-*«    192   SM-
Zaznamovani dnevi
(Spisal J. Štrukelj.)
XII. Sv. Miklavž.
V
/^ajrno črno zaznamovan dan je imel Blagajev Stanko. Pa ne zaradi malen-
\Xj^; kosti si je tako vtisnil v spomin tisti nesrečni dan, ampak zadela ga
1J4T* je zares velika nesreča.  In kako nepričakovano se je to zgodilo, pa
tako vesel  dan je  bil poprej!   Toda sedaj je že pretrpel; le njegov oče in
njegova mati se še z žalostjo spominjata vsako leto sv. Miklavža, ko samevata
brez otrok, saj sta imela samo Stanka, in sedaj tudi njega ni, in hiša je tako
prazna .. . Barčica, ki jo je poleg drugih igrač dobil Stanko zadnje leto o
sv. Miklavžu. še visi na steni, a Stanka ni več, deset let ga že ni.
,,Kak korenjak bi bil sedaj že lahko naš Stanko", tako zdihuje Blagaj te dni pred sv. Miklavžem sedeč pri peči. Njegova žena pa si otožno podpira glavo in molči. Kaj pa bi tudi koristilo govoriti? Kar smrt vzame, vzame za vedno.
Pred desetimi leti je bilo pa drugače pri Blagajevih! Stanko se jc veselil Miklavževih darov in sam ni vedel, kaj bi ogledoval. Kdo bi mu za-meril, če je želel tudi drugim otrokom pokazati svoje zaklade? Malo je bil pa tudi radoveden, kakšne stvari je prinesel Miklavž sosedovim otrokom, zato mu ni dalo doma mirii, moral je proti večeru nekoliko po vasi. Da bi ne bil šel!
Pri Tomaževih je bilo zbirališče otrok. Domačih je bilo pet, drugih pa tudi toliko, mcj njimi poredni všemetov Nace. Njemu Miklavž ni bil prinesel drugega, kakor dve repi. Seveda s tema ni mogel mnogo bahati, pa če sam ni imel kaj pokazati, skušal se je okoristiti s stvarmi, ki so jih prejeli drugi. Nič kaj rad mu ni nihče izročil svoje dragocene reči — saj tako je bilo vse, čeprav samo v očeh dotičnika — pa Nacc je znal govoriti, da ne bo nič poškodoval, da bo samo pogledal, samo potehtal, samo poskusil, samo po-kazal, kako se mora držati ali privezati. Posebno všeč mu je bila sabla Tomaževega Julija. Ni odnehal, dokler je ni dobil v roke. A sedaj je ni hotel izročiti. Juliju je šlo že na jok, Nace se je pa vojskoval s sablo, da mu je ni mogel vzeti. In kakor je že navada pri otrocih, polagoma se je začela prava vojska za sablo. Navsezadnje se je Juliju posrečilo, da je prijel Naceta za roko, a sable mu pa le ni mogel vzeti sam, zato je poklical na pomoč Stanka. Ta je res pomagal, a je tudi okusil, kaj je vojska. Nace je namree mahal in suval s sablo ter dregnil z njo Stanka v levo oko. Tega je za-skelelo, da se ni nič več mešal v boj, ampak si zatisnil oko in jokal.
,,Ali te je hudo?" popraševali so ga drugi.
,,E, kaj bo to! Jaz bi se še nc ztnenil ne!" pa se je ustil Nace, ki ga je pa vendar-le skrbelo, kaj bo, če ga je nevarno poškodoval. Kri Stanku ni tekla, otroci so imeli vse polno igrac, Stanka je bilo tudi malo sram, da bi jokal, zato je bila ta vojska kmalu pozabljena, in tudi Stanko se je po-lagoma umiril, dasi z levim očesom ni mogel nič pogledati. Tolažil se je,
4*
-*g    194    8*-
da bo že odleglo, čc prej ne, po noči. Vcndar je bil pobit, ker ga je oko tako čudno bolelo.
Seveda doma ni nič povedal, ampak prikrival, dokler je mogel. Malo čudno se je zdelo starišem, kako da ga igrače tako malo vesele; ker pa niso slutili nesreče in ker ga niso posebno opazovali in mislili, da je samo zaspan, šli so zgodaj spat, dasi se druga leta Stanko ni mogel ločiti od igrač.
Drugo jutro pa Stanko še vedno ni nič videl na levo oko; bolclo ga je vedno bolj, zato je moral povedati, kaj se mu je zgodilo pri Tomaževih. To sta se očc in mati prestrašila! Nič drugega ni kazalo, kakor dobiti voz in iti k zdravniku, zakaj oko nc trpi šale, zamuda bi se morda ne dala po-praviti. Zdravnik je oko pregledal, dal Stanku knjigo, naj poskusi brati samo z levim očesom, zato mu je desno zatisnil, pa — nič ni razločil, šc toliko ni vidcl, ali je knjiga na prav ali narobe. Poškodovanje je bilo nevarno; oko mu sicer ni bilo popolnoma pokvarjeno, toda gotovo pa tudi ni bilo, bo li še kdaj videl z njim ali ne. Kaj pride vse iz otročje razposajenosti!
Vsak dan so morali Stanka voziti k zdravniku, pa le še ni videl. Zato jc zahteval čez teden dnij zdravnik, naj Stanku najamejo stanovanje v kraju, kjer je prebival zdravnik, ali naj ga pošljejo v bolnišnico, ker je potrcbno, da se po štirikrat na dan zdravi bolno oko. Stanko je moral v bolnišnico in ostal tamkaj šest tednov, toda oko je bilo izgubljeno. Premalo skrbno si je zavezoval oko, ko se je vozil mrzle zimske dni k zdravniku, zato se ni hotelo celiti.
Stanko je prišel iz bolnišnice, pa ni bil več prejšnji veseli Stanko. Ej, to ni malenkost — izgubiti oko! Kakšna drugačna nesreča ogreni Človeka samo nekaj časa, Stankova jc bila pa za vse življenje. Toda dnevi njegovega življenja so bili že šteti, še pred velikonočjo ga je pobrala vratinka, in sedaj že gleda Boga brez zapreke, tam ni slepote. Oče in mati žalujeta po njem; že deseto leto teče, toda kdo more trditi, da bi bila smrt Stankova v zgodnji mladosti res nesrečna? Kar Bog stori, vse prav stori.
Zaznamovanih dnij naj bo konec. Kaj naj rečem ob sklepu ? To - le dvojno: Varujte se, dragi moji, da si sami po svoji krivdi ne nakopljete nesrečnih dnij v mladosti. Da vas pa ne zadene kaj zla brez vašega za-dolženja, priporočujte se svojemu angelju varihu prav skrbno vsako jutro in vsak večer. Jaz pa vam želim samih prav v e s e 1 o zaznamovanih dnij! Zdravi — vsi!