Kazalo                                ^^^^^^^^H
NAŠI LJUDJEIN NJIHOVA DELA             2. stran         I
SPOMINI ŽIVIJO                                        3. stran         I
IZ ŠOLSKIH KLOPI                                                       I
IN DELOVNIH MEST                              5. stran         I
Onstran Karavank                                                 |
(Koroškemu Heimatdienstu)                                                I
TAMKAJ OSNTRAN KARAVANK                                     I
ŽIVE POKRVI BRATJE                                                    I
NAŠEGARODU,SLOVENCI!                                             !
Bl RADI JIHPREŠTEVALI? KOT ZA HiTLERJA GOJITE DA NAŠE ZEMLJE APETITE.
NAJ JASNO VAM BO TO:
KO 45. ZAPUJ5ČALI NAšO STE ZEIVLJO,
TUDI ODVAŠIH HORD IZMUČENO,
KO POT DOMOV KAZALA VAM JE PARTIZANSKA ROKA
BILI STE NEBOGLJENI HUJE OD OTROKA.
VAM KLIČEMO SEDAJ:                                               'ij
ROKEPROČODNAŠIH LJUDI!                    .                      I
NAJVASSPOMNIMO:TEDAJ!                                          I
KONAMJEŠLOZABITIJE ALI NE BITI                         | SMO ZNALI SVOBODO BRANITI!
KOTVŠOLI URAZGODOVINE -
NEDOLGOJETEGA-                                                       ¦
NAM GOVORI, DASLABOSLEJKOPREJPREMINE,       |
ZAPOMNITESI: PROČSKOMINE!                                    1
KERTAMKAJ ONSTRAN KARAVANK ŽIVEPOKRVI BRATJE NAŠEGA RODU!
ZAAPETITE,
Kl JIH DO NJIHGOJITE,                                                  .
PA VZGODOVINOSEOZRITE.                                       1
GORJAN           I
Saturnus          I
NASA SKUPNOST - 25. MAj
Umetni&a  priloga.  Ureja komislja  pri   uredniškem odboru Nsfe, zanjo odgovarja Marjan Moškrič.
V                        1n<                     ......'n .      .      .              -      .                          -^
NAŠI LJUDJE IN NJIHOVA DELA
MIROSLAV KOKOLJ se je rodil leta 1906 v Benkovcu pri Zadru. V osnovno šolo in na učiteljišče je hodil v Ljubljani in leta 1925 diplomiral. Učiteljeval je v več krajih na Štajerskem, Koroškem inv Prekmurju, zadnjih deset let pred 2. svetovno vojno na meščanski šoli v Dolnji Lendavi. Od tu je bil ob madžarski okupaciji izgnan. Živel je v Ljubljani, bil vmes zaprt, po osvoboditvi pa prek Murske Sobote, Sevnice in Litije, kjer povsod je bil ravnatelj gimnazije, prišel leta 1954 v Polje, prav tako za ravnatelja, kjer je ostal po reformi osnovnega šolstva do upokojitve leta 1967.
Kakor se je ob svojem praktičnem pedagoškem delu posvečal tudi druž-beni problematiki krajev, v katerih je delal, tako je to začel delati tudi v Polju takoj, ko se je naselil v njem. Plod tega sta med drugim deli Sto let šole v Polju in Občina Ljubljana-Polje. Sodelovanje v Zborniku Moste-Polje 1965 pa je že napovedovalo njegovo največje dosedanje delo VEVŠKI PAPIRNI-ČARJI v boju za svoje pravice 1842-1945 (izšlo teta 1970).
Od tedaj se bolj posveča svojim mladostnim temam, predvsem Prekmurju in Prekmurcem.
Za naše bralce smo izbrali odlomek iz poglavja Vevških papirničarjev z naslovom
VEVŠKI PAPIRNIČARJI
Stavka 1936-1937
IZBRUH STAVKE
Nepopustljivo ravnateljevo vedenje je dalo povod delavcem, ki so bili že do kra-ja nezadovoljni, da je še ta dan popoldne ob dveh, ko bi moralazačeti delati druga izmena, izbruhnila protestna stavka. Na-mesto na delovna mesta so odšli pred to-varno in se takoj odločili za stavko.
Izvolili so stavkovni odbor, sestavljen iz zastopnikov vseh delavskih organizacij, predsednik odbora pa je bil Polde Tom-šič, delavec iz Spodnjega Kašlja, komu-nist.
Uprava je nabila pred vhodom razglas, da bo brez odloga in brez odpovedi od-pustila vsakogar, ki se ne bo javil na delo 22. decembra, zaslgžek in delavsko knji-žico stavkajočega pa bo poslala na občin-ski urad.
Stavkovni odbor se ni ustrašil odgo-vora delodajalcev.
ZAHTEVE DELAVSTVA Strokovna skupina papirniškega delav-stva in Splošna delavska zveza sta nasled-nji dan, 15. decembra, predložili v imenu vsega delavstva svoje zahteve. Terjali so:
1.  odpuščenim, nad 60 let starim de-lavcem in delavkam, naj da podjetje pri-merno   starostno   rento   in   naj   zaposli predvsem svojce socialno šibkejših;
2.  mezde delavstva naj bodo enake ka-kor pred 1. decembrom, določene vrste delavcev naj bodo prj tem postavljene na višje kategorije;
3.  akordne postavke naj se določajo s 50-odstotnim pribitkom na mezdo;
4.  premijske postavke naj se določijo sporazumno  z   osebjem,   najmanjši pri-bitek naj znaša 20 odstotkov;
5.  delavstvu je treba ustvariti v vseh obratih znosne delovne pogoje; kjer je potrebno nekatere delavce prestaviti, naj se to stori le, Če se dokaže njihova ne-sposobnost;
6.  uprava naj  prizna vsem delavcem dopuste tako, kakor so jih predlagali pri sklepanju osnutka o sporazumu;
7.   prispevki   podjetja  za  pokojninski sklad  naj  bodo sorazmerni prispevkom delavstva;
8. uprava ne sme izvajati posledic nad posamezniki zaradi stavke, pač pa naj sprejme spet vse delavce na delo.
Predložili so še zahtevo, kolikšne naj bodo mezde.
Uprava podjetja je odločno zavrnila delavske zahteve in vztrajala pri svojih sklepih, da se morajo mezde v novi kolek-tivni pogodbi znižati in da bo razmestitev osebja v prenovljeni tovarni takšna, kakršno si je sama zamislila in jo izvršila že pred sporom.
GORIČANESE PRIDRUŽIJOVEVČAM
Nad 150 papirničarjev v Goričanah je od vsega začetka nerazdelno soglašalo s stavkajočimi na Vevčah, vendar niso za-čeli stavkati hkrati z Vevčani, za kar naj bi imeli tehtne razloge.
Brž ko se je začela stavka na Vevčah, je uprava papirnice odpovedala delavstvu v Goričanah, in sicer v zakonitem štiri-najstdnevnem roku.
Upravni svet papirnice je namreč že pred odpovedjo kolektivne pogodbe do vrha založil svoja skladišča v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu; nakopičil je v njih 120 vagonov papirja. Menil je, da si je s tem ustvaril ugoden položaj, da ga delav-stvo na Vevčah in v Goričanah ne bo moglo omajati. Zato si ni dovolil le od-klanjanja vseh pogajanj, marveč tudi iz-zivanja in grobosti do vsega delavstva.
Dne 28. decembra so v Goričanah de-laii zadnjikrat; odtlej je stavkalo 600 pa-pirničarjev.
V MEDVODAH SOLIDARNI S STAVKAJOČIMI NA VEVČAH
Dne 19. januarja so strokovne organi-zacije v Medvodah sklicale javno zborova-nje, na katerem je delavstvo obratov Med-vode in Goričane izrazilo solidarnost z vevškimi delavci. Sprejelo je resolucijo in jo naslovilo na Združene papirnice ter hkrati z njo seznanilo inšpektorat dela. Resolucija je navajala:
1. Ugotavljamo, da so zahteve obrata Vevče, podane 15. decembra t. I. Združe-nim papirnicam Vevče, Medvode, Gori-čane, popolnoma upravičene. Izjavljamo, da se s temi zahtevami strinjamo tudi mi.
2.   Izražamo željo, naj se na podlagi predloženih zahtev vevškega delavstva v najkrajšem  času   sklene kolektivna po-godba, veljavna za vse obrate Združenih papirnic. K razpravi za to pogodbo naj se pritegnejo tudi naši zaupniki in zastop-niki strokovnih organizacij.
3.  Ker nas je podjetje izprlo, smatra-mo, da so s tem delovni pogoji, na katere smo s podpisom pristali, od strani samega podjetja razveljavljeni.
4.  Pristojno  inšpekcijo dela  smo za-prosili, naj zastavi vse sile, da se ta spor reši v prilog delavstva in čimprej sklene sporazum v obliki kolektivne pogodbe.
PODPIS KOLEKTIVNE POGODBE IN KONECSTAVKE
V nedeljo, 28. februarja je sledilo de-lavsko zborovanje na Vevčah. Čeprav je dolgotrajna stavka izčrpala delavce že do skrajnih meja, so se odločili, da na po-nudene predloge podjetja ne pristanejo, ker je uprava umaknila dopuste in pre-skrbo reducirancem; pač pa so izjavili, naj delegacija v celoti uveljavi svoje zahte-
Že naslednji dan, 1. marca, je prišlo do ponovnih pogajanj. Predstavniki podjetja so pristali, da bi ponudene mezde zaokro-žili navzgor, kar bi zneslo pol odstotka v prid delavstva. Poleg tega so delavcem priznali še razne manjše ugodnosti, in sicer:
—  tridnevni   plačan   dopust   na  leto, niso pa pristali, da bi se dopusti zvišali;
—  premijski način dela, ki je prinašal večjo mezdo, so razširili še na satinažni oddelek, ki je prej delal na akordni način; čeprav   so  bili  akordni   delavci   spričo nizkih mezd in posebnega fizičnega na-pora najslabše plačani, se je podjetje od-ločno  uprlo  zahtevi   po  zvišanju  urne mezde za akordante (okoli 4 dinarje na uro), češ da je tak sistem na Vevčah že od nekdaj v navadi;
—  reduciranim, nad 60 let starim de-lavcem in delavkam so priznali minimal-no  starostno podporo v višini 5,40 do 13,40 dinarja na dan;
—  pri ,,holandcih", kjer je nastal po-vod za stavko, so uveljavili stanje pred 30. novembrom 1936, a odstavljeni ,,ho landski" mlinar bi se lahko vrnil na svoje delovno mesto;
—   uprava Združenih papirnic se je od-povedala   sankcijam   zoper   posamezne stavkajoče delavce in se je obvezala, da zaradi stavke ne bo nikogar preganjala ali odpustila.
Predsedniki podjetja so zahtevali pod-pis pogodbe do 3. marca. Delavska dele-gacija je 2. marca spet poročala delavske-mu kolektivu, a 3. marca so se vse stro-kovne organizacije v obratih Vevče in Goričane podpisale kolektivno pogodbo. Določili so, da je za leto dni neodpoved-Ijiva in se sama podaljša, če se dva meseca pred potekom roka ne odpovedo.
Stavka se je končala.
To je bila sedma in poslednja stavka , vevških papirničarjev. Trajala je od 14. decembra 1936 do 8. marca 1937, štiriin-osemdeset dni. V stavki se je uresničila politična misel komunistov, da je treba ustvarjati politično enotnost med delavci kot jedrom delovnih množic; zato uspeh vevških papirničarjev ni bil samo njihov, temveč je dvignil borbeno zavest vsega delovnega Ijudstva bližnje in širše okolice.
SPOMINI ZIVIJO
Ko je novembra 1960. leta tovarišica Zora Stariha po-močnica ravnatelja osnovne šole Vide Pregarc v Mostah, odhajala v pokoj, so njeni šolski tovariši in člani šolskega odbora ob slovesu zapisali v tedanjem občinskem glasilu Moščanska skupnost med drugim tudi tole: ,,Menda v - vsej občini ni človeka, ki bi je ne poznal, vsaj tisti, ki so kakorkoli živeli s šolo. Vsi, ki smo z njo najtesneje so-delovali, jo bomo ohranili v lepem spominu. Zakaj? Bila je osebnost! Mnogo je Ijudi, osebnosti pa ne veliko. Tako sta jo napravila njena nesebična požrtvovalnost in ne-izmerna pravičnost." To so odlike človeka, so sad njego-vega življenja in dela.
Boj slovenske učiteljice za našo besedo
Zora je bila iz napredne slovenske dru-žine iz Solkana na Primorskem. Ko so se po svetu zaključevale mrzlične priprave na prvo svetovno vojno, se je oče Stariha zbal za svojo družino. Zbal se je grozeče-ga navala italijanskega fašizma. Takrat je namreč služboval na železniški postaji v Kanalu pri Gorici. Za ženo in tri otroke je našel drugi dom v Črnomlju. Po sed-mih letih pa so se preselili v Kočevje.
V teh krajih je Zora s svojim bratom in sestro našla med vrstniki novo druščino s katero je rastla in se spoprijateljila. Osnovno šolo je končala v Črnomlju, štirirazredno meščansko v Kočevju, uči-teljiščč pa v Mariboru. Še iz šolskih let je Zora imela rada telovadbo, zato je zaha-jala med člane sokolskega društva v Ko-čevju. Tam je spoznala številne napred-njake, ki so v tej društveni dejavnosti bili boij za slovensko kulturo. Kočevski kul-turbundovci so razpredli številne oblike vsiljevanja svojega nacističnega delovanja na slovenskih tleh. Iz nemškega rajha so v kovčkih prinašali propagandno literaturo. Razdeljevali so jo po mestu in vaseh in celo zunaj kočevskega območja. Vsilje-vali so tudi dvojezične napise na trgovi-nah, obrtnih lokalih in drugih javnih zgradbah. Pogosto so morali lastniki teh lokalov čistiti in popravljati nemške na-pise, ker so jih v nočeh premazali sloven-ski napredni mladinci. Kljub raznim pri-tiskom in delovanju ,,kulturbunda" ter petokolorrašov iz vrst slovenskih bogata-šev gerrnanizacija Slovencev ni uspela.
Zori se ni bilo težko predeliti, kje je njeno mesto, saj je zaradi pritiska italijan-skih fašistov bežala iz rodnega kraja. Pri-družila se je slovenskemu Prosvetnemu dmštvu. To so vodili napredni učitelji, Zora je bila tajnica ter članica pevskega zbora, ki je s slovensko pesmijo žel velike uspehe.
Zora Stariha je nastopila prvo službeno mesto učiteljice v Kočevju, torej v doma-čem kraju. Vsa se je posvetila mladini, ne samo v šoii, temveč tudi v svojem pro-stem času. Organizirala je izlete v naravo, mlade seznanjala s slovensko zgodovino in kulturnimi vrednotami teh krajev. Vključevala jih je v vrste sokolskega dru-štva, kjer je tudi sama poučevala. Bila je zelo dobra pedagoginja, vestna, delovna
in poštena, zato je uživala velik ugled in spoštovanje med šolsko mladino in nje-nimi starši. Za nemško govoreče starše in tedanje politike pa je bila preveč zavedna Slovenka, ker je delovala v naprednih društvih in se izogibala cerkve in krogom okrog nje. Zaradi teh ,,nepravilnosti" so jo že po enoletnem službovanju v Kočev-ju, kazensko premestili na osnovo šolo v kraj Gederovci v okraju Murska Sobota. To je kraj, kjer so živeli v večini priseljeni madžarski kolonisti. Tu je bil nacistični vpliv še kot v Kočevju, kajti madžarski priseljenci so imeli močno oporo pri tam-kajšnjem vodilnem kleru. Zaradi moč-nega vpliva klera je bila zatrta tudi vsaka napredna društvena dejavnost, razen ne-katerih oblik verskih prireditev, ki so jih organizirali cerkveni krogi.
Za Zoro se je uresničil star slovenski pregovor - ,,Prišla je z dežja pod kap". V Gederovcih je poučevala pet let. S svo-jimi političnimi nazori ter nacionalno za-vestjo je bila tako v šoli kot zunaj nje zelo osamljens. Učitelji in šolski odbor ter Ijudje, ki so predstavljali lokalno oblast so bili izbrani iz klerikalnih vrst. Glede verske pripadnosti Zora ni bila za vzgled v tem kraju, saj edina ni hodila k verskim obredom. S tem se je zamerila domačemu kaplanu in dekanu iz Murske Sobote, ter članom šolskega odbora.
Kljub odlični pedagoški oceni in števil-nim pohvalam, ki jih je prejemala osebno in vodstvo šole od šolskih nadzornikov in okrajnih funkcionarjev za šolstvo iz Mur-ske Sobote, šolski odbor in domači ve-Ijaki njenega dela niso cenili. Še več. Pre-prečili so ji celo javni nastop, ki naj bi ga imela kot vzorna pedagoginja za učitelje iz širšega šolskega okoliša v Murski So-boti. Kmalu zatem so jo ovadili, da širi komunistične ideje, zato so ji nekega dne orožniki preiskali stanovanje, da bi našli komunistično literaturo. Kakšna sramota za tiste čase in tisti kraj!
,,S takim ravnanjetn so mi hoteli vzeti ugled ne samo pri domačem prebivalstvu, hoteli so me onemogočevati tudi pri šol-skih oblasteh, in jim dokazati, da sem ,,politično nezanesljiva? " se Zora z gren-kobo v srcu spominja tistih časov. ,,Moje napredno mišljenje, ki sem ga prenašala
na mladino in odrasle, so s tem močno zavrli."
Med njenim bivanjem v Bederovcih sta jo večkrat obiskala znana napredna uči-telja Kramberger in Poldka Kos, ki sta poučevala na eni izmed šol v Murski So-boti. Za klerikalne veljake sta bila nosilca komunističnih idej. Zori sta dejala moral-no oporo ter jo bodrila pri političnem delu.
Njeno službovanje v Gederovicah se je nagibalo že v peto leto, ko se je pričela druga svetovna vojna. Že prve dni kapitu-lacije Jugoslavije so se v šolo zatekli jugo-slovanski vojaki in v nekaj dneh izvedli prve sabotažne akcije. Minirali so tudi most čez Muro in tako preprečili nem-škim vojakom prehod čez reko. Nato so se umaknili iz vasi. Ko so prišli Nemci v vas, so takoj začeli streljati na šolo, mi-sleč, da so še vedno naši vojaki v njej. Ker ni bilo odziva na njihovo streljanje, so pridrvelivanjo in zasliševali Zoro o diver-zantih. Šola je nato postala kasarna ma-džarskih okupatorjev in tako je bilo ko-nec šolskega pouka.
Ves ta čas je Zora iskala priložnosti, da bi se umaknila iz tega kraja. Po mesecu dni se je napotila z vlakom v Ljubljano. Čeprav je bilo treba zaradi razdrte proge večkrat prestopiti, je v nekaj dneh do-potovala k staršem, ki so takrat stanovali v Slapničarjevi ul. 5 (sedaj Proletarska). Tedaj pa se je pričelo obdobje njenega sodelovanja v OF v Mostah. Zora je že po nekaj dneh bivanja doma našla zvezo z aktivisti OF Antonom Strnišo in njego-vim sinom Marjanom iz Slapničarjeve uli-ce. Po njunih navodilih se je najprej lotila pletenja nogavic in puloverjev za parti-zane ter se udeleževala akcij, ko so trosili letake ter pisali napise. Zora se spominja, da je na take akcije, ki so bile v večernih urah, odhajala iz stanovanja skoz okno v samih nogavicah, ker bi ponoči zbujala sum pri nezanesljivih sosedih. Kmalu je prevzela ulično blagajno OF, delala je kot obvežčevalka, raznašalka Poročevalca }n drvigo. Konec maja 1942. leta je za tova-rišem Francem Strletom prevzela sekre-tarstvo moščanskega kvartnega odbora OF. Tedaj se je njeno aktivistično delova-nje še povečalo. Na širšem območju je opravljala naloge obveščevalke, inten-dantke pa tudi narodne zaščite. Na njiho-vem vrtu je bilo pravo skladišče zakopa-nega orožja, streliva in ilegalne literature. V njihovem stanovanju so se stalno vrstili sestanki, vzpostavljene so bile razne javke ter za ilegalho delo OF pomembne dejav-nosti. V NOV sta aktivno sodelovali tudi obe Zorini sestri in brat. Aktivisti OF smo poznali Starihovo družino kot pre-dano narodnoosvobodilnemu gibanju.
Jeseni leta 1942 je Zora postala čla-nica okrožnega odbora Slovenske proti-fašistične ženske zveze (SPŽZ) za Ljub-Ijano. V to organizacijo jo je vključila Poldka Kosova, njena ustanoviteljica v Ljubljani in znana politična delavka še iz predvojnih časov. Bila je tudi Zorinasta-novska tovarišica, spoznali pa sta se v Gederovcih. Med drugimi tovarišicami se Zora dobro spominja posebej že pokojne Angelce Ocepkove. Zorino ilegalno delo pa ni ostalo dolgo prikrito. Že maja 1943. leta je bila izdana in obsojena na petnajst let zapora, kazen pa je prestajala v italijanskem zapom v Peruggi. Zora se s tesnobo spominja tistih dni, ko se je s transportom   odpeljala   iz   Ljubijane.  V
3
Kopru so vsi kaznjenci izstopili in pod močno stražo fašistov odšli v koprski za-por kjer je bil zbiralni center. Vso pot so jih žalili, jih pljuvali in suvali s puškinimi kopiti. V zaporu je vladala skrajna nesna-ga. Po stopnicah je tekla greznica iz stra-nišč, celice so bile strašno umazane in polne stenic. Vanjo so natrpali toliko Ijudi, da se ni dalo prosto gibati. Hrana pa je bila taka, da je Zora raje živela ob samem kruhu in vodi. Na srečo so bili tam le deset dni, nato pa so jih odpeljali v Italijo. V zaporu se je takoj vključila v krožke, ki so jih vodile znane revolucio-narke, med njimi Pepca Kardelj, Citka Maček in daige. Zora je poučevala jet-nice slovenščino in ruščino, sodelovala pri političnih urah ter kulturnih pri-reditvah.
Konec leta 1943 se je Zora vrnila v Ljubljano in tu nadaljevala z delom OF.
Že prvi mesec svobode jo je ministr-stvo za šolstvo in prosveto Šlovenije na-mestilo na okrajnem Ijudskem odboru v Grosupljem kot referentko v oddelku za šolstvo in prosveto. Sredi oktobra 1945. leta pa jo je isto ministrstvo poslalo na Primorsko, kjer je nastopila službo učite-Ijice v Manžanu, v okraju Koper. Tam niso imeli ne elektrike ne vodovoda. Prvo noč je prespala v neki hišici skupaj z majhno deklico. Drugi dan je dobila so-bo, vendar brez opreme. To so ji kasneje preskrbeli domačini. Pripeljali so ji želez-no posteljo, mizo in stole in to iz koper-skih zaporov. Zasmejala se je pri sebi in pomislila, da je morda prav na tej postelji spala leta 1943. Vaščani so bili z njo zelo prijazni. Zoro je čakalo veliko napornega dela, saj je bila šola v izredno slabem sta-nju. Vaščani so jo s prostovoljnim delom kmalu usposobili, za normalno delo v njej. Ker so želeli govoriti pravilno slo venščino, je v večernih urah organizirala tečaje, ki so trajali do enajste ali dvanaj-ste ure. Večkrat so se ti spremenili v poli-tične sestanke in na teh je pridobivala člane za OF. Po petih mesecih plodnega dela v Manžanu je bila premeščena v Na-brežino v coni A za šolsko nadzornico. Ko je opravljala to odgovorno funkcijo, se je izredno zavzemala za to, da je posto-poma stekel šolski pouk v tem kraju. Če to ni bilo mogoče v šolah, ker jih je bilo veliko porušenih, so imeli pouk v zasilnih prostorih. Velike težave so bile tudi glede nameščanja slovenskih učiteljev. Le teh je povsod primanjkovalo. Za šolstvo je skrbela slovensko-hrvatska prosvetna zve-za — odsek za šolstvo cone A Svobodnega tržaškega ozemlja s sedežem v Trstu. Vendar je bilo treba vse prošnje za name-stitev pošiljati na zavezniško vojaško upravo. Tja so morali vsako leto pošiljati prošnje za tiste učitelje, ki so bili že za-posleni. To je bila oblika trde roke zavez-niške vojaške uprave na Tržaškem ozem-Iju in hkrati izbor učiteljev v škodo na-prednim protifašistično usmerjenim. Zora se še spominja, da je konec novem-bra 1945. leta Primorski dnevnik objavil članek, v katerem je pisalo, da je vodstvo višje slovenske šole v Trstu, imenovano od odgovornega oficirja za šolstvo pri za-vezniški vojaški upravi, fašistično in do-mobransko. Taki sta bili dve petini ime-novanega šolskega osebja. Zavezniška vo-jaška uprava je zahtevala preklic tega. Ker urednik teh trditev ni preklical, so za-vezniške oblasti ustavile izhajanje Primor-skega dnevnika za nedoločen čas.
V prostem času se je Zora posvetila političnemu delu na terenu. Zbirala je pripadnike OF, vodila večerne tečaje slo-venskega jezika, organizirala prostovoljne delovne akcije in kulturne prireditve. Neofašisti in drugi politični emigranti so postali nanjo pozorni. Ker je politično delovala, so jo ovadili angleški vojaški upravi. Neke noči so jo aretirali in s ka-mionom odpeljali na policijo v Nabreži-no. Od tod so jo premestili v tržaške za-pore Coreneo in tam zadržali tri tedne. Medtem so proti njej uvedli sodni posto-pek. Dolžili so jo, da je imela javne poli-tične sestanke. Po razsodbi je bila kazni oproščena, vendar je morala službo za-pustiti. 0 tem dogodku so veliko pisali tamkajšnji fašistični časopisi z namenom, da še bolj zaostrijo odnose s Slovenci in našo oblastjo.
Zaradi izrednih uspehov pri političnem delu, zaradi ugleda, ki si ga je pridobila med svobodoljubnimi Tržačani slovenske in italijanske narodnosti, je Zora postala članica okrajnega komiteja partije v Na-brežini. Kmalu so jo poslali v šestmeseč-no partijsko šolo v Strunjan. Med tem časom, ko je bila v šoli, je bila objavljena resolucija Informbiroja o napadu navod-stvo komunistične partije Jugoslavije. Vsi politični delavci, razen Zore in Slavka Petola, so se strinjali s to resolucijo. Ker se je Zora odkrito izredkla proti njej, so jo izključili iz komiteja. Ostala je brez zaposlitve. ,,Ta dogodek me je zelo po-trl," pravi Zora, ,,ker sem spoznala, da so tudi v naših vrstah Ijudje, ki odobravajo neutemeljeno kritiko o delu našega partij-skega vodstva."
Po tem dogodku so Zoro zaposlili pri Ljudski prosveti v Trstu. Tu je pomagala razvijati kulturno-prosvetno dejavnost ter ugotavljati njihove materialne in finančne potrebe. Leta 1949 je začasno prevzela vodstvo pionirske organizacije, že konec istega leta pa upravniško mesto v sloven-skem dijaškem domu v Trstu. To je bila edina slovenska ustanova te vrste. Postala je sekretarka partijskega aktiva, v kate-rem so bili vključeni vsi vzgojitelji inena sobarica. Ko so fašistični elementi zve-deli, da je Zora članica komunistične par-tije in da ima politični vpliv na osebje in gojence so ji nekega dne pred vrata pod-taknili bombo. Po tem dogodku je za-pustila to delovno mesto in prevzela vod-stvo primorske organizacije za vso cono A Tržaškega ozemlja.
Ko je koncem februarja 1962. leta Zora zapuščala Primorsko, so ji v odseku za šolstvo pri slovensko-hrvatski zvezi na-pisali naslednjo oceno njenega dela. ,,Tovarišica Zora Stariha je službovala na Svobodnem tržaškem ozemlju nepretrgo-ma od 15. oktobra 1945 daije. Pri svojem delu je bila izredno delovna in vestna. Sprejela je vsako delo in ga natančno opravljala. Je zanesljiva in predana na šemu gibanju. Zelo nam je žal, da bomo izgubili eno najboljših prosvetnih delavk. Toplo priporočamo, da dobi zaposlitev v šolskem letu 1952/53 v Ljubljani. To si je zaslužila ssvojim požrtvovalnim delom v naših krajih."
Ko je obujala spomjne na čas, ki ga je preživela na Primorskem, je nekatere do-godke tako živo opisala, da si človek lahko ustvari podobo njenega življenja in dela, ki ga je opravljala v tako težkih oko-liščinah. Zora upravičeno zaključuje, da je bilo ta čas, ki ga je preživela na Primor-
skem, zanjo še ena vojna. Pogosto je bila brez hrane, brez primernega stanovanja in močnega počitka. Vse to pa je zapustilo posledica na njenem zdravju.
Danes s posebnim zanimanjem sprem-Ija vse novice o Primorski, ki jih prinaša dnevni tisk predvsem tiste o mirovni po-godbi in sporazumu med Jugoslavijo in Italijo.
Meni pa, da bo preteklo še veliko časa, da bodo v teh krajih resnično uživali tiste pravice, ki jih predvideva italijansko-jugo-slovanski sporazum.
Po vrnitvi v Ljubljano je nastopila de-lovno mesto učiteljice na osnovni šoli Vide Pregarc v Mostah. Šest let je po-učevala v razredu, dve leti je bila pomoč-nica ravnatelja, nato pa se je upokojila. Ves čas je delovala tudi v šolskem odboru v družbenopolitičnem organizacijah zu-naj šole. Več let je bila predsednica teren-skega odbora DPM v Starem Vodmatu, kot odbornica občinske skupščine je de-lovala v raznih komisijah, bila pa je čla-nica terenskega odbora SZDL.
Leto dni po upokojitvi je prejela red dela s srebrnim vencem, leta 1966 pa častni naslov pedagoški svetnik, ki ji ga je podelil sekretariat za šolstvo SRS. Tova-rišica Zora je letos praznovala svoj 65. rojstni dan. Iskreno ji čestitamo k nje-nemu življenjskemu jubileju.
FANI TOMIČEVIČ
IZ SOLSKIH KLOPI  IN Z DELOVNIH MEST
KAR JE VELIKEGA,
RODI TRPLENJE
Slikar amater Janez Ošaben
TUDI Ml SMO LJUDJE
Zbudilo me je sončno jutro. Vstala sem in na poti v šolo brala napise v tujem jeziku. Spraševala sem se: ,,Zakaj to! Zakaj smo manjvredni? Zakaj ne smemo odkrito reči: ,Slovenec sem!'
Že od daleč sem zaslišala šolski zvonec in pohitela. Še pravo-časno sem pritekla v šolo in se sesedla na stol. Vstopil je učitelj, velik, močan in strog. V tujem jeziku je razlagal snov, jaz pa sem bila z mislimi drugje. Zastrmela sem se skozi okno in si zamišljala, da živim tam za gorami, v rodni domovini, kjer ni tujcev, kjer lahko mirno govoriš svoj jezik, tam kjer protestirajo proti avstrijski vladi in se borijo proti nasilju, ki je tu pri nas, na Koroškem. Kaj pa mi, Slovenci, ki smo kakor izgubljena semenca? Veliko nas je, pa vse-eno nas noče nihče opaziti! Kaj pa 7. člen dunajske pogodbe iz leta 1955? Zakaj ga nočejo upoštevati? Pa preštevanje? Kaj je sploh to? Saj vendar nismo živali, ki jih kmet prešteje, preden gre z njimi na pašo, da mu kakšna ne uide! Ali pa smo morda smeti, ki delajo nesnago po Koroškem? Vse to in še marsikaj drugega me je mučilo.
Šolski zvonec je oznanil konec pouka. Počasi sem odšla iz raz-reda in se vračala domov. Ob pogledu na napise sem se trdno odločila, da nam nihče ne bo vzel naših pravic.
Zato, pa, dragi Slovenci, onstran gora, skupaj se moramo boriti, ne smemo popustiti. Mi ne bomo obupali, nikoli ne bomo priznali, da nismo Slovenci. Naše geslo je: ,,Slovenec sem!"
Čeprav živimo v drugi državi, se vendar dobro zavedamo, da smo tudi mi Ijudje.
BREDAPOGAČNIK OŠ Ketteja in Murna
Polovičar
Nešteto jih je prišlo. Tudi ona je bila med njimi. To je prav zagotovo. Bila je med njimi in nihče je ni spoznal. Njen duplikat pa je sedel na odru in igral njo. Bil je tako prepričljiv, da nihče ni podvomil. Po končani predstavi pa smo ostali trije. Bilo me je strah.
Strah me je bilo dvomov, ki so me obhajali. Nisem je spoznal.
Obe sta bili lepi, popolnoma enaki. Ena na odru, druga pod njim.
Zakričal sem njeno ime in obe sta prišli in me vlekli vsaka na svojo stran.
Ena roka je bila hladna, druga pa me je žgala. Trgali sta me, pretrgali na dva kosa. Krvava drama se je odvijala po komediji, odigrani v igri in ,ta igra v drugi igri in ta druga v nešteto igrah. Tako sem postal polovičar.
Od takrat naprej jem polovico obroka tu ali pa tam, včasih ob istem času, včasih pa ne.
JOCAKRAMAR Kodeljevo
Nasprotja Ijubezni
Danes se mi srce trga na koščke
To bolečino si mi povzročil ti.
Ah, kako te sovražim!
In obenem te imam rajši
kot sama sebe.
Za kaj mi je živeti?
Zakaj tečejo te grenke solze
po mojem licu?
Zakaj mi ne rečeš: Ljubim te.
Ne, ne moreš mi reči, ker bi lagal!
Zakaj ne rečeš: Zbogom?
Ali se mogoče bojiš solz v mojih očeh?
Ne boj se. Čas bolečin bo minil,
in solze bojo usahnile.
Zakaj me nič več ne pogledajo
tvoje modre oči?
Vern kaj se dogaja,
čutim to, ker te imam rada.
A zakaj se bojiš,
zakaj bežiš?
In prav zato te sovražim!
Povej! In potem me nikdar več ne poglej.
BISERKAHABULA Saturnus
Točno opoldan
Točno opoldne se je zgodilo mnogo stvari.
Prostor - Zemlja.
Čas — Točno opoldne.
Letni čas — menda pomlad.
Koledar — razcefran in zaprašen, ki velja za zadnje leto prejšnjega stoletja.
Položaj sonca — kot ponavadi — na nebu.
Zgodilo se je:
Po prekrokani noči se zbudi odcvetela lepotica in vstane z levo nogo.
Gospod Jones zaduha prežgan zrezek in izgubi živce.
Kitajski samuraj zasleduje lopove in na njegovi dvignjeni sablji pobliskovajo sončni žarki.
Fante v strganih hlačah na posušenem telesu cedi sline pred izložbo s klobasami v centai Londona.
Umre nek človek.
Se rodi daig.
Propadel pesnikzačuti inspiracijo,
Nad zvonikom nekecerkve se spreletavajo ptice.
Narcisoidni mladenič strmi v ogledalo jn z grozo prešteva nove gube na obrazu.
Neka miš se strašno prestraši — vzrok je velik maček, ki se sonči pred njeno luknjo.
Sedemnajstletna pubertetnica - vsa hrepeneča - premišljuje, kako bi očarala sosedovega Janeza.
Bankrotira borzni špekulant.
Obogati daig borzni špekulant.
Točno opoldne si gresta nasproti en kavboj s črnim in en z belim klobukom (po prašni cesti Divjega zahoda si gresta nasproti, pripjav-Ijena na obračun) strašna vročina (korakata in korakata) Strel. Črni pade. ..
Ob istem času konj, ki je privezan pred salonom, neprizadeto pre-žvekuje . ..
P. S. Z zadnjim, stavkom se opravičujem za sončne žarke na samu-rajevi sablji.                                                                                 DARJA
Kodeljevo
NA SESTANKU
,,Tovariši, podjetniški egoizem in monopol sta sestavna dela elitizma. Ta je v hudem disproporcu s humanizacijo in počlovečenjem zavesti in-dividua in deklinacija proletarske zavesti; akumulacija naših naporov je na vsej fronti proti egoizmu in drugim prezahtevnim sublimacijskim . . ."
Dlje mojster Zmezge ni zdržal. Močno je naglušen, sliši vsako tretjo besedo — kot moj telefon. Očala ima z debelo lečo in hudo pozabljiv je postal.
,,En šiht sem odbil," razmišlja, ,,sedaj pa še ta učena pridiga. Ne zas-topim ničesar! Pred 40 leti sem začel kot vajenec pri privatniku in se spomnim na podjetniški egoizem. Hrano in kamro mi je dal, pa vsako leto obleko, ob nedeljah kak sold za oštarijo. A knjižico mi je le odprl in dobro me je izučil obrti. V poklicni šoli sem se nekaj učil o klinacijah, pa ne vem, ali so bili in ali di —, tale redkobradec jih pa zna na pamet. Humanost spominja na humus, ta pa na kompost. Saj ga je dosti zadaj za garažo."
.. . vključevanje v sistem združenih naporov lahko obrodi kapital . . ." Uboga buča Zmezgetova vrta naprej.
,,Dvajset let sem jo delal, tole mojo hišico, in urejal gredico in postavil fička v garažo. Dvajset let sem koval, da bom kmalu slep. Združeno delo, a? To, da nas je petnajst kovačev zgradilo veliko fabriko, to bi rad povedal! In da smo obrodili kapital? Aha, kje pa je? Ti gotovo nimaš take plače kot jaz, jaz ne nosim džekija niti v nedeljo ga nimam.
Zato pa imam fanta v kovinarski šoli in punca je šla za šiviljo, mala dva sta pa šolska romarja. Dobre pol ure v vsako smer peš, po hribu gor in dol. Ti redkobradec, ali ni tale ford mustang tvoj, kako rad bi te vprašal!"
Nezanimiva, mučna predavanja so za nekatere pravi užitek. Gospa Ven-cilija je že pri preoblikovanju nohta na prstancu levice. Gavrencij lošči svojo porcelanasto pipo, kurir Šprintič popravlja jermenček na aktovki, kuharica Pepina si diskretno čisti zobe, zaljubljena Marcelo in Petra si sedita nasporti in se dregata z nogami. Lepo je na naših sestankih.
Zmezge medtem šari po beležnici. Ta je zamudil, ta je preveč presegel normo, nismo naredili tega, to moram sporočiti obratovodji. Take misli se mu motovilijo po močno osiveli glavi. ,,Še malo, še 97 dni pa bom šel v penzijo. Potem me pa ta — icija in — acija eno figo brigata. Takole pravim: takrat, ko bi se mi lahko učili te čičarie je bilo preveč dela, delo in mojstri so nas priganjali. Za uk, razen poklica, ni bilo časa. Sedaj ti pa takle redkobradec take poje, da se bom doma smilil še Muriju. On vsaj zna svojo pasjo govorico, jaz pa še svoje ne."                                     JAGR
Svoboda
Mi h klicti svobodezdaj vsi hitimo, se vojn ne bojimo in drugih nadlog. Mi hočemo mirni in srečno živeti, vse dobro da bo le na svetu okrog.
Je padlo v vojni na tisoče žrtev, da lepše mi vsi bi živeli. Oa mi bi svobodo imeli, se vsak je sovražniku uprl. Zato je moj dedek umrl.           ,
Prišla je svoboda.
V svobodi živimo
in se veselimo
vseh prazničnih dni,
ki narod naš zdaj jih slavi.
IRENAČERNUTA OŠ Vide Pregarc
Jesen i tuga
Prolaze jesenji drugi dani, puni megle i puni tuge. U samoči mislim na tebe i brojim dane tužne i duge.
Svaka je noč bez tebe tužna, svaki jfi dan bez tebe drug. Provodim vreme tužna i sama, tuga je moj jedini drug.
V ove sive jesenje dane, tužno i samo je srce moje. U samoči tako mislim na tebe i želim poljubce tvoje!
Opada žuto lišče, ostaju pusta grane. Tako i ja živim sama i čekam sretnije dane.
JOŽICAVIDOŠ Saturnus
K svetlobi — Hvastija
Na vogalu kockastega velikana je stalo pol ducata smetnjakov.
Pločevinaste posode približno stožča-ste oblike in z rahlo priprtimi pokrovi so bile nabito polne odpadkov. Ven so mo-leli kosi vaiovite lepenke, deščice, svežnji časopisnega papirja in druga zavržena šara. In razparane najlonke so se, kakor kipeči, zavozlani špageti v loncu, pobesile čez rob zamaščene, obtolčene pločevine.
Prostor okoli smetnjakov je bil docela nastlan in odpadki so privabljali potepin-ske cucke, mačke pa glodalce. Za vsakega gosta se je našlo kaj primernega za pod zob in tudi mrčes ni bil pri obilni poje-dini prav nič prikrajšan. Predrzen, tigrast muc je ponoči skočil na rob smetnjaka. Z glavo je odrinil pokrov in s tačkami brskal po smeteh. Na dnu smetnjaka so ležali koščki prekajene svinjine, ki jih je zavohal prevejani ponočnjak.
Brskač je prihajal tja vedno z zoro. Treba je bilo prehiteti smetarje in se iz-ogniti zvedavjm opravljivkam. Njegove sajaste, mastne dlani so p/ekrivale volne-ne, pristrižene rokavice. Črnikavi prsti so grebli in brskali med smetmi, kakor kurji kremplji na gnoju in drobni očesci sta budno spremljali predmete, ki so leteli iz smetnjakov.
Nekje na sredini nabite pločevinke je odkril stlačeno škatlo. V njej je med drobtinami našel dve polovički nekoč okroglega, kraševega keksa. S slastjo ju je pohrustal. V plastično vrečko zavit kos belega kruha je dolgo vrtel med prsti. Skorja je bila gladka, lepo zapečena, ven-dar trda, kakor kamen. Kruh je stlačil v malho.
-  Za papigo bo dober, je besedoval.
—  Zakaj imajo nekateri preveč, drugi premalo, je greblo po njem. Če bi tisti hip, ko je stara Brajerka potisnila vrečko s kruhom v košek za smeti, prestregel nje-no roko in ji kruh izpulil iz rok, bi bil presrečen. Počasi bi ga lomil in košček za koščkom nosil v usta. Ne, nadrobil bi ga v skodelico in nanj nalil vroče kave. To je njegova priljubljena jed. Natanko ve, da je kruh Brajerkin. Vedno ga je imela pre-več, on pa premalo.
Spomin je še svež, kakor utrgano jabol-ko, jedek, pekoč.
Ko je zvonec oznanil konec šolske ure, je deklica segla z roko pod klop, privlekla na plano ctilico in razgrnila predse obilno malico. Otroški želodček ni mogel spre-jeti vseh dobrot. Ostanke jedi je zavila v papir in jih z naglo kretnjo potisnila nazaj pod klop.
Zamaknjeno je zrl v dekličina napih-njena usta, ki so premlevala zajetne griž-Ijaje, vendar je sramežljivost premagala lakoto. Žalostno obličje so prekrile dlani. Požrl je slino, globoko vdahnil in zopet nepremično buljil v sošolko. Zdelo se mu je, da traja malica že celo večnost. In ko je naposled šolski zvonec prekinil trpin-čenje in mučno goltanje sline, se je od-dahnil.
Po končanem pouku so ostanki malice vedno  skrivaj   romali v njegov žep.   V
omotu so bili včasih še celi rogljički, koščki potice, polovička kifeljca pa tudi kak medenjak je bil vmes.
Potem so prišla na vrsto maratonska leta hlapčevstva na Verovškovi kmetiji. Dekla Ančka mu je sleherni večer skrivaj potisnila za srajco kos rženega kruha. S slastjo ga je pojedel v svislih.
-   Na, tole je za priboljšek, mu ješep-nila na uho delovna tovarišica.
\z sosednjega smetnjaka je privlekel na plano par pošvedranih čevljev brez ve-zalk. Usnje je bilo trdo, razpokano in plesnivo in bog vedi, kdaj je bilo zadnjič premazano z globinom.
—  Škoda jih  je, prav bodo prišli, je precenil skoz gnile zobe in si jih je pri priči  nataknil  na noge, svoje raztrgane sandale pa vrgel v pločevinko.
Pri Verovžku je bilo treba garati za par novih čevljev in za novo obleko leto in dan od zore do mraka.
Tristopetinšestdeset dni znoja in trdih žuljev!
Ja, hlapec mora vdano in potrpežljivo prenašati vsa ponižanja in zaužiti vse bridkosti, kar jih premore ta izprijena človeška domišljija. Mora se odreči vsem posvetnim užitkom in zatajiti čustva, če-ravno ni božji služabnik. In še slednji si skrivaj privoščijo vseh mogočih naslad.
Gospodar mu je že prvega dne nalil čistega vina:
,,Poslušaj, hlapček, nikakršnih ne-umnosti ne boš zganjal, dokler boš jedel moj kruh!
Ja, obljubim, gospod!
In kruh je bil grenak!
Prekleto bedno življenje se je sukalo med senožeti, hosto, farno cerkvijo in svislimi.
Pozabi, hlapček, na življenjsko dru-žico, na potomstvo in na domače ognji-šče. Pozabi, da imaš nekje v mednožju mošnjo in v mošnji semenčice, ki so spo-sobne oploditi žensko jajčece.
Rosna leta pa so hitro kopnela in čas, ta hudi rabelj, se je naglo izmikal. Starost se je, kakor potuhnjena prikazen ne-opazno, sam ne ve kdaj, od nekod pri-plazila in z vso ihto planila nadenj.
Odložil je sveženj časopisov, sedel na-nje in izvlekel iz žepa okroglo zrcalce. Po-doba v zrcalu je bila grozljiva. Koža se je nagubala, očesne blazinice so krepko na-brekle in se povesile, vid in sluh sta ope-šala pa zobje izpadli.
In gladko, spolirano teme, ki je bilo v mladosti pokrito z bujno, valujočo grivo, sedaj obrobljajo redke, srebrne niti. In roki nista več zmožni jeklenega prijema.
Zrcalce je obležalo na lepljivem asfal-tu. Trdo je stopil nanj, da so drobci frčali na vse strani.
Časopisni papir je povezal z jermenom in omot potehtal. Računal je, da bo zanj iztržil toliko cvenka, da bo zadostovalo za dve štruci belega. V pekarni mu dajo vedno lepo zapečeno štruco. Polovico štruce pohrusta že med potjo do doma.
Treba se je nekako pretolči skoz ves me-sec tja do prvega, ko mu pismonoša zopet prinese mikroskopsko majhno socialno podporo.
Zleknil se je na zeleno oazo, ki je ob-robljala črnikav asfalt in mežikal v šče-mečo oblo na vzhodni strani neba.
V vlažni, zatohli izbi se je ohlapno telo nalezlo revme, ki ji topli žarki ne morejo več do živega. In ko je žareča krogla ob-visela v zenitu, se je zopet zganil. PoČasi se je dvignil, zakoračil čez cesto in moto-vilil med stojnicami.
Zarana so videti branjevke sitne, zato je vedno prihajal tja opoldne, ko se je njihov tržni dan iztekal. Tedaj se babnice že omehčajo. Tej ali oni je priskočil na pomoč, ji huclomušno pomežiknil in zo-pet naslednjo v šali lopnil po zajetni zad-njici in tako je bila plastična vrečka mimogrede polna povrtnine.
Vse lepo in prav, Brskač, kaj pa bo tedaj, ko te bodo noge izdale — se je ne-nehno oglašalo v njem — in ne boš mogel več brskati po smetnjakih in motoviliti med stojnicami?
Nihče ne ve za tvojo zgodbo o zastonj-karskem   prelitem   potu   na   senožetih.
Pomni, starina, nikogar tvoja zgodba ne zanima! To je tvoj problem in pika! ' Usoda ti je namenila, da crkneš, kakor pes za plotom — so grozeče donele svaril-ne besede.
Korak mu je zastal pri Smaji. Njegove velike dobojske slive so se črno nagrma-dile na stojnici. Plečati dobričina mu je spustil v malho dve pesti sladkih, suhih sadežev.
Olje časa se je smukal okoli preklaste Vipavke s češnjami. Debele, rožnate hru-stavke so obležale na dlaneh, ki jih je na-stavljal vodnemu curku.
Ko pa se je leto prevesilo v jesen in se je listje obletelo, je bilo konec tudi bra-njevskega človekoljubja. Namesto rado-darnega Smaje se je za stojnico zibala skopuška Debsluška. Babura je branjev-kam natvezila, da ima Brskač dolge prste in da naj budno motrijo nanj.
Z naslado je Debeluška ubijala čebelice m ose, ki so sedale na sladke grozdne ja-gode.
— Prekleta brenčeča golazen, ti že po-kažem, je preklinjala in udrihala s svež-njem časopisnega papirja na vse štiri stra-ni.
Nasprutujoče si diagonale — Hvastija
in v grulečega lepotca, ki ji je izmaknil nekaj semenčic, je zalučala gnilo jabolko.
Brskač se je plaho in previdno približal k stojnici in pobral na tleh nekaj nagnitih paradižnikov.
—  Skidaj se odtod!
—  Takoj, samo še tile dve grozdni ja-godi poberem, škoda ju je, potem grem.
—   Nobene več  ne  boš pobral, delat pojdi, lenuh!
—  Ne morem, jaz sem svoje udslužil!
—  Potem pa crkni!
Ja, tako je, crkni, pes garjavi, je jelo zopet silovito kljuvati v njem. Kje imaš penzijo? Sam si si kriv! Misliš, da te bo kdo zastonj hranil. Nihče nasvetu! Vsem si v nadlego. Pojdi v miru božjem, kakor tisti Jernej, o katerem je pisal Vrhničan. Zavržen si, kakor ožeta cunja. Ja, lakota je huda reč, nihče pa ne da ničesar za-stonj, razen če se greš berača.
Kaj, pritiskati na kljuke, zreti v obraze, s katerih se zrcalita prezir in sočutje? Po-nižati se pred sito, zdotgočaseno sodrgo, ki ji ni mar tvoja bolečina? Ne, to pa že ne, tega si nisem zaslužil!
S severnjakom so zaplesale prvesnežin-ke. Streslo ga je. Pogledal je v svinčeno nebo/privihal ovratnik in se tesneje zavil v razdrapan suknjič.
Najbolje bo nekaj časa obsedeti. Tam bo preskrbljen z vsem.
Debeiuška se je žolčno prepiraia z gospo s cekarjem. Goljufiva branjevka je prizadeti ženski podtaknila gnile hruške. Sedaj je priložnost. Trenutek je okle-val, potem je drhteča roka segla po ja-bolku. Ko je sadež zdrknil v malho, se je razlezel naokoli Debeluškin hreščavi alt.
—  Primite srako tatinsko!
—   Nezaslišana predrznost, so zboru za-gostolele babnice.
—   Kako si le upa?
—  Prosi naj, če je lačen!
—  Poglejte tja, prijeli so ga!
—   Hvala bogu, da se jim ni izmuznil iz tok.
—  Takšne   capine   tatinske   je   treba vtakniti pod ključ, drugače jih ne spame-tuješ. v
—  Če bi imela obfast v rokah, bi mu skrajšala zmikavtske prste.
Vročično čelo je pritisnil na debelo, razbrazdano borovčevo skorjo. Igličasto vejevje je rahlo šelestelo v vetru in stre-salo s sebe suhe iglice.
—  Mlado se razrašča in odriva starino, ki mu je v napoto, je šepetal.
Roki sta se krčevtto oklenili smolna-tega debla.
—  Tudi ti samevaš, bratec, kaj? IMihče se ne zmeni zate. Samo divjad se včasih obdrgne ob tvoj robati plašč. Odkar pom-nim, sta dva obvisela v tvojih krošnjah. V tretje gre rado, pravijo!
Tedaj, ko ga je pestila gripa, ni bilo nikogar blizu. Ostal je brez čaja in brez odrešilnih tablet. In toplomera ni bilo pri roki, pa vedro z iztrebki je dneve in noči tičalo pod posteljo. In umazano, z zno-jem prepojeno posteljnino ni nihče za-menjal s svežo.
—   Končaj že s to komedijo, druge iz-bire nimaš, je grizlo in ga peklilo nekje na dnu zavesti.
Vrv je švistnila po zraku. Sloko telo je zdrknilo navzdol in zabingljalo v vetai. Vrv se je napela kakor tetiva.
FRANCE FAJDIGA Moste