francoskih dekadentov. On ne poje več o oni stari svetovni bolečini, ki so jo romantiki tako opevali, njegov bolni pesimizem je iz dekadentske poezije gnilobe. Prav pravi kritik, da ,.Posmrtne počasti" delujejo na čitatelja težko in mučno, kakor da je vso noč prebdel poleg mrliča, kjer se razvija smrad voščenih sveč in telesa, ki je že začelo razpadati. ,.Posmrtne počasti" so duševni prehod iz nevrastenije v nevropatijo, iz literature na kliniko (,,Sopstvena svest mi lici na bednu panoramu", ,,U svesti mojoj istina ne vazi", ,,Ja ču rado kreten biti", ,,U košu-ljama belim parkom ovim, gdje bolnički se miriš širi jak . .."). To je skrajnja točka, do katere so v srbski književnosti prišli na lovu za originalnostjo, za redkimi in močnimi senzacijami in nepričakovanimi efekti. Skerlič obžaluje, da je v to strujo zabredel pesnik, ki je brez dvoma nadarjen, morda bolj kot njegovi drugovi, in da tako nerazumno in brez cilja trati svoje lepe sposobnosti, in je zato odločno nastopil proti tej nalezljivi bolezni, ki je prišla od zahoda, kjer je že propadla. Skerlič želi, naj bi se pesniki zopet vrnili k zdravi poeziji, in je temu posvetil članek: ,,Obnova naše rodoljubne poezije". Omenja rodoljubno pesništvo šestdesetih let in za primer navaja dva sedanja pesnika, A1 e k s i j a Šantičaiz Hercegovine in Veljka Petroviča iz južne Ogrske. V pesmih enega in drugega se kaže velika ljubezen do kmeta in zemlje, kjer jima je tekla zibelka.
Nadalje je pisatelj izpregovoril o dveh zbirkah črtic, ki ju je izdal pod naslovom: ,,Pod životom" (1905) in ,,Vitae fragmenta" (1908) eden boljših mlajših
Koncerti.
V prvem koncertu tekoče sezone (1909/10) smo imeli priliko slišati Hrvatsko pevsko društvo „Kolo" iz Zagreba pod vodstvom zborovodja g. Antona An del a. Spored vsega koncerta so tvorile izključno samo hrvaške izvirne skladbe, instrumentalne in vokalne. Zastopani so bili najmar-kantnejši skladatelji iz vseh dob, odkar se goji med Hrvati umetna glasba: Lisinski, pl. Zaje, Novak, Albini, Rosenberg-Ružič in Hatze.
Koncert je otvorila „Slovenska Filharmonija" pod vodstvom kapelnika gosp. Talicha ter izvajala Albi-nijevo overturo k operi „Tomislav". Albini, čigar ime in glasba slovi danes tudi že izvun ožje domovine — (opozarjam zlasti na njegovo opereto „Baron Franjo Trenk", ki jo proizvajajo letos v dunajski ljudski operi) —, se nam je predstavil kot soliden skladatelj in razumen inštrumentator. Vidi se mu, da je imel že precej opraviti z orkestri in da mu razne tajne posameznih inštrumentov niso neznane. Primerno dolga, v glavnih temah dobro kontrastujoča, v celoti lepo zaokrožena in vseskozi plemenita skladba je napravila najboljši vtis. „Slovenska Filharmonija" in njen inteligentni in energični kapelnik sta žela opravičene aplavze. Moški zbor „Kola" je  pozdravil  na
pisateljev M. M. Uskokovič. V teh zbirkah je več bolj slabih stvari, že večkrat povedanih pesmi v prozi; pisatelj želi biti tudi modern (naslov zbirki: ,,Za umorne ljude"), ali vsekakor se mu vidi, da je talentiran in bo, ko se bo nekoliko umiril, lahko napisal boljše in večje stvari. Pod naslovom: ,,]edan za-d o c n e 1 i (zakasneli) pesnik" ocenjuje Skerlič pesmi Dim. Gligoriča Sokoljanina, enega srbskih ,,poetae minores", ki je mnogo pesnil, toda so vse njegove pesmi brez vsake književne vrednosti. Tudi o pesmih Vojislava I. Iliča ml., ki je nekak voditelj srbske moderne, se Skerlič nepovoljno izraža, tako da bi se mu za dobro polovico njegovih pesmi moglo mirno reči: ,,da mu nije bilo potrebno na koricama potpisati se kao Vojislav I. Ilič-M ladji, jer nije bilo nikakove opasnosti, da se njegovi stihovi pripisu Vojislavu I. Iliču pravom, Vojislavu I. Iliču jedinom" (starejšemu, znamenitemu srbskemu pesniku). V članku: ,,,Stari' i , mlad i' u srpskoj književnosti" odgovarja Skerlič ravnoistemu Iliču, da je bil list ,,Srpski književni glasnik", ki ga on urejuje, vedno odprt vsem pisateljem, brez razlike let in šol; gledalo se je le na to, da je bilo ono, kar je kdo napisal, dobro. Sploh so bili tudi drugi srbski časopisi pristopni vsem pisateljem in bile v njih zastopane vse šole. Tolažilno je, da se je v javnosti malo poznala borba med starimi in mladimi.
S to knjigo je Skerlič zopet pokazal, da ume zdravo in trezno kritiko, in je s svojimi kritičnimi članki dobri stvari izvestno mnogo koristil.
Janko Barle.
koncertu zbrano slovensko občinstvo z jako udomačenim in priljubljenim dr. G. Ipavčevim zborom „Slovenec sem". Takoj po odpetih prvih taktih smo vedeli, kak zbor imamo pred seboj. Ne vem, če je kdaj kako slovensko pevsko društvo ta zbor lepše, bolj gladko in precizno izvajalo. A to je bil samo gorak pozdrav; kmalu nato smo culi pravo koncertno skladbo, Zajcev ognjeviti zbor „Crnogorac Crnogorki". Tu se je šele pravzaprav začel in sploh mogel razvijati impozantni moški zbor „Kola". Ne vem, kateri reči sem se bolj divil: čisti intonaciji, finemu dinamiškemu niansiranju, ritmični preciznosti ali čuvstvenemu pred-našanju. Mislim, da nam je vsem, ki smo bili pri koncertu, nastop moškega zbora „Kola" posebno impo-niral, in bi delali zboru krivico, če bi ga ne prištevali najboljšim moškim zborom, kar jih je sploh. Ženski zbor „Kola" je nastopil z ljubkim Lisinskijevim „Zborom Hrvatic" iz opere „Porin" (II. dejanje, 1. prizor). Preproste, a prisrčne eno- in dvoglasne Li-sinskijeve popevke, ki se jim je kaj dobro prilegalo skromno in nežno sviranje godal, so kakor hladilni balzam lile v naše duše. — Tudi ženski zbor razpolaga s precej dobrimi glasovi in je dosti dobro izvežban. Gospod Ernesto vitez Cammarota je pel dva samospeva s klavirjem: Rosenberg-Ružičev „Biser suze" in Hatzejev „Da sam bogat!"
(    cocooopooooooogooocoo     j    [Ml    (
Glasba.
Prvi se giblje nekako bolj v recitativu, drugi je izrazit „cantabile". Zlasti pri zadnjem je imel gospod Cam-marota priliko, razvijati svoj krasni organ. Tudi topot nas je jako zadovoljil.
Izreden užitek — mislim, da za vsakogar, ki je prisostvoval koncertu — so bile hrvatske narodne pesmi, ki jih je proizvajal mešani zbor „Kola" a capella. Slovenci imamo mnogo zelo lepih narodnih pesmi, oziroma napevov, ki nas ganejo, nas pošteno razvesele, nas navdušijo. A nič manj lepe, nič manj globoke niso hrvaške. Sedem so nam jih zapeli ljubi hrvaški gostje. Prva je žal nekoliko šepala, vse ostale pa so šle izborno. Tri je moral zbor na splošno željo občinstva ponavljati. Pesmi so prihajale pevcem in pevkam od srca, in zato so našle pot tudi v naša srca. Kdor se ni v resnici naslajal ob tem petju, ob teh divnih spevih, kdor se ni čutil veselega in srečnega, ko je slišal te prekrasno harmonizirane hrvatske narodne pesmi, bo pač težko še kdaj imel kako veselo uro. — Šest izmed teh pesmi je umetno harmoniziral gospod zborovodja „Kola", Anton Andel, pesem „Oj Korano" pa na preprost način Iv. pl. Zaje. —¦ Glede har-moniziranja narodnih pesmi niso vsi enakega mnenja; eni bi imeli radi prav lahko in primitivno harmoni-zacijo, drugi bolj umetno. Kateri od teh imajo prav? Oboji, če stvar pametno opredelimo. Za navadne, malo šolane pevske zbore, zlasti pa za domače zabave je gotovo primernejša narodna pesem v preprosti obliki, v lahki harmonizaciji; a za koncertne prireditve je pa popolnoma umestno, če prirejamo narodne pesmi v umetni, četudi nekoliko težji, a pravzato tem lepši in mikavnejši harmonizaciji. Sicer pa v slučajih, ko kak glasbenik na izredno umeten način priredi za več glasov kako narodno pesem, ne moremo več toliko govoriti o harmonizaciji, ampak imamo v takih slučajih pred seboj uvaževanja vredno skladbo, teme-ljujočo na narodnih motivih.   In tako harmoniziranje,
oziroma skladanje, ni nikakor graje vredno, pač pa je le želeti, da bi se naši skladatelji pri komponiranju sploh bolj odločno in načelno postavili na domača narodna tla in da bi še pogostneje nego do sedaj uporabljali v svojih skladbah narodne motive.
Novakov moški zbor „Bi mirna noč" ni morda toliko učinkoval na poslušalce, kakor bi bil sicer, če ne bi bil nastopil neposredno za triumfi, ki so jih slavile narodne pesmi. A izvajal se je prav dobro; tudi solist-baritonist je s svojim mehkim glasom nekoliko k temu pripomogel. Sedma točka sporeda je bila Hatzejeva balada za mešani zbor in tenor-solo s spremljanjem orkestra „Noč na Uni". Skoz-inskozi moderna skladba, moderna zlasti z ozirom na razkošne harmonije, ki jih rabi skladatelj, kakor tudi z ozirom na drzne modulacije in enharmonične menjave. Inštrumentacija je skrbno premišljena in jako značilna ter natančno ilustrira sliko, ki jo je zrl v duhu pesnik Hugo Badalič. Hatzeju se pozna, da je študiral v Italiji, pa tudi velikih nemških in slovanskih (čeških) skladateljev vpliv ni šel brez sledu mimo njega. Brezdvomno je resnica, kar je rekel o njem Mascagni: „Velik talent je." — Proizvajanje balade je bilo vzorno. Zelo lepo in hvaležno vlogo za tenor-solo je imel gospod Cammarota in je v njej naravnost briljiral. Končal se je spored z Zajčevo glasbeno sliko za moški zbor in orkester „More". Efekt, ki ga je napravila ta mogočna skladba, je bil velikanski. — Hrvatskemu pevskemu društvu „Kolo" in njegovemu zborovodju, gospodu Andelu, moremo le najiskreneje čestitati na popolnem umetniškem uspehu, ki ga je imel njihov zadnji nastop pri nas. Le tako naprej, dragi bratje Hrvatje! Pa tudi hvala vam za to, kar ste nam pokazali, kar ste nam prinesli, kar ste nam dali. Vaš zgled, vaše delo in vaš napredek v glasbi dvigajo tudi nas Slovence — kvišku.
Stanko Premrl.
::::n|lln:::: Hfalil ::::MHl|[i:::: To in ono.
Halleyev komet.
Majnika meseca bomo videli — kakor nam zvezdo-znanci napovedujejo — svetlo zvezdo-repatico, ki se bo približevala naši zemlji, in ko se srečamo, pojde naša zemlja skozi njen rep. Bilo srečno!
Ta zvezda-repatica nosi ime angleškega zvezdoznanca Halleua, ker je napovedal njen prihod. Halleu je namreč spoznal, da slede tudi kometi, kakor druge zvezde, Newto-novemu zakonu o privlačnosti nebnih teles. Spoznal je, da je tisti komet, ki je 1. 1682. šel skozi veliki voz, imel podobno pot kakor kometa iz 1. 1531. in 1607. Ko je izračunal tudi pot teh kometov, mu je bilo jasno, da so bili to trije pojavi iste zvezde, ki se vsakih 76 let vrne v bližino zemlje. Zato se je osmelil Halleu, da je napovedal leta 1705., da se bo ta komet prikazal leta 1758. Ker je pa pomislil, da sam ne bo doživel tega leta, je zapisal za potomce: „Kadar se po moji napovedi okoli leta 1758. zopet prikaže komet, naj pravični potomci nikar ne pozabijo, da ga je prvi odkril
angleški zvezdoznanec." Ko se je na sveti večer leta 1758. res prikazala zvezda-repatica, so ji nadeli ime Halleuevega kometa.
Tir tega kometa je za 17 stopinj nagnjen proti zem-skemu tiru. Največja njegova razdalja od solnca je še večja kakor Neptunova. Izračunali so natančno, da se ne povrne vsakih 76 let enako, ampak da je bil najdaljši čas njegovega kroženja 792 let. Zadnjič so ga videli leta 1835., in tedaj se je pokazal v taki podobi, kakor jo kaže naša slika (str. 23). Njegov povratek se zgodi v najkrajšem njegovem krožnem času 74*5 let. Ta razlika v času pride od tega, ker sreča komet na svoji dolgi poti različna druga nebna telesa, ki ga privlačujejo in mu motijo tir.
Ali bo pa res točno prišel letos in se ne bo zamudil? Brez skrbi. Angleža Crommelin in Corwell sta točno izračunala, da se moramo ž njim srečati dne 10. maja, in da je račun pravilen, se je dognalo na sledeči način: Profesor Wolf v Heidelbergu je fotografiral nebo in je na fotografiji — za prosto oko seveda nevidno — našel komet točno tam,