Poštnina plačana v gotovini
  ■ ■
Slovenski
Cona Din 1-
Stev. 291.
V Ljubljani, sobota 24. decembra 1938.
Leto III
S8E-<3LAŽTA5ENERAZBIJE: SLEJ-TAKO JERO JENBiL
Lesorez Miho Maleša
BOŽIČNA.
Pata je, pala rosa z neba, po njej je Marija v mesto Sla
Kam pa grei, Marija tl?
»V Betlehem tja judovski.«
)e v Betlehem stopila, je Jezusa rodila.
Skrbelo Je Marijo le, kje vzela bo plenlčlce?
Gartroi natrgamo, cvetlic, dovolj za Dete bo plenic.
Skrbelo je Marijo še, kje bo krstila Detece?
K Jordanu stopili bomo,
Detece krstili bomo.
Skrbi Marijo le ie to, kdo Detetu za botra bo?
Sveti Stefan in sveti Janez *ama Detetu bosta za botra Sla.
(češka narodna — td.)
Božični obisk novega predsednika ČSR na Slovaškem
naj potrdi politično pomirjenje med Čehi in Slovaki
Glavni volivni odbor je potrdil volivne izide v Sloveniji
Belgrad, 24. dec. m. Glavni volivni odbor je delal tudi včeraj ter je pregledal vse volivne spise iz obeh volivnih okrajev v Sloveniji. Ugotovil je, da so volitve potekle povsod pravilno ter v popolnem redu. Glavni odbor v ničemer ni spremenil takoj po volitvah objavljenih rezultatov.
Belgrad, 24. dec. m. Novi poštni minister Panta Jovanovifi je včeraj prispel v Belgrad ter je kot novi minister takoj prisegel, nato pa prevzel svoj resor poštnega ministrstva.
Bivši francoski ministrski predsednik in večkratni zunanji minister Tardieu se bo baje vrnil v aktivno politično življenje, iz katerega se je pred l&ti docela umaknil. Vabijo ga V6e politične stranke, zakaj v Franciji vlada prepričanje, da ,je Tardieu edini mož, ki hi bil sposoben rešiti Francijo in ji pridobiti v svetu tisti ugled, ki ji po njeni moči gre.
Bratislava, 24. decembra, o. Na Slovaškem se vso naglico pripravljajo na slovesen sprejem predsednika republike dr. Hache, ki bo neuradno obiskal Slovaško o božičnih praznikih. Obisk državnega poglavarja na Slovaškem naj bi bil tudi znak, da so politične razprtije med Cehi in Slovaki prenehale. Med Čehi je nastalo razburjenje pred časom, ko so začeli Slovaki pošiljati nazaj v Prago vse bivše uradnike Čehe, ki so bili na Slovaškem. Čehi so v tem dejanju videli znak neugasljive mržnje Slovakov proti Čehom in so bili taki tudi komentarji v praškem časopisju. Za češkimi časopisi so sc oglasili tudi nekateri drugi, ki so trdili, da Slovaki preganjajo nedolžne^ Čehe in da utegne tako ravnanje spet zastrupiti ozračje med obema narodoma. Vse te črnoglede in včasih nekoliko preveč prozorne napovedi pa so bile neutemeljene. Čim so bile končane slovaške volitve, je prenehala tudi vsa agitacija, v kateri je padla
tudi marsikatera upravičena beseda na račun Cehov, odnosno njihovih predstavnikov na slovaškem ozemlju. Minister Karel Sidor, eden najbolj odločnih voditeljev Slovakov, je izjavil, da sedaj ni več sporne zadeve, ki bi mogla preprečiti popoln sporazum in dobro sožitje Slovakov in Čehov. Odstranjevanje čeških uradnikov s Slovaške je bilo potrebno v tisti meri, kolikor je je izvršila slovaška vlada. Ni bilo upravičeno, da so začeli Čehi kot represalijo odpuščati slovaške nastav-ljence. Znano jo namreč, da je ostalo na Slovaškem še vedno okrog 30.000 čeških uradnikov in prav toliko drugih zasebnih uradnikov, katerih pa slovaška vlada ni nikoli preganjala. Izjavo ministra Sidor ja, katerega so prej razglašali kot najbolj nepomirljivega nasprotnika Čehov, so povsod pozdravili kot dobro napoved za končni sporazum med Slovaki in Čehi.
BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE
vsem **r'i“*siowTt1*k«ga doma** i Uredništvo in uprava
Ukrajinsko osvobodilno gibanje v tujini
London, 24. decembra, o. Med ukrajinskimi begunci se je zadnje čase, odkar je nemška politika posvetila uradno pozornost Ukrajini, začelo močno gibanje za osvobod’tev Ukrajine in za ustanovitev svobodne ukrajinske države. Voditelj ukrajinskih beguncev, polkovnik Melnik, ki je za pokojnim, slovitim polkav. Konovalcem sprejel vodstvo tajne ukrajinske organizacije, je zadnje Jase obiskal vse velike evropske prestolnice.
Po obisku polkovnika Melnika v Londonu, Parizu, Berlinu in Rimu, so ustanovili dva urada za ukrajinsko vprašanje: enega na Dunaju, predvsem za. vprašanja vzhodne Galicije, Rodkarpatske Rusije in Romunije, drugega pa v Rimu, ki se bo bavil s političnimi in kulturnimi vprašanji sploh. Zdi se, da je bilo prvo dejanje polkovnika Melnika kot voditelja ukrajinske nacionalne organizacije, da je vsem bivšim učencem
Konovalca naročil, da zapuste ozemlje Podkarpatske Rusije, in da je obenem prepovedal vsako nasilno dejanje. Po drug strani je pa nekdanji dom, imenovan »Dom Petliurove vlade« v Berlinu, ki je prešel v roke nemških oblastev, po izgonu lastnikov doma, poljskih Judov, spet začel informacijsko službo za Ukrajince, živeče v Nemčiji. V tem smislu so sestavili vprašalne pole za popis Ukrajincev v Nem. in jih pred nekaj dnevi razdelili. Naposled so v Pragi vse ukrajinske banke ustanovile gospodarske zveze pod imenom »Sojuz Ukrajinskih patriotov«. Vodi ga Pro-kopovič. To delovanje Ukrajincev ni ostalo brez učinka na gibanje svob. Ukrajine za zedinjenje, ki prihaja do izraza v poljski Ukrajini, odkar je ustanovljena avitonom. Podkarpatska Rusija. To gibanje je na Poljskem mnogo živahnejše kakor v sovjetski Ukrajini, kjer boljševiki v krvi zaduše Ukrajincev,
v
vsak
poskus
Nenadna ofenziva na katalonskem bojišču
Francova vojska je včeraj na štirih krajih predrla rdečo bojno črto
Pari*, 24. dec. m. Po poročilih iz nacionalistične Španije je pričela včeraj nenadna ofenziva nacionalističnih čet v Kataloniji. Po poročilih iz Burgosa so nacionalisti prodrli sovražno bojno črto na štirih krajih ter sovražnika pognali v beg.
Nacionalisti so svoje bojne priprave držali v tajnosti in so zaradi zadnjih odkritij o vohunstvu
Božične počitnice podaljšane do 9. jan.
Belgrad, 23. decembra. A.A. Prosvetno ministrstvo je s svojim današnjim odlokom odredilo, da bodo trajale šolske počitnice za vse šole v kraljevini od vštetega 24. deccmbra do 9. januarja.
Novi bolgarski proračun
Sofija, 24. dec. m. Predsednietvo skupščine je razdelilo med poslance predlog državnega proračuna za prihodnje leto. Nekatere postavke so v tem proračunu precej povečane. Tako so v postavki za predsedujštvo vlade določeni tudi izdatki za posebno ravnateljstvo, ki bo skrbelo za propagando. Za to je določen kredit 20 milijonov levov. Določeni so dalje veliki zneski za ravnateljstvo, ki naj izvede še podrobnejšo enotno organizacijo mladine. Od novih poslaništev so,v proračunu določeni izdatki za bolgarsko poslaništvo v Burgosu.
celo dali v svet vest, da je ofenziva preložena na nedoločen čas, s čimer so hoteli nasprotnika zbegati. Ni še znano, v kolikem obsegu se je ofenziva začela.
Nacionalistična radijska postaja je včeraj izdala izjavo glede poročil nekih tujih agencij, da je po odkritju vohunske afere prišlo baje do no-redov v nacionalistični Španiji. Zavračanje takšnih zlobnih glasov, pravi poročilo, je čisto nepotrebno. Diplomatski zastopniki in dopisniki tujih časopisov v nacionalistični Španiji se lahko sami prepričajo, da vlada v nacionalistični Španiji popoln red in disciplina.
Vesti 24. decembra
Kanadska vlada je včeraj uradno priznala italijansko cesarstvo in zasedbo Abesinije.
Invalidski dom v Parizu je v glavnem pogorel. Nedotaknjen je ostal samo osrednji del s kapelo, kjer je Napoleonov grob. Škoda zaradi požara je ogromna, ker ne bo uničenih dragocenosti v arhivu mogoče več nadomestiti. Niso še ugotovili, kai je požar povzročilo.
Romunska »fronta narodnega vstajenja«, edina dovoljena vsedržavna stranka, je zadnje čase organizirala več shodov, na katerih so govorili postavljeni voditelji stranke.
Angleška vlada ne namerava bivšemu zunanjemu ministru ponuditi nobenega mesta in so zato vesti o spremembi vlade neutemeljene.
Predsednik barcelonskega parlameta je poslal predsednikom vseh zbornic na svetu nujno brzojavno prošnjo, naj pošljejo kaj živeža za republi kansko Španijo.
Predsednik japonske vlade Konoje je včeraj v svoji izjavi povedal pogoje, pod katerimi bi Japonska sklenila mir s Kitajsko. Kitajska se mora pridružiti protikomunistični zvezi, dobiti novo vodstvo in dovoliti, da bi Japonska organizirala gospodarsko obnovitev Kitajske. To izjavo razlagajo tako, da imajo Japonci vojne dovolj in bi se hoteli pogajati.
Nemško-sovjetski gospodarski in plačilni dogovor so podaljšali še za prihodnje leto.
Mladinska organizacija češke enotne stranke je izdelala program o reševanju plemenskega vprašanja in o ureditvi^ judovskega vprašanja v ČSR.
Božič v Madridu bo po angleških poročilih zelo žalosten, ker je zavladal hud mraz, mesto pa nima ne premoga, ne plina, ne lesa za kurjavo.
Nemško časopisje je zelo ogorčeno, ker je ameriška vlada zavrnila protest nemškega diplomatskega zastopnika v Washingtonu zaradi govora, ki ga je imel pred kratkim ameriški senator Ickes, ki je obsojal notranje razmere v Nemčiji. Listi groze z ustavitvijo diplomatskih odnošajev med obema državama.
Španska nacionalistična vlada se je zahvalila francoskim bojevnikom, ki so ji poslali vabilca za božično premirje, a je to vabilo odklonila, češ da ne more sprejeti posredovanja za premirje od nikogar, ker zahteva general Franca, da se mu barcelonska vlada brezpogojno uda.
Naš poslanik ▼ Budimpešti Rašič je včeraj obiskal madžarskega zunanjega ministra Czakyja ter z njim imel daljši razgovor.
Voditelj turškega gospodarskega odposlanstva za pogajanja z Nemčijo je dejal, da je Turčija zadovoljna z nemško-turškim gospodarskim sodelovanjem in da nič ne more skaliti njenega razmerja z Nemčijo.
Vse nemške reke so zamrznjene, ker je nov
val mraza zajel vso zahodno Nemčijo. Rečni promet je ustavljen. V nekaterih severnih obalnih krajih je bilo včeraj 21 stopinj mraza.
Na današnji seji francoske vlade se bodo posvetovali pod vodstvom predsednika republike o poslabšanih odnošajih med Italijo in Francijo zaradi italijanskih izjav, da francosko italijanski sporazum z leta 1936 ne velja več in da bo Italija po odpovedi tega sporazuma zahtevala novo razmejitev v Afriki,
Angleški minister za kolonije Mac Donald je včeraj sprejel predsednika odbora za pomoč judovskim beguncem, ki mu je izročil prošnjo, da bi angleška vlada dovolila poslati 10.000 judovskih otrok v Palestino.
Poldrug milijon frankov so neznani roiparji včeraj sredi Pariza napadli dva bančna uradnika, enega, ki se je branil, ustrelili ter odnesli torbo, v kateri sta uradnika imela poldrug milijon frankov.
Maršal Goring je včeraj obdaroval ves sto delavskih otrok iz Berlina in imel pri tej priliki nagovor, v katerem je dejal, da otroci ne smejo nikdar pozabiti letošnjega bo,žiča, katerega zdaj vse nemško ljudstvo praznuje združeno in svobodno.
Strašen doživljaj našega rojaka v Braziliji
V svojem hlevu je zalotil in ulel orjaško kačo, ki mu je hodila
sesat kravo
Rio de Janeiro, december.
če hočete dobivati »Slovenski dom« zastonj...
Svojim bravcem in prijateljem smo za božič pripravili lepo darilo. Na peti strani prinašamo zanimivo božično nagradno uganko. Za pravilno rešitev te sestavljenke razpisujemo
50 lepih nagrad
Prvih deset izžrebanih rešilcev bo dobivalo
»Slovenski dom« brezplačno tri mesece
Nadaljnjih dvajset izžrebanih rešilcev bo dobivalo
»Slovenski dom« brezplačno en mesec
Nadaljnjih dvajset izžrebanih rešilcev dobi kot božično darilo naš prelepi roman s slikami
»Poročnik indijske brigade«
Pravilne rešitve je treba poslati do ponedeljka, 2. januarja 1939 na uredništvo »Slovenskega
doma«, Ljubljana, Kopitarjeva ulica 6.
£ vsaki rešitvi priložite znamko za 1 din.
Veliko sreče pri reševanju uganke in pri nagradah Vara želi
»Slovenski dom«
Ne daleč od milijonskega brazilskega mesta Sao Paulo, živi na tisoče naših rojakov, zlasti Slovencev in Hrvatov, ki se bavijo z živinorejo na veliko. Mleko, sir in maslo lahko po dobrih cenah prodajajo v mestu. Ti izseljenci so prišli povečini s kavnih nasadov, kjer so bili zaposleni v dobrih letih, ko Braziliji še ni bilo treba sežigati na milijone vreč kave. Nekateri naši rojaki so šli v tovarne, lep del pa jih je rajši ostal zunaj, kjer so s prihranki kupili večje ali manjše kose zemlje, si postavili hišice, nhkupili nekaj krav, ter začeli obdelovati zemljo in gojiti živinorejo.
Med te naše rojake spada tudi Jože Markel, ki je prišel sem leta 1925. ter z ženo in otroki skušal najti srečo v novi domovini Braziliji. Prva leta je prebil na fazendi in obdeloval kavo. Ko sl je nekoliko opomogel in mu je potekla pogodba, so je preselil v okolico Sao Paula, kupil na obroke lep kos zemlje in si uredil živinorejo. Posel, pri katerem mu je pomagala žena, mu je šel vedno bolje.
Pred kratkim pa je ta naš izseljenec doživel pri svoji živino zgodbo, kakršno beremo le v najbolj divjih indijanskih romanih. Naš chacareiro, živinorejec Jože, je zadnje čase opažal, da najboljša njegova krava črnka ne daje več skoraj nič nileka, dasi je prej daleč prekašala vse druge. Mislil je, da je bolna, toda ni mogel ugotoviti nobenega znamenja. Potem se mu je začelo zdeti, da bi utegnil kdo hoditi na skrivaj zjutraj v hlev in molzti kravo. Zato je sklenil, da bo stražil pri kravi od zore in ujel premetenega tatu. Kaj je videl, pripoveduje sam takole:
>Včeraj na vsezgodaj, ko še sonce ni bilo vzšlo, sem vstal ter odšel proti hlevu. Bilo je okrog štirih in še skoraj tema. Počasi sem odprl vrata, ki niso niti zacvilila. Stopil sem po prstih . v hlev, da ne bi prestrašil živine. Z očmi sem po-
iskal črnko, toda tedaj sem obstal kakor okamenel pred groznim prizorom. Na kravi je visela ogromna črna kača in jo sesala. »Giboa, udav,« mi je preletelo možgane. Ta kačja pošast je torej hodila sesat mojo kravo že dolge tedne.
Stal sem nekaj trenutkov ves otrpel, potem pa sem kakor brez misli pograbil motiko, ki je stala v kotu in začel ves besen sekati kačjo pošast po glavi. Udav se je po prvem udarcu spustil na tla ter se pripravil na obrambo. Tolkel sem po njej, kakor brez uma, dokler nisem videl, da leži kača pri miru. Potem sem jo previdno zvlekel na dvq; rišče, kjer jo lahko vidite.«
Res sem odšel za njim po dvorišču ter se ustavil na drugi strani pred skladenico drv, kjer je pošast ležala še živa. Od udarcev je bila omamljena in je imela precejšnjo rano na glavi. Okrog naju se je nabralo veliko ljudi, zlasti otrok, ki so vzdignili hud krik. Kača se je začela zvijati, ko je videla, da pripravljam svoj fotograf ski aparat. Pihala je in kazala svoj črni jezik, ka kor da hoče vsak trenutek planiti vame.
Takoj sem videl, da je to izredno lep primer giboe, za katerega se bo gbtovo zanimal svetovno znani zavod za vzgajanje kač in za pridobivanje kačjih strupov v zdravstvene namene Butantan pri Riu. S pogledom sem premeril plazilca in videl, da mora biti dolg kake tri in pol metra. Potem sem naglo telefoniral v kačji zavod, od koder so takoj poslali uslužbence, ki so kačo varno prenesli v vzgajališče. Merila je res nekaj nad 3 in pol metra in tehtala 48 kg. V zavodu so ji rane na glavi zašili in se zver tam prav dobro počuti.
Tako je bilo moje in Jožeta prvo srečanje 7. giboo.
Dogodek je vzbudil po vsej Braziliji veliko senzacijo in so listi v Sao Paolo prinesli posebne izdaje s fotografijami kačje pošasti s sliko našega rojaka Jožeta Markla, ki je zver ujel, njegove kmetije in njegovih otrok.	Ivo	Budkovič.
Meteorološkemu zavodu - moderne opazovalnice!
Razmišljanja o decembrskem snegu. — Aerodrom in zavod
LJublfana od včeraj do danes
Ljubljana, 24. decembra.
Sneži... Sneži... Sneži... Takole je pred loti priložnostno zapel nekdo in ei dal svojo •.'lobokonpiselno pesmico primerno okrasiti ali okinčati. Reporter bo svoja razmišljanja o decembrskem snegu in vremenu povezal v navadno, tu in tam suho in nerodno prozo. Kaj bi hotel? Marsikdo je radoveden, kakšno je bilo druga leta božično vreme. Saj božični prazniki brez snega že na zunaj ne dvigajo globokega čustvovanja in razglabljanja o globokih resnicah. Polnočnica brez snega? Kako je to mogoče?
Kdor lista po vremenskih spisih in analih, bo lahko našel mnogo božičev, ko je sonce lepo pošiljalo svoje sicer ne pretople žarke na bele odeje oropano prirodo. Kakšen je bil december
1.	1928.? Tisto leto smo bili ves čas brez snega, bilo je splošno čedno vreme, športniki so takrat jadikovali. »Smuke pa to leto še ni bil tako v i>ujni modi, kot zadnja leta. In Trije kralji nato? Kaj so nam prinesli? Iz višav so se začele že zgodaj dopoldne vsipati na okorelo zemljo goste snežinke, debele ko majski hrošči In tudi ko orehi. Nastopila je ona katastrofalna zima, ki Jo ima šo vsakdo polno v živcih in možganih.
Ko takole navaden samouk v lepi znanosti vremenoslovski lista in prebira razne vremenske zapiske, najde dostikrat prav zanimivo zrno.
V	Ljubljani nam točno, vestno in natančno opazuje in zapisuje vremo v stisnjenih prostorih na univerzi nastanjeni Zavod za meteorogijo in geodinamiko. Letos je prvič vzniklo zavodu trdnejše upanje, da ga bodo po hudih bojih in ovirah premestili in namestili v moderne sobane in opazovalnice, ko bodo zgradili institute za pri-rodopisje, za katere so že storjene prve odredbe odločilnih vladnih oblasti. Veliko je upanje, da bomo tja za tretji božič lahko temu zavodu izrekali prisrčnejše čestitke.
Na letališču tudi zapisujejo vse vremenske pojavo z največjo natančnostjo. Ko potem vremenar primerja poročila zavoda in letališča, najde marsikatero razliko v vremenskih podatkih glede padavin in temperature. Ni velika razdalja med zavodom in letališčem, pa so meseci, ko so zaznamovane velike razlike glede padavin!
Kakšno je bilo decembrsko vreme v zadnjih b'!1’.? Prav zanimivo!
Leto 1934. je bilo v decembru popolnoma brez snega. Smuk je bil nesrečen. Takrat je v 16 dneli padlo v Ljubljani 206 mm dežja. Hud naliv je bil 13. decembra 8 57.8 mm padavin y obliki dežja. Božični prazniki so bili prav lepi, nekoliko megleni, a drugače sončni. Lepo vreme je trajalo do konca. Najnižja temperatura je bila 29. decembra, ko je Živo srebro v toplomeru zdrknilo pod ničlo na —2.4 stop. C. Od 15. decembra pa tja Ho 20. decembra je stal toplomer visoko nad ničlo od 8.2 do 11.7 stop. C.
Naslednje leto, to je 1985., sta zapisovala decembrsko vreme že zavod in letališče. Takrat je 10 dni snežilo, najhujši snežni naleti so bili 17. decembra. Pred božičnimi prazniki jo padlo 34 cm snega visoko. Na božič je zavel jug in sneg je hitro kopnel, Na Štefanovo ga je bilo še 26 cm. Komaj 4 cm snega pa smo imeli takrat 28. decembra. Najhujši mraz jo bil —14 stop. C. Letališče je zaznamovalo v tem decembru v 19 dneh 182 mm padavin, meteorološki zavod pa v 22 dneh 235.9 mm. Pač značilna razlika! Zavod jo zapisal, da je 18. decembra bilo največ snega.
Loto 1936. je bilo prav tako zanimivo! December je bil takrat precej suh in reven padavin. Letališče je zaznamovalo 5 snežnih dni in je bilo cel mesec v okolici letališča 38 mm padavin. J5e 1. december je snežilo. Po Miklavžu 7. decembra je silno snežilo. Najnižja temperatura je bila
29.	decembra, namreč —9.8 stop. C. Meteorološki zavod pa je zapisal v 13 deževnih odnosno snežnih dneh 57.1 mm padavin. Zopet znntna razlika! Zavod navaja, da je to leto na Miklavža močno deževalo, ponoči od 6. na 7. decembra pa je silno snežilo. Prvi sneg pa jo padel na državni praznik.
Kaj leto 1937.? Imeli smo v mestu po zapiskih zavoda 8 snežnih dni. Deževalo je 11 dni. Bilo je 312.3 nun padavin. Rekord za december! Najnižja temperatura je bila 23. decembra, —11.6 stop. C. Letališče pa je navedlo, da je v 15 deževnih dneh bilo 238.5 mm padavin. Okolica pri letališču je imela 13. decembra —13 stop. C mraza! Bil je hud mraz. Takrat niso ljudje tako tarnali nad mrazom kot letos, ko smo imeli pretekli ponedeljek najhujši mraz!
To so vremenska razmišljanja za božič!
Kako dolgo bomo trpeli tako izzivanje
Veliko tujcev Je našlo na naši zemlji kru- | J ki/, in to dobrega kruha, toda z lučjo bi moral pri belem dnevu iskati tistega, ki bi nam bil za te dobrote hvaležen. Posebno oni, ki so prinesli k nam nekaj denarja, da ga tukaj naložijo plodonosneje kakor kje drugje v industrijska podjetja, zlasti ti so oholi, pri vsaki priliki nam kažejo svoje zaničevanje. Najbolj bridko čutijo to pač ubogi slovenski delavci, ki morajo za beraško plačo garati v njihovih podjetjih, poleg tega pa še požirati neprestane psovke na račun svoje slovenske narodnosti. Pa ne samo med delavci, tudi v drugih družbah kažejo ti tujci svojo oholost in nehvaležnost. Tipičen primer se je pripetil te dni_ter vzbuja sedaj v Mariboru splošno ogorčenje.
Pred nekaj leti se je prisielil v Maribor iz Avstrije bivši avstrijski oficir Ernst Bercli-told. Mož si je prižeim nekaj denarja in nekaj posestev v mariborski okolici ter lepo hišo v Mariboru. Gotovino je vtaknil kot družabnik v »Mariborsko tvornico svilec v Radvanju ter prinaša sedaj njegov kapital krasne obresti. Kljub temu, aa je tujec-priseljenec, pa se je že pred nekaj leti čutil poklicanega, da doprinese svoje a^a izpremembo razmer v
naših krajih. Kot bivši avstrijski oficir je bil navdušen pristaš povratka Habsburžanov ter se je zapletel v mreže tukajšnjih propadlih aristokratov, ki so začeli tudi v naših krajih ob severni meji z legitiinističnim gibanjem. Oblasti pa so mu prišle na sled ter je bil izgnan v Avstrijo. Čez nekaj časa so mu izgon spregledali ter se je lahko vrnil nazaj v Maribor. Pa tudi to ga ni izučilo, kar dokazuje sledeči dogodek: Pretekli petek se je ta mož nahajal v Zagrebu v kavarni Milinov. V družbi je bil tudi nek mariborski Slovenec, katerega
S a Berchtold ni poznal ter je mislil, da je irvat. V pogovoru je naneslo tudi na razmere v Mariboru, pa je Berchtold dejal, da so mu Hrvati in Srbi še po godu, Slovencev pa absolutno ne mara. Izrekel je nato na slovenski narod več žaljivk ter bi ga bil žalil še naprej, če ne bi bil njegov sosed iz Maribora vzrojil ter ga pošteno pozval na odgovor.
Takšni ljudje, kot je ta Berchtold, nam pač niso potrebi. Ne rabimo niti njih, niti njino-vepa denarja, naj se vrnejo tja, od koder so prišli. Naše oblasti naj ga Čimprej izženejo čez mejo v Nemčijo, kjer ga čaka za njegovo legi-timistično vnetost gotovo še posebno >plačilot.
Francoska vlada je zmagala v parlamentu
Parit, 24. dae. m. Preteklo noč ob pol 2. je francoska poslanska zbornica sprejela državni proračun za leto 1939, in sicer s 366 proti 229 glasovi. Državni proračun je vlada predložila nato v nadaljnji pretres senatu. Iz skupščinske debate, ki je bila telo ostra in viharna, je francoska vlada izšla kot zmagovalec. Njoni nasprotniki so večkrat poskušali s svojo divjo gonjo proti vladi, posebno ko je šlo za sprejetje proračuna za zunanjo ministrstvo. Ob izglasovanju člena 2 finančnega zakona, ki vsebuje ratifikacijo vladnih uredb z zakonsko močjo, je Daladier postavil vprašanje zaupnice vladi. Vlada je dobila zaupnico, čeprav samo s
sedmimi glasovi večine. Nekateri opozicionalni poslanci so stavili zaničljive pripombe na račun vlade, predsednik Daladier pa je takšne pripombe odločno zavrnil ter dejal: »Vale mnenje preziram. Vi smatrate mojo večino za smešno. Povem vam, da ne sprejemam nobenih naukov od vas.«
Predsednik vlade Daladier je odločno pripravljen, da vlada tudi z večino 6edmih glasov. V primeri, če bi vlada ostala v manjšini, je Daladier nameraval iti v senat ter zahtevati razpust poslanske zbornice.
S sprejetjem državnega proračuna je zdaj položaj končno rešen.
Slovaki zahtevajo razpust osrednje češkoslovaške zbornice in nove volitve
ker so volitve v slovaški narodni zbor popolnoma spremenile razmerje sil
Praga, 24. dec. o. Zakon o pooblastilih, ki sta ga i*glasovala praški parlament in senat proti glasovom komunističnih poslancev, je započatil usodo komunistične stranke v CSR. Stranka je bila razpuščena in mandati vseh komunističnih poslancev in senatorjev razveljavljeni. S tem so izginili zadnji ostanki kominterne iz Srednje Evrope. Parlament sam se je spet zmanjšal za lepo število poslancev. Ta dogodek in pa volitve na Slovaškem so spravile na dnevni red vprašanje osrednjega parlamenta sploh. Tam sede na primer slovaški poslanci, ki so prej pripadali raznim političnim
strankam, katere pil so bile razpuščene, po drngi strani pa je slovaški narod pri zadnjih volitvah z ogromno večino 95% večino izrazil svoje zaupanje vladi dr. Tisa, odnosno odobril popoln prevzem oblasti po zedinjeni slovaški stranki, v kateri so prevzeli vsa vodilna mesta pristaši Hlinkove stranke. Slovaki zato z vso upravičenostjo odrekajo poslancem osrednjega parlamenta, izvoljenim na Slovaškem, pravico še naprej govoriti v imenu slovaškega naroda. Zaradi tega ni izključeno, da bo praški osrednji parlamet razpuščen in na spomlad razpisane nove volitve.
Francija in Anglija se ne bosta odpovedali svojim koristim na Kitajskem
Odgovor na napovedi japonskega zunanjega ministra glede onemogočenja tu.ega vpliva na Kitajjskem
Ljubljana, 24. decembra.
Takole nas je zametlo za božič! Pa emo komaj pred dobrimi štirinajstimi dnevi še nekaj razmišljali o tem, da zeleni božič napravi belo veliko noč! Kar dovolj snežno dobrote se je naletelo! Nič ne bomo hiteli k polnočnici po mokrem asfaltu, kar lepo po snegu jo bomo mahnili. Prav je in spodobi se tako!
Grk, ki bo imel žalosten božič
Včeraj smo pa že .srečali takega reveža, da se nam je moral smiliti. V neko naše poslopje jo je spoštljivo prirezal grški vojak, ki je bil pobegnil čez mejo. Bil je še v uniformi. V neki _ klavrni elovanščini je ponujal pasarsko eijajno izdelano podobo z božičnim motivom. Dejal je, da jo je tri dni delal in da zdaj nima več kruha. Bil je tako smešno neroden in ekromen. da se je človeku moral smiliti. Daleč proS od domovine, ne kruha, ne cigaret nima, tako žalosten božič se mu obota! Hvaležno je vzel cigareto, potem je pa spet poskusil spraviti 6vojo podobo, ki ima čudovit okvir, v denar. Na tihem smo cenili njegovo delo, ki ga je opravljal bogve kje, morda celo na prostem in v mrazu, na kakšnih dvesto petdeset dinarjev. Kaj pravite, koliko l»i bil pa rad on dobil. Nič več. kakor borih štirideset dinarjev! Če jo bo ta revež Se kam prisekal na stanovanje, no bodite trdih src! Naj ima tudi on, ki ga je bila usoda hudo udarila, vsaj kolikor toliko vesel božič! Kaj pa naj bi ga vam tudi priporočali? Osebni dojem je naj-
šahistom za božič
Pari:, 23. dec. o. Francoski, politični krogi niso presenečeni nad izjavo japonskega ministrskega predsednika Konoya, v kateri jo razlagal japonsko politiko do Kitajske. Ti krogi se zavedajo, da namerava Japonska dati prednost zaveznicama in podpisnicama sporazuma proti Kominterni v gospodarstvu na kitajskem ozemlju. Kljub temu pa Francija ni spremenila svojih posebnih teritorialnih zahtev. Kakor Anglija in Združene države, tako tudi Francija ostane zvesta sporazumu devetih sil o Kitajski ter je pripravljena sprejeti le manjše spremembe. Francija, Amerika in Anglija so se vodno tesno povezane in so pripravljene vsak čas braniti svoje koristi na Kitajskem.
London, 23. dec. m. Angleži se zavedajo, da .laponska ni spremenilo svojih stremljenj do Kitajske. Angleški krogi pravijo, da maršal Cankaj-šek ne more pod nobenim pogojem sprejeti spo-
razuma proti Kominterni in poudarjajo, da Anglija priznava samo Čankajškovo vlado za edino zakonito kitajsko vlado. Angleži ne vidijo v japonskih napovedih nič drugega, kakor da je pravi namen Japonske samo ta, da vojaško zavlada na kitajskem ozemlju. Ravno zaradi tega so postali Angleži previdni, ker bi bili s tem vsi evropski vplivi na Kitajskem ogroženi. Nadalje razlagajo Konoyevo izjavo, da ima Japonska namen spoštovati samo koristi oivh tujih držav na kitajskem ozemlju, ki se hočejo pridružili japonsko-nemško-italijanskemu sporazumu proti Kominterni. Anglija se je odločila, da bo čakala tako dolgo, da bo videla, kako bo japonska vlada tolmačila izjavo ministrskega predsednika in kaj bo sporočil angleški veleposlanik Craiges, ki je imel daljši razgovor z zunanjim ministrom Aritom. Šele potem so bo Anglija odločila, da stori potrebne korake.
merodajnejši — in prepričali se boste, da vam nismo priporočili napačnega.
Toplota se dviga
Na Rabu in v Dubrovniku je že 4-13° Celzija. Najvišja temperatura znaša —4° C. Toliko mraza imajo že v Tselgradu. V Ljubljani pa imamo zdaj samo še 1.8° C; ravno toliko, da bomo namesto dežja še vedno lahko dobili sneg. Za božič smo s to belo rečjo sicer kar dobro preskrbljeni, tako kakor že dolga leta ne. Letos se bomo morali greti pri peči. Kdo bi v takem tudi hodil brez potrebe iz hiše!
Praznično zatišpe vsepovsod1
Reševalna postaja, bolnišnica In policija Javljajo, da nimajo registriranega prav ničesar posebnega. Tako se tudi spodobi! Zdaj gremo v lepe, vesele božične praznike, ki jih vsak človek rad preživi v krogu svojih domačih, znancev in prijateljev. Zdaj počiva nesreča in ljudje se brez potrebe ne podajajo v kriminal, da jim ne bi bilo treba »vedriti« na policiji ob kruhu in vodi.
Ma?er'u če že boljše
Nesrečni šofer, ki mu je bil vlak razbil poštni avto in do smrti ranil spremljevalca, se bo po vsem videzu kmalu pozdravil. Zdravniki pravijo, da se njegovo stanje vsak dan boljša. Tako bomo doživeli, da nesreča ne bo trmasta, ampak ei bo dala dopovedati, da mora za dežjem priti solnce.
Za letošnji božič nam napovedali dva važnejša šahovska turnirja. Prvi naj bi se pričel jutri v Zagrtbu. Ta turnir naj bi bil turnir za državno prvenstvo. Na zadnji seji Poslovnega odbora pa je bilo sklenjeno, da tega napovedanega turnirja zdaj ne bo, pač pa šele spomladi. Vzrok njegove preložitvo lezi v tem, da se večina najboljših šahistov ni mogla za ta turnir pravočasno odločiti, ker je bila prepozno obveščena o^ njem. Med temi je tudi naš mojster Vasja PijA ki je že prej sprejel povabilo na vsakoletni božični turnir v Hastingsu na Angleškem. Na drugi strani pa je tudi boljše, da turnirja v Zagrebu že zdaj o božiču no bo, ker tudi ne bi bil dovolj'pripravljen. In če gre za to, da se na njem odloči, komu naj pripada naslov državnega prvaka, potem bi bilo v prvi vrsti potrebno, da se turnirja udeleže predvsem boljši igralci in je treba v prvi vrsti upoštevati tudi Slovence. Naši mojstri pa so bili tudi prepozno obveščeni o tem turnirju, kar je bila gotovo tudi napaka odbora, ki je pripravljal ta turnir.
Drugi turnir, ki so nam ga napovedali za božič, bo v Hastingsu. Zanj se je, kakor rečeno, prijavil tudi nas mojster Vasja Pirc. Turnir se začne v sredo po božiču. Udeleženci tega turnirja bodo Igrali vsak dan od 10.80 do 14.80, razen prvi dan, za katerega je čas igranja določen od 17 do
21.	Turnir bo končan na dan sv. Treh kraljev, 6. januarja, ko bodo razdeljene tudi nagrade najboljšim igralcem. Na turnirju bodo sodelovali: bivši svetovni mojster dr. Euwe, Klein, Pirc, Szabo, Golombek, Milner-Barry, Sergeant, Thomas, Landau in Tylor. Turnirja se bo torej udeležilo
10	precej močnih šahistov, od katerih jih je ravno polovica Angležev, in sjcer Sergeant, Milner-Bar-ry, Golombek, Thomas in Tylor. Po nekaterih poročilih bo Tylorja, če se ne bo mogel turnirja udeležiti, zamenjala najboljša šaliistinja Menčik-Stenvensonova. Moči so precej izravnane in je težko prerokovati kdo bo dosegel prvo mesto. Med prvimi bodo skoraj gotovo dr. Euwe, Madžar Szabo in naš mojster Pirc. Prepričano smo, da nas 1)0 mojster Pirc tudi letos na božičnem turnirju v Hastingsu prav tako častno zastopal, kakor nas je na zadnjih turnirjih.
2ivahna delavnost ZZD
ZZP ima polne roke dela, da zbere pošteno slovensko delavstvo, ki je končnoveljavno prišlo do prepričanja, da zanj v narodu nasprotnih organizacijah mesta ni.
Zaradi usposobitve večjega kadra organizacijskih zaupnikov je ZZD priredila v veliki dvorani Delavske zbornice strokovni tečaj, ki jo zelo lepo uspel; Tečaj je počastil s svojim obiskom nosilec in prvoboritelj pokreta ZZD g. minister dr. M. Krek.
V	nedeljo, dne 18. decembra je postavila ZZD dve novi postojanki v krajih, kjer je bilo delavstvo doslej včlanjeno v Jugoslovanski strokovni zvezi.
Ustanovni članski sestanek krajevne edinice ZZD je bil pri Dev. Mar. v Polju, kjer sta poročala kot zastopnika centrale njen predsednik g. France Prezelj in strokovni tajnik g. Franc Luzar. Bivši ljudskofrontašlci kandidat in predsednik JSZ pri D. M. v Polju Pangeršič je pripeljal na sestanek nekoliko somišljenikov. Ti so skušali sestanek motiti, pa jim to ni uspelo, ker so se morali odstraniti. Nato je nova skupina ZZD izvolila svoj pripravljalni odbor.
Druga postojanka ZZD je bila postavljena na Duplici pri Kamniku. Zupan občine Kamnik g. Nande Novak, je ustanovni sestanek počastil s pismenim pozdravom. Tudi na Duplici je bil izvoljen odbor nove edinice ZZD, ki bo delavstvu tt. Remec A Co., dala priliko, da JSZ zapusti in se strne okoli slovenske katoliške organizacije Zveze združenih delavcev.
Mleko se bo z novim letom podražilo na 2.S0 din
Prejeli smo sledeči dopis:
Po zboljšanju splošne konjunkture je ves kmečki stan ostal med pozabljenimi. Vsi stanovi so primerno dvignili cene in se s tem približali splošnemu gospodarskemu razmahu, zato moramo tudi mi kmetovalci svoje potrebščine, ki jih rabiymo v gospodarstvu, plačevati mnogo višje, a cene kemičnih pridelkov so ostale še vedno nizke, da nikakor ne odgovarjajo produkcijskim stroškom. Mleko, ki je edini vir dohodkov za okoliške kmetovalce se prodaja zaradi lojalne konkurence po tako nizkih cenah, da niti ne moremo govoriti o ceni, morda le še o nagradi za tistega, ki ga dostavlja, četudi je ta pridelek povezan z velikimi stroški, predno pride na trg.
Da se cene mleka spravijo vsaj delno v sklad s produkcijskimi stroški ter s cenami potrebščin, ki jih morajo kmetje kupovati, je >Mlekarsko društvo« za Ljubljano in okolico sklenilo povišati ceno mleka s 1. januarjem 1939 na 2.50 din za liter, dostavljeno na dom. Vsak, ki razmere pozna, bo priznal, da je to zvišanje tako malenkostno, da produkcija mleka kmetu tudi v bodoče ne bo prinašala nobenega dobička, ampak je edini namen ta, da bodo mogli kmetje nabavljati močna krmila.
Če tega ne bi delali, se je bati, da v doglednem času sploh ne bo dovolj mleka na razpolago.
Filmi
»Zrcalo iivljenja« (Kino Union). Dober program je predložila uprava kina Uniona za božične praznike. »Zrcalo življenja« je prvi nemški film po »Žetvi« in »Serenadi«, ki zasluži odličen obisk. Ta film je sicer nemški le toliko, ker je »občevalni jezik« v njem nemški. Nosijo pa ga ramena Madžara režiserja Geze Bolvaryja, Polmadžara Attile HSrbigerja, Vesselyjeve, ki v njenih žilah teče slovanska kri, in Petersena, ki je po starem poreklu Danec. Realistično, zrelo gledanje, libreto, ki Ima svojo sol, razgledanost v življenju, ki človeka prepriča, sijajna, fascinirajoča igra Vesselv-jeve in odlična partija njenih soigralcev Horbiger-ja ter Petersena vse to nas naveže. Tod je Bolvary našel stik s toplim življenjem. Prav gotovo je to do.-zdaj najboljši film tega popularnega režiserja. Ne dvomimo, da si ga bodo prijatelji kvalitetnih del čez praznike ogledali. Menimo, da bo obisk dokazal, da kvalitetna, umetniško resna dela občinstvo še vedno pritegnejo bolj kakor šara.
Vesele božične praznike in srečno novo leto
želi
Belelfart Boštjan
stavbeno podjetje — JAVORNIK na Gor.
Mlad delavec se je zastrupil s plinom
Celje, dae 23. dec. 1938.
V	pivovarni v Laškem «e je dogodil v noči od srede na četrtek dogodek, ki je žalostno odjeknil
po Laškem in laški okolici. 25 letni delavec gostilničarske Pivovarne v Laškem Ferdo Knez si je ogreval sobo tako, da je nosil v sobo na pločevinasti plošči prižgano oglje. Njegovi predpostavljeni so ga baje opozarjali, vendar se Ferdo Knez ni zmenil mnogo za to, saj je tudi razumljivo, ker je bilo zadnje dni tako mrzlo. Tako je storil tudi v 6redo zvečer. Zgodila pa se je nesreča. Soba je bila kmalu polna strupenih ogljikovih plinov, Jti so zadušili mladega delavca. Zjutraj »o ga našli mrtvega. Včeraj popoldne so ga položili k večnemu počitku. Naj v miru počival
Izza naših meja
Gibanje prebivalstva v tržaški pokrajini. V
tržaški pokrajini je bilo rojenih oktobra 457 oseb, od tega v mestu Trstu 245. Umrlo pa jih je 318, od tega v Trstu 251. Prirastek je torej znašal 139 oseb v vsej pokrajini, od tega v Trstu 44. Novembra pa je bilo rojenih 450, od tega v Trstu 254, umrlo pa jih je 359, od tega v Trstu 277. Presežek v mesecu novembru je torej znašal v vsej pokrajini 91, od tega v Trstu 17. Kakor vidimo, se slovensko prebivalstvo tržaške okolice bolj množi, čeprav predstavlja Trst sam za pokrajino številčno najmočnejše naselje. Poleg tega je treba upoštevati, da se v Trstu nahaja porodnišnica, v katero se zatekajo tudi žene iz okolice.
VMedullnu pri Pulju so imeli pretekli teden mašo za padlim Ivanom Lorencinom, starim 35 let. Pokojnik se je med prvimi, ki so odšli kot prostovoljci na stran generala Franca, udeležil bitke pri Malagi, kjer je padel. Vendar so o njegovi »rarti zvedeli šele sedaj, kar so sporočili svojcem.
V	novembru je umrlo ▼ Abesiniji zaradi nesreč pri delu, zaradi bolezni in spopadov z domačini, 77 delavcev. Vseh delavcev se nahaja v Abesiniji okoli 39.000 brez ozira na vojaštvo. Od teh je bil iz Trsta Samuel Pavel, Iz Istre pa Milanovič Josip, Do sedaj je izgubilo življenje v Afriki 2254 delavcev, izginilo pa jih je 11.
Gradnja električne železnice med Puljem in
rudnikom Rašo. Zaradi pospešenega izkoriščanja premogokopa Raše v Istri je števila delavstva poskočilo na 9000. Računajo, da se bo to število v nekaj letih dvignilo še za kakih 3500. Od tega delavstva pa bila v kraju samem le okoli 2000, med tem ko se okoli 2700 delavcev vozi na delo z dvokolesi ali pa hodi peš, 3100 delavcev pa se vozi z avtobusi in to iz razdalj od 12 do 31 km. Ker pomeni dolga vožnja na delo velik napor, so oblasti sklenile zgraditi med Puljem in Rašo električno železnico. S tem bi bilo precej pomagano tudi Pulju, ki je po vojni zelo mnogo zgubil. V. mestu je j namreč mnogo stanovanj praznih.
Vremensko poroči!©
Vremensko porodilo Bled —5, oblačno, 72 cm pršiča; Kranjska gora —5, barometer se dviga, oblačno, 70 cm pršiča, sankališče uporabno; Krvavec —5, jasno, 20 cm pršiča na 60 cm podlage! Rateče-Planica —5, oblačno, 70 cin pršiča; Zlatorog v Bohinju —2, drobno mede, 30 cm Dršiča na 75cm podlage, cesta splužena.
Prepričani smo, da bodo vsi dosledno misleči odjemalci vzeli ta malenkostni povišek bf®2 pridržka na znanje, ko jim bodo dobavitelji enotno sporočili, da bodo s 1. januarjem dalje daja l mleko po zgoraj navedeni ceni. — Mlekarsko društvo za Ljubljano in okolico.
»Slovenski dom« - bodoče ognjišče naše prosvete
Ljubljana, 24. decembra.
Te dni bo krožila po vsej širni Sloveniji okrožnica, v kateri bo pojasnjen veliki pomen osrednjega poslopja, ki naj postane skupno ognjišče vsega našega katoliškega prosvetnega in kulturnega dela. Pazljivo jo preberite in ne zakrknite srca pred pozivom! Za veliko 6tvar gre, za veličastno zamisel, ki bo, oživotvorjena, nam v ponos in vsemu slovenskemu narodu v neprecenljivo korist.
Ognjišče naše prosvete
Pred štiridesetimi leti je veliki slovenski Evangelist, Janez Krek pričel z organizacijo slovenskega prosvetnega dela na najširših temeljih in v najmogočnejšem obsegu. Ta njegov trud je rodil obilne in odlične plodove. Kaj vidimo dandanašnji? Skozi mesta greš in skozi najoddaljencjše slovenske va6i, skozi trge, pa gledaš povsod, kako zraven cerkva 6toje naši ponosni prosvetni domovi, svetišča in ognjišča vseh prizadevanj, ki gredo za tem, da bi naš slovenski narod postal čimbolj izobražen in kulturen. Ti domovi so žarišča kulturnega dela v naših vaseh, na naši deželi, domačnost izhaja iz njih, zavest skupnosti se v njih utrjuje in zmagoslavno poudarja, volja za delo in pripravljenost za žrtve prihajata odtam med naš narod, ljubezen meče svoja plodna semena med široke plasti, ljubezen, ki gre čez vse zapreke, ki ne pozna nobene ovire, ampak en sam cilj: pomagati skupni stvari, pomagati napredku, pospeševati strnjenost naših vrst in dvigati gladino povprečne razgledanosti vseh slovenskih katoliških ljudi. Ti domovi so izobrazili naš narod, ti domovi 60 mu dali kulturo, ki je povprek višja kot pri marsikaterem številčno daleč močnejšem tujem velikem narodu. Tod živi naša čista, velika kulturna tradicija, tod se obnavlja spomin velikih slovenskih kulturnih delavcev, najvidnejših prvo-boriteljev, najmočnejših pilotov: Slomška, Jegliča in Kreka. Ti trije mogočni možje so postavili vami temelj, na katerem danes stoji naš slovenski prosvetni duh, ti so opravili sijajno delo, ko so organizirali naše može, žene, fante in dekleta ter vtisnili neizbrisne in nezmotljive sledove vsem našim bodočim pokoljenjem. Če bodo ti domovi uspevali, bomo močni in naš narod bo zdrav; v njih je živi vrelec naše narodne zavesti in čvrstosti. Naša kultura bo tudi odtod še v bodoče dobivala najznačilnejše in najlepše poteze. Delavnost, prizadevnost, življenjska sila in mladostna svežost bosta ohranjevali in zvesto čuvali v teh ognjiščih staro-slavno, ponosno, vzvišeno in čisto veliko katoliško tradicijo, ki so nam jo bili zapustili naši verni, kremeniti pradedje.
Doslej še nimamo osrednjega poslopja
Leta teko, kulturna prizadevanja postajajo zahtevnejša, jasnejša so, mogočnejše in širše so razpredene prosvetne zahteve. Tako številni so prosvetni domovi, ki so raztreseni po vsej tej lepi slovenski zemlji. Človek bi mislil, da imamo v Ljubljani že zdavnaj nekašno matično prosvetno poslopje, v katero in iz katerega teko vse tisočere niti, ki spajajo posameznosti in krepko družijo raztreseno. Z obžalovanjem pa moramo ugotoviti, da takega poslopja v Ljubljani doslej še nimamo, nimamo še osrednjega slovenskega prosvetnega doma, doma, ki bi moral biti najvnetejši, najrepre-zentativnejši in najdelavnejši centeT slovenskega prosvetnega dela. Nimamo še doma, ki bi dajal čvrsto, enotno enter vsemu našemu delovanju.
Se zdaj so v Ljubljani, v tem našem kulturnem in pfosvetnem središču, v tej beli slovenski metropoli, kjer so zbrane matice vseh naših organizacij, telesnovzgojnih, karitativnih in versko prosvetnih, obsojene naše skupine in društva na gostaštvo pod tujimi strehami, Notranja strnjenost in povezanost trpita, trpi skupno delo in udarna moč je slabša, medlejša, kakor bi bila, če bi te naše organizacije lahko delale pod lastno streho, ob lastnem ognjišču, doma, same sebi izključni gospodarji. Središče, Ljubljana, nima čvrste povezanosti,, nima idealno enotne usmerjenosti, ki jo lahko da le najtesnejše sodelovanje vseh posameznih delov te naše, tako r,a široko razpredene prosvetne organizacije. Kaj je tedaj z deželo? Jasno je, da tudi prosvetno delo na deželi ne more tako sijajno uspevati in napredovati kakor bi lahko, če bi prihajale iniciative in smernice iz idealno organiziranega skupnega centra, iz središča, ki bi družilo vse niti in ravnalo vsa pota.
Zamisel, ki jo moramo ostvariti
Pozen je že čas, pa še ni prepozen. Naši najimenitnejši prosvetni delavci so prišli zdaj na misel, kako bi se dalo izvesti najtesnejše sodelovanje vseh panog slovenskega katoliškega prosvetnega dela. V Ljubljani je bila pred kratkim ustanovljena zadruga »Lastni dom«, r. z. o z., ki hoče postaviti skupno domače ognjišče, matico vseh naših prosvetnih društev po širni slovenski zemlji, ljudsko univerzo za najširše plasti slovenskega naroda.
Dom hoče postaviti, »Slovenski dom«, poslopje, ki bo veliko in ponosno, ki bo stalo sredi naše bele metropole, zgradbo, ki bo prostorna dovolj, da bo lahko sprejela pod svojo streho vse, ki jim gre za dosego istih smotrov: za čim popolnejšo izobrazbo vsega našega dragega slovenskega naroda, za izobrazbo, ki bo dvignila naš narod v kulturnem pogledu do najponosnejše višine, pa ga tudi prežela vsega s plodovitim, jasnim in samozavestnim katoliškim duhom.
Prvi koraki za dosego tega načrta
Delavec, ki se mu rodi dobra, pohvalna misel, takoj zagrabi za delo. Ni mu za besede in za razpravljanje o načrtu, dejstva ga priklenejo, dejavnost mu zapove ravnanje. Tudi tisti, ki so kumo-vali zamisli »Slovenskega doma« kot reprezentativne centrale vsega slovenskega prosvetnega dela, 'niso obstali na pol poti in se zadržali v debatah. Takoj so prešli k stvarnemu delu. Najprej so kupili zemljišče na oglu Kolodvorske in Tavčarjeve ulice
—	nasproti znanega hotela Štrukelj. »Lastni dom«, r. z. o z., bo tod postavil petnadstropno palačo, ki bo odgovarjala v slednjem pogledu veličastnemu razmahu prosvete med Slovenci. Svoje osrednje prostore naj bi v njej dobile vse naše velike organizacije, kakor: Prosvetna zveza z vsemi svojimi oddelki, Zveza fantovskih odsekov. Vodstvo dekliških krožkov, Katoliška akcija, Pevska zveza, Zenska zveza, Sedejeva družina, Zveza ljudskih odrov in druge podobne organizacije. Stavba bo torej morala v vsem odgovarjati nalogam in delovnim zahtevam teh naših društev. Poleg podzemlja in pritličnih prostorov, ki bodo namenjeni gospodarskemu vzdrževanju doma, bodo v njej štiri nadstropja, v katerih bodo razmeščeni izključno le poslovni prostori posameznih društev, dvorane za tečaje, telovadnica, prenočišča za tečajnike in podobno. Prostori bodo urejeni vzorno smotemo. Skupna streha, pod katero bodo domovale v bodoče naše organizacije, bo že v bližnji prihodnosti visoko dvignila vso našo delovno navdušenost ter postavila našo ljudsko prosveto tako visoko, da nas bodo zanjo zavidali domačini in tujci. Zgled bo naše mesto, zgled, ki ga bodo mnogi z navdušenjem in priznanjem posnemali.
V	ta namen 6e zadruga »Lastni dom«, r. z. o z., s polno pravico obrača na vso slovensko javnost, naj z vsemi močmi in z vso požrtvovalnostjo podpre njeno vzvišeno delo in prizadevanje. Moramo postaviti Krekovi misli večen spomenik, globoka hvaležnost do tega velikega, neutrudljivega in nepopustljivega delavca to od nas zahteva! Ni dvoma, da bo ta naš »Slovenski dom« spet zahteval velikih žrtev od slovenskega naroda, Vemo pa tudi tole: vse naše velike zamisli so bile ustvarjene z velikimi gmotnimi žrtvami, z nesebičnostjo vsega našega naroda, ki je znal veličistt.i ideji v svoji veliki ljubezni žrtvovati tudi najtežje in cclo najpotrebnejše! »Slovenski dom« bo zgradila in postavila požrvtovalnost in darežljivost vsega slovenskega naroda, iz korenin naroda bo tedaj vzra-sel in narodu samemu bo služil v napredek in v veliko duhovno rast. Naši ljudje bodo strnili vse svoje moči, vso svojo voljo in gmotna sredstva, da postavijo slovenski katoliški prosveti osrednji »Slovenski dom«, najmogočnejši in najsijajnejši spomenik vsemu našemu dosedanjemu prosvetnemu delu, spomenik samim sebi in vsemu narodu, visoki svetilnik, ki bo pošiljal svojo bleščečo luč v daljno bodočnost čez vso našo zemljo, čez vso nas in tudi čez vse meje, ki so nam bile začrtane! Vsa Slovenija se mora zbrati ob tem našem skupnem ognjišču! »Slovenski dom« mora etati!
Iz razgovora z g. ravnateljem Remcem
Čim smo slišali prve govorice o tej odlični zamisli, smo poiskali odbornika zadruge »Lastni dom«, g. ravnatelja Bogumila Rcmca, ki nam je prijazno povedal sledeče podrobnosti o našem bodočem skupnem domu:
»Ideja, da bi bilo pravi če bi Slovenci dobili svoj osrednji katoliški prosvetni dom, ki naj bi stal v središču slovenskega kulturnega in javnega življenja, v Ljubljani, je izšla iz Prosvetne zveze. Videli smo, da naše najodličnejše organizacije — kakor n. pr. Zveza fantovskih odsekov in druge — nimajo svojih lastnih obratovalnih prostorov, ampak morajo takorekoč vedriti — in še to presneto n atesnetn — pod tujo streho kakor gostači. Po-treba po skupnem domu za te in podobne organizacije je bila jasna in pereča. Kako lepo bi se organiziralo in močno ter učinkovito poenostavilo našo katoliško narodno prosvetno delo, če bi društva lahko delala v udobnih prostorih v istem poslopju, kjer živa beseda neprestano lahko druži na-ziranja, izmenjava poglede in oplaja — to je bilo jasno kakor na dlani! Jasno pa je bilo tudi, da bi tak skupni, neprezentativni dom silno okre-pil našo slovensko katoliško in narodno samozavest. Z delom nismo oklevali. Ustanovljena je bila zadruga
»Lastni dom«, r, z. o z,, ki se je formirala takole: načelnik dr. Franc Kulovec, odborniki pa Ivan Av-senek, dr. Stanko Žitko, ravnatelj Bogumil Remec, inž. Umek, ravnatelj Ivo Zor in Franc Levec. Akcijo za zgradbo doma pa razen tega podpira tudi več pomožnih odsekov, kakor gradbeni, propagandni in akcijski. Načrte za to ponosno stavbo izdeluje g. inž. Suhadolc, ki je bil že vodil letos za časa mednarodnega mladinskega tabora v Ljubljani vsa
JssiIU ii
dela pri gradnjah na Stadionu. Zanimalo Vas bo morda, kako si mislimo pomagati, da bomo zbrali potrebna sredstva, predvsem denar, ki ga pri takem velikopoteznem podjetju kakor bo zgradba »Slovenskega doma« seveda nikdar ne utegne biti preveč«.
Narodna nabiralna akcija
»Vsemu narodu bo služil ta dom in vsem našim katoliškim organizacijam, ki imajo svoje podružnice po vsej Sloveniji. Dom bo služil centralnim organizacijam. Vsaka bo v njem imela svoje poslovne prostore. Odločili smo se, da se obrnemo na organizacije in njihove podeželske podružnice ter na posameznike s prošnjo, naj bi podpisali obveznice, ki smo jih izstavili na tisoč dinarjev; te obveznice bodo izplačljive tudi v obrokih. Te obveznice lahko podpisujejo posamezniki, pa tudi organizacije, ki bodo tudi podpisovale (podružnice lahko zase in centrale zase) za svojo korist. Podpisovala ne bo samo centrala, ampak lahko tudi odseki, ki bodo predpisano vsoto lahko nabrali s
predstavami, predavanji in podobnimi prireditvami. Vpisano pa jim bo v korist (n. pr. odsek N. N.
—	v korist Zveze fantovskih odsekov). Odločili smo se, da ne bomo z zgradnjo pričeli prej, dokler ne bomo imeli v rokah dovolj sredstev, da jo bomo vsaj v surovem lahko spravili pod 6treho Zadnji čas je že, da 6i zgradimo skupni dom, saj pravega nismo imeli več vse od časa, ko je prenehalo delo v nekdanjem Ljudskem domu, ki je bil pred časom odločen za službo drugačnim namenom.
Kakšen bo novi »Slovenski dom«
Poiskali smo prostor, ki je dovolj reprezenta tiven, saj je takorekoč v središču mesta; v neposredni bližini kolodvora, na oglu Tavčarjeve in Ko lodvorske ulice, tam, kjer je zdaj neizrabljen, s plotom ograjen svet pred enonadstropno hišo, v kateri je bila svoje čase — to je malo znano, judovska sinagoga, smo kupili približno 2000 kvad. metrov obsegajočo parcelo. Nova stavba bo petnadstropna, merila bo tedaj v višino približno 30 m Zazidanih bo za glavno poslopje kakih 800 m2 zb telovadnico pa še posebej. Fronta zgradbe bo v Tavčarjevi ulici dolga 30, v Kolodvorski pa 56 m Iz obeh ulic bosta v poslopje vodila velika vhoda Na pročelju v Kolodvorski ulici bo velik kip Janeza Evangelista Kreka. Kip pa bo ločen od fasade. Notranjost bo urejena smotrno in praktično vsaka organizacija bo imela svoje prostore. Razen tega bodo v poslopju skupna prenočišča za tečajnike, javna kuhinja (namenjena zlasti tečajnikom in gostom, ki bodo imeli opravka v tem domu) Kuhinja bo brezalkoholna. Zgradba bo imela moderno urejene kletne prostore, v pritličju in v naslednjih štirih nadstropjih bodo poslovni prostori posameznih organizacij, dalje predavalnice in več manjših dvoran. V podstrešju bodo prenočišča za tečajnike. Na dvorišču bo zadaj telovadnica, ki bo samostojen objekt (nad zemljo bodo telovadni prostori, ne spodaj). Nad telovadnico bo po možnosti tudi še gledališka dvorana. Vse poslopje bo oskrbljeno s centralno kurjavo in z vsemi dandanašnjimi potrebnimi podobnimi tehničnimi napravami.
Gotovo Vas zanima, kdaj bomo pričeli z zidanjem tega našega »Slovenskega doma«? Kakor vsa kaže, — če bo šlo lepo po sreči — najbrž že prihodnjo jesen. Skrbi nas — kakor seveda vsakogar, ki 6e odloča za zidavo — le, k ko bomo pri tei veliki gradnji kaj shajali z denarjem. Upamo pa. da bodo naša vabila med slovenskim narodom, ki mu bo to nad vse važno in potrebno poslopje namenjeno, našli vsestransko razumevanje in podporo,, ki nam bo omogočila izvedbo tega lepega načrta!«
Naročajte Slovenski dom!
nekdaj hodijo Prekmurci na sezonsko delo
Murska Sobota, 23. dec.
ZadnjiC smo priobčili zanimivo pregledno tabelo o našem sezonskem delavstvu, ki je letos s posredovanjem horze dela v Murski Soboti dobilo zaposlitev v inozemstvu. Iz tabele je bilo razvidno, da je borza dela v Murski Soboti poslala letos na sezonsko delo 9312 delavcev, ki so bili povečini vsi iz Prekmurja. Sezonsko delo tvori danes tako važen gospodarski problem naše Slovensko krajine, da mu moramo posvečati največjo pozornost. Zanimivo bo pogledati nazaj v zgodovino in poiskati začetke pohodov najboljših delavcev iz Prekmurja na sezonsko delo v daljne kraje.
Iz referata šefa borze dela v Murski Soboti domačina g. Franca Kereca razvidimo, da segajo ti začetki še nazaj v sredino preteklega stoletja. Takrat so hodili na delo samo družinski očetje in to J skupinah po 4 ali 5, s cepci na ramah, v bližnje madžarske vasi, največ v okolico Velike Kaniže in Szombathelya. Tam so se pogodili s premožnejšimi kmeti za mlačvo, kot plačilo za delo pa so dobili vsako sedmo ali osmo mero omlatenega žita, katerega so po končani mlačvi delodajalci sami vozili s svojimi vpregami na domove delavcev. Ker so slovenski delavci opravljali težko delo v največje zadovoljstvo delodajalcev, so se zanje začeli zanimati tudi madžarski veleposestniki, knezi in grofje. Tako so nekateri veleposestniki poklicali k sebi delavce in se z njimi pogodili za mlačvo. Delavci so nato izbrali iz svoje srede vodjo (palirja), ki je s sklenjeno pogodbo odšel doinov in nabral potrebno število delavcev ter jih peš odpeljal na delo v madžarske kraje.
Prvi prekmurski sezonski delavci so se rekrutirali le iz nekaterih vasi hribovitega gornjega dela Prekmurja, iz takozvane Goričke, pozneje pa tudi iz ravninskega spodnjega dela. V teku dveh desetletij se je to razvilo v nekakšno romanje. Razumljivo je, da so se hitro pojavili številni pa-lirji, ki so na Madžarskem sklepali kupčije, doma pa nabirali delavce iz se okoriščali z njihovim
delom. Delavcem so dajali komaj dve tretjini dogovorjenega zaslužka, ostalo pa so pridržali za sebe. Kljub temu pa so delavci še vedno dobro zaslužili in tako preskrbeli kruha svojim številnim družinam za zimo. Ljudstvo je bilo čimdalje bolj prisiljeno iskati si s sezonskim delom zaslužka, ki ga doma ni moglo najti. Obrt je bila v Prekmurju slabo razvita, industrije pa tudi ni bilo nobene. Tako so okrog leta 1875. prekmurski delavci že v prav velikih trumah zahajali na sezonsko delo, ki je trajalo le en do dva, ali kvečjemu tri mesece.
Ko so leta 1880. začeli madžarski veleposestniki saditi sladkorno peso, so tudi za to delo najemali delavce iz Prekmurja. To delo so plačevali delavcem v denarju in ne več v naturalijah. V tem času so slovenski delavci iz Prekmurja prodrli že do sredine Madžarske in še dalje. Okrog leta 1900. so zahajali že celo na Sedmograško in po celi panonski nižini. Tedaj se je doba sezonskega dela povečala že na 6 in 7 mesecev.
Pozneje so začeli delavci zahajati tudi v Avstrijo, toda v manjšem obsegu kot na Madžarsko.
V	Avstriji niso opravljali samo poljskih del, ampak so bili zaposljeni tudi pri gradbenih delih. Najlepše je cvetelo sezonsko delo od leta 1905. do
1914.,	vse do svetovne vojne. Zahajanje na sezonsko delo se je med svetovno vojno scer zmanjšalo, vedar pa ni nikoli ponehalo. Razlika je bila le v tem, da so med vojno hodile na delo ženske.
Konec svetovne vojne in osvobojenje Prekmurja sta postavila prekmurskemu sezonskemu delu nove smernice. Delavci so sicer še redno zahajali na Madžarsko, toda njihov zaslužek je bil malenkosten, pa tudi z zasluženim žitom so imeli pri prevozu čez državno mejo velike težkoče. Velik del sezonskih delavcev pa ni dobil več zaposlitve, zato j.e bilo potrebno najti za naše delavstvo možnosti, da bi hodili na delo v druge države, predvsem v Francijo in Nemčijo. S tem se bomo pa seznanili o priliki.
Jože Krivec:
Beračeva sreča
Zasnežene poti, ki je držala skozi temen smrekov gozd, ni hotelo biti konca. Tona je zibaje se vlekel trudne noge za sabo. S smrekovih vej se je tu pa tam sesul nanj moker južni sneg, da ga je mrazilo po hrbtu. Nikogar ni bilo z njim. Stisnjen v dve gube, je 6 sklonjeno glavo kimal naprej.
Tona je bil berač. Malha mu je visela čez pleča in raztrgana suknja je bingljala okrog njega. Za zamaščenim klobukom je nosil smrekovo vejico. Tako sam in zapuščen je stopal, kakor bi 6e pri njegovih sedemdesetih letih ne mogla poroditi niti ena misel več. Obraz je razodeval čudno pomir-jenost, mehke poteze so izdajale veliko dobroto. Pa mislite, da se mu je kdaj tako dobro godilo? Ah, njegovo življenje je bilo pisano, polno najrazličnejših življenjskih zapletljajev, žalostnih doživljajev in razočaranj. 2e v svojem petem letu je izgubil starše in domovinska občina ga je dala za pastirja h kmetu in sploh imela nad njim oblast. Ravnala je z njim, kakor s kupljenim predmetom. Pozneje je stopil na 6voje noge, pa 6e mu ni posrečilo narediti v življenju velikih korakov. Delal je mnogo, počel je to in ono, se prebijal skozi težave, ali doletela ga je edino le sreča, da je smel nositi- na svojih plečih malho s koščki trdega kruha. Sicer je to pač klavrno plačilo za sedemdeset let življenja in dela ali Tone si niti prej ni mogel pomagati na bolje, kaj šele zdaj.
»Dober dan!« ga je nekdo pozdravil.
Obstal je, zapičil palico v sneg in se okrenil. Majhen dečko in še nekoliko manjša deklica 6ta ga pozdravila. Kobacala sta mimo njega po celem snegu ir. hotela naprej.
»Bog daj, otroka!« je zateglo odgovoril Tona. »Le po tiru pojdita, 6aj vama ne bom ničesar storil. čemu se me bojita?« ju je ogovoril in pokazal s palico na tir.
Ker ni nobeden odgovoril, je Tona nadaljeval: »Saj nisem hud, le raztrgan sem, pa zato se me ni treba bati. Ali sta kaj pridna, otroka?«
Otroka sta se ustavila in fantek se je nasmehnil. »Saj morava biti pridna, drugače naju atek natepejol«
»Boga zahvalita, da ga še imata. Ali niso drugi reveži, ki nimajo več mamice ali ateka?«
Molčala sta. Fantek je naložil smrekico, ki jo fe prej vlekel po snegu, na ramo in 6ta že hotela iti. Deklica pa je še obstala za trenutek, da bi pre-motrila berača. Njene oči, ki so se iz napol zavitega obraza svetile kakor oči mačice, so 6e zapičile v berača, kakor bi ga hotele nekaj vprašati. Tono je prevzel ob tem otroškem pogledu občutek, ki ga že davno ni več poznal. Spomnil se je, da so ga včasih na trati obdajali otroci in jim je moral pripovedovati pravljice. Tisti njihovi pogledi so bili prav tako nežni in topli. Spominjal se je, kako ga je neko dekletce prosilo, naj pove tisto o deklici, ki jo je mačeha sovražila in je potem šla na grob svoje matere in tam umrla. Da, že nekaj let ni šel skozi tisto vas in dekletce, ki mu je takrat ustregel, je zdaj gotovo že lepo in veliko. Časi gredo in človek se stara.
»Kam pa nesete smrekico?« vpraša naposled.
»Domov. Atek bodo postavili jaslice, midva pa bova postavila drevesce,« 6ta odgovorila.
Zdaj šele se je Tona spomnil, da je božični večer. Postalo mu je hudo pri srcu. V mladih letih ni nikoli postavljal božičnega drevesca; še preden bi bil kaj takega zmogel, je bil že na cesti, brez doma, brez staršev, Pozneje je bil njegov dom v hlevu pri živini ih zdaj še mogoče takega ne bo našel, Kako so vendar nekateri otroci srečni na svetu! Pa niti ne vedo tega.
»Kaj bosta pa obesila na vejice?« sprašuje dalje.
»Nekaj že!« Malo sramežljivo je fantek pogledal berača v obraz in pomislil. »Svečke in jabolka. Mogoče nama bo mama kupila še kaj sladkorčkov.«
Tona se je spomnil, da nosi za pasom v usnjenem mošnjičku nekaj denarja. Segel je z roko po njem in ko sc ga je dotaknil, ga je prevzel neki sladki občutek. Srce se mu je napolnilo z dobroto, čutil je, da mora dati tema otrokoma nekaj denarja, da si bosta kupila stvari za božično drevo. Saj ni 6am nikoli obesil nanj niti najmanjše stvari in prav gotovo tudi nikdar ne bo, zato pa je bil tem bolj vesel, ker je vedel, da bosta storila to ta dva mala otroka in da se bosta tega veselila. Oh, saj so stari veseli, če vidijo, da se otroci veselijo.
»Tu imata in si kupita nekaj za smrekico!« Položil je denar v dlan fantku, ki jo je boječe nastavil, kakor bi se bal, da mu bo Tona vsul v njo žerjavice.
Čez nekoliko časa, ko si je Tona brisal iz oči solze veselja, pa se je fantek okrenil: »Res, ne smem vzeti tega Atek bi me kregali.« Iztegnil je roko in hotel vrniti denar.
»Ne! Le obdrži, kar sem vama dal! Lahko poveš ateku, kdo ti je dal, pa ne bodo hudi. Bi ti dal več, pa nimam.«
»Ne vem, kaj bodo rekli!« je podvomil fantek.
»Ničesar ne bodo rekli. Le obdrži!« je odgovoril Tona in mu stisnil roko.
Čez nekaj časa je fantek zaprl pest z drobižem in dejal: »Kaj boste pa imeli vi? Saj boste vi tudi rabili!«
»Jaz pa ne bom rabil za drevesce. Saj sem že velik. Vidva pa le lepo pojdita domov in ga lepo naredita. Mogoče ga pridem pogledat!«
Te zadnje besede je izgovoril kar tjavendan, da bi ju razveselil Saj niti ni vedel, kje sta doma in tudi, če bi vedel, ne bi mogel iti gledat drevesca. Saj bi ga najbrže vrgli iz hiše.
»Hvala, stric! Pa le pridite pogledat!« sta dejala otroka. Potem sta skakaje šla po tiru naprej proti vasi. Za njima pa se je počasi gugal berač Tona, ki so se mu tresle noge. Ko sta se otroka že blizu vasi ozrla, je bil Tona daleč za njima.
Ko se je Tona prizibal do vasi, 60 ga noge že komaj držale. Dolgo pot je premeril ta dan in sneg, ki se je pod južnim vetrom tajal, ga je pri vsakem koraku nesel nazaj. Zdaj je ležala pred njim vas, dolga, z mnogimi hišami. Med njimi se bo vendar našel zanj za 6veti večer prostor. Saj so ljudje na svetu še vendar tu pa tam dobri. Včasih je 6eveda naletel tudi na take, ki so ga podili od hiše. Pa kaj bi si to jemal toliko k srcu! Vsi niso enaki. Dosti vsega je treba prenesti, užltt mnogo grenkega in suhega kruha, včasih pa se ti še vendar nasmehne 6reča.
Tona je sklenil, da bo poprosil nekje, če se sme na toplem malo odpočiti in ogreti. Danes je težko nadlegovati ljudi. Vsi so zatopljeni v svoja opravila, njihova srca so prežeta s tihim pričakovanjem in srečo. Največji praznik v letu je pred ljudmi in vsak se naj pripravlja.
Potrkal je pri prvi hiši. »Bog vam daj dober dan, ljudje božji!« je pozdravil možaka, ki se je prikazal med vrati.
»Kaj bi pa radi?« ga je ta vprašal. Na pozdrav ni vrnil niti besede.
»Ponižno prosim, če bi 6e smel pri vas malo odpočiti. Ves ljubi dan že hodim, pa sem tako truden, da ne morem več naprej Noge me že...«
Možak ga ni pustil dogovoriti. Prekinil ga je: »Pri nas je tako majhna hiša, da še sami nimamo dovolj prostora. Sosedovi imajo veliko, tam boste lahko ostali!« Ze je zaloputnil vrata, Tona pa mu je še hotel razložiti, da ne misli tu ostati; le malo bi se rad odpočil
Kaj je hotel? Vrata so bila zaprta, slišal je, da se je v njih obrnil celo ključ in vnovič «i ni upal potrkati. Vedel je, da bo ta dan slabo za nocoj. Na snegu ne more spati. Poleti bi se dalo prebiti kje na polju ali v gozdu, zdaj pa je druga. Malo se je bal, da bo težko našel hišo, ki bi se ga usmilila in ga sprejela pod svojo streho.
Ni se jezil na možaka, ki ga je odpravil od hiše, saj je bil tega vajen. Tona je bil že na vse
Slovenski božič na Kočevskem in božični običaji dokazujejo, da je kočevsko
ozemlje slovensko
Nekaj utrinkov iz sijajne razprave našega raziskovalca narodnega
Ljubljana, 24. decembra.
Pred nedavnim je izšel v založbi Ciril-Meto-dove družbe »Kočevski zbornik-«, odlično delo vestnih slovenskih raziskovalcev in poznavalcev tega zanimivega narodnostnega otoka. Odlični članki obravnavajo vsa važna področja, ki se ponujajo opazovalcu. Najtehtnejši prispevek pa je sijajna študija vodje našega folklornega instituta ter znamenitega vokalnega dirigenta Franceta Marolta: »Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi.« Tako vestne in tako na široko ter v podrobnosti razgledane študije pri nas doslej še nismo brali, zlasti še, če upoštevamo, da je Marolt v svojem delu do skrajnosti kritičen in da je šel raziskovat na svojo pest, po vesti iD dolžnosti, ki jo je bil občutil, kljub temu, da so mnogi naši glasoviti znanstveniki nasedli napačnim ali površnimi izsledkom splošno priznanih nemških korifej.
»Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi«
V	»Predgovoru« je avtor najprej na kratko, pa izčrpno podal pregled dosedanjih izsledkov o kočevskem otoku, nato pa se je kritično pomudil pri posameznih raziskovalcih. Njegova opazovanja na nedvomen način dokazujejo, kako zanikrno je prav za prav bilo naše dosedanje zanimanje za ta predel in kako so tujci poskušali dokazati, da so najizrazitejše folklorne značilnosti povsem nemške, da gre čez naše ozemlje trden nemški most. Opozoril je na opazovanja Valvasorja in Hacqueta, se pomudil pri Korytku in Rudežu, nato pa s krat-kisni, tehtnimi dokazi izpodbil teze in trditve nemških raziskovalcev Schroerja, Elzeja, Hauffna. Tschinkla in Grotheja. Njegova izvajanja v predgovoru so znanstveno tako podprta, da bodo že kot gola dejstva visoko dvigniln našo narodno samozavest in v nas utrdila prepričanje, da smo, čeprav majhen, vendar zdrav, edinstveno žilav in življenjsko izredno sposoben narod. Čudimo se, da naša književna institucija »Slovenska Matica« ni bila prišla na misel, da bi se zanimala za ta otok in poskrbela za tako perečo kritično publikacijo o njem. Študija je morala iziti v priložnostni ediciji Ciril-Metodove družbe. In vendar bi bila Slovenska Matica poklicana prej, da vzgledno izda to delo, kakor pa da izdaja disertacije raznih nastopajočih slavistov. V tej svoji študiji Marolt sijajno dokaže, da so v kočevskih ijudskih pesmih, v tem najmočnejšem izrazu narodne duše, bistvene prvine slovenske in ne nemške — kakor bi bili radi dokazali naši severni sosedje, ki se v svojem prozornem namenu ne ustrašijo niti največjih absurdov. Obžalovati moramo, da so tem nemškim »izsledkom« nasedli celo naši najprominentnejši uradni znanstveniki, ki so prevzeli nemške »ugotovitve« brez kritike kot nekaj samo ob sebi umetno pravilne. Študija »Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi« je za nas ogromnega pomena ne samo kot sijajna znanstvena razprava, ampak tudi kot edinstveno važen prispevek, ki je ogelni kamen našega narodnoobrambnega dela.
Razpored snovi v študiji
Po odličnem »Predgovoru* sledi v knjigi (v separatnem odtisi* je tudi izšla, kar je zelo pohvalno) »Seznam posebnih znamenj, manj navadnih kratic in ustaljenk, nato pa bogati seznam uporabljenih virov in literature«. Nato pa obravnava avtor prvo tipično kočevsko ljudsko pesem; avtor je sprejel v študijo devet tipičnih primerov slovenskih narodnih pesmi, ki jih smatra za osnovo kočevskih vzporednih primerov. Prva primerjava členi pesmi »Mi smo štirje ko an pastirje« ter »Vom zerrissenen Stali«. Avtor dokaže absolutno sorodnost v tekstu in v melodiji te ljudske pesmi.
V	slovenski dialektični ortografiji se ravna po Kamovševi »Historični gramatiki slovenskega jezika« ter po njegovih osebnih navodilih, za ko-fevščino mu je bila merodajna H. Tschinklova Grammatik der gottscheer Mundart«, glasbene primere pa je notiral po metodi I. Krona, ki jo je bil kritično razvil in izpopolnil v svojem delu >Das ungarische Volkslied« B. Bartčk.
Pri vsaki posamezni pasmi Marolt najprej razkaže vestno zbrano »ohranjeno gradivo«, nato nam prinaša »Vsebino slovenskih varijant«, za njo pa »Vsebino kočevskih variant«. V obširni, temeljiti študiji obravnava vselej sproti tipične mitološke usedline, po ljudski veri pojmovano versko izročilo, šege in navade ter pri tem vselej vzporeja tozadevne značilnosti slovenskega obrobnega prebivalstva s kočevskim. Bogato gradivo nam povsod jasno dokaže, kako je slovensko prebivalstvo absolutno vplivalo na Kočevce — in ne obratno. Zlasti važni so Maroltovi izsledki glede motivov v posameznih pesmih. Nemški znanstveniki so brez podlage govorili o vplivu in vdoru nemških moti-
vov na naše področje in še dalje na Balkan (dr. John Meier in drugi bi radi dokazali nemške vplive celo v Bolgariji, ki da je nemški »Mutter-boden«!) — naši znanstveniki pa so krenili za njimi in brez nadaljnega prikimali njihovim neutemeljenim in znanstveno nevzdržljivim »ugotovitvam«. Govorili so o motivu »Kudrune« in o drugih značilnih motivih nemške ljudske pesmi. Marolt jih z znanstveno natančnimi dokazi temeljito zavrne. In prav teh res znanstveno-kritičnih izsledkih je odlični pomen te dosedanje najboljše in uajtemeljitejše študije o Kočevcih.
V drugi študiji Marolt primerja po istem razporedu in po isti znanstveno-kritični metodi pesmi »Vida s kačo« in »Dai scheane Mare«. V tretji »Spokornika« in »Dar schindar groas«, v četrti »Desetnico« in »Das wandernde Kind«, v peti »Majerco« in »De moaierint, v šesti »Jelengarja — Lajnarja — Cigana« in »Woarn Schlilfkamrlain. Der Ritaršmon«. V sedmi obravnava »Modrega Se-kola junaka« in »Zekulo«. V osmi študiji pretresa »Lepo Vido — Brat ali ljubi« ter »De merarin — MaSre — Kate«. Vedno jasnejše nam postajajo slovenske prvine v kočevskih ljudskih pesmih. Človek mora biti vesel, ko vidi, s kakšno natančnostjo in vestnostjo so tod zbrani izsledki stvari, o katerih ne bi bili niti mislili, ko smo gledali in brali dozdaj znane in s katedre zagnane »ugotovitve« tujih modrijanov.
Ob koncu ima Maroltova študija o »Slovenskih prvinah v kočevskih ljudskih pesmih« Se pregleden »Resume« v francoščini.
Veseli moramo biti tega sijajnega dela in po-nosnj nanj. Avtor je z znanstveno neizprosnostjo kritično pregledal vse tujo literaturo in tudi domače dosedanje delo. Marsikatera bridka in pikra resnica na račun domačih prepovršnih znanstvenikov pride pri tem na dan, ne kot graja, ampak kot vzpodbuda k vestnejšemu, natančnejšemu in stilno kritičnejšemu delu na tem področju v bodočnosti. Brez dvoma bodo tudi v tem pogledu avtorjeve ugotovitve zalegle.
Slovenski božič na Kočevskem
V študiji o pesmih »Mi smo štirje ko an pastirje« in »Vom zerrisene® Stali« (dve božični ljudski pesmi) nam Marolt natančno in vsestransko pojasni praznik božiča. Sijajno gradivo je tod skrbno zbrano: božičevanje pri raznih slovanskih in drugih narodih je prikazano z nazornostjo, ki je bleščeča. Vsi na široko raztreseni drobci in podrobna opazovanja ljudskih šeg in navad ter ljudske vere na Slovenskem so tod zbrani v vzgledni jasnosti in stvarjenosti. Ostrmimo, ko beremo svari, o katerih še nismo bili ničesar slišali. Načuditi se ne moremo, koliko lepih navad in običajev je še ohranjenih, koliko simboličnih dejanj je še dandanes med našim narodom v navadi o božiču in ■Novem letu. Marolt natančno členi izročila in stare mitološke usedline, ki se javljajo v naši tovrstni folklori. Stare vraže spoznamo in ljudsko vero. Do podrobnosti obdela običaje in tipične vraže v posameznih značilnih slovenskih krajih. Po »božiču« Marolt na isti način obdela »Kolede«. Sijajna slika vstane pred nami iz teh odlično pisanih, dokumentiranih strani, sijajna slika slovenskega božiča, vseh šeg in navad. Ta odstavek bo z veseljem bral V6ak slovenski človek, ki bo vzel Maroltovo študijo v roke. In celotno Maroltovo študijo o »Slovenskih prvinah« bi moral temeljito, z vso vestnostjo in natančnostjo od začetka do kraja prebrati slednji slovenski izobraženec)
Naš božič in kočevske »Bainochtn«
Po imenitnem prikazu slovenskega božičevanja in koledovanja preide Marolt v primerjavo našega božičevanja s kočevskim. Posebno poglavje posveti kočevskim »Bainohtu«, ki ga začenja s temile besedami:
»Pregled kočevskega božičevanja izkazuje domala iste in podobne običaje kakor so bili in so še ohranjeni med slovenskimi sosedi. Razvrščajo se med 12 božičnih dni (— dh hailign tsbeli nahte) in so se strnili zlasti okrog »Treh božičev« (sv. ve-erov = de drai bainohtmonhtu).«
Pred »bohkovim kotom« (— autar), kjer so o božiču jaselce belo pogrnjena miza, na njej pa so trije »božičniki« iz bele moke; dva manjša 6ta »soseda« — »stražnika« (= nohpam — bohtre), srednji (podobnjak) pa je »žipplinkh« (slovenska beseda »župnik«, »božični podobnjak«). Izraz nohpa-pomeni posvetilo sosedom; tod se še javljajo podobe zibeli, domačih živali (posebno pogosto nastopa golob), imajo pa tudi venčasto pleten rob. Po Unterlandu (Knežja lopa, Koprivnik, Nemška Loka, Ovčjak, Svetli potok) peko božičnike »golobe«, ki pojo za božič obrednioo »Tu tu, taible, main arshle ischt dain grable« (=: go, go, golobček, moja ritka je tvoj grobček«). Ljudje, ki morajo
pripravljen: celo na to, da mogoče tudi pri sosedu, celo pri tretji, četrti ali peti hiši s svojo prošnjo ne bo ničesar dosegel. Večkrat se mu je zgodilo, da je prešel vso vas, pa ni izprosil ničesar. Pa je vedno upal, da 6e med vsemi temi, ki ga odpravijo praznih rok od hiše, najde vendar nekdo, ki bo ravnal po svoje. In tisti nekdo se je vedno našel. Zelo pozno zvečer, ko ni mogel več naprej, je vselej našel košček 6trehe, da je prenočil. Ljudje so se omehčali, ko so ga videli tako pozno na cesti. Le nocoj bo težje.
Potrkal je spet pri drugi hiši. Vrata so bila zaklenjena, neftje za njimi 6e je slišalo govorjenje. Tona je že potegnil klobuk z gla.ve in se pripravil z besedo na ustih.
Vrata 60 6e odpela in dekle z rdečim robcem je pokukalo ven, Že je hotel spregovorili svojo prošnjo, pa so se vrata zopet treskoma zaprla. »Mislila sem, da je poštar prinesel kaj za nas. Pa je le nek star berač!« je govorilo dekle za zaprtimi vrati. »Naj bi se nekam spravil, da ne bi še danes nadlegoval ljudi!«
Seveda, si je mislil Tona. Bi 6e že spravil, če bi se imel kam. Stisnil bi se v kot in pustil ljudi pri miru. Pa vsak le govori, naj grem naprej k sosedu in spet naprej. Vsak me potiska daije
Zdaj so ga noge že res komaj držale. Lačen je bil, saj ie sredi dopoldneva popil skodelico mleka daleč v sosednji vasi in zdaj se je delal že počasi večer. Na obzorji: je padala sivkasta meglica' in med hišami 6e je vedno bolj temnilo. Tona se je prislonil na plot ter se hotel malo odpočiti. Krepko se je oklepal mokrih desk plota in mislil samo na to, da mora nekje stakniti kot, kjer bo nocoj prespal.
Zdelo se mu je, da je slonel ob plotu le nekaj minut. V resnici pa je moralo trajati to precej časa. Iz oken hiš so mežikale luči in metale štirioglat steber rumenkaste svetlobe na sneg. V cerkvici na koncu vasi je zazvonilo. Ubrani in mehki glasovi so plavali čez vas in se izgubljali daleč zunaj na polju.
Čas je, da se nekam spravim, si je mislil Tona. Zbral je svoje moči in taval naprej. Hiše so bile zatopljene v neko tiho pričakovanje, tišina je pokrila vsevprek. Skoraj glasu ni bilo slišati, le ko je zavel južni veter, ki 6e je zdel topel kot v zgodnji pomladi, jc udarila na uho pesem padajoče vode. Polskava je šumela tam čez travnike in pri mlinu jc vsa jezna padala čez jez.
Tona je spet trkal. Zbral je V6e najlepše besede in prosil, naj ga ne podijo od hiše. »Nekje na hlevu na ujdrču bi prespal!«
»Nimamo živine in hlev bi bil premrzel za vas. Drugje imamo dosti živine in vas bodo že vzeli!« je slišal odgovor.
Nocoj so ec ga tcs vsi otepali. On pa je le lezel od vrat do vrat in prosil. Nekje jc upal, da bo naletel na dobre ljudi.
Ko je znova potrkal, ga je prevzela neka vznemirjenost. Sam ni vedel, čemu. Samo čutil je, da ves drhti od nekega velikega pričakovanja, mogoče pa le od strahu, da bo 6pet moral proč.
»Prosim lepo, če me morete sprejeti nocoj pod streho. Skoraj vso vas sem že prešel, pa me povsod odrivajo!« je prosil.
Gospodar je stal med podboji in z napol odprte kuhinje se je usipala luč na beračev obraz. Vonj po večerji, ki je prihajal iz kuhinje, je privabil lačnemu beraču sline v usta. Toplota, ki mu je puhtela v obraz, ga je tako prevzela, da jc spet govoril, da ne bi čakal na odtfovor. »Oh, tako je težko omati in vznemirjati ljudi! Še na sveti večer ne najdem nikogar, ki bi 6e me usmilil.
Gospodar je samo strmel vanj in ni vedel, kaj naj počne. Smilil se mu je revež. Roma v6e leto in niti en sam dan ne najde pokoja. Spomnil se je, kako so prebili nekoč sveti večer na fronti v strelskih jarkih, naslonjeni na puške so zrli smrti v obraz, z mislimi pa so se mudili doma pri ženi in otrocih. Kako je to hudo, če človek ne najde pokoja niti na največji praznik v letu!
blaga g. Franceta Marolta
na tuje, dobe s seboj goloba z »župnika«, da bi jih varoval nesreč in vsega hudega. Delavke na polju ter dekle dobe za božič po enega ali pa tudi po več božičnikov. Na praznik sv. Treh kraljev »župnik« razrežejo, vsak domačin dobi delež, kosce tudi pokladajo živini, drobtine pa zakopljejo v razore. Ob treh svetih večerih polagajo na mizo razno hišno in poljsko orodje, da izgube »coprnice« nad njim svojo škodljivo oblast.
Povsod po Kočevskem je znana vraža z »vražjo punčko« pri polnočnici. Kdor stoji med polnočnico na »vražji pručki«, spozna v cerkvi vse »coprnice«: V6e obračajo obraz od oltarja in se križajo z levico. Pručko je treba začeti delati na dan svete Lucije, imeti mora devet nog, v obliki križa razvrščenih ter iz deveterih vrst lesa napravljenih, gotova pa mora biti šele na sam sveti večer. Uvere o »divji jagi (=gljaj) in »Vehtri babi«, ki je zlasti nevarna okrog božič*, ko s svojo vojsko pod nebom ob luninem svitu odnaša otroke in odrasle, so na Kočevskem Ute in prav tako znane kakor na Koroškem in na Goriškem.
Na Janževo (27. decembra) pijo Kočevci »šentjanževca«. Kar vina ostane, velja za dobro zdravilo proti krčem. Svatski napoj poznajo Kočevci podobno kakor Korošci. Na dan Nedolžnih otročičev hodi kočevska mladina »tepežkat« (=: pi-žn, koroško »pisnen«, »pisn«) Po hišahč okrog deklamira »tepežnice«, Ta dan in na Silvestrovo hodijo otroci v Unterlandu od domače cerkve skozi vas do bližnje poljske kapele s križem in kropilnikom. Med glasno molitvijo krope z blagoslovljeno vodo hiše in polja. Ta navada, ki severno od Kolpe ni znana, je še živo ohranjena v raznih variantah med Hrvati in Srbi.
Kočevski kmet pozna le naše »jasli«, — »božično drevo« mu ni znano. O badnjaku — božiču ni direktnih sledi in zgodovinskih prič. V nekaterih vaseh Unterlanda (v Knežji lipi, v Koprivniku, v Nemški Loki, v Ovčjaku in v Svetlem potoku) pa je ohranjen še tale občaj: skrita gospodinja (soseda) zakliče v izbo »dar autn mol khint« (stari mož prihaja«) in vrže med zbrane prgišče orehov in jabolk, pri čemer pravi: »Khinderlein, rinderlein, khitslain, lamplain, khaublain, as got der har aus gabait guest tse gerusten« (otročiči, živinica, kozlič ki, jagenjčki, telički, daj Gospod Bog, da bi vse dobro uspevalo!«). Mladi in stari se na tleh pulijo za darove, ki prinašajo po ljudski veri dobro novo letino. »Anter mon«, podobno kakoT 6rbskohrva-ški »dedo, 6tari« ni ta navedena rečenica, ki določno spominja na gospodarjev obredni blagoslov badnjaka, vzbujata prav razločno domnevo, da je v tej kočevski ostalini skrit spomin na »badnjak
—	božič«. Vedenje družine, sipanje orehov in jabolk, vse to spremlja 6rbskohrvaški obred, in dejstvo, da je bil badnjak prvotno novoletni običaj, to domnevo le še v veliki meri potrjujejo. Ker badnjak — božič na Koroškem ni izpričan, naseljenci niso mogli običaja prinesti s seboj odondot. Vse kaže, da so ga pred časom priselili na Koroško Notranjci ali Vlahi, ki jim je bil v navadi.
V	ranem jutru na Novo leto hite kočevska dekleta po studenčnico, ki ima po ljudski uveri ta dan v sebi vino, kri in zlato. Kdor se s to vodo umije ali pa jo že na tešče pije, ta bo zdrav in delaven V6e leto. Preden se gospodar in gospodinja umijeta v novoletni vodi, vržeta v umivalnik nekaj drobiža, ki je last hišne dekle. Za novo leto kuhajo Kočevci »ritšoch« (slovensko »ričet«), zmes domačih žit in stročnic; blagoslovljena mora biti ta zmes na božični večer. Spomladi trosijo to ču-dotvomo pomagalo pa razorih, prepričani, da to pomaga mladi letini, ki jo na ta način pospešujejo. Uvere o živi vodi 60 razširejene pri vseh Indoev-ropcih; njih skupna last so. Slovensko ime tega čudotvornega lečila pa nam govori, da so Kočevci prevzeli to navado od nas, ali pa da so si zanjo izposodili slovensko ime.
Na Silvestrovo koledujejo po Hinterlandu, v Dragi, Grčarici, v Kočah, v Kotnici in v Kočevski Reki tudi odrasli ljudje s posebno novoletno ko-ledo. Takole pojo: »Dos naie juer khamen, žil-berbaies, roates golt« (»Novo leto je prišlo, sre-brnobelo, ruso zlato«). Melodija te kolede je posvojeni napev slovenske novoletne kolede iz Loškega potoka. Starinsko besedilo je okrnjeno, kaže pa več nejasnih besedi in mest; posebnost je navedena nerazumljiva ustaljena rečenica. Tej med slovenskimi koledami ni najti osnove. Na Novega leta dan že navsezgodaj deklamirajo otroci po hišah prav posebna novoletna voščila, ki so našim zelo podobna. Za svete Tri kralje so še v predvojnih časih hodili po vaseh v »kraljitarje« našemljeni otroci, ki so peli umetno koledno pesem.
O	božiču pojo po kočevskih družinah nemške cerkvene božičnice, ki sta jih bili cerkev in šola razširili med ljudstvo. Pravih, pristnih ljudskih božičnic pa kočevski naseljenci ne poznajo. Božičnica, ki jo pojo po Unterlandu še za božične praznike po cerkvah, je bila prevzeta od Belokranjcev. Bila pa je hkratu tudi deloma posvojena. Pri tem pa sta odpadla motiv pastirske napojnice in sklepna prošnja. Značilni poskočni ritem, ki postane v zategnjenem tempu cerkvene pesmi nekoliko omiljen, ter temeljne vsebinske poteze pa tudi govore, da se je pesem izrodila iz slovenske božične ko-lede.
Maroltova odlična študija
ne bo samo pri nas doma vzbudila ogromnega zanimanja, zbudila ga bo tudi drugod po svetu, zlasti med znanstveniki, ki jih to prevažno področje zanima. Dokončno je dokazano, da so v kočevskih ljudskih pesmih najbistvenejše sestavine značilno slovenske. Zdaj je v kraju z raznimi neutemeljenimi trditvami in namigavanji raznih nemških raziskovalcev. Metoda, po kateri je Marolt delal, je odlična. Le na ta način se da na tem področju delati tako zanesljivo, prepričljivo in strogo znanstveno kritično kakor se to dela na drugih področjih. Njegova imenitna študija bo široko odjeknila. Dr. John Meier, vodilni znanstvenik na teni polju je poslal našemu raziskovalcu že korekture svojega najnovejšega dela, dokaz, da se tudi Nemci kljub svojim znanim tendencam že začenjajo zavedati, da mora biti pravo znanstveno delo kritično in pravično. Študija »Slovenske prvine v kočevskih ljudskih pesmih« mora najti pot tudi k slednjemu slovenskemu izobražencu. Tako delo mora stati na polici slednje naše knjižnice in slednjega našega doma.
Ljubljanski živilski trg pred prazniki
Sneg je sprva oviral božične kupčije — Variranje cen — Kruh, zaslužen
s solzami
Ljubljana, 24. decembra.
Po zlati nedelji, ki je v trgovskem poslovnem življenju že stara ter deset in desetletja trajajoča navada, da trgovci po vseh velikih mestih na nedeljo pred Božičem prodajajo svoje predmete in blago ves dan, je nastopilo ta teden tudi v Ljubljani predbožično razpoloženje in vrvenje. Druga leta je bil živilski trg vse dni živahno tojrišče in branjevke so radosnto ponujale kupovalkam vse svoje dobrine, določene za praznike. Hud mraz je letos mnogim prodajalcem na trgu prekrižal račune na boljši in večji izkupiček. Mnogi so s tesnobo zrli na bližajoče praznike, kajti od nikoder ni bilo ne kupca ne interesenta za njih blago. Vodnikov trg ob očaku slovenskih poetov je bil mrtev. Tu in tam so bile postavljene stojnice. Branjevke pa so se prve, hudo mrzle dneve, naužile strupenega mraza. Nekateri so zato kar hitro pospravili svoje štante in jo odkurili v topla zavetja. Zaradi mraza ni bilo kupčije.
Po mrazu so sledili dnevi sneženja, ki je trajalo od torka zjutraj tja do četrtka dopoldne. Prav 6nežni meteži so preprečili, da bi se bil trg bolj razvil v sredo. 2e stoletje trajajoči tržni dan, ko so v starih patriarhalnih časih pripeljali okoličani in daljnji kmetje na velikih vozovih živila na trg in 60 6e ob sredah razvijale prav živahne kupčije,
Tedaj 60 hišna vrata zaškripala in v svitu luči sta se prikazala dva majhna otroka: fantek in deklica.
»Kaj je ata?« je vprašal fantek.
»Revež, ki bi rad	ostal nocoj pri nas,«	jc	oče
mehko odgovoril in pogladil fantka po laseh.
Fantek pa je stopil na prag, da bi bolje videl tega reveža pred vrati. Takoj je spet stopil nazaj in potegnil očeta za roko, da je ta sklonil glavo k
njemu. »Veste, to je tisti, ki------------  Več	«e	ni
slišalo, ker je govoril deček šepetaje.
»Res? Ga poznaš?« je vprašal oče.
»Da. Dobro vem,«	je deček zatrdil.
»No, le vstopitel«	je dejal naposled	oče.	Pu-
stil je berača iti pred sabo, sam pa jc zaklenil vrata, ker je bila že zunaj popolna tema.
V	hiši je bilo prijetno, toplo. V kotu je Tona opazil jaslice, pred njimi na majhni mizici božično drevo. Otroka, ki jima je dal ta popoldan denar, 6e ga nista prav nič bala, ampak sta ga vlekla bliže k mizi in mu razlagala, kaj vse sta kupila.
»Saj sem si mislil, da boste prišli pogledat božično drevo!« je dejal mali.
»Seveda, Seveda!« je pritrjeval berač Tona. Solze so mu silile v oči, ko so zasijale svečke na smrekici Srce se mu je napolnilo z veliko srečo in zadovoljstvom. Nikoli v svojem življenju še ni stal s takim občutjem pred prižganim drevescem, nikdar še ga ni doletela tako velika mera božične radosti.
Ko so pozneje V6i skupaj molili rožni venec, se je z vso ponižnostjo oklepal jagod paternoštra ter hvalil Boga za milost, ki mu jo je naklonil prvič v njegovih sedemdesetih letih.
Naročajte in širite Slovenski dom!
je bil zadnjo sredo zelo klavem in skoro mrtev. Prostor pred Mestnim domom je bil tako imenovani »jarmarski plac«. Sedaj 6e je vse spremenilo. Živilski trg 6e polagoma modernim higienskim in sanitamo-veterinarekim zahtevam modernizira in preureja po skupinah. Tržno nadzorstvo samo je modernizirano in opremljeno z laboratorijem, kjer strokovnjaki preizkušajo zlasti mleko, mlečne izdelke, pregledujejo ostala živila in izdajajo nato primerne kazni onim mlekaricam in prodajalcem, ki so na trg postavili slabo blago.
Mlečni izdelki in njih cene
Ker smo že pri mleku, naj navedemo nekatere primerjalne eenc, kakor jih ugotavlja mestno tržno nadzorstvo. V začetku septembra je bilo mleko v Ljubljani 2 do 2.25 din liter. Okoliške in barjanske mlekarice 6e morajo dostikrat boriti za vsak liter-ček, ker 60 kajkrat v stiskah, da morejo zadovoljiti svoje stranke. Za božične praznike naše gospodinje porabijo večje množine mleka. Povpraševanje je veliko, večje množine mleka pa ne morejo tehnično fabricirati. Zato so cene mleku zadnji čas nekoliko višje. Sedaj jc mleko 2 do 2.50 din. Med mlekaricami se dnevno razvijajo prijateljske borze, da dobe zadostne količine mleka.
Cene mlečim izdelkom so bile sedaj prav različne. Surovo maslo je bilo 22 do 28 din kg, v začetku septembr apa 26 do 28 din. Torej so gotove vrste masla glede kakovosti cenejše! Cene čajnemu maslu 60 nasprotno silno poskočile. Čajno maslo je bilo po podatkih mestnega tržnega nadzorstva sedaj 32 do 36 din kg, v septembru pa 28 do 32 din. Kuhano maslo je ohranilo svojo stalno ceno 28 do 30 din kg. Cene siru so ostale stalne. Podražil se jc trapistovski sir I. na 24 do 26, prej 22 din,
II.	pa na 18 do 24, prej 18 din kg. Med je bil sedaj 18 do 20 din kg.
Perutninarski trg živahen
Ko je med tednom drugod vladala na trgu praznota, je bil perutninarski trg vedno bogato založen s perutnino. Jajca so se podražila. Septembra so bila še 0.75 do 1 din komad, 6edaj so bila po 1 do 1.25 din komad. Od vseh krajev so pripeljale ženske, ki sc bavijo zlasti s perutninarskimi kupčijami, mnogo kokoši in druge perutnine. Na trgu je bilo včasih veliko prerekanje in prerivanje med temi ženskami za boljši pTostor Sedaj je red in vsaka mora lepo mirno prodajati. Za božične praznike, tako cenijo, je bilo že prodanih nad 1000 kokoši, mladih petelinov, rac, gosi in golobov. —■ Zadnji čas so bili pripeljani na trg iz hrvaških krajev prav dobro pitani purani, ki si ijh pa za praznike lahko privošči le petičen Ljubljančan. Purani so bili najcenejši po 50 din, sicer pa 70 do 100 din komad. Računajo, da je Ljubljana samo za perutnino izdala do 10.000 din. Kljub veliki množini, so bile kokoši mnogo dražje, ko v septembru. Kokoš je bila 20 do 30 din, septembra jo je človek že dobil za 25 din, prav rejeno. Zaklane kokoši so bile sedaj po 20 din kg, septembra 20 do 24. Raca zaklana 22 do 24, zaklana gos 24 do 26 din kg.
Imovini Ljubljančani so lepe denarce vrgli tudi za divjačino. Promet je bil splošno zadovoljiv, kakor pravijo v te posle posvečeni faktorji- Lovci so dostikrat prišli na svoj račun in bodo pač na svečnico bahato orarnovali svoj lovski praznik.
(Nadaljevanje na 5. strani spodaj,)
Dvajset let športa v Jugoslaviji
Ideja olimpijskih iger, ki jih je priklical v resnično«! baron Pierre de Coubertin, in športno Ribanje vobče nimata niti pri Slovencih, niti pri Hrvatih,niti pri Srbih svojega začetka žele z ustanovitvijo lastne narodne države. Razne Športne panoge so gojili vsi že davno prej. Toda šele z ustanovitvijo lastne države sta olimpijska misel in športno gibanje dobila pravi razmah. Mladina so je vneto oprijela te novosti, ki jo je vabila v prosto naravo in k preizkušanju svoje lastne moči v borbi z drugimi. Se ni90 bile zaceljene rane, ki jih ie zadala svetovna vojna, in že so pričeli organizirati posamezne športne zveze, ki naj bi družile ljudi z istimi hotenji in z istimi ideali. Dvajset let sožitja Slovencev, Hrvatov in Srbov v Jugoslaviji beleži nad vse lepe uspehe tudi v delu na Športnem polju. V naslednjem bomo skušali podati kratek in bežen pregled našega športnega razvoja.
Naj^išji športni forum v Jugoslaviji je Jug. olimpijski odbor, ki je bil ustanovljen že L 1919 v Zagrebu. V tem odboru so od leta 1919 do danes delali vsi največji športni delavci. Člani olimpijskega odbora so danes vse posamezne športne zveze razen nogometne in veslaške, ki sta zaradi nekih nesoglasij izstopili. Na čelu današnjega olimpijskega odbora je dr. Stevan Hadži. Člana med; narodnega olimpijskega odbora, ki ima svoj sedež v Lauesane v Švici, pa sta tudi znana predvojna športna delavca dr. Franjo Bučar in general Ste-van Djukič. Jugoslovanski olimpijski odbor ima še danes svoj sedež v Zagrebu, čeprav je bil od
1.	1927 do 1929 v Belgradu. Glavno delo odbora je, da družno s posameznimi mestnimi olimpijskimi pododbori pripravlja tekmovalce na olimpijske borbe, ki so vsako četrto leto. Zato organizira JOO vsako leto v posameznih mestih tako imenovane olimpijske dneve, ki naj služijo propagandi za olimpijsko misel.
Pred osmimi leti je bila ustanovljena tudi Zveza športnih zvez, v kateri so danes včlanjene vse športne zveze razen gori imenovanih dveh srvez. Naloga te zveze je pomagati športnemu gibanju v Jugoslaviji in ga predstavljati pred oblastmi. Zveza športnih zvez skuža tudi s strokovno športno literaturo povečali zanimanje za športni pokret.
Pred šestimi leti — torej 1. 1932 — smo končno tudi dobili ministrstvo za telesno vzgojo naroda. Začetki tega ministrstva so bili kaj skromni. Sprva je imel samo lep in obširen program. Danes ipa je v ten) ministrstvu že 37 uradnikov, med njimi 11 absolventov športnih visokih šol v Berlinu, Varšavi in Pragi. Od leta 1934 pa do danes je ministrstvo imelo 17 strokovnih tečajev za učitelje obvezne telesne vzgoje. Ti tečaji so dali do sedaj 935 športnih učiteljev. Letos pa je bilo to ministrstvo najaktivnejše. 15. septembra je bila ustanovljna višja šola za učitelje telesne vzgoje s svojim sedežem v Belgradu. Druga važna stvar letos pa je ukinitev taks za športne^ prireditve. Teh dvoje stvari je danes najuspešnejše jamstvo za razvoj našega športa.
V	naslednjem bomo podali še nekaj podatkov posameznih Športnih zvez.
Nogomet
Najpopularnejši šport ne samo v Sloveniji, ampak tudi v vsej naši državi je nogomet, čigar začetke beležimo že konec prejšnjega stoletja. To športno panogo so v naše kraje zanesli študentje, ki so Študirali v tujini. Začetke nogometa imamo že pred 85 leti, ko je bila leta 1893 odigrana prva tekma. Nogomet je zanesel iz Švedske tedanji dijak — danes poznani športna delavec — dr. Franjo Bučar. Besedo >footbal« je prevedel v hrvaščino filozof Slavko Ruoner-Radmilovič. To igro je imenoval nogomet, torej z besedo, ki jo še danes uporabljamo tudi pri na«.
Nogomet so v prvih letih igrali samo dijaki sre‘dnjih šol. Šele leta 1903 je bil osnovan prvi nogometni klub, to je bil hrvatski akademski športni klub, ali kakor ga dane« imenujemo Hašk. Leta 1908 je Hašk tudi prvi izdal pravila nogometne igre, ki jih je povzel iz angleščine. L.. 190(5 je bila odigrana že prva tekma med dvema javnima zagrebškima kluboma. Igrala sta Hašk in >Zagreb<. Rezultat je bil 1:1, v blagajni pa je bilo
11	kron in 66 vin. Hašk je že v predvojni dobi od leta 1907 odigral veliko število tekem z inozemskimi klubi. Leta 1908 je bila osnovana v ZagTebu tudi hrvatska športna zveza.
Tudi v Vojvodini je bil nogomet znan že v 19. stoletju. Prvi klub v Vojvodini je bil v Som-born pod imenom Šport. Iz tega kluba je 1. 1901 nastal športni klub Bačka. V Novem Sadu je bil 1902 ustanovljen >Srpski futbalski klube. V Srbiji so z nogometom začeli šele v sedanjem stoletju. Prve nogometne tekme so bile odigrane v Košul-niaku. NajstareižH srbski nogometni klub pa je »Šumadija« iz Kragujevca in »Bask« (nekdaj >$o-kol«) v Belgradu. Oba kluba sta bila osnovana
1.	1903. Tudi Slovenci smo že mnogo pred vojno poznali nogometno igro.
Po svetovni vojni je bila leta 1919 v Zagrebu ustanovljena Jugoslovanska nogometna zveza, ki je
vzela v svoje okrilje vse nogometne klube v Jugoslaviji. Tedaj jih je bilo po številu 63. Nogomet pa je kmalu postal na,(priljubljenejša igra in od leta do leta se je število klubov, aktivnih igralcev in pristašev te zanimive igre večalo. Do 1. 1930 je bila nogometna zveza v Zagrebu, tedaj pa je bila preneišena v Belgrad, kjer je še danes. •
Jugoslovanska nogometna zveza je danes razdeljena na 15 podzvez, pri katerih je včlanjenih 663 nogometnih klubov e 40.310 verifieiranimi nogometaši. Uspehi jugoslovanske reprezentance, ki je igrala v inozemstvu, so bili veliki in danes lahko mirno trdimo, da naš nogomet poznajo po vsem svetu. Največji uspeh je jugoslovansko nogometno zastopstvo doseglo I. 1930 v Južni Ameriki, kjer je zasedlo tretje mesto v tekmovanju za svetovno nogometno prvenstvo. Prvi je bil tedaj Urugvaj, druga Argentinija, tretja pa Jugoslavija, ki je bila hkrati tudi najboljša izmed vseh evropskih nogometnih zastopstev. Leta 1934 in 1988 pa je Jugoslavija izpadla za tekme v svetovnem prvenstvu že v predtekmovanjih. Jugoslovansko nogometno zastopstvo je dosedaj odigralo v celoti 106 mednarodnih tekm. Od teh tekem jih je 45 dobilo, 46 izgubilo, neodločenih jih je pa bilo 25. Razmerje golov je 231 : 247. Največ tekem je Jugoslavija odigrala s Češkoslovaško. Med dvajsetimi tekmami je Jugoslavija dobila štiri, izgubila dvanajst, neodločene so pa bile tudi štiri. Razmerje golov je 36 :71.
Smučanje
Slovencem najbližji in najpriljubljenejši šport pa je brez dvoma smučanje. Zibelka smučanja je ne samo za Jugoslavijo, ampak tudi za vso srednjo Evropo, Slovenija. Bloke so nam dale prve smuči, »eveda ne v taki obliki kot jih imamo danes, vendar pa jih lahko smatramo za začetek emučaratva. Deske, ki so jih tedaj uporabljali Bločani, ko so hodili od nedeljah k maši ali ko so marali ob hudih zametih iti v sosednjo vas, so današnje smuči. Tudi izraz smuči je čisto slovenski in povsem originalen. Nikjer drugje na svetu tega izraza ne poznajo, ampak povsod poznajo samo »skij«. Beseda smuči se je seveda tudi sedaj udomačila ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Srbiji, kjer dosledno uporabljajo slov. terminologijo. Hrvati mislijo, da je izraz »6ki« bolj »nobel« in se jim zdi vse bolj svetovnjaiko, da rečejo, da su išli na iskijanje, namesto, da rečeja, da so smučali. Nas to prav nič ne moti. Ostali bomo pri našem pristnem in povsem odgovarjajočem izrazu in bomo raje smučali. Tudi na Hrvaško je prinesel smuči isti človek kot nogometna igro. To je bil dr. Franjo Bučar. -
Slovenija je smučanje in zlasti sankanje poznala prav dobro tudi že pred vojno, ko se je ta šport začel močneje razvijati. Po vojni pa je razvoj smučar-stva, zlasti v Slovenii, dobil neverjeten razmah. Postal je pravi narodni šport in to ne samo zaradi mode, ampak prav iz potrebe. Za razvoj smučarstve v Sloveniji ima zaslugo mnogo še danes živečih zimskošportnih organizatorjev. Preveč bi bilo naštevati imena. Vsi ti zimskošportni organizatorji pa so pri nas naleteli tako med mladino, kot tudi med starejšimi ljudmi na nad vse ugodna tla. Upravičeno lahko trdimo, da bomo Slovenci tako s svojimi tekmovalci, kakor tudi z neverjetna lepimi smučišči, ki nam jih nudi naa očetnjava, še dolgo časa in najbrž tudi vedno v tej športni panogi daleč nad brati Hrvati in Srbi.
Začetki jugoslovanske zimskošportne zveze, ki ima *vof sedež v Ljubljani (pripominjamo, da je to edina .športna zveza v Ljubljani), so bili kaj skromni. Ustanovljena je bila leta 1922. Enajst smučarskih klubov se je odločilo ustanoviti Jugoslovansko zimskošportno zvezo. Danes ima ta zveza pod svojini okriljem 122 klubov s 1205 tekmovalci, ki so razdeljeni na šest podzvez in sicer Ljubljana, Maribor, Jesenice, Zagreb, Belgrad in Sarajevo. Največ klubov ima seveda Slovenija. V vsej državi je 38 smučarskih skakalnic, med njimi seveda skoraj vse v Sloveniii. Največja skakalnica, ne samo v Sloveniji ali v Jugoslaviji, ampak na vsem svetu je skakalnica v Planici, kjer je bil letos tudi dosežen najdaljši skok. Avstrijec Josip Bradi je letos na tej skakalnici dosegel 107 metrov. Ti rekordi na naši planiški skakalnici pa ne morejo biti veljavni, ker mednarodna smučarska zveza te skakalnice ne priznava.
Naši smučarski tekmovalci so do sedaj osem in tridesetkrat nastopili na drugih mednarodnih smučarskih prireditvah. Uspehi naših tekmovalcev tud: zunaj naših meja so lepi in pomembni. Toda najlepše uspehe v mednarodnem smučarskem svetu je dosegel naš smučarski tekač-maratonec Jeseničan Franc Smolej.
Prvo državno smučarsko prvenstvo smo imeli leta 1921. Naš prvi smučarski prvak je bil Bohiničan Janez Hlebanja. Leta 1922 in 1924 je bil prvak Zdenko Švigelj, leta 1923 Dušan Zinaja, od leta 1926 do 1928 in leta 1930 je zmagoval Joško Janša. Leta 1929 Boris Jenko, leta 1931 in 1933 Čeh František Šimu-nek, leta 1932 Albin Jakopič, leta 1934 Nemec Herbert Leopold, leta 1935 Čeh Rudolf Vrana, leta 1936 Tone Dečman, leta 1937-38 pa Gregor Klančnik.
Naši smučarski prvaki v skoku pa «o bili leta 1921 in 1924 Jože Pogačar, leta 1927-29 Joško Janša, leta 1928 Hrbert Ojcel, leta 1930 Bogomir Šramel,
Naša božična nagradna uganka
Orehi, rozine in druge dobrine
Na vsch štantih je ljubljanska gospodinja imela na izbiro rozine. Branjevke so z nežnozvonkim glasom vabile»Gospa; Lepe rozince! Potica bo sladkost z njimi!« Na trgu je bilo gotovo nad 500 kg rozin, ki so bile po 12 do 16 din kg. K božični potici spadajo orehi. »Gospa! Lepa, čista jedrca! Le poskusite!« so branjevke vabljivo govarile neprestano kupovalkam. Cene jedrcam 60 zaradi hude konkurence znatno padle sploh. Septembra so še bila jedrca — takrat je redko kdo poželel orehove police — po 32 do 36 din kg, sedaj so bila 28 do 30 din. Velike zaloge jedrc so bile prodane. Na trgu pa je človek dobil še druge dobrine, da si bo lahko osladil božično veselje.
Da je bila letos zaradi pomladanske pozebe prav slaba letina za hruške, kaže zgodavmo dejstvo, da so cene suhim hruškam sedaj 12 din kg, ko so bile včasih 8 din. Suhe hruške so dobre tudi za gotove bolezni. Po mnogih krajih na kmetih, tudi na lfubljansk: periferiji -c 5e ohran'en lep običaj, da ljudje na sveti večer pijo hruškavo vodo. Kupčije s suhimi hruškami so bile srednje.
Glavno je, da je potica narejena, to, da gospodinja kupi lepo moko. Promet z moko je bil pa trgovinah velikanski. Zanimivo je, da so ccne moki padle. Mestno tržno nadzorstvo navaja v 6vojcm tržnem paročilu, da je bila cena moki septembra naslednja: moka »0« 3.20—3.50, »2« 3—3.50. »4« 2.80—3.05 din kg. Decembra pa: moka »0« 2.90 do 3.20, »2« 2.70—3 in »4« 2.50—2.80 din kg..
Zaradi mraza in snega je bil zelenjadni trg ta teden slabo založen in zato so se cene zelenjadi dvignile. Nekaterih stvari, ki bi si jih človek zaželel, sploh ni bilo na trgu. Zelenjava za juho je bila po 3 din, dražji je bil tudi peteršilj. Solate je ni! o malo. Zadnji dan sa pač zelenjadarice priti-
snile s svojimi zalogami in takoj jc bilo opažati, da je med njimi huda konkurenca.
Bilanca denarnega prometa na živilskem trgu je bila v primeri z drugimi leti še dokaj zadovoljiva, kar jq znak, da je odstranjena kriza, vendar letošnji predbožični trg zaoistaja napram nekaterim drugim letom. Splošen račun pravi, da je Ljubljana za praznike izdala najmanj 1,000.000 din za nabavo nujnih stvari.
Trpljenje in borba revnih ljudi
Kdor ni kruha jedel s solzami, ne ve, kaj je življenjska borba Marsikatero ljubljansko dete si še ne more predstavljati, kakšna je borba za edino en sam dinarček, ko ba jedel ob praznikih razne dobrote iz kuhinje svoje mamice. Kdor je ob zgodnjih jutranjih urah v snežnem metežu opazoval, kako nosijo na trg najrazličnejše zelenje in vejevje, da si tako pribore nekaj kovačev za božične praznike in svoji družini poskrbe boljše božično življenje.
Posamič in v skupini korakajo revni ljudje s culami na hrbtu po Ižanski cesti izpod krimskih vasi v mesto. Zgodaj ob 4 zjutraj so vstajali, se oprtali z vejevjem in zelenjem in hajdi na težko pot. Človek je opazoval, kako je postarna ženica s težavo nosila svojo culo. »Dobro jutro, mamica!« je dejal človek. »Kam tako počasi? Od kod?« Mamica je veselo odzdravila in začela praviti: »Tam izpod Krima grem. Nosim nekaj na prodaj, da bomo imeli za praznike.« Kljub starosti in grdi cesti je premagovala vse težave. Na mitnici je pokazala svoje blago. Na trgu jc dobila za vse poldrugi kovač. Ni si privoščila niti neslanega kropa. Lačna jo je krenila na dolgo pot proti domu. Hodila je vsak dan na trg, da si je priborila metulja za praznike in da bo družina imela kaj boljšega. Takim revam želi reporter srečen Božiči
■dtj
W I
,	.j
M
Saj veste, kako se rešujejo take vrste uganke. Treba je izrezati črne dele in ii njih sestavili sliko, tako da jih nalepite na papir take oblike in tako velik, kakor je zgornja risba. Toda pazite: črni deli, ki jih boste izrezali in sestavili, ne bodo tvorili slike, marveč samo črno dno zanjo. Slika se bo pokazala v belih prazninah, ki bodo nastale, ko boste nalepili vse črne izrezke. Da pe bo ugibanje pretežko, povemo, da predstavlja slika dekletce, ki beži pred razjarjenim psičkom. Stavimo, da ste dekletčevo roko takoj zapazili, prav tako tudi psičkove noge. Torej na delo in veliko sreče, nagrade za rešitev uganke niso majhne. Razpis nagrad za pravilne rešitve in pogoji so
navedeni na prvi strani
leta 1931 Norvežan Arne Guttormscn, 1. 1932 Albin i Novšak, leta 1934, 1937 in 1938 Franc Palme. Leta | 1935 Tone Dečman in leta 1936 Franc Pribošek.
Kolesarstvo
Kolesarski šport je eden najstarejših športov pri nas. Tudi v tej panogi športa jc Slovenija prednjačila v vsej državi. 2e 1. 1887 smo imeli v Ljubljani prvi koles, klub »Ljubljana«. Isto leto je bil ustanovljen v Zagrebu tudi prvi hrvatski koles, klub »Sokol«. Začetki kolesarskega športa v Srbiji pa so bili v kasnejših letih.. Leta 1888 je bila v Ljubljani tudi že prva kolesarska dirka. Kolesarstvo je bilo tedaj še šport, ki so se ga lahko oprijeli samo bogatejši ljudje. V Ljubljani sta nastala kmalu za tem dva kolesarska kluba in sicer eden izključno samo slovenski. Kdor bi želel vedeti vse podrobnosti in težave, ki so jih imeli tedaj slovenski kolesarji, bi se moral danes obrniti na nestorja slovenskih kolesarjev Jako Gorjanca, ki ima še danes v svežem spominu vse lepe in pomembne uspehe, ki so jih imeli slovenski kolesarski dirkači. Naši dirkači so bili tedaj prav dobri.
V	povojni dobi je kolesarstvo dobilo nov velik razmah. Leta 1920 je bila ustanovljena v Zagrebu Jugoslovanska kolesarska zveza. Danes jc v tej zvezi včlanjenih 50 klubov z 1795 člani, med katerimi je 263 tekmovalcev. Zveza ima 6 podzvez, in sicer v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu, Belgradu, Nišu in Karlovcu.
Vsakoletno državno kolesarsko prvenstvo je vedno na progi Ljubljana-Zagreb in obratno. Dosedanji prvaki so bili:
Leta 1919—1921 Josip Pavlija (Zagreb).
Leta 1922—1924 Djuro Dukanovič (Zagreb)
Leta 1925 Josip Šolar (Ljubljana).
Leta 1926—1928 Anton Banek (Zagreb).
Leta 1929 Slavo Sturman (Zagreb).
Leta 1930, 1932 in 1933 Stjepan Grgac (Zagreb).
Leta 1931 Drago Ivkovič (Djurdjevac).
Leta 1934 Rudolf Fiket (Zagreb).
Leta 1935 Bruno Faninger (Zagreb).
Leta 1936 in dalje Avgust Prosenik (Zagreb),
Jugoslovanska kolesarska ekipa je leta 1924 na olimpijskih igrah zavzela 10 mesto, v Amsterdamu leta 1928 med 26 državami enajsto mesto. Pri zadnjih olimpijskih' igrali v Berlinu leta 1936 pa je bil pri dirki na 100 km Avgust Prosenik trinajsti. Franc Gartner pa 16. Omeniti je še nadalje dirko med Belgra-dom in Sofijo, ki je bila dosedaj dvakrat in ki obeta postati tradicionalna, ter kolesarsko dirko »Križem po Sloveniji in Hrvatski«, ki vzbuja tudi vsako leto več zanimania.
Plavanje
Plavanje je tudi ona športna panoga v Jugoslaviji, pri kateri Slovenci v ničemur ne zaostajamo za Hrvati in Srbi, ampak še prednjačimo pred njimi. Lepi in vsem predpisom odgovarjajoči plavalni bazeni v Sloveniji so zlasti med mladino vzbudili veliko veselje do plavalnega športa.
Lista najboljših naših plavačev je sledeča:
Plavači: 50 m prosto Vilfan (Ljubljana 26,1 sek., 100 m prosto Vilfan (Ljubljana) 1:00.2, 200 m prosto Defilipis (Sušak) 2:16.4, 400 m prosto Žižek (Dubrovnik) 4:54.4, 1500 m prosto 2ižek (Dubrovnik) 19:48.9, 4 krat 50 m prosto Jug (Dubrovnik) 1:54.6, 100 m prsno Cerer (Ljubljana) 1:12.9, 200 m prsno Cerer (Ljubljana) 2:46.4, 100 m hrbtno Ciganovič (Dubrovnik) 1:11.2.
Plavalke: 50 m prosto Krmpotič (Sušak) 32_3 6ek., 130 m prosto Beara (Split) 1:14.4, 400 m prosto Beara (Split) 5:54.3, 4 krat 50 m prosto Jadran (Split) 2:15,
4	krat 100 m prosto Jugoslavija 5:09.7, 100 m prsno Verner (Ljubljana) 1:31, 200 m prsno Verner (Ljubljana) 3:22, 100 m hrbtno Smolik (Sušak) 1:22.6.
V	listi jugoslovanskih rekorderjev smo torej Slovenci prav častno zastopani. Jugoslovanska plavalna zveza ima svoj sedež v Zagrebu. Razdeljena je na_6 podzvez v Ljubljani, Zagrebu, Belgradu, Splitu, Sušaku in Dubrovniku. Vseh plavalnih klubov v Jugoslaviji je 27. V vsej državi sta samo dva olimpijska bazena, in sicer v Ljubljani in v Mariboru in dvoje zimskih kopališč: v Ljubljani (13 m) in v Belgradu (25 m).
Lahka atletika
Razvoj lahke atletike v dvajsetih letih Jugoslavije nam najnazornejše kažejo številke.
Teki:
100 m Matz 11.2 (L 1920), Kovačič 10.7 (1. 1938).
— 200 m Matz 23.4 0. 1920), Kovačič 22.4 (1. 1938).
— 400 m Sladovič 1:01.8 (1. 1920), Pleteršek 49.9 0- 1938). — 800 m Erega 2.16 (1. 1920), Goršek 1:56.3 (1. 1938). — 1500 m Erega 4:49 (1. 1920), Goršek 4:62.2 (1. 1938). — 5000 m Schwint 19:35.4 (1. 1920), Kotnik 15:29.8 (1. 1938. — 10.000 ra Koren 34:56 (1. 1929), Bručan 33.03.8 (1. 1938). — 4 krat 100 m Hašk 47.4 (1. 1920), Drž. reprezentanca 43.2 0- 1938).
— 4 krat 400 m Hašk 3:35.8 (1. 1929), Drž. reprezentanca 3:25.8 (1. 1938), — 110 m zapreke Šacki 18.8 (1. 1920), Buratovič 15 (1. 1938). — 400 m zapreke Banščak (1. 1929), Ivanovič 54.7 (1. 1938). — Balkanska štafeta: Hašk 3:37.4 (1. 1920), Drž. reprezentanca 3:25.2 (L 1938).
Skoki:
Višina: Miličev 155 cm (1. 1V20), Martini 187 cm (1. 1938), — Daljava: Buljik 627 cm (1. 1920), Lencrt 701 cm (1. 1938). — Triskok: Lolič 11.08 m (1. 1920), Vučevič 14.35 m (1. 1938). — Ob palici: Kovačič 2.50 m (I. 1920), Bakor 3.75 m (1. 1938).
Meti:
Krogle: Spahič 11.55 m (1. 1920), Kovačič 15.01 m (1. 1938). — Disk: Spahič 35.57 ra (1. 1920), Kleut 46.18 m (1. 1938). — Kopje: Sendič 39.67 m (1. 1920), Markušič 59.83 m (1. 1938). — Kladivo: Gašpar
31,54	m (1. 1920), inž. Stepišnik 50.24 m (1. 1938).
Iz gornje tabele jc razvidno, da Slovenci nismo pred 20 leti igrali v lahki atletiki nobene vloge. Danes si državne reprezentance ni mogoče misliti brez naših tekmovalcev.
»UltimatiMi«
Vsebina filma, ki prikazuje dogodke tik pred spopadom Srbov in Avstrije v svetovni vojni
Vsebina filma, ki kaže dogodke tik pred spopadom Srbo.v in Avstrijcev v svetovni vojni.
Francoska filmska produkcija je 6 filmom »Ul-timatum«, ki ga zdaj predvajajo po pariških kinodvoranah, precej pridobila. V njem nastopajo filmske moči, ki so k razvitku francoske filmske umetnosti dokaj prispevale in jih filmski 6Vet prav dobro pozna. Notranja dela so bila filmana v filmskih delavnicah blizu Pariza, nekaj dejanj pa so posneli v Belgradu samem. Jedro mu tvorijo zadnji težki dnevi pred svetovno vojno, je pa tudi drama mlade ženske.
Vsebina filma je sledeča: Stanko Solič, katerega igra mladi Daucre, je 6in srbskih staršev iz prečanskega okraja. Starši ga pošljejo v edino avstrijsko vojaško šolo na Dunaj, kjer se Stanko spozna z Avstrijcem Burgsteilerjem. Postaneta najboljša prijatelja. Toda naključje je hotelo, da sta se oba zaljubila v lepo in mlado Dunajčanko Ano, igra jo Dita Parlo, kateri 6e je seveda Stanko zdel prikupnejši. Vsi trije preživljajo vesele čase predvojnega Dunaja.
Tedaj pa se začno dogodki, predhodniki svetovne vojne. Zločin v Sarajevu... V Stanku jc nastal boj med ljubeznijo in prijateljem. Še več! Neprestano govore o vojni proti Srbiji, a Stanko se pripravlja za avstrijskega častnika. Danes ali jutri se lahko zgodi, da bo moral v boj proti svojim lastnim staršem. Vendar ta boj v Stanku ni trajal dolgo. Domoljubljc jc premagalo vsa ostala čustva, in lepega dne jo je Stanko potegnil preko meje v Srbijo.
Sedaj pa je tudi Ana uvidela, koliko bolj ljubi Stanka, prišla je za njim in v Belgradu sta se poročila — Srb z Avstrijanko. In tu 6e prav za prav
šele prične pravi in glavni del drame, oziroma ža-loigre.
Zadnji predvojni dnevi teko, boj je neizogiben. Stanko se je odločil, da se žrtvuje za srbsko stvar. Vstopil je v srbsko vojsko. Zdaj pa je nastal boj tudi v srcu njegove žene Ane. Boj med ljubeznijo do moža in med ljubeznijo do domovine. Častnika Soliča so dodali v službo nekemu Simo-viču, ki je oblečen v uniformo našega polkovnika. Imenujejo ga »njegova srbska ekscelenca«, toda ne vidi se točno, ali je to polkovnik ali upravnik tajne policije, To vlogo igra Eric von Strocheim. Mladi Solič postane Simovičev zaupnik. Ker pa ob-vjada nemški in madžarski jezik, ga pošlje Simo-vič v neki tajni in važni službi preko Save. Preoblečen v banatskega kmeta, naleti Stanko na avstrijsko patrolo, ki ga paziva, naj obstane. Ker jih ne posluša, straža ustreli in Stanko se zgrudi težko ranjen. Preneso ga v bolnišnico.
Medtem je prišel v Belgrad Burgstciler, tokrat ne kot časnik, pač pa kot časnikar. Imel pa je često drug namen. Anini starši so namreč želeli, da bi se Ana vrnila, da je vojna vihra ne bi zajela v Belgradu. Toda Ana ta predlog odbije z utemeljitvijo, da ko si je izbrala moža Srba, si je izbrala tudi novo domovino, ki jo je dolžna Ijtt-bitL
Ko Ana izve, da je njen mož v avstrijski bolnišnici, poprosi Burgsteilerja, da jo prevede tja. Toda, ko sta tja prišla, je bil Stanko v agoniji.
Skozi odprto okno pa se zaslišijo zvonovi in prvi topovski streli: vojna se je pričela. In tedaj Stanko v naročju svoje žene zatisne oči, kot prva vojna žrtev.
muhn -'' '.-v IMninl
je 11. julija 1476. ijenikov, ki 60 pri-i zdržal samostan
Skrivnosti prastare slovenske srednjeveške cerkve
Kartuzija v Pleterjah na Dolenjskem. — Skrivnost groba Hermana II. Celjskega. — Srednjeveški zvočniki
v pleterski cerkvi
Če se mudiš ob priliki v Št. Jerneju, ne boš zamudil lepega polurnega izprehoda proti Gorjancem, kjer ti izza cestnega ovinka stopi iznenada pred oči še ne 40 let stara kartuzija Pleterje. 2600 m dolgo in 40 ha objemajoče obzidje zapira v sredini po enotnem tipu zgrajeno samostansko naselje. Obzidje in poslopja so pokrita s temnimi škriljevimi ploščicami, kar daje kartuziji nebahav eleganten videz. Na južni strani samostana opaziš staro in opuščeno gotsko cerkev, ki so ji pri zidanju novega samostana očividno milostno prizanesli kot davni priči, ki je videla slavo in propast mogočnih Celjanov, ki je že pred 500 leti ob polnočnih urah poslušala enoglasen 50. psalm k molitvam se zbirajočih belih samotarjev, ki je videla te menihe odhajati 6redi turških hord v neznano sužnost in morda tudi mučeništvo, ki nam končno žal ne more povedati marsikatere le njej znane skrivnosti, o kateri utegnemo dane6 le še ugibati.
Mogočni Celjan Herman II., ki mu je bremenila vest kri sinove žene, je sklenil sezidati v rešitev svoje duše novo kartuzijo. Sredi gorjanskih gozdov je imel tedaj grad Sicher6tein (slovensko ime se nam ni ohranilo; nekemu kraju nad Vratnim, kjer je stal morda Sicherstein, pravijo ljudje gradeč) z obsežnim posestvom, ki ga je podedoval po Sichersteinih leta 1374. Splošni kartuzijanski zbor, ki se je vršil v Žičah leta 1400., je sprejel
so prenesli k podružnici v Šmarje in jih tu pokopali ob cerkvi na 6evemi strani pod podobo Matere božje. V srednjem veku je bil običaj, da so pokopavali pred glavnim oltarjem le ustanovitelje. Vendar pa krste, ki naj bi bila primerna bogatemu celjskemu mogočniku, ni bilo s kostmi najti. Vsekakor smemo domnevati, da je imel Herman dragoceno krsto. Ali je bila ta pozneje prepeljana v Celje, ali pa je morda kdo od svetnih gospodarjev Pleterjev dragocenost izvohal, si jo prilastil, nadležne ko6ti pa pustil na mestu? Ali naj bodo te kosti brez krste morda celo opora za tako domnevo? Komu jih naj sicer prisodimo in čemu naj bi jih pokopali na tako odličnem mestu? Radi bi vprašali cerkev, ki je bila vsemu priča, pa je molčeča, kakor so molčeči njeni gospodarji, puščav-niški kartuzijam.
Pustimo nerešeno uganko in poglejmo drugo redko zanimivost, ki jo cerkev brani in v kateri se zrcali starodavna rešitev vprašanja
zvočnosti v notranjščini cerkve.
Če 6e ozreš po notranjih stenah te stare cerkvene zgradbe, boš opazil v poljih, ki jih oklepajo loki nad stebri, okrogle zboklinice, kjer pa le manjkajo, pa okrogle luknje v steni. Če ne veš od poprej, čemu naj bi to služilo, ne boš uganil. Te na-
Kartuzija Pleterje pri Št. Jerneju na Dolenjskem
Hermanovo ponudbo in v letih 1403, do 1406. je kartuzijan Hartman, po rodu Anglež, zgradil na stroške Celjanov pod Sichersteinom prvotno pletersko kartuzijo. Tej je Herman s posebno darilno listino priključil leta 1407. še posestvo sicher-steinsko.
Prvotna neutrjena kartuzija je zelo trpela ob turških vpadih (prvič leta 1469.) in je bila 1. 1471. skoro porušena. To in naslednje leto je bila na novo pozidana in utrjena z obrambnim jarkom, obzidjem in sedmerimi stolpi. Ko je 11. julija 1476. oblegalo Pleterje 450 turških konjenikov, ki 60 pridrli ob Savi in Krki navzgor, je zdržal samostan napad brez škode. V dobi protestantizma je kartuzija propadala. Pozneje so jo uživali jezuiti, po razpustu njihovega reda pa je prešla v zakup in leta 1839. v posest ogrskih baronov Bonsz de Borszod. Po prizadevanju duhovnika Jožefa Benkoviča je kupil posestvo leta 1899. zopet kartuzijanski red, ki je porušil staro »graščino« in sezidal nov samostan, katerega je pet let pozneje slovesno posvetil nadškof Anton Bonaventura Jeglič.
Sedanji samostan hrani marsikaj zanimivega. Omenimo naj le veliki oltar, katerega so prinesli leta 1901. pregnani menihi iz francoske kartuzije Sčlignac. Preje je stal oltar v katerdrali v Saint Claudu, podarila ga je tej katedrali Jeanne Antoine Poisson, ki 60 jo imenovali tudi markizo Pompa-dour in ki je bila dvorna dama francoskega kralja Louisa XV. Oltar je brez zgornjega dela, ki 6e je med prevozom poškodoval.
Stara gotska cerkev
ki stoji ob samostanu in je že davno opuščena, je bila zgrajena obenem 6 prvotnim samostanom na stroške Hermana II. Celjskega. Ker je pripadalo ozemlje cerkvenopravno oglejskemu patriarhatu, je posvetil cerkev leta 1420. briksenški škof z dovoljenjem patriarha Ludovika. Cerkev je bila zgrajena v izvrstnem gotskem stilu (po Grudnu ena najlepših slovenskih gotskih cerkva) in je ohranila do danes svojo prvotno podobo razen značilnega rozetnega okna nad vhodom, katerega so iz neznanih razlogov pozneje zazidali (morda v dobi turških vpadov). 35, 50 m dolga in 8.30 m široka zgradba ima na desni zunanji strani v gotiki običajne opornike, z levo, 6everno stranjo sc je pa opirala na prvotni samostan. Turške napade je prenesla cerkev brez škode, ker 60 zapirali vhod z močnimi bruni, kar se še danes dobro vidi.
Ko je usahnilo v Pleterjah meniško življenje, e postala cerkev šentjernejska podružnica, dokler ni bila opuščena. Župnik Martin Rak je pisal
30.	okt. 1830. škofiji: »Nekdaj smo cerkev v Pleterjah smatrali za šentjernejsko podružnico. Na praznih sv. Trojice je duhovno opravilo ondi opravil eden šentjemejskih duhovnikov, obenem je bil ondi semenj. Pred več kot 20 leti so pa cerkev popolnoma zanemarili, sejem pa v Št. Jernej prestavili.« Ko je leta 1863. obiskal Pleterje starino-slovec Arnold Lušin, je služila cerkev zasebni uporabi nekega trgovca. Sedanji samostan jo je pustil, kakor jo je dobil. Varuje jo le pred razpadanjem.
Kje je grob Hermana II. Celjskega
Šest let pred 6vojo smrtjo je odločil Herman
II.,	naj njega in ženo pokopljejo v pleterski cerkvi, ki jo je nekaj preje na svoje stroške sezidal. Za vsako obletnico naj se vrši v cerkvi slovesno opravilo in naj se da dvanajsterim siromakom zimska obleka.	.
Herman je umrl leta 1435. v Bratislavi na Ogrskem in je bil prepeljan v Pleterje. Pogrebne svečanosti so trajale osem dni. V svoji krasni knjigi »Kartuzijam in kartuzija Pleterje«, ki je bila te dni dotiskana, pravi pisec (prior in redovni vizi-lator g. o. Josip Edgar Leopold): »Pozneje so njegove zemeljske ostanke odkopali in jih baje(?) prenesli v Celje.«
V	kartuziji sem pa slišal nekaj, kar bi utegnilo biti s Hermanovimi ostanki v zvezi. Pred časom so odkopali v stari cerkvi pred glavnim oltarjem, ki danes nič več ne stoji, neke kosti, katere
prave so Izraz srednjeveškega teženja po dobri prostorski zvočnosti, ki je bila vedno boleča točka v sklopu arhitektonskih vprašanj. Tudi novejši čas se ne more v tem Bog ve kaj ponašati. Saj je znano, da še pred kratkim ni bilo vedno mogoče z gotovostjo predvidevati, kako se bo zazidan prostor v pogledu zvočnih kakovosti obnašal. Akustično zgrešenih gledališč in dvoran je bilo in jih je še danes precej. Naša javnost se bo spominjala, da je imela slaba akustika ljubljanskega gledališča svoj tragičen epilog.
Arhitekturna zvočnost je prešla na znanstvene temelje po zaslugi ameriških univerz Harvard in Illinos šele po vojni. Zanesljiv način proučevanja so pa vpeljali šele na Angleškem, kjer v majhnih modelih fotografirajo širjenje zvočnih valov in tako najzanesljiveje in najhitreje doženo morebitne akustične pogreške projektimaih objektov.
Da bomo razumeli staroveško in srednjeveško rešitev vprašanja dobre zvočnosti javnih prostorov (gledališč, dvoran), moramo povedati nekaj o sodobni. Za uho je prijetno, da glasovi govora oziroma godbe nekaj časa donijo, da postanejo tako bolj polni. Zazidan prostor izpolni ta pogoj z odbijanjem glasov od sten. V navadni sobi se zgodi to 200—300 krat, preden glas zamre. Čas zvoče-nja je odvisen od prostornine, ploščine odbijajočih ploskev in dušilnega faktorja. Ta je pa zopet odvisen od gradbenega materiala, opreme in množice prisotnih ljudi.
Razen tega je potrebno, da je jako6t glasu povsotd v prostoru dovolj velika in so napake v tem pogledu pogoste.
Velika akustična nevarnost obsežnejših prostorov je odmev. Če časovni presledek med dvema odbojema glasu ne preseže šestnajstinko sekunde, tedaj vmesnega odmora ne zaznamo, če je pa časovni presledek večji, nastane odmev. Izkazalo se je, da so okrogle ploskve, ki so jih iz estetskih ozirov večkrat radi porabljali, nevarnejši od ravnih. Take napake odpravimo s preureditvijo notranje arhitekture.
Vsi akustični problemi se dajo rešiti s pravilnim "oblikovanjem notranjih prostorov in uporabo primernega gradbenega materiala s primernimi dušilnimi kakovostmi. Stari seveda o teh rečeh še niso imeli pravega pojma in najdemo
pri Grkih
svojevrstne akustične ojačevalce — resonančne posode, podobne kot jih vidimo vzidane v stene stare pleterske cerkve. Danes vemo, da so te svojevrstne srednjeveške akustične naprave, ki jih vidimo v Pleterjah in ki se v novem veku nikjer več ne pojavljalo, res grškega izvora.
V	grškem templju v Dodoni je 6tala svojevrstna naprava, ki so ji rekli halkeion: Neka postava je držala v roki bič z navezanimi ovčjimi koščicami in ga vihtela nad bronasto posodo. Kadar je potegnil veter, so udarjale kosti ob posodo, ki je lepo donela. Pravijo, da so na tem primeru spoznali Grki akustične odlike bronastih posod, ki so jih začeli uporabljati kot zvočne ojačevalce v
svojih obsežnih gladališčih. Stvar je bolj malo verjetna, zakaj halkeion je po svujem dejstvu podoben zvonu, medtem ko ojačuje resonančna posoda. — Grki so rekli eheia — določen ton s svojo zračno prostornino. Če zakričimo pravi ton v prazen prostor, tedaj ta doni tako, da se izoblikuje (stojno) zračno valovanje, ne da bi bistveno sodelovale pri tem stene.
Resonančna posoda ojačuje le en ton in 60 jih zato Grki izdelovali v različnih oblikah, da so oja-čevali akord. Za najboljši učinek so morali tedaj igralci prilagoditi svoj glas resonančnim posodam. Nekatere posode naj bi imele to posebno nalogo, da naj bi onemogočale izzvenenje glasov navzgor in gla6 takorekoč prisilile, da je izzvenel med poslušalci. Fizikalično je tako dejstvo neverjetno. Ojačevalce so nameščali Grki v svojih gledališčih v stopnišče, ki je služilo publiki za sedeže.
Ta iznajdba ni ostala pri Grkih. Leta 1835. so jo našli v razvalinah nekega frigijskega starega gledališča, pozneje tudi na Kreti in drugod.
Pri Rimljanih
so bili zvočni ojačevalci prvotno neznani. Dobili so jih pa, ko je vojskovodja L. Memmius razrušil gle-daliče v Korintu, jim odnesel s seboj v Rim bronaste eheie in jih namestil kot zanimivost v Dija-ninem svetišču. O teh stvareh nam poroča rimski pisatelj Vitruvius, ki je zapisal za arhitekte mnogo praktičnih (učinkovitih in neučinkovitih) navodil, kako doseči pri zidanju dobro akustiko.
Ubožnejša rimska mesta so nameščala v svojih gledali? čih tudi lončene zvočne ojačevalce. Za velike dvorane priporoča Vitruvius, naj obdaja stene v polovični višini okoli in okoli pas vtisnjenih ali izbočenih podob, ki naj služijo razen estetiki še zadrževanju glasu v nižjih prostorskih legah, kjer je publika.
Resonačne posode je prevzelo krščanstvo v svoje mogočne cerkvene zgradbe najpreje v Italiji. Njihova uporaba se je zelo širila v srednjem veku po Francoskem, ob Renu, v Švici, severnih deželah in Rusiji. Na Francoskem so odkrili prve leta 1841. v Arlesu v cerkvi iz leta 1280.
Pleterske »štimance« — prvi zvočni ojačevalci
  tako so baje imenovali domačini te starodavne »zvočnike« — je odkril leta 1863. Arnold Lušin. Tedaj jih je nekaj izluščil iz stene in odnesel eno na Dunaj profesorju Petruzziju, ki je pisal o njih v muzejskih »Mitth. des hist. Ver. f. Krain« (1865, 5). Tam pravi, da so te lončene posode »imele očividno namen, preprečevati izzvenenje glasu navzgor in ga prisiliti, da se zadržuje pri tleh,« da so pa služile hkrati tudi kot resonančne posode. Verno posneta podoba desne cerkvene stene (glej risbe 11 nam kaže razvrstitev pleterskih zvočnih posod. Na prvi pogled moremo ugotoviti, da so pri vsej svoji slučajni razmetanosti stisnjene v dva in pol metra širokem pasu (spodnji rob pasu je 7 in četrt metra nad tlemi), kar nas takoj spomni Vitruvijevega pravila in koristi, ki naj jo taka razvrstitev daje. Odtod menda Petruzzijeva trditev, ki smo jo prej navedli in ki je akustično neverjetna. Ne da 6e pa tajiti, da je razvrstitev pleterskih »štimanc« v obliki pasu_ rimski vpliv, medtem ko so posode same grška iznajdba. Vseh zvočnih ojačevalcev je v pleterski stari cerkvi 57, v desni steni 27, v levi 22, v zadnji pa 8. Nekaj jih je že izdrtih, nekaj pa ubitih.
Na priloženi risbi je videti obliko posamezne »štimance« in način njene vzidave v resonančno celico. Posoda je bučasta in obrnjena z dnom, ki
Stara gotska cerkev v Pleterjah
ima 8 do 10 luknjic, v cerkev, grlo pa gleda v ozko in dolgo neometano resonančno celico kvadratastega prereza.
Učinek teh glinastih posod bi lahko primerjali z učinkom Helmholtzovih »resonatorjev«. Vemo, da ni človeški glas enoten ton, marveč sestavljen iz niza višjih in osnovni ton spremljajočih harmoničnih tonov. Posamezen spremljajoči harmonični ton lahko z določenim resonatorjem močno ojačimo. Posamezna »štimanca« nam tedaj ojačuje osnovni ton ali enega višjih spremljajočih harmoničnih tonov in nam tedaj spreminja z enostranskim ojačenjem barvo izgovorjenih ali petih glasov; saj pripisujemo barvo glasu izključno 6cmčin-ku harmoničnih tonov.
Pleterska resonančna posoda, ki jo je imel v rokah Petruzzi, je merila 8 col in 4 cole, kar se z merami, ki smo jih mi našli na eni izmed posod (glej risbo!) ne sklada. Iz tega razloga smemo upravičeno sklepati, da so z različnimi velikostmi uglašene morda na akord, kakor je bil to običaj že pri Grkih, ki so uglaševali na kvarto, kvinto in oktavo. Da bi bil pas teh posod hkrati zapora za širjenje glasov pod obok (Petruzzi), ne bo držalu. Razumljivo bi pa bilo morda, če bi onemogočale odmev.
Da 6e pojavijo resonančne posode pri nas ravno v kartuziji, ni nič čudnega. Ta red, ki mu je zabranjena glasba v vseh oblikah, goji vneto zborno koralno petje, s katerim opravlja svoje redno nočno in dnevno češčenje in mu je zato zelo pri srcu dobra akustika cerkve.
Leta 1934. je prinesla francoska revija »La Nature« upodobljene do tedaj na Francoskem odkrite resonančne posode (nekatere 60 čisto običajni glinasti lonci z ročami, ki ne vem, kaj naj bi v zidu pomenile.) Med njimi ni najti podobnih pleterskim »štimancam«. Od kod naj bi tedaj prišle k nam? Pomislimo pa le, da je sleherna kartuzija majhno »društvo narodov«, ki ima v svoji sredi vedno mnogo učenih menihov različnih narodnosti. Povedali smo, da je gradil pletersko cerkev kartuzijan — Anglež.
Želeti bi bilo, da pride pleterska stara cerkev v eeznam zgodovinskih narodnih spomenikov. V bodoče je treba preprečiti sleherno luščenje še ohranjenih »štimanc« ter zavarovati cerkev pred razpadanjem in poškodbami. Morda bi bilo dobro obnoviti tudi rozelno okno, če je v zidu še nepoškodovano.	pč
Prerez resonančne posode in resonančne celice
Poučne zgodbe izpred obrtnega sodišča
Montaža strojev bo trajala kakšne tri tedne
Strojni mehanik je bil v neki tovarni sprejet za montažo strojev; delal je 3 tedne in 3 dni; ta dan je bilo montiranje strojev končano, mehanik pa iz 6lužbe odpuščen brez predidoče odpovedi. Na to je tožil tovarno za 14 dnevno odškodnino.
V	tožbi je navajal, da mu je bilo ob 6prejemu v službo rečeno, da bo montaža 6trojev trajala kake tri tedne, a potem se bo videlo, kaj bo. Dejansko pa je delal 3 dni več, kakor 3 tedne, zato mu pri-stoja odškodnina za 14 dnevni odpovedni rok.
Mehanik je tožbo izgubil. Razlogi: Ena priča je potrdila, da je bila mehaniku točno 14 dni pred odpustom služba odpovedana, druga priča pa je izpovedala, da je mehanik en teden pred odpustom govoril, da mu je 6lužba odpovedana.
Pa tudi ne oziraje se na izpovedbo teh prič je bila tovarna v smislu § 233 obrt. zak. opravičena tekom prvega meseca mehanika odpustiti, kajti sam je priznal, da je bil sprejet za montažo strojev, ki bo trajala kakšne tri tedne; 6prejet je bil samo za čas prehodne potrebe, ki je prenehala tekom prvega meseca, zaradi tega je tovarna v prvem mesecu ob vsakem času lahko brez odpovedi raz-kinila službeno razmerje.
Razporeditev vzidanih resonančnih posod na desni cerkveni steni
če bosta pridna, vaju bom obdržal
Po 5 dnevnem zaposlenju je stavbenik odpustil 2 pomožna delavca, ki sta na to iztoževala odškodnino za 14 dnevno odpovedno dobo. Podjetnik je odklanjal plačilo in trdil, da je ta 2 delavca, kakor še tudi 18 drugih, sprejel na delo, toda le na poskušnjo. Oba tožnika 6ta to zanikala. Stavbenikov delovodja je kot priča zaslišan izpovedal, da je toženec pri sprejemu dejal tožnikoma, da ju sprejme za kratek čas ter pristavil, da ju bo obdržal, če bosta pridna.
Ker priča ni mogel precizno potrditi, ali sta bila tožnika sprejeta samo na poksušnjo, je sodišče odredilo zaslišanje strank. Toženec je izpovedal, da je ob isti priliki sprejel 20 delavcev, zato se na potankosti ne more spominjati, v obče je pa vsakemu na novo sprejetemu delavcu povedal, da mora biti priden, ker bo v nasprotnem primeru takoj odpuščen; ne more pa trditi, če je rabil besedo »na poskušnjo«. Tudi enemu preddelavcu je naročil, naj pazi na delavce, da bodo pridna delali.
Na podlagi tega je prišlo sodišče do zaključka, da tožnika nista bila sprejeta niti na poskušnjo niti za prehodno potrebo, marveč za nedoločen čas. Ker toženec ni navajal nikakega zakonitega odpustnega razloga, je mogel službeno razmerje razdreti le s predidočo 14 dnevno odpovedjo; ker pa tega ni storil, je bil obsojen v plačilo.
Tihotapstvo tobaka v Južni Srbiji je začelo polagoma pojenjevati. Nizke odkupne cene, ki jih je monoipolska uprava diktirala vsako leto sadilcem tobaka, so zapeljale ljudi, da eo začeli tobak sami prodajati, seveda za mnogo višje cene, kakor jih je dajala monopolska uprava, vendar pa še vedno za mnogo nižje, kakor pa jih plačujejo kadilci za vse izdelke monopolske uprave. Tihotapskega tobaka je šlo vsako leto v promet 13 okroglo 200 milijonov din. Nič niso pomagale stroge kazni in nesrečni spopadi, ki so jih doživeli tihotapci e financarji in orožniki. Šele višje cene, ki jih je ponudila monopolska uprava v zadnjih dveh letih in pa strogost s katero postopajo oblasti, eo ljudje nekoliko spametovale- da 60 začeli opuščati prenevarno tihotapljenje.
»SLOVENSKI DOM«, dne 24. decembra 1938.       ■■■   1 ■—
Hi tu m tai
BeljJrajski velesejem bo imel prihodnje leto tri večje prireditve Najprej bo pomladanski 6ejem, sredi leta velika avtomobilska razstava, potem pa še jesenski sejem. Sijajni prostori v zidanih paviljonih belgrajskega sejma omogočajo 6talne razstave, poleg tega pa dajejo prostora za manjše razstave in sejme. V nekaterih paviljonih imajo svoje poslovalnice tudi razna društva.
Zanimive podatke o jugoslovanskih poštah objavlja poslovno poročilo poštnega ministrstva. To ministrstvo ima skupno 12.634 uslužbencev, 3882 pošt, 2083 brzojavov in 1420 telefonov. Skupno je imelo ministrstvo denarnega prometa nekaj več kot 837 mili. din ali &% več .kakor 1. 1936. Čisti dobiček je znašal skoraj 119 milij. din, skoraj petino več kakor leto prej. V vsej državi je 8 poštnih direkcij, in sicer v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu, Splitu, Novem Sadu, Skoplju, Cetinju in Belgradu. Na ozemlju skopljanske direkcije pride ena pošta na 19.438 prebivalcev, med tem ko pride na ozemlju ljubljanke direkcije ena pošta že na 3355 prebivalcev. Povprečno odpade v državi ena pošta na 3726 prebivalcev. Pošta opravlja ogromno delo, ki pa ni v nobenem pravem razmerju s številom urad-ništva. Znano je, da so vsi poštni uslužbenci, zlasti v Sloveniji, preobremenjeni in preobloženi z delom, povrh tega pa ne dobe niti svojih rednih dopustov. Uprava pravi, da bi pri redni izrabi dopustov uslužbenstva nastale motnje, ki jih pa pošta ne sme trpeti. Pa tudi svojega bolezenskega stanja poštno osebje še nima urejenega. To sta dve najvažnejši vprašanji, ki zahtevata čimprejšnjo rešitev.
Na poti iz bolniške proti domu je zmrznila
kmetica Penija Tasič, ki se je več tednov zdravila v skopljanski bolnišnici. Predvčerajšnjim so jo tam kot zdravo odpustili, nakar je žena, ki ni imela dinarja v žepu, odšla kar peš proti domu. Sredi noči pa je zašla in se trudna vsedla. Premamil jo je spanec, ki jo je veljal življenje. Zjutraj so jo ljudje našli zmrznjeno v snegu in jo prepeljali v bližnjo hišo. Vsi poskusi oživitve so bili zaman.
V	zagrebškem kinematografu »Tomislav« _ je napadel biljeterja Juričana neki Filipinčič. Kaj je bil povod krvavega obračuna, ni znano. Filipinčič je prišel pred predstavo v kinematograf in potegnil izpod suknjiča sekiro, čim je prišel v bližino biljeterja Juričana. Juričan je zakričal na pomoč, toda preden so mu mogli ljudje priskočiti v pomoč, je Filipinčič mahnil s sekiro in mu zadal dve težki rani na glavi.
Ves svetovni kapital kaže veliko zanimanje za
petrolejska polja v naši državi. Prvi poskusi so pokazali, da se nahajajo velika ležišča petroleja v okolici Daruvarja in v Mcdjimurju. Prvi so se oglasili angleški in amerikanski kapitalisti, Ifi bi radi vzeli petrolejska polja v zakup. Med njimi sc |e oglasil tudi zastopnik znanega ameriškega k on-ccrna, katerega vodi bivši finančni minister Mellon. Ta je ponudil odkup polj in obenem načrt za ustanovitev velike družbe z glavnico 500 milij. din. Kmalu so začeli ponujati denar veliki švicarski in nemški industrijski koncerni. Vsi se neverjetno pridno zanimajo v prvi vrsti za medjimurska petrolejska polja, ki so menda najbolj bogata. Toda tam je lastnica precejšnjega dela polj družba »Pa-nonia«, katere večinski delničar je sin pokojnega srbskega politika Pašiča Rade Pašlč. Naša država je sklenila rezervirati zase v Medjimurju nekaj polj.
Eden zadnjih odmevov znane našičke afere je
bla razprava pred zagrebškim sodiščem proti odvetniku dr. Mirku Radoševiču, ki je v zagovoru obtožencev rabil žaljive izraze proti nekaterim političnim veljakom in proti drugim odvetnikom. Prvi ga je tožil predsednik senata dr. Želimir Mažura-nič ter je bil Radoševič zaradi žaljenja časti obsojen na mesec dni zapora. Kasneje sta ga tožila še dva zagrebška odvetnika, nakar je dobil dr. Ra-došecič še štirinajst dni. Obenem so mu te pravde prinesle 10 jurjev stroškov.
Rekord v pretepih je odnesla oni dan okolica Daruvarja. Kar v petih vaseh so se fantje preveč razkorajžili in se udarili. Nekje so enemu izkrpali oči, drugega pa skoraj do 6mrti pretepli. Najhujše je bilo v vasi Vrblji. Na cesti sta se udarila dva skregana soseda. V pretep pa so posegli še ostali vaščani, da se je nazadnje bojevala kar vsa vas. K sreči so se mikastili z golimi rokami ter so le enega »usposobili« tako, da je moral v bolnišnico. Kronika pravi, da je bilo na ta dan v vsej okolici več pretepov kakor sicer vse leto.
70 vlomov je pred zagrebškim sodiščem priznal nepoboljšljivi vlomilec Ivan Jug. Specializiral se je za vlome sredi opoldanskih ur brez ozira, če jc bilo stanovanje v pritličju ali v višjih nadstropjih. Jug je silno spreten in o,kreten. Po žlebovih in strehah pleza kakor kaka veverica. Ima tudi dober nos, da ne brska dolgo po stanovanju, temveč že na prvi zagrabek najde tisti predal ali prostor, kjer so shranjene največje dragocenosti. Tako si je nabral mnogo zlatnine, srebrnine ter denarja. Imel je znanca, kateremu je prodajal za mal denar nakradene dragotine. Dobršen del svojega življenja je prebil v zaporih in kaznilnicah. Pa ga je zmerom zlata svoboda tako premotila, da brez vlomov ni mogel živeti. 79 vlomov je priznal. Tokrat 6e zdi, da ga bo sodišče sodilo brez vsake milosti.
Zanimiv spor se je pojavil med Osrednjim uradom za zavarovanje delavcev in med Državnim
svetom. Osrednji urad trdi, da sc morajo v bolniško zavarovanje prijaviti V6c služkinje, ki zaslužijo več kakor 200 din. Nekateri delodajalci pa so si po svoje tolmačili pravila delavskega zavarovanja in niso hoteli prijaviti služkinj v zavarovanje, pa naj so imele plače manjše ali večje kakor 200 din mesečno. Osrednji urad je take delodajalce kaznoval, ti pa šo Ge pritožili na državni svet. Tam pa so pojasnili, da služkinje'ne spadajo pod socialno zavarovanje brez ozira na mesečno plačo, torej jih ni treba prijavljati okrožnim uradom. Čim jc državni 6vet izdal kot najbolj pristojni činitelj to razsodbo, pa se je spet oglasil Osrednji urad za zavarovanje delavcev e trditvijo, da državni 6vet ni merodajen za razsojo v takih sporih in da okrožni uradi ne spadajo pod njegovo pristojnost. Sedaj se pa javnost sprašuje, kako se ba spor rešil. Nastopiti bo moral še tretji činitelj, ki bo povedal, čigavi sklepi so poslej merodajni. Ali tisti državnega sveta ali sklepi Osrednjega urada za zavarovanje delavcev. Vprašanje ni tako postransko, da ne bi zanimalo javnosti, v prvi vrsti pa socialno slabo situiranih služkinj in hišnih poslov, ki do sedaj niso imeli razen socialnega zavarovanja nobene druge zaščite.
Stoletnike bodo popisali v Sarajevu. Tamkajšnja banska uprava jc ukazala mestni občini, naj popiše vse tiste meščane in prebivalce, ki štejejo več kakor sto let. Pravijo, da živi v Sarajevu nekaj nad dvajset moških in okrog deset žensk, ki so vsi že preživeli deset križev. Prav zari.mive bi bile statistike o stoletnikih v vseh ostalih krajih in banovinah.
Za Štefanovo na Kokrškem sedlu
Pred leti je bilo. Na Štefanovo dopoldne smo si veselo natrpali nahrbtnike in jo mahnili na ljubljanski kolodvor. Tam smo stopili na kamni-čana, ki nas je potegnil do Kamnika. Potem smo kar urnih nog odšli proti Stahovici. Kmalu smo biti pri našem Francetu in še takratnemu oskrbniku Cojzove koče.
Nekaj besed, in že smo bili zgovorjeni, da bo šel France z nami; prav rade volje se je odzval. Bili pa smo seveda prav zadovoljni tudi za to, ker smo vedeli, da nam ne bo treba v zimski sobi spati na slami.
Mahnili smo jo proti Kamniški Bistrici. Med potjo smo si pripovedovali prigode, da nam je hitrejšo mineval čas. V Kamniški Bistrici nam je oskrbnica skuhala čaja; za okrepčilo pa smo si vzeli še nekaj iz nahbrtnika. Bili smo prav Židane volje, ker so nam je obetalo jasno in mirno vreme.
Hitro smo bili spet na nogah in odrinili proti dolini. Mirno je bilo, le tu pa tam se nas je ustrašila kaka srna in je naglo izginila v goščo. Hitro je mineval čas, prišli smo do »oslovskega folca«, kjer se v strmini lahko pogrezneš do kolen. Snega je bilo čedalje več in trši je postajal, tako da smo si morali natakniti dereze. Tri ure so minule in že nas je pozdravila Cojzova koča. France jo je odprl in že smo bili na varnem. Kaj kmalu smo zakurili, potem pa smo sedeli ohrog štedilnika, da smo se malo ogreli, saj je bilo v koči mrzlo kakor v ledenici. France nam je skuhal vročega čaja. Brž smo šli spat in se zbudili v imenitno jasnem, mrzlem jutru. Odpravili smo se na Grintovec. Solnce je -posijalo, postalo je gorko.
V	poldrugi uri smo bili na vrhu. France nam je pripovedoval o gorskih nesrečah, pravil _ je, kako težko je marsikdaj gorsko reševanje. Saj je s spretno nogo vodil marsikaterega hrusta in privedel na pravo pot. Njegova vodniška knjiga od leta 1921. dalje nam ve marsikaj povedati. Spustili smo se z Grintovca, mahnili v dolini in zavili v njegovo gostilno, ki jo je bil odprl v Stahovici leta 1937, komaj minuto od gostilne pri »Korlnu«. Tod je tudi reševalna postaja. Planinci in smučarji sc radi ustavljajo na tem prijaznem kraju, kadar gredo na gore in ko se z njih vračajo spet v mestni vrvež. Tudi mi smo se zamudili v prijetnem pogovoru in nato veseli lepe ture, spet odšli na kamničana.
Na dr. Krekovi gospodinjski šoli v Ljubljani
(šiška) se prične tromesečni gospodinjski tečaj dne 4. januarja 1939. Pouk se bo vršil vsak ponedeljek, sredo in petek od pol 3 popoldne dalje. — Udeleženke tečaja naj se osebno prijavijo za tečaj do 31. decembra t. 1., kjer dobijo vsa potrebna pojasnila.
Uradnika, ki je imel kar dve ženi, so odkrili v Belgradn. Dragan Nastasijevič jo dovršil podoficirsko šolo, toda bil je kmalu zaradi prevelikega prijateljstva s tujo lastnino odslovljen. Pa si je znal hitro dobiti novo službo v niški občini. Tudii tam so ga poslali na cesto, nakar si je Na-etasijevič našel službo pri okrožnem uradu. Kmalu se je oženil z Danico Kapschof. Z njo je imel sina. Vse bi morda šlo srečno, če ne bi Nastasijevič srečal v uradu lepo Anico Lukič. Prva posledica tega novega poznanstva je bila, da je začel Na-etasijevič zanemarjati svojo ženo ih stalno hoditi z Lukiičevo. Zgodba ee odigrava odslej a filmsko brzino. Lukičeva je verjela besedam zapeljivca in privolila v zakon. Pripravila el je lepo doto in vse dokumente za možitev. Nastasijeviča je čakala le še ena naloga, kako dobiti potrdilo, da je ne-oženjen. Pa jo je hitro pogruntal. Dobil je dva svoja tovariša v uradu in ju prosil, naj mu podpišeta prošnjo za njegovega brata, ki da Tahi samsko spričevalo. Tovariša sta šla na led m mu podpisala ter dala zraven še svoji legitimaciji v dokaz, da je prosilec dejansko neoženjen. Nastasijevič pa je sedaj napisal novo prošnjo in ponaredil podpisa obeh prijateljev. Tako si je zlahka nabavil potrdilo, da je še samski. Dne 2. novembra je bila evatba. Z novo ženo je odpotoval v Novi Sad. Toda tam ga je začela peči vest. Ko se je spet vrnil v Belgrad, je čisto apatično počakal, da so ga prišli iskat policaji zaradi nekih novih poneverb in obenem odkrili v njem šo človeka, ki je imel dve ženi.
Vso perutnino so pokradli cigani v vasj Skrj" njari pri Križevcih. Vas šteje petindvajset številk, a vsak gospodar je imel na dvorišču kumike, v katerih je bilo veliko število gosk, kokoši in puranov. Ko so se Skrinjam predvčerajšnjim zjutraj zbudili, so našli vse svoje kurnlke prazne. Niti ene kokoši, goske ali purana ni bilo več. yse do zadnjega so »oskubili« cigani, ki so se klatili nekaj dni v okolici. Za božič si bodo pripravili obilno pojedino, če jih le ne bodo presenetili orožniki in jih namesto na pojedino povabili v zapore.
Obesil so je 56 let stari delavec Bohnec Ignac v Lipi v Prekmurju. Ko so njegovi otroci odšli v šolo žena pa z dvema majhnima hčerkama k sosedu, je nesrečnež izrabil priliko, vzel vrv ter se obesil na hišno bruno. Bohnec je to svojo namero že večkrat poskušal izvršiti, pa so mu jo vselej preprečili. Ko je prišla čez 1 uro žena domov, ga je našla mrtvega. Pokojnik zapušča ženo in 10 otrok, od katerih so samo trije zmožni služiti si kruli. Bil je v Amoriki približno 25 let, pa si ni ničesar prihranil. Leta 1933 se je vrnil v svoj rojstvnl kraj Lipo brez vsakih sredstev. Občina ga je zaposlila s tem, da mu je ponudila mesto občinskega stražarja. Tako so je s svojo številno družino vsaj za silo preživljal. V obup ga je pognala skrajna beda in zima, ko je ostal brez drv in hrane.
Strašen zločin je izvršil v Melinah blizu Jajca ljubosumni Srečko Martinovič. Mladenič j'e bil zabubljen v hčerko kmeta Jakoba Lukiča. Pa niti dekle niti domači niso bili navdušeni zanj. Pred nekaj dnevi se je dekle zaročilo z drugim. Obupani srečko je bil prepričan da je vsega tega kriv dekletov oče, zato je vzel puško ter Lukiča ustrelil. Naslednji strel pa je pognal sebi v glavo.
132.000 din je bilo ukradenih pred nekaj dnevi iz neke poštne vreče na zagrebški pošti. Izginotje so ugotovili šele na glavni pošti, kjer so preštevali denar. Vreča, v kateri je bilo več kot milijon dinarjev, je bila izročena po uslužbencu, ki jo je moral predati glavni pošti. Preiskava ni mogla ugotoviti, kdo bi bil ukradel. Preden je vreča prišla v prave roke, so imeli z njo posla številni uslužbenci, ki pa vsi taje sleherno udeležbo pn tatvini.
Sarajevska občina, ki ima nekaj tisoč mani prebivalcev kakor Ljubljana, bo imela tudi prihodnje proračunsko leto zelo majhen proračun. Vsega skupaj znaša 37 milijonov. Številka pove, da iz tega denarja tako velika občina ne more delati čudežev, niti ne more mesta zadosti olepšati. Sarajevčani se boje večjih dajatev in bremen, pa so zato kar zadovoljni s slabimi cestami in neurejenimi ulicami.
Koledar
Danes, sobota, 24 decembra: Adam in Eva. Nedelja, 25. decembra: Božič, Rojstvo Gospodovo.
Ponedeljek, 26. decembra: Štefan.
Obvestila
Nočno službo imajo lekarne: mr. Leustek, Resljeva c. 1; mr. Bahovec, Kongresni trg 12; mr. Komotar, Vič, Tržaška cesta.
Mestno zdravniško dežurno službo bo opravljala v soboto od 8 zvečer do ponedeljka do 8 zjutraj mestna zdravnica dr. Ž i t k o v a. Pleter-šnikova ul. št. 13-1. Telefon št. 47-64.
V	ponedeljek od 8 zjutraj do torka do 8 zjutraj pa bo opravljal mestno zdravniško službo mestni višji zdravnik dr. Ahčin Marjan, Ko-rytkova ul. št. 18. Telefon št. 36-24.
Za božična darila mestnim revežem je darovala Prva jugoslovanska tvornica pletenin in tkanin Dragotin Hribar na Zaloški cesti 384 parov nogavic in 13 volnenih jopic za revne otroke, ki bodo gotovo iz srca hvaležni za tako dobrodošla in izvrstna topla darila. Za božičnico rajrevnejših v cukrarni je pa darovala tvordka B. Pauer, tovarna keksov v Ljubljani, 10 kg svojih odličnih slaščic. — Velikodušnim darovalcem najprisrčnejša zahvala mestnega poglavarstva, hkrati naj pa sprejmejo tudi hvaležnost mestnih revežev in voščila za vesele božične praznike.
Služba pri mestnem cestnem nadzorstvu. Mestna občina ljubljanska sporoča, da ima mestno cestno nadzorstvo neprekinjeno službo ponoči in podnevi na telefonu štev. 42-22. Stranke naj se obračajo na ta naslov le v res nujnih primerih, ko je treba odpravili nedostatke ali poškodbe na javnih cestah in njih napravah. Za ureditev in popravila na zasebnih zgradbah in napravah se morajo posestniki obračati le na zasebna podjetja in prevoznike. Zasebnih del mestno cestno nadzorstvo ne opravlja.
Ljubljansko gledališče
Drama. — Začetek ob 20.
Sobota, 24. dec.: Zaprto.
Nedelja, 25. dec. ob 15: »Kraj z neba«. Izven. Znižane cene od 20 din. - Ob 20: »Dobrudža«. Izven. Znižane cene od 20 din.
Ponedeljek, 26. dec. ob 15: »Pikica in Tonček«, Mladinska predstava. Premiera. Izven. Znižane cene od 20 din navzdol.
Torek, 27. dec.: Zaprto.
Sreda, 28. dec.: »Dobrudža«. Red Sreda.
Opera. — Začetek ob 20
Sobota, 24. dec.: Zaprto.
Nedelja, 24. dec ob 15: »Roxy«. Izven. Znižano cene od 30 din navzdol. - Ob 20: »Traviata«. Gostuje ga. Gjungjenae. Izven.
Ponedeljek, 26. dec. ob 15: »Madame Butterfly«. Gostuje ga. Gjungjenae. Izven. - Ob 20: »Fra-squita«. Premiera. Izven.
Torek, 27. dec.: Zaprto.
Sreda, 28. dec.: »Bolieme«. Gostovanje ge. Zlate Gjungjenae. Red B.
Predstave v Narodnem gledališču v Ljubljani o božičnih dneh Na sveti dan popoldne ob 15 bo v drami uprizorjena Gregorinova božična igra »Kralj z neba«.
V	tem delu je prikazana doba Kristusovega rojstva j ob času vladanja kralja Heroda. Dogodki so razvrščeni v eedein znamenj, ki v živih in jasnih prizorih slikajo razmere takratnega Betlehema in Jeruzalema. V igri nastopa celoten dramski ansambel, pomnožen s številnimi statisti. — Ob 20 bo ponovitev nove drame ravnatelja P. Golie »Dobrudža«, ki slika življenje naših dobrovoljcev v Rusiji. Za vse predstave tega dela vlada veliko zanimanje. — Na Štefanovo popoldne ob 15 bo v drami premiera nove mladniske igre »Pikica in Tonček«, niz čudnih dogodivščin dveh otrok, bogate Pikice in revnega Tončka. Ob 20 na Štefanovo pa bo ponovila drama ponovno finsko igro Hele Wuolijoki. »Žene na Niskauvuoriju«, ki je imela pri vseh dosedanjih uprizoritvah nabito polne hiše, kar je značilno za to odlično delo. Za vee predstave V drami tekom božičnih praznikov veljajo znižane cene od 20 diin navzdol.
Najrevnejšim v cukrarni je za božič poslal gospod Josip Verlič, veletrgovec na Tyrševi cesti, vrečo moke, vrečo riža in kilogram kave. Spomnili so se jih pa seveda tudi naši dobrosrčni gostilničarji in iz svojih slovitih zalog poslali najboljšo kapljico iz kota. Izbrano vince je priteklo z vseh strani Ljubljane ter so poslali velike pletenke: g. Anton Primožič, gostilničar »Pri Katrci« iz Kožne doline, g. Viktor Jeločnik, trgovec in gostilni čar v Rožni dolini, g. Josip Olup, trgovec in gostil ničar s Starega trga, g. Karel Miklič iz hotela »Metropol« na Masarykovi cesti, g. Peter Šterk iz hotela »Union« in »Bellevue« ter g. Josip Lauter, gostilničar pri »činkoletu« v Kopitarjevi ulici, in Centralne vinarne iz Frankopanske ulice v Šiški. Sijajno se bo revežem prileglo 100 škatel najfi-nejših sardin, ki sla jih poslala gospa in g. V. A. Janež iz znane delikatesne trgovine na Aleksandrovi cesti. — Vsem velikodušnim darovalcem najtoplejšo zahvalo in prav vesel božič! Živeli!
Računi za električni tok. Mestna elektrarna ljubljanska spremeni s 1. januarjem 1939 knjigo-vodstveni ustroj za izstavljanje računov za električni tok. Zaradi tega skoraj vsi odjemalci električnega toka ne bodo dobili računov za celo mesečno porabo, marveč za nekaj dni manj ali več. Pri porabi toka za gospodinjstvo bo elektrarna to razliko v dnevih upoštevala. Hkrati mestna elek-trana vljudno opozarja odjemalce na redno plačevanje računov za električni tok takoj inkasant".
Obračun o jesenski sezoni Prosvetne zveze
Prosvetna zveza v Ljubljani je letošnjo jesen priredila nad vse zanimiva predavanja, ki posegajo globoko v samobitnost slovenskega naroda. Kot novo odkritje je bilo predavanje: Naše držav-nopravne starine (dr. J. Mal), katero na« je seznanilo s prvimi dokazi naše samobitnosti. Drugo predavanje, ki je odgrnilo zaveso naši zgodovini, je imelo naslov: Vazni dogodki v zgodovini slovenskega naroda, predavanje je mojstrsko podal g. prof. Silvo Kranjec. Tretje nič manj nacionalno-vzgojno je bilo predavanje g. dr. Iva Česnika: Nacionalna in mednarodna usoda Slovencev in Slovenije, katero je pokazalo, kakšnega pomena so Slovenci in slovenska zemlja za Jugoslavijo in obratno, širšim slojem nepoznano tvarino: Naseljevanje Slovencev, je mojstrsko izdelal g. prof. dr. Pavel Blaznik. So to težja predavanja, vendar so jih gospodje predavatelji podali v lahko umljivi obliki in besedi, nekatera pa so bila tudi opremljena s skioptičnimi slikami. Tudi na tem polju je Prosvetna zveza zastavila globoko brazdo v slovensko zemljo. Vsa ta predavanja so izšla v Vestniku Prosvetne zveze in so obvezna, da jih v letošnji zimski sezoni obdelajo v vseh prosvetnih društvih po deželi. Zato društva opozarjamo, da točno izvršijo svojo dolžnost, katero jim to pot nalaga Prosvetna zveza kot narodno dolžnost.
Petkovo predavanje »Pogled v sodobno Palestino«, katero je imel g. univ. prof, dr. A. Snoj, je bilo nad vse zanimivo. Popeljal nas je predavatelj na kraje stare Cezareje. Pri tej priliki smo zvedeli, da biva tamkaj naselbina Bošnjakov, ki so se pred dobrimi 50 leti izselili iz Bosne v Ceza-rejo. Tudi obisk na židovskih kolonijah je bil nad vse zanimiv. Zato so obiskovalci bili zelo hvaležni predavatelju za ta lepi večer.
Za prihodnji prosvetni večer, ki bo v četrtek
22.	decembra v veliki unionski dvorani ob 8, nas bo presenetila Prosvetna zveza s prvim slovenskim kulturnim zvočnim filmom »Mladinski dnevi v Ljubljani«. Uvodno besedo bo imel g. dr. Karel Capuder.
TEČAJ ZA STENOGRAFIJO, šestmesečni, priredi Trg učilišče in stenografski institut Robida, Ljubljana, Trnovska ulica 15. Poučuje ga. prof. Robidova. Učnina nizka. Uspeh garantiran. Začetek januarja 1939. — Pojasnila v pisarni učilišča, Trnovska ulica 15.
TEČAJ ZA STROJEPISJE priredi Trgovsko učilišče in stenografski institut Robida, Trnovska ul. 15, Ljubljana. Novi moderni stroji. Najnovejša učna metoda. Začetek januarja 1939. Pojasnila v pisami učilišča: Trnovska ul. 15.
; Radio
Programi Radio Ljubljana
Sobota, 21. decembra; 13 Božič prihaja (plošče) — 12.48 Poročila — 13 Napovedi — 13.20 J. S. Bach: Maša v h-raolu (plošče) — 14 Napovedi — 17 Otroška ura (vodi gdč. Slavica Vrmeajzova) — 17.30 Recitacije s ploščami — 17.30 Pregled sporeda — 18 Salonski trio (gg. Novak Karlo (violina), Oomelli Ludvik ičelo), Borštnik Bori« (klavir) — 18.40 Božični običaji naših pomorcev (g. Viktor Pirnat) — 19 W. A. Mozart: Koncert za gosli in orkester (plošče) — 19.30 Beseda k praznika (g. F. S. Finžgar) — 19.50 Sveti večer. Sodelujejo: Radijski komorni zbor. Radijski orkester, Trnovski cerkveni zbor. Ljubljanski godalni kvartet, tercet Stritarjevih s spromlj. harmonija g. Filip Bernard (flavta solo), gg. A. Tlebein in E. Mezgolits (duet citer), člani radijsko igralne družino in ploščo — 24 Prenos polnočnice iz trnovske ccrkvo.
Nedelja, 25. decembra: 9 Napovedi. — 9.05 Orgelski koncert (g. prof. Pavel Rančigaj). — 9.45 Verski govor (g. prior Valerijan Učak). — 10 Prenos cerkveno glasbe iz stolnico — 11 Koroške narodne pesmico (plošče). — 11.30 Koncort. Sodelujeta: ga. Zlata Gjungjenae, solistka belgrajske oporo, in povečan Radijski orkester.
13 Napovedi. — 13.05 Tamburaftki orkester. — 14 Virtuozi (ploščo). (Oddaja prekinjena od 14.30 do 17.) — 17 Praznični zvoki (plošče). — 17.15 Prenos z razstave kanarčkov. — 17.30 J. Haydn: Godalni kvartet D dur op. 84 No. 5. — 18 J. S. Bach: Božični oratorij, izvaja Radijski komorni zbor in orkester. — 19 Prenos iz. Vatikana: Palestrina: Dics Sanctificatus, polifonija. Perosi: Cantabo Domino in vita mea, polifonija (izvaja zbor Sikstinske kapole). Božična pesem: Adcsto Fideles. Perosi: Iuxcundare Filia Sion, iz božičnega oratorija (izvajajo solisti in zbor Sikstinske kapelo ob spremijovanju orgel in orkestra). Perosi: Peperit Fi-liuin Suum, iz božičnega oratorija (izvaja zbor Sikstinske kapele, bariton solo, ob spretuljevanju orgel in orkestra). — 19.45 Wic.niavrski: Fanst, fantazija za soli in orkester. — 2« Oh. Dickens: Cvrč.ek za pečjo, božična igra v treb dejanjih. Izvajajo člani radijsko iigralske družine. — 21.30 Mossager: Dva goloba, suita (plošče). — 22 Napovedi, poročilu. — 22.15 Citraški trlo »Vesna*. — Koneo ob 23.
Ponedeljek, 2«. decembra: 9 Napovedi. — 9.05 Koračnice (plošče). — 9.15 Prenos cerkvene glasbo iz trnovske cerkve. — 9.45 Verski govor (g. dr. Ignacij Lenček).
10 Vesel jutranji pozdrav (igra Radijski orkester). —
11 Veseli orkestralni zvoki (plošče). — 11.30 Koncert plosne glasbe. Sodelujojo:	Trboveljski povski jnzz-kvartet in Šramel »Štirje fantje*. — 13 Napovedi, poročila. — 13.20 Vesele pesmi ob spremljovanju harmonike. Poje g. Vekoslav Janko, spremlja g. Stanko Avgust. — 14 Otroška ura (gdč. Manica Komanova). —• 17 Kmetijska ura: Važnost knjigovodstva v kmetijstvu (prof. Šifter Emerik). — 17.30 Veselo popoldne. Sodelujeta: g. Lupša Friderik in Radijski orkestor. — 19 Napovedi. poročila. - 19.30 Nac. ura: Trgovec nekdaj in sedaj (Svetislav Mirodič). — 19.50 Citre solo, g. Emil Mozgolitz. — 20.30 Strašne sanje Toneta Smole leta 1838. Pisan večer o moderni plesni glasbi. Besedilo oskrbel VI. Golob. Izvajajo člani radijske igralsko družine in Adamičev orkester. — 22 Napovedi, poročila. — 22.15 Citre in Šramli (plošče). — Konec ob 23.
Torek, 27. docembra: 12 Operetni napevi (plošče). 12.45 Poročila. — 13 Napovedi. — 13.20 Radijski Šramel.
14 Napovedi. — 18 Veseli češki pevci in godci (plošče). IR.40 Odnos svetega do resnice (g. Fr. Terseglav). — 19 Napovedi, poročila. — 19.30 Nac. ura: Ob 20 letnici Cankarjeve smrti (Ludvik Mrzel), Ljubljana. — 19.50
Vesela tedenska kronika. — 20 Samospevi (gdč. Ksenija Kušelj, pri klavirju g. prof. M. Lipovšek). — 20.40 Za ples in dobro voljo: Jožek iu Jožek. — 22 Napovedi, poročila. — 22.15 Kmečki trio. — Konec ob 23.
Drugi programi
Sobota. Si. decembra; Belgrad: 20 Božično narodne pesmi, 21 Zabavni koncert,, 22.30 Plošče — Zagreb: 20 Božične pesmi, 20.30 Duhovna glasba, 21 Strindberg: Leom To]K>!is, 21.05 Zbor, 21.35 Igra, 22.30 Božično pesmi, 24 Polnočnica — Praga; 20.20 Orkestralni koncert, 21 Polnočnica — Sofija: 19 Mandoline, 19.30 Vokalni knn-cart, 20 Klavir, 20.50 Orkestralni koncert, 21.45 Lahka In narodna glasba — Varšava: 19.15 Orglo in harfa,
19.55	Orkestralni koncert, 21.30 Zbor in orkester, 23 Solisti, 24 Polnočnica — Budimpešta: 18 Oporni orkester, 19 Orgle, 20 Orkestralni konoert, 22.45 Plošče. 24 Polnočnica — Trst-Milan: 21 Zbor, 21.50 Prenos, 23.15 Orgle. 24 Polnočnica — llim-Uari: 21 Božični koncert,
23.15 Orgle, 24 Polnočnica — Dunaj: 19 Zbor, 20.10 Simfoniki, 21 Zvonjenje, 22 Orkestralni koncert, 23 Legenda »Sveta noč«,‘23.50 Trobentači, 24 Polnočnica iz cerkve sv. Stefana — Berlin: 20 Božični večer, 22 Božično romanje — K tilu: 19 Zvonjenje. 20 Božični koncert, 20.20 Božič pri izseljencih. 21 Slavnostna glasba, 22 Božični koncert — Monakovo: 19 Orkestralni koncert, 21 Zvonjenje, 22 Legenda »Sveta noč«, 23 Božično pesmi, 24 Schubertov godalni kvartet, 0.45 Slavnostna glasba — Bcromiinster: 19.45 Marijine pesmi, 19.50 Igra, 20.50 Stara glasba, 22.35 Igra »O treh kraljih«, 24 Polnočnica
— Strasbourg: 20.15 Božična glasbena slika, 21 Solisti in orkester, 22 Božične pesmi, 22.55 Polnočnica.
Nedelja, 25. de c.: Belgrad: 20.10 Narod, pesmi iu plesi, 22.20 Lahka glasba — Zagreb: 20.05 Duhovni koncert, 21.30 Zbor, 22.20 Plesna glasba — Praga: 18 Vojaška godba, 19.20 Božična spevoigra, 20.55 Plošče, 21.10 Nedbalov koncert, 22.20 Plošče, 22.35 Pit na glasba — Varšava: 19.45 Večerni koncert, 21.30 Humor, 22 Glasbena slika, 23 Plesna glasba — Budimpešta: 19.15 Hns-zkova opereta «Aranyvirag«, 22.20 Cig. glasba, 23.10 Plošče — Italijanske postaje: I. skupina (121, .101 in 283 m); 17 Variete, 19 Vatikanski koncert, 21 Igra, 21.30 Ork. koncort — II. skupina (OHO. 3li9 in 203 ml: 17 Poljski koncert, 19 Kakor I, sknplna, 21 Komorni koncort. 21 Pisana glasba — III. skupina (492. 272 in 221’m): 19 Kakor T. skupina, 20.30 Alpski božič, 21.30 Lahka glasba, 22 Vok. koncert, 22.30 Plesna glasba — Dunaj-Stutt-gart-Monakovo: 20 Puccinijeva opera »Turandot* — Berlin: 20 Operetni večer — Hamburg: 20 Stolzova opereta »Sinje sanjo« — Bratislava: 20 Mozartova opera »Figarova svatba« — tipsko: 19 Verdijeva opera
•	Don Carlos« — Frankfurt: 30.10 Slavnostni koncert — Pariz Radio: 21.30 Lisztov oratorij »Legenda o sv. Eli-zuboti« — Strassbourg; 22.15 Alzaški božični večer.
Ponedeljek, 20. dec.. Belgrad: 20 Gledališki prenos
— Zagreb: 30 Klavir, 20.30 Pravljica. 23.20 Ples. glasba
— Praga: 15 Smetanova opora »Poljub«, 10.20 Pot.purl,
21..10 Plošče, 21.30 Zelinkova kantata »Jožef in Marija v Betlehemu*. 22.20 Ploščo — Varšava: 19 Grothejeva opereta »Večno hrepenenje — Budimpešta: 20.10 Legendo, 22 Lahka glasba, 22.45 Ork. koncert — Italijanske postaje: I. si’ pl na (421. 304 in 283 m); 17.15 Violina in klavir, 21 Violina, 21.50 Pisan koncert, 22.15 Moderni plesi —- II. skupina (560, 369 in 263 m); 17.15 Plesna glasba, 21 Verdijeva opera »Macbeth« — III skupina (492, 272 in 221 m); 20.30 Ork. koncert, 21 Igra, 21.40 Lahka glasba — Dunaj- Stuttgart: 30.15 Lebarjev večer — Berlin: 20.10 Slavnostni koncert — K<>-nigsberg: 20.10 Lebarjeva opereta »Vesela vdova« — Hamburg: 20.10 Glasbeni perpetuum mohile — K6ln:
20.15 Lotharjova vesela opera »Krojač Wibbcl« — Frankfurt: 20.10 Joh. Straussova opereta »Cigan baron* — Monakovo: 20.10 Večer narod, pesmi
Ukrajina in njen stoletni boj za svobodo
Propagandna razglednica za svobodno Ukrajino. Kancler Hitler, Cigar politični načrti pospešujejo ustanovitev ukrajinske države. Najnovejša slika, ki kaže nemškega vodjo z naočniki, katere mora
po nasvetu zdravnikov imeti pri branju
»V imenu moje razkosane domovine, zasedene po roparjih, prisegam pred Bogom, pred svojo vesljo in pred »golovo«, da bom izvrševal vse zapovedi. Zavežem se žrtvovati svoje življenje za narodno osvoboditev Ukrajine. Od danes dalje posvečujem vse »veliki saborni Ukrajini«. Če se bom hudo pregrešil proti tej prisegi, že v naprej sprejemam sodbo.«
Pred skrivnim sodiščem, ki ga sestavljajo Irije člani, prisegajo tako novi člani »zapriseženi izvrševalci«, ki tvorijo skrivno ukrajinsko osvobodilno organizacijo, ki si je postavila za cilj, da bo z vsemi sredstvi, predvsem z nasiljem delovala za osvoboditev Ukrajine izpod poljskega in ruskega jarma in za ustanovitev svobodne ukrajinske države, stoletnega sna ukrajinskega ljudstva.
Karpatska Ukrajina
Na zahodnem pobočju Karpatov, ki se spuščajo proti Madžarski pusti, se ob vznožju gozdnatega griča stiska več sto belih hišic. Ta mali izgubljeni kraj je Hust, ki je bil pred kratkim še samo sedež staroste, češkega okrajnega glavarja.
Konec oktobra 1938, po sestanku nemškega in italijanskega zunanjega ministra na Dunaju, je prišlo v to mestece silno razburjenje. Njegovo življenje se je nenadno do dna spremenilo. Namesto čeških okrajnih oblasti se je tam naselil pravi pravcati minister za zunanje in za notranje zadeve, ki je bil hkrati tudi predsednik vlade za novo ukrajinsko karpatsko republiko. Druga ministrstva avtonomne vlade skromno imenujejo »oddelke«. Oddelek za finance se je naselil pri krajevnem financarju kakor se spodobi. Zdravstveni oddelek se je utaboril v bolnišnici,' ministrstvo za pošto pa v dveh sobah poštnega urada
v	Hustu.
Tako se je rodila nova avtonomna ukrajinska republika, ki šteje 600.000 prebivalcev. Ta republika naj bo po zamisli tistih, ki se bore za ukrajinsko osvobojenje, kvas za spremembo vzhodnega dela Evrope.
Rojstvo Ukrajine
Slovanski rodovi, ki so prebivali po neskončnih stepah okoli Dnjepra, so že v desetem stoletju ustvarili kijevsko veliko vojvodstvo, ki ga zgodovina pozna pod imenom Rus in pod imenom Ukrajina.
Tatarski vpadi so v 13. stoletju kijevsko vojvodstvo uničili. Samostojnost je ohranil samo del ozemlja, katero so na vzhodu varovala neskončna in nepjekoračljiva močvirja.
N^d tem delom si je kmalu prisvojila vrhovno oblast poljsko-litvanska država. Dve sto let pozneje, ko so Rusi pregnali Tatarje z velikih ravnin, je Ukrajina bila že sestavni del poljskega kraljestva.
Od tega časa dalje, ko ni bilo več zunanje tatarske nevarnosti, kažejo odnošaji med Poljaki in Ukrajinci vrsto neprestanih vstaj. Ukrajinski
kmetje, močni, bogati in samozavestni, ki so obdelovali najboljšo zemljo v Evropi, se niso hoteli ukloniti nobenemu tujemu gospodarju. Rod za rodom je hranil in poživljal v sebi spomin na nekdanje mogočno kijevsko vojvodstvo, ki je dokazovalo, da so Ukrajinci prvi od vseh vzhodnih Slovanov imeli svojo mogočno državo. Toda manjkalo jim je pravih močnih voditeljev, poljski oblastniki pa so med Ukrajinci samimi razvnemali spore, da se ukrajinsko ljudstvo ni moglo nikdar združiti za skupen nastop in za skupen boj.
Ko je poljska moč začela slabeti, si je del Ukrajine onstran Dnjepra priboril skoraj popolno samostojnost. Ker je kazalo, da Ukrajinci ne bodo mogli ohraniti svoje svobode, so se leta 1654. podali pod pokroviteljstvo carske Rusije. Ukrajina je postala avtonomna pokrajina moskovske države in je *o ostala do konca 18. stoletja, ko jo v Rusiji prevladal absolutizem mogočnih tedanjih vladarjev.
Toda stremljenja po svobodi med Ukrajinci niso ugasnila. Pod Petrom Velikim se je legendarni iletinan Mazeppa, katerega je oslavil veliki angleški romantični pesnik Byron, vzdignil s svojimi kozaki proti carju in se pridružil kot zaveznik švedskemu kralju Karlu XII. 1709 pa je Peter Veliki švedskega vladarja pri Poltavi pobil, ukrajinski voditelj Mazeppa je moral pobegniti. Ukrajina je prišla ob svojo svobodo, začela se je zanjo dvestoletna doba zatiranja in preganjanja pod vlado ruskih carjev. Kazalo je, da je ukrajinski sen o svobodi za vedno ugasnil in padel v pozabljeno preteklost.
Nemški načrti ob svetovni vojni
Toda težnje ukrajinskega ljudstva po svobodi so v ljudstvu živele dalje, ruski pritisk jih je sam pomagal vzdrževati. Treba je bilo samo kakega povoda, da bi spet sprožili Ukrajinci novo osvobodilno gibanje.
To se je zgodilo za svetovne vojne, ko je vodstvo nemške vojske takoj ob začetku spopada računalo z morebitno vstajo v Ukrajini. Nalogo za organizacijo ukrajinskega avtonomizma je Nemčija dala slovitemu polkovniku Nocolaiu, ki je bil načelnik nemške obveščevalne službe. Po sporazumu z Avstrijo so leta 1914. ustanovili na Dunaju »Zvezo za osvoboditev Ukrajine«, katero je vodil Ukrajinec Skoropis-Seltuhovski. Ukrajinski emigranti, ki jih je bilo veliko, zlasti iz razumniških krogov, so organizirali ukrajinsko legijo s sedežem v Lvovu prav tedaj, ko je maršal Pilsudski ustanovil svojo poljsko legijo. Obe prostovoljski organizaciji sta imeli podobne ciljc: ena osvoboditev Poljske, druga osvoboditev Ukrajine izpod ruskega jarma. Ukrajinski ujetniki, ki so padli v roke Nemcem in Avstrijcem, so v trumah pristopali v ukrajinsko legijo. Na ruskih bojiščih se je kmalu pokazala divizija pehote z imenom »Sinji župani«, ki se je odlikovala po divjem pogumu v bojih z Rusi. Kmalu za tem so organizirali konjeniško divizijo »Černoslišnikov«.
V	obeh divizijah so bili izključno Ukrajinci pod poveljstvom svojih častnikov. Duša vsega tega gibanja je bil ajvstrijski polkovnik Konovalec, Ukrajinec po rodu.
Leta 1917., ko se je zrušila carska vladavina, je avtonomistično gibanje v Ukrajini zajelo take mere, da je moral predsednik prve revolucionarne vlade Kerenski dati Ukrajini obsežno pokrajinsko avtonomijo.
Polkovnik Konovalec proti Moskvi
V	tej dobi je bilo prvič slišati ime človeka, ki je bil vseh nadaljnjih 25 let navdihovalee in vodja vse ukrajinske osvoboditvene akcije. To je bil polkovnik konovalec. Ko so po oktobrski revoluciji boljševiki pognali Kerenskega, je bilo prvo njihovo delo, da so Ukrajini vzeli avtonomijo in poslali nad njo svojo vojsko. Vrhovni poveljnik ukrajinskih čet je bil ataman Petljura, kateremu sta stala ob strani Konovalec in njegov pribočnik Melnik. Ukrajinska vojska se je kljub slabemu oiožju dolgo ustavljala sovjetskim četam, ki jim je poveljeval nekdanji polkovnik carske garde Muravljev. Toda nazadnje so morali izčrpani Ukrajinci odnehati in boljševiki so zavzeli Kijev. Njihova zmaga je v zgodovini zapisana s strahovitim pokoljem ukrajinskih množic. Samo v Kijevu so boljševiki postrelili čez 30.000 Ukrajincev. Trupla so na debelo pokrivala nekatere ceste.
Toda Ukrajinci se boljševiškemu nasilju niso uklonili. Začeli so se divji boji za Kijev, ki je leta 1918. petnajstkrat menjal gospodarja. Ko so boljševiki docela uničili Petljurovo vojsko, je prišla mirovna pogodba v Brestu Litovskem, katero so sklenili Nemci in zastopniki boljševiške vlade.
Nemški generalni štab je v Brestu Litovskem od Lenina dosegel, da so Sovjeti priznali Ukrajini neodvisnost. Ukrajina seveda te usluge ni dobila zastonj, morala se je obvezati, da bo Nemčiji dala milijon ton žita, 400.000 glav živine, ogromno masti, rudnin, železa in premoga. Toda
Ukrajinci so to ceno za svoje osvobojenje radi plačevali in so bili Nemcem hvaležni. Nemci so začasno zasedli vse ukrajinsko ozemlje do Rostova in črnega morja. Toda med nemškim poveljstvom in med ukrajinsko vlado je prišlo kmalu do sporov, zakaj Ukrajinci so hoteli imeti v svoji drža-
vi	vso oblast. Ko se je spor zaostril, je poveljnik nemških čet maršal Eichhorn lepega dne dal obkoliti ukrajinski narodni zbor »Rado«, dal zapreti vse člane tega zbora z vlado vred in postavil za ukrajinskega velikega hetinana nekdanjega carjevega pribočnika, ruskega generala Skoropad-skega, ki je prestopil k Nemcem in še danes živi
v	Berlinu.
Ta nemški korak je dal znamenje za splošno narodno vstajo, v katero so Ukrajinci pritegnili celo svoje brate v Galiciji in današnji podkarpat-ski Rusiji. Vstaši so se borili proti Nemcem s pravo kozaško zagrizenostjo, napadali nemške čete, vlake, uničevali taborišča ter se pred zasledovanjem umikali v gozde in stepe. V Kijevu so na cesti ubili maršala Eichhorna. Nemška in avstrijska vojska, ki je štela okrog 500.000 mož, ni mogla potlačiti vstaje, ki se je nadaljevala do novembra 1918., ko je bila nemška vojaška moč zlomljena na francoskem bojišču. Ukrajina je bila spet samostojna in je stopila v zveze z zmagovitimi zahodnimi državami. Neodvisno ukrajinsko državo so priznale uradno Anglija, Francija, Združene države in celo boljševiška Rusija sama, a so svojo besedo kaj hitro požrle.
Po odhodu Nemcev so se začeli notranji boji med atamanom Pctljurom, med belorusko vojsko generala Denikina, ki je silila v Ukrajino, in med sovjetskimi oddelki.
Nazadnje, ko so Ukrajince pustili na cedilu vsi, so zmagali komunisti ter po novi moriji dali Ukrajini svojo avtonomijo, ki ni bila drugega kakor prazna beseda. Človekoljubne mirovne pogodbe leta 1919. in 1920. so odobrile delitev Ukrajine, od katere je glavni del dobila sovjetska Rusija, Rukovino Romunija, Vzhodno Galicijo Poljska, Karpatsko Ukrajino pa Češkoslovaška.
Ukrajinski sen
Tako po volji teh mirovnih pogodb živi sedem milijonov Ukrajincev pod Poljsko, 28 milijonov pod Sovjeti, 600.000 pa v novi kolikor toliko samostojni podkarpatski avtonomni republiki. Proti temu samostojnemu delu se danes upirajo oči vsega ukrajinskega ljudstva, zlasti pa fanatičnih borilcev za svobodno Ukrajino.
V	sovjetski Ukrajini je GPU z divjim nasiljem vsa leta tlačila ukrajinski avtonomizem in ga še danes duši v krvi. Toda ni še dolgo tega, kar so navzlic vsem rdečim uradnim zanikava-njem prišle v Evropo vesti, da so v Kijevu odkrili vojaško zaroto proti moskovski vladi. Voditelje te zarote so ustrelili ali pa so se morali sami ubiti. Zadnji med njimi, bivši ministrski predsednik ukrajinske sovjetske republike Čuvar, čaka v moskovski ječi na sodbo.
Na Poljskem se je kljub zatiranju in preganjanju avtonomistično gibanje lahko bolj razvijalo. Ukrajinci so sami spravili s poti tiste voditelje, ki so zagovarjali poljsko-ukrajinsko federacijo, češ da ti ljudje najbolj škodijo ukrajinskim zahtevam. Tako federacijo je zagovarjal pokojni maršal Pilsudski.
Bivši avstrijski polkovnik Konovalec je vse ukrajinske nacionaliste združil v enotno organizacijo ukrajinskih nacionalistov, na kratko OUN. Program Konovalca in njegovih pomočnikov, za katerimi gredo vsi ukrajinski nacionalisti, je ustanovitev velike neodvisne »saborne Ukrajine«, ki naj bi segala od Karpatov do Kaspiškega morja. Današnje gibanje za ustanovitev take ukrajinske države vodijo tisti ljudje, ki so že v začetku svetovne vojne igrali važno vlogo: Kono-valčevo mesto je po njegovi smrti zavzel njegov prvi pomočnik Melnik, s katerim sodelujejo Suito, .Jarij in Martinec, ki so vsi doma v Galiciji in so bivši častniki avstrijske vojske.
Organizacija OUN
Ti ljudje so po svetovni vojni organizirali najmogočnejšo skrivno organizacijo na svetu. Polkovnik Konovalec je užival naravnost bajen sloves zaradi svojih junaštev in svoje sposobnosti.
Člani te organizacije se družijo v osnovne enote »Piaterke«, ki štejejo po pet članov. Člani različnih celic se med seboj ne poznajo. Po deset celic tvori višjo enoto oddelek, oddelki vsake ukrajinsko pokrajine so podrejeni izvršnemu odboru, ki ga označujejo s kraticami KE. Temu odboru načeluje pokrajinski poveljnik. Vrhovno vodstvo vsega ukrajinskega gibanja ima nstanova »Provid«, katere sedež je vedno v tujini. Temu vrhovnemu odboru načeluje »golova«, poglavar, ki mu morajo biti vsi člani slepo pokorni. Za polkovnikom Konovalcem, ki ga je pred dvema letoma ustrelil v Rotterdamu neki sovjetski agent, je »golova« njegov prvi pomočnik, pol-
kovnik Melnik. »Provid« je razdeljen v oddelke, ki jih vodijo Martinec, Fedina, Kapustinski, Azdri-jevski, stotnik Jarij in Moray de Moralnd, ki je potomec francoskih izselnikov. Stotnik Jary je poveljnik bojevniških oddelkov, katerih člani se urijo v orožju na sloviti Janka-Pusti na Madžarskem.
»Zapriseženi izvrševalci«
Ta skrivna nasilniška organizacija polkovnika Konovalca igra v skrivni zgodovini povojne Evrope prvo vlogo. Z njo so se po vrsti pogajale sovjetska, litvanska, japonska in nemška vlada, kakor da se pogajajo s samostojno državo. Moč organizacije leži v tako imenovanih zaprisežencih, ki na migljaj vrhovnega poveljnika izpolnjujejo najbolj nevarno naloge, in so pripravljeni vsak trenutek žrtvovati svoje življenje. Kar je teh za-prisežencev prišlo pred sovjetsko ali poljsko sodišče, ni nikdar nihče izdal svojih zvez z organizacijo. Samo na Poljskem jih je več kakor 200 padlo od policijskih krogel, ali pa so bili obsojeni na smrt. Toda organizacija šteje vedno nad 300 teh zaprisežencev.
Ustanovljena je bila blizij Gdanska v vasi Oliva. Tam je tudi še zdaj njen sedež, v sobi, ki meri osemkrat 6.metrov, je velika miza, pogrnjena s sinjim prtom, za katero sede ob zapriseganju trije člani skrivnega sodišča.
Kandidati za zaprisežence morajo priseči tako, kakor se glasi besedilo v začetku tega odstavka. Obvežejo se, da že v naprej sprejmejo kazen sodišča, če bi se kaj pregrešili. Po določilih organizacije je edina kazen za prestopke — smrt. Po prisegi sodniki vstanejo ter objamejo novega za-priseženca z vzklikom: »Slava Ukrajini 1« Novi član gre za svojimi nalogami in ne bo nikdar več videl svojega poglavarja.
Konovalčevi ljudje niso nikdar odpovedali in redki so tisti, ki so se kaj pregrešili. Toda te so njihovi nekdanji tovariši znali poiskati kjerkoli in jih soditi z revolverjem.
Ta skrivna ukrajinska organizacija izkazuje na poljskem področju naslednje delo:
Sedem atentatov na transporte državnega denarja, 14 železniških nesreč, ubitih je bilo 654 nižjih in 189 višjih poljskih uradnikov, med njimi poljski notranji minister Peracki, ki ga je Ukrajinec Stažejko ustrelil na eni glavnih varšavskih ulic leta 1934., tik preden je Poljsko obiskal nemški propagandni minister dr. Goebbels.
Ni treba pripominjati, da so ta strašna dejanja ukrajinskih nacionalistov bila samo odgovor in obračun z nič manj strašnimi preganjanji, ki jih je ukrajirsko ljudstvo bilo deležno od Poljakov.
Ta skrivna vojska ne dobiva novincev samo v Evropi. OUN je med ukrajinskimi izseljenci v Kanadi, v severni in južni Ameriki ustvarila prava vojaška združenja, ki štejejo nad 10.000 ukrajinskih vojakov. Ti so pripravljeni vsak trenutek stopiti v osvobodilno ukrajinsko vojsko. V primeru kake evropske vojne bi te ukrajinske prostovoljce takoj prepeljali v Evropo. Z ukrajinskimi vojaki, ki bi takoj začeli bežati iz sovjetske, poljske in romunske vojske, bi ti prostovoljci tvorili pomembno upoštevano armado. V Kanadi imajo Ukrajinci več pravih in dobro urejenih častniških šol.
Nemška pomoč
Nemčija ukrajinsko gibanje podpira in želi ohraniti dobre stike s to nacionalistično organizacijo. Prav tako se je za njeno naklonjenost zavzemala Japonska, ki je aprila letos podpisala z njo skrivno pogodbo za primer japonsko-sovjet-ske vojne. Ukrajinsko vodstvo je za julij 1938 pripravljalo splošno vstajo v sovjetski Ukrajini, a so Sovjeti ujeli sla, ki je nesel revolucionarna navodila čez mejo. Do revolucije ni prišlo, toda bila je samo odložena.
Sporazum v Milnchenu je ukrajinsko gibanje spet razvnel in prestavil njegovo središče v pod-karpatsko mestece Hust. Podkarpatska Ukrajina naj bo samo jedro, v katerem se bo organizirala ukrajinska vojska, ki bo šla osvajat Kijev in Ilarkov, Lvov in Črnovice. Kaže, da bo do takih poskusov prišlo že v kratkem in ne najmanj po prizadevanju Nemčije, ki hoče v novi 40 milijonski Ukrajini dobiti žita za svoje množice in surovin za svojo močno industrijo. Ukrajinska organizacija sama brez tuje pomoči ne bo mogla svojih načrtov uresničiti.
Razpoloženje za ukrajinske težnje je danes v Evropi spričo nemškega pomena ugodno. Krva-
vi	sovjetski pritisk je pritiral razpoloženje ruskih Ukrajincev do skrajnosti. Poljski Ukrajinci niso dosti bolj zadovoljni, eni kakor drugi so pripravljeni sprejeti pomoč kogarkoli, ki bi jim obljubil rešitev izpod tujega jarma. Odskočna deska za to gibanje je Hust, kjer nemški inženirji vodijo tehnična dela za veliko avtomobilsko cesto, ki bo šla čez vso karpatsko Ukrajino do meje. V Hustu, v Volovem, v Rašovu, v Berezini, v Litih in Vrhovinah dela nova ukrajinska vlada z vso naglico nova letališča, ustanavlja ukrajinske legije. Kaže, da bo bližnja bodočnost Ukrajince dovedla zelo blizu k njihovemu stoletnemu cilju.
Norman Railiy Raine:	8
JUNAŠTVA ROBINA HOODA
ZGODOVINSKI ROMAN S SLIKAMI
»Saksonskega plemiča, sira Robina Locks!eya!« Oprezno je spregovoril to ime sir Guy. Lady Marian se zdrzne v svojih mislih. Tako pomembna ie zvenelo to ime! Sir Robin Locksley! To ime je vendar že slišala! Seveda, na dvoru princa Ivana 60 ga izgovarjali plemiči in preprosto ljudstvo, Saksonci pa so ga omenjali v svojih pesmih ter molitvah. Njeni znanci so ga imenovali izdajalca, razbojnika in Uskoka, saksonska ljudstvo pa svojega branitelja in rešitelja. Njeni znanci so govorili o njem zaničljivo, saksonsko ljudstvo pa s spoštovanjem in ljubeznijo kakor bi govorilo o kakšnem božanstvu. Kdo je ta človek dvojne prirode, človek, ki nekim vliva v duše 6trah in trepet, drugim pa dviga srca ter jih polni z na-dami in radostjo? Nekateri kolnejo njegovo ime, drugi pa izgovarjajo pobožno kakor bi molili. Morda pa je to tisti junak, ki ga je gledala ter 6i ga zamišljala v svojih dekliških sanjah? Robin Lock-sley, ki ga je narod poznal pod imenom Robin Hood — kdo je prav za prav to,* kakšen je ta plemič? Da bi ga le vsaj enkrat videla!« Kar zaverovala se je zdaj v razgovor sira Guyja in princa Ivana.
»Pa res, neprestano mi prihajajo od vseh strani pritožbe čezenj,« pravi princ, »Kaj pa je bil zdaj spet naredil?«
»Danes je ubil jelena v kraljevem gozdu Sherwoodu,« odvrne sir Guy.
»Pa ga nisi ujel?« se zdaj porogljivo vmeša v pogovor visok plemič, tekmec sira Guya v lovu za kariero in v uspehih pri dvorjenju.
»Menim, da to ni bog ve kako lahko!« odvrne sir Guy sebi v obrambo.
»S Saksonci ni nikdar posebnih križev! Miroljubni so in boječi. Do kosti smo jim vtolkli strah!« pravi plemič, ki se je počutil kaj imenitno, ko je lahko pred princem poniževal svojega tekmeca.
»On je zločinec, da mu ni para! Narod hujska proti oblastem! Sam se je oklical za narodnega branilca!« Sir Guy se ni dal zmesti. Poskušal je še naprej črniti Robina. Za plemiča se še zmenil ni. Dejal si je, da mu bo njegovo zbadanje vrnil o prvi priliki z obrestmi vred.
»Če bi ga jaz srečal, bi ga ujeli« se pohvali plemič.
»Toda on je najboljši strelec v Angliji!« Sir Guy je zapazil lepo priliko, da bi osramotil in ponižal bahatega plemiča. »Gospod plemič ima pred Rabinom prav gotovo primeren 6trah!«
Plemič je živo začutil to zbodljivo ost. Zabolelo ga je še hujše, ker so se mu vsi bližnji sosedje na glas zasmejali. Celo princu Ivanu se je razlezel smeh okrog ust. Kri udari v glavo neprevidnemu izzivalcu, toda šc preden utegne odpreti usta, se na drugem koncu dvorane kar na lepem napravi nekakšna
gneča. Vse oči se obrnejo proti vratom, skozi katera je prihajal visok, vitek, dobro grajen in močan človek, ki je bil
oblečen v tesno se prilegajoče hlače in v suknjič, ki ga je imel pod vratom odpetega, v pasu pa zategnjenega s širokim
(Foto: Warner Bros.)
Vislice so prepolne!« odgovori samo zavestno nottinghamski sodnik...
usnjenim jermenom, na katerem je bila težka_ bronasta zaponka. Na širokih ramah je nosil mrtvega jelena, ki mu jc med hojo opletal. Straže so ga poskušale ustaviti, on pa jih je odrinil s svojim bremenom, ki ga je no6il tako lahko kakor bi bilo peresce, ne pa odrasel jelen, odrinil vstran in jih podiral na tla. Drzno in svobodno je prihajal princu Ivanu vedno bliže.
Vsem je zastal v hipu dih. Tisti, ki 60 si bili privoščili dober zalogaj jedi, 60 nehali grizti, pivci so komaj pogoltnili požirek, ki so ga bili napravili, tisti pa, ki so stegnili roko po kozarcu, so ostali na pol poti kakor bi jim bila roka otrpnila. Vse oči so bile uprte v prišleca. Tudi princ Ivan se je zagledal vanj, sir Guy pa se je nekolilo vznemiril. Edino on je poznal prišleca. Zapomnil si ga je bil od večernega srečanja v 6herwoodskem gozdu.
Česa neki išče ta nebodigatreba ob tem času v njegovi hiši? Nihče ga ni bil povabil! Kaj neki ga jc sem privedlo? Take in podobne misli so v hipu obletele sira Guya. Prišlec pa je vedno samozavestnejše prihajal proti princu, ko pa je končno obstal pred mizo princu z licem proti licu, je pograbil z obema rokama jelena, ga dvignil nad glavo in ga z močnim zamahom zadegal na mizo prav pred princa.
Ko 6e je znebil 6vojega bremena, se prišlec vstopi pred princa, mu ostro P°" gleda v zmedeni in presenečeni obraz ter se mu zaničljivo nasmeje.
»Želim, da ga takoj obesite! Ne bom in ne morem dovoliti, da bi... 1« ie razburil sir Guy ter se obrnil na princa.
življenje v predbožičnih dneh v Celju
tfsi Celjani so se potrudili, da so bili tudi siromaki v neki meri deležni
božičnih dobrot
Prvi sneg je pobelil ulice in strehe, vendar ne preveč debelo. Burja brije okrog oglov, da si ljudje vihajo ovratniki; in beže pa ulicah, da pridejo čim prej na toplo. Tako hitro so prišli božični prazniki.
Mnogi se jih vesele tn težko čakajo jutrišnjega dne: otroci se vesele počitnic in božička, tako tudi osamela stara ženica, ki jo bo za praznike prišla obiskat njena hčerka, ki služi v drugem mestu, potem uradniki in delavci, ki bodo dobili dopust; sploh se praznikov vesele vsi tisti, ki jim ni treba skrbeti, kaj bodo jedli, kaj oblekli in s čim zakurili peč. Nekako pa se boje božiča vsi tisti, ki nimajo dela, kakor n. pr. zlasti razni sezonski delavci Ti ne bodo imeli ne potic, ne bogato obloženega božičnega drevesca. Veseli bodo, če bodo imeli na sveti večer vsaj gorko stanovanje in toplo večerjo.
Število brezposelnih je v Celju precej narastlo, kajti zaradi hudega mraza so se morala ustaviti dela pri regulaciji Savinje S tem je seveda izgubilo delo in zaslužek precej ljudi. Številni reveži hodijo okrog po hišah ir se ponujajo za razna dela; tu razžagajo četrt klaftre drv, drugje znosijo pravkar pripeljani premog z dvorišča v klet ali pa posnažijo sneg s hodnika. V eni hiši dobijo kovača in južino, v drugi zopet 20 din, in tako se tolčejo nekako naprej. Ne samo brezposelni, tud. beračem zima ni dobrodošla.
Stisnjeni v dve gube drsajo po cestah; zebe jih po vsem telesu, ker nimajo ne dobre obutve, ne tople obleke. V vsaki kuhinji ali veži se ustavijo, da se nekoliko pogrejejo, potem pa spet odkrevsajo dalje.
Vsi ti brezposelni in reveži bi zelo težko izhajali, če jim ne bi pomagala razna društva in ustanove.
Tako dajejo oo. lazaristi pri sv. Jožefu in oo. kapucini vsakomur, kdor pride prosit, tople hrane in nasitijo dnevno do sto revežev. Zelo delavno je v tem oziru zlasti Vincencijeva konferenca, ki preskrbuje s pomočjo usmiljenih src revnim obleko in daje dnevno hrano sedaj v zimskih mesecih okrog 150 revežem.
Na Stefanovo bo Vincencijeva konferenca priredila najrevnejšim majhno božičnico in tako pripravila si-
romakom vsaj nekaj božičnega veselja. Božičnice prirejajo tudi razne organizacije, ki obdarijo revne člane in nečlane z najpotrebnejšim. Tako sta priredili v sredo in v četrtek zvečer božičnico Dekliški krožek in Fantovski odsek, da so obdarili najrevnejše, predvsem otroke. Za božič je bilo obdarovanih na drž.
II.	deški šoli 219 učencev s čevlji, obleko In perilom. K tej akciji so prispevali mestna obč. 3000 din, tvrdka Westen d. d. 1000 din in tvrdka Rakusoh 300 din, Banovinska hranilnica ki Ljudska posojilnica v Celju pa po 100 din. Podporno društvo v Gaberju in celjski trgovci 60 mnogo darovali v blagu. Za otroke pa so poskrbeli tudi skavti, ki so na svoji akademiji obdarovali precej revnih otrok. Zlasti pa se je v skrbi za reveže in brezposelne izkazala celjska mestna občina, ki zdaj zadnje dni pred božičem deli potrebnim brezplačno drva in premog za kurjavo. Tako je okrog 600 ljudi dobilo premog, 290 ljudi pa drva. Vsi občinski reveži bodo za božič dobili poleg rednih podpor, ki znašajo skupno mesečno 17.500 din, še izredno podporo za božič. Celjska mestna občina bo obdarila tudi V6e tiste reveže, ki so v Muretincih. Vsak revež bo dobil po 50 din. Pripravila pa bo tudi božičnico brezposelnim, katerim bo dajala nakaznice za živež. Razdeljenega bo tudi okrog 1000 m blaga, Tvrdka Metka, Henrik Weinberger je darovala v ta namen 3000 din in 800 m različnega blaga za obleke in perilo. Tvrdka Bergman je darovala za celjske reveže 150 m blaga, tvrdka Westen d. d. 15 vagonov premoga po 10 ton, in Cinkarna 10 vagonov po 10 ton.
S	tem so celjske tvrdke zelo podprle mestne reveže in jim pripravile, da bodo tudi siromaki preživeli božične praznike zadovoljno.
Mnogo upov daje brezposelnim, ki bi radi delali, sneg. Oni. pač dobro vedo, da je sneg njihov zimski kruh; čim več snega zapade, tem več bo zanje dela in zaslužka
Kakor vsako leto v predbožičnem tednu, je tudi letos ozelenel Dečkov trg. Vsak dan je izginilo nekaj drevesc, dokler ne bo spet postal bel in prazen.
Sv. Marjeta pri Rimskih toplicah
Na Štefanovo ob 3 popoldne vsi v »Novo pošto«, kjer priredita Fantovski odsek in Dekliški krožek akademijo s pestrim sporedom in bogato božičnico-. Vsem darovalcem, ki so pripomogli, da bodo za božičke praznike obdarovani razen članstva vsi najrevnejši otroci Smarjetske fare, najiskreneje »Bog plačaj!«
Smrtna nesreča šestnajstletnega fanta. Pri podiranju drevja se je 6«nrtno ponesrečil 16 letni posestniški sin Anton Ojsteršek iz Plazovja. Veja, ki je obtičala na drevju, mu je padla na glavo, da se je Anton takoj onesvestil in že po nekaj urah izdihnil. Naj mu sveti večna luč, žalujoči rodbini naše iskreno sožalje!
Celjske novice
Združenje trgovcev za mesto Celje sporoča, da morajo biti vse trgovine v soboto, dne 24. decembra, ob 5 popoldne zaprte. Izjema je samo za trgovine Z delikatesami, ki smejo biti odprte do 7.
Kdo je požigalec? Pred kratkim »mo,poročali, da je celjska policija 'aretirala čevljarskega pomočnika Ivana F., uslužbenega pri čevljarskem mojstru Plevčaku na Kralja Petra cesti. Ta je bil namreč obdolžen, da je zažgal drvarnico, v kateri bi se kmalu raaSiril ogenj. Ivan je pri zaslišanju na policiji priznal, da je zažgal, nakar je bil izpuščen. Sedaj zatrjuje, da ni on požigalec, temveč neki P., ki je osumljen tega požiga. Vso zadevo raziskuje Celjska policija.
Vsem odbornicam dekliških krožkov in okrožij celjske podzveze sporočamo, da bodo zanje duhovne vajo v dnevih od 27. do 31. decembra. Začetek 27. decembra ob 5 popoldne v Domu duhovnih vaj pri Sv. Jožefu. Po končanih duhovnih vajah bo podzvezni svet celjske dekliške podzveze v Domu v Samostanski ulici. Vabimo vse odbornice, da se duhovnih vaj in podzveznega sveta zanesljivo udeležijo!
Proračun mosta Celja za 1. 1939-40 je v smislu določil § 117 zakona o mestnih občinah razgrnjen prebivalstvu na vpogled pri računovodstvu mestnega poglavarstva v navadnih uradnih urah v dohi od 27. do vključno 31. decembra. Vsak član mesta Celja, kakor tudi vsaka oseba, ki plačuje neposredni davek, ima pravico staviti v navedenem roku k predlogu proračuna svoje pripombe, ki jih je vložiti v 'celjskem mestnem poglavarstvu.
Slinavka in parkljevka, ki sta bili ugotovljeni 13. decembra v celjski mestni klavnici, sta prenehali. Zato so ukinjeni vsi ukrepi, ki so bili uveljavljeni z razglasom dne 14.decembra. Živinski in svinjski sejmi v Celju se bodo zopet vršili. Do-gon živine in dovoz prašičev na sejme pa je dovoljen le za živali iz mestnega in iz področja celj-
Teharje pri Celju
Uožicnico za revne šolsko otrok« vseh štirih ljudskih šol v teharski občini bodo priredi k šolski odbori. Posebej za šolo na Teharju, ki ima največ otrok, sta pobirala dva gospoda v Teharju in Celju prispevke v blagu in denarju Povečini sta povsod naletela na razumevanje in nabrala znaten znesek in tudi precej blaga za obleke, kar bodo ! revni otroci sprejeli z naj več ja m veseljem in bodo j darovalcem iz srca hvaležni. Vsem, ki so tako veli-! kodužno pomagali in pripomogli revnim otrokom do božičnega veselja, najiskrenejiša hvala!
Avtomobilska nesreča, ki pa na srečo vendar ni zahtevala človeških žrtev, se je zgodila v Teharju Lazaričev avto, v katerem se je vozil viišji vojaški dostojanstvenik, je peljal iz Celja proti St. Jurju. Nasproti mu je pripeljal osebni avtomobil, ki je vozil preveč levo in na ovinku zatlel v Lazaričev avto. Oba avtomobila sta precej poškodovana. Ker se je na tem ovinku že večkrat pripetila kakšna nesreča, bi bilo nujno potrebno, da bi se ta ovinek izravnal, da bi bila cesta preglednejša.
Kolportaža se bo v Veharju zopet uvedla Odslej se bo prodajal nedeljski »Slovenec« vsako nedeljo že po prvi sv. maši pred cerkvijo. Celjska priloga »Slovenskega doma«, ki izhaja ob petkih, pa se bo dobila vsak petek po prihodu drugega avtobusa ob pol 7 zvečer. »Slovenski dom«, ki je edini list, kateri bo redno prinašal novice iz teharske občine, naj bi se razširil v vsako hišo teharske fare.
skega okraja. Prašiči se smejo dovažati na sejem le s konjsko vprego ali z avtomobilom. Odredbe, ki se nanašajo na obvezno razkuževanje oseb, njih obleke, obutve in prtljage in ki so imeli posla z živino ter prihajajo iz okuženih krajev naše države ali iz inozomstva, se morajo še nadalje strogo izvajati.
Rezervni častniki, bivajoči v celjski občini, naj predlože najkasneje do 30. decembra svoje železniške legitimacije mestnemu poglavarstvu v sobi št. 20 zaradi podaljšanja. Legitimaciji je treba priložiti železniško znamko za 2 din, ki se dobi pri železniški blagajni.
"Ob pešpoti ob Savinji. Dela na Savinji so zaradi hudega mraza prekinjena, prav tako tudi dela na cesti. V obratu je le kamnolom. Okrajmi cestni odbor je naredil v Polulah krasno 7 in pol metra široko cesto, ki daje že itak lepd pnirodni sliki tega kraja posebno lep videz, da se semkaj prav radi zatekajo Številni Celjani, zlasti pa radi zahajajo sem tujci in letoviščarji, ki pridejo poleti v Celje. V načrtu je tudi ureditev banovinske ceste do Kranjčeve gostilne. Dobro bi bilo, da bi se tik ob Savinji zgradila pešpot Ln nasadil drevored. Pešpot ne bi stala mnogo, ker bo moral biti ob Savinji itak visok nasip. Celjana bi tako ureditev gotovo z največjim veseljem pozdravili.
Savinjska podružnica T. K. Skale v Celju ima v Savinjskih planinah na vznožju Dleskovca in Velikega vrha sredi krasnih smuških terenov planinsko zavetišče Lučka koča, v kateri je ležišče, štedilnik in posoda. Ključ se dobi pri odboru v Celju. Člani SPD in drugih planinskih društev plačajo malenkostno dškodnino.
Usodni padci na ledu. Na Polzeli je padla na ledu natakarjeva žena Slapnik Marija in si zlomila nogo. V Ostreni pri Laškem je spodrsnilo na ledu Podbrežniku Mihaelu, da si je izpahnil levo nogo.
Galicija pri Celju
Izid volitev v občini Vel. Pirešica je naslednji: Lista Stojadinovič-Mihelčič je dobila 428 glasov, lista Maček-Gradišnik 3, Maček-Prckoršek 6 in Ljotič-Vabič 12 glasov. Naši zavedni volivci 60 dali po volitvah duška svojemu veselju. Najeli so našo domačo godho na pihala, katera je igrala pred občinsko pisarno pozno v noč vesele koračnice.
Ob dolgih zimskih večerih prebiramo knjige, katere si izposodimo iz knjižnice Katoliškega prosvetnega društva. — Ob novem letu obnovimo naročnino na katoliško časopisje, predvsem na tedensko številko »Slovenskega doma«. Res je, da je hudo za denar, toda za »Slovenski dom« se še vedno najde, saj velja četrtletno samo 10 din. — Srečne in vesele božične praznike in blagoslova polno novo leto želi vsem naročnikom katoliškega časopisja — gališki zastopnik,
Vojnik pri Celju
Predrznost brez primere. To, kar so si mačkovci dovolili pretekli teden, presega že vse meje. Naredili so z roko risane plakate, na katerih je preobrnjen izid volitev, kakor, da so mačkovci dobili večino in te plakate so razobesili po trgu. Oblast je storilce že zasledila in sicer sta to delavec Leopold Zupanek in čevljarski pomočnik Karel Mlinar, oba iz Vojnika. Vendar prav v njihovo tovarno dosedaj še ni posvetila. Upamo, da se bo tudi to zgodilo. Vprašamo, kdo je te plakate naročil? Tja bi bilo potrebno pošteno posvetiti, če ne bo oblast, bomo morali mi sami. Kaj neki bi bilo, če bi se bilo kaj sličnega zgodilo za časa Živkovičevega režima?
»Za božjo voljo, kaj bo pa zdaj?«, tako je vzkliknil dr. Mikuš, ko je zagledal tiste plakate. Kaj bo? Nič! Za eno blamažo ste bogatejši, In narod bo zdrav, ko se je otresel doktorjev in apotekarjev. Da, da! Vojniški mačkovci v smrtnem boju brcajo okoli sebe.
»V Škofji vasi ni klerikalcev,« tako se je izrazila ob priliki volitev neka prodajalka v trgovini Cank v Škofji vasi. Toda volitve so pokazale drugače. Od vseh oddanih glasov so dobili v Škofji vasi »klerikalci« 77.02 odst. Vidite, »frajlica«, in koliko potem prejmete denarja od klerikalcev. Te besede si bomo zapomnili. Svoji k svojim!
Kuluk samo za nasprotnike. Bivši župan dr. Mikuš je nalagal plačilo kuluka samo našim pristašem.
Sv. Jurij ob juž. žel.
Nov gasilski dom v Št. Jurju ob juž. žel. Prostovoljna gasilska četa v Št. Jurju si je nadela nalogo, da sezida nov gasilski dom. Cela je bil« ustanovljena 1. 1874. Obstoja že skoraj 65 let, vendar še do danee nima svojega gasilskega doma. Na razpolago ima sicer občinsko uto pri sejmišču na gornjem koncu trga, v katero pa ob deževji, priteka voda s sejmišča. Tudi lega tega gasilskega doma je zelo neprimerna. Če n pr. gori v spod njem dolu trga, morajo gasilci, katerih večina je zaposlena v spodnjem delu trga, hiteti na skrajni konec gornjega trga, od tam pa zopet navzdol z gasilnim orodjem in avtomobilom, da gašenja ' okolici niti ne omenjamo. Tudi če bi gorelo \ gornjem delu trga, bi morali z motorko v dolino ker v gornjem delu ni dovolj vode. Tem nevzdržnim razmeram želi gasilska četa narediti konec Imela je že etavbišče 52 kv. m v spodnjem trgu. Ker pa je bilo premajhno, ga je zamenjala s tukajšnjo Hranilnico in posojilnico in je dobila zn 52 kv. m 400 kv. metrov velik prostor na najlepšem in najprimernejšem mestu sredi trga. Tako je dobila četa po veliki uvidevnosti Hranilnice in posojilnice idealen prostor, kakršnega je do sedaj zatnan iskala vse leto. Z delom bomo pričeli spomladi. Prve priprave pa že teko; apno je ugašeno, kamenje že lomijo in s planiranjem se bo pričelo v najkrajšem času. Načrte z« «Mm je izdelal celjski stavbenik g. Konrad Golograoe. Načrti so moderni in zelo praktični. Proračun maša 80.000 din. Ker bodo veliko del na novi stavbi izvršili člani Gasilske čete s kulukom, upamo, da se bo proračun še zmanjšal. Ker pa je kljub temu še vedno precej visok, se je vodstvo odločilo, da bodo člani pobirali po trgu in okolici prispevke v denarju ali materialu. Zato se obračamo do vseh, da naše delo 7. razumevanjem pod pr o in četi, ki je na najboljšem glasu in ki je rešila že lepo milijone narodnega premoženja, pomagajo do primernega Gasilskega doma. Šemtjurčani, ki so splošno znani kot zelo radodarni za splošne namene, naj sedaj, ko gre za taiko splošno koristno ustanovo, svojo pomoči ne odrečejo in naj sežejo nekoliko globlje v žep ter darujejo po svojih močeh. Tudi občina podpira to zamisel z vsemi močmi, kajti od doma ne bo imel koristi samo trg, ampak vsa daljna in bližnja okolica.
Tako je dobil za časa njegovega županovanja neki naš pristaš, odbornik JRZ, ki ima nekaj dinarjev zemljarine, nalog za 50 din občinskega kuluka. Njegovi volivci pa so bili tega oproščeni. Pa so se mu vkljub temu izneverili Medtem ko je dobila JRZ pri zadnjih občinskih	volitvah skoraj	50	odstotkov oddanih	glasov, je	dobila	pri volitvah	11. decembra
76.25	odst. Tako	niso dr.	Mikušu	niti	politični privilegiji	ohranili pristašev,	najmanj	pa	oprostitev od
občinskega kuluka.
Celje - gospodarsko središče Spodnje štajerske
nekdaj in sedaj
Današnje Celje stoji na temeljih stare rimske Celeje. Mirno lahko rečemo, da doživlja danes svojo tretjo dobo prenovljenja. Prva nam je skoraj docela neznana, skrita v prazgodovinski temi, ki pa je doživela svoj vrhunec za časa rimskega go-spodstva. Takrat je-imela Celea v glavnem samo vojaški značaj in je deloma zaznati po starih zapiskih in spomenikih začetek trgovsko gospodarskega življenja. Rimsko cesarstvo je propadlo, valovi divjih narodov so večkrat za časa preseljevanja do tal uničili ves procvit in ustavili za dolgo dobo nadaljni razvoj.
V srednjem veku pa je postalo Celje kot politični center vse Slovenije in je njegov vpliv segal še globoko v Ilrvatsko in Panonijo za časa mogočnih in slavnih celjskih grofov. V Celju je tekla zibelka kraljevskega namestnika ogrskih kraljev, v celjski grofiji se je prvič rodila želja po združitvi ozemelj, na katerih bivajo južni Slovani. C e bi njihova zvezda ne utonila tako čez noč, bi bilo Celje danes gotovo središče večjega pomena.
V tej politični dobi je postalo Celje trg za vso Sp. Štajersko. Razvila se je obrt v cehovski obliki, kakor je bilo povsod po drugih mestih.
12	različnih cehov je bilo, ki so predstavljali v takratni dobi vso obrt in trgovino. Toda tudi razvoj cehovstva je polagoma uplahnil, ker se je v mestu razbohotil tujerodni element, ki je užival vso podporo nemških fevdalnih gospodov. Po več viharnih dogodkih je na staroveških razvalinah vzklilo življenje, ki so mu tvorili osnovo slovenski ljudje. Njih sila je bila mlada in sveža, a tudi borba za obstanek je potrebovala celega človeka v težki konkurenci z neslovenci. Toda njih krepka volja in delavnost sta pripomogla do tega, da je
postalo Celje danes v celoti industrijsko mesto. Za to so pa tudi dani oni momenti, ki 60 neobhodno potrebni za nadaljnji procvit. Mesto Celje ima sijajno zemljepisno lego. Tukaj se križajo dve važni cesti: ena od vzhoda proti zahodu do Št Jurja preko Savinjske doline proti Ljubljani in druga od severa proti jugu od Maribora proti Zidanemu mostu. V Celju Je važno križišče železnic: od južne železnice se odcepi savinjska proga. V njeni bližini so za razvoj industrije neprecenljive važnosti premogovni rudniki. Mesto je dovolj preskrbljeuo z najvažnejšim činiteljem današnje tehnike — z elektriko. Z ene strani vodi vod Kranjskih elek-traren, z druge strani vod falske elektrarne. A okolica — bogata Savinjska dolina z nasadi hmelja in gozdovi, polnimi lesa za izvoz. Iz teh glavnih momentov je zazidana okolica mesta Celja od indu strijskih objektov in to od železnih preko kemičnih do tekstilnih. Poleg teh večjih obratov je pa še vse polno manjših, ki izvažajo svoje produkte le v mesto in širšo okolico. Nekako vzporedno z industrijo pa se živahno razvija vsakovrstna obrt.
V	letih krize je naše obrtništvo zaradi naraščanja industrije, mehaniziranja obratov in pomanjkanja denarnih sredstev zelo pritisnilo na rob propada. Ta doba je danes za nami in videti je, da gre črta konjunkture vedno navzgor.
In še eno prednost ima mesto Celje v gospodarskem oziru; ima namreč vse pred pogoje za le-toviščarsko in turistično središče in izhodišče. Mesto je z ugodnim in milim podnebjem, s krasno okolico, z bližino znanih zdravilišč dobro znano. Vsestransko ugodne železniške in avtobusne zveze pa omogočajo tujcu, da si lahko pod ugodnimi pogoji ogleda vse naravne krasote naše Logarske doline in Kamniških planin.
Herwey Allen:
157
Antonio Adverso, cesarjev pustolovec
Kadar je dopustil, da je njegov spomin zaplaval nazaj v boljše dni, se je kaj rad spomnil, da je prav za prav priigral svojo kočijo pri kartanju s. vojvodom Orleanskim. Dosti je imel povoda za to, da jo je cenil in da io je dal od časa do časa prenoviti. Kočija je postala tako rekoč del njega samega. Sčasom je dobila nove obroče, kolesa, osi. Mule in konji, ki so jo Prevažali po Španiji, Portugalski in Franciji, so poginili navadno po težki službi. Le kočija je ostala pri življenju. V njej se je zrcalila bogata razkošnost. Kočijaž je napredoval. Sedel je še vedno na kozlu v svoji oguljeni pelerini kot res kakšen maček s trakom okoli vratu. Toda Sancho 1® kil zdaj don Luisov strežnik. Uporabljal ga je za vse, s kočijo pa je odslej imel opravka njegov sin. Bil je to še mlad dečko. Imel je sive lase, v ^ Pa J« bil tako kakor kakšna puma. Oči so se mu svetile srepo ze-'en?’ To čl0vcče, ki so ga v Madridu imenovali kar »mucka«, je vihtelo svoj bic m fie je razgovarjalo le s svojimi mulami in konji. Vprežne živali se mu na vse zadnje včasih tudi niso preveč smilile. To je neprestano poudarjal bic v njegovi roki. Kot kočijaž pa je b'l toliko izurjen, da se je včasih zazdelo, da vozi naravnost lahkomiselno.
Proti koncu leta 1799 je don Luis odpotoval v Pariz, da bi pospešil izvedbo malega načrta za priključitev južnega dela Portugalske k Španiji. Obema, njemu in prvemu konzulu Bonapartu, se je zazdelo, da se razumeta. Pogajanja 60 se> kmalu sprevrgla v zabavo, Dri kateri je prav kmalu prišel na vrsto razgovor o značaju kneza miru, kraljičinega ljubljenčka, in obsojanja vreden direndaj na španskem dvoru. Prvi konzul je o vsem tem govoril čisto naravnost, medtem ko ie don Lu.s neprestano namigaval, pa vselej tako, da je zadelo, pa da njegov nasprotnik ni mogel za kaj zagrabiti. Tem hitreje sta se sporazumela, čim bolj sta drug drugega občudovala. Napoleon je spoznal, da je pametno, če markiza povišuje, da bi ga potem laže izkoristil, Don Luis pa je vedel, da je pametno Bonapartu pokorno služit!, če hoče, da bo imel od tega kaj koristi Tako sta se kar dpbro razumela.
»Pa kakšen mož je prav za prav tale koez miru,« je vprašal Bonaparte in se ozrl na dona Luisa. Hodil je sem in tja in gledal na Luksemburški vrt, ki ga 'e bil ravnokar nameraval zamenjati s Tuilerijami,
»To je mož, ki uživa velik ugled, meščanski general, neobhodno potreben mož in zelo vnet služabnik Vašega Veličanstva, podnevi in ponoči.«
Bonaparte se je hladno nasmehnil
•	u•*	s?m' ie ^uch kraljev prijatelj,« je pripomnil. »Mar ni nikogar,
ki bi e>e zanimal in njegovo katoliško Veličanstvo opozoril na to, kakšne so njegove domače razmere.«
»Nekateri, ki pa so zdaj v pregnanstvu, so to poskušali,« je odvrnil don Luis. »Toda družinsko življenje njegovega Veličanstva v Eskorialu je tako skrbno urejeno, da niti najmanjša stvar ne more zmotiti njegovega miru. Reči moram, da edinstven: odnošaji, ki vladajo med .knezom miru' in kraljem, prikazujejo moč in privilegije podkralja v novi romantični luči.«
Napoleon se je spet nasmehnil. Tokrat že manj hladno. Takoj je začel iskati podlage za nov sporazum s Španijo, pri katerem so glavna stvar velike vsote denarja, ki bi jih dobivala vsako leto Francija. Pri tem razgovoru z Napoleonom je don Luis prvikrat omenil možnost, da odstopi Louisiano Franciji. Pa je še tokrat le namignil Zaradi angleškega brodovja tudi ni bilo kar tako lahko prepeljati srebrnih zakladov iz Mehike v Španijo, dalo pa bi se v Parizu z eno samo potezo s peresom na papir dobiti cel del sveta. Napoleon je zmajeval z glavo. On potrebuje denar v gotovini. Mislil ie na načrt in ga pretehtaval v svojem svet obsegajočem duhu.
Takšna zabava ob tem dogodku >e bila za gotove osebnosti pravo presenečenje. Knez miru ni dobil svojih visokih pravic na Portugalskem, toda o tem, da ga bo Francija podpirala na španskem dvoru, ie bil več kot prepričan. In zato se je moral zahvaliti don Luisu prav tako kot Bonapartu Oblika >n način, kako naj se zahvali, je bila že vnaprej predpisana in določena-
Tudi parmski knez in kneginja sta bila presenečena. Sklenjeno je bilo, da pobereta svoje stvari in preneseta svoj knežji prestol v Florenco. Napoleon je imel svoje načrte z Italijo. Milostno in velikopotezno se jc oddolžil bodočim ♦eličanstvom Etrurije na račun slabotnega zaveznika. Don Luis na| bi jih obzirno pripravil na to malo spremembo.
Namočilo, da je novim gospodarjem Florence vse lepo razložil, kako zdaj stvari stoje in zakaj je prišlo do te male spremembe, je izpolnil don Luis iz različnih vzrokov šc s posebnim zadovoljstvom. Čutil jc nekako zadoščenje, kadar je mogel iz kakšne knežje visokosti izvabljati zagotovilo hvaležnosti, na drugi strani pa e takšne kneze prestavljal kot šahovske figure po deski z enega konca na druge. V prav posebno zadovoljstvo mu je bilo tudi potovanje v Italijo, kjer so, kakor je večkrat dejal, renesanco jemali resno. Don Luis se je nagibal čisto na poganski Rim. Svoje krščanstvo je počasi omejil le še na obrednik, vseh moralnih ovir pa se je počasi izognil. Končno je imel priliko prav dobro urediti še marsikatero zasebno kupčijo, kadar je potoval v Toskano.
Tako je bilo don Luisu spet zelo všeč, ko je mogel svoje zasebne opravke združiti z javnimi. Predno je odšel iz Pariza, je prejel od prvega konzula pisma z zagotovilom, da bo dobil svoja začasno zaplenjena pose-
stva v Toskani nazaj. Razpadli grad in mala mestna palačica Vkicitata sta bila za Napoleona brez pomena. Rad jih je odstopil don Luisu, od katerega je pričakoval zaupnih poročil iz Španije.
Pri vsem tem podvigu je opravljal don Luis službo tajnega agenta kneza mini. Toda smatral je za čisto pravilno, da pride osebno Napoleonu čim bliže, kajti na vsak način je bila zanj to edina prilika, da iznese najugodnejše pogoje za Španijo. Vsekakor se mu ie posrečilo, da je Francija obljubila podpirati politiko Godoya in to tedaj, ko je bil kraljičin ljubljenec v svoji domovini že preklet Don Luis pa je bil daljnoviden človek ir je gledal tudi v bodočnost. To je lastnost vsakega dobrega diplomata. V zmedenih, toda širokih obrisih so vstali pred njim načrti mladega korziškega generala z rimsko glavo. Nekoč je general v uniformi, ki je bila zeleno obšita, počastil markiza z enim tistih metafizičnih pogovorov o Evropi, ki jih toliko ljudi čisto zmotno ne smatra za resne. Don Luis te napake ni naredil Ko je poslušal Napoleona, se mu je zazdelo, kakor da je nekoč pred davnim časom bil že priča takšnega pogovora. Pred njim je vstalo nekaj podobnega, kakor Trajanovi nasipi. Ni mogel prav reči, zakaj. Toda njegov spomin je bil zelo bister. Hotel se ga je s silo iznebiti, a pred njim se je spet pojavila slika velikega evropskega cesarstva, s Parizom kot novim Rimom v sredi. To je bila misel, ki je odgovarjala don Luisovim političnim pojmom, in prvič po dolgh letih se je zbudilo v njegovi notranjosti občutje, da postaja navdušen zanjo Približno minuto sta slonela oba moža za mizo, na Kateri je bil razprostrt zemljevid Italije, in se poglabljala v usodo evropske kulture. Njun pogovor pa je tekel gladko. Prav za prav bi človek lahko rekel, da sta ta dva moža ob tem razgovoru za trenutek našla drug drugega. Don Luis se je pozneje spomnil, da je Napoleon iz gole jeze, da ga kdo razume, začel govoriti po italijansko, in si je štel to za največji poklon, kar mu jih je mogel kdo narediti. Ko je še enkrat premislil ves ta njun razgovor, se mn je zazdel kot višek njegovega uspeha v življenju Imel je nekaj skupnega z rimskimi avguri, toda takšnimi, ki jih človek vzame resno Donu Luisu se ie posrečilo dodati nekaj citatov in pripomb o starih sibiKjanskih zapiskih. Nato pa je zavesa spet padla. Občutje, kako sta v teh velikih sanjah združena, je spet izginilo. Napoleon je govoril po francosko dalje.
1	o je bil vzrok, zakaj se je bil don Luis tako. ironično smehljal, ko se je peljal po rimski vojaški cesti, ki jo je dal Napoleon pred nedavnim popraviti. To je bila le ena tistih krasnih niti, ki so nekoč vezale Evropo z latinskim svetom. Zdaj pa je bilo mogoče vse to cestno omrežje nanovo zgraditi in tlakovati. Takole je pomislil: To bo dalo življenju na evropskem zahodu nov 6misel, od katerega bodo vsi mogli vzeti vsak svoj delež, ne morda zaradi skupnega stremljenja po nečem višjem, pač pa zarad; občutja, da nekaj pomenijo in da njihove korenine segajo daleč v preteklost.
»Slovenski dom« Uhaja vsak delavnik ob 12. Mesečna naročnina 12 din, la inozemstvo 25 din. rirednfštvo: Kopitarjeva ulic« fi/JTl. Telefon 4001 do 4005. Uprava: Kopitarjeva ulica &.
^•a Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: K. Če? Izdajatelj Inž. Jože Sodja. Urednik: Mirko Javornik.
/
Iznašli so »števec« duševnega dela
Priprava, ki meri delo človeških možganov
Človek je rad neverjetni Tomaž. Kar noče in noče verjeti nekaj, česar ne vidi na lastne oči. Zato ponavadi priznava in upošteva tudi samo tisto človekovo delo, ki ga lahko vidi, na primer delo težaka, ki vihti rovnico, ali kakega drugega ročnega delavca. Toda delati se ne pravi samo z rovnico kopati in sukati lopato ter podobno, pač pa sukati tudi » uma svetli meče, če naj se tako izrazimo. So torej tudi duševni delavci, delavci, ki delajo »z glavo«, kljub temu, da se njihovo delo,
njihovo ustvarjanje nič ne vidi. To delo se kvečjemu pozna šele takrat, kadar je že opravljeno, kadar se pokažejo njegovi sadovi.
Toda, kakor rečeno, človek hoče vse videti, tudi delo svojih možgan. Zato so se v preteklem desetletju razni učenjaki tudi prizadevali, kako bi predočili, kako bi naredili vidno tudi to duševno delo. Najrazličnejše priprave je človek že izumil, zakaj se mu vendar ne bi posrečilo izumiti tudi takšnega aparata, ki bi delo človeške dušev-
nosti nazorno, grafično prikazoval in ga tako rekoč meril. Prav v zadnjem času se je, kakor poročajo, posrečilo nekemu švedskemu profesorju, po imenu Johnu Runnstromu, sestaviti takšen aparat, ki bo-leži gibanje človeških možgan, kadar delajo. Ta priprava je zgrajena na načelu kardiografa, instrumenta, ki šteie in zapisuje utripe človeškega srca. Aparat, ki meri delo človekovih možgan, je gotovo eden najpopolnejših in najobčutljivejših, kar jih je izumil človekov um. Pri sestavljanju tega »števca dela« so profesorju RunnstrSmu pomagali tudi njegovi asistentje na stockholmski univerzi. Aparat je tako občutljiv, da lahko zaznava tudi takšne malenkostne spremembe in pojave, ki so pet milijonkrat slabejši, kot pa resnične spremembe, ki nastajajo v možganih zaradi njihovega delovanja. To delo aparat grafično ponazoruje na filmski trak. Dokazali so, da nastajajo v notranjosti lobanje električni pojavi. Te pojave je raziskoval profesor Adrian na univerzi v Cambridgeu ter za to delo dobil tudi Nobelovo nagrado. In te električne spremembe prav za prav zapisuje, oziroma grafično ponazoruje novi Runnstroniov aparat. Če aparat ne zaznamuje nikakih sprememb, nikakih posebnih električnih pojavov, tedaj možgani počivajo in nič ne delajo. Le za ta primer bi lahko trdili, da je delo »z glavo« le nekak izgovor v opravičilo. V všeh drugih primerih pa ta najnovejši aparat sam zapisuje človekovo duševno delo, torej le tudi delo. Sicer pa človekovi možgani skoraj neprestano delajo, saj ta aparat ne miruje niti ponoči, ko n. pr. človek spi, torej tedaj, kadar si gotovo ne prizadeva, da bi kaj delal, ustvarjal. Preoslaja na ta način dvoje: Ali da je aparat nezanesljiv, ali pa pomenijo človekove san|e tudi neko delo. Drugo bo najbrž bolj gotovo, le človek se tega dela ne zaveda, pač pa ga opravlja podzavestno.
Na vsak način pa ta novi izum ni tako brez pomena. Z njim bi se dalo vendar krasno nadzorovati delo po najraznovrstnejših uradih, saj jc tam — če ni drugega nadzorstva — res težko ugotoviti, kdo v resnici kaj dela. Kar takšen aparat vsakemu na glavo, pa bomo kmalu lahko ločili lenuhe od pridnih duševnih delavcev.
Ah, kaj še! Tudi s tem ne bi bilo nič. Saj bi med uradnimi urami vsak lahko delal kaj drugega, recimo zasebnega. Aparat bi pisal in pisal ter nazadnje označil na primer za najbolj vestnega uradnika tistega, ki silno pridno opravlja med uradnimi urami svoje zasebne posle. Potreben bi bil na vsak način še tak aparat, ki bi zapisoval k a j kdo dela. Učenjaki, ki se bavite s takšnimi stvarmi, spet se je pred vami odprlo novo polje, da ga obdelate. Izumite vsaj še ta aparat in pomirite predstojnike raznih uradov, da ne bodo toliko v skrbeh, če niso njihovi uradniki morda le preveliki lenuhi in po krivici prejemajo tako visoke plače.
Zahtevajte povsod naš list!
V Nemčiji dobijo posebno božičnico tudi ivesti psi — vodniki onih slepcev, ki so izgubili svoj vid na bojnem polju. Na sliki košara z vsemi mogočimi dobrotami, ki jih bo na božič deležen tale ber-'	nardinec.
Vsak po svoje bomo praznovali
Vsak po svoje bomo letos praznovali božič, kakor smo ga praznovali vsak po svoje tudi prejšnja leta. Nekateri v bogatem razkošju vsega, kar jim poželi srce, drugi brez hrupa in zunanjega bogastva, a kljub temu v tihem miru ob jaselcah, ki so vprav zaradi svoje revnosti prinesle toliko tolažbe trpečim in revnim. Za vee prinaša božič mir. Le tisti ga niso deležni, ki si ga več nočejo poiskati in so božiču, ko je prišel, zaprli vrata, pri tem pa niso niti utegnili pomisliti, da 60 na drugi strani vrat ostali tudi sami zaprti. In nazadnje 60 še tisti, ki božične sreče zato ne najdejo več, ker je’ pri njih preveč revščine. Z nekim strahom pričakujejo svetega večera, ko že v naprej vedo, da jih bo bogato razkošje, ki ga bodo videli okoli sebe, spravilo še bolj v slabo voljo, še v večji obup. A tolažba jim je še vedno ostala, ker v svoji duši niso berači ... Tolažijo se vendar še s tem, da bodo te dni lahko, čeprav v še tako skritem in skromnem kotičku svojega bornega doma, doživeli vsaj nekaj tistega miru, ki so ga oznanili palestinskim pastirjem pred tisoč devetsto osemintridesetimi leti angleci na betlehemskem hlevu in ki ga je Rešenik prinesel vsem tistim, »ki so dobre volje«.
»Halo, tukaj Janezek. Prosim Jezuščka.«
Božič na gradu Sandringham
Prestolonaslednik Elizabeti bo Božiček letos prinesel naslov »vojvodinje Cornvrallske«
Že dvanajsti božič bo letos doživela najstarejša hčerka angleškega kralja Jurija VI., princezinja in prestolonaslednica Elizabeta. Praznovala ga bo s svojo mlajšo sestrico, starši in drugimi sorodniki tudi letos v gradu Sandringham, kjer 6e je ob božičnih dneh najrajši mudil njen etari oče kralj Jurij V.
V Sandringhamu bo na sveti večer svečano razsvetljena velika posebna dvorana, v kateri bo pričakovala božičnice vsa angleška kraljevska družina. Sredi dvorane bo stalo visoko božično drevo, da mu enako razkošno obloženega z vsemi mogočimi dobrotami skoraj gotovo ne bo nikjer več na svetu. Po starodavni navadi ta večer povabijo v Sandringham vse bližnje in daljne sorodnike kraljevske dvojice ter tudi uglednejše sandringham6ke sosede. Božiček tudi tem kraljevskim gostom prinese vsako leto darila, in 6icer ne ravno prav preveč navadna. Za letos se mali princezinji Elizabeta in Margareta Rose pripravljata, da obdarita te visoke goste z darili, ki sta jih sami pripravili. Starejša, Elizabeta, je pripravila zanje krasne koledarčke 6 svojo lastno 6liko. Margareta-Rose pa se že nekaj časa ukvarja z namiznimi nastavki, v katere vsaja krasne hijacinte in tulipane, da bo svojim obdarovancem lahko rekla, da jim je podarila nekaj, kar je sama naredila.
Toda, ne smete misliti, da ta dva kraljeva otroka sama ne bosta dobila nobenih daril za božič. Dobila jih bosta tudi, seveda. Kakšna pa bodo ta darila, pa za zdaj vesta menda res samo kralj in kraljica sama in — božiček, ki bo ta darila prinesel. Prestolonaslednico bo letos doletelo za božič še prav posebno presenečenje. Božiček ji bo prinesel častni naslov vojvodinje Cormvallske. To odlikovanje bo prejela v obliki stare listine, kot nekake diplome, s katero bo Elizabeta dobila ta visoki naslov. Listina bo lepo zložena v dragoceno škatljico, ki jo bo božiček pustil, previto z zlatim trakom, pod božičnim dreveščkom za bodočo angleško kraljico.
Njuna mladost ni brezskrbna
Kdo ne bi privoščil tudi tema dvema kraljevskima otrokoma tiste božične sreče, kakor jo imajo te dni drugi otroci. Pa da ne bo kdo mislili, da imata ti dve mladi kraljičini V6ega na razpolago, karkoli si poželita, ali da je njuna mladost celo brezskrbna. Kdor pozna njuno še tako mlado življenje, jima ga skoraj gotovo več ne zavida. Marši kak drug otrok v teh letih ima več prostosti. Za mlado Elizabeto in Margareto res skoraj nikdar ni počitnic. Vzgojiti ju je treba tako, da bosta v bodoče vredni svojega imena in svojega visokega položaja. Kamorkoli gresta s starši, zdaj v ta, zdaj v oni grad, na to ali drugo kraljevsko posestvo, vselej gre tako rekoč z mladima princezinjama tudi njuna »šola«. Nikjer jima ne dajo preveč svobode in miru, kajti zavedajo se, da čas hitro teče in da se je v kratki dobi treba mnogo naučiti. Na vsakem gradu imajo zanju posebne učilnice in tudi igrišča, kjer se v določenem prostem času smeta zabavati, toda še to vedno pod nadzorstvom, da se jima ne bi kaj pripetilo. Preden gre princezinja Elizabeta »v šolo«, sme nekaj časa prebirati razne, seveda zanjo primerne časopise.
Radovednost malih princezinj
Kakor so že pred nekaj meseci pisali časopisi, jo predsednik Združenih ameriških držav Roosevelt
povabil za prihodnje leto svoja dva prijatelja, angleškega kralja in kraljico, na obisk v Washington. In ko sta mali princezinji zvedeli za to povabilo, sta takoj začeli iskati na velikem stenskem zemljevidu, kje leži Washington. Ko pa sta ga našli, sta začeli spraševati, zakaj biva Roosevelt ravno v Washingtonu, ko je pa na primer Newyork mnogo večje in pomembnejše mesto. In spet jima je morala njuna vzgojiteljica natančno razložiti, zakaj stoji Bela hiša v Washingtonu in ne v Newyorku.
»2e razumem,« je odgovorila mala prestolonaslednica. »Saj vendar tudi teta Viljemina biva v La Haye kljub temu, da je na Holandskem še mnogo pomembnejših mest.
Teta Olga pride iz Jugoslavije, najmlajši očkov brat je odšel v Indijo, stric David je v Cannesu ... Stric Karol se je vrnil v Bukarešto skupno z bratrancem Mihaelom ...
Vse te sorodnike mali princezinji dobro poznata in jih imata zelo radi.
Ko je angleška kraljevska dvojica prišla pred nedavnim v Pariz in z njo seveda tudi obe mali princezinji, je imela njuna vzgojiteljica mnogo opravka, preden je odgovorila na vsa vprašanja, ki sta jih ji zastavljali iznajdljiva mala Elizabeta in navihana Margareta.
»Aha, republika je kraljestvo, kjer kralj vlada samo sedem let«
»Zakaj pa v Parizu pravijo ,gospod Lebruu’ in ne ,Njegovo Veličanstvo Lebrun’?« je spet radovedno spraševala princezinja Elizabeta.
Vzgojiteljica jima je morala natančno razložiti, kakšna je razlika med monarhijami in republikami. Mala Margareta se je pri lem že kar začela dolgočasiti in da se ne bi še bolj, je kar sama prekinila razlago:
»Aha, že razumem, republika je kraljestvo, kjer kralj vlada samo sedem let.«
Ker sta mali princezinji za vsako stvar tako radovedni, sta si 6 takšnimi vprašanji že zelo izpopolnili svoje znanje. O tujem svetu vesta že mnogo več, kakor pa marsikak odrasel človek, ki seveda ni imel nikdar prilike, da bi ga kdo kaj naučil.
Princezinji vstajata vsak dan ob nsmih. Njun zajtrk jc čisto angleški. Kakšen naj bi tudi drugače bil. Kozarec mleka, kruh, surovo maslo, vsaka po eno jajce in nekaj sadja, to je njun zajtrk. No, Angleži res niso skromni. Nato gresta za kakšnih dvajset minut na sprehod po parku in dvakrat na leden se kopat v kopališče v Berkeley.
Obe že izvrstno govorita francosko
Elizabeta iina svojega posebnega profesorja, ki jo uči francoščine, in tudi njena mlajša sestra govori že kar čisto dobro po francosko. V kraljevski rodbini je navada, da V6ak teden enkrat govore pri obedu francosko. Te navade niso opustili niti za čas svojega potovanja v Pariz. Pred svojim odhodom v Francijo je bila francoščina na vrsti vsak dan, to pa ne toliko zaradi malih princezinj samih, kakor zaradi njunih staršev. Njuna stara mati je govorila z njima francosko, ko sta bili še čisto majhni. In uspeh je danes ta, da mala Elizabeta govori že skoraj tako dobro ta jezik, kakor kak Francoz.
Tudi mati, kraljica Elizabeta, se je posvetila njunemu pouku. Toda ona jima »predava« samo nauk o lepem vedenju. Hoče ju naučiti predvsem, kako se je treba vesti, kadar je na dvoru kak obisk, kaj je treba govoriti, kdaj in koliko. Mala Elizabeta je v tej stvari že toliko doma, da je pri sprejemih, kadar je zraven, že kar nekaka osrednja osebnost. Preden so zadnjič odšli v Pariz, je bila doma na angleškem dvoru nekaka glavna skušnja. Nalašč za vajo so uprizorili velike sprejeme, pri katerih je vsak član dvora igral svojo vlogo. Zelo važni so pri takšni stvari pokloni. In tudi teh se je prestolonaslednica naučila, da jih dela brezhibno. Skušnjo sta obe princezinji odlično prestali in 6ta zato tudi smeli s starši v Pariz, tja, »kjer kralj vlada samo sedem let«.
Kakšen red so vpeljali zanju, se vidi tudi zvečer, ko je treba iti spat. Vsak večer točno ob osmih morata biti v postelji. In vselej pride ob tej uri k njima tudi mati kraljica Elizabeta, da vidi, če je vse v redu in da jima želi lahko noč, oni dve pa njej. Le na sveti večer bodo naredili izjenio in se bosta mali kraljičini smeli zabavati z ostalimi, ko bodo v Sandringhamu čakali v slavnostno okrašeni dvorani pod velikim božičnim drevesom božička, ki bo za angleško prestolonaslednico prišel letos že dvanajstič.
Tam, kjer ne bo
Na kitajsko-japonskih bojiščih bodo
■ v«v	■
božičnega miru...
strojnice pele svojo pesem dalje
Spomnimo naj sc še tistih, ki bodo letošnji božič preživljali na bojiščih, v strelskih jarkih, kjer niti ob tem svetem trenutku, ko je nebo vsemu svetu oznanilo mir, ne bodo prenehale regljati strojnice in kjer se bo namesto prijetnega vonja po božičnem kadilu dvigal smrdljiv, umazan dim iz nenasitnih topovskih žrel in dim vse podirajočih granat.
S španskih bojišč, kjer vojna divja že tretje leto, prihajajo poročila, da je zavladalo zadnje čase nekako zatišje. Nastopilo je začasno po mirjenje, pa ne morda zaradi tega, ker se bliža božič, največji praznik miru, pač pa zato, ker je nadaljne vojskovanje za nekaj časa onemogo čila prehuda zima. Tako bodo ti bojevniki, ki jih je menda z vseh koncev sveta pripeljala pot na španska bojišča, vsaj za trenutek uživali mir. morda celo listi pravi božični mir, ob katerem so se ogrevali nekoč v svojih mladih letih.
Mnogo bolj neizprosen pa je boj, ki divja na daljnih japonsko-kitaj-skih bojiščih, kjer božič letos ne bo prinesel miru. Prav v teh dneh je usoda vseh tistih, ki se bore na teh krvavih poljanah, še hujša, še trša kot jc bila prej. Zverinsko divjanje, ki ga uganjajo Japonci nad ubogim kitajskim narodom, se niti za trenutek ne bo ustavilo niti v teh božičnih dneh.
Kako človek preživlja božič na bojišču, daleč proč od doma, kjer je nekoč v tihem miru in ob petju božičnih pesmi pričakoval polnočnice, vedo pri nas dobro tisti in samo listi, ki so poskusili grozote svetovne vojne. In zdaj so bodo gotovo vsaj za trenutek spomnili gorja, ki ga je žalostna usoda podarila Kitajcem za letošnji božič. Le ti bodo do kraja razumeli njihovo trpljenje, le v teh bo vstalo pravo sočutje do njih. Sočut-
ja so tudi vredni, saj je bil tudi njim namenjen tisti sveti božični mir iz Betlehema, čeprav so tako daleč na drugem koncu sveta in čeprav ga tudi prej v mirnem času niso uživali na tak način kot na primer na evropskem zahodu. Ko bomo pri nas zbrani ob jaslicah, ali bomo prižgali svečke na dreveščku, bodo kitajskim vojakom prižigale japonske strojnice in granate, »vpihovalat pa jih jeklena letala, ki bodo do kraja odplesala divji ples.
Prav v teh dneh, ko svet obhaja največji praznik miru, prirejajo Japonci vaje, kakršne kaže ta naša slika. Na živih Kitajcih se vadijo, kako je treba sovražnika z nožem pobili na tla. Zverinstvo, kakršnega ni prinesel še noben božič niti Kilajcem niti komu drugemu!
24. december — praznik italijanskih mater in otrok
V Rimu je bilo že nekaj dni vse v najživah-nejšem predbožičnem razpoloženju. To se pozna prav povsod, na domovih, na ulici, po trgovinah, na železniških postajah, kjer je izredno mnogo prometa. Pozna pa se predvsem tudi po vseh rimskih cerkvah, kjer postavljajo jaslice, prav tako kot pri nas.
Na svoj način se je letos spomnila božiča tudi italijanska vlada, oziroma njen predsednik Mussolini. Po vsej državi, doma in v kolonijah, je proglasil 24. december, da pred božičem, za »praznik italijanskih mater in otrok«. Prav ta dan pred božičem je Mussolini določil za materinski in otroški praznik zato, da bi čim bolj počastil italijanske matere in družine s številnimi otroki, ki so prvi predpogoj za takšen razvoj italijanskega cesarstva, kakršnega si je zamislil Mussolini. Zaveda se, da je treba storiti vse, da se italijanski narod predvsem številčno pomnoži. Le v tem vidi veliko bodočnost Italije. Z raznimi podporami, ki jih podeljuje novoporočencem, skuša doseči, da bi se Italijani in Italijanke raje ženili in možile, ustvarjali nove družine, predvsem družine s številnimi otroci. Tudi ob tem velikem božičnem prazniku, prazniku miru' in prazniku, ko naj ima tudi vsak Italijan pred seboj vzor poštene družine, Mussolini ni zamudil prilike, da počasti tiste, ki tvorijo zdravo celico italijanskega naroda, družine, čeprav pri tem morda ni mislil poudariti, kako naj te družine žive, pač pa le to, da morajo biti čim številnejše.
Nekaj dni pred božičem, 20. decembra, Je. Mussolini povabil v Beneško palačo 90 novoporo-čenib parov ter pri tej priliki mladim ženam dejal, da so mu najbolj pri 6rcu tiste družine, kjer je mnogo otrok. Zato naj vsaka Italijanka skrbi, da bo dala italijanskemu narodu čim več sinov, to se pravi po italijansko, čim več vojakov. To pa ravno ne bo preveč v duhu Betlehema, kajti tam je bil oznanjen mir, ne vojna.
Romunski koledniki