štev. 14.
V Mariboru 15. jnlija 1873.
Tečaj II.
ZORA.
Časopis za zabavo in poduk.
Izhaja
dvakrat na mesec, 1. In 15. dne na celi poli.
Stoji po pošti za celo leto 4 glđ. za pol leta 2 glđ. — Za dijake in učitelje celoletno 2 gld. 50 kr.
Frančiška z Rimini.
žalostna igra v petih dejanjih. Spisal Silvio Pellico. (Dalje.)
Peti nastop. Gvido, Frančiška i prejšnja.
Franc,   (predno izide) Zgrabila za orožje sta, moj oče! —
Gvido.    (zadržuje Mi, pa stopi med hrata) Mirujta, stojta, brata pobesnela! —
Pavel.   Kar dražje bilo mi je od življenja,
Uzel si mi — ne hajem več — ubij me! —
Franc.   Prelijta mojo krv — le jaz sem kriva.
Gvido.   O hči! — .
Lančot. Navzočnost sveta sivega
Očeta, zlobna — brani te pogube! — Pri njemu stoj, okleni se ga tesno. Gorje ti, ako vmakneš se od njega! — Pozabil bom, da knežje si krvi, — Da T knežjej sobi tekla ti je zibelj ! In huje nego s sužnjo s tabo bom Kavnal! — Ljubezen tvoja je sramotna. Od sužnje sramotnejša žena je Nezvesta, — znorel bi o tej besedi — Toljkanj sem ljubil te i tako žarno,
14
210
Pa ti prezirala si me — zavrgla — Ponosno mi je srce — dobro znaš — Strašno ponosno — Razžaljenja so, Katerih nikdar odpustit' ne morem, To čast mi ne dopušča — čast! kaj pravim, Je-li ti znano to ime ? —
Gviđo. Oh nehaj ! —
Lančot. Razumem dobro glas časti vsezmožni, Dokler zapoveduje mi ta glas, Ne čujem več inacega glasu Pa sučem meč — naj pade kamor koli! —
Franc.   Išfe dajte, oče, da me on ubije. Oh oče ljubi, vi me umorite! —
Lančot. Al blaznim? — Al se niste zgroznili? Uh Gvido, ko tud meni las osivi, I ko v preteklost bodem se ozerai, I hladnokrvno gledal na nekdanje Pregrešne, zmote i kreposti blazne, Tedaj na novo ves moj gnjev obupni Vsplamtel mi bode v prsih — ko spominjal Soproge bom se ljubljene; al' oh, nezveste! — Zaklinjal smrt bom, naj me pokosi, I v grob z menoj zakoplje moje tuge, — Al treba mi ni tega več želeti: Na groba rob me danes je pahnila — Bezbožnica! — Eaduje se, ko misli. Na grob moj rani — veča bo jej radost, Da potepta ga enkrat — z njo še drugi . . .
Franc.   Daj moč mi, Bože, da mu dam odgovor: Kaj jaz da gluha sem na glas poštenja? Zaljubila sem bila v Pavla se — Ljubezen ta pa bila ni sramotna. Najbolji knez italski, hraber vitez, To bil je meni, drugo ne!   Častili Vsi knezi so ga in vsi narodi — Nevesta ti še nisem bila — Bog moj! Pravična tvoja je razkačenost. Izbrisati iz srca nisem mogla Nikdar, nikoli prve te ljubezni — Pa silila sem se, da jo izbrišem! Stopila v grob bila bi s to skrivnostjo.
211
Ko Pavel ne bi prišel bil na dom,
Prisegam ti! Pavel.   Uboga, jadna žena! Franc.   Oprosti saiua njemu! — Ne zato,
Ker moj ljubimec je — ker ti je brat,
Odpusti mu! — Lančot. Za Pavla torej prosiš? —
Hudobneža lokava, skup tedaj
Bežati mislita iz teh zidov
Pa združiti se — to želita? —
Obetal ti je morda, da očetu
Odpelje te.....
Pavel. O tako misli zlobnež —
Lančot. Jaz zlobnež? Da, od tukaj pojde
Bezsramna — nikdar tebe več ne ogleda!
Obdajte straže — zgrabite koj tega —
Ne dajte mu nikakor iz poslopja! — Pavel.   Krivice tolike v očinskej hiši
Nikakor ne trpim — (postavi se v bran) Lančot. Gospod sem tvoj.
Kaj puntaš se ? — Izroči meč mi koj ! — Pavel,   (nadvladan od straž) Ti, brat, ti silom jemlješ mi orožje ?! —
Kako si se spremenil ! ! — Franc. Milost! Pavel! —
Pavel.   Frančiška ... Lančot. O soproga ! —
Gvido.   Hodi z mano,
Odtegni se razkačenemu možu! — (Konec četrtega dejanja.)
IPeto dejanje.
(V dvorani sveti svetilnica.)
Prvi nastop. Frančiška i Gvido.
Franc.   Al ste mu potolažili tegoto? — Gvido.    (priŠed iz Lančotove spalnice.)
Vgledav me plaho skoči iz postelje. Ter vsklikne: „Bog premilostni, napočil „Nezgode prevelike dan je strašni;
14*
212
„Ločiti od Frančiške imam se! — Kar prej sem bil odločil, oporekam, „Brez nje živeti, ob, mi ni mogoče!" — In iz oči rosé mu britke srage. Sedaj iménovaje te — preklinja — Sedaj ljubezni poln — te obžaluje ! Ovivši roci tesno okol njega Objemljem dolgo ga i plakam z njim, Pustivši prosto mu, da se razjoka! Utešim zadnjič ga z besedo rahlo — Prepričam ga, da bilo bi najbolje, Da ti odideš ter ga več ne vidiš!
Franc.   Nikar ne oče, če ga dnes ne vidim, Nikoli več ne bom ga videla — Zelo srdi se na-me in mrzi me, Pa vendar predno grem — rada bi znala. Da mi odpustil je! —
Gvido. Uteši se.
Odpustil ti je — in obetal tudi Odpustiti je Pavlu! —
Franc. O veselje! —
Pa v svetem hipu tem — o prosim vas.
Nikar ne imenujte onega.
Ki zabiti ga moram in — želim!
Ljubezni té že ugasuje plam —
Krepost zgubljena vrača se in kes —
In pa spomin na zvestega moža.
Ki dali ste ga meni, oČe mili.
In kterega ljubiti nisem — znala! —
Se enkrat z njim bi rada govorila,
Nikarte, oče, ne jezite se.
To milost izprosite mi od njega.
Pokažem mu, da bridko žal mi je
Pretekle nezahvalnosti. Pred njim
Kleče poprosim, naj me ne prezira;
Recite mu, da, če ga več ne vidim,
Ne upam odpušČenja ni od Boga! —
Gvido.   Po sili hočeš? — Sim ti ga pripeljem! (odide.)
213
Drugi nastop. Prančiška.
Franc.   Na večni čas tedaj zapuščam te
O Rimini premili. — Z Bogom mesto Osode polno — z Bogom tudi ti Zidovje tuge polno, vendar drago — Zibeljka ljubljena mi dražih — bratov! Kaj pravim? — Za hišo ono, večni Bože, Pošiljam kvišku ti poslednje molbe — Če tudi kriva sem, o ne preziraj, O ne preziraj Bože prošenj mojih! — Ničesa sebi ne želim — za brata — O Bože večni — srčno prosim te, Vsegamogočna roka tvoja naj Počiva njima blazno nad glavo! — A koga vidim?
(Konec prih.)
Paganini.
Crtica iz njegovega življenja. J. Pajk.
Bilo je leta 18**, ko v Ferrari pred neko gostilno postoji kočija, ki je kakor z vihrom prihrupela. Jedva se ustavijo konji, ko skoči iz kočije kakti besen neki „dolgopeti" Anglež ter bliskoma popade strežaja, prihi-tevsega na voza znani ropot k vratom, ter va-nj zakričii „Ali je šče tukaj? Ali ga šče dojdem?" — Strežaj, kteremu je bilo, kakor da bi v sneh z neba padal, ves zapanjen vpraša: „Kdo? koga? kaj hočete?" Pa Angličan nadaljuje hlastno in upije : „No, povejte no ! Ali je šče tukaj v Ferrari? Ali morda celo gode nocoj?" — Stoprv tolsta ženščina, koja se je za svojim suhim možem Angličanom iz kočije izdevala, razjasni stre-žaju, da je o Paganini-ji vprašanje, ali šče biva v Ferrari; na kar strežaj odvrne: „Da! da! signora, zdaj vse razumem; da! vse v Ferrari je uže po konci zavoljo njega!"
Potolažen kakor mali otrok, kedar zaželeno igračo dohode, vrže Anglež kočijašu, ker ga je tako brzo vozil, in strežaju, ker mu je tako po godu odgovoril, obili dar, i koraka pomirjen, razveseljen in sam seboj zadovoljen s tolsto svojo soprogo črez stopnjice v namenjeno sobo. Pri-šedša tja strogo naročita strežaju, naj jima gotovo dva sedeža v gledišči priskrbi, naj stojita kar hočeta, in naj se to brž brž izvrši.—
214
On čas je bil goslar Paganini v največem svojem cvetu, tako rekoč „in flore", in jega slišati in občudovati bilo je močno „ en vogue". Kajti ne samo kot umetnik, nego posebno tudi način jegovega življenja bil je ču-dovat in zanimiv. Mož je navadno tičal v kakovem obskurnem kotičku sveta, stikal se najraji po vaseh in selih, bival večidel med prostaki; ali kakor bi tieuol, prikazal se je, kedar se mu je zljubilo, zdaj tu, zdaj tam po večih mestih, napovedal koncert, eden, d\'a, ali včasih uže po prvem ubežal ter zopet kam izginol kot kafra. Kedar je koncert napovedal, vreli in hiteli so domačini in tujci iz bližine in daljine goslušat ga, in tako sta tudi angležka soproga iz daljnega Livorna v Ferraro prisopla, občudovat nepresežnega majstora na goslih.
Uže sedita Angličan z Angličanko y enej prvih vrst klopij v gledišči, kjer ima Paganini nastopiti in gosti. Paganini je imel navado, kakor tudi drugi virtuozi, da je, predno je sam nastopal, kakega umetnika ali kako umetnico pred seboj kot avant-gardo na oder pošilal. Včasih se je prvič poskušal kakov novi tenorist, včasih kakov igralec v glasovir, kterikrat je tudi kakova plesalka ali pa pevkinja svojo srečo prvikrat skušala. Ali takovi nastopi Paganini-jevih prednikov bili so prava mučeniška poslanstva; kajti občinstvo je malo maralo za te umetniške prvince in je edino hotelo Paganinija videti in slišati. Zato je vsaki kmalu moral z odra zbežati in za kulise retirirati, ako nij hotel psovkam in trpinčenju se izpostavljati.
Tako se je godilo tudi oni večer; plesalka, jedva nastopivša, morala je pred krikom in žvižgom nestrpečega občinsta z odra pobegnoti.
Sedaj se prikaže Paganinija senčnata čarovniška osobnost, dolga suha in vela podoba moža, — ali drugače, nego je občinstvo o njem slišalo ali ga uže poznavalo. Drugekrati je počasu lazil izza kulis, kakti tat, ki se okoli oglja vije, pohabljen, plaho gledajoč; nocoj pak — o čudo in smeh ! — mož je prišantal in prikinkal ter se vije naprej kot konj, ki ima kopito krivo podkovano. Kajti si je bil bore-mojster na pešpcto-vanji iz Livorna nogo na žreblji nabodel in je šiloma šantaval na oder, kar pa je v hudobnem občinstvu neizrekljivi, uprav homerični smeh pro-vzročilo. Pri tem se je mož šče tako kiselo iu čemerno, zraven pa šče klavrno in bojazljivo držal in nosil, da se je smeh od časa do časa le povikševal in jedva polegel. (Konec prih.)
215
Blaženka.
Novela. ,
(Dalje.)
Druzega dne rano v jutru stopa mladeneč, zavit v širols plašč, ki ga je zakrival do pod oči, brzih i urnih korakov v cerkev sv. Petra.
Bilo je temno, oblačno, turobno jutro meseca listopada. Ulice polne zmehčanega blata, prazne ljudi; eno uro že kaplja oni pohlevni tihi dež, vsled kterega nam udje drevene, srce otrpne i misli preminejo.
Mladeneč stopi v cerkev i nevidoma stisne se v temen kotiček stare i zapuščene kapelice. Kakova ubožna ženica, kakov reven starček prihaja i odhaja mimo njega grede.
Toda niti šepet njihovih molitev, niti ropot šumečih stopinj, niti vrsteče se molitve sv. maš, ki so se ravno opravljale, vse to ni moglo probuditi mladenča iz globokega zamišljenja, v ktero je bil vidoma vtopljen. A vendar ni molil ....
Ko je pretekla ura — pridrdia nekoliko kočij ter ostanejo pred cerkvenimi dvermi. Ko začuje mladeneč rožljanje kočij i bližajoče se stopinje tropice ljudi, vzbudi se iz svoje zamišljenosti ; naglo povzdigne glavo i ozre se okrog. — Bili so svatje in zaračenca, ki sta prišla prosit Boga blagoslova svoji ljubezni. —
Mladeneč se zopet zamisli — skrije se znova globoko v cerkvi za steber i zagrne se popolnoma v plašč, glavo ima naslonjeno na oltar. Med tem se prične obi ed poročenja. —
Slišal je prašati, slišal pritrjevati slovesno zavezo.
Cul je besede mašnikove, ko je blagoslavljal dve duši i dve osobi, kateri bi imeli biti po tem dnevu eno samo srce, eno samo življenje.
Cul je, kako je duhoven, opravljaje sveto daritev, obrnil se od oltarja, da bi njima vtisnil v spomin z resnobno besedo neprelomljive dolžnosti, ki bodo odslej vezale do smrti una dva katera sedaj klečita pred njegovimi nogami — pred nogami Božjimi! —
Opravilo sv. sakramenta je pri kraji. Mlada poročenca gresta iz cerkve. Sorodniki, prijatelji, i ostali svatje ju obdajajo — mlada soproga poda bojazljivo soprogu roko. Komaj je storila nekoliko korakov, — kar zažene tako oster, tako bridek krik, da presune srce vsem navzočnim. Vsaki ud se jej stresne, lice pobledi ko smrt, •— omahuje i — zvrne se znak na tla ! . .
Ženin neizrečeno prestra-'en vjame v naročje umirajočo soprogo. Palo jej je raz glave nevestino naličje i cvetični venec, lasje se jej razpletó i vsujejo črez bledo obličje — videti je kako mrtva. Le zobje jej klepečejo, ustne treso in videti je, kakor bi izrekala besede polne smrtnih težav i bolečin. — '
216
Sred splošne splošne zmešnjave navzocnih prenesó Blaženka na voz. — Neznani mladeneč stoji tam tik cerkvenih vrat. Po konci, nepremakljivo kakor mramorni kip, roki sklenjeni na prsi, sloni ob stebra pri cerkvenem vhodu. Služabniki pritekó. Osupnjeno spremstvo gre mimo njega. Videl je nesti ven nesrečno ženo, oblečeno v bela vezena tenka oblačila, in videl, kako pod lahno dragoceno skoraj prozorno tančico trepeče. Onda se jej približa in milosrčno i spoštljivo ogrne jej rahli životek i noge svojim plaščem. — Pri tem uderó se mu obile solzn niz lic i roke mu trepe-čejo. — Pa preden se gdo nasočlh sprevidi tega milosrčnega dela, obrne se in zgine v hipu (hipoma).
*
*       *
Strah i groza, ki je prešinila roditelje ubožne Blaženke, ko so jo v tako milovanjavrednem stanu po poroki sprejeli, morebiti si jo morete misliti — popisati se ne da. —
Prešla je ura — in mlada nevesta še ni dala od sebe znamenja, da živi. Vsi krog nje bili so prestrašeni i zmedeni : plakali so i v tej zmešnjavi pošilja ta po zdravnika, drugi leta i teka sem ter tje, drugi zopet sili i naganja druzega, ali, nihče ne ve kaj storiti (početi.)
Ko pride zdravnik, probudi se Blaženka kakor iz mrtvaške otrpnjenosti.
Na pol sede na postelji obrača osupnjena okoli sebi izbuljene, oste-klenele oči, potem stegne kakor v strahoviti bolesti roci proti čelu, zavihnje si lase, prijemlje se za glavo, kakor bi se hotela znebiti žgeče in mučilne misli, ki jej glavo i razum teži. Malo po malo se jej obličje zvedri, lice zarudi, oko oživi i čelo pogladi. Počne motriti drage osobe, ki jo obdajajo, in ogleduje stene deviške svoje izbice. Čuti poljubke na čelu, solze materine.   Zdi se jej, da se je izbudila iz dolzega spanja. —
Ni se več spominjala svoje omedlevice. Zdravniku i drugim, ki so jo boječe in skrbno gledali, trdila je, da ne čuti nobene slabost: veČ, da jej še nikoli ni bilo bolje pri srcu ko sedaj. In materi, katera jej je spom-njevala cerkev, in kako da je bila omedlela v cerkvi, — pravila Je i za-gotovljala veselo i mirno, da jej je vse minilo, da je bila le hipna nepre-vidjena slabost.
Potem hoče vstati in praša po gospodu I—u. Najde ga v bližnji sobi jokajočega i zraven njega svojega očeta, ki se je prizadeval da ga ppto-laži. Zdravnik ni se ravno protivil (zoperstavljal) volji Blaženkini, temveč prijateljsko jo tolaži i krepi tudi on. Ali ko se poslovi, praša ga stara dojkinja Blaženkina v zadnji sobi, ter prosi ga jokaje (ihté), naj jej za božjo voljo ne zamolči, kako je domači hčeri. Odgovori jej z glavo od-kimovaje : — „Bog ne daj , da bi bilo tako , kakor se mi dozdevlje. — Upajmo, da se slabost več ne vrne — toda vsekako molčite! —¦ za ime božje — priporočam vam!" —
217
Blaženka sama bila je ves oni dan vesela in dobre volje. Videti je bilo, kakor da bi živahna njena veselost vsim drugim povrnila prejšnjo gotovost i uteho. Pa vendar videti je bilo v ohi hiši že prvi dan ženitvi nasprotovati si zadovoljnost i otožnost, žalostno vrstiti se nado i bojazen, da celo globoki pokoj, ki je nastopil po prejšnjem hrupu i strahu, naznanjal je ze jutrašnji dan grozovitnejo nezgodo, — zrak, ki so ga tam dihali, bil je ne vem kako , uekako gost i težak — in besede, samo neobično ginljivo izrekovane, tlačile so človeku srce, kdorkoli je je poslušal.
Tudi ta dan je prešel i došla je noč. — Prijatelji i svatje se poslove; — ko je bilo nastalo dolgo in nepovoljno molčanje, utihnil pogovor, kteri je Blaženka sama ves večer oživljala i veselo podpirala, obrne se mladi ženin k svoji soprogi, prime jo rahlo za roko ter praša jo ljubeznjivo, kako da se ima? —
Ali Blaženka ni ga čula. Zvrne se zopet v naslonjač, roki se jej obesiti na tla, oči zapró i otemné; obličje jej zalije mrzel pot. Koj jo začno tresti — ali ona se ne zave. Zadnjič vendar od/jré oči — segne večkrat z roko k srcu i zažene glasen jok.
Oče, mati, soprog, staia dojkinja, vsi stoje krog nje v najgroznejši srčni stiski. V strahu prenesó jo na posteljo ter skrbno poskušajo vse, kar jim svetuje strah (boječnosti) i rahločutna ljubezen. Ona zopet ozivi ter se zave.
Toda osodepolni dan je prešel. Nasledki počasnega, tajnega neozdravljivega hiranja razodevali so se strašno i grozno. — Življenje je ginilo Blaženki, bližalo se koncu.   Bila je samo še za nebesa !
(Konec prih.)
Dalmacija, cvet književnosti hrvatske XV — XVIIL
veka.
Hral)roslav Fékonja.
(Dalje).
Gjore Dr žic porodil se ok. 1. 1460, iz stare gradjanske obitelji, v Dubrovniku. Otec mu Nikola pogine za strašnega požara, koji 4. avg. 1463 sruši sam kneževski dvor; a mati mu bila Nikoleta Vodopia. Mladi Držić posveti se izvršiv učenički tečaj vzlasti lepoj književnosti, ter se v možkoj dobi hotel oženiti z lepoj i duhovitoj hčerjo prijatelja si pesnika Šiška Minčetića, koja bila je dolže časa predmetom njegove nežne ljubavi. A ko ga ona zavrže i obljubi drugega, Gjore utopi se v prekomerno žalost, posloviv se za svetom, posveti se duhovničtvu ter sprovodi ostali del života v krilu vere i družtvu narodnih modric.   Redovnik umre ok. 1. 1510. Kot
218
pesnik Držić je med dubrovačkimi ne le jeden najstarejib, nego i najbolj cenjenih i najuglednijih. Najbližaji munasledovalci na stezi narodnega pesnic-' tva iskali so časti v tem, da ga posnemajo. Njegova slava rasla je z vremeuom. Dinko Ranjina, Nikola Gučetić i dr., slavjali so izvrstne njegove darove i zasluge o jeziku i pesničtvu. Gjore je napisal: 1. Pirni igrokaz; 2. Plesni ljubovne i ćudoredne; 3. Piesau vrhu čistoće.
Gjore Držić je poleg Šiška Minčetića, Mavra Vetraniéa i Nika Dimi-trića oni, koji je takrat še nerazvito dobrovačko narečje najprije sprejel iz ust ljudstva ter je pouzvišil do pesnička jezika. Njegovi proizvodi imajo dakle vse navadne prednosti in nedostatnosti prvencev ma koje književnosti. Svatbena pesen, zaprav pastirska igra, po načinu Aminte Tassove i Vernega Pastira Guerinova, najstariji je dramatički proizvod Dubrovačanov, ako inače zaslužuje ime drame.
V prvoj polovici XVI. veka živelo je' mnogo pesnikov v Dubrovniku, stopajočih stezoj, kojoj so bili zapotili se Minčetić i Držić. Na brzo priznali so hegemoniju Dubrovnika v umetnosti i ostgli gradovi, kakor so jo nekoč priznavali i staroj Atheni.
Izmed mož, koji so izveli to svojoj pesmoj, najimenitneji so: Mavro Vetranic — Čavčič, iz gradjanske obiteli, najstariji sin Dominika Vetraniéa i Tonke Turčinovice, porodiv se 1. 1482 v Dubrovniku. Krstno ime bilo mu Nikola, no stopiv v red sv. Benedikta prozval se Mavro. Sada se posveti pobožnim vajam, vednostnu učenju a posebno pesničtvu. Odbran ok. 1. 1520 za opata Mletskega, tako se odlikoval je krepostmi, da je bil vsem drugovom v izgled. Kasnije ostavi Mlet, odtegne se na ostrov sv. Andrije ter sprovodi onde kot prosti samostanec 20 let. Obdeloval je majhno zemljišče, koje časom pretvori v najkrasniji vrt, ribari, plav-čicoj pohadja prijatelje si po bližnjih otrocih, da se preskrbljuje i potrebnim živežem; popeva psalme i druge hymne, uči tajni pomen božjih poročtev, speva hrvatske stihe ter promatra v svitlojasnih nočeh zvezde i nebesna trupla. Tek onda, kad visoka starost skoro celo slomi starcu moči, tožuje v poslanici Savi Bobaliću o težkoćah svojega dosedanjega življenja. Naj-odličniji ondašnji spisatelji spoštovali so ga i hvalili. Peter Hektorović bil mu je od najboljih prijateljev. Vetranic umre 15. jan. 1576. Od mnogih Mavrovih del nahajajo se: 1. „Tri djela razlicljeh pjesanja, to jest bogomilieh djelo-izpravnieh, špotnieh i mudrozuanreh s jedniem nadkladkom" ; 2. „Putnik" ; 3. „Remeta" ali pustinjak, gđe opisuje stan sv. Andrije; 4. trije pobožni igrokazi: „Posvetilišće Abramovo", „Čista Suzana" i „Uskrsnutj e Isusovo"; 5. Prevod Evripiđove „Hekube" iz grčkega i 6. Pesen na obrano Marina Držića. Mavra Vetranića pesničko delovanje spada v dobo prvega razvoja i cveta dubrovačke lepe književnosti. V njegovih igrokazih dosta je ne-dostatkov v osnovi, a to navlastito, ker se je tvrdo držal knjig.   Prevod
219
Evripiđove Hekube mu je izvrsten. Poetička pripovest „Putnik" je roman v dvanajstoslovčnih stihib ; pesnik vodi potovalca po gorah, dolinah i pustinjah; pri vsakoj stopiuji srečajo ga izvanredne prikaze i čudozgodne pretvore; često premišljava o abstraktnih i znanstvenih predmetih
Nikola Dim itrić, kojega pradedi preselili se bili ok. 1. 1350 iz Kotora
V Dubrovnik, ter ovde dobili gradjansko pravo, porodil se je 1. 1493, po nekojih 1. 1510; roditelji mu bili so Jerko Dimitrić i Ana Nalješkoviceva. Mladić posveti se trgovini, ter prohodi dosta sveta, navlastito v iztoku. Živel je zapored v rojstnem mestu Dubrovniku, v sosednjoj Turskoj, v Aleksandriji i na ostrovu Kandija, gde umre 1. 1553. Akopram se čini, da njegovi posli niso baš jako promicali nagnutja mu k pesničtvu, koje najbolje uspeva v samoći i pokoju, to ipak znal je Nikola jako dobro rabiti nabavljene si znanosti med mnogoterimi skrbmi šiimnega sveta i v zemlji obljudenoj s divjaci, ter je izvabljal svojoj liri glasove, koji so mu pridobili pohvalo prosvetljenih domoljubov i poslavljivanja pesnikov Mavra Vetraniča i Nika Nalješkovica.
Dimitrić nam je ostavil: 1. Prevod sedem pokornih psalmov Davidovih (s izvirnimi pobožnimi pesmami); 2. Poslanice v stihovih prijateljem na izhodu; 3. Razne pesme pobožne i ljubezne; 4. Sbirko pričic iz sv. pisma, iz modroljubnih knjig, i iz svojega izkusnega uma.
Stepan GuČetić, vlastelin Dubrovački, porodil se je ok. 1.1495. V28. letu vrgli so ga v tamnico; nzrok ne zna se. Jednoč ugleda ga slučajno kći kneževa, ter videč ga v kipu pretvorenega, s velikoj bradoj, licem suhim i bledim, a v staroj haljini, začudjena uzklikne: „Chi e quel Derviše?" Stepan čuv jo začne taki i na brzo složi šaljivo pesen imenom „Dervišiada".
V toj takim prigodom pisanoj pesni, koja zauzima po dovršenoj, ličnoj i skladnoj stihotvorbi jedno prvih mest med boljimi dubrovačkimi pesnimi, opisuje se pesnik samego šaljivo kot turškega derviša. Složena je v 50 šestinah, kojih vsaka končuje rečjo „derviš"; tudi je primešano veliko turskih, Hrvatom poznatih besed. Pripovedka pravi, da je pesnik dobil v nagrado roko knježeve kćeri. Dervišiada bila je trikrat natiskana, najme 1. 1839 v Dubrovniku; 1848 v Zagrebu, 1856 isto v Zagrebu.
Andrija Cubranović porodil se je početkom 16. stoletja v Dubrovniku od ubožnih, a poštenih roditeljev zanata zlatarskega. Kakor Gučetič postal je i on posebnoj naključboj pesnikom. Ko Čabranovič nekoč sledi srca si kraljico, da joj objavi svojo ljubav, obrne se ona naglo k služabnici ter glasno veli: „Che vuole da me questo Zingaro?" a on, kot duhom izven sebe, složi šaljivo pesmo imenom „Jegjupkla", t. j. ciganka, zaprav Egip-tjanka. Ciganka vražarica, v družbi gospoj, umno jim proriče. Prvoj gospoji prorokuje veliko bogatstva, dva umom i častjo odlična sinova i veliko starost.   Drugoj slika slabe vlastitosti njenega supruga, osobito nje-
220
govo nezvestobo. Tretjoj razklada moći zelišč i cvetic, ter jo uči umetnosti bojadisati si vlase plavokoso, i lice rumeniti, na kratko, mladostno krasoto uzdržati, da se možu prikupi. Četvrtoj odkriva najuljudnije razloge njenim čestim ženskim bolestim ter joj veleva lečilo iz zelišč i cvetic, v golobjoj krvi kuhano. Peto poučuje v umetnosti, čarom besednim pridobiti si srce i poštovanje od vsakega. Nazadnje govori pesnik po veščici pohvalnico onoj, koja ga bila zmerjala ciganinom, slavi njeno krasoto i um, napoveda joj veliko srečo, objavlja joj svojo staro ljubav, tožuje o njenoj nesmileč-nosti ter jo prosi pohlevno, da mu usmiljeno nakloni srce zarad jada, koji trpi o njoj. Tako razdeljenoj snovi odgovarja v zunanjosti neposnemljiva složnost stiha i ličnost sloga; še više občudovanja zaslužuje lična dostojnost, ^^ojoj je pesnik znal obdelovati tako kočljiv predmet. Pesen, prava cvetica, kra-sotica v vrtu slavenskih modric, sprejela se je i zasluženoj pohvaoj ter pi-oiz-vela vkratkoj dobi tri druge posneme. V njoj sjaje čistoća i ugladjenost jezika, a misli so uznesene i nežne tako, da Gundulič i Palrootić, koja obadva smatrata se najvećima pesnikoma hrvatskima, nista stidila se uvrstiti iz nje cele redke v svoje pesmotvore, kako je činil bil i Virgil s versi Enijevimi i Lukretijevimi. Najnoviji natis Jegjupke je od leta 1858 v Zagrebu po Kukuljevića.
Ostale pesni Andrijine so: 1. „Robinjice"; 2. „Prelice"; 3. „Sibile"; 4. „Primalje" (babice); 5. „Djevojke", s odgovori pastirskimi; 6. „Kalud-jeri" ; vse pisano istim smerom Jegjupke na zabavo pokladnih praznikov.
(Konec prih.)
V noternjoj Srbiji.
Potopisna črtica. ^ A. S. (Dalje.)
Cesta se zdaj obrne proti severu do obale Čemernice, malega ali besnečega potoka, ki se privali iz rudničkih gor. Zdaj je bil celo mali; tedaj smo ga mogli pregaziti brez mosta, vendar večkrat zna tako narasti, da zalije celo široko dolino, i takrat ga je mogoče samo na splavu prebroditi. Da je temu res tako, videl sem iz množine nanesenega peska, ki pokriva dolino v širini od nekoliko sto hvatov. Ko smo prišli iz pes-kovitega korita Cemernice spet na trdo cesto, skril se je Cačak, skril se je tudi Ovčar i Kablar očesu, a pred menoj proti severu gomilalo se je rudničko gorovje. Rudničko gorovje! — koliko spomina vredno mora pač biti vsakemu Srbinu rudničko gorovje. Že Rimljani so ga poznavali. Bogati slojevi železnih, bakrenih, vlovnih, žveplenih, arzenikotih i kobaltovih rud, koje v svojih njedrih krijo rudničke gore, privabile so jih, da podig-
221
nejo tukaj velike rudarnice. Rudnik, nekdaj tako znamenito rudarsko mesto, krije še dan danes med svojimi podrtinami ostanke rimskih talnic i vodovodov. V Nojniku najdejo še se dan danes starih zidin komadi, novci i druge starine. Rimljane nasledili so poznej Srbi. Povsod še nahajaš razvaline i podrtine zapuščenih kopalnic i talnic, i veliki kupovi diozge opominjajo le na preteklost rudničkih gor. Rudnik, starodavno i znamenito mesto, je dan danes podrtina; niti ena hiša ne stoji više. Azijatsko barbarstvo je tudi tukaj zapustilo svoj sled. Podrto zidovje, po-žgane hiše, ostanki uličnega tlaka, razvaline ene cerkve i treh ntvrdjenih kul, ki so služile v obrambo proti navalom, pripovedajo o minolosti Rudnika, ter so še zdaj nemi svedoki njegove bivše veličine i znamenitosti za rudarstvo, ki je bilo tukaj doma, dok nije turska razdivjanost i besneča mesta razvalila.
Ko se je 1737. leta morala avstrijska vojska pred Turki nazaj čez Savo pomikati, dobil je Mehmed paša od sultana povelje, da kazni Kle-mentince, koji so bili avstrijsko vojsko podpirali proti turskoj. Klemen-tinci, katolički Albanezi, bežali so zdaj s krščansko vojsko, ter so se ustavili v rudničkem gorovju i zaprli v utvrdjeni grad Rudnik. Mehmed, poznani krvolok, ki je malo pred oblegal Užico, koje trdnjavo branil je avstrijski kapetan Schenk z 200 vojnikov. Ko mu nije bilo mogoče dobiti trdnjave v svoje roke, požgal in pokončal je, da se osveti raji, ki je pred izkazala skoz nagnjenje do krščanske vojske, celo mesto užičko, koje je bilo izven trdnjave i z njim vse okolo ležeče bližnje vasi. Vse možke dal je poubijati pod strašnimi mukami, a čez tisoč žen i dece gnal je v tabor velikega vezirja. Taj Mehmed, ki ga je Sultan za pred opisano delo odlikoval z častnim imenom „gazi" — junak, ter ga imenoval za „Miri mirara", napotil se je zdaj z vojsko proti Rudniku. Ko je posada rudnička čula, da se približuje pretežna turska vojska, zapustila je utvrdjeni grad bez boja, ter se pomakla v gore. Vendar je Mehmedu pošlo za roko napad-noti jo po noči v spanju. Poslednji možki, ki mu je pai v roke, bil je ubit. Rudnik zažgan i do tal razdjan; a žene i deco gnal je okrutnež s seboj v suženjstvo. Samo nekoliko Klementincev, ki so bili naseljeni pod Avolom pri Belgradu, uteklo je čez Savo na avstrijsko zemljišče i njih potomki še danes žive po nekojih selih pri Mitrovici. Tako je pro-pal Rudnik! — Vendar so se kopale rude pri Pranja nih še naprej vse do Črnega Jurija.
Oblaki, ki so se pri mojem odhodu iz Čačka zbirali nad Ovčarom i Kablarom, obrnoli so se za Moravo proti jugo-iztoku; samo nekoji begunci, ki so se razkropili proti severu čez rudničke gore, pokropili so me malo, dok se spet niso prikazali žarki, ali že zapadajočega solnca, ko sem ravno prišel T Konjević, selo dobre pol ure oddaljeno od Čačka na cesti, ko^a,
222
vođi čez Milanovac v Kragujevac. Tukaj sem našel pred „občinskom ku-čom" pod prostim nebom zbrane občinske zbornike, da drže ^občinsko vieče". Kmet, tako se zove občinski predstojnik v Srbiji, sedel je v sredini na prostem stolcu, pred njim mala mizica, pred kojo se je namestil občinski pisar, a na okolo po zelenoj trati sedeli so odbornici. Samo je manjkala še lipe, i imel bi krasno sliko in natura iz prastarih preteklih časov Slavenov. Srbin, ki je še pred ne dolgim časom bil najnevolniji rob Azijata, ter je moral pred vsakim, še tako nepravičnim poveljem svojega gospodarja skučiti vrat, zdaj slobodno kroji sam svojo sodbino. — Bila je ravno prav živahna debata, ko sem prešel mimo, vendar ne vem, o kojem predmetu. (Dalje prih.)
Pristavek k jugoslovanski ornamentiki.
GlinsM.
Dodenimo še, kar slavni F. Kanitz, do sedaj najboljši poznatelj Balkanskih pokrajin, o bolgarski obrtnosti piše. „V celem turškem cesarstvu, pravi, ni nlkake šole za industrijo, obrtnost ali risanje. Če bodo pa vendarle turške dežele na Dunajski svetovni razstavi častno zastopane, gre hvala za to le izvenredni obdarjenosti Bolgarov za umetnost in obrtnost. Razprostira se pa domača obrtnost bolgarska od srbskega Timoka do črnega morja ö'/a stopinj geografične dolgosti. Ti kraji se po naših mapah napačno risajo kot neplodni in neobljudjeni. V resnici je pa jako različno zemljišče ob-Ijudjeno do precejšnih visočin. Na vshodu v nižavah stanujejo Turki, ki se tu pečajo s poljedelstvom in živinorejo. V sredini in po zapadnih oddelkih so izključivo krščanski Bolgari. Ako štiri stopinje geografične dolgosti od srbske meje preromaš, ne najdeš nobene moslemske vasi. V teh mirnih, od obilnih potokov napajanih, deloma krasnih razdolih sem z velikim začudjenjem našel jako cvetočo bolgarsko domačo industrijo, ki najbrže več stoletij prehaja od roda do roda.
Do sedaj so Bolgare njihovi sovražniki, posebno Grki, navlašč kot lene in slabo obdarjene popI8ovali,k večemu jih kot skrbne zeljne vrtnarje, poljedelce ali živinorejce cenili. Razumljivo je tedaj moje strmenje, ko sem v Balkanu mnogo mest in vasi z lastno industrijo našel. Vsak ima svoje vlastitosti, tu pašne zapone in noži, tam kinči iz kovin in srebrni filigran, glinasto orodje, izdelovanje lesenih podob, platnarija, preproge, suknarija, pasarija, trakarija; vse se prideluje z najpriprostejšimi tehniškimi pripomočki.
Obilna nadarjenost bulgarskih krasotic za ornametalne oblike se pokazuje že na kinču pri moških in ženskih košuljah, pečah, haljinah, pasih,
2J3
nogovicah in itd. Nehote se človek vpraša: kako se neki take rhythmiske ornamentalne proge nastale? Kajti v Balkanu nimajo načrtov za vezenje. I vendar se malo kedaj isti načrt dvakrat naha,a.' Vsaka žena, vsako vezoče dekle si šteje v čast, ako zamore platno, ki je prejo za-nje sama napredla, z novimi črtami opisati. — Prsni, opasni in naglavni lišp, lampe, svečniki itd, se vlivajo in ker je naprava potrebnih kalupov draga, se pri njih ne vidi toliko različnih oblik. — Takoj pri nožarijstvu sem občudoval obilaost različnih oblik njenih rogov in ostrin. Težko mi je bilo v neki zalogi v Gabrovi najlepših izbrati. Skoro za vsak stan, za kmete, mesarje, strojarje, čevljarje itd. se izdelujejo navlašč zakrivljeni in okinčani noži in navada delo porazdeliti, tako da eden rogove, drugi ostrine itd. nareja, je tukaj že zdavna ukoreninjena.
Vracoa poleg Vidina najbolj slovi zarad srebrnih izdelkov. Ondi stopim v priprosto tovarno prvega umetnika na filigran i sem komaj svojim očem verjel, ko sem priprosto orodje videl, s katerem je, z najtenijšim čutom za oblike obdarjen, najnježnejše arabske cvetlice, zvezdice itd. iz srebernega drota zgibal. Bili so to deli onih mnogo občudovanih držajev, za kavine skudelice, sadjine torilke, cigarnike itd., s katerimi se haremi turških velikašev ponašajo. — Vselej čudapolna, klasična oblika glinastih izdelkov po celi Bolgaru se da lože razumeti. Kakor na Valaškem in nekaj na Ogrskem in Sedmograškem so se nedvomljivo tudi tukaj posnemale mnoge v teh deželah ohranjene rimske posode.
Od morja in od Donave pa žuga novejša obrtnija stari vkus pogaziti. Italianska renesanca, najbrže po dubrovniških starejih mojstrih zanesena, se je pri bolgarskih lesenih izdelkih in stavbah ugnjezdila. Skoro povsod najdemo v stavbah upliv italianske umetnosti. Celi ikonostasi t. j. podobe cerkvenih svetnikov, ambone, cerkveni stoli se vidijo, kakor bi bili v Benetkah narejeni, in vendar sem bil v delavnicah popovskih hiš marsikeda.) priča njihovega izdelovanja. Največ iz hrastovega in orehovega lesa je delajo svetovni mojstri, najlepše pa popi in njihovi sinovi. Obrazcev polni dyptihoni, križi, rožnikranci se narejajo izključivo po samostanih; v obče se pečajo bolgarski mnihi bolj ko srbski z različnimi rokodelstvi, z malan-jem svetih podob, fotografo vanj em, knjigo- in kamnotiskom. — Trakarski in pasarski izdelki se prodajajo deleč na Sedmograško, v Valahijo in celo v Smyrno. Obilno pozlačeni, mnogo slavij eni bašliki (konjski naglavni kinč), ki se pri slovesnih obhodih sultana zarad krasote občudujejo, prihajajo tudi iz Balkana. V Travni sem videl konjski lišp za pašo Trnovskega, ki je veljal 220 cekinov,^ pa ni bil izmed posebno dragih.
Najobilniša opodobovalnost s prirojenim skladomerjem za črte in barve pa se pokazuje pri izdelovanji preprog.
224   "
Preproge za klopi in za tla imajo v najrevniši kalupi. Moslim jih potrebuje tudi pri molitvi. Ta izvenredna poraba daje celim okrajem na Balkanu dovolj opravila, vzlasti pa okolici Piroški in Ciporoviški. Ondi je skoro vsaka hiša tovorna. Moški in ženske si razdelé izbiranje, predenje in barvanje volne; tkajo pa samo ženske. Preproge velike oblike (16 štirjaš-kih lahti) delajo na enkrat po štiri ženske, časi celo po šest. Brez vse predloge, brez vsakega navoda se narejajo tako obče znani načrti, one mične, pisane geometrične podobe, ki so pri zadnji Pariški razstavi opravičeno začudenje vzbujale in francoske. Berlinske in Dunajske tovarne prve vrste v posnemanje spodbudile.
Razen tega ima Bolgar posebno nadarjenost za stavbe, ki se pri cerkvah, hišah, mostih pokazuje. Najlepši most v Bolgaru prek Jantre sta naredila dva stavbena mojstra iz Balkana. Stolne cerkve, mnoge mošeje, Synagoge po velikih mestih z drznimi kuplami, minareti itd. so dela Bolgarov, ki niti svinčnika ne poznajo.
Kako bi se dali taki prirojeni talenti bolgarskega naroda razviti, da bi turška vlada le količkaj v ta namen storila!
D r o b n o s t.
J. p. Čudni malar.
Leta 1856 umrl je v Parizu slikar, ki je v povestnici umetnostij čudovita prikazen. Cesar Ducornet, tako se je zval ta malar, narodil se je 1. 1806 v Lillu brez laktov in z zverižeuimi nogami. Z eno nogo je držal paleto (ploščico), v zobeh nekoliko čopičev (penzelnov), z drugo nogo pa je malal. In to so velike in imenitne podobe: slike vladarjev fran-cozkih v životnej veličini, svete podobe za cerkve, kakovih se šče zdaj dosti vidi v Arras-u, v Lillu po cerkvah in podoboshrambah francozkih. Ducornet je bil dopisujoči ud ces. francozkega družtva znanostij , zemlje-delstva in umetnosti v Lillu, bil nositelj mnogih redov, in je umrl v 50 1. starosti v velikem siromaštvu.
Listnica. One gg. naročnike, ki so za lani kalior tudi za ravno preteklo polletje z naročnino na dolgu, opravništvo najuljudneje prosi za čem brže pobotanje za-, ostaline.
Denašnja „Zora" ima 7. štev. „Vestnika" za prilogo.
Izdajatelj i odgovorni urednik : Martin Jelov še k. Tisk in založba ,,Narodne tiskarne" v Mariborn.