V Trst, v Trst! Binkošti! Trtno cvetje se siplje na južna tla, ki jih je solnce poljubilo s toplim poljubom; na tla bratske ljubezni . . . Tovariši, ki vam v prsih bije še nepokvarjeno srce, prežeto visokih idealov, neomadeževano od cestnega blata — v Trst vas kliče geslo! Pojdimo k morju, kjer nas čakajo ljubeča srca tržaških bratov! Pogled sam na veličastno in brezmejno morje, svobodno življenje dihajoče, nam bo že jasno predočil kontrast med ničevim sovraštvom ničevih ljudi in silno ljubeznijo vserodeče prirode. Tam ob ohalah sinjega morja se nam bodo oddahnile duše za hip, za oni hip, ki često odtehta vrednost in vsebino celega življenja. Pogled v ognjevito oko tržaških tovarišev, vajenih hudega boja in častne zmage, nas bo utrdil v stanovitosti, dal natn bo poguma za nadaljne borbe. Tam ob morju si bomo prisegli vnovič zvesto tovarištvo vsi rni, v katerih rokah leži prihodnjost našega naroda, vsi mi, ki nas često ovirajo pri kulturnem delu najširjega pomena tujerodni nasprotniki in — žal — tudi rodni bratje! K morju kliče strel! Naj vas ta klic ne dohiti malodušnih, in blagoslov se bo vsul na pogumno četo. Ni sicer več nevarnosti, da bi zlezla naša ljudska šola v klasične razmere konkordatske dobe, ko je nos raznih inkvizitorjev vohunil celo po zasebnih knjižnicah učiteljev, kakor tudi bi nekateri radi zopet ustvarili to dobo vsaj v miniaturi v Sloveniji. Zarja nove dobe je zasijala z zmagujočimi žarki; krepak pih, nasičen najzvišenejših idej napredka in svobode, je zavel po deželi. Na noge tedaj, bratje, ki ste bistrejšega pogleda, vstopite v krog, podajte si zvesto desnico! Ne ozirajte se na trpljenje, saj pot napredka je pot trpljenja, in le pot reakcije je komodna. Prva mora biti strma in trnjeva, da se obrnejo od nje malovredni že začetkoma; in druga mora biti široka, da daje dovolj prostora — obsežnim trebuhom. Kaj trnje in trpljenje nam! Junaško srce se ga ne straši! Krepke roke odrivajo to trnje, da bo prostora za manj pogumne čete. In iz kapelj srčne krvi prvoborilcev bodo vzcvetele rože svobode ter zaznamovale pot, kod so oni nekoč hodili — preganjani kakor divja zver, izstradani in drhteči napora po vsem telesu, a ponosnega neupognjenega tilnika — višjim smotrom naproti. Ne ozirajte se ni na desno, ni na levo, pogled vam bodi uprt navzgor, kjer plamti baklja prosvete,, svobode, bratstval Naj vas ne moti zamolkli zvok, ki bobni iz polnih trebuhov, podajte si roke, in iz vaših junaških prsi naj zadoni vsepresegajoča pesem o zmagujoči ljubezni do rodne grude, do našega ljudstva; pesem o ljubezni, ki nevrnjena vse krivde oprošča! — Organizacija! Sveta naj nam bo ta beseda! Za njo delajmo, nji se pokorimo! Ne bo nam težko ne eno ne drugo, saj je v organizaciji rešitev. Organizacija je vsel Najhujše nas ne tepejo nasprotniki, najhujše udarce nam prizadevajo odpadniki iz naših vrst. Ali ti udarci, nanje bodo padli v prvi vrsti nazaj! Čujete stok malodušnih? Nanje že padajo! Bodi jim Bog milostljiv! Tovariši iz Kranjske, oči vsega slovenskega in slovanskega učiteljstva so v prvi vrsti uprte v vas! Če pade tudi ta ali oni — vsak boj zahteva svoje žrtve — ne omagajte! Vsi vi, ki so vam duše odprte in srca junaška, ne glejte ni na desno, ni na levo: pogled vam bodi uprt navzgor! K morju kliče strel! V Trst, v Trst!