J. Pehaček
Od kod so sanje?
Pred davnimi, davnimi časi je bilo na svetu še malo Ijudi. In še manj jih je bilo seveda v nebesih. Odrasli, ki so imeli srečo, da so prišli po smrti v raj, so znali to ceniti, ker so prej na zemlji mnogo izkusili. Bilo pa je tam nekoliko angelčkov, ki jih je vzel Bog v nebesa, še preden so se mogli dobro razgledati po svetu. ln tem je bilo v nebesih dolgčas.
Vse zabave so prinesli v nebesa šele Ijudje, ki so jih spoznali na zemlji. Samo da tačas še ni bilo ne kina ne nogometa. V nebesih so poznali samo rajsko godbo, in mladi angelčki so tmli prepevali v zboru. Ampak to je trajalo samo eno ali dve uri na dan, pa jih tudi ni bog ve kaj zabavalo.
Vzlic temu so hodili angelčki stra-šno neradi spat. Navsezadnje se jim ne moremo čuditi. Morate misliti, da v nebesih ni nikoli tema, neprestano žari velika rajska svetloba. Potem pa jim tudi ni nihče pripovedoval pred spanjem pravljic, ker jih še niso znali. Toda najhujše je bilo, da takrat nihče ni vedel,   kaj so sanje.   Niti Ijudem
niti angelom se ni v spanju sanjalo, in zato jih spanje sploh ni veselilo.
Zaradi tega so bili angelčki navadno vsak uečer hudo razposajeni. Imeli so veliko spalnico in tam so skupno spali. Na skrbi jih je imel sveti Pe-ter. Revež, ta je imel dela, preden jih je spravil v posteljice! In komaj je odnesel pete, že so se angelci žogali z blazinami iz oblačkov, da je perje kar letalo po spalnici.
Najbolj razposajen je bil angelček Tonček. Ni in ni hotel zaspati. Ko je bilo njegovih razposajenosti le že preveč, je sveti Peter sklenil, da si mora izmisliti zanj posebno kazen, da ga mora pošteno prestrašiti.
Ko je torej Tonček slednjič zaspal, je sedel k njemu in se dotaknil z roko njegovega čela. In Tonček je nenadno videl v spanju samega sebe, kako leti čisto nizko nad zemljo. Toda nekako težko je, letel. Moral je počivati na velikem vrtu z visokim sadnim drev-jem, kakršnega še v nebesih ni bilo. In zdajci je bil majčken kakor pti-ček. In kaj vidi? K njemu se plazi velika črna mačka in ga hoče popasti. Misli, da ji bo ušel, toda peruti so mu nenadno izginile. Hitro teče k dre-vesu in spleza nanj. Mačka za njim. že je skoraj v vrhu, toda drevo veno-mer raste, in Tonček pleza, da je že malone tik nebes. Misli, da bo že do-segel nebo, skoči, potem pa pada, pada v strašno globino.
Tonček je od strahu zakričal in se prebudil. Vsi so skočili pokonci in vprašali, zakaj se je tako ustrašil. Tonček je pripovedoval. Mislil je, da je bilo Dse tisto zares, ko pa je videl, da sedi na svoji posteljici in da se mu ni nič zgodilo, mu je bilo vse to strašno všeč. Ko je padal v globino, je imel tako prijeten, ščegetljiv ob-čutek, kakor na gugalnici ali na tobo-ganu. In to vendar veste: če človek le enkrat zdrsne doli po toboganu, bi se potem vozil od jutra do večera.
»Vidiš,« je dejal sveti Peter, »to so bile hude sanje, in jaz sem ti jih po-slal, ker nisi hotel iti spat. Odslej me ne boš več jezil, kajne?«
»Zdaj še bolj,« se je smejal Ton-ček. »Saj to je bilo tako veselo.U
Sveti Peter je videl, da spet ni nič opravil. Povrh so začeli še drugi an-gelčki prositi, naj jim tudi pošlje kake sanje. In vsem je bilo to tako grozno všeč! Sveti Peter jim je torej pošiljal sanje za plačilo namesto za kazen. In ko bi vi videli, kako se jim je vsak večer mudilo v posteljice!
Ko pa so bili malo večji, je dobil vsak izmed njih majhnega dečka ali drobno deklico na zemlji v varstvo. Tako so postali iz njih angeli varuhi.
Vselej, kadar so imeli službo pri svo-jih varovancih, so vzeli s seboj nekaj lepih sanj za svoje malčke. Mamice so bile radovedne, zakaj se otroci v spanju tako lepo smehljajo ali pa jokajo in se premetavajo. Da bi jim torej ne bilo tega žal, so prinesli an-gelčki včasih sanje tudi mamicam in očetom.
Ljudem je to ugajalo, smejali so se ali pa so si to na razne načine raz-lagali in si začeli sami izmišljati čudne in šaljive prigode. Tako so pri-šle na svettsanje in iz njih so nastale pravljice in pripovedke . . .