MESEČNIK Z A KMETSKO PROSVETO
GRUDA
Revija za kmetsko prosveto. — Izhaja vsakega prvega v mesecu. — Celoletna naročnina Din 30’— Za dijake Din 20'—. Posamezna številka Din 3’—. Uredništvo in uprava Ljubljana, Tavčarjeva 1. Račun poštne hranilnice v Ljubljani št. 13.440. Glasilo „Zveze kmetskih fantov in deklet" v Ljubljani. — Izdaja konzorcij „Grude“ v Ljubljani (Stanko Deu). — Urejuje: Uredniški odbor.
Tiska tiskarna Slatnar, družba z o. z. (L. Vodnik in A. Knez) v Kamniku.
VSEBINA:
Ivan Albreht: Zemlja kliče. — Gorotanec: Kaj moram vedeti o Koroški ? — F. Zvvitter: Naš kmet v tlačanski dobi. — Cvetko Vonjavec: Rdeč večer. — F. Bračun: Cholera nostra. — Stanko Tomšič: Pokret mlade slovenske vasi in učiteljstvo. — Jaroslav Dolar: Pravljica. — Janez Marinč: O slovenski gospodarski politiki. — Janko Glaser: Jesen. — Ing. J. Teržan: Svetovni gospodarski položaj. — Manko Golar: Ajda. — Organizacija. — Kotiček za dekleta. — Uganke. —
Listnica uredništva.
w
s/
M
ffi
ffi
S/.
S/.
M
M
N/
V
W.
V/
Sl/
K
Pri znani domači tvrdki
Ivan Jax in sin
Ljubljana, na Gosposvetski cesti 2
kupite najugodneje najboljše šivalne in pisalne stroje, kolesa
Popravila izvršimo v lastni delavnici. — Ceniki zastonj in franko
Daje se tudi na obroke in na hran. knjižice
M
V/
s/
v/
S
v/
M
s/.
9
m
$
K
MESEČNIK ZA KMETSKO PROSVETO
8. — 9.	AVGUST	-	SEPTEMBER	1933	X.
Zemlja kliče
Ivan Albreht
„Vzlic temu: Njega kliče zemlja, ne ženska!“
Slaparjev se cvileče zasmeje:
»Mislite, da Toneta zemlja nič ne kliče, kaj?!“
In pozno v noč se še ni mogla umiriti v ljudeh	misel	o	zemlji,	ki
kliče, kliče.
Tršar je slišal besedo v spanju in se je predramil.	Po	glavi	mu	je brnelo.
„Kaj praviš, Lisec, kdo da .me kliče?”
Lisec ga je začudeno pogledal in možaku je bilo nerodno.
„Sem mislil —“je pričel in takoj zopet obmolknil.
„Naj bo, kakor bo!“ je modroval, ko se je nekaj čez polnoč odpravil domov. „Pol grunta naj mi d£ Grčar, pa rešim tudi tisto njegovo zaznamovano Lizo deklištva. Pol grunta. —*
IV.
Odkar se je bilo Tršarja lotilo, da se bo oženil, Jerica po Katrinem pogrebu ni več prestopila Grčarjevega praga. Tudi dekletoma se je izogibala in živela sama zase. Bolečina, ki jo je sprva občutila, ko je uvidela, da jo je Plešnarjev zaradi Grčarjevih zapustil, se je polagoma umaknila topi vdanosti. Česar ji ni bilo dano doživljati, temu se je posvečala v sanjah. Bolj ko je mineval čas, rajši je mislila na Toneta. Vsi kraji, kjer sta kdaj dejala skupaj, kjer sta se srečavala in še pot, ki sta po njej skupaj hodila k maši in zopet proti domu, vse to ji je bilo ena sama svetinja.
„Ko bi jaz vedela, kje je moj ljubi “
se je včasih otožno oglasilo kje s skritega slemena v Ravnih. Glas je bil astrto mehak in tako prisrčno topel, kakor da hoče s svojo iskrenostjo premagati vse mrzle, neznane daljine in priklicati iz njih dragega domov. Kadar je Jaka Tršar slišal takole prepevati hčer, je namršil obrvi. Kakor bi ga obletavali nadležni brenclji, je zamahnil z roko predse, včasih zaškripal z zobmi, včasih stisnil pest, češ:
„Ali ji je treba takšne norosti? Pametna naj bo in dela naj, pa je dobro 1“
Stopil je proti klonici in se potlej izpred hleva oziral po hčeri. Tudi v ponedeljek po beli nedelji je bilo tako. Dekle je prepevalo nekje pod seno-ietjo kakor slavček, oče pa:
„Jerčka, Jeeeerčkaaal*
Pesem je utihnila.
„To ni nič," je modroval vdovec in brskal zdaj z vilami, zdaj kaj grebel s hlevskimi grabljami, .morava se pomeniti!*
Moral je dolgo čakati, ko pa je slednjič zagledal hčer, je nejevoljno opovrgel :•
„Ali misliš od petja živeti?*
»Kaj vam nemara ne delam dosti?*
.Meni —?*
„Komu pa? Mislite, da sem slepa?"
Staremu je bilo nerodno;
.Kaj ti neki roji po glavi? Kakor nuna se skrivaš —.*
.Saj mislim —*
Sredi stavka si Jerica premisli in stisne ustna.
.No, bi pa res rad vedel, kaj misliš!* se po sili nasmehne oče. Mladenko v razboljenosti zasmeh dvojno zaboli. Tako si vedno želi bitja, ki bi lahko govorila ž njim neprikrito kakor sama s seboj, a kje naj ga najde, ko niti z najbližnjim izpod rodnega krova ne more govoriti tako!
.Ali vam ne gre čisto gladko?* zmaga jedkost v njej. „Če sem vam jaz napoti, si res ni treba beliti glave —.*
»Pazi se, deklina! Ali ne poznaš četrte božje zapovedi?* hoče biti oče vzvišeno osoren, hči pa skomigne z rameni:
„Da bi se le vsi ljudje ravnali tudi po deseti 1“
Očitek iz ust lastnega otroka pade po Tršarju kakor bat. Jezno trešči grablje na kup stelje in	prekriža roke na hrbtu:
.Tako? Zato sem	se torej pehal toliko let	na gruntu, da me	boš	na-
zadnje očitala, ti —.*
Jeza mu zaklene besedo, Jerica pa samo kljubovalno molči. Bleda je in le včasih ji za kratko šine nekoliko rdečiče v lica.
Oče jo ostro motri in čaka. Molk je mučen in obema težak, vendar je dekle opornejša in mora končno zopet oče začeti.
.Ti, ki si tako pametna: povej mi no, za koga sem neki delal?” Dekle ga pogleda in se takoj ozre v stran:
.Jaz se še nisem nikoli vpraševala, čemu in za koga delam. Imele so pa za veliko noč vse dekleta po fari nove obleke, le jaz nisem bila niti polanaste cunje deležna!"
.Ti zlodej ti,* zaskeli očeta, .na to sem pa res čisto pozabil 1“ Glasno se brani:
.Seve: prevzetnost	se sama tepel Ali nisi	znala odpreti ust?	Saj	gospodar sem le še jaz, ali ne? In to veš, koliko	skrbi je na mojih	ramah 1“
.Vem, vem, da vas Rebenice tarejo,* stisne Jerica in se pikro nasmeje. »Marjeta je imela pri »vstajenju* židano ruto in —
,0, ti lesnika strupena,* boli Tršarja, „še to bi rada obesila name —.*
»Židano ruto bi si že rajši sama zavezala na glavo," vrta Jerica in je zadovoljna, ko spozna, kako je v živo zadela.
Oče spozna, da tako ne prideta dalje. Prevdarno začne korakati po dvorišču, brcne zdaj kako poleno v kraj, zdaj spet preloži kakšno orodje in venomer skimuje z glavo.
„Brusi jezik kakor hočeš, jaz pa le vem, da se ti z možitvijo nikamor ne mudil*
„0, saj tudi nikamor ne silim 1“ se vzravna hči. „Do petdesetega leta je še daleč —.*
.Materin delež imaš,* presliši oče, »in po meni tudi ne ostaneš praznih rok —.*
.Seve, saj bi vam tudi dekla nobena ne delala zastonj!"
.Vprav zato, vidiš!" hitro poprime oče. .Dosti sem star. da lahko vse presodim in pregledam, pa le še ne toliko, da bi se mi pamet nižala na otročje! Ne boš, deklina! V kot še ne grem! Jeza sem ali tja: ne grem! Da bi mi kdo grižljaje meril in me gledal po strani, o, za kaj takega sem še pretršat!*
Razkorači se tik pred hčerjo in se s pestmi krepko udari po prsih.
.Dokler so moji udje še tako voljni, me ne bo noben živ duh strahoval! Tudi ti ne! A dekle celo nočem 1 Kajpak: Če vam ni prav, pa grem! bi me imela potlej na povodcu! Nak, tej hiši je treba gospodinje, ženske, ki bo do smrti priklenjena seml Zato jo bom tudi pripeljal in naj si tudi devet fara naokoli babe zbrusijo jezike!"
Tako naravnost oče doslej še ni nikoli govoril z njo. Trezen je zadnje čase večinoma samo molčal ali kvečjemu nejevoljno rentačil. Zdaj torej ni nobenega dvoma: Oče se res ženi in se bo oženil. Zato vidi njo samo za delo, kadar bi pa bilo treba kaj šteti zanjo, je ne vidi. Kar pozabi. Že zdaj. Kaj šele bo, ko pride pisana mati v hišol
Moj Bog, ali naj res pričaka doma tega trenutka? In kako naj sploh nazivlje Marjeto ali Lizo, katero izmed njiju si je pač oče izbral, kako naj ji reče: Mati? Saj jo bo vselej posebej zbodlo v srce in bo umirala od sramu.
Ali naj gre služit? Tršarjeva — služit?! Za deklo ali kaj?
Ali naj se omoži, ko pa oče p/avi, da se ji nikamor ne mudi! Dote bi ji ne dal in kje je tudi ženin?!
Oče ves čas nekaj govori o pameti, razsodnosti in norih mladih letih, a Jerica ne čuje stavkov. Le tu in tam ji udari kaka beseda na uho, v srce ne najde nobena poti. Srce je zagrenjeno, polno tiste uporne bolečine, ki jo lahko občuti samo mladost. Kakor sama zase, prav kakor nalašč zato, da se dvigne in okrepi, začne Jerica:
»Storite, kar veste in znate, saj vas nisem vprašala po tem! Jaz vem, da imam zdrave roke in gladka lica!*
Fot. Vodnik Ludvik
V	jeseni
In se tako zvonko zasmeje, tako razposajeno in prešerno, da se Tršar streše kakor pod curkom vode. Kaj, šment naj vendar pomeni ta smeh?!
*
Ej, ljubi Tršar, hči se ti smeje in vsa dolina se ti smeje. Drugih ne slišiš, seveda ne, ker se ti rogajo za hrbtom. Edino ona, ki je kri tvoje krvi, ti je tolikanj verna in vdana, da ti s smehom pove v obraz, kako sodi tvoje početje.
Brodniški v Ravnih, kdo bi ti bil prisodil, da te bo Bog udaril s tako slepoto? Kaj ti delo in skrb res še nista toliko pomirila krvi, da bi jo lahko krotil v teh poznih letih? Poglej no vendar svojega otroka, kako trpi, pa vendar pogoltne bolečino in te udari s smehom! Ali te res ni sram, ko je slabotna, mlada, joj, še tako neizkušena ženska močnejša kakor ti, Jaka Tršar?
Tršar ne vidi, ne sliši in ne razume. Pozna resnost njegovih let in potisnila vse v ozadje. Sebi blizu in svoj edini bližnji je on sam. On ima pravico d6 življenja in pravico do — sinal Vzeli in pobili so mu dosedanje: ali je on tega kriv ? Kje pa bi človek srečal gospodarja, ki ne želi, da ostane za njim v hiši ime njegovega rodu? Samo Brodniški v Ravnih naj bo izjema? Tršar naj se zdrav in krepak umakne,. da bo hči z ženinom spravila v hišo tuje ime. Z Jakobom Tršarjem naj Tršarji umro? Nak in stokrat nakl
Ljudje naj se smejejo, saj je to brez davka! Za ta smeh bo pobral davek on, ko priženi pol Grčarjevega grunta! Ha, ha, v ljudeh se ne smeje pamet, ampak zavist! Pol grunta, to je tisto. Še na smrtni postelji bi se tako oženil nekateri izmed njih, ki se zdaj rogajo! Ali bo zato dekletu kaj hudega? Saj ji oče lahko uravna pot, kadar pride čas za to ...
Tršar, Tršar, ali res ne vidiš, da se ti tudi nevesti smejeta. Obe, veš, Tršar. Tista, ki bi jo ti rad, in tista, ki bi ti jo sosed Grčar rad oprtal, obe se ti smejata. Nobena se ne brani vasovalcev. Kaj res nikoli ne vidiš huš-kniti seme po vrtu, ko prihajaš zvečer k sosedu moževat? Seve, tedaj sta dekleti resni in ti strežeta. Govorita o kravah, oranju in setvi, o letini in ujmah, o cenah lesa in vsem, na kar ne mislita. Veš, na kaj dekleti mislita? Kako lepo bi bilo ob starem možu biti mlada Tršarica.
Ej, res ne veš! Kako naj bi sicer tratil čas in mučil noge za ta pota!
Brodniški hoče svoje in hčerin smeh ga še podžge. Kakor star medved zarobanti in stopi v hišo, se očedi kakor za k maši in gre.
To je popoldne, ko se sonce že niža. Vrbe in beke so posute z mačicami. Po nekod je vse pregrnjeno s telohi. Izmed mahovitega skalovja kuka bledovijoličasti jetrnik in po prisojah so se že odprle trobentice. Le-ščevje je polno obrankov, ki v bogatem razkošju sipljejo rumeni plod na vse vetrove. Po bregih so v cvetju divje češnje, povsod življenje, povsod pomlad! Tršar čuti, kako ga objema in preveva vsa ta mlada svežina. Srce mu utriplje hitreje in vijugasta pot se kar sama odmika pod nogami. Nič drugače se mu ne zdi kakor pred mnogimi leti, ko je hodil fantovat. Pa saj ne pred mnogimi leti: včeraj je bilo! Ves tale čas vmes: ali ni minil kakor en sam nagel dan. Malo zarje, malo sonca in spet nekaj mraka. Kdo mu spričo te naglice more reči, da je star?!
Ko pride na Grčarjevo, malo postoji in si začne otirati znoj. Šment, malo le res utrudi človeka takale pot! A Grčarjeve njive so kakor preproge Lepo so razpete in vse po prisojah. Ozimina je že tako zgodaj temnozelena.
Tudi senožeti se naglo pomlajajo, lepe, gladke senožeti. In Grčarjevi gozdovi so temni. Nemara sosed niti sam ne ve, kakšne orjaške hoje so skrite v njih. Cela vrsta je takih za jambore. Malo truda, dosti cvenka, a gozd ne bi čisto nič vedel za to. Še dobro bi mu delo, ker bi mladetina prišla bolj v rast.
Počasi zavije Tršar navkreber. Bolj ko gre proti hiši, bolj počasen je njegov korak. Zasopel in vznojen ne sme priti, sicer bi dekleti mislili, da je res že samo nagnjen sod.
„Zakaj neki včeraj Grčarja ni bilo k maši?“ premišljuje grede in se natihoma zboji:
„Kaj, ko bi se bil res vrnil Tone?"
Misel mu je neprijetna in jo skuša naglo zatreti:
»Tisti prismuknjeni Boljševik govori zato, da lahko pije. Kdo bo kaj dal na tako čvekanje!“
In vendar: Ako bi prišel Tone, bi bilo z doto bolj po pasje. Zemlje bi ne bil deležen. Denar pa — z denarjem je taka zmešnjava in sploh —.
Pa ne, da bi Jerica mislila na Toneta?
Kakor premišljuje, se mu vse skupaj bolj in bolj zapleta. Ako se ne požuri, se mu zna priložnost res še izmuzniti.
Ko pride do Grčarjevih, se mu zdi vse nekam preveč mirno. Izmed deklet ni nobene videti nikjer. Navadno mu je prišla ta ali ona pred hišo naproti. Zakaj ni danes nobene?
Vežna vrata se škripaje odpro in Tršar obstane na pragu.
„No, ni nobene žive duše nikjer?*
Ker ni odgovora, odide težkih korakov po veži in stopi v sobo:
„Bog daj, sosed!*
Iz kota, kjer stoji postelja, se odzove:
„A, ti si!“
Potem se zgane nekje in iz čumnate pride Marjeta:
»O, sosed —.“
Glas je jokav, ko nadaljuje:
„Liza je že davi odšla z doma. Po zdravnika, veste, ko so oče tako zboleli."
»Ahaa*, se zavzame Tršar in se prestopi k postelji, kjer leži izmučeni sosed. Bolnikov pogled je vročično zastrt, ko se možak slabotno oglasi:
.Veš, Jaka, nemara me že res kličejo —.“
»Nikar ne govorite tako, oče,* se zboji Marjeta.
Jaka metlja in ne ve, kako bi se lotil.
»Seve, namenjeno je slednjič vsem —.*
»O, vsem,* ponovi Grčar kakor slaboten odmev, »tudi ti ne uideš.*
Tršarja opomnja zbode in mu jemlje odločnost. Da bi ga šent, ko pride Človek snubit, začne čudak opominjati zastran smrti.
v	W	..V	.	.	'	'dl
Marjeta je resnično v skrbeh zastran očeta in se nocoj nič kaj dosti ne zmeni za Tršarja. Z zastrtim glasom	pripoveduje,	kako se	je	začelo. Seve,
bolezen traja že kdo ve kako dolgo, samo	da oče ni nikoli	nič omenil. Jed
mu že nekaj dni sem nobena nič kaj ne prija in tudi sicer je bil zadnje čase zmeraj bolj slabe volje. No potlej ga je pričelo mraziti, a nazadnje ga je začela kuhati vročina. Tožil je, da ga v drobovju vije in žge, dokler ni nazadnje obnemogel. In davi je šla Liza po zdravnika.
Tršar posluša Marjetino pripovedovanje, ko zaropoče zunaj voz. Liza je pripeljala zdravnika.
„Bom pa stopil malo na piano," pravi Jaka in se umakne na dvorišče. Počasi zavije na vrt. »Takole je,“ premišljuje in nekam grenko mu je. „Vsa leta sva si drugovala, zmeraj sva bila drug z drugim, zdaj se mi bo pa nemara na vsem lepem odkrhnil — “.
Zdravnik se na moč dolgo mudi	pri	bolniku.	Tršarju	se	zdi pol več-
nosti. Ali res gre že tako za nohte?
Ko je že mračno, se zasliši slednjič zdravnikov glas na dvorišču. Obe dekleti spremljata starega gospoda. Jaka naglo stopi tja:
, Ali je kaj resnega ?“
Zdravnik skomigne z rameni:
»Zdaj menda ne več. Oče Grčar je trden in je najhujše že prebolel —
»Kako bo z receptom," se domisli Marjeta in Tršar se takoj ponudi, da se odpelje z gospodom in opravi v trški lekarni.
Med vožnjo	hoče čim največ izvedeti, toda stari	gospod govori	tako
ačeno, da Tršarju	kar sapo jemlje. Komaj razbere iz zdravnikovega govor-
jenja toliko, da ima sosed nekšne vrste tifus, para - tifus je« menda dejal. Bolezen da sicer ni tako huda kakor običajni legar, vendar tudi ta lahko stlači človeka pod rušo. Grčar jo res krepko oganja, je žilave nature in utrjen ko dren. Samo leta so že, leta. Sedemdeseti Seve, za taka leta je vsaka bolezen lahko nevarna. Vzlic temu jo bo mož sedaj bržčas še sku-žehal, ker ima srce zdravo, trden pa ne bo več. Če nič drugega ne, nekaj let takale bolezen človeku gotovo izpodreže ...
V	lekarni Tršar naglo opravi in se v trdi temi vrača v Rebenice.
»Pa si čvrst/ se ga razveseli sosed.
»E, saj sem	še mlad," se nasmehne Tršar in začne	pripovedovati,	kako
in	kaj. Da ni nič	hudega, pravi, a da bi le bilo dobro,	ko bi uredili.
»O, kakopak," meni Grčar, ko zavžije zdravila. „Bo že, že; saj nič ne rečem, da ne —.“
»Seve, ko bi le ne bilo zmeraj tako na pol —.“
»Zmeraj ne bo," skuša Matevž nabrati usta na smeh, ko mu po zdravilih prejde nadležna vročina. „Saj sam veš, da naglica ni nikoli prida."
Liza sedi za pečjo.
»Oče
»Aha
»Veste, kaj sem grede slišala?k
„Ne verjamem, da bi bilo kaj pametnega —.*
»No, no," skuša posredovati Tršar. »Nikar	je	tako ne devaj	v	nič!“
»Pametno ali ne,* meni Liza, »slišala sem	in	se mi zdi, da	bo	še vam
všeč —
»O, jaz sem z malim zadovoljen	—
In se zopet zasmeje. Tokrat že	tako brez	muke,	da se mu morata
smejati tudi sosed in hči.
»Glej jih no," se zavzame Marjeta, ki je bila	šla pogledat	po	hlevih,
»kaj ste pa zdaj na mah vsi tako dobre volje?”
»Stavim, da ne uganeš!" se oglasi Liza izza peči.
Marjeta pogleda Tršarja in zardi, a Liza nagaja:
»Saj sem vedela, da ne boš uganila —.“
Tršar, ki sedi kraj bolnikove postelje, hoče zopet pričeti razgovor s sosedom in opazi, da mu lezejo oči skupaj. Previdno položi proti dekletoma prst na usta, nakar vsi obmolknejo. Gluho tišino presekuje samo počasno tiktakanje zaprašene stenske ure	in čez čas	brenčanje muhe, ki se je
bila	predramila nekje na stropu in se v zaspanem	zaletu	ujela v pajčevino.
»Mu je res odleglo," vstane Tršar in po prstih previdno stopa proti peči, da bi lažje govoril z dekleti.
»Kaj si vendar slišala takega?" je radoveden proti Lizi.
»Oh, saj prav za prav sama ne vem, kaj bi dejala," se izmika deklina in začne okrog stave pripovedovati, da se nemara prej ali slej vrne Tone.
»Da bi se le res,“ vzdihne	Tršar in	misli:	»Prav tega še manjka!	Ali
ne zna ostati tam, kje je, če res	še živi!"
»Seve,"	gieni Marjeta, »jaz bi ga bila prav vesela. Kolikokrat molim
zanj! Drugače	pa	ne vem: se mi zdi, da bi medve bili kolikor	toliko	pri-
krajšani —.*
»Saj to je tisto!" kuha Liza grenkobo potihoma globoko v srcu, medtem ko se glasno zgraža nad sestro:
»Da	le moreš kaj takega rečil Kaj pa misliš je	tale uboga ped	Grčar-
jeve	zemlje?! Tri take grunte bi dala,	ko bi le vsaj	še enkrat lahko	videla
brata!"
»Pa je le dobrega srca", ugaja Tršarju, medtem ko Marjeta že hiti razdirat, češ:
»Lahko govoriš, dokler nobenega nimaš."
»Ali	spet začenjaš?" jo strupeno	pogleda Liza.	»Misliš, da mora biti
vse	tako	kamenito kakor ti. Viš, jaz	se pa zdajle tukaj zaobljubim	Mariji
Pomagaj, da me lahko oba slišita: Če se	Tone	res vrne,	ne pogledam	nikoli nobenega moža! Tako, da	veš! Za	brata	rada dam	življenje. Sem le
radovedna, kaj	si	mu pripravljena ti žrtvovati?!"
»Z doma	bi	se mu umaknila," se mirno nasmehne Marjeta,	,,da bi	mu
ne bila v napotje."
»Sem kar mislila," srši starejša. »Samo narazen! Z doma, seve, z doma! Tone, ti pa glej prazne stene in štej doto in napravljaj balo! Lepa sestra, ali ni res, sosed?"
„No, no,“ želi Tršar varno nihati na prevesici, „če pride do tega, se bo že tudi Tone tako kam ozrl, da ne bo dobil v hišo ženske praznih rok — “ „A mladi gospodinji je prvi čas vzlic temu težko," ostane Liza trmasta. Vsaka hiša ima svoje navade —
„Ki jih mlada pač lahko zamenja s svojimi, če je dovolj spretna,* preseka Marjeta in toplo pogleda Tršarja.
Liza	je	rumenkasto bleda, tako jo draži sestrina	sveža	odločnost.
»Saj	bo pokazal čas!“ se zadirčno obregne, da	Tršar	sam več ne ve,
na^katero stran bi se nagnil.
„Kdo je pa pravil zastran Toneta?” skuša prekiniti prerekanje, toda Liza je zdaj	že prav kratko nasajena. Da se o tem govori	čez in čez, pripoveduje,	in	da so mu ljudje že tudi izbrali nevesto.	Pa še	kakšno nevesto!
.Katero?” mika izvedeti Tršarja.
„0, vi jo dobro poznate, sosed," se nasmehne Liza.
Preden utegne vdovec še kaj vprašati, se predrami Grčar in nerazločno spregovori.
»Kaj bi radi, oče?” stopi Marjeta k njemu.
„0, nič. Ali sem spal.“
Marjeta prikima.
„Je sosed že odšel?”
„Nak, Matevž/ se oglasi možak sam, »še zmeraj sem tukaj.”
„Aha. No, prav. Saj ti lahko kar povem. Dekleti tudi nista več tako mladi, da bi ne smeli slišati. Veš, zastran tvoje ženitve mislim. Zdajle se mi je sanjalo o Tonetu. ,Tone, Tone, Tone1, sem slišal, pa ti iznenada res stopi fant k meni. Cel možak, ti pravim.”
„No, seve, sanje so sanje,” skuša Tršar.
.Nič ne rečem, da niso, ampak Toneta sem videl tako živo, ti pravim —“ Trenutek tišine, potem zopet:
.Zato mislim, da bi še kaj malega počakali. Saj ni nikjer ognja v strehi, ne pri tebi ne pri nas. Če pride fant, bo drugače, če ga ne bo, kar Bog ne daj, pa spet drugače.”
Tršar začne pokašljevati, Liza se zavistno posmehuje sestri, a Marjeta nestrpno menca predpasnik med prsti.
.Saj nič ne rečem,” se nazadnje umakne Jaka. .Čez poletje se bo že kako presukalo in izkazalo. Tudi ti se pozdraviš, če Bog da. Potlej bomo videli/
„Potlej, res, na jesen —
Tršar seže bolniku v roko in se odpravi v noč. Marjeta stopi za njim zaklepat.
.Kaj mislite, sosed,” mu šepne na vežnem pragu, „ali je kaj verjeti govoricam?”
Možak skomigne z rameni.
.Bog ve. Ko bi vedel, da je slišala Liza samo tisto, kar čeljusta tisti Boljševik — .*	(Dalje.)
Kaj moram vedeti o Koroški?
Gorotanec
Ob priliki 13. obletnice nesrečnega plebiscita.
Slovenska Koroška je sestaven del slovenske zemlje, ali recimo: slovenske grude. So, ki trdijo, da je Slovenski Korotan poleg Gorenjske najlepši del slovenske zemlje. Vsak kmet se briga za svojo grudo. Tudi narod se mora brigati za svojo zemljo, zlasti za tako lepo zemljo, kot je Slovenski Korotan.
Človeško telo je organizem. Ud pomaga udu, vsak ud živi ne samo sam zase, marveč za celo telo. Prav tako je pri organizmu naroda. Kot udje enega narodnega telesa ne smemo biti brezbrižni do ostalih udov narodnega organizma, zlasti ne do najbolj ogroženih in najbolj trpečih udov narodnega telesa.
Slovenski Korotan je sestaven del slovenske zemlje, slovenski Korotanci pa so ud našega narodnega organizma. Ne smemo in ne moremo biti proti njim brezbrižni, naša dolžnost in naša pravica je, da se brigamo zanje, da se ž njimi soveselimo in ž njimi sotrpimo in da jim kot smrtno ogroženemu udu našega narodnega telesa skušamo pomagati.
Danes meri Koroška 9551 km2 ter ima 380.000 prebivalcev — namreč sedanja avstrijska zvezna dežela Koroška. Od 380.000 prebivalcev je 100.000 Slovencev. Nemci so jih seveda mnogo manj našteli, a to delajo namenoma. Tudi v Mariboru so našteli Nemci 1. 1900 komaj 4.000 Slovencev in nad
20.000 Nemcev, a 1. 1931 so našteli v Mariboru 30.000 Slovencev in komaj
3.000 Nemčevi
V	starih časih je bila Koroška mnogo večja nego je danes. Saj je npr. 1.788, ko je prišla pod frankovsko nadoblast, obsegala tedanja Gorotanija: sedanjo Koroško, Kranjsko, Štajersko (razen vzhodnega roba), Pustriško dolino na Tirolskem, Lungau na Solnograškem in južni del sedanje Nižje Avstrijske. Bili so časi, ko je bila cela sedanja Koroška slovenska. Še danes pravi ljudstvo na Solnograškem Koroški: Das Windische Land = Slovenska dežela. Pač spomin na one čase, ko je bila Koroška še cela ali vsaj pretežno slovenska. Tako npr. je zgodovinsko znano, da so bile za časa Karla Velikega (t 814) Breže, na severnem Koroškem že blizu štajerske meje, slovenske.
Koroška se deli na Zgornjo in Spodnjo Koroško. Mejo med obema tvori Osojsko jezero v bližini Beljaka. Zg. Koroška je gorata, redi mnogo živine ter ima krasne planine, a je manj primerna za poljedelstvo ter je manj gosto naseljena nego Sp. Koroška. Največje mesto Zg. Koroške je Špital ob Dravi, blizu Milštatskega jezera. Ima 5.000 prebivalcev. Zg. Koroška je danes nemška razen Ziljske doline, ki je do Šmohorja slovenska. Da je bila nekoč cela Zg. Koroška prav gori do Velikega Kleka slovenska, priča še danes vse polno slovenskih krajevnih imen kakor: Dčllach (Dole), Sagritz (Zagrica ali Zagorica), Mdrtschach (Smerče, tako se še danes imenuje neka slovenska vas v slovenski Ziljski dolini), Mallnitz (Malniče), zadnja postaja
turske železnice na Koroškem; dalje: Kolbnitz, Pusamilz (Požarnica), Flat-tnitz (Blatnica), Sirnitz, Krassnitz, Glodnitz, Metnitz (Motnica), Zweinitz, Grades (Gradež), Zeltschach (Selce), Friesach (Breže) itd., itd.)
Na meji med Zg. in Sp. Koroško leži Beljak, važno križišče železnic s
23.000	prebivalci.
Spodnja Koroška obsega Celovško kotlino in Labudsko dolino. Labudska dolina, vsled svoje rodovitnosti znana pod imenom: »paradiž Koroške*, zelo gosto obljudena (120 prebivalcev na 1 km2) je dolina reke Labošnice, ki se pri Labudu izliva v Dravo. Labudska dolina nem.: Lavanttal, „Lofentol“, se razprostira med Svinjo planino in Golco (Koralpe). V rodovitno Labudsko dolino je v predvojnih letih prihajalo mnogo slovenskih sezonskih delavcev iz slovenske Podjune in s Spodnje Štajerske. Mnogo jih je ostalo kar za trajno v Labudski dolini. Tako najdete še danes dovolj Slovencev v in okrog Št. Pavla, Št. Andraža, Vošperka. V Št. Andražu je stoloval škof Slomšek, dokler ni 1. 1859 škofijske stolice prenesel v Maribor. Glavno mesto Labudske doline je Vošperk s 6 000 prebivalci. V Št. Jurju pri Pavlu je več slovenskih štajerskih naseljencev, ki so pred vojno tam nakupili posestva. A vsi Slovenci v Labudski dolini se nam izgubijo, njihovi otroci so Nemci, ker je vse nemško: šole, cerkev in vse javno življenje.
Celovška kotlina tvori obliko trikotnika. Ogli tega trikotnika so: Beljak, (jugoslovanski) Dravograd in Breže. V središču trikotnika leži Celovec, glavno mesto dežele. Davno bi bil že Celovec slovensko mesto, če se nam ne bi v Celovcu vsi Slovenci oz. njihovi otroci ponemčili. Vlivaj vodo v rešeto, kolikor hočeš — rešeta ne boš napolnil z vodo; naj se v Celovec doseli še toliko tisočev in desettisočev Slovencev — Celovec ostane nemško mesto, ker se nam vsi Slovenci ponemčijo. V Celovcu ni ne ene slovenske šole in vsa slovenska mladež se vzgaja nemško. A eno je gotovo: Če bi bil Celovec po razsulu prišel v Jugoslavijo, bi bil danes slovensko mesto, ravnotako kakor je Maribor. Obe mesti: Celovec in Maribor ležita sredi slovenskega ozemlja, a da je imel Maribor v preteklosti in da ima Celovec še danes nemško lice, je mogoče samo zato, ker so bile in so v Celovcu še zdaj vse šole nemške in je bilo prej v obeh mestih ter je v Celovcu še zdaj vse javno življenje nemško.
Tudi Beljak bi bil postal pretežno slovensko mesto, če bi bil prišel v jugoslovansko narodno državo. Res, da leži Beljak na meji med Nemško in Slovensko Koroško, a je zvezan z Nemško Koroško samo z dvema ozkima dolinama, medtem ko je odprt proti Slovenski Koroški.
Celovška kotlina je še danes povečini slovenska. Če bi bila prišla po razsulu stare Avstrije v jugoslovansko državo, bi na mah postala slovenska mesta in trgi: Velikovec, Pliberk, Borovlje, Labud, Grebinj, Železna kaplja. Kajti v vseh teh mestih se nemščina samo umetno vzdržuje, predvsem s pomočjo šol —> ponemčevalnic in s pomočjo nemških otroških vrtcev. To je prav isti sistem, ki je nekoč umetno vzdrževal nemštvo v spodnještajerskih mestih in trgih.
Po razsulu smo storili veliko napako, da nismo Slovenske Koroške s Celovcem in Beljakom vred nemudoma zasedli. Nemci bi se zasedbi sploh ne bili upirali in so sami zasedbo vsak hip pričakovali. Šele 5. decembra 1918 so sklenili, da se bodo proti Jugoslovanom bojevali. Posledica teh bojev je bil plebiscit. Plebiscit smo izgubili, ker so nam Nemci poprej odtujili ljudstvo. To so dosegli predvsem s pomočjo ponemčevalne šole. Ta je že polstpletja pred plebiscitom slovenski rod na Koroškem vzgajala za nemštvo. Naravna posledica tega je bila, da smo izgubili plebiscit. Nemci so zmagali pri plebiscitu 10. oktobra 1920 samo zato, ker so že pol stoletja prej zastrupljali naše ljudstvo na Koroškem potom šole — ponemčevalnice z nemškim mišljenjem. Vsa ta plebiscitna komedija je bila za nas velikanska krivica 1 Najprej so nam z rafiniranim nasiljem — vsi protesti slovenskih občin proti šoli — ponemčevalnici so pri nemških oblastih v Celovcu našli gluha ušesa — odtujili naše ljudstvo, potem so pustili to zapeljano in zaslepljeno ljudstvo glasovati proti lastni narodni državi! Dali smo se speljati na led. Če smo že storili neodpustljivo napako, da Koroške nismo pravočasno zasedli, bi vsaj plebiscita nikdar ne bili smeli pripustiti 1 Kako se je moral zviti nasprotnik naši naivnosti v pest smejati!
Navaden čut pravice mi pravi, da o tem, kar je moje, ni treba šele glasovati, ali naj bo moje ali ne. —
. Nemci se danes krčevito trudijo, da bi ponemčili okolico Celovca. Danes je Celovška ravnina, razprostirajoča se med Magdalensko goro (1058 m) in Osojnico (nemško popačeno v „Sattnitz“, hribovje med Dravo in Celovcem) še slovenska. A kako dolgo še? Vse šole s polno paro germanizirajo in po vojni je bila skoro v vseh župnijah slovenske celovške okolice slovenščina izrinjena tudi iz cerkve.
Celovec šteje danes blizu 30.000 prebivalcev, s predmestji nad 40.000.
Slovenski del Celovške kotline sestavljajo: Beljaška kotlina (med Beljakom, Vrbskim jezerom in Karavankami); Rož (dolina Drave med Rožekom in Obirjem); Podjuna (dolina Drave med Obirjem in Labudom); dalje že imenovana Celovška ravnina, razprostirajoča se med Celovcem in Tinjami ter Vrbsko jezero z okolico.
Največje jezero Slovenske Koroške ter največje koroško jezero sploh je Vrbsko jezero (21 6 km2). V Beljaški kotlini ob vznožju Jepe leži Baško jezero z Otokom na sredi (2f3 km2). V Podjuni je najbolj znano Klopinjsko jezero (1 km2). Tudi slovenska Zila (Ziljska dolina') ima svoje Preseško jezero.
Na severu sega Slovenski Korotan do vrh Dobrača (2166 m), do vrh Magdalenske gore nad Celovško ravnino ter do vrh Svinje planine (2081 m).
Koroški Slovenci ne govorijo enotnega narečja. Medtem ko se ziljsko in rožansko narečje približuje bližnjemu gorenjskemu narečju, je podjunsko slovensko narečje bolj slično sosednemu slovenskemu štajerskemu narečju. Tako Ziljan in Rožan pravita: .fleten*, Podjunčan te besede ne pozna. Rožan pravi: čita, čepa, čej, počijo, žganče, čidati, Podjunčan pa: kita, kepa, kje, poknejo, žganke, kidati. — Rožan in Ziljan pravita: d’m, n’t, m’š, n’č, kr’h, Podjunčan pa: dim, nit, miš, nič, kruh. — Rožan naglaša: večir, drvč,
zobi, cveto, ženin, Podjunčan pa pravi: večer, druve, zobi, cvetijo, ženin, ženina, oko, uho. Rožan pravi: rjuha, Podjunčan te besede ne pozna in pravi: prt, posteljni prt itd.
Slovenske Ziljane moremo imenovati koroške Gorenjce. Ziljan je samozavesten, zgovoren, opozicijonalen, vesel. Podjunčan bolj resen, občutljiv, počasen, premišljen. Ziljan je konservativen, v Ziljski dolini se je še ohranila narodna noša, ki po slikovitosti prekaša ostale in sliči gorenjski. Rožan je rojen pevec, vesel, gibčen, prebujen. Bedasta je nemška trditev, da so koroški Slovenci po svojem značaju in po svoji govorici bolj podobni in bližji Nemcem nego izvenkoroškim Slovencem! To so bajke, ki so se jih Nemci izmislili iz političnih namenovl Značaj koroškega Slovenca je pristno slovanski. V govorici koroških Slovencev se je ohranilo še mnogo starih pristno slovenskih izrazov, ki jih v narečjih izvenkoroških Slovencev ne najdemo več. Med slovenskimi Ziljani so se ohranile stare slovenske šege, kakor jih ne najdemo nikjer več med Slovenci 1
Slovenski Podjunčani so imeli vedno mnogo stikov s sosednimi slovenskimi Spodnještajerci. Hodili so na Sp. Štajersko na sejme in ondi kupovali govejo živino, konje, ovce, vino. Do 1. 1859 so bili s slovenskimi Štajerci skupaj v eni škofiji; kajti podjunske dekanije: Pliberk, Doberlavas, Velikovec so do 1. 1859 pripadale lavantinski škofiji. V značaju in govorici slovenskih Podjunčanov najdemo zelo mnogo sličnosti z ljudskim značajem in z govorico sosednjih slovenskih Štajercev.
Nasprotno pa je govorica slovenskih Rožanov in Ziljanov zelo slična govorici Gorenjcev, kakor se govori od Jesenic proti Ratečam. V Št. Lenartu pri Sedmih studencih v Ziljski dolini se govori prav isto narečje kakor onstran komaj dobrih tisoč (1073 m) visokega Korenskega sedla v Kranjski gori.
Koroški Slov.enci so torej pristno slovanski rod in so s stotinami vezi povezani z bližnjimi izvenkoroškimi Slovenqi-
V	kolikor so se ostalim Slovencem odtujili, je to zgolj nemško delo, predvsem delo nemške ponemčevalne šole. Naj to šolo nadomesti slovenska šola, in kor. Slovenci bodo srčno vdani svoji slovenski in jugoslovenski narodnosti.
Kljub vsemu potujčevanju je bilo pri plebiscitu 10. oktobra 1920 oddanih za Jugoslavijo 15.279 glasov ali 41°/0. Teh 15.000 glasovalcev si ni dalo iztrgati iz srca svojega narodnega prepričanja in je s svojim glasom za Jugoslavijo odločno izjavilo svojo voljo: »Proč od Nemcev, naših stoletnih zatiralcev! Proč z oblastjo naših iztrebljevalcev z naše zemlje! Živela svoboda in ujedinjenje z brati po krvi in jeziku! Na naši zemlji tuji rod naj gost nam bo, a ne gospod! Bog živi vse Slovene pod streho hiše enel“
Da je Koroška res lepa dežela, priča zelo razviti tujski promet v deželi. Lani je posetilo Koroško 300.882 oseb, od teh 113.773 Dunajčanov, 116 570 iz ostale Avstrije. Rajhovcev je bilo v deželi 37.360, Čehov 13.182.
Pomnimo: Koroški Slovenci so kri naše krvi, so naši bratje po krvi in jeziku! Slovenska zemlja na Ko rož kem sega do vrh Dobrača, do vrh-Osojskih Tur med Vrbskim in Osojskim jezerom, do vrh Magdalenske gore nad Gosposveto, do vrh Svinje planine za Velikovcem!
Naš kmet v tlačanski dobi
F. Zzuitter 3.
Najbolj znana nesreča, ki je zadela takrat našega kmeta, so dolgoletni turški boji. Hudo so trpeli kmetje leto za letom, vsakoletni vpadi so jim ogrožali dom in pridelek. — Proti njim je bilo treba organizirati deželno b ra m bo in naš kmet, ki je prej prepuščal vojskovanje viteštvu, mora stopiti na po.ziv v vojaške vrste in s tem zanemarjati svoje gospodarstvo. — Številne vojne s Turki in drugimi sovražniki, ki so jih vodili cesarji takrat, so povzročile, da so morali izdajati vedno več denarja za najemnike, ki so služili proti določeni plači in nadomestili nekdanjo viteško vojsko, medtem ko je služila deželna bramba le za ohranitev domače dežele. Velike nove izdatke pa mora kriti država z davki, ki postajajo v tem času vedno večji in najhujše tlačijo kmeta, ker je duhovska in posvetna gospoda od njih deloma oproščena. Kako bridko je kmet občutil ravno ta nova bremena, vidimo iz tega, da zemljiški gospodje navadno odgovarjajo na pritožbe kmetov zaradi novih terjatev, da jih ne pobirajo zase, ampak za državo. — Kakor danes državni zbor, tako so morali takrat davke odobriti deželni stanovi, to je skupščina duhovščine, višjega plemstva, vitezov in mest; od njih postane vladar vedno bolj odvisen. Ker je tudi sodstvo nad podložniki že dolgo v rokah njihovih gospodarjev, nima kmet več upanja, da bi našel pred samovoljnostjo in nasiljem svojih gospodarjev zaščite pri močni in pravični državni oblasti. Deželni stanovi so zbor njegovih najhujših sovragov; s pravico dovoljevanja davkov imajo v rokah cesarja (ki so mu seveda podložni kmetje, če se jim godi še taka krivica, malo mar!) s.sodstvom pa^ podložnika. — Ker je sestavljena vojska le še iz najemnikov, le včasih še iz deželne brambe, postanejo posvetni plemiči, ki so nekdaj dobili svoje fevde ravno zato, da bi služili v vojni svojemu gospodarju, iz vojakov gospodarji. Iz utrjenih gradov se preselijo v udobnejše graščine, hočejo dobro živeti in se začno bolj brigati za gospodarstvo. Ker imajo zaščito v deželnih stanovih, znova pritiskajo na kmeta, kratijo mu njegove pravice in terjajo od njega dajatve, ki se že davno niso več plačevale. — Kmet je do tega časa poselil že skoro vso danes poseljeno slovensko zemljo; le malokje — v goratih in gozdnatih krajih — so se naselili kmetje še pozneje; zato pa so morali mnogo selišč, o katerih danes ni sledu, opustiti, ker se obdelovanje ni izplačalo. Najstarejše naseljence predstavljajo najbrže gruntarji; število gruntov je bilo že v onem času skoraj isto kakor pred 100 leti, ko so nastale prve zemljiške knjige, ali pa danes. Ker pa je bilo ljudi vedno več, so se ti naselili na manjših kosih zemlje in navadno iskali zraven še postranskega zaslužka; tako nastane v tem času k a j žar st v o. Vse to pa poslabša kmetov položaj; medtem ko je prej, ko je zemlja čakala na človeka, gospodar s s kmetom potrpel in mu popuščal, je mogel zdaj, ko so ljudje čakali na zemljo, dobiti vedno namestnika za kmeta, ki bi se upiral njegovim zahte-
vam in mu podeliti uporniku vzeto posestvo. — Tako so mogli zemljiški gospodarji izrabiti ta zanje vseskozi ugodni položaj in pritisniti na kmete. Poskušali so jim vzeti pravico prodaje posestva in jim zviševati ali pa nanovo — po dolgem presledku, tako da so že vsi pozabili nanje — naložiti številne dajatve in tlačanstva opravila, ki sem jih naštel v drugem odstavku. Namesto da bi sprejemali robotnino, t. j. davščino v denarju, ki so jo kmetje prej plačevali namesto tlake, so znova zahtevali tlako, namesto slabega denarja, ki je krožil tedaj, pa starega boljšega. Podložnikom niso več puščali izvoza dračja za kurjavo iz svojih gozdov in paše na svojih pašnikih; kaznovali so jih, če so kmetje pobili divjačino, ki jim je delala škodo in se sklicevali na to, da ima le zemljiški gospod pravico lova.
Tako sta državni zakon in samovoljnost gospodarjev nalagala kmetskim podložnikom nova bremena, obenem so se jim pa jemale pravice, ki so jih kmetje uživali, kar so pomnili, ker se težke stare določbe v zadnjem času niso izvajale. Danes uvidevajo pač vsi, da urejajo vse take stvari državni zakoni, njihovi paragrafi in kdor hoče tukaj doseči, poskuša spremeniti te zakone. Tedanji kmet pa je mislil drugače. Še danes čujemo mnogokrat mišljenje, da naj veljajo v življenju stare navade, stari redi, da je treba odpraviti vse novotarije. Tako je mislil tudi tedanji kmet; ni mu šlo za nove uredbe, za nov svet, ampak le zato, da zemljiški gospodar ne sme zahtevati od njega niti zase, niti v imenu države ničesar, kar ni veljalo že od starih čas o v,'kar niso delali predniki in česar se niso spominjali najstarejši ljudje. In tako se je proti novim naredbam in novim bremenom uprl tlačeni kmet „za staro pravdo*. Teh puntov je bilo mnogo, pojavljali so se tekom 250 let od 15. do 18. stoletja, glavna pa sta bila 1.1514. in veliki slovensko-hrvatski punt pod Matijo Gubcem 1.1573. Plemstvo, ki je imelo vso moč v rokah, jih je seveda zatrlo tako hitro in s tako vnemo, kakršne ni pokazalo nikdar v boju proti Turkom. Kmet pa je ostal uboga para, posebno še pod surovimi graščaki, ki so vedno znova izzivali upore in se potem zverinsko maščevali nad uporniki. Za dolga stoletja je ostal kmet. ki je živel še v 15. stoletju precej dobro, preziran od plemstva in meščanstva v svoji revščini in trpljenju.
Trije vzroki so bili predvsem, ki so v času Marije Terezije in Jožefa II. ter 1. 1848 — poleg začasnih reform v francoskem Času — prinesli kmetu osvoboditev: a) Država ni hotela več deliti svoje oblasti z zemljiškimi gospodi, zato jim je vzela predvsem sodstvo, pa še mnogo drugih pravic in jih izročila uradništvu, ki je bilo od nje popolnoma odvisno, b) Da si zasigura dosti davkov, je država najprej omejila število dni tlake in odstotek dajatev zemljiškemu gospodarju ter razdelila svoje davke pravičnejše med zemljo cerkve, plemstva in podložnih kmetov; le od kmeta, ki ni bil preveč obtežen, je mogla dobiti davkov, c) Meščanstvo prevlada nad fevdalizmom in z njim zmaga tudi novo naziranje, ki se zgraža nad tem, da se kmetje brez tujega dovoljenja ne smejo ganiti na svojem posestvu in iz svo-
jega posestva, da morajo od lastne zemlje plačevati drugim in delati zanje brez vsake plače. — Tako dobe kmetje najprej osebno svobodo, 1. 1848. pa jim je prineslo rešitev od tlake in dajatev.
Posledice tlačanstva pa so živele še naprej: Kmet se prej ni smel svobodno gibati in povelje zemljiškega gospodarja mu je nadomestovalo lastni preudarek; boljši zemljiški gospodarji so mu prej večkrat svetovali, zdaj pa ni imel nikogar; celi rodovi niso prišli po svetu dalje kakor do krajev semnjev, na katere so hodili. Zdaj pa je moral zaostajati v vrtincu novega gospodarskega in političnega reda, kjer se je odločalo tudi o uporabi njegovih davkov — vedno večjih! — in dostikrat o njegovem premoženju, za drugimi stanovi s srečnejšo preteklostjo, ki so znali bolj zastopati svoje koristi. Da je imela ta stara uredba svoj pomen za kmeta, kakršen je bil nekdaj, nam pričajo vsi oni tisoči, ki jih je začetek nove kapitalistične dobe pregnal v Ameriko. Novemu kmetu pa vse vztrajanje pri starem, vsa konservativnost, ki jo je podedoval iz dobe zemljiških gospodarjev, ne more dosti koristiti; gledati mora, da si s napredkom v vseh ozirih v novem svetu pribori mesto, ki mu pripada.
Rdeč večer
Cvetko Vonjavec
Nocoj ko roža se razcvel je rdeč večer.
Srce mi tiho vzdramil je sladak nemir,
vonj trav in cvetja svetlo, sveže vame diha. —
Dekle pod cvetno breskvijo se mi nasmiha, sijaj njenih belih rok se je vabeče zganil, pogled ko zlata puščica sladko me ranil. —
V	razkošju belem v rdeč večer me vabi, nikar, nikar nocoj me ne pozabi:
Poglej, vse veje nihajo, ko da ljubezen polje v njih, vse cvetke sladko dihajo, ko da je v njih ljubezni dih; vse barve rde, presihajo kot bi tonile v rožnih snih.
O, pridi k meni v vas nocoj in bodi moj presladki gost!
Izpijva blaženi opoj — ljubezni najine sladkost, dokler še sije rožni raj življenja — blažena mladost.
Nocoj ko roža se razcvel je rdeč večer — nocoj k dekletu vodi vsaka pot in smer ...
Cholera nostra
(Humoreska) — F. Bračun
Trdna gospodarska poslopja na Jablanci obdaja razsežen sadovnjak, na katerega mejijo pašniki, senožeti in polja. Vse je lepo zaokroženo in pri roki, le gozd in vinograd sta nekoliko oddaljena od domačije. Vdova Lenka se po Martinovi smrti ni marala več možiti, dasiravno ni manjkalo snubcev na Jablanci. Preveč jo je bil razočaral njen prvi mož. Bil je veseljak ter se je malo brigal za ženo in dom. Hodil je po sejmih okrog, zapravljal lahko prisluženi denar ter bogatil krčmarje. Ko ga je pobrala pljučnica, Lenka ni kdove koliko žalovala za njim. Par zadušnic je plačala domačemu župniku, kakor se spodobi, da zaveže zlobne jezike. Sicer je pa ostalo na Jablanci vse pri starem. Na Lenkinih plečah je ležala že od nekdaj vsa peza gospodarstva. Res. Vsega bi ne zmogla sama, pa imela je srečo pri izbiri pomagačev. Dekla Špela in hlapec Marko sta bila povsem na mestu. V zadnjem času pa ji je bil v krepko oporo tudi že sin edinec, Tinček. Ta ji je bil stokrat bolj pri srcu kakor ženitvanjske muhe. Saj je bil to res njen sin, z njenimi lastnostmi, prizadeven kakor črv, resen ter vdan domu in materi z dušo in srcem.
Lepa je bila domačija na Jablanci in skrbna mati Lenka. Sporazumno in brez hrupa so gospodarili za vzgled sosedom naokrog. Ostalo je vse pri starem še tudi takrat, ko je izbruhnila vojna. Marko je bil prestar za vojaško suknjo, Tinček še premlad, saj mu je bilo takrat komaj petnajst let. Težki časi so jih še bolj složili. Lenka ni imela slej ko prej druge želje kakor, da ohrani sinu, kar je spadalo tako lepo skupaj. Zato je gospodinjila navzlic vsem nadlogam po navadi ter sanjala o času, ko ji doraste in se oženi Tinček.
Bilo je v dneh, ko so avstroogrske edinice ojačene po nemških oddelkih prebile v Galiciji ob Gorlicah rusko pročelje. Zunaj v sadovnjaku za hišo so odcvitale jablane in hruške. Trave so prašile. Vmes med zelenjem so blestele ivanjščice. Lučce so rdele. Goreli so kartavžarji. Zlatičnice so žoltele. Nižje ob potoku so sinjile spominčice ter je posipala penuša zelenje z belimi kosmiči. Tinček je prišel baš z vinograda po malico. Mati, ki se mu je hotela posebno prikupiti, je postavila predenj latvico kislega mleka, ki ga je sin s slastjo v kratkem pospravil pod streho. Nato je naložil malico za kopače v pletenico ter jo mahnil nazaj proti vinogradu.
Pod lipo vaške krčme, mimo katere vodi pot, sedi sosed Jazbinšek z žalostno povešenimi'brki, ki jih pomoči od časa do časa v vrček piva pred seboj. Glavo si podpira z roko ter strmi otožno pred se. Saj je pa tudi od sile. Komaj teden dni je dobil dopusta, predno ga porinejo iznova na fronto. Pa je minilo, kakor bi pihnil. Danes zvečer mu bo treba vzeti slovo od vsega, kar mu je prirastlo k srcu — morda za vedno. Doma pohaja že žena okrog z vlažnima očesoma in nabreklima licima. Otroci jokajo. Ni mu bilo vzdržati. Odšel je, da utopi grenkobo v pijači. Bes plentaj ves sveti Kdo se bo neki cmeril, ko itak vse nič ne pomaga.
Jazbinšek pomoči	iznova brki pobešeni	nizdol globoko v vrček ter izpije	ostanke piva do dna. Medtem pa se že prikaže	natakarica z	drugim
vrčkom pijače peneče se vabljivo ter ga postavi pred gosta, rekoč:
„Tu! Kar pijte, kolikor vas je volja, na račun doktorjev tam notri." Dekle pokaže s prstom prek rame. „Tako Židane volje sta, da bi menda vso vojsko napojila, ko bi jo imela pred seboj. Junakom, pravita, moramo biti hvaležni.*
»Vrag po junaštvu!” zamrmra pikro Jazbinšek v brado, glasno pa dostavi: »Sicer jima pa sporoči zahvalo v imenu vseh dopustnikov.”
Tedaj se pojavi Tinček izza ogla.
„Juhuhu, Tina! Hoj, Tina! Pojdi pit! Kdo ve, če ga bova še kdaj skupaj.” Tako zavriska Jazbinšek, si popravi z levico vojaško čepico, ki mu je že zlezla sumljivo v zatilnik, z desnico pa ponudi mladeniču vrček, rekoč: »Le pošteno ga cukni! S tvojim starim, Bog mu daj dobro, sva ga tudi včasih, pa vedno na njegov račun."
„Da bi se kmalu	zopet zdrava videla!”	Tinček	nagne vrček.	Ne diši
mu	prav pivo na kislo	mleko. Pa kaj hoče?	Smili se	mu sosed in	noče ga
žaliti. Zato izprazni na prigovarjanje vrček, stisne krepko sosedu roko v slovo, pograbi pletenico ter se požuri v vinograd . . .
V	gosposki sobi sedita okrajni zdravnik doktor Manowsky in njegov predstojnik, okrožni zdravnik, doktor Chrouszka v svatovskem razpoloženju. Steklenico za steklenico raznih vinskih vrst sta že izpraznila. Trikrat sta že pila črno kavo v slovb, pa vsakikrat sta se še premislila in ostala. Prvi je po rodu Poljak, drugi Čeh, oba skupaj pa zvesta avstrijska huradomoljubarja in od vsega početka prepričana o zmagi nemško-avstrijskega orožja. Dr. Chrouszka je obenem vojnoslovec na papirju, da mu ni para.
»Bistroumen načrt, moj ljubi Manowsky!” hvali okrožni. »Dovoli, da ti ga prikažem prav pred oči! In glej!” — doktor odlomi košček rogljička ter zapiči v eno krajišče zobotrebec — »to so Gorlice in tam” — okrožni zakoliči v drugo krajišče rogljička nov zobotrebec — je Tarnov. Rusi, so se tu v obliki zagvozde zarili v avstrijsko ozemlje. Takole 1“ Govornik pograbi tovariševo pest ter veleva: »Stegni kazalec!" Tega potisne med »Gorlice* in »Tarnov” ter položi tovariševo roko na mizo. »Mirno! Da mi ne kreneš iz mesta 1 Tako!” Predavatelj pograbi klešče za sladkor, ki se nahajajo še vedno na mizi, ter jih močno stisne. »Pazi! Sedaj pa pride presenečenje za Ruse in celi svet." Okrožni obkoli z eno čeljustjo klešč »Tarnov*, z drugo „Gorlice“, nagne orodje ter spusti pero, da zagrabijo klešče tovariša za prst in se zrušita obe obkoljeni »mesti* na mizo.
„Au“, zavpije okrajni, ter umakne roko z mize, da se reši klešč. »Izvrstno 1“ meni okrožni smeje se. »Tudi Rusi so kričali »au*, pa jim ni nič pomagalo. Zdaj pa so »perduto — caputo". Konec! Gotovo!“ Okrajni zamahne z roko, ko se je rešil klešč in si odrgal prst, v ugovor proti takemu omalovaževanju »Rusov*. Okrožni umakne glavo, se nagne nazaj na stolu ter meni porogljivo: »Vsa gibčnost jih ne reši iz cigalice. »Hin ist hin, Ana Maria Fiedlerin.*
„Kaj pa nalezljive bolezni", vpraša tovariša vojnoslovca dr. Manowsky. „Legar se prikazuje skoro povsod v zaledju. Zdaj pa poročajo časopisi celo o slučajih kuge.“
„Hm! Legar ima že od pamtiveka domovinsko pravico v Galiciji. Med vojsko se je pač nekoliko bolj razpasel, kakor je nam zdravnikom ljubo. Treba bo pač paziti. V slučajih kuge pa gre za „cholera nostra*, ki jo pospešuje uživanje piva. Midva na primer sva ob vinu in črni kavi prilično varna pred okuženjem. Oni kmetavs zunaj pa, ki loka pivo na najin račun, je v nevarnosti, da oboli."
Pa Jazbinšek je ostal zdrav kakor riba v vodi navzlic izdatni količini zavžitega piva. Pač pa so poklicali proti večeru Dr. Manowskyja k Tinčetu na Jablanico.
Hudo je bilo Tinčetu, neznansko hudo. Želodec in črevesa so se mu puntali, pa še kako. Z muko in trudom se je še privlekel domov iz vinograda. V postelji pa je obležal izčrpan in bled kakor mrtvec na odru. Mati Lenka je bila vsa iz sebe. Poslala je takoj Špelo po zdravnika. Ta ga je naposled po mnogem povpraševanju tudi srečno iztaknila še vedno v družbi Dr. Chrouszke ob vinu in črni kavi.
„Pa pojdiva skupaj", meni okrožni. »Slučaj je sumljiv, velesumljiv." ...
Prvi se privali v bolniško sobo, kakor se spodobi po činu, kratkonožni, trebušasti dr. Chrouszka, za njim se zapoteče dolgokraki, suhi dr. Manowsky. Oba žarita v obraza kakor prekurjena štedilnika.
.Dovolite!" Okrožni odloži klobuk in palico na mizo ter sede na stol poleg postelje, da zaječi ta pod neobičajno pezo. »Slučaj, doktor, prepustiš meni! Kaj ne? Saj je važen za celo okrožje. “ Okrajni, ki se je srečno zasidral na stolu ob mizi, prikima. Nato začne okrožni poizvedovati po bolezni. Ko mu popiše bolnik znake, ga vpraša: „Pa ste pili v zadnjem času tudi pivo?“ .Samo en vrček danes popoldne/ Quod praedixi tibi, *) — s temi besedami se obrne okrožni na tovariša, — »verissima cholera nostra!**)“ „Cholera nostra! Cholera nostral" odmeva glasno od stola ob mizi, kjer se je usidral okrajni.
V	tem trenutku pa se oglasi mati Lenka, ki je do tedaj molče poslušala razgovor:
.Kaj? Kolero naj ima moj Tinček? Jaz vama bom dala kolero!"
, V hipu odpre žena vrata, pograbi metlo, se postavi v vsej velikosti s pretečo kretnjo pred okrožnega, ki se ji je z neverjetno brzino umaknil s stola v ozadje, ter nadaljuje:
„Tam so vrata! Poberita se pijanca, ali vaju pa izmetem kakor smeti iz hišel"
Pa sta jo pocedila, junaka. Z neverjetno naglico je pograbil klobuk in palico kratkonožni dr. Chrouszka ter se zavalil prvi, kakor se spodobi po činu skozi vrata; za njim je zakrmaril dolgokraki dr. Manowsky. Zunaj si obriše okrožni še znoj s čela ter meni: „Sakra! Je to zarobljena babura" ...
*) Kaj sem ti prerokoval — (lat.)
**) „ Pristna naša kuga" (lat.)
Drugo jutro pa dr. Chrouszky le ni dalo počivati do uradne ure. Kakor v sanjah mu je še rarlel pred očmi prizor iz bolniške sobe ter mu kratil spanec. Na vse zgodaj da zapreči voz, da dožene pravi položaj bolnika. Nad vse vljudno pozdravi Lenko na dvorišču, ki daje baš zobat kokošim, ter jo povpraša po bolniku. »Tamle v sadonosniku za hišo kosi", odgovori prezirljivo žena. „Če pa hočete več zvedeti, se pa obrnite nanj!" Nato se zasuče Lenka na peti in mu pokaže hrbet. ..
To je bil edini .slučaj* kuge „cholera nostra" v vojni dobi v naših krajih.
Pokret mlade slovenske vasi in učiteljstvo
Stanko Tomšič
Če tvori kje svetovna vojna mejnik med dvema dobama, ga tvori nedvomno v življenju naše mlade vasi. Kmetska mladina, pred vojno še brez vsakega svojega lastnega, globokejšega in resnejšega gibanja, brez interesa za vprašanja javnega življenja, mnogo bolj predmet kot pa nosilec življenja slovenskega podeželja, nastopa sedaj kot njegova organizirana, borbena in dobrine ustvarjajoča avantgarda. In kar je pri tem najvažnejše, to gibanje naše kmetske mladine je izšlo iz nje same, je njej svojstveno, zato nosi v sebi tudi vse one bistvene lastnosti, ki karakterizirajo kmetskega človeka sploh in slovenskega kmeta še posebej.
Porojena in vzras’a v življenju, ki si mora v stalnem boju z naravo in njenimi silami kopati iz trdega in skopega naročja matere zemlje svoj skromni vsakdanji kruh, je kmetska mladina, bolj kot katerakoli druga, stvarna.
V	njenem idejnem kakor delovnem programu ne najdemo mest, ki bi dala slutiti nagnenje do vihravih podvigov in nepremišljenih poskušov. Nasprotno pa je izredno močno povdarjena velika skrb današnjega mladega kmetskega rodu za pravilno rešitev gospodarskih in socialnih vprašanj našega podeželja. Kmetska mladina ne ugotavlja pri tem samo potrebe te rešitve, temveč zavzema do nje svoje jasno opredeljeno načelno stališče in prehaja s svojim delom tudi k njeni konkretni, smotreno zasnovani izvedbi. Praktično izvrševanje njenega kulturnega poslanstva naj bo tu samo omenjeno, saj je nujna predpostavka za vse ostalo udejstvovanje naših mladih.
Naravna posledica navedenega je, da je delo naše organizirane kmetske mladine pozitivno, ustvarjajoče. Naš mladi rod kaže v tem svojem delu odlično razumevanje najtežjih nalog, ki naj jih rešuje narod v današnjem času. Razumljivo je, da zahteva tako delo ogromnega, predvsem podrobnega, organizacijskega, kulturnega in gospodarskega dela po najnižjih edinicah, to je po posameznih društvih kmetskih fantov in deklet. To delo postaja z dneva v dan tem važnejše, ker prevzema organizirana kmetska mladina v svoje roke inicijativo za vse, bodisi gospodarsko, socialno ali kulturno delo slovenskega podeželja.
Tako delo pa zahteva mnogo dobrih in požrtvovalnih delavcev, ki jih ni nikdar preveč. In kmetska mladina hoče rešiti tudi to vprašanje: Slovenska vas mora postati v boju za svoj obstanek in napredek složna. Vse, kar živi na našem podeželju, in vse, kar resnično čuti z njim, naj se strne v mogočno, nepremagljivo armado podeželja, ki bo dvignila njegovo blagostanje in s tem utrdila temelje države.
Učiteljski stan tvori neprecenljiv sestavni del našega podeželja. Kmetska mladina gleda v' njem ne samo vzgojitelja in izobraževalca šoloobveznih otrok, temveč vidi ali vsaj želi videti v njem tudi Človeka, ki se je duhovno spojil z vso ostalo občino v eno samo harmonično telo, s katerim živi in s katerim deli vse dobro in zlo. Le tak človek more čutiti z občani in samo ta čut skupnosti ga more privesti celega v njihove delovne vrste. Takemu učitelju ne bo treba nikdar priporočati ali celo predpisovati »prosvetno delo med narodom njega bo gnala že njegova notranjost vedno tje, kjer bosta njegova glava ali roka potrebna. Takih učiteljev si naše kmetsko ljudstvo, a zlasti še naša kmetska mladina iskreno želi.
Kdor pozna življenje in udejstvovanje našega učiteljstva, mora z zadovoljstvom ugotoviti, da se je baš pri učiteljstvu v zadnjih par letih v tem pravcu izredno mnogo spremenilo na boljše. Stremljenje učiteljstva, da bi se upoznalo zlasti z gospodarskim življenjem svoje podeželske okolice in se usposobilo za pozitivno sodelovanje, rodi leto za letom celo vrsto dopolnilnih tečajev za učiteljstvo: zadružni, kmetijski, gospodinjski i. t. d. Kot mesečna priloga »Učiteljskega tovariša" izhaja »Prosveta", glasilo za organiziranje prosvetnega dela učiteljstva in šole med narodom. Vse to kaže, da ima naše učiteljstvo dobro voljo in da se trudi, v resnici postati to, kar naš kmetski narod želi v učiteljstvu imeti.
Morda mi bo kdo ugovarjal, da so kljub vsemu temu praktični rezultati te — po mojem mišljenju — zelo važne spremembe v prizadevanju našega učiteljstva malenkostni. Morda mi bo celo pomolil pod nos kakšen članek, morda mi bo navedel konkretne primere, ki bodo mojo tezo izpodbijali. Toda vse to je za mene povsem naravno in mora biti tudi za vsakogar, ki pozna delo na deželi. Saj je s tem storjen šele prvi korak, korak, ki ga je storilo učiteljstvo samo, da spozna življenje in potrebe vasi in se s tem usposobi za svoje sodelovanje. Izpolnjen je s tem neobhodno potrebni predpogoj, brez katerega bi tako sodelovanje, tudi če bi do njega — recimo po ukazu — prišlo, ostalo brez vsakega uspeha. Vprašanje, ki pa sedaj stoji več ali manj nerešeno pred nami, obstoja v načinu, kje in kako naj to, za delo z narodom usposobljeno in voljno učiteljstvo zastavi svojo lopato, da bo delo rodilo zaželjeni uspeh.
Nedvomno so tu zadruge, podružnice strokovnih društev in pod. V teh učiteljstvo tudi v veliki meri sodeluje, kjer obstojajo. Priznati pa moramo, da bi bilo že dosedaj to sodelovanje marsikje izdatnejše, če bi ne ovirale tako sodelovanje dosedanje politične razprtije, ki 50 učitelju, hotečemu slu-žiti celi vasi, onemogočale ali vsaj zelo otežkočale sodelovanje v politično opredeljeni gospodarski organizaciji. Toda naše zadruge sedaj še ne obse-
gajo vsega življenja našega podeželja; one so le majhen del izživljanja naše vasi. In tu tiči vzrok, da se tudi ono učiteljstvo, ki je bilo morda voljno in sposobno udejstvovati, ni uveljavilo v praktičnem delu tako, kakor bi samo hotelo in kakor pričakuje od njega naša vas.
Tako torišče dela, skupno celi vasi, si gradi naša kmetska mladina v svojih društvih kmetskih fantov in deklet. Okrog njihovega dela za vsestransko povzdigo slovenskegu podeželja naj se zbirajo vsi pošteni vaščani, kakor se zbira družina okrog skupnega družinskega ognjišča. Tu je dana tudi učiteljstvu najlepša možnost, da posveti svoje moči delu za dobro celote.
Kmetska mladina si sodelovanje učiteljstva iskreno želi. Zato bo učiteljstvo, ki bo stopilo dobre volje in poštenega srca v njen krog, nedvomno povsod sprejeto z odprtimi rokami. Odveč pa se mi zdi povdariti okolnost, da bo uspeh tega sodelovanja v znatni meri odvisen od nastopa učiteljstva samega. Učiteljem kot vzgojnim psihologom je znano, da bo to skupno sodelovanje rodilo tem večje sadove, čim tesnejši in bratski bodo odnošaji med njim in ostalimi društvenimi člani.
Da odgovarja to, kar sem v teh vrsticah navedel, resnici, dokazujejo ona številna društva, v katerih učiteljstvo že sedaj sodeluje. Zato sem trdno uverjen, da se bo to sodelovanje razširilo tudi na vse ostale kraje, s čimer bodo zadobila društva odlične sodelavce, a učiteljstvo najprikladnejše torišče svojega udejstvovanja, oboje v odločno korist slovenske vasi in njenega prebivalstva.
Pravljica
Jaroslav Dolar
In babica pripoveduje . . .
A vnuku gorijo oči od slutnje, ki v srcu mu kljuje In ves ji na ustih visi.
„A kadar bo kmetu najhuje
se gora bo razklala
in vse iz sebe dala,
nad čemer zdaj skopo še čuje . .
Pa plaho zdaj vnuk še vprašuje:
.Povej, pride kmalu ta čas?"
A babica skrije obraz med svoje koščene dlani.
Pri vratih soseda stoji. Od mame si izposojuje za juho živinske soli.
O slovenski gospodarski politiki
Janez Marinč
Ugotovitev zadnjega članka, da imamo Slovenci (v Dravski banovini) po najnovejši statistiki 102.400 malih kmetov z manj kot 5 ha zemlje in 33.700 z manj kot 10 ha zemlje, katera površina z ozirom na hribovitost zemlje in zaostali način obdelovanja v največ slučajih še vedno samo preživlja družino, in le 11.400 posestnikov s površino zemlje od 10 do 20 ha zemlje in 5900 posestnikov z več kot 20 ha, nismo podčrtali zato, da bi gospodarstvo teh 11.400 in 5.900 večjih posestnikov za splošno narodno gospodarstvo podcenjevali. To ugotovitev smo podčrtali zato, ker v bodoče ne smemo tako kot dosedaj podcenjevati našega malega kmetskega gospodarstva in da se zavemo dolžnosti nuditi večini naših kmetskih gospodarskih edinic mezdnega zaslužka, ker bi morale drugače, zlasti družine z manj kot 5 ha zemlje, živeti v uboštvu. Da omogočimo večini našega kmetskega naroda vsaj dostojno preživljanje, bo nujno uvesti naprednejše kmetsko gospodarstvo tudi na malih kmetijah, enako pa bo nujno pospešiti industrijsko in obrtno proizvodnjo, da zaposlimo razpoložljivo delavno silo. Ker pa gotovo doma ne bo mogoče v domači industriji in obrti kmalu zaposliti vseh razpoložljivih delavnih sil, bo vso pozornost posvetiti tudi izseljeništvu. Jasno je, da ta briga za malokmetsko ljudstvo ne sme imeti za posledico zanemarjanja proizvodnje na srednjih kmetijah. Tudi proizvodnja na teh kmetijah je za današnje čase zaostala. Predvsem pa ji manjka možnost prodaje njenih proizvodov, četudi večina malih kmetij ne prideljuje dovolj kruha za celo leto. Poleg malih kmetij kupuje kruh in druga živila predvsem delavstvo, zato je v interesu naših srednjih in večjih kmetij razvoj obrti in industrije ter nastanek delavskega razreda, zlasti pa tudi razvoj tujskega prometa, ker se s tem jača notranji trg za kmetske proizvodnje. Ker moramo gledati, da smo čim manj pasivna dežela, je v splošnem interesu, da ohranimo obstoječe srednje kmetije, katerih proizvodnja naj zadovolji potrebe našega notranjega trga. Vsled tega bi bile tudi v splošnem interesu mere, ki naj bi preprečile nadaljno cepitev srednje zemljiške posesti, čeprav v uspeh takih mer pri sedanjih razmerah ni lahko verovati, če upoštevamo neuspeh takih mer v zadnjih desetletjih. Nadaljnja cepitev pa le v tem slučaju ne bo narodna nesreča, če v veliki meri uspemo s povzdigo obrti in industrije ter organizacijo izseljeništva.
Predpostavimo, da smo uspeli dvigniti proizvodnjo tako naše male kakor srednje kmetije in da smo uspeli zaposliti v industriji in obrti doma in drugod vse naše razpoložljive delavne sile. Ali bi že to samo rešilo našo današnjo krizo?
Kakor se nahajajo v krizi narodi, ki so slična vprašanja že rešili, bi se iz splošnih razlogov, ki povzročajo svetovno krizo gospodarstva in družabnega reda, nahajali v krizi tudi mi. Današnji izključni lastniki proizvajalnih sredstev (zlasti 'v industriji) izkoriščajo delavca z znižavanjem mezde, kmeta
pa kot potrošača industrijskih proizvodov in kot plačnika davščin in javnih bremen. Potom kartelov in trustov ter zaščitnih carin vzdržujejo radi svojih dobičkov cene industrijskih proizvodov na nemogoči višini, z zlorabo svoje politične moči v državi pa vale na kmeta in delavca večino davčnih bremen. Kmet proda poceni, če sploh proda, ker morata bajtar in delavec stradati. Vsi pa kupujejo težko najnujnejše industrijske proizvode, vsaki udobnosti pa se morajo odpovedati. V dobi največje nadprodukcije, tako v industriji kakor v poljedeljstvu, strada in trpi največ brezposelnih ljudi. Ves napredek človeštva ni prinesel sreče narodu, temveč dobiček le nekaterim poedincem. Brez ozira na potrebe človeštva, uničujejo ti poedinci proizvodnjo, če služi to obdržanju visokih cen. V veliki meri hodijo kapitalisti s svojim kapitalom med tuje narode služit dobičke. Hodijo v tujino radi možnosti čim večjih dobičkov. Radi le — teh se poslužujejo najhujših zlorab in ponižajo dotično deželo na nivo kolonije ter strahujejo domačine s pomožjo plačancev in s pritiskom svojih močnih držav, od koder so prišli in kamor pošiljajo krvavo izžete dobičke.
Po idejah liberalnih ekonomov bi moralo biti vse to nemogoče vsled svobodne medsebojne konkurence. Izkazalo se je, da je to zdravilo povsem neučinkovito. Mesto svobode v proizvodnji in konkurenci, obvlada ves svet in posamezne države sistem organiziranega kapitalističnega izkoriščanja, pred katerim so zlasti države s tujimi kapitalisti brez vsake moči. V tem sistemu sta naš kmet in delavec popolnoma obubožala. Njuni dohodki ne zadostujejo za njune najnujnejše izdatke. Kmetu ne ostane ničesar, s čimer bi mogel povzdigniti svojo kmetijo. Prihranki za starost in nesreče so nemogoči. Običajna odprava mladih ljudi od hiše z doto je pa piav tako postala nemogoča.
Ker je tako uničen potrošač, je jasno, da je v krizi tudi industrija. Brezposelnost in beda rasteta. Trgovina počiva. Svobodni poklici in obrtniki nimajo komu izkazovati svojih uslug.
Povsem naravno je, če je splošna svetovna javnost zavrgla liberalno načelo svobode proizvodnje in idejo, češ, da more biti svobodna konkurenca in da bi taka konkurenca mogla biti kdaj garancija zdravih razmer. Mesto teh načel je postavljeno zmagovito načelo smotrenega gospodarstva in proizvodnja radi potreb naroda, to je predvsem kmeta in dela. Današnje obubožane množice kmetov, množice brezposelnega delavstva in zlasti brezposelne mlade inteligence so prežete vseobvladujoče ideje o smotrenem gospodarstvu, o gospodarstvu po načrtu in v cilju zadovoljitve narodnih potreb, o gospodarstvu, v katerem bo tudi za vsakega izmed njih predvideno mesto in kiuh.
Smotreno gospodarstvo pa bo nujno imelo za prvo posledico odstranitev one vsemogočne oblasti, ki lastnikom proizvodnih sredstev omogoča zlorabljati tehnični napredek človeštva radi osebnih dobičkov, mora imeti nujno za posledico postavitev proizvodnih sredstev v službo narodnih potreb. Smotreno gospodarstvo mora nujno odstraniti zaslužke vseh nepotrebnih posredovalcev, ki brez potrebe povečujejo cene in obremenjujejo potrošače.
Smotreno gospodarstvo mora nujno zahtevati od kmetske proizvodnje dovolj kruha za vse, kar se z drugimi besedami pravi, da mora zahtevati od kmeta naprednega obdelovanja zemlje.
Interes osebnega dobička je ustvaril današnje kapitalistično svetovno gospodarstvo z vsem tehničnim napredkom, ki je ponos 19. stoletja. Ideja smotrenega gospodarstva bo po fanatikih napredka osvobodila ogromen stroj industrijske proizvodnje iz zasužnjenja poedinca in ga postavila v službo splošnosti. Tudi mi Slovenci imamo dovolj takih mladih fanatikov. Nepotrebni in obveč današnjemu gospodarstvu in družabnemu redu vidijo strgani, lačni in zapostavljeni mesta, ki jih bodo dolžni jutri izpolniti v smotrenem gospodarstvu. Njih idealizem je v skladu z njihovim interesom. V teh fanatikih imamo ono inteligenco, ki bo zamislila smotreno gospodarstvo Slovenije kot sestavni del smotrenega gospodarstva Jugoslavije in prej ali slej tudi smotreno gospodarstvo Jugoslavije kot sestavni del smotrenega gospodarstva celega sveta. Pri tem bo odvrgla vsako puhlo doktrinarstvo in bo računala s Slovenijo tako, kakršna je in s takimi njenimi vprašanji, kakor smo jih v začetku postavili. Osvobodila bo našo vas vseh nepotrebnih posrednikov in jo v obveznih zadružnih organizacijah kot konzumenta približala industrijski proizvodnji, kot proizvajalca pa delavcu — potrošaču. Potom obveznih zadrug bo racionalizirala in dvignila proizvodnjo tako naših malih kot srednjih kmetij ter zadostila vsem kulturnim potrebam rasti (n. pr. zdravstvene zadruge). Osvobodila bo z agrarno reformo vsa prirodna bogastva naše zemlje iz rok tujih izkoriščevalčev in izračunala potrebe naroda, katerim bo služila narodna industrija in obrt. Množice sposobnega delavstva ter prirodna bogastva in sile naše zemlje, požrtvovalna mlada inteligenca — to so tisti činitelji, ki nam morejo dati v smotrenem gospodarstvu Jugoslavije vlogo industrijsko-obrtnega dela te države.
Jesen
Janko Glaser
Hladna jutra jesenska slana vsepovsod; v suhih poljih koruznih rezkega vetra šumot; zadnji klopotec pozabljen s praznih goric odnekod; v srcu spomin nenaden gorkih nekdanjih lepot. ..
Hladna jutra jesenska: slana vsepovsod.
Svetovni gospodarski položaj
Ing. J. Teržan
Število nezaposlenih se računa na 40 milijonov.
Svetovna produkcija je nazadovala od 1. 1929 do letos za okroglo 407». Redke so one gospodarske panoge, ki delajo s polnim obratom.
Največji zastoj se opazi v železni industriji. Produkcija železnega ma-terijala je n. pr. na Angleškem, v Franciji. Nemčiji in Ameriki nazadovala od 6,738.000 ton na 1,810.000 ton. Leta 1930 je bilo pri Loydu registriranih 1,810.000 ton novih ladij, 1. 1932 samo 920 000 ton.
Indeks svetovne produkcije strojev je bil 1. 1929 117, v letu 1932 samo 40.
Jasno sliko o nazadovanju svetovne produkcije pokažejo te le številke:
Produkcije v milijonih ton
	1. 1929	1. 1932
surovo železo .	79.5	40.—
premog . . .	1400.—	1124.—
jeklo . . . .	955 —	52.—
surova svila .	1.65	1.—
kavčuk . . .	0 80	0.70
sladkor . . .	34 5	23 8
cink . . . .	1.4	0.94
svinc . . . .	1.5	1.—
surovo olje . .	195.—	183.—
bombaž . . .	22.5	23.5
Vsi proizvodi, izvzemši bombaža, padajo.
Najbolj prizadeto je poljedeljstvo. V Ameriki so znašali prihodi iz poljedelstva 1. 1929 — 5.428 milijonov dolarjev, 1. 1932 samo 2.282 milijonov dolarjev.
Ista slika se kaže v živinoreji;
1. 1929 so dobili živinorejci 6.522 milijonov dolarjev
1. 1932 samo................... 2.958	,
Radi slabe skupne moči, naraščajo zaloge:
lansko leto so znašale zaloge bombaža........................... 2,087.000	ton
kavčuka........................ 635.000	„
bakra.......................... 710.000	„
sladkorja.................... 7,810	000	„
črnega premoga . .	21,000.000	„
nafte...................... 548,000	000	barel
čaja....................... 198,000	000	ang.	funt.
kave........................ 30,500.000	vreč
Kupna moč konzumenta se še ni popravila, zaloge se povečavajo, kar ima za posledico zmanjšanje produkcije in naraščanje brezposelnosti.
Da se ublaži oz. najde izhod iz te zagate, prirejajo se mednarodne gospodarske konference. Vsako leto se najmanj dvakrat snidejo gospodar-
stveniki, skoraj vseh držav, da razpravljajo, kako bi se dalo ozdraviti svetovno gospodarstvo in trgovina. Velike države so vedno častno zastopane; tudi male države so skoraj vedno povabljene in zastopane. Toda na vseh gospodarskih konferencah igrajo glavne vloge velike države. Male in gospodarsko slabe države igrajo samo drugovrstne vloge. Velike države delajo same zaključke, kot jim ugaja, kot ustreza njihovim neposrednim in posrednim interesom. Vse kar lahko male države na teh konferencah dosežejo, je zaščita lokalnih interesov. Male države morajo svojo zunanjo trgovino vedno uravnati po onih principih, katere zaključijo velike države. Iz vsega, kar se je do sedaj dogajalo na gospodarskih konferencah, izgleda, da je udeležba malih država sama formalnost. Velike sile diktirajo svojo voljo malim državam, ki so prisiljene vse sprejeti, kar jim velike sile ukažejo, kajti v nasprotnem slučaju izgubijo posojila, uvozni kontingent i. t. d.
Vse to je tudi vzrok, da so do danes vse mednarodne gospodarske konference končale brez stvarnih zaključkov v dobrobit celokupnega človeštva. To nam je najboljša šola in dokaz, da je resničen narodni pregovor: .Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal."
V najnovejšem času opažamo, diplomatično delavnost malih držav, ki nas navdaja z upanjem, nas navdušuje in vzbuja v nas trdno voljo, da se bodo tudi male države povzpele do velepomembnega mednarodnega činitelja, ako se strnejo v gospodarsko in politično celoto. Slovani smo razkosani na največ malih držav. Zato ne pomenimo v mednarodni politiki to, kar bi lahko. Skupen nastop in intimna zveza vseh slovanskih držav pa bi napravila iz nas velesilo. Obisk in sijajen in prisrčen sprejem našega kralja v Rumu-niji, Bolgariji, Turčiji in Grčiji, medsebojni obiski narodnih predstavnikov naših in poljskih, stalni gospodarski svet Male antante, v katero se želi pritegniti tudi Bolgarijo in Poljsko, vse to kaže na zboljšanje položaja, ki ga bomo vstvarili sami iz nas samih.
Ajda
Manko Golar
Kot zala nevesta, kot v grudi je Majda,
vsa bela, duhteča na polju je ajda.
Z ljubečo jo roko Bog z roso oblije, kot morje draguljev poljana zasije.
In v jutrih blestečih k nji hodi čebela, poljublja ji lička vsa sladka in bela.
s
m
Iz „Zveze kmetskih fantov in deklet"
Preselitev. Zveza kmetskih fantov in deklet se je začetkom meseca oktobra preselila v nove prostore, Tavčarjeva ulica št. 1, pritličje. Pravtako se je preselila tudi uprava in uredništvo „Grude“. Vsa tovariška društva, posamezne tovariše in tovarišice, naročnike in dopisnike opozarjamo, da se v vseh zadevah obračajo na novi naslov.
Za naš tisk. Že v zadnji naši okrožnici opr.-št. 177/2 z dne 23. septembra 1933 smo apelirali na vsa tovariška društva, da se z vso vnemo zavzamejo za nabiranje novih naročnikov Kmetijske matice. Naša kmetska zavest nam veleva, da razširjamo predvsem lasten tisk in zato naj naša društva takoj določijo poverjenike, ki bodo zbirali naročnike. Tudi tukaj se bodo naše mladinske organizacije pokazale, koliko se zavedajo dolžnosti, katere nam nalaga kmetski pokret.
Znižana taksa za prireditve.
Ministerstvo za prosveto je s svojim odlokom odobrilo popust vsem, v naši Zvezi kmetskih fantov in deklet včlanjenim društvom za prireditve diletantsko - umetniškega značaja, kakor igre, koncerti i. t. d. Iz tega jasno sledi, da ta popust ne velja za veselice ali druge prireditve, ki so istega značaja.
Potrdila za taksne popuste.
Vsem tovariškim društvom sporočamo, da bomo potrdila za 10% popust na takse za prireditve poslali le tistim društvom, ki imajo poravnano članarino pri Zvezi. Zavedati se je treba ne samo svojih pravic, ampak tudi dolžnosti.
Nabava štampiljk. Nekatera društva, predvsem starejša, nimajo pravilnih štampiljk. Opozarjamo jih, da si potom Zveze naročijo nove, ki po obliki in besedilu odgovarjajo predpisom. Naslov mora biti n. pr.: Društvo kmetskih fantov in deklet, Iška vas. Oblika okrogla, primerne velikosti in z našim znakom, štiriperesno deteljico v sredini. Barva zelena. Naročilo izvrši Zveza, poleg drugega tudi najcenejše.
Poročila. Radi točnosti poročil o društvenih prireditvah in vsem delu, ki ga naše organizacije vršijo, prosimo ponovno vsa tovariška društva, da vse dopise o pravem času pošljejo, ker pozneje izgubijo na pomembnosti. Vsako prireditev, ki se bo vršila prijavite, kakor tudi poročajte o uspehu. To je nujno potrebno, ker mnoga naša društva pridno delajo, nihče pa o temu ničesar ne zve. To velja tako za „Grudo“, kakor za Kmetski list. Torej bodite tudi v tem oziru vsi, ki odgovarjate za to, na svojem mestu 1
Delo naših društev
Nekateri dopisi, ki jih v naslednjem prinašamo, so sicer starejši, vendar jih kljub temu priobčujemo, ker želimo podati nekak pregled o delu naših društev in sicer od izida zadnje dvojne številke .Grude* pa do zaključka redakcije te številke. Pripominjamo, da nekatera društva niso poslala poročil o svojem delu.
Tem potom prosimo vsa naša društva, da redno poročajo o svojem delu, prireditvah, tečajih itd. Mnogo naših prijateljev je, ki se le potom „Grude“ seznanjajo z delovanjem posameznih društev in si tako ustvarijo sliko o njih agilnosti.
Uredništvo.
Draga pri Stični. Naše mlado »Društvo kmetskih fantov in deklet« je priredilo v nedeljo, dne 25. junija 1933 svojo prvo tekmo koscev, katere pokroviteljstvo je prevzel narodni poslanec tov. Milan Mravlje. »Zvezo« ista zastopala tov. Stanko Tomšič in tov. Stane Skrabar. Na postaji v iStični so pričakali gosite domačini z godbo na čelu, kjer je pokrovitelja poslanca tov. Mravljeta pozdravil domači župan tov. Lojze Potokar. Mala Potokarjeva hčerka pa je v pozdrav pokrovitelju deklamirala priložnostno dobrodošlico i!n mu izročila krasen šopek. S kolodvora v Stični je krenila lepa povorka s konjeniki in okrašenimi vozovi na veselični prostor v Dragi, kjer se je vršilo kmetsko manifestacijsko zborovanje. Poslanec tov. Mravlje je v zanosnem govoru poveličeval lepoto kmetskega dela in navduševal mladino za nadaljnje delo v koristt naše vasd in celega naroda. Tov. Stanko Tomšič pa je govoril o velikih ciljih 'ki jih imajo naša Društva kmetskih fantov in deklet. Vzgojiti morajo kmetsko zavednega človeka ker le talkšen bo v stanu in zmožen samoobrambe. Oba govornika sta žela za svoja izvajanja gromovito odobravanje. Po zborovanju se je vršila tekma koscev, pri kateri je tekmovalo 11 ikosceV. Prvo nagrado (srebrno uro, dar poslanca Mravljeta) je dobil tov. Prane Mehle, drugo (škornje) tov. Franc Spendal, tretjo tov. Leopold Prešlar, četrto tov. Ignac Štru-belj, peto tov. Jože Vahčič, šesto tov. Franc Stepic. Ostali so dobili nagrade v cigaretah in denarju. Prireditev je dosegla velik uspeh.
Sv. Bolfenk pri Središču. Prav lep praznik smo imeli v našem kraju v nedeljo dne 25. julija t. 1. Društvo kmetskih fantov in deklet je priredilo tekmo koscev, ki je privabila veliko število občinstva. Pri Sv. Bolfenku se je formirala slikovita povorka, katero so tvorili kmetski konjeniki, kosed, grabljice v dečvah
in ostalo občinstvo. Z godbo na čelu so se podali na travnik župana tov. Ivana Tomažiča na Vitanu. Z okrašenim vozom so se pripeljali tudi tovariši in tovarišice iz Središča Ob Dravi. Nad tisočglavo množico in došle goste je pozdravil predsednik društva tov. Joško Tomažič; imenoma pa zastopnika pokrovitelja načelnika g. dr. Bratino, kmetijskega referenta g. Zorčica, predsednika »Zveze« tov. Kronovška in tov. dr. Igorja Rosino. Nato sta govorila tov. Kro-novšek in tov. Igor Rosina. Oba sta orisala važnost in pomen kmetskega dela in pomen naših mladinskih organizacij, za kar sta žela med poslušalci obilo priznanja. Po govorih se je pričela tekma, na kateri se je borilo za prvenstvo 17 ikoscev. Rezultat je bil naslednji. Prvi tov. Franc Zor-jan iz Šalovcev, drugi tov. Ivo Škor-janec iz Središča, tretji tov. Martin ■Čurin iz Vodrancev, četrti Franček Šnajdar iz Vitana, peti tov. Franc Malec iz Šalovcev, šesti tov. Franc Zorec iz Vitana. Po razglasitvi izida tekmovanja se je razvila prav prijetna zabava in mladina je veselo za-rajala po travniku. Zvečer se je še vršila na prostem veseloigra »Laži-zdravnika«. Usipeha prireditve so bili veseli člani in članice, kakor tudi številni .udeleženci. Naš sklep pa je bil, po začrtani poti naprej!
Št. Lovrenc v Savinjski dolini.
Naše Društvo kmetskih fantov in deklet je priredilo v nedeljo 25. junija t. 1. tekmo koscev v Št. Pavlu pri Preboldu. Kosci in grabljice so se zbrali v Dolenji vasi, odkoder so odšli v povorlki z godbo na čelu na tekmovališče tik Zadružnega doma. Udeležba je pokazala, da vlada med našim prebivalstvom za te svojevrstne prireditve veliko zanimanje, društvo samo ima pa zagotovilo, da s svojim delovanjem dviga pri naši kmetski mladini zanimanje za udejstvovanje v lastnih organizacijah. Z uspehom smo bili jako zadovoljni.
Ponikve na Dol. Dolgo časa ni bi-
lo	iz našega lepega kraja nobenih vesti. Odkar pa smo ustanovili Društvo kmetskih fantov in deklet, se je tudi naša vas razgibala in uspehe tega je pokazala na prvi svoji prireditvi, tekmi koscev, ki se je vršila v nedeljo dne 2. julija t. 1. Tekmovalo je 7 koscev, ki so brez izjeme vsi prav odlično kosili. Po tekmi je govoril tov. Kronovšek, ki je navduševal kmeitsko mladino k nadaljnjemu delu za dosego svojih pravic. Prireditev je napravila na udeležence najlepši vtis, z obiskom pa je dobilo društvo zagotovilo, da je na .pravi poti.
Slov. Bistrica. Pravo presenečenje je bila za naš kraj ustanovitev Društva kmetskih fantov in deklet. Marsikdo ni vedel, kaj hoče ta naša organizacija. Na vse to je odgovorila fcelika tekma koscev, katero je priredilo naše mlado društvo na praznik, dne 29. junija t. 1. Na velikem travniku je tekmovalo 21 koscev, ki so se ob sviranju godbe na pihala borili za prvenstvo. Številno množico z dežele in mesta je pozdravil predsednik društva tov. Strehar, nato pa je govoril tov. Kronovšek Ivan, ki je razpravljal, kakšen pomen in nalogo imajo Društva kmetskih fantov in deklet. Mladina sama se mora brigati za svoje življenje, še prej pa se mora izobraziti in vzgojiti, ker le ta bo lahko kos svoji nalogi, ki jo čaka.
Po prireditvi so odšli kosci z godbo na čelu, vriskajoč in prepevajoč v mesto, kjer se je vršila v veliki po-sojilniški dvorani izalkuska, razdelitev nagrad in razni krajši govori naših prijateljev. Prireditev je dala vsem tovarišem in tovarišicam mnogo pobude za nadaljnje delo.
Frankolovo. Naše Društvo kmetskih fantov in deklet je priredilo v nedeljo dne 25. junija t. 1. tekmo koscev. V Loki so se zbrali kosci, grabljice, kolesarji in okrašeni vozovi, ter odšli v povorki z godbo na čelu na tekmovalni prostor. Vsi fantje
so bili odlični kosci, najlboljši med njimi pa je bil tov. Gojušnik, ki je pokosil 100 kv. metrov v dveh minutah. Po tekmi se je vršila pod kozolcem g. Šnabla igra »Veriga«, ki je prav dobro uspela ter pokazala, da so tudi naši fantje in dekleta dobri igralci.
Ig- Ižansko okrožje Društev kmetskih fantov in deklet je priredilo v nedeljo 9. julija t. 1. tekimo koscev za prvenstvo svojega okrožja. Prireditev je bila pravi kmetski tabor, na katerega so prihiteli udeleženci tudi iz daljne okolice. Pred tekmo je bilo mladinsko zborovanje, na katerem so govorili predsednik »Zveze« tov. Kronovšek, poslevodeči podpredsed-sednik ljubljanskega pododbora tov. Tomšič in za ižansko okrožje tov. Janežič Peter. Tekmovali so fantje iz vseh društev. Prvo nagrado je dobil tov. Franc Šenk iz Iga, drugo tov. Ivan Mazi iz Iške vasi, tretjo tov. Janez Krumše iz Pod Krima itd. Vsi tekmovalci so dobili prav lepe nagrade. Ta prireditev je nudila lep dokaz o skupnosti, ki druži vsa ižanska društva v ustvarjajočem delu za dobrobit slovenske vasi.
Otave nad Cerknico. Tudi pri nas smo nedavno ustanovili Društvo kmetskih fantov in deklet, ker smo spoznali, da je za našo mladino nujno potrebna organizacija, ki' bo skrbela za skupno vzgojno in izobraževalno delo.
Prvič smo se pokazali v javnosti v nedeljo, 2. julija t. 1., ko smo priredili gledališko predstavo. Mnogo zaslug si je pridobil za naše društvo šolski upravitelj tov. Meriič, ki najde vedlno toliko časa, da ga posveti delu za naš kmetski' narod. Mlademu društvu želimo največ uspehov, kajti napredek mladine je najboljše jamstvo za narodovo bodočnost.
Šalek pri Velenju. Tudi naša mladina se je zdramila in si pred nedavnim časom ustanovila svojo mladinsko organizacijo Društvo kmetskih fantov in deklet. Da so tudi naši
fantje in dekleta željni napredka, je pokazal ustanovni občni zbor, ki se je vršil v prostorih osnovne šole v Velenju, na katerem je poročal tov. KronoVšek. Na zbrano mladino je imel lep nagovor tudi domači šolski upravitelj tov. Stopar. V odbor so bi-
li	izvoljeni naslednji tovariši in tovarišice: Ludvik ■Goltnik, predsednik, Angela Tanjšek, podpredsednica, Albin Bračič, tajnik, Rudi Hudovernik, blagajnik, v odbor pa: Mirko Dolar, Ivanka Podpečan, Franc Oštir, Angela Meža, Jože Pristovšak, Pepca Meža, in Ciril Tajnšelk. Nadzornika Vinko Stopar in Franjo Kramar. Tovariši in tovarišice! Temelj novemu društvu je položen, dobre volje tudi ne manjka. Zato tpo tej poti naprej, za zmago kmetske misli!
Središče ob Dravi. Kmetski praznik, katerega je priredilo naše Društvo kmetiskih fantov in deklet dne 9. julija t. L, je prekašal vse dosedanje. Naša mladina je pokazala, da vztraja v svojem delu za zmago naše kmetske ideje. V 'Zgodnjih popoldanskih urah so se zbrale velike množice ljudstva pred občinsko hišo v Središču,, kjer je razvil delegat »Zveze« tov. Kreft Zvezin prapor, na katerega je tajnica tov. Dogševa z lepim nagovorom pripela spominski trak z napisom:	»Vodi	nas k zmagi, prapor
zeleni!« Nato je izročil tov. Kreft prapor v vanstvo tov. Klobučarju. Po tern dogodku se je formirala velika povorka, katero so tvorili godba, ža-njice, vozovi, kolesarji in okrašeni vozovi. Po prihodu v Obrež je pozdravil ogromno množico predsednik domačega društva, tov. Ivo Šavora. Imenoma pa delegata »Zveze« tov. Krefta in narodne poslance Milana Mravljeta, Albina Komana, Jakoba Zemljiča in Lovra Petovarja. Za njim je povzel besedo tov. Kreft, ki je govoril o namenih in ciljih naših mladinskih organizacij. Za tem je pričela tekma žanjic; 16 brhkih deklet je zavihtelo srpe in pričela je padati 'zlata pšenica.
Po kratkem presledku je bila navdušeno pozdravljena prvakinja v hitrosti tov. Rezika špešič. Ko so končale, so sedle k južini. Med tem je ocenjevalna komisija, sestoječa iz tov. Šala, Dogše in tovarišic Polan-čeve in Koširjeve, pregledala delo posamezne žanjice, ter ocenila takole: prvo nagrado tov. Julka Konič, drugo Terezika Zadravec, tretjo Anka Velnar, četrto Tonika Borko, peto Micika Bauman itd. Po razglasitvi se je. vršila še kolesarska dirka na deset kilometrov dolgi pragi, in so dobili prvo nagrado Martin Čurla, drugo Franček Jakelj, tretjo tov. Rakuša. — Svojo nalogo smo v polni meri izvršili, zavedajoč se, da nam to nalaga naš program in kmetska samozavest.
Notranje gorice. Kakor druga leta tako se je tudi letos naša kmetska mladina postavila s svojim praznikom, tekmo žanjic, katero je priredilo naše Društvo kmetskih fantov in deklet v nedeljo dne 16. julija it 1. ob krasni udeležbi okoliškega prebivalstva. Lepo formirana povorka je ob koračnicah, prepevanju in ukanju prispela na tekmovališče, kjer je prireditev otvoril z iskrenim nagovo-vorom tov. Franc Vidic. Za njim sta govorila še tov. Gerželj kot delegat »Zveze« in tov. Stanko Tomšič, kot zastopnik pododbora. Po govorih se je pričela tekma, ki je uspela nad vse pričakovanje. Izid tekme je razglasil tov. Franc Novak iz Notranjih goric. Izmed 11 tekmovalk je dobila I. nagrado Francka Fišter iz Dragomera.
II.	Francka Seliškar iz Lukovice, III. Ivana Skubic iz Notranjih goric, IV. Tončka Marinko iz Lukovice, V. Albina Slana iz Brezovice; vse tekmovalke pa so prejele prav lepe praktične nagrade. Vsem bo ostal naš lepi praznih v najlepšem spominu.
Nova vas na Blokah. Izreden dogodek za naše kraje je bila nedelja 9. julija t. 1., ko je naše mlado Društvo kmetskih fantov in deklet priredilo svojo prvo tekmo koscev. Zani-
manje je bilo v vsej okolici velikansko, ker sličnih tekem dosedaj nismo imeli. Obisk je bil tako lep, da kaj takšnega nismo pričalkovali. Tekmovalo je 20 koscev in gledalci so z velikim zanimanjem sledili prireditvi. Izid tekme je v prostorih šole razglasil v imenu ocenjevalne komisije naš župan tov. Lenarčič. 1. nagrado je dobil Franc Hiti iz Vel. Blok, II. Fr. Gornik iz Nove vasi, HI. Ivan Korošec iz Hudega vrha, IV. Josip Zabukovec iz Nove vasi, V. tov. Žurga iz Vel. Vrha, itd. Po razglasitvi je spregovoril tekmovalec tov. Ivan Korošec, ki je poudarjal velik pomen našega mladinskega kmetskega gibanja.
V	imenu naše »Zveze« je govoril tov. France Gerželj, župan tov. Lenarčič pa je vzpodbujal mladino k nadaljnjemu delu.
/
Beričevo. Naše agilno Društvo kmetskih fantov in deklet je 23. julija t. 1. imelo praznik žetve — tekmo žanjic. Vse dopoldne je deževalo, vendar je toliko prenehalo, da se je prireditev mogla vršiti. V lepi povorki so prispeli na tekmovalni prostor godci z brhkimi žanjicami in mnogoštevilno množico. Tekmovalo je 11 žanjic in je rezultat ocenjevalne komisije razglasil društveni predsediiik tov. Lojze Avsec. I. nagrado je dobila Minka Zamen, II. Angela Velepec,
III.	Marija Gostinčar, IV. Antonija Ložar, V. Marija Kralj itd. Vse ža-njice tekmovalke so bile nagrajene z lepimi nagradami. Po tekmi se je razvila v Kmetskem domu prav prijetna domača zaibava.
Dne 1. oktobra pa je naše društvo priredilo »vinsko trgatev«, ki je v vsakem oziru prav lepo uspela.
Št. Jurij ob Taboru. Za letošnje leto smo si stavili v naš program tudi izlete v naše planine, ker (smatramo, da je naloga naših Društev kmetskih fantov m deklet nuditi svojemu članstvu priliko za spoznavanje naše lepe narave. Prvi takšen izlet se je vršil v nedeljo 23. julija t. 1. na Me-
nino planino, katerega se je udeležilo skoro vse članstvo. Odpeljali smo se z vozom do Špitaliča, odtod pa šli peš v prijetnem jutranjem hladu na cilj. Z vrha (1524 m) smo občudovali krasno okolico, veselo prepevali in uživali prekrasno naravo. Ko smo prišli domov, smo bili res izmučeni, vendar nam ni bilo žal lepega dneva in nam ostane izlet v najlepšem spominu!
Tomišelj pod Krimom. Ižansko okrožje Društev kmetskih fantov in deklet je priredilo v nedeljo dne 23. julija lepo uspelo tekmo žanjic, na kateri so tekmovale žanjice iz vseh okoliških društev. Prireditev je otvo-ril domači župan tov. Modic, ki je v svojem govoru poveličeval kmetsko delo, od katerega živi vse človeštvo. Nato je govoril delegat »Zveze« tov. Stanko' Tomšič in domačin tov. Janežič. Prvo mesto si je priborila tov. Helena Peršin, n. Iva Janežič, IH. Mici Kumše, IV. Jelka Miklavec, V. Jerica Furlan in VI. Alojzija Likovič. Lepa tekma je dala našim fantom in dekletom polno zadoščenja in vzpodbude za nadaljnje delo.
2elimlje. Naše Društvo kmetskih fantov in deklet je dne 29. julija t. 1. priredilo svojo tekmo koscev, ki je pokazala, da je naša kmetska mladina res na svojem mestu. Povorka, katero so tvorili kosci in grabljice, je ob največjem navdušenju prispela na travnik, kjer jo je že pričakovala velika množica občinstva. Po tekmi je v imenu društva pozdravil vse udeležence in goste tov. Kramar, ‘imeno-na pa tov. Krefta kot delegata »Zveze«, ki je v svojem govoru pozival kmetsko mladino k nadaljnjemu delu. Šolski upravitelj tov. Flajs pa je razglasil rezultat tekme, pri katerem so dobili I. nagrado Josip Golob, (krasno uro, dar ministra Puclja) II. Ivan Likovič (lepo dozo, dar poslanca Komana, III. Martin Lovšin itd. S prireditvijo smo bili vsi prav zadovoljni.
Škocjan pri Turjaku. Nedelja 6. avgusta bo ostala vsem, ki so posedli našo tekmo žanjic, v najlepšem spominu. Iste so se udeležili odlični predstavniki in velikanslka množica ljudstva. Ko je ob drugi uri popoldne prispela povorka s šentjursko godbo na pihala pred Gasilski dom, je otvo-ril zborovanje predsednik društva tov. Lunder in pozdravil narodna poslanca tov. Komana in Mravljeta, sreskega načelnika za ljubljansko
Toplice na Dol. Naše Društvo kmetskih fantov in deklet je priredilo v nedeljo 6. avgusta prvo tekmo tesačev. Odkar svet obstoja, še nismo tekmovali pri tem delu, zato pa je naša prireditev privabila veliko množico ljudstva od blizu in daleč. V impozantni povorki, katero so tvorili kolesarji, konjeniki, okrašeni vozovi in tesači, je ob vriskanju in zvokih harmonike prispela na prostor, kjer je bilo pripravljenih 11 lepih hlodov.
okolico g. Žnideršiča in'ostale. Nato je prečital .pozdravna pisma Nj. Vel. kralja in kraljice, ki ju je društvo povabilo >na to svojevrstno prireditev. Nj. Vel. kraljica pa je podarila krasno ročno uro najboljši tekmovalki. Lepa gesta naše kraljice je izzvala pri vseh zborovalcih velikansko navdušenje. Nadalje je prečital tudi pozdravno pismo našega bana dr. Draga Marušiča, kar je tudi izzvalo veliko odobravanje. Za tem so govorili narodna poslanca tov. Koman in tov. Mravlje, šolski upravitelj Zupanc in drugi. Pri tekmi žanjic je prejela prvo nagrado, dar Nj. Vel. kraljice Marije, tov. Mici Severjeva, II. Ela Sever, ITT. Pepca Sever (Bal-dova), IV. Vida Marinšek, V. Pepca Sever (Hribarjeva), VI. Mici Lunder. Po razdelitvi nagrad se je vršila prav prijetna domača zabava.
Plankače so zapele svojo pesem, tekma se je pričela. Prvo nagrado je prejel tov. Miha Pugelj iz Drganjih sel, n. tov. Jože Mavsar iz Meniške vasi itd. Vsi pa so izvršili svoje delo prav mojstrsko, kar zmorejo le naši fantje. Po tekmi se je vršila v Zdraviliškem domu dolbro obiskana kmetska zabava, kjer so se razdelile tudi nagrade. V imenu »Zveze« je spregovoril tov. Jože Bradač, ki je bodril kmetsko mladino k delu za povzdigo in preporod naše vasi.
Grada« v Beli Krajini. Tudi kmetska mladina v Beli Krajini se vzbuja in . ustanavlja svoje organizacije: Društva kmetskih fantov in deklet. Naše društvo v Gradacu se je v nedeljo, dne 6. avgusta prvič pokazalo v javnosti s tekmo žanjic, katero je obiskalo nad 1000 ljudi. »Zveza« je
po svojem delegatu poslala tudi Zverin prapor. V imenu »Zveze« je govoril tov. Kreft, ki 'je v svojih izvajanjih razložil namen Društev kmetskih fantov in deklet m pozival vse k sodelovanju. Nagrade so prejele naslednje tovarišice: I. Anica Kralj, II. Mici Mavisar, m. Katarina Miuc itd. Lepa prireditev je dala vzpodbudo kmetski mladini, da bo še z večjo vnemo delovala za naš kmetski po-kret.
Bela Cerkev. Impozantna prireditev našega Društva kmetskih fantov in deklet je bila tekma koscev, ki smo jo priredili 26. junija t. 1. na travniku tov. Zorkota v Družinski vasi. Lepi mlaji in slavoloki so pričali o agilnosti in zavednosti naših fantov in deklet. Tekmovalo je 11 fantov, eno dekle in dva možakarja. Izmed koscev fantov si je priboril prvo nagrado tov. Martin Rodič iz Kronovega, drugo tov. Jože Ivančič iz Kronovega, tretjo tov. Jože Judež iz Cikave, četrto tov. Matija Rodič iz Pomarje vasi. Ker je bil ženski kosec brez konkurence, se je uvrstil med kosce možakarje, ki so bili stari nad’ 55 let.
V	tej skupini je med splošnim odobravanjem, ki ni moglo prenehati, zmagala nad možakarji 19-letna Tončka Verbič iz Breške vasi in je prejela za nagrado narodno nošo. Drugo mesto si je pridobil tov. Ignacij Pavlič iz Družinske vasi. Po tekmi se je vršilo manifesbacijsko zborovanje, katerega je otvoril predsednik domačega društva in novomeškega pododbora tov. Cvetko Zorko, ki je pozdravil tovariša nar. posl. A. Klinca, novomeškega župana dr. Režeka, župana Matka in dr. Trošta, se zahvalil vsem za sodelovanje in pozival kmetsko mladino k slogi in* delu za obrambo svojih pravic.
Izlet na Mrzlico. V nedeljo 13, avgusta t. 1. je organiziral pododbor »Zvazč« v Celju izlet na Mrzlico, katerega so se udeležili fantje in dekleta iz mnogoštevilnih društev, »Zveza« pa je bila zastopana po tov. Kro-
novšku, tov. Kreftu in tov. Skrabarju. V opoldanskih urah, iko je zginila megla, se je vršilo na vrtiu kratko zborovanje, nato pa so fantje in dekleta navdušeno prepevali in dajali duška svojemu veselju. Vsi udeleženci se bodo tega izleta vedno z veseljem spominjali.
št. Jurij ob južni železnici. Naša dekleta so zborovala. Menda prvič v zgodovini človeštva. Zborovanje je organiziral Pododbor Zveze kmetskih fantov in deklet z namenom, da si sama dekleta sestavijo načrt svojega dela in da se bodo tako temeljitejše udejstvovala v našem pokretu. 38 tovarišic je zastopalo številna društva, katere je v imenu »Zveze« pozdravil tov. Kronovšek in v svojem govoru podal sliko naših deklet v današnji dobi. Pokazal je na napake, ki jih morajo naša delkleta s svojim delom odstraniti za boljšo bodočnost kmetskega naroda. Po delbati se je izvolil dekliški odsek, katerega tvorijo naslednje tovarišice: Lojzka Jamoviče-va, načelnica; Mira Kolaričeva, pod-načelnica; v odbor pa: Marica Hostnik, Amalija Kronovšek, Rozi Ocvirk, Mici Veber, Pepca Jakopin, Pepca Košan, Marija Pemič in Dorica Ogra-jenišek. Po triurnem zborovanju so si tovarišice še ogledale poslopje, gospodarske naprave in vrtove banovinske kmetijske in gospodinjske šole v št. Jurju Ob juž. žel. To zborovanje je dalo mnogo poguma in volje vsem našim zavednim dekletom, ki bodo še vztrajnejše delovale v naših društvih.
Krško. Društva kmetskih fantov in deklet iz vsega krškega okraja so se zbrala v nedeljo 30. avgusta t. 1. v prostorih tov. 2ičkarja v Leskovcu. Namen sestanka je pojasnil in vodil zborovanje tov. Tine Horvatič, župan iz Krške vasi, ki je naglašal veliko potrebo sodelovanja vseh društev za naše velike cilje. Nato se je ustanovil pododbor Zveze kmetskih fantov in deklet za krški okraj in je bil izvoljen naslednji pododbor: predsed-
nik Tine Horvatič, župan, Krška vas; podpredsednik Vinko Horžen, Hrastje ; tajnik Peter Lipovž, učitelj,, Leskovec; odborniki: Jože Žičkar, Leskovec; Ljudevit Kabaj, šolski upravitelj, Cerklje; Dragica Drašler, Gorica ; Vinko Kličevič, Drnovo ter Ivan Račič, Krška vas. Po volitvah se je izdelal delovni program za čim popolnejšo organizacijo v krškem okraju.
Šmartno pri Litiji. 20. avgusta 1.1. se je vršil pri nas velik kmetski praznik, katerega je priredilo Društvo kmetskih fantov in deklet v Šmartnem pri Litiji. 2e dopoldne je bilo v Litiji živo vrvenje. Povisod so vihrale zastave in pozdravljale številne goste iz prostrane okolice. Kmetje so gonili na razstavo živine lepa goveda, katera je ocenjevala posebna komisija. Ob 1 uri popoldne se je zbrala v Litiji velika množica prebivalstva, narodni poslanci, sreaki načelnik, številni župani, in pričakovala prihod pokrovitelja prireditve bana dravske banovine dr. Draga Marušiča. Vihar navdušenja je nastal, ko se. je pripeljal gospod' ban, katerega je pozdravil litijfski župan g. Lajovic in drugi. Gospod ban je z ostalimi gosti zasedel lepo okrašen kmetski voz in se odpeljal v krasnem sprevodu na tekmovalni prostor v Šmartno pri Litiji.
V	imenu prebivalstva je pozdravil g. bana župan tov. Jos. Strman. Za rijim je nastopil g. ban dr. Marušič, ki je v svojem govoru slavil kmetsko delo in častital naši zavedni kmetski mladini k lepemu in složnemu delu za svojo bodočnost. Nadalje so govorili še poslanec tov. Milan Mravlje in posl. tov. Karel Gajšek. Po govorih se je pričela tekma, pri kateri je tekmovalo 20 koscev. Izid je bil naslednji: I. darilo tov. Mirko Kristan iz Vač (dar Nj. Vel. kraljice Marije), H. darilo Ivan Vozelj iz Šmartnega (darilo g. bana), IH. Nace Groznik iz Črnega potoka (darilo posl. Mravljeta), IV. tov. Slavko Kavčič iz Šmartnega (dar župana Strmana) itd. Po razdelitvi na-
grad je govoril v imenu »Zveze« še tov. Kreft in tov. Podgoršek iz Ponikve, nakar se je pričela živahna kmetska veselica.
Medvode. Pred petimi leti je priredilo Društvo kmetskih fantov in deklet na pobudo svojega ustanovitelja tov. Tineta Janharja prvo tekmo koscev v Sloveniji.
Te naše najlepše prireditve so se udomačile po vsej naši domovini in dajejo poseben izraz delovanju naše kmetske mladine. Tekma, ki smo jo priredili d!ne 20. avgusta, je bila po številu 250.; toliko tekem koscev je že priredila naša organizacija kmetske mladine.
Pokroviteljstvo nad jubilejno proslavo je prevzel narodni posl. tov. Albin Koman, ki je v svojem govoru hvalil zasluge naše kmetske mladine, ki s svojimi organizacijami dviga kulturo našega naroda, ter častital društvu, posebno pa še odličnemu tov. Tinetu Janharju. Za njim je govoril delegat »Zveze« tov. Stanko Tomšič, ki je poudarjal temeljno važnost kmetskega dela in začrtal smernice, katerim mora slediti kmetska mladina v svoji borbi. Pismeno so pozdravili jubilejno prireditev ban dr. Marušič, nar. posl. Mravlje in č. župnik Barle. Po pozdravu gostov je tov. Janhar vzkliknil tudi najvišjemu predstavniku, Nj. Vel. kralju, nakar je godba intonirala državno himno. Po slovesnosti se je vršila tekma koscev v dveh skupinah; ■ zmagovalci so prejeli krasne nagrade. Svečanost je potekla v najlepšem redu in napravila najboljši vtis.
Konjice. V nedeljo 27. avgusta je priredilo Društvo kmetskih fantov in deklet v Konjicah tekmo koscev in igro na prostem. Obisk je bil tako lep, da takšnega nismo pričakovali. Nič ni pomagala gonja naših nasprotnikov. Ljudje gredo svojo pot naprej in se hočejo otresti raznih navideznih prijateljev kmetskega ljudstva. Pred tekmo se je vršilo mladinsko zborovanje, katerega je otvoril pred-
sednik domačega društva tov. Kobale. Za njim* je govoril predsednik »Zveze« tov. Kronovšek, ki je tolmačil kmetski program in bodril kmetsko mladino k iborbi za osamosvojitev kmetskega naroda. Nato je govoril še Ikmetijski referent lz Konjic tov. Ivan Nemec, poudarjajoč, da bo lastno delo organizirane kmetske mladine prineslo uspehe, kakršnih nam ni-kdo drug dati ne more. Tudi tekma je vzbujala veliko zanimanje ter so prejeli kosci lepe nagrade. Po tekmi pa je priredilo društvo igro »županova Micka« na prostem, ki je prav dobro uspela in so naši fantje in dekleta pokazali svoje igralske talente. Predgovor k igri je imel veterinar tov. Kulterer, ki je podal zgodovino in borbo naših očetov za svoje pravice. Prepričani smo, da se bo odslej naprej tudi v konjiškem okraju naš mladinslki pokret močno razširil in mnogo doprinesel k naši zmagi.
Straža pri Novem mestu. Ker nudi naša Krka mnogo ugodnosti za plavanje, zato je tukajšnje Društvo kmetskih fantov in deklet priredilo 13. avgusta t. 1. plavalno tekmo. Prepričali smo se, da so naši fantje izborni plavači in da se bodo spričo tekem še apopolnili. Plavalno tekmo je posetilo mnogo ljudi. Na udeležence je imel lep govor zastopnik »Zveze« tov. Jože Bradač, ki je tolmačil namen prirejanja tekem ter ostale naloge naših društev na vasi. Zmagovalci so sprejeli lepe nagrade.
Krška vas. Pododbor Zveze kmet-sikih fantov in deklet v Krškem je priredil dne 20. avgusta t. 1. na Gor. Griču pri Krški vasi kmetsko mladinsko zborovanje in tekmo koscev za prvenstvo pododbora pod pokroviteljstvom nar. posl. tov. Alojzija Dr-melja. Ob pol 4. uri popoldne so se zbrali pred Gasilnim domom tekmovalci ter ostali člani in članice vseh društev našega pododbora in velika množica občinstva. Od tu so se razvrstili v povorko in odkorakali z raj-henburško godbo na čelu v 1 km dol-
gi povorki na tekmovališče. Zbrane tekmovalce, tovariše in tovarišice, mnogobrojno občinstvo, pokrovitelja tov. posl. Drmelja, Zvezinega predsednika tov. Ivana Kronovška, nar. posl. tov. Ureka, domačega načelnika g. dr. Čuša in sreskega načelnika iz Brežic g. Brezigarja je pozdravil predsednik pododbora tov. Tine Horvatič. Nato je tov. posl. Drmelj ča-stital kmeMri mladini k njenemu vztrajnemu delu. Tov. Kronovšek pa je poudarjal, da hoče kmetsko-mla dinsM pokret vzgojiti samozavestnega, umstveno in moralno visoko stoječega kmeta, ki se bo zavedal svojih dolžnosti do naroda in države, odločno bo pa tudi zahteval in brezobzirno uveljavljal svoje pravice. Pri tekmi si je priboril I. nagrado tov. Miha Ivšič iz Krške vasi, H. tov. Vinko Veličič iz Dmovega, m. tov. Vinko Vovk iz Leskovca, TV. tov. Lojze Feifer iz Hrastja, V. Ivan žam iz Gorice, VI. tov. Janez Urbanc iz Dr-novega, VII. Andrej Urbanč iz Gorice. Pričakujemo, da se bo po tej lepi manifestaciji naš kmetski pokret v vsem okraju še bolj razširil.
št. Jurij ob južni železnici. Da damo tudi našim dekletom priliko za tekmovanje, smo pod okriljem našega Društva kmetskih fantov in deklet priredili tekmo žanjic v nedeljo 6. avgusta t. 1. Ob 3. uri popoldne se je dine na vaški gmajni pri Sv. Primožu, odkoder je krenila povorka s konjeniki in godbo na čelu na tekmovališče, kjer je navzoče pozdravi! društveni predsednik tov. Tone Mer-slavič. Za njim je predsednik »Zveze« tov. Kronovšek v krepkih besedah orisal pomen, važnost ter potrebo naših organizacij na vasi za duševno in gospodarsko osamosvojitev našega podeželja. Tekmovalo je 12 žanjic in so si pridobile: I. mesto tov. Lojzka Grom, n. Helena Pšeničnik, m. Minka Mastnak itd. Prireditve so se udeležili tudi naši sosedje iz Dramelj, Ponikve, Ljubečne in gojenci ter gojenke kmetijske in gospodinjske šole
iz št. Jurja ob juž. žel. Krasen dan, domačnost prireditve ter veselje, ki je vladalo vsepovsod, nam bo ostalo za vedino v spominu.
Gotna vas. Tudi naše Društvo kmetekih fantov in deklet je letos priredilo svojo prvo tekmo koscev. Ob določeni uri so se zbrali naši člani in članice na čelu z godbo in konjenico, tekmovalci ter grabljice v narodnih nošah, kar je povorko močno poživelo. Občinstvo je z velikim zanimanjem sledilo tekmi, pri kateri so dobili: I. nagrado tov. Jos. Judež, II. tov. Ivan Maranče, m. tov. Martin Cesar, IV. tov. Ivan Pašič, V. tov. Alojz Bele. Vsi tekmovalci so bili primerno nagrajeni. Po tekmi se je vršila na vrtu tov. Matkota prav domača zabava. Društvo je priredilo tudi tridnevni tečaj za vkuhavanje sadja in zelenjave pod vodstvom kmet. referenta g. Vriska iz (Novega mesta.
Sv. Marjeta ob Pesnici. V nedeljo, dne 3. septembra t. 1. je priredilo tukajšnje Društvo kmetskih fantov in deklet po večernicah na župnijskem dvorišču igro »Veriga«. Dosegli smo prav lep uspeh. Goste je pozdravil tov. šuman, 'ki je podal besedo tov. dr. Rosini. Ta je v svojem globoko zasnovanem govoru povedal marsikaj, kar bo ostalo našim kmetskim dušam v trajnem spominu. Za svoja izvajanja je žel vsesplošno odobrava-
nje. Tovarišica Mimika Fanedl je podala lepo deklamacijo iz kmetskega življenja. G. konsistorijalni svetnik in župnik je potem obširneje razložil vsebino igre. Igrali so samo kmetski fantje in dekleta pod vodstvom društvenega prosvetarja tov. Janka Rakuša. Vsem tovarišem se za sodelovanje najlepše zahvaljujemo, posebno še domačemu g. župniku. Tebi pa, kmetska mladina, ponovno kličemo, dvigni visoko svoj zeleni kmetski prapor iz ljubezni do sebe in do lastne grude.
Šoštanj. Veliko presenečenje je doživel šoštanj 8. septembra t. L, ko se je zbralo v mestu nad 5000 ljudi iz vse šaleške in Savinjske doline. Ta dan se je vršil kmets|ki praznik, katerega je organiziral pododbor Zveze kmetskih fantov in deklet v Celju pod pokroviteljstvom bana dr. Draga Marušiča. Popoldne so se zbrali na Glavnem trgu v Šoštanju ogromne množice ljudstva in članov ter članic naših društev, katere je pozdravil mestni žuipan g. dr. Mayer, nakar je tov. našega društva iz Družmirja pripela na Zvezin prapor spominski trak z besedilom:	Zbiraj,	vodi, zmagaj!
Godba je zaigrala in razvila se je krasno urejena povorka na tekmovalni prostor v Družmirje. Na čelu je jezdil konjenik z državno trobojnico, za njim 20 konjenikov v narodnih no-
Prireditev celjskega pododbora v
šah in z enotnimi znaki za kmetsko konjenico (podkev in deteljica na belem polju), nato godlba iz Velenja, za m)jo prajpor, mladi kosci, mlade grabljice, mlatiči, dolga vrsta tovarišic v krojih, kosci, grabljice, kmetske delovne skupine, vsi enako oblečeni. Za •njimi velika kolesarska četa z okrašenimi kolesi in enotnimi zastavicami. Sledili so mnogoštevilni okrašeni vozovi, največjo pozornost pa je vzbujal oni iz Zavodnja pri Šoštanju. Veselo 'je bilo pogledati ogromno povorko ob vriskanju, petju in godbi, vse rje predstavljalo zavednost, disciplino in moč kmetsko-mladinskega pokre-ta. V Družmirju na ^borovalnem prostoru 'je raz tribuno pozdravil predsednik domačega društva tov. Ivan Košan vse odlične goste in ogromno množico udeležencev. Po burnem aplavzu je bila odposlana pozdravna brzojavka pokrovitelju prireditve banu dr. 'Marušiču, katerega je opravičil njegov zastopnik inšpektor dr. Guštin. Zbrano množico je pozdravil tudi domači poslanec dr. Vošnjak. Za njim pa je govoril narodni poslanec tov. Milan Mravlje in v lepih besedah razvijal načela kmetsko-mladinskega gibanja. Nato je govoril predsednik »Zveze« tov. Kronovšek, ki je pozival kmetsko mladino k nadaljnjemu in vztrajnemu delu za našo kmetsko stvar. Tov. Košan ^je zaključil zborovanje ter vzkliknil našemu kralju, nakar je godba zaigrala državno him-zbrala pestra množica kmetske mla-no. Sledila je velika tekma koscev, pri kateri so dobili I. nagrado Franc Jesenek iz Škofje vasi, H. Alojz Kos iz Št. Jurja ob Taboru, m. Jože Žli-čar iz Št. Lovrenca itd. Vršile so se tudi kolesarske tekme, pri katerih so dobili I. nagrado Franc Dubrovnik,
H.	Jakob Rojnik, oba iz št. Jurja ob Taboru (lahka skupina). V težki skupini pa Jože Povše, Orla vas, in Ivan Kukovič, Škofja vas. Po prireditvi je sledila kmetska veselica ob najboljšem razpoloženju. Kmetsko-mladinski praznik v Šoštanju nam je porok, da je delovanje naših Društev
kmetskih fantov in deklet pravilno, zato ga je treba z vso silo pospeševati za srečo našo in naših potomcev.
Št. Jernej na Dol. Naši fantje in dekleta iz Št. Jerneja in okolice so se zavedli velike važnosti mladinskega gibanja in zato smo pred nedavnim časom tudi pri inas ustanovili Društvo kmetskih fantov in deklet. Namen organizacije kmetske mladine sta nam dbjasnila tov. dr. Jože Trošt iz Novega mesta in tov. Jože Bradač iz Ljubljane. V odbor smo izvolili naslednje tovariše in tovarišice: Stanko Gorenc, predsednik, Št. Jernej; Tone Radkovič, podpredsednik, Dol. Brezovica; odborniki pa Slavko Blatnik, Št. Jernej; Alojz Novak, Hrastje; Franc Jakše, Orehovica; Mimi Zupanlčič, Št. Jernej; Justi Krhin, Dol. Brezovica; Cvetko Hudoklin, Št. Jernej; nadzornika pa:	tov.	Tone
Škerl in Franc Zupančič. S tem je tudi v Št. Jerneju vstala nova četa odločnih borcev pod našim zelenim praporom.
Orla vas. V nedeljo 10. septembra je priredilo tukajšnje Društvo kmetskih fantov in deklet prvo konjsko dirko na travniku tov. Kronovška v Orli vasi. Uspeh je bil presenetljiv. Prireditev je posetilo nad 3000 ljudi. Pri tov. Plaskanu v Orli vasi so se po drugi uri popoldne zbrali dirkači in vozači, odkoder so v povorki z godbo na čelu krenili na dirkališče. Prireditev je otvoril predsednik domačega društva tov. Franc Kronovšek, ki je pozdravil vse zborovalce. Nato pa je govoril predsednik »Zveze« tov. Ivan Kronovšek, ki je poudarjal ogromen pomen sličnih kmetskih prireditev za samostojno udejstvovanje kmetskega človeka, ker le z lastno organizacijo in z lastnim delom bomo lahko dosegli svoje pravice. Po zborovanju se je pričela dirka jahačev in vozačev, v kateri je dosegel prvo mesto v jahalni dirki težkih konj tov. Mijo Terglav iz Zg. Gmšovelj. Prvo mesto v jahalni dirki
lahkih kanj pa tov. Franc Plaskan iz Groblje. V vozaški dirki težkih konj je dosegel prvo mesto tov. Ivan Kronovšek iz Orle vasi in lahkih tov. Horvat iz Žalca. Obilo smeha je izzval nastop jezdeca Ivana Turka na muli, katera pa ni bila pri volji za dirkanje. Po dirki se je vršila na vrtu tov. Platnerja kmetska veselica, na kateri se je razglasil izid, nato pa je spregovoril burno pozdravljen nar. poslanec tov. Mravlje ter naglašal veliko važnost Društev kmetskih fantov in deklet, ki imajo veliko nalogo, vzgojiti kmetske fante in dekleta v kmetskem in državnem duhu. Za svoja izvajanja je žel mnogo odobravanja. Prav lep dan je bila ta nedelja za naše kmetske ljudi. Vse je bilo razpoloženo in veselo, saj imamo zelo malo prireditev, ki bi res nudile toliko razvedrila in užitka.
Rakek. Pri nas smo pred nedavnim časom ustanovili Društvo kmetskih fantov in deklet, ker smo prišli do prepričanja, da je naši kmetsko-de-lavski mladini nujno potrebna organizacija. Društvo je šlo krepko na delo in 26. in 27. avgusta je priredilo svojo prvo igro »Hlapec Jernej in njegova pravica«, pri kateri je sodelovalo 60 tovarišev in tovarišic. Režijo je vodil spretno g. Ferdo Delak iz Ljubljane. Prireditev je dosegla največji uspeh.
Notranje gorice. Naše Društvo kmetskih fantov in deklet je v proslavo petletnega obstoja društva priredilo tekmo kmetskih kolesarjev. Prireditev je obstojala iz dveh dirk. J.. Meddruštvena dirka na Rakek in nazaj. 2. Dirka na Vrhniko in nazaj. Obe dirki sta prav lepo uspeli. Nato se je vršila oficijelna proslava, na kateri je podal poročilo o delu dru-' štva od ustanovitve sedanji predsednik tov. Franc Vidmar. V imenu »Zveze« pa je govoril tov. Vlado Kreft. Hočemo, da bo tudi v bodoče naše društvo še krepkeje razvijalo svoje delovanje do končne zmage kmetske misli.
Cerknica. Združena Društva kmetskih fantov in deklet in pripravljalni odbori iz Nove vasi, Grahovega, Št. Vida, Begunj, Cerknice, Rakeka in Planine so priredila v nedeljo, dne 17. septembra t. 1. tekmo koscev na Cerkniškem jezeru. Veličastne kmetske prireditve so se udeležili poleg velike množice kmetskega ljudstva tudi pokrovitelj prireditve g. ban dr. Drago Marušič, sreski načelnik g. Gregorič, ban. svetnik Remžgar, župani in občinski odborniki iz vseh oib-čin logaškega okraja, gasilna in sokolska društva v krojih itd. Vseh udeležencev je bilo nad 4000. Vsa Cerknica je bila v zastavah. Ob poltretji uri je bil slavnostni sprejem pokrovitelja g. bana. S priložnostno pesmico je g. bana najprej pozdravila mala Dragica Eraniselj in mu izročila krasen šopek cvetja. Nadalje so pozdravili g. bana cerkniški župan g. Werli in ostali predstavniki oblastev in korporacij. G. ban se je ginjen v krasnih 'besedah zahvalil za lep sprejem. Po govoru se je razvila velika povorka skozi Cerknico na tekmovalni prostor. Na čelu kmetski konjeniki, za nljimi kolesarji, gasilska godba pod vodstvom g. dr. Krašovca, za njo kosci, g. ban, predstavniki oblastev in društev, nato gasilci in Sokoli in tisočglava množica. Na križišču cest je položil g. ban krasen venec pred spomenik v vojni padlim vojakom iz Cerknice in okolice. V lepem spominskem govoru je izrekel zahvalo za borbo, ki so jo doprinesli za našo svobodo v naši lepi Jugoslaviji. Nato je sledila tekma, katero je vodil župan tov. Lenai^čič. Predsednik Društva kmetskih fantov in deklet tov. Zabukovec iz Nove vasi je pozdravil vse goste, predstavnike oblastev in organizacij, kakor tudi udeležence. V imenu »Zveze« je govoril tov. Janže Novak, ki je tolmačil program kmetskega gibanja. Za njim pa je govoril ban dr. Drago Marušič, ki je izrekel čast in priznanje kmetskemu delu, ki ustvarja najvažnejše dobrine in podčrtal potrebo sodelovanja vseh
stanov. Navzoči so sprejeli banove besede z živahnim ploskanjem in vzklikanjem, godba pa je zaigrala narodno himno. Tekmovalo je 36 koscev. Nagrajenih pa je bilo 18. Nagrade so dobili naslednji tovariši:
I.	Franc Hiti, Vel. Bloke; H. Franc Žurga, Vel. Vrh; m. Adolf Mišič, Grahovo; IV. Ivan žalar, Cerknica; V. Ivan Koščak, Zgornje Otave itd. Krasno uspela kmetsko - mladinska prireditev je dala mladini novih pobud za nadaljnje delo v naših Društvih kmetskih fantov in deklet.
Sv. Bolfenk pri Središču. V nedeljo, dne 17. septembra t. 1. sta priredili Društvo kmetskih fantov in deklet in društvo »Lipa« drugi prosvetni dan, katerega smo posvetili izobrazbi naših viničarjev in vinogradnikov. Udeležilo se je prireditve mnogo naše mladine pa tudi starejših. Prirejenih je bilo več poučnih predavanj g. inž. Lupše, g. Žerjava in g. Kosarja ter nekaj koncertnih točk
erediških gostov. Prosvetni dan je dosegel svo>j namen in bo naša skrb, da ga priredimo tudi še prihodnje leto, kar bo vsem v največjo korist.
Ponikva ob j. ž. V nedeljo, dne 24. septembra se je vršil pri nas sestanek kmetske mladine, na katerem se je izvolil pripravljalni odbor. Namen in pomen Društva kmetskih fantov in deklet sta Obrazložila tov. Milko Podgoršek in šolski upravitelj tov. Franc Bole. Nato smo izvolili v odbor naslednje tovariše in tovarišice: Milko Podgoršek, predsednik; Terezija Vrečko, podpredsednica; Franjo Šar-lah, tajnik; Franjo Slanic, blagajnik; v odbor pa: Franc Masten, Ivan Sitar, Julka Arzenšek, Franc Štor, Fanika Vrečko, Viktor Braniselj, Joško Smodej, Anton Zdolšek, Janez Ferlež, Anica Korže in Jakob Slomšek. S tem smo položili temelj' novi organizaciji, sedaj je pa potrebno, da gremo složno na delo, ker le tako lahko pričakujemo uspehov od novega društva.
Pregled po slovanskem kmetskem svetu
Seja predsedstva »Zveze slovanske kmetske mladine«
Meseca julija letos se je vršila v Varšavi na Poljskem 20. seja predsedstva Zveze slovanske. kmetske mladine. Po že prej pripravljenem obsežnem pirogramu je predsedstvo razpravljalo o vseh vprašanjih notranjega in organizatoričnega značaja in oklenilo vrsto ukrepov, ki naj realizirajo sklepe kongresa in dajo smernice posameznim članicam za poglobitev in konkretiziranje bodočega sodelovanja.
Po poročilih, ki so jih podali tajništvo, dijaška sekcija in predstavniki včlanjenih edinic (to so organizacije kmetske mladine bolgarske, češkoslovaške, jugoslovenslke, luž/iškosrbske in poljske), se je vzela na znanje to-časna situacija v posameznih slovanskih državah in določilo stališče k nadaljnjemu razvoju pokreta kmet-
ske mladine. Sklenilo se je, dati nekaterim edinicam posebne smernice.
Predsedstvo je razpravljalo tudi o dogovoru za ožje sodelovanje med češkoslovaško in poljsko mladino, ki sta ga sklenili ftišska jednota repu-blikanskeho dorostu čsl. venkova in Zvviazek mlodziezy wiejskiej rzeczy-pospolitej polskiej. Predsedstvo je sklenilo, da ta dogovor potrdi in registrira.
V svrho sistematične propagande ideologije kmetske demokracije v slovanskih državah je bilo sklenjeno, prirediti tudi letos »Dan slovanskega agrarizma« v Bolgariji, Češkoslovaški, Jugoslaviji in Poljski, in to o priliki slavnosti žetve.
V obširni razpravi, ki se je razvila po posameznih poročilih, so bili iz-nešeni razni problemi in dejstva sedanje dobe in zavzeta napram njim jasna stališča kmetske mladine slovanskih narodov. Posebno odločno je
bilo formulirano stališče, da je potrebna propaganda za politično in gospodarsko zbližanje slovanskih držav in v tej smeri tudi dolžnost ofici-alnih činSteljev; poudarjena potreba kulturnega sodelovanja slovanskih narodov in začrtane njegove smernice; jasno izraženo stališče in tudi kritika 'sedanje demokracije iin diktatur, zlasti nemške in italijanske. Posebno poglavje razpravljanja je tvorilo sedanje stanje Lužiških Srbov, katerim so bile izražene simpatije kmetske mladine vseh slovanskih držav.
Ostro izoblikovani kapitalistični interesi v mednarodni politiki, stremljenja pa ureditvi srednje* in vzhodne Evrope, mednarodni dogovori in oblika njihovega sklepanja — so bili tudi predmet razmOtrivanj, v katerih
je bilo doseženo soglasno stališče, o katerem bo izdelan obširen memorandum. V njem bo izraženo tudi stremljenje celokupne kmetske mladine slovanskih držav po ohranitvi trajnega miru.
Gospodarska kriza, ki posebno težko zadeva kmetijstvo in zlasti pereče pritiska na novo generacijo, je bila predmet izredne pozornosti zbranih delegatov.
Rezultati te predsedstvene seje, na kateri so se sešli predstavniki organizacij (kmetske mladine slovanskih narodov že dvajsetič, lahko v polni meri zadovoljujejo, isaj je bila dosežena skupnost nazorov v vseh temeljnih vprašanjih narodnih organizacij, združenih v Zvezii slovanske kmetske mladine. Bodoči razvoj moremo zato mirno pričakovati.
V	krvi, mleku, kolerabi, krompirju, korenju, črni redkvi, rdeči pesi, špinači, navadni kreši, belem zelju, čebuli, drobnjaku, kumarah, glavnati solati, paradižnikih, zelenem fižolu v stročju, jagodah, jabolkah, kosmulji, smokvah, slivah, limonah, pravem gobanu in trsnem sladkorju prevladujejo lužnine ali baze; — pri govedini, slanini, ribah, jajcih, kislem siru, kavi, surovem maslu, margarini, belem kruhu, makaronih, ovsenem zdrobu, temnejši pšenični moki, rižu, rožnatem kapusu, leči, fižolu v zrnju, grahu, brusnicah, lešnikih pa kisline.
Naša hrana mora biti tako sestavljena, da tvorijo pretežno večino živila pri katerih prevladujejo lužnine. Zato se držimo zakona o prevladanju lužnin, ki se glasi: »Uživaj najmanj šestkrat toliko krompirja, kruha in najmanj 6 krat toliko zelenjadi, solate in sadja kot mesa, rib in jajci
Poleg drugih snovi je važna sestavina naše hrane voda. Brez vode bi bila nemogoča prebava in ves proces presnavljanja, kajti voda je potrebna telesu za tvoritev prebavnih sokov. V krvi jo je 80°/0 — 90% in je pravzaprav voda tista, ki prevaža redilne snovi po telesu. S pomočjo vode se izločajo škodljive snovi in s potenjem urejuje telesno toploto.
Porabljeno vodo nadomestimo s pijačo in hrano. Pomanjkanje vode v krvi in mišicah se javi kot žeja;
—	navidezna žeja pa nastopi po za-vžitju preveč začinjenih jedi ali pa alkohola.
Paziti je, da ne uživamo preveč vodene hrane in se varujemo „ navidezne žeje", ker niso želodčni sokovi ob preveliki množini vode tako učinkoviti in posledica tega je nepopolna prebava hrane.
Izredne vajEnosti za prehrano so vitamini. — Ce tudi niso izrecno redilne, temveč le dopolnilne snovi, bi brez njih naša hrana ne bila popolna, ker povzroča pomanjkanje vitaminov razne bolezni — motenja telesnih preosnov.
Vitamini se tvorijo v rastlinah, pri čemur delujeta klorofil in solnčna svetloba. Zato je največ vitaminov v zelenih delih rastlin in pa vitaminov v popkih in brstih, ki služijo rasti. Zelena solata vsebuje mnogo vitaminov, med tem, ko jih je v obeljeni endiviji prav malo. Ravnotako primanjkuje vitaminov v špargeljnih in malem ohrovtu, kjer prevladujejo razen tega še kisline. Špinača vsebuje vse vitamine v taki množini, da jo prekaša le še limona in detelja in mnogo železa v taki obliki, da ga telo lahko sprejme. Več železa kot špinača vsebuje še koleraba, redkev in kislica. Pri žitih nahajamo vitamine le v kalčku in zunanjih plasteh zrna
—	moka, kateri odstranimo otrobe je brez vitaminov. Živalska hranila nimajo vitaminov, ali pa le prav malo in so le posledica rastlinske prehrane.
Skrbeti moramo, da pripravljamo tako hrano, ki vsebuje dopolnila (sa-
Uganke
Rešitev ugank iz 6.-7. it.
1. Besedna uganka:
Navedene besede se morajo tako postaviti, da dajo začetnice sledeče naročilo :
»Čitaj in siri Grudo."
2. Posetnica:
Tovariš je po poklicu »kmetovalec".
Tudi tokrat smo dobili mnogo pravilnih rešitev. Žreb je določil, da se knjižni nagradi podelita: 1. Vidi Kovačičevi iz Maribora (ki naj javi takoj svoj sedanji naslov) in 2. Semprimožniku Francu iz Rakitovca.
Ostalim, ki sedaj niso prišli do nagrade in so pravilno rešili uganki, kličemo: le vztrajno naprej, morda se Vam pa že prihodnjič nasmehne sreče.
V	tej številki je radi pomanjkanja prostora morala izostati križanka, ki bo priobčena prihodnjič.
late, sadje, špinača, korenje, paradižniki itd.) in se pri tem kolikor mogoče izogibamo nepotrebnega in predolgotrajnega kuhanja, ki uničuje za življenje potrebne vitamine. Največ vitaminov je v surovi hrani. Posebne važnosti v tem pogledu sta korenje in paradižnik, ki ohrani celo kuhan in konzerviran vse vrste vitaminov.
Vitaminov rabi človeški organizem malo in se tudi posledice redkeje pojavljajo. Marsikdaj se o važnosti vitaminov vkljub temu, da igrajo v prehrani res precejšnjo vlogo, pretirava. Pri nas, ko skoraj nikjer ne tvori meso glavno vsakdanjo hrano prav lahko poskrbimo za zadostno množino vitaminov, če lt količkaj mislimo na to.
Za zboljšanje okusa dodajamo jedilom še začimbe, toda previdno in v mali množini, da ne trpi okus in zdravje.	(Konec.)
Dosedanji urednik tovariš France Gerželj je odpotoval v Prago nadaljevat svoje študije in je radi tega moral pustiti uredništvo. S to dvojno številko sta prevzela uredništvo tt. Stanko Tomšič in Dolfe Schauer.
Dosedanjemu uredniku tov.Gerželju izreka uredništvo toplo zahvalo za njegovo požrtvovalno delo s prošnjo, da ostane tudi v bodoče vnet sotrudnik naše »Grude*.
Vse dosedanje sotrudnike vljudno prosimo, da ohranijo svojo naklonjenost tudi novemu uredništvu.
Radi spremembe v uredništvu morda niso vsi dopisniki dobili odgovora; prosimo, da nam tega ne zamerijo, ker se to ni zgodilo namerno, marveč je to pripisovati — kot že poudarjeno —
omenjeni spremembi, morda pa tudi okolnosti, da novo uredništvo ni prejelo kakšnega dopisa.
Novo uredništvo želi navezati čim tesnejše osebne stike z vsemi sotrudniki »Grude* in zato uljudno prosi, da se vsi prijatelji lista po možnosti čimpreje pismeno javijo. To prošnjo naslavlja uredništvo na vse Grudine sotrudnike,
zavedajoč se, da je neposredni stik uredništva z vsemi sodelavci predpogoj za uspevanje lista, kakršnega želi imeti naša kmetska mladina v svojem glasilu „Grudi“.
Nadaljevanja nekaterih člankov so morala v tej dve ni številki izostati, ker je bila njihova priobčitev tehnično nemogoča.	Uredništvo.
VINO:
iiiiiiii!iiiii!i!!iii!!!iiiiiiii!H! pri odjemu 5 litrov Pri večjemu odjemu zahtevajte nižje ponudbe
Viktor Jeločnik, Ljubljana
Rožna Dolina - Vič
Ljutomersko a	Din 6'—
Lj. Rizling . „	M 7 —
Lj. Mozler . „	m 8-
Čviček, Brezovce»	„ 7*-
MM rt A H Obl C
PLANINKA
rm ivu ni
r a 1
„F* I.A NINKA”
ZDRAVILNI ČAJ
prenavlja, čisti in osvežuje kri, izboljša slabo prebavo, slabotno delovanje čreves, napihovanje, obolenje mokračne kisline, jeter, žolča in žolčni kamen.
Vzpodbuja apetit in izborno učinkuje pri arteriosklerozi. Zahtevajte v lekarnah samo pravi „Planinka“ zdravilni Čaj, ki se ne prodaja odprto, temveč samo v plombiranih paketih po Din 20*— z napisom proizvajalca:
LEKARNA MR. LEO BAHOVEC
Prva jugoslovanska razpošiljalnica
Kose so ročno delo iz najfinejšega jekla, lahke, na las l	tanko izdelane, najlepše izpeljane in povsod rabljive.
®	Za vsak komad »Narodne kose“ se jamči!
svetovno znanih srebmojeklenih
znamke	Ako katera ne reže, se po trikratnem klepanju za-
Narodna kosa“	menja	za	novo,	če	se pošlje (ranko nazaj.
„MagnetaM in	Vallka zaloga arpov, klapajav, koalrjav, fapturjav, la-
»Dvojni orel z mečem"	aanih	i»	koaitarakih.
z garancijo, razpošilja na vse Bnullnl kamni: pristni bergamalki, Italijanski naravni, turSki, kraje po najnižjih cenah in vseh tirolski naravni, rogaSki, karborundum. Kmetovalci! Ogibajte velikostih	se manjvrednega Zidovskega blagal	Zahtevajte	cenik.
V. PILIH, Žalec, Dravska banovina
Prvovrstni koruzni In člnkvantln zdrob najboljšo rženo, ajdovo in koruzno moko ter koruzno krmilno moko kupite najceneje pri
M BERTONCELJ
Valjčni mlin, DOMŽALE
F. Lubas in sin
Podružnica Ljnbljana
Borštinkov trg 1
dvorišče
Imamo v zalogi vseh vrst
h iirm o n i K
našž svetovno znane znamke. Prevzamemo vsako popravilo, katero strokovno izvršujemo hitro in poceni.
M.
ŠIFRER
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIII vezavo vsakovrst-knjigovezniea nih knjig in
revij
Ljubljana
Vegova nllca itev. 6.
se priporoča za
Točna izdelava.
Solidno delo.
J3 gorskih malin
pristni
izdeluje
Franc
Pustotnik
Blagovica
Domžale
MOSTAH Rauber^Vinko
pri Ljubljani Zaloška cesta 12
Velika zaloga vseh vrst čevljev lastnoročnega izdelka iz tu in inozemskega usnja najboljše vrste. — Sprejemam naročila in vsa v to stroko spadajoča popravila, kakor barvanje čevljev, popravila snežnih čevljev in galoš. Vsa naročila izvršujem točno, solidno in po nizki ceni.
Mdna hranilnica Ljubljanska
v LJUBLJANI
Prešernova ulica štev. 3
je največja regulativna hranilnica v Jugoslaviji.
Ima vlog nad 420,000.000*- Din pez. zakladov pa nad II mil. Din
Za pupilne naložbe ima sodni depozitni oddelek, za varčevanje mladine izdaja domače hranilnike, za pošiljanje po pošti so strankam na razpolago položnice. Za vse vloge jamči mestna občina z vsem svojim premoženjem in davčno močjo.
Telefon centrale št. 2016 in 2616. Poštni čekovni račun centrale št. 10533.
Uradne ure za stranke so od 8—12'/a.
Priporoča se Vam
„S lavi j a"
Jugoslovanska zavarovalna banka v Zjubljani
Za vse vrste zavarovanj.
Podružnice v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Ko vem Sadu, Osijeku in Splitu, zastopstva v vseh krajih Jugoslavije. Zanimajte se jor pogrebna zavarovanja. ’ Centrala v Zjubljani. Telefon štev. 21-76 in 22-76
LAP ANTO: /-• Vam do V p*s'’ sve vrtnice. ‘VV.*' lastnih i	N trgovski vrtnar, KAMNIK
	podružnica, Kranj Davi nagrobne vence, trakove z na-že in umetne šopke ter vsakovrstne Izvršujem vsa obdelovanja vrtov po n po danih načrtih.
ZOBNI ATELJE Dentist Koblar Adolf Ljubljana, Poljanska c. 12 Ordinira od 8 —12 in 2—6 ure. Po dogovoru tudi izven teh ur. Ob sobotah se ordinira le do 4. ure.	^Mlinarji! Mlinski stroji fabrikat Prokop. Mlinske kamne za vsakovrstno meljavo. Mlinska sita, svilena in volnena. Ia gonilna jermena, vosek za jermena in vse ostale mlinske potrebščine nudi: BRCAR & KOMP. Ljubljana, Kolodvorska c. 35 Ceniki brezplačno! Zmerne cene!
	TISKARNA
Priporočam svojo z najmodernejšimi stroji opremljeno
knjigoveznico in črtalnico
trgovskih knjig Sprejemam v delo vsa v knjigo-veško stroko spadajoča dela
Anton Janežičy
knjigoveznica in črtalnica trg. knjig
Ljubljana,
Florjanska ulica štev. 14
DRUŽBA Z O. Z.
KAMNIK
Čekovni račun štev. 10.560 *
Moderno urejeno grafično podjetje. Ustanov. I. 1900
Izvršuje vsa tiskarska dela hitro, lično in po konkurenčnih cenah. Specijalna dela: trobarvne razglednice in prvovrstni tisk knjig
Nujna naročila izvrši takoj HH
GO
Proračuni poštnoobratnol *
2
:d
70
LEGAT1 ^Pecer*ja’ delikatese, zajtrkovalnica
,,Expres kava“
BM Ml 1 j| M	dnevno sveža Miklošičeva c 28.
BbM LJUBLJANA
„Rude in kovine" o. d.
Ljubljana, Masarykova cesta 12
(Glavno zastopstvo Cinkarne d. d. v Celju) Na veliko:
svinec, cink, kositer, aluminij, baker, cinkova pločevina, svinčena pločevina, pocinkana železna pločevina, cinkovo belilo „Briljant“, Cinkopon, cinkov prah, razne barve i. t. d.
Kupuje: rude in stare kovine.
Naslov zabrzojave: RUDE Ljubljana. Tel. inter. 2727, 2827. C _______________________________________
I
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA^aAA.AAAAAA
Mestna hranilnica Ljubljanska
v Ljubljani, Prešernova ulica št. 3
je največja regulativna hranilnica v Jugoslaviji.
Ima vlog nad 420,000.000*— Din, rezervnih zakladov pa nad II mil. Din.
Za pupilne naložbe pa sodni depozitni oddelek, za varčevanje mladine izdaja domače hranilnike, za pošiljanje po pošti so strankam na razpolago položnice. Za vse vloge jamči mestna občina z vsem svojim premoženjem in davčno močjo.
Telefon št. 2016 in 2616.	Poštni	čekovni	račun	št.	10533.
Uradne ure za stranke so od 8. —12.
» v v v y wvywyywyYyvyyyYvyyyyYyyyw