- olivnega olja). Opomba. Čaji z obilnim medom (lipa,, lapuh, mat. dušica, pljučnik) najbolje učinkujejo, ako dodaš X listov lobo- dičja (ilex aquif.). V sili je dober tudi čaj samega lobodičja. Gorke obkladke • delaj s starodavnim, pa tudi zanesljivim, lanenim semenom ali moko, dalje s, skuto, kislim zeljem, kislo repo, cunja* mi, namočenimi v 20 stop., gorki vodi s- kisom (4 žlice na 1 liter vode). Soba naj ne bo pretopla, soparen zrak prija bolniku. Če je katar obilen, rabi jedilno sodov kakor prej povedano. Svetogorski meh za uganke in za smeh Star napis - ZER « ADVENA - - VIM - CASTRA - - TAM - PILATI - - LISKO - F VIT - - NON - EA - 1539 Z dovoljenjem cerkvene oblasti. Uredništvo in uprava: CONVENTO MONTE SANTO. Odgovorni urednik: P. Guglielmo Endrizzi Tiska: Prem. Štab. Tip. L. Lucchesi * Gorizia ljena, prosi za nas, da nas na dan sodbe ne obsodi, am¬ pak nas sprejme v hišo večne luči!« In med tihim jokom je položil miro k nogam Device. Marija je molčala in resno zrla nanje in kakor hlad¬ na senca ji je padla V dušo beseda tarzijskega kralja. Vendar jasno te besede umeti še ni mogla in senca je izginila. In priklonivši glavo, je le zahvaljevala kralje s smehljajem, kakor jutro jasnim, in sladkim kakor vonj vrtov spomladi. In Dete Jezus se je prebudilo ter iz naročja svoje matere z velikim, zvezdožarnim pogle¬ dom zrlo na kralje, ki dolgo niso mogli odtrgati svojih oči od obličja Detetovega... V nemem navdušenju so ga ponižno molili... Slednjič so se pripravili na odhod. Marija se je prijazno in ljubeznivo od njih poslovila, Jožef pa je šel z njimi iz votline pod žarno nebo, da jih pelje v mesto. Pogledali so kvišku: zvezda, ki jih je vodila z Jutrovega v Betlehem, je bila izginila. — Baltazar reče: »Kje je votlina, ki ji pravijo Maharina, po nekdanji dojilji Abrahamovi?« In Jožef jih je peljal k prastari terebinti, šelesteči nad votlino Maharino. In modri z Jutrovega so se pod njenim temnim, košatim vrhom molče zatopili v glo¬ boko premišljevanje. Potem pa so vstali, se ozrli kviš¬ ku ter dvignili roke k nebu. In skozi tiho noč je pla¬ val njih svečani spev čez gore in doline, čez širno plan h kipečim goram. Njih oči so se polnile s solzami ra¬ dosti. In te solze so se kakor rosa lesketale v svitu zvezd, ki so se k njim pradedje modrih kraljev skozi stoletja raziskovaje ozirali, v zmoti k njim molili in peli in s hrepenenjem, sicer nejasnim, pa vendar nepopisno jmočnim, med njimi iskali in pričakovali one zvezde, ki se je bila zdaj končno prikazala kot luč-vodnica po ažurnih livadah nebeških, da obstane nad izvoljenim krajem, kjer se je narodil Zveličar sveta. In vse ono davno hrepenenje, davno upanje in za¬ hvala, Bogu končno dana, vse to je drhtelo v petju mo¬ drih z Jutrovega in kakor tok navdušenja se je dvigal spev k nočnemu nebu... Petje modrih je zamiralo, ven¬ dar se ni izgubilo v prazen molk. Njegov glas je zbudil odmev v srcih pastirjev, v bližini pasočih. In prihajali so od vseh strani, visoke postave, ogrnjene v bele pla¬ šče, grobe, doma tkane. V velikih obrisih so se ob sre¬ brnem lesketanju zvezd pojavljali iz mraka. Bliže in bliže so prihajali, možje preprostih src, tiho kakor pri¬ kazni, in v njih očeh je sijala pobožnost, sorodna zvo¬ kom pesmi modrih kraljev. Kakor začarani so posedli eni v visoko travo, na raztreseno kamenje, drugi stali oprti na debla oljk, tuintam naredko rastočih, in molče upirali oči na čudne može z Jutrovega, ki jih je bila zvezda privedla sem... In kralji so se zopet usedli pod terebinto k tihemu razgovoru. Baltazar reče Jožefu: »Kako čarovita je tem¬ na noč, ki s svojimi krili veje mir na Betlehem! Tako vlažna, sanjava je v moji deželi, kadar se skloni na jasna jezera, kjer se zibajo beli lotosi... Kako često sem v teh tajinstvenih nočeh razglabljal o zagonetki stare pripovedke, ohranjene v izročilu mojega ljudstva... In današnja noc mi je razjasnila staro uganko in zvezda, ki nas je vodila, je zlati ključ, odpirajoč mi vrata iz stolpa nevednosti... Bil je mlad knez, pravi ta pripovedka, ki je preisko¬ val pomen sveta. Na svojem potovanju zablodi v kraj prekletstva, v brezdno večnih muk. Toda komaj pri¬ de tja, zaveje prijeten hlad, plameni pekla se upokoje, rosa ohladi pogubljenim čela in olajšava kakor vrelec balzama izleči njih trpljenje. Zadivljeni se ogledajo in njih radostne oči zagledajo prikazen popolnega člo¬ veka ter vidijo, da veje ta olajšava iz zaslug njegovih čednosti. Tedaj pa plane eden bolnih slug smrti k mla¬ demu knezu in mu reče: ,Zablodil je tvoj korak sem. in s teboj je prišla olajšava. Pojdi odtod, popolni, k radostim, ki so plačilo tvojih čednosti! Te na, ki jih vi¬ diš pred seboj, prepusti mukam, ker, resnica, godi se jim po zasluženju!’ Toda obsojenci so vroče prosili: ,Stoj še, stoj! Tvoj: dih nas noživlja in odganja našo bridkost! O pravični, stoj! Od Boga ljubljeni, usmili se!’ Tako so klicali. junak čednosti reče slugi smrti: ,Odpovem se radostim nebes! Ostanem in če treba, trpim z njimi, ker ne V°' znam večje utehe ko lajšati bridkosti. In če sem kedaj za svoja dela zaslužil plačilo, naj bodo sadovi mojega, zaslužen ja v zveličavni delež njim, ki trpe kazen za svo¬ je grehe!...« Baltazar je umolknil, potem pa rekel: »Zdaj vidi®’ da je bila ta starodavna pripoved temna prerokba, k a ' kor naša zvezda, dolgo pričakovana. Prišel je iz neb? s On, »Ki je«, da vzame nase grehe sveta in jih izbris® ter ozdravi staro rano vsega človeštva. Kako se j® ' z ' polnila stara prerokba!« Bilo je tiho. Vsi so zamišljeno molčali. Toda zdaj cf zadoni skozi tišino mogočen glas, govoreč: »Izpolnj er * e so vse prerokbe in zdaj je prišel zadnji prerok, da P° loži pečat na delo prerokov!« (Nadaljevanje prihod tv’-)