Leto
Godina
FRANJO Čl ČEK:
Pod sokolskim praporom.
Solnce se svetlo vozi v višavah, svoboda zlata v srcih kipi, pesmi glas naše gre po dobravah: Hajdmo. Sokoli, proste poti!
Jasne so misli se oživele, jasna so pota naših idej.
Prosto zastave nam so zavele.
Sokol se širi preko vseh mej.
Prapor sokolski smelo se dviga, kliče k svobodi brate na plan.
V	prsih pogum nam sile podžiga, vstani, naš rod, od vekov teptan!
Volja nam krepka v jeklo je žgana, sila krepi nam trde roke.
Čuvajmo, bratje, zemljo Slovana, svobodo ljubi naše srce.
Dviga se Sokol v jasnih višavah, kaže nam, bratje, nove smeri.
Narod nas zove v temnih nižavah: Dvigni nas. Sokol, vodi nas Ti!
	пшп	*		n	F !		m	*	
		л. >		'2				V-г!	
Pismo malom Sokoliću iz Istre.
(Iz Sletskog Vijesnika Sokolske župe Rijeka.)
Dolina, 20. III. 1924. god.
Dragi Miliču!
išeš mi, da ćeš i Ti da sudeluješ na sokolskem sletu 1/^ /w	vaše župe na Vidovdan. Blago Tebi! Blago Vama!
kih bio i plakao, kad sam to zaznao, ali mi p[ /A\	tata kaže, da Sokoli ne plaću. I tješi me: Znaš i
™	'Л	oni su bili roblje, i oni naši preko, a Bog je htio
i bratska krv, te njihove čežnje bijahu uslišane; i .oni naši — e da znaš koliko ih je bilo onih malih Sokolića — dugo su bili tuđinci u svojoj rođenoj kuči, među svojom rođenom braćom. I nisu plakali: Stenjali su. grčili svoje pesnice, ali nisu plakali, jer su bili jaki i vjerovali su. Ti si moj Sokolić! Trpi! Vrijeme će doći. kad ćeš biti slobodan, kao i ova Tvoja braća i seke!
Tako me tješi. A ima pravo, jer je nama u školi pričao učitelj — a i on je Soko — da imamo mi mnogo braće, koja su duge vekove sna-šali tuđinski zulum, a sad im je Bog i junačka ruka pomogla, pa su slobodni i ujedinjeni, a da još ima dobrih ljudi i dobrih junaka, koji misle na nas, osjećaju naše tegobe i da će jednom doći dani slobode. No meni se ćini, ko da vi, moji dragi Sokolići ne razumijete što je to sloboda. Ja sam to rekao i tati. pa mi je 'razjasnio, da ste vi svi dobri Sokolići, i Ti i Tvoja braća i seke. ali da se zlo brzo zaboravlja, pa da vi, moja braćo, neznate cijeniti slobode. Ali — kaže	mi tata —	oni	su Tvoja
braća, oni su Sokoli, te	će znati, da budu ljudi od oka,	da	znaju sve
više da cijene onu veliku sreću, da su članovi našeg oslobođenog i ujedinjenog naroda.
A lijepo li je vama!	Pa i kralj je Soko.	Promisli, dragi	Miliču. Ti
imaš kralja, koji je Soko	kao i Ti. Mama mi	uvijek priča,	da	su ga kod
kuće zvali Šaša. pa ja uvijek pričam mojoj maloj sekici Milici — a da vidiš kako je mala i zlatna — da ja jako volim jugoslavenskog kralja Šašu i da ću da budem uvijek Soko, jer je i on.
Imam ja i njegovu sliku, ali je sakrivam, jer sam čuo od mame, da bi me neki zli ljudi zatvorili, kad bi mi ju našli. Ja tu sliku imam, ja ju
i sakrivam, ali se i ne bojim, jer ako mi ju nađu, reći ću da je to moj brat Soko. Zar ne, tako treba da im reknem, pa će da šute!
Znaš što, dragi Miliću? Kad bude na Vidovdan vaš slet. možda ću i ja da dođem sa mamom i tatom i sa Milicom. Treba da i sekica vidi svoje seke. Ja još pravo ne znam. što je to Vidovdan. Ali onomadne bio je kod nas učitelj, pa sam molio tatu i njega da mi kažu, što je taj Vidovdan, no tata mi je rekao da neka za sada znam da je to dan naše propasti i naše slave i da i mi imamo crni Vidovdan, ali da će se uskr-snuti naša slava kao i vama. E, da znaš, dragi Miliću, što ćemo se ja i Milica onda da radujemo!
Molim Te, dragi Miliću, da mi odgovoriš, da li vas ima mnogo Sokolića u Sušaku, jer bih to pričao našoj braći ovdje: da znaju.
Ja Te lijepo pozdravljam i kličem Ti bratski »Zdravo!«
Tvoj	Zvanić.
JAKOB ŠPICAR:
Triglav.
Igra za sokolsko mladino v štirih delih. (Dalje.)
4.	prizor.
Prejšnji brez Mihe.
Črne: Dam vam puško iti nabojev. Lahko boste ravnotako streljali ptiče, kakor sem jaz tega. Samo poslušajte, kaj vam pravim! Tamle gori na triglavskem skalovju je dosti lepih sokolov. Ce jih hočete iti streljat, vam dam puško. Prinesti pa morate ustreljene ptiče meni, za to vam dam še vsakemu posebe sabljo srebrno.
Dečki: U, ali res?
Janez: Prav tako, oficirsko!
Tine: S čopom?
Črne: Prav tako, vsakemu svojo! Toda, kakor rečeno, iti morate nad sokole in jih postreljati, kolikor mogoče veliko. Ali hočete?
Dečki (se vesele): Da, da, hočemo, hočemo!
Janez: In kdaj naj gremo?
Črne: Takoj!
Tine: Še danes?
Črne: Da, še danes!
Tine (pogleda kvišku): Pa bo kmalu
noč.
Črne: Saj to je prav. Predhodna priprava za lov na sokole se mora vršiti vedno v temi. Zjutraj, še preden vzide solnce, sokoli že obkrožajo triglavski vrh. Največ jih je zjutraj v svežem zraku, ko čakajo, kdaj se dvigne solnce tam na vzhodu. Vi se poskrijte v skalah, da vas ne opazijo oprezni ptiči. Potem pa po njih!
Janez: Pa kdo bo streljal? Toliko nas je in puško imamo samo eno.
Črne: Dam vam jih še nekaj s seboj. Vsak sicer ne bo imel svoje, pa se lepo zvrstite, če mi nastrelite prav mnogo te živali, dobite, ko se vrnete, še vsak pravo puško.
Tine: In sabljo?
Črne: Oboje!
Miha (prinese ustreljenega Glejte ga!
Dečki (ga gledajo): Hm, kako je lep.
črne (zase): Dobro znamenje! (Glasno): Takih'je gori vse polno.
Janez: Kako ima svetle oči.
Tine: Čeprav je mrtev.
Janez: In tako skrčene kremplje ima — kakor pest.
Črne: To zuači srd...
Tine: Na onega, ki ga je ustrelil.
Dečki (prestrašeno): Uuu!
Črne (vzame ptiča): Saj je ubit, kaj bi se ga bali. (Vrže ga na klop.) Sedaj pa na delo! Tako, idite domov in vzemite s seboj nahrbtnike, seveda tudi kruha. Če pa lahko kdo ukrade doma klobaso, naj jo le! Ne bo
S.	prizor.
Prejšnji, Miha.
sokola):	nobenemu žal, če jo bo imel pri sebi tamle
gori v skalah. — Vidite, že se mrači. — Kose bolj znoči, pridite sem, da vam dam puške, potem pa pojdete. — Samo doma ne smete ziniti nikomur, kaj je vaš namen. Miha: Kaj pa je? Kaj?
Janez: Ti že povemo. Pojdimo sedaj domov! Ali to vam rečem: Jezik za zobe, fantje!
Tine: Saj nismo babe! Pojdimo!
Črne: Medtem pa jaz vse potrebno pripravim.
Dečki: Pojdimo, pojdimo!
Miha: Kaj pa je vendar? (Mrači se.) Tine: Kar pojdi! Ti že povemo! Pojdimo! (Odidejo.)
Črne
(sam): Sedaj bi že bilo pripravljeno vse, da lov na sokole pričnemo. (Premišlja.) Otrokom orožje? — Ah, kaj meni mar! Samo, da dobiček otmemo! (Gleda ustreljenega sokola.)
Pričetek je dober in znamenje to zdi dokaj se mi zanesljivo;
Sokola ubiti v ravnini kar tu — v resnici je to zavedljivo. (Dvigne ptiča za noge in ga ogleduje.)
Še ure ni tega, kar se veselil si v solnčnih višinah življenja, poznal nisi borbe zatohlih nižin, človeškega nisi stremljenja.
A samo en pok in že zrušila se ponosna je tvoja narava.
Kdo te je umoril? To človek je bil, ki v mračnih nižinah tod tava.
Vešča
(poide): Glej, glej, kaj imaš in kod si dobil? Črne:
Ne vidiš li ptiča — sokola?
Tako je, da časih je sreče preveč, a drugokrat vedno le smola.
Vešča
(gleda sokola): Saj to je pa tisti, ki meni sledil
6.	prizor.
Črne, potem vešča.
na sleherni moji je poti.
Svarila sem ga, da previden naj bo, če neče, da smrt ga zaloti.
In danes gotovo za mano je spet prhutal v dolino s Triglava.
Sedaj pa, moj ptiček, te strel je zadel! Končana je tvoja zabava.
Nič več ne boš gledal, kam vešča hiti, kje dela in draži in bega, čas v kratkem dospe, ko iztrebljena bo v Triglavju vsa tvoja zalega. (Črnetu): Kje si ga dohil, si ustrelil ga sam?
Črne
(ji pokaže konec puškine cevi):
Še puška je črna od strela.
Poslušaj me, že urejeno je vse in vest te že čaka vesela. (Mrak.)
Vešča:
Res sem radovedna, kaj zopet izvem. Črne:
Še danes na lov se odpravi izborna ml četa pogumnih otrok, ki, vem, da vse dobro obavi.
A ti pa jih vodi kar tja pod Triglav, kjer treba, da lov započnejo, lepć jih razvrsti, kot prav se ti zdi.
Vse drugo pa sami že vejo.
Zdaj pridejo v kratkem, da pušk jim še dam
in nekaj zavitkov streljiva. (Odide v kočo.) Vešča
(sama): Kaj vse bi storila za goli denar ta spaka človeška grabljiva!
Crne
(prinese iz koče nekaj pušk in nekoliko zavitkov) :
Zdaj tu je orožje, s katerim sovrag kraljestva naj vešč se iztrebi.
Vešča:
Začaram orožje, mu srečo želim, kot tebi želim jo in sebi. (Iztegne roko nad puške. Nekje med njimi vzplamti za hip plamenček, znak čarovnije.)
Na vsak naj strel iz daljnih dalj
bi sokol pal, da bi vesel bil ves naš rod, ki vsepovsod bi rad imel svoj trdni stan kraljiču v bran, ki je velel, da na Triglav pazimo prav!
Zato če, puška, ustreliš, le pazi, da ne izgrešiš!
To moj je dar, je veščin čar!
Čim več teh ptic ugonobiš, tembolj vesel bo gospodar.
(Oder za hip zatemni, vešča izgine. Noč.)
7.	prizor.
Črne, potem dečki.
Črne (sam):
Če vešča mi zraven pomaga, se bati ni samega vraga.
Dečki
(pridejo opremljeni z nahrbtniki in palicami mirno od strani, kamor so prej odšli). Janez:
Srečno smo ušli z doma.
Tine:
Tiho, da nas kdo ne sliši!
Janez:
Sedaj nas ne bo nihče več slišal. (Črnetu): Tu smo sedaj!
Črne:
Ali ste se dobro pripravili?
Dečki:
Dobro, dobro!
Miha:
Jaz sem potegnil kar celo pleče iz dimnika za malco.
Tine:
Jaz sem pa pobasal slanino v kašči in hleb kruha.
Janez:
Jaz sem izkopal pet klobas iz zaske.
Črne:
No, no, bo že, bo že!
Miha:
Ko bi ne bilo. Ampak to vam rečem, Črne, da tudi gotovo dobimo srebrne sablje, ko se vrnemo.
Črne:
Če prinesete dosti sokolov, seveda.
Janez:
Kje so puške?
Črne:
Tukaj so! Tako! Eni naj neso puške, drugi naboje, ker puška brez naboja je ravno toliko malo vredna kot naboj brez puške. — Tu imate! (Začne razdeljevati med dečke puške in zavitke.)
Janez
(vzame puško): Dobro je! Sedaj gremo. Tine:
Samo, tema je in poti ne poznamo.
Dečki:
Saj je res! Kako naj gremo, ko ne vemo kam.
8.	prizor.
Prejšnji, vešča.
Vešča
(se prikaže v ozadju, komaj vidna v črnem plašču, in nosi malo svetilko, podobno kresnici):
Le z mano, otroci, le z mano, jaz tudi grem tja na Triglav. Vodila vas bom zanesljivo, da pojdete, kamor je prav.
Črne
(je šel prej v kočo in prinese sedaj lonček in smrekovo vejico ter škropi otroke): In s svetih kraljev treh vodo naj, deca, vas še poškropim, za delo koristno obenem pri Bogu vas priporočim.
Sedaj pa naprej in sledite tam lučci oni zvesto.
Še enkrat: naj Bog vas ohrani!
Moliti jaz hočem zato.
Vešča:
Sedaj z menoj
vsi pojdite v boj! (Odhaja.)
Po temi vas vodim na Triglav nocoj!
Z menoj!
Dečki
(gredo za veščo tiho, kakor bi bili brez lastne volje. Premikajo se mehanično, tako da gledalec opazi čar vešče na otrokih).
Črne
(je gledal za odhajajočimi, vzame v roke ustreljenega sokola):
Z besedo za svobodo vnet, z dejanjem pa jo jemlji, potem od vseh boš spoštovan in slavljen boš na zemlji!
Naš čar je črn, naš dan je noč!
In v noč mi vse podimo, da laglje najsvetlejši dan teman spet naredimo! (Odide s sokolom v kočo.)
(Dalje prihodnjič.)	Zastoi!
E. GANGL — F. D.:
Tjelovježba.
ajko sjedi u vrtu u sjenici. Pred njim je na stolu i knjiga. Dječak se je u nju zadubao. Ej, mora da je lijepa knjiga, kada se Rajko sve više do nje sagiba. Skoro se je već dotiče nosom. Leda je zgrbio, a prsima se naslonio na rub stola. Čita i čita. Najedamput ga nešto ubode u leda. Rukom segne onamo, malo se pogladi i počeše da otjera bol. No za čas skoči od stola, uspravi se i protegne. Sjetio se je nauka, što ga je toliko puta čuo kod kuće i u školi, da ne gleda preblizu u knjigu ili pisanku, jer to škodi očima. Pa i ne smije se odviše sagibati nad poslom, da ne pokvari zdrava i uspravna rasta svog mladog tijela.
Rajko stupi iz sjenice na zelenu tratinu, koja se je tako lijepa i zamamna prostirala oko sjenice. Lupi petom o petu, kako je to uvijek zahtijevao učitelj kod školske tjelovježbe. Jasno i kratko jekne djeČa-kova zapovijed: »Jedan, dva — jedan, dva!« Sagiba se dječak u pasu napred. natrag; vježba se u odručenju i priručenju; stupa ovamo, stupa onamo, giba se. kreće i okreće, dok mu krv ne zakola življe po žilama i dok mu zdravo rumenilo ne oblije obraze. Tako osvježen i okrepljen htjede već da se vrati opet u sjenicu, da nastavi čitanje tamo gdje je prestao.
Tadla se za njegovim leđima javi glas trogodišnje sestrice M!i-lenke: »Gle, Rajko, i ja znam vježbati!« Rajko stane i obazre se na
sestricu: ona stoji na tratini i pokušava oponašati brata u tjelovježbi. »Jedan, dva — jedan, dva!« broji Rajko i smije se nespretnim gibanjima svoje male sekice. Ali Rajkov smijeh nimalo ne smeta Milenku. Ona se još bolje razmahuje i joši više gori oduševljenjem za tjelovježbu. Maše ručicama, junački stupa, koraca, suče se i vrti, dok je ne izda snaga i dah, te se baci na mekanu travu. Rajko stane pljeskati rukama i veselo klikne: »Dobro, vrlo dobro. Milenkice! Samo napred, samo napred!«
Milenki bude prijatna bratova pohvala, i ona se zaleti po travi, baci se i đipi — vježbajući po svome. Napokon sjedne; sva je zagrijana u obrazima: čini ti se kao da je crvena, živa ružica procvala u zelenoj travi.
»Tako ti još ne znaš vježbati,« klikne Milenka sva sretna. Smije se od svega srca, a i Rajko se smije s njom.
JOSIP JERAS:
Zgodovina telovadbe.
Razvoj češkega Sokolstva od ustanovitve do njegove šestdesetletnice leta 1922. — Č. O. S. pod načelnikom br. dr. Vaničkom.
(Dalje.)
V	A
рцм eško Sokolstvo je napredovalo od leta do leta pod I	spretnim	vodstvom staroste Jana Podlipnega in
neumorno delavnega načelnika br. Vanička.
Br. Vaniček je posvetil takoj ob začetku izvo-litve za načelnika Č. O. S. vse svoje moči in vso pozornost za delo v sokolskih telovadnicah, kjer je razlagal in širil sokolsko misel skupno s starosto Podlipnim.
Od leta 1890. dalje je polagalo Sokolstvo posebno važnost na sokolske zlete in prireditve v krajih, ki so bili narodno ogroženi od Nemcev. Z zletom v Češke Budšjevice, 23. julija 1893, ki se ga je udeležilo nepričakovano veliko število Sokolstva, se je pričela dolga vrsta skupnih obiskov ponemčenih mest na Češkem in Moravskem. Znameniti so sledeči večji poleti češkega Sokolstva: na Moravsko leta 1898. ob stoletnici rojstva Palackega; na Moravsko (1899.) v Blansko, Brno in Tfebič; na Moravsko v Zabreh. Litovel in Olomuc; na Ostravsko (1902.): v Češke Budejevice; v Češko Trebovo (1904.); v Hodonin na Moravskem ob slovaški meji (1905.); v Brno (1914.) itd. — Pri vseh teh poletih je zasledovalo Sokolstvo jasen cilj: povzdigniti narodno
zavest in okrepiti narodne manjšine v krajih, kjer je vladal doslej močan sovražnik.
Takoj po svetovni vojni je C. O. S. priredila več krasno uspelih sokolskih zletov, zlasti v kraje, ki so bili pred vojno Sokolstvu nepristopni.
Sadove svojega smotrenega sokolskega dela je pokazal br. Va niček češkemu narodu v vsesokolskih zletih.
III. vsesokolski zlet	se	je vršil v Pragi	leta 1895.	Udeležilo se	ga
je 7533 članov v	krojih	in	4287 telovadcev.	Tekem se	je udeležilo	23
vrst in 141 posameznikov v višjem oddelku ter 99 vrst in 594 posameznikov v nižjem oddelku, proste tekme 46 tekmovalcev.
Koncem leta	1895.	je	obsegalo češko	Sokolstvo	405 društev	s
40.661 člani, med	njimi	11.220 telovadcev.
Istega leta (1895.) je začelo češko Sokolstvo med svojimi člani tudi s prosvetnim delom poleg telesne vzgoje. Pri Č. O. S. so osnovali Izobraževalni odsek in »Sokolsko Matico«, ki ima nalogo širiti sokolsko knjigo ne samo med člani, ampak med češkim narodom sploh.
Leta 1896. se je ustvaril »Svaz Československćho Sokolstva«, v katerem so se spojila Češka in Moravsko-Slezska Obec Sokolska in dolnjeavstrijska župa. Ime te zveze se je izpremenilo leta 1902. v »Češka Obec Sokolska«.
V	češki sokolski literaturi je važen list »Vestnik Sokolsky, glasilo Č. O. S., ki je začel izhajati leta 1897. in ki prinaša uvodne članke iz sokolskega življenja in poročila iz zveze in iz žup. List je imel zdravstveno in vaditeljsko prilogo. Izhajal je dvakrat mesečno, leta 1922. je postal tednik.
* *
*
Zgodovina češkega Sokolstva je najbolj razvidna iz vsesokolskih zletov, od katerih tri smo že omenili. Vsesokolski zleti so postali češkemu narodu to. kar so bili starim Grkom olimpijske igre. Na tisoče in tisoče češkega naroda se zbere ob vsesokolskih zletih v Pragi, da vidi svoje Sokole pri skupnem delu in v plemeniti tekmi med seboj. Kdor je enkrat videl taki zlet, kdor je gledal veličastne prizore sokolske telesne in nravne moči pri delu v bratskem krogu, ta je moral postati Sokol z dušo in s telesom. Vsesokolski zleti so obenem mogočna iz-podbuda Sokolstvu k čim krepkejšemu delu pri pripravah za zlet in najmočnejše sredstvo za množitev sokolskih vrst. Tega se je češko Sokolstvo zavedalo takoj ob prvem zletu, zato najdemo pri vseh naslednjih zletih vse večje in večje uspehe.
Pod vodstvom odličnega sokolskega delavca br. Vanička je priredila Č. O. S. četrti vsesokolski zlet v Pragi leta 1901. od 28. junija do 1. julija. Udeležilo se ga je 571 društev z 11.100 člani v kroju in 6705 telovadci pri prostih vajah. Na orodju je nastopilo 734 vrst. Na
tem zletu so prvič nastopile tudi telovadke 867 in moški naraščaj 1988. Tekem se je udeležilo 18 vrst in 118 posameznikov v višjem oddelku ter 188 vrst in 1220 posameznikov v nižjem oddelku; pri prostih tekmah 11. pri posebni tekmi 213 tekmovalcev.
Ob tem zletu je štelo češko Sokolstvo 571 društev s 47.418 člani in 9808 telovadci
Ob četrtem zletu je pokazalo češko Sokolstvo že velik napredek v izvežbanosti telovadcev posebno v prostih vajah, po katerih tudi sodimo splošno izvežbanost vsega članstva. Preproste so bile proste vaje ob II. in III. zletu, kako težke ob IV. zletu; in to se je stopnjevalo od zleta do zleta. In kakšen napredek v številu telovadcev pri javnem nastopu, kakšen napredek v izvedbi prostih vaj!
Češko Sokolstvo je verno izvrševalo Tyrševo zahtevo, da je izpopolnjevati sokolsko telovadbo neprestano. Zato so češki Sokoli pilili in gladili sestavo in izvedbo vaj sploh, zlasti prostih vaj. Vedno lepšim vajam sta sledili tudi točnost in skladnost skupne izvedbe, urejenost v učinkovitih skupnih nastopih h prostim vajam, ogromno število telovadcev. Danes so vsesokolski zleti priborili češkemu Sokolstvu svetovno slavo.
V	dobi med četrtim in petim zletom je pohitelo češko Sokolstvo v velikem številu na poljski zlet v Lvovu 1. 1903. in je zmagalo v tekmah. Ljubljana je pozdravila češke Sokole 1. 1904., ko so prihiteli na prvi slovenski sokolski zlet. Istega leta si je priborilo češko Sokolstvo prvo ceno v francoskem mestu Arrasu in s tem dvignilo sloves sokolske telovadne vzgoje. Leta 1906. jih najdemo na zletnih slavnostih v Zagrebu.
In tako pridemo do V. vsesokolskega zleta 1. 1907., ki se je vršil ob .enakih dneh kakor prejšnja dva. Znamenit je bil ta zlet tudi zaradi III. mednarodne tekme evropskih telovadnih zvez, v kateri je v težki borbi zmagala češka vrsta. Triumfirala pa je sokolska misel posebno na zletu, ki se ga je udeležilo 12.550 čeških Sokolov v kroju, 7800 članov, 2400 članic, 500 moškega naraščaja, 500 ženskega naraščaja in 1800 moške dece. Tekmovalo je: za prvenstvo Č. O. S. 19 telovadcev, v višjem oddelku 16 vrst in 106 posameznikov, v nižjem oddelku 168 vrst in 1097 posameznikov, pri prosti tekmi 50 in pri posebni tekmi 236 tekmovalcev.
Koncem leta 1907. je imelo češko Sokolstvo 749 društev s 60.307 člani in 9086 članicami; telovadcev je bilo 14.719, telovadk 4209, moškega naraščaja (obrtnega in šolskega) 17.385, ženskega naraščaja 4551.
Ta zlet pa je bil še posebne važnosti za sokolsko organizacijo. 1. julija 1907. so zborovali v Pragi zastopniki češkega, bolgarskega, hrvat-skega, slovenskega in srbskega Sokolstva in ustanovila se je Zveza slovanskega Sokolstva.
(Dalje prihodnjič.)
DR. LJ. KUŠČER:
Prednjaška šola.
(Dalje.)
12. Zdrava telovadnica. Najzdravejša je tista telovadnica, ki m zidana od človeških rok, njen pod je zelena trata, njen strop obok neba. Kadarkoli vam je mogoče, telovadite zunaj in ne zapirajte se v telovadnice! Na mrzlem severu, na Švedskem. gradijo telovadnice, ki so vsaj z ene strani brez stene in v njih telovadijo tudi po zimi.
Toda tudi v naših telovadnicah se da marsikaj izpremeniti in izboljšati. Marsikaj stori lahko v tem oziru naraščaj. Pomnite sledeče:
1. -Prah je naš največji škodljivec — več pokvari, nego nam vaje koristijo. Zato ni telovadnica nikdar preveč snažna, nikdar dovolj prezračena. Sami lahko v tem oziru marsikaj storite.
2. Ne delaj v telovadnici takih vaj, ki dvigajo prah!
3. Uporabljaj blazine samo tam, kjer je res treba. Ne vlačite jih po tleh, ko jim menjate mesto, temveč nosite jih. Ne spuščajte jih na tla. da se ne dvigne oblak prahu, temveč polagajte jih na novi prostor.
4. Kokosove blazine spadajo kvečjemu pred telovadnico, da si vanje brišemo čevlje, ne pa v telovadnico.
5. Ne hodi v telovadnico s pocestno obutvijo!
6. Gospodarji društev naj določijo dneve za temeljito snaženje telovadnice, še bolj pogosto pa naj se snažijo blazine. Discipliniran naraščaj bo gotovo pri tem rad pomagal.
13. Postavitev telovadca k orodju. Ako stoji telovadec tako pri orodju, da je njegova ramenska os vzporedna z osjo orodja, tedaj pravimo. da stoji čelno. Ako je pa ramenska os pravokotna ali navpična na os orodja (ako tvori ramenska- os z orodno pravokoten križ), tedaj stoji bočno. Ako je ramenska os prečna na os orodja, tako da tvorita obe osi kot 45°. takrat stoji telovadec prečno pri orodju.
To poimenovanje je v veljavi še-le malo časa. Prej smo imenovali »bočno«, kar imenujemo sedaj čelno, sedanjo bočno postavitev pa smo imenovali »prečno«. Ker je sedanje poimenovanje lažje razumljivo in bolj naravno, si to ni težko zapomniti. Opozarjamo pa, da je bilo tudi v naši »Prednjaški šoli« doslej staro poimenovanje, odslej pa bomo uporabljali novo. Pazite torej na to, da ne bo zmešnjave!
14. Drog,
Vesa in izmene vese. Ožja naloga: obese v podkolenu in v nartih.
Iz vese stojno čelno s podprijemom naskokoma:
* 1. Obesa v d. podkolenu znotraj — obesa še v 1. nartu zunaj (z napeto 1. nogo odnožimo) — prejšnja obesa samo z d. — prevlek z 1. in seskok nazaj. — V obesi v podkolenu enonožno mora biti druga noga napeta, trup uleknjen, glava nazaj.
* 3. S podprijemom obesa v d. podkolenu znotraj — obesa še v 1. nartu zunaj — spustiti se z 1. roko in zasuk trupa v 1., tako da preidemo v veso v stran; križ uleknjen. glava nazaj, 1. roka navpično k tlom. oziroma oprta ob tla — itd., (to je poljuben zaključek vaje).
Vaje. pri katerih aktivno, t. j. z naporom svojih hrbtnih mišic, uleknemo križ, kakor pri ravnokar navedeni vaji, so jako važne za razvoj tistih mišic, ki tvorijo pogoj lepemu, ravnemu in pokončnemu držanju telesa. Zato jih v raznih oblikah, na raznih orodjih in pri prostih vajah izvajamo vsako telovadno uro. — Vaje, kjer se uleknjenje izvrši pasivno, so majhne telovadne vrednosti, n. pr. takozvano »gnezdo«, ležna vesa spredaj za rokama i. dr.
5.	S podprijemom obesa v nartih raznožno — vznosna vesa skrčno — prevlek in seskok nazaj.
* 6. Z dvoprijemom, 1. podprijem obesa v d. podkolenu zunaj, od spredaj. Pravzaprav je takšna obesa obesa zadaj, ker pri naskoku zasučemo nekoliko zadnjo stran telesa proti drogu in se potem šele od spredaj obesimo s podkolenom na drog.
Toči v zgoraj navedenih obesah. Ti toči so seveda mnogo težji nego navadne obese in večinoma primerni samo za večje naraščajnike, medtem ko so prej navedene obese dobre tudi za najnižjo stopnjo naraščaja.
* 1. Iz vzpore spredaj, 1. podorijem toč v 1. navzad z obeso v d. podkolenu, do vzpore spredaj. Začetkoma se zasučemo v 1. v bočno vzporo in prislonimo d. podkoleno k drogu; istočasno se nagibamo čez drog (v d.). Nato se obesimo s podkolenom za drog in z zamahom 1. nore zavrtimo v d.; proti koncu toča se spet razobesimo in povrnemo v začetno vzporo. (Prim. prejšnjo osebo 6.)
* 3. Precej težja vaja je isti toč, ponovljen dvakrat zaporedoma, ne da bi po prvem toču razobesili d. podkoleno in se zasukali spet v čelno vzporo.
*5. Toč naprej v obesi, kakor je navedena v prejšnjem odstavku pod 1. — Začnemo ga seveda iz seda: obesimo se še z 1. nartom, istočasno potegnemo d. nogo nazaj, pritisnemo (!) podkoleno k drogu in se vržemo naprej.
* 7. Ko gre prejšnji toč dobro, spozna telovadec kmalu, da mu oprijem z 1. roko ni potreben: Zato z 1. roko vzročimo in z njenim zamahom izvedemo zasuk okolu droga. V sedu moramo začeti toč s tem, da istočasno 1. obesimo 1. nart. 2. uleknemo križ in vzročimo (»se napravimo velike«) in 3. obesimo d. podkoleno.
9. Iz vzpore spredaj s podprijemom	toč naprej	z obeso	za	narte
raznožno. — Izmed tu navedenih točev	najtežji.	Glavno je,	da	pred
začetkom toča visoko dvignemo hrbet.
Toč pod 7. je zelo efektna vaja, toč pod 9. pa	je	primeren	samo za
izvežbane starejše naraščajnike.
»Humoristični« toči na drogu. — V tem odstavku navedeni toči nimajo sicer posebnega telovadnega pomena, zato ni priporočljivo, vaditi jih prepogostoma; toda prav dobro sredstvo so, ako hočemo včasih vzbuditi veselost v telovadnici — tudi to mora znati vaditelj.
V	vesi v podkolenu se lahko z eno ali pa z obema rokama oprimemo goleni obešene noge, tako da je drog obdan od ene strani od upognjene noge. na drugi od upognjene roke (oziroma obeh rok). V tej vesi se dado prav lahko izvajati toči naprej in nazaj. Začnemo najbolje iz seda. zamah pa si damo pri enonožnih obesah predvsem s prosto nogo. pri obenožnih pa z neznatnim gibom goleni in glave.
N. pr. iz seda čelno na d. nogi:
1. z oprijemom oberočno čez d. golen toč nazaj; — 2. toč naprej;
3. z opr. desnoročno čez d. golen, z 1. s podprijemom za drog toč nazaj;
4. toč naprej (z 1. nadprijem); — 5., 6. oprijem z 1. čez golen, z d. za drog.
Analogno izvajamo toče obenožno. Obe roki čez golen ali pa samo. ena; znotraj ali zunaj nog; naprej ali nazaj itd. Če sta roki znotraj, je najprimerneje, da se z njima oprime telovadec svojega čela; ta toč je naravnost grotesken — posebno, če telovadca na nizkem drogu so-telovadec poganja okrog.
O. FINCINGER:
Mali Sokolič.
Telovadna deklamacija za moško deco.
Besedilo je sestavljeno za posamezni-	Čepico	imam črnogorsko, (sname čepico
ka, izvaja pa sestavo lahko več dečkov	in	jo vihti po zraku)
skupaj. V tem primeru naj se besedilo po	a srce	v prsih gorko
potrebi premeni v množino. Prednjakom bije mi za domovino pa bo v tem slučaju dana naloga, da dose-	Ljubo,	drago, troedino!
žejo poleg telovadne skladnosti tudi besedno skladnost.	Poglejte me, kako sem krasen,
Deček priskače na pozorišče in de- ker imam rdečo srajco, (prime za srajčni klamira glasno, pa otroško naivno:	rokav)
To sem vam ptič,	kadar	pa dorastem,
jaz mali Sokolič!	imeti hočem telovadno majco!
Iz sirovega platna hlače, (se prikloni in potrese hlačnici) oj, kak veselo v njih se skače, (poskoči in se zavrti)
Sem! (odskoči na desno)
In tja! (odskoči nazaj na levo)
Naprej! (steče nekoliko korakov naprej) Nazaj! (se obrne in steče par korakov nazaj)
Ej, to za dečka res je raj! (Zakroži z rokami in veselo poskoči.)
Marsičesa še naučil sem se.
Poglejte! (spetna stoja priročiti)
Kako prijetno to gre.
Najprej začnem z levo na ena (izstopna stoja z levo) in nadaljujem z desno na dve, (izstopna stoja z desno) potem pa zopet z levo na ena (izstopna stoja z levo) in zopet z desno na dve (izstopna stoja z desno)
in tako dalje ena, dve, ena dve... (koraka naprej v krogu in šteje kakih 10 korakov, nakar nadaljuje):
To pa vedno tako naprej gre (še vedno koraka)
toliko časa, da »stoj!« .zagrmi povelje, in rrsk! (spetna stoja, priročiti) pa se obstoji.
Ali ne znam res stati »pozor«?
Če ukaže mi prednjak,
napravim »odmor«! (prednožna stoja z d.
ven, roki na križ)
Potem pa zopet »pozor«! (spetna stoja, priročiti)
Na levo obrat (Vn obrata na levo) in »čelom nazad«! (cel obrat v levo)
Na levo na pol! (V* obrata v levo)
In še malo, C/» obrata v levo) pa sem okol. (prednožna stoja z d. ven in se zasmeje).
Zdaj vam pa še proste vaje pokažem in videli boste, da znam in ne lažem! Glejte, tako, to-le bo šlo: (spetna stoja priročiti, pesti) ena (predročiti z d. p. p.)
in ena je dve. (predročiti z 1. p. p.)
Zdaj predročene so moje roke.
Na tri pa zamahnem
in stopim na stran, (odkoračna stoja z d., odročiti p. p.) pestnice izstegnem, (odpreti dlani in zasukati gor) na štiri počakam (drža) in mislim, kako v bodoče pregibal bom svoje telo.
Pred eno »in« štejem, (»in« vzročiti p. p.
prsti stegnjeni) že brž vzročim,
na »eno« se obrnem, (V2 obr. v 1. zanož-na stoja z d. in spojeno poklek na d. koleno, drža z rokami) poklek naredim.
Na »dve« pa počakam, se malo oddahnem, (drža) zato pa na »tri«
v odročenje mahnem, (odročiti, prsti stegnjeni, hrbta naprej)
Na »štiri« počakam kakor poprej, (drža)
Na »eno« vstanem in roki naprej, (vzravnava v zanožno stojo z d. predročiti p. p.)
na »dve« še izstopim z desno nogo (izstopna stoja z d. — zaročno skrčiti) in skrčeni roki imam pod ramo.
Na »tri« in »štiri« se zopet počiva, (drža) Na »eno« obrat je, s kolenom odriva (V* obr. v 1., odgib z 1., suniti v odročenje dol, prsti stegnjeni, hrbta naprej) se v stran, in roke poševno mi doli vise.
Na »dve« in na »tri«
pa na »štiri« tudi (2., 3., 4. drža)
se spet postoji,
da preveč se ne utrudim.
Zato pa na »eno« vzravnam se lepo, z rokami zakrožim,
le glejte — tako! (vzravnava na I. s prisunom d. spetna stoja — s čelnimi krogi dol priročiti).
Na »dve« se obrnem (‘/a obr. v 1. v zanožno stojo z d. — predročiti. prsti stegneni, p. p.)
prav hitro na stran in roki obenem predročeni imam.
Na »tri« je že konec,
zato pa v »pozor«! (s prisunom d. spet-na stoja — priročiti)
Na štiri napravim
vam zopet »odmor«! (prednožna stoja z d. ven — roki na križ)
Ko pa je vaja (po krjttkem odmoru se sestava še trikrat ponovi samo na štetje brez besedila) enkrat gotova, začnemo jo vaditi zopet iznova.
Ali ste videli, kakšen sem ptič, kako se postavi vaš mali Sokolič?
Pa nisem pokazal še vsega, kar vem! Nekaj za drugič prihraniti smem. Prihodnjič pokažem, kako konja zajašem, ročke vzdigujem, čez vrvco skačem. Takrat pa napravim vam zopet zabavo, za danes pa kličem krepko: Zdrav! Zdravo!
Riječi i skladba AUGUSTA GOSTINČARA.
Naraštajska pesma Sokolstva.
i
m
(mo
S
цљ
Ш
m
s
frnfr
Ju -go-slo-ven - ski Stre-pe ku-mi - ri
ti—K»-
li л
— w. .1 %• p	P'
So-ko -li o - ho - Ii
* џ 9 i
i na-ma is-pu-ni se slo - bo-de o-sva-nu-o
dan.
Rop-stvo je kle - to mi - nu - lo, do - šo je sve - ča - ni
Fft=?=		-fr-		' -f	Ц:		1 ч ,ч-	—f*	-fr-		N—F1		
Ф	b	p—					T-{-f	C p	Wi	Kf-a-		t=f=	M
Sun-ce je prav-de si - nu-lo, Ju-go - slo-ven-ski o - ri se glas, oj glas!
Stoljeća bjasmo robovi Obljevaše nas krvi mlaz; Naših dedova grobovi, Utonuše u dubok jaz!
Ropstvo i t. d.
Slobodu sada imamo Jedinstvom učvrstimo nju;
Hrvat, Slovenac i Srbin Rođena brata jesu tri.
Zdravljem i snagom odgojmo Celice Sokolstva Da nam slobodom večito Jugoslovenski ori se glas. Zdravo! Zdravo!
O?**
РАД БАЊАЛУЧКОГ НАРАШТАЈА.
Приликом жупске годишње скупштипс одржане 15. фебруара о. г. приредило je Соколско Друштво у Бањој Лупи »Сокол-ско вече«. Програм се еастојао из певаља, декламација и вежби нараштаја. Сре тач-ке програма изведене су врло лепо, a на-рочито вежба женског нараштаја »Декетка«. Одрасли мушки нараштај својим вежбама на развоју управо je изненадио 1'\блику. — Ово je већ трећи наступ бањалучког друштва у последњих 10 месепи. на ко-јнма je нараштај показао управо г.амернр успехе. Он je својим радом и вежбама освојио бањалучку публику, a кслико je то деловало на омладину види се из тога, што се je број нараштаја у задиих 4—S месеци потростручио. Буде ли међу њима и даље воље за рад и соколске свести — бањалучко друштво имаће сигурнз лепу будућност.
Браћо и сестре — напред!	П.
Proljetno posijelo Sokolskog društva u Valpovu.
Nastupilo je proljeće! Poslije duge i oštre zime jedva smo ga dočekali, da možemo širom otvoriti vrata i prozore naše male Sokolane, u kojoj smo morali skučeni svu zimu proboraviti. »... Otvaram je suncu, da me plam prožeže, da me mine tama«, kliknusmo s našim pjesnikom Nazorom. Izidosmo na dvor, gdje su voćke već stale pupati d cvjetati, da priredimo svečani doček Proljeću što eto ulazi u naša srca. Za tu simboličnu'svečanost nismo mogli izabrati zgodniji dan nego Cvjet-■ nu nedjelju.
Toga je dana (13. aprila) popoldne priredilo naše društvo jedno posijelo na svom ljetnom vježbalištu. U zakazani čas, kada je trebalo rasporedom početi, iznenadi nas kratka proljetna kiša, no koja je, ipak pomiješana zracima proljetnog sunca, doskora prestala, tako da su mogli dječaci otvoriti posijelo Kuščerovim vježbama za djecu. — Poslije njih su djevojčice izvele ritmičke vježbe sestre Gruborove pjevajući napjeve iz Mokranjčeve II. Rukoveti. — Jedan odio ženskog naraštaja izvodio je neke vježbe na brvnu: no to je bila dosta slaba točka, jer vježbačice nisu naučile potpuno zadnji skupinski sastav. Drugom prilikom treba to popraviti! — Naraštaje! su vježbali dva sastava Vranovih vježbi batinama. Premda su te vježbe još dovoljno dobro rađene, nisu došle sasvim do izražaja, jer u tom odelenju brojno prevladavaju oni manji dječaci još nedovoljno razvita tijela. A da ljepota ovih borilačkih vježbi dođe do potpunog izražaja, trebalo bi da ih izvode baš vježbači već razvijenijeg tijela I snažnijih, zaobljenih kretnja, dakle momčići od 16. godina dalje. No marljivim polaskom vježbi i dobrom metodom prednjaka mogu se još i ovi dječaci- dobro razviti. — Članovi' su izveli par sastava Šulceovih prostih vježbi Sokola. Ovaj je nastup sa točnom i oštrom izvedbom ovih teških vježbi bio najbolji dio rasporeda. — Još su vježbali naraštajci na konju bez hvataljki i jedan odio dječaka na penjalima. — Ženski nara-štajski pjevački zbor otpjevao je »Moju zvijezdu« od Smetane. Na taj smo način
htjeli da se i mi odužimo sjeni velikog češkog glazbenika Bedficha Smetane, čiju stogodišnjicu rođenja slavi danas sav slavenski kulturni svijet. — Raspored je završen vježbama jednog odjela članova na preči, koje su pobudile opće zanimanje i odobravanje kod gostiju.
I tako smo Sokoli proslavili naš Dan Proljeća.
No držimo da je nužno ovdje još nešto primijetiti. Dok je prednjački zbor ovom prilikom svoju dužnost izvršio, pitali smo se, a gdje je ostalo društveno starješin-stvo? Goste nije baš nitko pozdravio, ni sokolskog domaćine nismo vidjeli. Zar naša sokolska omladina nije s te strane zaslužila veću pažnju? Drugi puta treba nastojati, da se to ne dogodi!
Mladinska akademija Sokolskega društva v Mariboru, ki se je vršila dne 22. marca zvečer ter se je ponovila 23. marca popoldan, je pokazala, da se naš sokolski podmladek polno zaveda naloge, za katero se pripravlja. Pestri spored je obsegal 13 telovadnih točk, ki so prekašale druga drugo; poleg tega 4 točke, ki so dokazale, da vidi tudi najmlajša generacija Sokolstva v svoji organizaciji več nego le telovadbo, da ima marveč tudi emi-netno kulturno misijo. Na novo nas je iz-nenadil pod vodstvom br. Šušteršiča stoječi naraščajski orkester, ki je kljub kratkemu času, kar obstoji, dosegel že zelo lep uspeh. Da imamo med svojo mladino naraščajnice, ki obetajo postat; umetnice v petju in na goslih, je le najboljša nada za sokolsko bodočnost. V telovadnih točkah si mogel opaziti stopnjevanje od točke do točke. Vzradostila te je nežna ženska dečica z vajicami s solnčniki, kakor mali »kovači«, oboji spremljajoč svoje ritmične gibe s petjem. Dečki od 10.—14. leta so bili že pravi Sokoli, ne več Sokolići, s svojimi precizno izvajanimi sestavami; ljubke so bile tudi dekliče enake starosti s kolebnicami. O vrlinah starejših oddelkov, kdo bi jih našteval posamič! Tu si videl devetko naraščajnic 16.—18. let, petko naraščajnic 14.—16. let, rajalni boks naraščajnikov 16.—18. let, dvakrat lične skupine naraščajnikov 14.—16. in posebej
trgovsko-obrtnega moškega naraščaja (14. do 18. let) in vaje na gredi trg. obrtnega ženskega naraščaja (14.—18. let); vse to je zadovoljevalo oko tudi gourmanda v telovadbi in s tem je povedano vse. Orodna telovadba je doprinesla dokaz, da se goji sistematično in v pravi smeri in meri za mladino, moška mlajša leta več v vesi, starejša že s prehodom k opori in tezanju, pri dekletih z ozirom na fiziološke svojine ženskega telesa. — Kar je delalo prijeten vtis, je bilo tudi to, da so bile vse sestave lastno delo prednjakov, ki so vodili oddelke, in si videl v vsaki točki originalno noviteto; še celo godba je bila za eno sestavo samorastla. — Ko smo po končanem sporedu, ki je šel naprej s sokolsko točnostjo — oddelek ven, drugi notri —, zapuščali dvorano Nar. doma, smo si rekli: Samo tako naprej in za mariborsko Sokolstvo se ni bati!
M. K—ć.
Nove knjige.
Belokranjske otroške pesmi nabral Božo Račič, učitelj v Adlešičih. Založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Cena 8 Din. — Zbirka obsega 42 drobnih pesmic za mladino. Nabrane so med Belo-kranjai in zapisane tako, kakor jih govori ondotno ljudstvo. Ker je vmes mnogo izrazov, ki nam niso znani, zato je nabira-telj dodal koncem knjige kratek tolmač, ki razjasnuje manj znane izraze. Mladina bo pesmice rada čitala pa tudi deklamirala, ker jako lepo zvenijo. Priporočamo knjižico, ki ima tudi nekaj sličic, za naraščaj-ske knjižnice.
A. M. Slomšek: Izbrani spisi za mladino. Priredila Fr. Erjavec in P. Flere. Z risbami okrasil Maksim Gaspari. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna. Cena 56 dinarjev.
V zbirki »Slovenski pesniki in pisatelji« je izšla obsežna knjiga Slomškovih izbranih spisov za mladino. Poleg Slomškovega životopisa vsebuje knjiga lepo število pesmi, pripovednih in poučnih spisov ter spisov nabožne vsebine. Ob koncu knjige je tolmač, ki pojasnuje vsebino. Knjigo bodo z užitkom čitali poleg mladine tudi odrasli.