POMLADNI  SPEV
Severin   Šali
Večer te objemlje, studenec svetlobe usiha.
Zemlja ti rodna, Zemlja ljubljena moja!
S tvojih polj sapa me preletela je tiha,
tvoje vode drhtijo v utripih zvezdnega soja.
Mesec vzcvetel je, začaral gore in globeli,
griči pod mano so bele meglice razpeli,
da spijo v zavetju ko plahe ovčice na paši...
Pomlad je! Zdaj viri krvi    in sokov se budijo,
vsi grmi že tlijo in popje je v cvetu,
zdaj globlje oči se potapljajo v svetu;
Zemlja, jaz pojem: pomlad je v deželi tej naši!
O, Zemlja, pomlad je! Ze vrbe potoke zlatijo in sonce ogreba nas z zlato kopačo in lastovka vrača se v pesem domačo in čiste daljave nam sanje iskrijo ...
Kakor dekletu zapel bi ti pesem ljubezni.
Zemlja ti rodna, Zemlja ljubljena moja!
Pesem bučečo, ki poje vihar jo nad brezni,
pesem poljubov, himno strasti in opoja,
in pesem, ki sonce jo trosi na polje,
in pesem, ki v cvetu rodi jo skalovje,
in pesem, ki srca jo naša zorijo.
Saj moja si. Zemlja ti rodna, jaz tvoj
in ognjišče eno imava; naj grem kamor koli,
pogled me tvoj išče, kot moje oči
te zro vsepovsodi. Bližine
so v srcu, so v misli. Spomine    '
iste imava. Ti prst si, jaz sem drevo,
korenine mi s sokom napajaš. Od tvoje jasnine
je v meni svetlo. Te jemljem, čista ostajaš
ko ta pomlad, ta večer, ko te sanje,
ki se objeta pogrezava vanje...
O, Zemlja, zapojva! Zdaj trte brsti jo,
stvari so nemirne ko ptička, ko gnezdo si vije;
telo pomlajeno v lepoti in strasti ti sije.
393
po kruhu, po sadju, po grozdju
ti brazde odprte dišijo,
vsa si v zelenju ko pastirica na paši.
Cuj — piščalke v grmovju pojo,
čuj — potoki iz nedri ti vro,
čuj — glasovi se v pesem tko:
Pomlad, pomlad spet v deželi je naši!.
394