Razsajanje denarja ali kapitala v liberalni dobi. Največja zapreka rešitvi socijalnega prasanja je grdobno razsajanie denarja ali kapitala. Vsled tega postaja razloček med iibogimi in bogatimi čedalje večji pa tudi siditniši in nevarniši. Srd in zavid sirornakov se pa večjidel kaže nasproti posestnikom nepregibnib reči, orodja in trgovinskega blaga, t. j. nasproti posestnikom zemljišč, proti fabrikantom in trgovcem. Zakaj? No, zato, ker jih ta kapital najbolj v oči bode; ta kapital vidijo pred seboj ter svojo popolno odvisnost od njega ppoznavajo. Toda je še drug kapital, kateri ni tako vidljiv, ki se ne da lebko pie.Hi. ki pa vendar na vse vrste sedanjega prebivalstva strabovito teži in jih kakor najbujša mora tlači. Stvar zasluži, da njo premislimo, in v ta namen je potrebno, da nekoliko pogledaino na novošegno denarstveno gospodarstvo. Oi, in ta pogled ni vesel; V8aj se nam že po prvem in površnem pogledu ves 8vet mora zazdeti, kakor da bi bil podoben velikanskej ječi, natlačenej z saminii dolžniki. Kapital, ki v liberalni dobi brez mere, brez nieje in sraraa razsaja, to je deuar tistib Ijudi, ki držijo dolžna pisrua v svojih rokab iu za izposojene peneze obresti ali činže pobirajo. Denar je postal blago in neomejeno baraotanje ž njiin je značivno znamenje liberalae dnbe. Kapital na izposojila naložen in z obresti ali čiuži krDiljen, zapoveduje sedaj in njegovo posilstvo je najbolj zakrivilo nevarne razmere siromakov do bogatašev. iarndivši nara denar.stveno raboto ali tlako. Kajti dolžniki plačnjoči obresti morajo za upnike delati in skrbeti pogosto bujše, kakor nekdaj za sroje grajščake. Eapital, ki obresti vleče, je sedaj v Evropi že strahovito narastel in se čedalje bolj kupiči v orijaškib razmerah. Ves ta kapital se da razdeliti v 3 skupine. 1. V prvo skupino postavljamo javna posojila: državna, deželna in srenjska. Evropske države 80 vse zadolžene in jih posnemajo prav marljivo tudi po8aruezae dežele. okraji, mesta in srenje, najetnajo posojila, delajo dolgove in nalagajo davkoplačilcem vedno več stroškov za javne obiesti ali činže. Ova javna posojila imajo namreč to posebnost, da se upnikom, t. j. tistim, kateri imajo dolžna pisnia v rokab. obresti izplačujejo iz davkarijskib dobodkov. Evropske države skup imajo takih dolgov: 35.000,000 000 goldinarjev in za  činž skrbijo vsako leto davkeplačilci. Strabovito veliko milijonov morajo tako sleherno leto vsipati v vedoo večje žepe kapitali*tov. Začetnik temn grozuprjau denarstvenemu razdjanju bil je ab solutizem, liberalna doba je prve dolgove podedovala in jih pošteno pomnožuje, Nikder pa si ne prizadevajo resnobno, da bi strahovito butaro javnih dolgov polajšali in jib zmanjšali; niti na Angleškem, kder je vendar narodno bogastvo neiz merno narastlo. ne mislijo na to. Tudi ni verjetno, da bi se evropski državniki skoro povrnili k bolj pametnemu gospodarjenju. Edino le, če jim ne bo nibče več kaj posoditi hotel, je mogoče, da odložijo svojo ti moglavost, po kateri sedaj za pokritje rednih ajtroškov nalagajo dače, za izredne padolgove delajo. Novošegni državniki tukaj ne mislijo tako, kakor pametni za>ebni gospodarji, ki si v boljiih letih prizadevljejo pribraniti nekoliko denarjev kot reservo, da jo zamorejo v nesreči in sili porabiti. Tako ne misiijo liberalni državniki, tnarveč veljajo tisti izmed njib za posebno pobrisane, ki dolgove delajo, preden jiin je denarjev treba. Državni dolgovi evropskih držav tedaj nikakor ne pojemajo, marveč naraščajo in napredujejo vsako leto v vedno večjib razmerah: od 1. 1848— 1854 poprek za 202 milijonov, od 1. 1855—1860 za 502 milijona, od 1. 1861 — 1873, t.j. v liberalni dobi pa za 2025 milijoaov vsako leto. Iz teh številk pa labko vsak pametnjak previdi, da voz evropskega državnega gospodarstva naglo biti nazdol. Prej ali slej mora vsaka država obtičati v kridi ter priti na kant. Nekatere države bodo krido napravile po malem, te pa te nekaj; drage bodo ga pa storile temeljito in na enkrat, kakor na primer srčen gospod svojemu paovi garjevi rep odseka z enim mahom. Menje srčni in bolj milost- Ijivi gospodje ga pa psetu rajši po koaib odščipavljejo, misleči, da jim "tako pes menje bolečin trpi. Sicer je pa naposled vse eno: pes zgubi svoj rep. Da morajo nasledki velikanskih ovib dolgov neizmerno žalostni biti za državine podložnike, to si lebko sedaj vsak sam domisli. Podobni 80 tistim nasledkom, katere opazujemo pri podjarmljenih narodib, ki morajo svojim premagavcem plačevati silne, tlačilne in pogubne davke. Kajti enako silDe, tlačilne in pogubne so tudi obresti, katere je zadolžena država prisiljena redno plaeevati kapitalistom, ki so njej vendar le enkrat iu primerouia malo kapitala položili na porabo. To je res davek, ki pridelovalno piebivalstvo izsesava, državo od kapitalistov odvisao dela, jo v najvažniaih zadevab vedno moti ter njej iz polnjevanje najsvetejših nalog pači ali ovira. 3. Drugej kapitaljskej skupini prištevamo denar raznib bank, potem denar privatnib oseb, ki ž njim na borzi igrajo, ali ž njim mesetarijo in baraatajo, in naposled kapital nacijoualaib bank, ki smejo bankovce izdajati. Vsi ti denarstveni zavodi iiuajo ta poglavitni nainen, da denarje proti mogoče veli kim obrestim izposujejo, ali pa ljudetB do posojil pomagajo proti mogoee velikim niešetninam (piovizijatu) za svoje meaetarstvo. 3. V tretjo kapitalsko skupino postavljamo naposled denar, kateri je pri raznih obrtnijskih, kcpčijskib in prometskib zavodib vplačan ia vložen na delnice ali akcije. Ti zavodi imajo tiste slabe lastnosti, kakor bankfi, bankirske hiše, borze, banke za izdavanje bankovcev itd. Skoro vse naše železnice, rudokopstvo, brodaiistvo in kupčija, so utemcljene na deluice ali akcije. D.uga ia tretja kapitalska skupina pobrala je in nakupičila neizmerno veliko denarjev in je torej njani naraščaj in upljiv, po atevilkah razjaanjen, jako zanimiv pa tudi podučljiv. (Konec prib.)