100   PROBLEMOV
INTEGRACIJA GLASIL
Vsi uredniki ljubljanskih občinskih glasil smo se takrat samoiniciativno redno sestajali in skupno obravnavali naše aktualne proble-me. Spominjam se takratne naše poglavitne ugotovitve, da tudi najboljše občinsko glasilo ni dovolj učinkovito in ne vrši dovolj uspešno svoje vloge obveščanja, osveščanja in aktivizi-ranja občanov, ker izhaja — v prevelikih pre-sledkih.
Tudi občani so se takrat pogosto pritoževa-li, da posamezna občinska glasila ne ustreza-jo svojemu namenu, ne samo zaradi tega, ker preredko izhajajo, temveč tudi zaradi tega, ker marsikateri občan stanuje npr. na območju občine Bežigrad, zaposlen je na območju ob-čine Šiška, a kulturno in družabno se izživlja predvsem v ljubljanskem centru. Jasno je, da takega občana zanima problematika vseh treh občin in  tudi celotnega mesta Ljubljane.
Razmišljali smo, kako premagati te ovire in težave in našli smo rešitev v — integraciji ljubljanskih občinskih glasil v skupno teden-sko medoboinsko glasilo Ljubljane in njene neposredne okolice.
Takrat sem izdelal izčrpen elaborat o ta-kem medobčinskem in mestnem ljubljanskem tedniku. Zaradi določemih tehnokratskih sla-bosti se takrat ta koristna in progresivna ide-ja ni mogla uresničiti. Danes, ko povsod ures-ničujemo vse bolj neposredno odločanje delav-cev v združenem delu, kakor v proizvodnji, tako tudi y krajevnih in samoupravnih inte-resnih skupnostih ter v zvezi s tem nov skup-ščinski in delegatski sistem, je še zlasti nujno, da so delavci in občani o vsem čimbolj vse-stransko in ažurno obvešeeni. Zaradi tega je prav danes tak lokalni tednik kot skupno med-občinsko in mestno glasilo poglavitna nujnost in potreba.
Vlajko
vm.1 I VUIVCl|Jlw
NE MOREM se odločiti. Ne vem, kaj naj na-pišem o temi: »Urejal sem Javno tribuno.« Zdi se mi, da o tej temi ni mogoče ničesar napisati, ne da bi takoj dejal, da smo jo ure-jali kolektivno. A ta kolektiv nismo samo mi, ki smo delali v uredništvu, ali tisti, ki so nas »nadzorovali« (uredniški odbor), marveč so v tem kolektivu tudi Marjan, pa Marjana, pa Mauer, pa Škerbec, pa Kitak. Oh, prav ta-le Kitak. Največ je delal v tem kolektivu. Spo-minjam se na morje pogovorov, ki sva jih imela in v katerih sem vedno znova ponavljal taisti stavek: »Moraš, Kitak. Organiziraj. Do ponedeljka mora biti v Siški.« On pa se je zvijal in navadno je bil ta ponedeljek, torek, toda spet je bilo vse pravočasno, kajti torek je pred sredo, sredo pa je izbral urednik.
V PETEK NIKAR
Tako sem urejal Javno tribuno. Gibal sem se med ponedeljkom in torkom, nato med tor-kom in sredo, pa spet med sredo in četrtkom,
a nikakor se mi ni posrečilo, da bi četrtek pre-skočil in stopil v petek. Ovira pa ni bil Kitak, niti njegovo podjetje Cetis, kjer smo Javno tribuno tiskali, marveč je bila ovira v nekem drugem članu našega kolektiva. Tovarišica Lada nikoli ni marala petka, posebno ne te-daj, ko je bilo potrebno časnik razpošiljati na vse strani. Tedaj je navadno rekla: »Danes ne bo nikogar. Bolje, da prispe časnik na cilj v ponedeljek, ker ne bo šoferja, da bi razvozil Tribuno po krajevnih skupnostih.« — »Toda, Lada« — sem se upiral, »časnik so tovariši iz občine naročili prav za petek. Veš, v ponede-Ijek se začno zbori volivcev, časnik pa je po-treben za ta zbor enako kakor predsedujoči.«
O tem nisem nikoli govoril Kitaku, niti Marjanu in tudi Marjani ne. Kajti, ko bi Ki-tak vedel, kako odločna je Lada, bi tudi sam postal odločen. Prav tako bi tudi Marjan od-ločno rekel ne, da lomi časnik popoldne, prav tedaj, ko je vsa njegova mlada družina zbra-na doma. Niti Marjana ne bi tako skrbno pre-birala rokopisov ob večerih, ko bi vedela, ka-ko odločna je naša Lada.
Tako, to je ta naš kolektiv, ki je urejal Javno tribuno. Med njimi sem bil kakor ne-kakšna os, okoli katere se vrtijo vsa bremena. Ta bremena pa niso bila ravno lahka. Bila so težka in številna. Toda med njimi so bila naj-težja tista, ki se jim reče: roki. Milan (skoraj do zdaj je bil predsednik uredniškega odbora) je določal roke. Rekel je: »Do polovice mese-ca naj bodo gotovi vsi rokopisi.« Toda polovi-ca se je prevesila že v drugo, o rokopisih pa niti duha niti sluha. Celo predsednik ni napi-sal rokopisa. Vsi so (v drugi polovici meseca) skomigovali z rameni, sam pa sem spefraz-mišljal o Kitaku. Oh, Kitak, kako bomo to-krat uredili Tribuno. Ko dneve že čisto odšte-vamo: tri, dva, ena. In prav takrat, ko smo že pri »ena«, se pojavijo tudi rokopisi in z nji-mi povelje: »V tednu dni mora biti Tribuna v . domovih Siškarjev.« — »Toda ljudje«, se upiram, »saj tiskarna ni kondenzator časa. Tudi tehnologija potrebuje svoj čas. Če zamu-jajo tovariši politiki in avtorji, potem dovo-lite, da zamudi tudi tiskarna.« Ko sem to go-voril, sem mislil na Kitaka, na Marjana, na Marjano in na vse tiste sodelavce v Cetisu, ki so z brzinsko hitrostjo rojevali Tribuno. In vselej je bilo tako. Od rokopisa do časnika je šlo najhitreje, pot je bila najkrajša.
In ko je bil ta časnik spet pred Milanom, je pogosto vrtel glavo, ker mu to ali ono ni ugajalo, ker je bilo to ali ono prelomljeno ta-ko in tako. To, da je bilo tako prelomljeno, mu ni ugajalo, toda tisto, kar mu ni ugajalo, ni nikoli poudarjal. Nasprotno, poudarjal je tisto drugo, česar nikoli ne bi moral, to pa je, da smo mi novinarji in da že vemo, kaj dela-mo. Dragi moji, mar je zares potrebno po-udarjati, da novinar piše in ureja časnike, ka-kor zdravnik zdravi in operira ljudi! Toda naš Milan je poudarjal prav to, človeško pazil, da nas ne užali, da nas ne odmakne od poti, naša pot pa je bila jasna: narediti dober čas-nik.                  —
KAJ JE OBČINSKA POLITIKA?
Ali smo oblikovali dober časnik? Ne vem. Neki prijatelj mi je večkrat govoril: »Berem Javno tribuno. Dober časnik, četudi malo pre-več uraden, malo preveč vprežen v občinsko politiko.« Moram priznati, da nisem nikoli do-jel, kaj je to občinska politika, četudi sem bil iz številke v številko bolj prepričan, da časnik ne prikazuje dovolj te politike. Zato sem večkrat takole odgovoril temu svojemu prijatelju: »Ce misliš, da je občinska politika tisto, kar občinska administracija pripravi za časnik, potem se motiš.« Zanj pa je prav to bila politika. Tedaj sva se razumela. Tudi jaz sem nerad priznaval, da je bilo tega gradiva zares več, kakor je bilo potrebno. Odtod tudi priokus po občinski politiki, ki je niti jaz niti bralec nisva dojemala, morala pa bi jo spo-znati. Tako niti danes ne vem, ali je v Javni tribuni dovolj občinske politike. Morda bi znal to bolje pojasniti tovariš župan, s kate-rim sem prav iako nekajkrat »uradno« govo-ril, torej v zvezi s Tribuno. Morda je to tisto, kar čutijo občani Soseske 6, kadar jim mla-dinci delajo hrup do dveh ponoči, ali so to tiste blatne ceste v Spodnji Siški, ali je to ne-razvita trgovina, ali dobro gospodarstvo, ali bujni razvoj stanovanjskega gospodarstva, ali pa pomanjkanje otroških vrtcev in gimnazije recimo v največji krajevni skupnosti. Mislim, da je to politika, o kateri sva govorila z mo-(Nadaljevanje na 14. strani)
(Nadaljevanje s 13. strani)
jim prijateljem, ta politika pa je vselej obsta-jala, bolj ali manj, toda bila je, prepričan sem, in ni prihajala samo iz pisarn občinske ad-ministracije, ampak tudi s terena, od delov-nih ljudi in občanov.
TUDI UREDNEK POPUSTI
Tudi naš človek je bil navzoč v časniku. Prepričan sem, da je bil navzoč. Zelo rad sem prebiral tiste »Obiske na domu.« To so ljudje. Pravi, ki se jih je žal, pravim: žal, pogosto spominjala samo Tribuna. Prav ta človek pa je faktor urejanja. Brez njega bi ves trud po-stal jalov. Nekateri sicer menijo, da je mo-drost v zapletenih besedah. Toda to nikoli ni bila modrost. Nasprotno.
A roko na srce, bile so tudi zapletene te-me, pa besede, pa strani, pa cele številke. Tu ni opravičila. Posebno je to bilo takrat, ko smo objavljali družbene načrte. Tabele, šte-vilke, odstotke, postavke, konte in spet številke, z malo besed, kakor da si člo-vek dela zapiske. Te načrte pa smo pisali za ljudi, za človeka, četudi jih pogosto niti sa-mi nismo razumeli. To je za urednika najtežje delo. Zato včasih tudi urednik klecne in po-pusti, da mu številka, da mu strani ali čla-nek izidejo takšni, kakršni pač so. Včasih po-skuša na »uredniški način«, razložiti ljudem, človeku, kaj je družbeni proizvod, dohodek, bruto in neto, pa še in še drugih pojmov, ki se pojavljajo v tabelah in obračunih, potem pa mu z druge strani očitajo, da (ne)odgovor-no poenostavlja resnico in jo kroji po svoji volji. Spominjam se serije člankov o pred-stavljanju občinskega gospodarstva na tek-movalni način, ki so jih ljudje dobro spreje-li, zato pa smo dobili od strokovnjakov resne pripombe.
TEŽAVE Z »GASILCI«
Zdaj vidite, kako težko je biti urednik, če-tudi velja za vse urednike pravilo, da se nih-če ne bi odpovedal temu delu, tudi če bi bile težave trikrat večje. To je sestavni del oseb-nosti, to je življenje osebnosti, ki je, začuda, zelo odporna za kritike. Kritik pa je bilo. Bile so sicer blage, toda bile so. Na primer: Za-kaj Tribuna ne piše o velikih temah? Zakaj, smo se vprašali tudi mi. Toda kdo je tisli, ki lahko reče: »To je velika tema občine Šiška!« Obstaja, pravite. Verjamem. Toda tisti, ki ta-ko pravi, je raje kritiziral za hrbtom, kakor pa da bi rekel: »Ta mesec je v naši občini velika tema...« Toda ljudje smo. Lažje je bi-lo ostati . . . Ah, bolje je, da ne povem. Toda moram, ker me spet peče jezik: lažje je ostati oportunist. Z oportunizmom pa smo se pogo-sto srečavali, toda nikoli ga nismo javno in vztrajno obsojali. Vselej se nam je izmuznil. Ali na primer: »Zakaj Tribuna ne piše o »vnetljivih« temah? Tudi to je problem zase. So teme, ki so »vnetljive« in o katerih je čas-nik vsekakor pisal, toda so tudi ljudje, ki vse-kakor želijo biti pri teh temah — gasilci. To pa je že težja stvar. O njej naj razmišljajo še drugi, ne samo uredniki.
Da končam: urejal sem tako, kakor sem, lahko pa bi bolje, prodorneje, pogumneje, to-da tudi slabše. Zatorej: Javna tribuna je tu, pa jo ocenite. Mojih trideset in še nekaj šte-vilk vam je na voljo. Pa še druge. Meni bodo ocene ljube, a tudi mojim naslednikom, ki so že začeli delati po tistem vodilu: »Moj mini-mum je 20 odstotkov več in bolje, kakor so delali moji predhodniki.« To že dosegajo. Omogočimo jim doseči maksimum.
To bo dobra pot, da urednik napiše boljšo in lepšo reportažo za — dvestoto številko.
Bojan Stular
Izteka se šest let mojega bolj ali manj uspešnega, pogosto tudi neuspešnega uredni-kovanja Javne tribune. Sicer pa, o uspešnosti teh šestih let lahko presojajo le šišenski ob-čani, naši bralci.
Bilo je v zadnjih mesecih leta 1967, ko sva s tovarišem Vlajkom Krivokapičem pričela urejevati šišensko glasilo. Pet let sva bila sko-rajda edina pisuna, poleg tega pa mi je Krivo-kapič stal ob strani tudi kot oblikovalec in tehnični urednik. Porabila sva na litre črnila in se stalno ubadala s kronično boleznijo — jetiko na tekočem računu Javne tribune. Si-cer pa to ni bil samo moj problem, z njim so se spopadali tudi uredniki, moji predhodniki. O tem najbolje pričajo nekatere stare številke Tribune, ki so bile popisane s pozivi, naj bral-ci vendarle poravnajo naročnino .. .
Delo pri urejanju Javne tribune se je kla-vrno začelo. Na prvi poti v tiskarno sem se prevrnil z avtom in si zlomil nogo, potem pa se je v tem stilu tudi nadaljevalo. Komaj smo si izborili dotacijo 6 starih milijonov iz občin-ske blagajne, že so pričeli deževati neplačani računi iz prejšnjega obdobja. Nabralo se jih je kar za 27.000 dinarjev in končno se je mod-ro uredništvo že spraševalo, ali se tiskanje sploh splača. Vztrajali smo in začeli iskati no-ve vire sredstev.
Odločili smo se, da bo list za šišenske ob-čane brezplačen in vsul se je cel plaz kritike, češ, kako si upamo zahtevati dodatna sredstva, pri tem pa ne pobiramo naročnine. Še večji rom-pom-pom je nastal, ko smo se odločili, naj list dobi v hišo vsaka šišenska družina. Naklada je od 2.600 izvodov narasla na 21.000, s tem pa so nastali tudi novi problemi. Kako spraviti toliko papirja najhitreje do občanov? Poskušali smo preko krajevnih skupnosti, ča-sopis je ostajal v pisarnah. Poskušali smo na pošti — časopis je zamujal. Pošta nam je pred-lagala, naj pošiljamo Tribuno nenaslovljeno, pa se je čas dostave še podaljšal. Nazadnje smo bili prisiljeni organizirati lastno mrežo raznašalcev, pa še sedaj povsod ne gre tako kot bi moralo ...
Ob stalnem povečevanju stroškov za tiskar-no je ostajala dotacija skoraj enaka. Vse proš-nje za višja sredstva so bile besede v veter, zato je list prihajal do bralcev bolj po božji volji, kot po volji uredništva.
Sprašujem se, kakšni bodo moji občutki in odnos do Javne tribune po nekaj letih, ko bo čas izbrisal spomine na probleme, ki smo jih imeli z izdajanjem. Ko sem pred kratkim od-ložil breme. urednikovanja, sem čutil olajša-nje. Nič več skrbi za članke, nič več tiskar-ske barve na rokavih in končno — nič več za-mer pri občanih, pripomb zaradi nerednega izhajanja. Ostal mi je le prijeten občutek, da je v tem času Tribuna prišla v sleherni šišen-ski dom in da je morda našla vsaj nekaj več neznanih prijateljev kot znanih sovražnikov.
Urejanje Javne tribune ni lahka dolžnost. Z vsemi neprijetnostmi, ki smo jih doživeli stari uredniki, se bo morala spoprijeti slej ko prej tudi nova ekipa. Želim jim, da ne bi na-leteli na gluha ušesa takrat, ko bodo trkali na vrata, kjer se skrivajo platno in škarje, kajti brez sredstev za informiranje tudi občan ne more biti informiran o pomembnih dogodkih. Iskati sredstva za nemoteno izdajanje časopi-sa pa ni samo naloga uredništva, temveč tudi dolžnost vseh družbenopolitičnih dejavnikov v občini. Potrebe po izdaji časopisa ne smemo čutiti samo ob izidu občinskega proračuna ali ob večjih kampanjskih akcijah. Če želimo, da se bo naš občan resnično plodno vključil v nov delegatski sistem, se moramo zavedati, da to ne bo mogoče, če nas bodo zanimala mnenja občanov le tedaj, ko nam bodo zaradi določil zakonodaje potrebna.