Zahtevamo in želimo kritiko svojega dela »Brez resne, stvarno osnovane kritike kulturno življenje sploh ne bi bilo mogoče ...« Dr. K. Ozvald. Pojem kritike predstavlja marsikje še nejasen in napačno razumevan problem. Ako hočemo uspešno rešiti katero koli aktualno vprašanje, moramo svojo prvo pozornost posvetiti problemu kritike. V praktičnem življenju naših okrajnih organizačnih edinic se žal še ponekod vedno enači stanovska zavest članstva s slepo soglasnostjo in z zanosnim idealiziranjem vsega, kar se počenja. Stanovska linija in sloga kot organizacijsko - tehnični načeli se tu pa tam napačno istovetita s popolno ideološko soglasnastjo in kompromisarstvom v načelnih gledanjih. Vse članstvo bi naj mislilo in delalo le z eno glavo, odnosno namesto uveljavljanja lastnih pogledov in mnenj, naj bi članstvo že vse v naprej hvalilo in odobravalo. Kritična nadarjenost, bistrejši pogledi in objektivnejša razsodnost poedinega člana, ki želi objasniti svoje odvojeno mnenje ter uveIjaviti svoj predlog, pa se z nervozno nemirnostjo istovetijo »z nepremišljenimi in netaktičnimi gestami«, ki baje škodujejo ugledu, slogi in enotnosti učiteljstva ter pomagajo njibovim nasprotnikom in sovražnikom. Tu je potem govora o »netaktičnem postopku stanovsko nezavednega člana«, ki tako ocenjen pač težko pridobi za svoje mnenje in predloge potrebno pozornost in naklonjenost. Kam vodi zatiranje kritike? Posledica zaviranja in onemogočanja kritike je pomanjkanje zdrave diskusije in kresanja različnih mnenj, padanje zanimanja za skupno iskanje boljših delovnih metod ter vedno večja apatija »nezavednega« članstva, ki poleg vestnega plačevanja članarine predaja s sprejetjem edine kandidatne liste vse dolžnoisti upravnemu odboru, ki se nato z vsemi mogočimi »moralnimi vzpodbudami in pozivi« brezuspešno bori za razgibanje in za aktivno pritegnitev članstva. To je ena izmed bistvenih in usodnih napak, ki še žal niso vsepovsod popolnoma izumrle. S tega vidika bi lahko premotrili in navedli v ilustracijo mnogo dogodkov, ki so imeli pozneje usodni vpliv na našo organizacijo, ki jih je drago plačala. Kritiki, to so dejanski nosilci novega življenja! Na drugi istrani pa nam naša organizacijska zgodovina zopet jasno priča in dokazuje, da so prinašali napredek, to je resnično progresivno oplajanje našega organizacijskega žiVljenja vedno le oni, ki niso bili zadovoljni z obstoječim stanjem. Oni so s svojo kritiko ustvarjali nove, popolnejše poglede na probleme ter izpopolnjevali življenje s svojimi sodobnejšimi spoznanji, izkustvi in pogledi na življenje in svet. Veliki duhovi kritično iščejo objektivne vzroke! Univ. prof. dr. K. Ozvald pravi: »Kritika, najsi nastopa kot ugovarjanje, upiranje, zahtevanje, nov pokret ali kakor že koli, ni kak umetno zanešen nebodigatreba, ampak je čisto pristna prafunkcija človeškega duha, nič drugačna od gledanja, spominjanja, hotenja itd. Brez resne, stvarno osnovane kritike kulturno življenje sploh ne bi bilo mogoče. Zato je pač docela naravno, da prav sedaj, ko se čas lomi in vzhaja kvas za neznano nam bodočnost, y globino usmerjeni veliki duhovi kritično iščejo objektivnih vzrokov in objektivnih zakonitosti raznovrstnim pojavom sodobnega življenja, zlasti bolj nevšečnim...« Kaj pravi zgodovina? Največji pionir in graditelj v vsaki dobi je bil vedno le oni, ki je rušil staro, preživelo ter s tem ustvarjal in delal prostor novemu, boljšemu in popolnejšemu. To so oni večni nezadovoljneži. To so kritiki po instinktu, po prepričanju in po poklicu. To so dejanski nosilci novega življenja! »Bog živi kritiko!« je vzkliknil naš veliki kritik, Levstik. Resnično je dejstvo, da se nobena društvena uprava, ki jo sestavljajo sposobni duhovi, ne boji kritike. Obratno, ona si kritiko cdo želi, kajti vsaka upravna instanca dobiva mnogo več iniciative, koristi in življenja od resne kritike svojega članstva, kakor pa od njegovega slepega zaupanja in 100 % soglašanja. Ne smemo pozabiti dejstva, da preveliko zaupanje velikokrat preskakuje važne in bistvene zadeve. Oni, danes sicer redki, ki že v naprej vse odobravajo in vsemu ploskajo, kar pride »od zgoraj« in dušijo vsako zdravo misel, ki pride »od spodaj«, s tem svojim ravnanjem močno zavirajo demokratični razvoj in napredek ter nazadnje uničijo vse. Svobodna, načelna kritika je neobhodna! To je spoznalo tudi zastopstvo vsega učiteljstva, ki je s sprejetjem deklaracije o smeri stanovske politike JUU na glavni skupščini v Sarajevu 1. 1935. zajamčilo popolno enakopravnost, svobodo vesti in mišljenja vsakemu članu, z zdravim hotenjem, da »se članstvo izpopolnjuje za samostojno mišljenje, da se omogoča svobodna, stvarna, načelna in dobrohotna kritika, ki je pogoj za zdrav razvoj organizacije in stanu ...« Zato spoštujemo in pozdravljamo vsako kritiko! Na glavni skupščini v Skoplju 1. 1937. je predsednik JUU, tov. Dimnik, ob splošnem odobravanju vseh še jasneje izkristaliziral pro^blem kritike v naših vrstah takole: »Vendar moram, dosledno principom demokraoije, izjaviti, da uprava nikakor ne želi neomejenega in najmanje slepega zaupanja, ki bi uspavalo naše vrste. V zdravi borbi je zdrav napredek in življenje! Kdor dela, lahko tudi greši, in čim več dela, tem več lahko greši. Zato spoštujemo in pozdravljamo vsako kritiko, sami bomo negovali in zahtevali kritiko svojega dela — da lahko pravočasno odpravimo pogreške in reguliramo delo v pravilno smer ...« Nujna je tudi resnična svoboda tiska! Kdo še ni spoznal iz navedenega dovolj jasno, kje je vzrok, da je članstvo v težkih razdobjih in razmerah prepustilo vso odgovornost in dolžnosti tovarišem v upravnih odborih, samo pa ostalo, kljub vsem naporom odborov, ob strani brezbrižno in malodušno? Kdo še ni spoznal, da je za resno, večje in poglobljeno organizacijsko življenje in de- lo tudi' nam brezpogojno potrebna smotrena gojitev in pospeševanje zdrave kritike? Kdo še ne ve, da je za kritično in aktivno sodelovanje članstva nujao potrebna kot predpogoj temeljita, vsestranska in načelna informiranost članstva o vseh akcijah društvenega življenja? Predpogoj tej pa zopet prava demokradlja in resnična svoboda mnen ja v notranje društvenem življenju, kot tudi, in to v prvi vrsti, resnična svoboda tiska (radi pravilnega informiranja članstva) ter končno dejanska demokratizacija celotnega slovenskega javnega življenja. In vsi slutimo, da prihaja neka j velikega... V novo, bližajočo se dobo gledamo polni zaupanja, da — po dolgih letih neprijetnega, težkega, življenje in zdrav razvoj dušečega ozračja našega javnega življenja — omogoči in zajamči v naši ožji domovini res popolno eaakopravnost, svobodo vesti in mišljenja vsakomur, da se tako tudi naš mali narod uvrsti med kulturno visoko stoječe narode. Kritiki — sodelavci, na plan! V naših lastnih vrstah pa razgibljimo novo življenje, posvečujoč glavno pozornost resnični vsestranski informiranosti članstva ter njegovemu čim aktivnejšemu kritičnemu sodelovanju. Zato želimo, da se v naših vrstah pojavijo tovariši z več lastne iniciative, ki bodo vse delo upravnih in ostalih odborov podprli in poživili s svojim kriticizmom. Več diskusije, več stvarnega dela! To je naše načelno stališče, ko želimo — ob otvoritvi letošnje sezone občnih zborov in volitev upravnih in ostalih odborov za 3 letno dobo po naših okrajnih društvih — da bi se na teh zborovanjih manj ploskalo in več mislilo, več debatiralo in več delalo. Pavle Šegula.