2. štev.
V Ljubljani, v torek 3. ara 1874.
Letnik II.
Inserati se sprejemajo in velj4 tristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat,
1 '2	9
14 » n ii ii	m
16 ii II ii .i J »i Kolek (štempeljl znese vselej 30 kr.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračaj j, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija na Starem trgu b. št. 163.
Političen list za
;i narod.
Po poŠti	prejeman velja:
7.a celo leto	. . 10 gl. — kr.
za pol leta	. , 5 ., — „
za četrt leta	. . 2 „ 60 „
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40 kr. / ' za pol leta . . 4 „ 20 „ ($ za četrt leta . . 2 „ 10
V Ljubljani na dom pošiljali |
velja 60 kr. več na leto.	*<j
Vredništvo je ua stolnem trgu hiš. št. 284.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in »aboto.

S voboda na Kranjskem.
Kundmachung.
Das Sammeln von Unterschriften fiir Bei-trittserkliirungen zu der vom Ausschusse des katholisch-politischen Vereines in Laibacli be schlossenen in der Nr. 9 der »Zgodnja Danica" und in der Nr. 26 des »Slovenec" veroftentlich-ten Kesolution gegen die im h. Reicbsrathe in Verbandlung betindlichen confessionellen Ge setzvorlagen wird hiemit verboten.
Dies wird mit dem Beifiigen offentlich kundgemacht, dass gegen Uebertreter dieses Verbots auf Grund der §§. 7 und 11 der kais Verordnung vom 20. April 1854, B. G. B. Nr. 96, strafweise vorgegangen \verden vviirde.
K. k. Landespriisidium fiir Krain, Laibacb am 28. februar 1874.
Metternich, m/p.
To je bilo v nedeljo zjutraj z velikimi črkami nabito na vogljeh ljubljanskega mesta. Ker naši liberalci Ljubljano prištevajo k veliki Nemčiji, se jim ni zdelo potrebno to „Kund-machung" razglasiti tudi v slovenskem jeziku. Oni bi radi v pest dobili Slovence, in to se bo tem ložej zgodilo, če Slovenci ne vedo, da je nabiranje podpisov zoper konfesijonelne postave prepovedano. Da bodo pa tudi tisti, ki nemški ne umejo, vedeli za to prepoved in varovali se prestopiti jo, jim podamo prevod te Metterniehove kundmacbunge. Tako-le se glasi:
Oklic.
»Nabiranje podpisov za resolucijo objavljeno v št. 9 ,,Zgodnje Danice" in v št. 26
„Slovenca", ktero je odbor katoliško-politične ga društva v Ljubljani sklenil zoper konfesi jonelne postave, s kterimi se državni zbor zdaj peča, se s tem prepoveduje.
To se javno naznazni s pristavkom, da se bodo vsi, ki to prepoved prestopijo, kaznovali po <$§. 7 in 11 cesarskega ukaza od 20. aprila 1854 (B. G. B. Nr. 96)."
Knez Metternich je menda s to prepo vedjo hotel pokazati svojo razvidnost in ener-žijo, ter prikupiti se liberalnemu ministerstvu, češ, da za Kranjsko deželno predsedništvo, ktero bode kmalo izpraznjeno, uimajo takega tiča, kakor je on. Brez dvoma je razposlal ta ukaz tudi okrajnim glavarjem, kteri bodo z beliči iu žandarji po hišah stikovali po tej resoluciji, kakor svoje dni po podpisih zoper neposredne volitve. Že dvakrat (št. 14 iu 26) smo v »Slovencu" opomnili, da ne svetujemo nabirati splošnih podpisov, danes to še enkrat priparočauto, da se nobeden po nepotrebnem ne bode podajal v nevarnost. Občinskih zastopov sicer ta prepoved po uašem mnenju ue zadeva, ker tam se ne nabirajo podpisi, ampak zastopi se poslužujejo le svoje pravice; vendar pa ni dvoma, da bode kak okrajen paša skušal stra-hovati tudi občinske može. Zato prepustimo to reč previdnosti posameznih srenj. Naši vladini modrijani mislijo, da so s to prepovedjo izvršili, Bog ve, kakošno junaško delo, pa so le zopet pokazali, kakošno svobodo hočejo. Če se kje njih privrženci oglasijo za konfesijonelne postave, jim je to jako po volji in se jim prišteva v zasluženje; če se pa verno ka-katoliško ljudstvo hoče oglasiti zoper te postave, kterim noben katoličan pritrditi ne more, je že berič za hrbtom ter s palico dokazuje,
da nimajo pravice govoriti. Po liberalni šegi je tedaj katoličanom še zabranjeno v prošnjah izreči svoje mnenje? Čemu potem državni zbor kuje postave, če je vsakemu vladinemu slugi dovoljeno prezirati jih ? Pa dasi je Metternichova prepoved očitno prelomljenje vsim državljanom postavno zagotovljene peticijske pravice, ima vendar-le tudi nekaj dobrega. Vladini možje so s tem razodeli svoje prepričanje, da bi slovensko ljudstvo na tisuče iu tisuče podpisalo prošnjo zoper konfesijonelne postave. Če bi tega prepričanja ne imeli, bi morali dovoliti podpisovanje. To bi bilo za nje jako ugodno; če bi namreč nabrali le malo podpisov zoper te postave, bi nam zamogli očitati: Glejte, večina ljudi ni hotela podpisati, oni za vas ne marajo, oni so z nami za te postave. Zdaj pa nam tega ne morejo očitati, pač pa jim mi smemo reči: Ljudstvo je zoper te postave, vi ste se zbali ljudskega glasu, zato ste nabiro podpisov prepovedali. Še enkrat jim tedaj rečemo: Mi smo s to prepovedjo jako zado-voljui.
Pastirska poslanica škofovska
do dnbovstva iu ljudstva prusko-nemške države.
Škofje, pravi aposteljui katoliške cerkve na Pruskem, so pretekli mesec duhovnom in sploh vernikom svojih škofij z ozirom na sedanje in prihodnje vojske cerkvene poslali pastirsko pismo, ktero mora vsako katoliško srce globoko giniti, pa tudi hudo raniti. Kakor škofovski spoznovalci in pričevalci prvih krščanskih stoletij govorijo tudi oni, polni krščanske krotkosti in ljubeznjivosti, pa tudi apo-<toljske krepkosti in pogumnosti. Sovražniki
P<*<Uistefc,
,,Narodova pisava,"
Danes bi prijateljem ,,6'lovenčevim" radi pokazali, kaj »Narod" podaja svojim bralcem, zato ponatisnemo njegov »listek", ki se nahaja v štev. 46. Tako-le se glasi:
Postna premišljevanja.
Fižol, arnek, štokš — in pa Klunova postna pridiga namesto zabele! Gospod Klun bode morda mislil, da sem ga nalašč za „štokšem" postavil, in on bi se morebiti rajši takoj za arnekom zapisanega gledal, a v tolažbo naj mu povem, da on tej dobrodejnej ribi nij čisto nič podoben , ker v prvo bi se moral najmanj tri mesece z dobro soljo soliti, kajti sedaj je še, kakor drugi pravijo, silno neslan — jaz še nijsem imel česti ga pokušati — in v drugo je tudi malo preveč okrogel, da bi ga mogel v ožjo druščino z ono suho »postno" ribo postavljati. Toraj recimo, kakor smo rekli: tižol, arnek, štokš
— in Klunova pridiga, — kaj je s tem? Da, kaj je s tem?
Tega, preljubi moj bralec, še ne moreš umeti, akoravno se ti cela ta kanoniška če-tvorica nekoliko mej soboj sorodna dozdeva, pa dovoli, da ti stvar malo razjasnim, ne sicer tako strokovnjaško, kakor ljubljanski profesor Marn z rokami mahaje in prebožno v nebo gledaje Ilavnikarjevo odo: »Poveličal, poveličal se je", — pa vendar tako da boš vedel, ,,za kaj se gre".
Zadnja čitalniška maškarada je bila končana, »princ Karneval" ali naš „rogati Pust" je bil za letos odložil svojo blišečo krono, in jaz sem korakal tiho po samotnih ulicah, da, molčeč v molčečej noči; — lasje so me boleli! Ali se je torej čuditi, da mi je naenkrat, kakor blisk iz jasnega šinil v glavo spomin na pretečeno pepelnico — »pul-vis es et in pulverem reverteris" — iu za njo dolga, dolga vrsta tihih molčečih dnij, v katerih trobi preglasno pesem mutasti kvartet: tižol, arnek, štokš — Klunova pri-driga". Kateri teb štirih je basist — tega ne vem, o Klunu bi rekel, da „čezu poje, in to, to vse — preljubi moj bralec, — je post.
lin ker vem, da bode tudi ua tvoje uho zali donel kakov spev te družbe — mesto Kluna kak surogat, vsaj Kluna imamo le enega — — bodi-si kjer hočeš v širnej našej domovini, podajem ti tudi jaz tukaj nekoliko koristnih postnih premišljevanj, da ne boš preveč enostransk. Nikdar ne reci, da moja premišljevanja so postna, kakor lucus a non lucendo, pomislil da je še pater Klinkovstrom tudi včasi v postu govoril o ljubezni, o plesih in o konfesijonelnih postavah in še celo veliki petek je debele liberalce grizel — kar jih pa nij bolelo. Tudi se jaz v svojih premišljevanjih ne bodem strogo držal pridigar-skega pravila, po katerem bi se moral cel govor razkosati v več ali manj delov po vprašanjih: kaj? kako? zakaj? — in svojih trditev ne bom podpiral s svetim pismom, • kar pogovarjala se bodeva, akoravno mi bo morda farovški list očital, da sem marsikaj iz trte izvil.
Kolikokrat se zgodi, da kdo kaj iz trte zvije, pa zategadelj še nij pogubljen, kajti ko je doktor Sajvestekdo v katoliškem društvu papeževo nezmotnost proklamiral, so tudi mnogi djali, da jo je iz trte izvil, pa
svete cerkve se čudijo in strmijo o tem, da preganjani nemški škofje v tolikih nadlogah za sovražnike in preganjavce svoje molijo ter moliti priporočajo, da sami pokorni svoje podložne opominjajo k potrpežljivi pokorščini do deželne oblasti pravičnih rečeh in do krščanske ljubezni proti vsem ljudem. Sovražniki teh samo krščanskemu srcu umevnih besedi ne razumejo ter le sebe in svoje motijo, češ, kako nenavadno krotki so prusovski škofje, kako se državi zopet klanjajo in približujejo. „Križ se že plazi pod križ" — vpijejo celo po listih, kterih vredovatelji so zapored izmed onega ljudstva, kteremu je križ v pohujšanje!
O kako se motite! Križ se ne plazi pod križ, temuč križ voljno nosi svoj križ ter ga nositi hoče stanovitno do konca. Prevred se veselite misleči, da se prusovski škofje v prekrasni svoji poslanici vam že udajajo in da že moledvajo za jalov mir! Berite vsaj: „Ako celo, kar Bog milostno obvaruj, cerkev po naših ljubih škofijah, kj-r je od tedaj, kar je v njih vpeljano krščanstvo, cvetla tako slavno, mnogim dušam v škodo in morebiti v pogubo ima biti razdjana, je boljše, da se to zgodi po ptujem zadostenji med tem, ko mi blago in življenje žrtujoči spričevanje dajemo katoliški veri, nego da jo mi sami, kakor se nam podtikuje, v njenem skozi in skozi notranjem bistvu pomagamo končevati in pripomoremo k temu, da se vničuje njena prostost, kvari njena vera in vstava, in se ona sama. dasi obdrži na videz nekaj vnanje oblike, vendar zares spreminja po bistveno nekatoliških načelih in v nekatoliškem duhu." Tako, tako govorijo pruski škofje v svoji pastirski poslanici. So mar to besede in znamnja, da se podajajo, državni oblasti klanjajo, z njo za kak „modus vivendi", ki bi ne bil ne krop ne voda, pogajajo? Ne, nikakor ne! To je katoliški cerkvi od nekdaj navadna beseda, ktero je govorila v svojem začetku, v dneh svoje slave in jo bode goverila do konca, dokler ne pride Kristus z veličastjo sodit žive in mrtve, preganjane in preganjavce, stanovitne spričevalce in brezsrčne najemnike, kteri si po ubornih pogodbah mir kupujejo v cerkvi, pa kvarijo in prodajajo bistvo njeno. Beseda prusovskih škofov je beseda svete kat. cerkve in njenega vrhovnega pastirja, in ta se ob kratkem glasi: Non possumus! Ne moremo. Razderite cerkev, j
ako vam Bog dopusti, toda brez našega za-dolženja. Da bi jo mi pomagali kvariti, tega ne. Corruptio optimi — pessima! Cerkev je najboljše, kar imamo na zemlji. Kajše nobene, kot po naši krivdi popačeno cerkev! Tako govorijo pruski škofje v svoji poslanici, v spre-lep zgled škofom avstrijskim, kterih katoliška vera iu stanovitnost se po novih verskih postavah skoraj poskusila bode. (Dalje prih.)
Avstrijsko cesarstvo.
I k novomeške okolice, 24. febr. (Izv. dop) Kaj bi vam poročal iz našega kraja, da bi zanimivalo drage čitatelje? Mnogo reči nas teži, a najbolj nam presedajo vinski tatovi.
Ni ga v naših vinskih goricah skoro že hrama ali zidanice, da bi nad njima ne bili poskušali svoje tatinske umetnosti. Naši kmetje, kteri imajo še kaj vina v zidanici, se boje in tresejo, da bi ne bilo prihodnjo noč pokradeno. Okrajnemu glavarstvu smo to že ust-meno naznanili in prosili ga pomoči, pa ono zavrača vso skrb za javno varnost le na občino. Do zdaj pa občina ni kaj storila; nekoliko so jej roke zvezane s tem. ker se brez vladinega komisarja ali poverjenika ne sme v nobeni hiši zasledovati po vkradenem blagu ali po tam poskritih ljudeh, nekaj pa tudi s tem, ker ni lahko zdržati se, da bi tatovom ali vlačugarjem, kadar jih občinska patrola zasači, ta ali uni ne pritisnil kake klofute. Potem pa se zoper njega začne preiskava, zakaj se je podstopil samovlastno s klofutami obkladati tatove ali kakega vlačugarja malo dregniti? Ni še dolgo, kar bi bil nek občinsk predstojnik zavoljo euacega djanja skorej ostro kaznovan. Tako smo tedaj popolnoma v oblast dani potepuhom, ki so že tako predrzni postali, da kar po vrsti v hrame vlomujejo. 20. t. m. so v 4 hrame vlomili, ali pa zidanice spodkopali; v eni so nekaj dobili in še tisto iz soda po tleh spustili, v eni pa so tatinski umazanci še celo s svojim blatom oskrunili škafe in drugo posodo, ko so bili iz soda vino vzeli. Včasih so bili taki lupeži dobro okleščeni, kadar so jih zasačili, ali vsaj vsi v verige vklenjeni in v temnice potisnjeni, kjer so imeli priložnost ob postu in šibanju premišljevati svoja hudodelstva in dobre sklepe de lati. A dandanes ječa ni več kazen, temveč
prevžitek in kratkočasje; po ječah mora vladati snaga, kakoršne ne najdeš z lepo v pri-prostih hišah, jetniki morajo imeti dobra okusna jedila, kakoršnih nima marljivi in pošteni kmet. Gospodje državni poslanci na Dunaju, namesto pričkati se o naši veri in mešati se v stvari, ktere jih nič ne brigajo, namesto prepirati se, kdo bo fajmoštre in kaplane prestavljal, kdo mnihe in nune v samostane sprejemal in iz njih izpuščal in druge čisto cerkvene zadeve vredoval, naj bi raji skrbeli za zboljšanje naših pravih korist. In vlada, namesto preganjati jezuite, naj nas reši neštevilnih predrznih in škodljivih ciganov, pred kterimi ni nobena reč varna, kteri toliko pohujšanja dajejo in posebno samotne stanov-nike neusmiljeno odirajo. Naši zastopniki naj bi z ostrejšimi postavami skušali zmanjšati število tatov in beračev, kteri se grozno množijo in pred kterimi smo v vednem strahu, da-si zavoljo prevelicih davkov po zimi sami skoro bosi hodimo in zavoljo uboštva tudi svojih otrok v šolo pošiljati ne moremo Delajte postave zoper oderuhe, ki žulijo ubo-zega kmeta tako, da v kratkem ne bo več dobiti premožnega kmeta, 10, 12 ali 15 odstotkov za posojila ni več nenavadna prikazen. Dajte nam Dolenjcem vendar že enkrat železno cesto, naredite nam potrebne mostove čez Savo, Krko in Kulpo, znižajte nam pretežke davke i. t. d., potem boste naši pravi zastopniki in dobrotniki.
Dunaj. Liberalni listi, med njimi tudi naš ljubeznjivi .,Narod", so o grofu Hohen-wartu pisarili, da je v konfesijouelnem odseku neki govoril, kakor da bi tudi on bil te misli, da jc konkordat pravilno odpravljen in da se sme vlada vtikati v cerkvene zadeve. „Va-terland" je to zanikoval, rekši, da je nad tem, kar pišejo liberalni listi o Hohenwartovem izreku, nekaj neresničnega nekaj pa popačenega. Nekteri katoliški listi, n. pr. »Germana" ali presburški „Recht" pa s to izjavo niso zadovoljni in tirjajo odločnejšega odgovora. Še večjo pravico to tirjati imajo katoliški volilci grofa Ilohenvvarta. Prav zelo nas tedaj veseli, da jim zamoremo iz čisto zanesljivega vira povedati, kako se je grof Hehenvvart v konfesijouelnem odseku izrazil:" <'e bi bil na tem stališču, je rekel, na kterem pa nisem, da bi namreč v konkordatu ne videl več veljavne zaveze (als zu Recht bestehend), bi vendar
doktor Sajvestekde je kljubu temu dobil zlatega sv. Gregorija — in morda še več pričakuje.
Tisti krški Hočevar pa, ki sedi sedaj v državnem zboru, je še iz trte izviti ne more, temuč le kima; pa vendar še pričakuje, da bo morda minister postal.
Ko je bil Pirker tako visoko nad šole povzdignen, so mnogi djali, da so njega iz trte zvili; pa tega ne vrjamem, ker mož je prekisel! in kar iz trte pride, navadno nij kislo, bodi-si da je kak — cviček, ali kakor Vodnik pravi »marvin'".
Čudno je, da bodo nove cerkvene postave ravno tedaj prišle na dnevni red v državnem zboru, ko bodo jeli ljubljanski očetje frančiškani svoj izvrstni »štokš" prodajati. Te postave bodo res »kislo zelje" ko prikuha k omenjenemu »štokšu", in hvala bogu, da imajo dotični sveti gospodje dobre želodce, vsaj njihovi glasoviti, zatejevanje oznanujoči enbonpoint ne bode menda oslabel, kakor moj ne, če se ne zaljubim.
Čudno je tudi, da naši nekateri ognjeni kapljanje v svojej svetej iskrenosti nijso še začeli po kmetih križcev in podpisov nabirati
za adreso proti omenjenim postavam Ali Toin-bakovci spe? In Križanovci?	1
Menda se vendar nijso poskrili ' puščavo štirdeset dni postit in pokorit se kakor tisti svetnik, ki je šel s tremi hlebi kruha v puščavo postit se, čez štrideset dni pak je še pol hleba nazaj prinesel; — ali je bil uže kruhek plesnjiv postal, ali pa ga je mislil ko svetinjo kakej cerkvi podariti — o tem ne govori zgodovina. Pa našim gospodom Križanovcem, ki s tujim denarjem strahove odganjajo in duše umrlih vpokojujejo, nij treba tacih in enači h sredstev, kakor je post in zatajevanje. —
Slišal sem tudi, da se je pri uradništvu našega farovškega moniteurja pretresovalo vprašanje, ali ne bi bilo dobro, ko bi se na čelu vsacega lista tiskala cena »arnekov" in kar je glavna stvar, — štokšev; Klun pa je temu Jeranovemu predlogu nasprotoval, ker on, ki samega sebe zelo ljubi, tudi omejene „štokše" visoko ceni, — vsakratna tržna cena pak se mu prenizka dozdeva — se ve da, mi štokšev v pravej ali drugej podobi nič kaj ne obrajtamo. —
Ljubi moj bralec! Ako te je denašnje
moje premišljevanje manj zanimalo, nego Klunova postna pridiga — me bo prav veselilo, ker Klunu enak vendar ne bi hotel biti. Amen." — Povejte nam, ali najdete v tem „listeku." le eno pametno in podučljivo misel? Narodovi bralci se morajo pač res postiti, ker jim ponuja take bedarije. Ali ni v resnici škoda vsakega krajcarja, kterega izdavajo za tako neslan list in bi mar ne bilo res bolje za tisti denar kupiti štokša ali arnekov? Narod obeta nadaljevanje teh postnih premišljevanj; no dobro naj bralcem teknejo!
Pristave k. Med tem je prišlo na svitlo drugo premišljevanje, v kterem neka kmečka mati piše svojemu sinu na Dunaj. Ta listek je še bolj prazen in neumen, kakor prvi. Najbolj priprosta kmetica bi znala kaj pametnejšega pisati, kakor „Narodov" pisavec, čigar neslanost mora žaliti vsako slovensko mater. Med drugim v spisu tudi imenuje zgubljenega sina, »ki je prišel med prašiče te svinjske". Nam pa se dozdeva, da je »Narod" v enakem položaju, ker polni svoj trebuh z lušinami, po kterih je zgubljeni sin le zdihoval. Res škoda za papir in črnilo.
državnemu zboru ne mogel prilastovati pravice, da sme o konfesijonelnih postavah sklepati." Tako je govoril Hohenvvart in bo to stališče še bolj natančno pojasnil pri razpravi konfes. postav, kterih prva pride jutri t. j. 4. t. m. pred državni zbor. — Državni zbor je imel 27. in 28. februarija seje. V prvi je bil med drugim na dnevnem redu predlog bud-getnega odseka o volnatem blagu. Od vseh krajev so namreč prišle pritožbe, da je col-nina za volnato blago jako previsoka in se gode mnoge nerodnosti. Denarni in kupčijski minister sta se opravičevala, a vendar se je zbornica izrekla zoper niji. Vsled tega se je v parlementaričnih krogih raznesla novica, da bode denarni minister odstopil. Pa denarni minister teh nevgodnost ni sam kriv, odgovorno je celo ministerstvo, toraj bi moralo tudi skupno odstopiti. — Cesar so 27. febr. iz Petrograda prišli na Dunaj, kjer ostanejo do 3. marca. Potem pa se podajo na Ogrsko, da rešijo ministersko krizo.
£rdko. Odbor katoliško — političnega društva je izdelal o konfesijonelnih postavah, neko spomenico, ktero je odposlal Njih veličanstvu cesarju. Priložena ji je kratka adresa, v kteri je izrečena prošnja, naj cesar ne potrdijo sklepov državnega zbora, dokler jim ne pritrdi cerkvena oblast, ki ima po božji na-redbi vladati sv. cerkev.
Os&r*ka. Unstran Litave imajo tudi državni zbor, pa skoraj kakor v našem — to-stran Litave, - pravijo, da se v njem prepirajo za državno pravo, zanemarjajo pa pravi blagor ljudstva; kujejo ali snujejo postavo na postavo, pa malokdaj po pravici in potrebi; dve stranki se vjedate med seboj, država pa gine. V Peštu, piše „Das Recht", vidimo prazen mlin, ki vedno drdra, pa vendar nobene dobre moke ne da. — V ministerskem svetu so 27. febr. sostavili pismo, s kterim bodo ministri cesarju naznanili svoj odstop. — Pravijo, da se bodo cesar dalj časa mudili na Ogrskem.
V ii a n fr državo.
l*ruska. Listi objavljajo neko pismo, kterega je cesar Viljelm pisal angleškemu lordu Russellu, ki mu je pismeno naznanil sklepe angleškega protestantovskega zbora proti katoliški cerkvi. „Jaz in moja hiša ho-čeva Gospodu služiti." je djansko govoril ter s cerkvijo mir sklenil blagi brat sedanjega cesarja; ta pa „Viljelm Orel" je v omenjenem pismu pisal, da v zaupanji na Roga hoče bojevati se zoper cerkev njegovo, toraj dejansko pisari: „Jaz in moja hiša hočeva poginiti pred Gospodom." — Državnemu zboru se je predložila postava, ki določuje, 1. da centralna gosposka sme odstavljenim duhovnikom vzeti domovinsko pravico, 2. da duhovniki med sodnijsko preiskavo se smejo internirati ali celo pregnati na ptuje, 3. da duhovniki, ki po ti postavi zgube domovinsko pravico, v nobeni zavezni državi brez dovoljenja zaveznega sveta ne morejo dobiti domovinske pravice, ter brez tega dovoljenja v nobeni teh držav ne živeti. — 27. februarija so zaprtemu škofu Ledohovskemu naznanili razsodbo gne-zenske okrajne sodnije, ki ga je namesto neplačanih 8000 tolarjev obsodila na eno leto v ječo, ker je po cerkvenih in ne po državnih postavah nastavljal duhovnike. Prvi izmed nemških škofov, ki pojde za njim v ječo, bo pred ko ne škoi Trierski. — ,,N. A. Z." piše, da vlada dela priprave za izvrševanje nove postave o posilnem civilnem zakonu, da zdaj sostavlja dotične civilne okraje. — Pra-
vijo, da se bode grof Arnim poslanstvu v Parizu odpovedal in da knez Klodvik Hohenlohe-Schillingsfurst postane njegov naslednik.
FrHiiroNkn. Narodna skupščina je s 552 glasovi proti 64 dovolila, da sodnija sme prijeti poslanca Melvil-Bloncourta zarad vdeleževanja pri zadnjem pariškem uporu; pa on jo je srečno upihal, ter pobegnil v Švico. Davek od oken in zercal je skupščina zavrgla, ravno tako tudi davek od klavirjev. Pretresovali pa bodo, če bi cukrenega davka ne jovikšali.
Š|»»"j«k». Karlisti so potolkli republikanskega generala Morionesa. Tako poročajo naj novejši telegrami iz Madrida. Morio-nes je zgubil 3000 mož. Ladije, ki so nameravale Karlistom vzeti Portugalete, so se morale zarad hude nevihte v četrtek vrniti v San Sebastian; ravno tje se je umaknil Loma iz Tolose. Dalje je prišlo Karlistom v roko tudi mesto Amposta, ki je proti jugu od Ebra tik meje med Katalonijo in Valencijo. Serrano in Topete se menda zdaj osebno po-dasta na severno bojišče pa bosta boje ravno toliko opravila, kakor Moriones.
Poslano.
Iz. Škofje Loke, 25. februarja. — Ker si ,e nedavno „Narod" za povod vzel neko po-nočno nerodnost, zgodivšo se tukaj pri pre-peljevanji neke nevestine bale, in vsled tega Loške meščane sploh grdil kot neomikance, in pa bruhal svojo zeleno žolč tudi nad misij one, odgovorimo mu samo to-le:
Res je, da so bili misijoni tudi v bližnji Loški okolici, ali nikomur ne v škodo, ne v pohujšanje. Slišali smo č. misijonske očete govoriti, ter hudo šibati ravno ponočno razsa-janje; zato zamore le na vse katoliško tako zagrizen list kakor je „Narod" pri popisovanji pouličnih škandalov tako farizejsko psovovati misijone.
Kar pa se tiče zabavljanja o naši omiki, „Narod" kaže, kako čudovito „mlad" je še on in njegov poročevalec. Sicer bi mu moglo znano biti, koliko ne le „nelepih navadnih", grajanja vrednih nagajivost, ampak naj večih hudodelstev se godi po velikih mestih, ki veljajo za naj bolj omikana; ali noben razumen človek se zarad tega ne čudi omiki celega mesta, ker ve, da olikani, dobri ljudje enakih zločinov ne potrjujejo, ampak le obžaljujejo, pa žalibog vselej zabraniti ne morejo. Najbrže ,,Narodu" naša omika zato ni po volji, ker smo do sedaj pokazali tako malo razuma za „njegovo omiko" in „njegov misijon". Konečno pa naj ,,Narodu" še naravnost povemo, da — dokler si bo polnil svoje predale z grdenjem blagonosnih cerkvenih naprav in svečanost, z zasmehovanjem verskih resnic in pobalinskim napadanjem vsih, ki z njim v liberalni rog ne trobijo, obračali se bodemo s studom £od njegovega nepoštenega omikovanja, in dokler nam bode še kaj druzih omikovalnih virov odprtih, potrkali bodemo pri „Narodu" za omiko vselej naj na zadnje.
Več Loških meščanov.
Da bodo bralci še bolj vedeli ceniti to „poslano" poštenih Ločanov in sleparijo „Na-rodovo", ponatisnemo tukaj popravek, kterega je „Narod" v št. 46 o omenjenem dogodku prinesel:
„(Popravek.) Iz Loke se nam piše, da poročilo o oni tatvini, ki se je godila pri prevažanji „bale", nij po vsem resnično in da je pretirano. No, dopisnika pri tepeži nij bilo
zraven, toraj ne more tako natanko vsega vedeti, in piše, kar sliši, drugikrat naj, prosimo, stvar prej preišče."
Domače stvari.
{Kovačija nove vere.) Neki X v „Narodu" modruje, da osnove za nove cerkvene postave so le lupine (??), — treba bi bilo v jedro seči, dogme, verske resnice, prenarediti. — Dogme )renarejati se pa pravi: katoliško vero zatreti. Ja menda ni tega prinesel tisti časnik, ki vedno ljudem pravi, „vera ni v nevarnosti?!" — Resnica pa, ktero je X izrekel o tej priliki, e ta, da omenjene osnove ,,dišijo po državnem absolutizmu".
(Glasbena matica) napravi svojo veselico v čitalniški gostilnici 3. marca, nc pa. kakor je bilo prej določeno, 4. marca.
(Slovensko gledišče). V nedeljo 1. marca se je predstavljala Weilenova resnobna igra „Edda" in sicer prav dobro, ker so vsi igralci dobro razumeli svoje naloge in se jih tudi naučili. Gledišče bilo je v vsih prostorih pošteno polno.
(Najbolje Trapecunt cigarete) se bodo od 15. marca naprej tudi na Kranjskem prodajale.
(Učiteljska izpraševanja) za ljudske in meščanske šole se bodo začela 9. aprila. Kdor se jih hoče vdeležiti, naj se oglasi pri direkciji izpitne komisije saj do 29. marca.
Razne novice.
—	Iz Geneve poročajo, da se je v Li-guriji na Laškem pričela kolera.
—	Živinski sejmi so davoljeni po vsi Kranjski, razun kostanjeviškega okraja. Prepovedano pa je na sejme prignati živiuo iz Hrvaškega; tudi se mora za vsako živinče imeti od župana podpisan liste, da je živinče zdravo
—	G. Jernej Hočevar, učit. kandidat, pride na ljudsko šolo v Črnomelj.
—	Narobe svet je dandanašnji v vsih rečeh. Sneg se nas je letos tako zbal, da ga skoraj ni več pričakovati, in če se ga malo prikaže, naglo zgine. Namesto pri nas, imajo pa sneg v Siciliji, tedaj na jugu laške dežele, kar je nezaslišana dogodba. „Velika novica je to pri nas", pravi časnik v Mesini, „to je pri nas praznik, ko vidimo bele strehe, ulice, drevesa in homce". — V Potenci ob Apeninah pa ga je tolike sile, da se nadjajo biti več mesecev obleženi od njega.
—	Iz Trebnjega, 25 febr. (Zvest psiček). Malemu psičku se ima mlinarski hlapec iz Št. Lorenca pri Trebnji zahvaliti, da je otet grozne smrti. Ko se je v krčmi do dobrega napil, gre domu, pa še prav blizo krčme pade v ob cesti tekočo Temenico in obleži v vodi, ki je bila tako plitva, da je komaj polovica glave v nji. Ko mlinarjev psiček to vidi, jo pobere proti kakih 5 minut oddaljenemu mlinu in začne na vso moč lajati. Gospodar se zbudi, in gre gledat, kaj da je. Ker ničesar ne vidi, gre zopet v hišo. Ker pa psiček le silneje laja, se gospodarju pse-tovo nenavadno obnašanje čudno zdi. Ko vrata v drugo odpre, psiček na gospodarja skoči, ga popade za obleko in za seboj vleče, kakor da bi ga prosil, naj gre ž njim. Gospodar se odpravi in gre za psom, ki se večkrat po gospodarju skrbno ozre, če gre za njim. Ko prideta da omenjenega kraja, psiček kar v vodo skoči in zagrabi za roko v vodi ležečega hlapca. Gospodar hitro sosede pokliče, ki že skoro na pol mrtvega iz vode potegnejo. Še le drugo jutro se je zavedel.
Iz Nodnijske dvorane.
Dobrovoljni in galantni pisatelji in pesniki vsih civiliziranih narodov slavš žensko kot boljšo polovico človeškega rodu, nji pripi sujejo večo mero blagih, nježnih lastnost, njenemu srcu večo občutljivost, usmiljenost, milost, mehkost, sploh vse. kar je v stanu sla-diti življenje človeško. In mi tem pisateljem in pesnikom radi verjamemo, čeravno nas lastne skušnje mnogokrat nasprotno uče. Pa kdo vidi ženskemu srcu do dna! Kdo vgane, kaka čutila spč v njem, dokler jih ne zbudi kak vnanji vtisk!
Take in morda še drugačne misli so nas obhajale, ko smo gledali podobo dvorane deželne sodnije ljubljanske ravno minule dni. Podoba, ki se nam je tu kazala, je pač pravi pamflet na sodbo žensko bitje občudovajočih ali slavečih pesnikov in pisateljev, kajti ako bi kdo sodil vse ženstvo po tem, kar je v sod-nijski dvorani opazoval na posameznih njegovih zastopnikih, bi pač ne mogel drugače, ka kor tužen dati slovo misli, da je žensko bitje obdano s še tako tanjko pajčcvino poezije, če se tudi prišteva tako imenovanim omikanim ali višim krogom.	•
Toda vtemelimo svojo ostro sodbo o žen skah s tem, da prestopimo k predmetu že omenjene sodnijske obravnave.
Na klopi zatožencev vidimo dve ženski Prva, Terez i j a A ri s toteles, žena les nega trgovca, stara 48 let, zatožena je zarat goljufivih dolgov in ponarejevanja menjic, ker je naredila čez 34.000 gld. dolga; druga. Ana Riesner, vradniška vdova, stara 54 let, je obdolžena, da ji je pri tem pomagala. K obravnavi je povabljenih 23 prič skoro izključljivo ženskega spola iz „boljših krogov." Sodnijska obravnava je natlačena poslušalcev med kterimi je videti jako mnogo obrazev, ki jih človek navadno in po dnevi le redko kje sreča; ti obrazi nimajo nič priljudnega na sebi, vtisnjena jim je poželjivost do dobička, kamnitna neobčutljivost, trdosrčnost in ledeno neusmiljenje; človek bi mislil, da je prišel v kako družbo več tisučletnih mumij, ako bi poželjive oči ne izdajale življenja v posušenih telesih in golih ali z redko, a ne kultivirano brado obrašenih obrazih. Prijetna ta družba nikakor ni, ker med njo ni usmiljenja do bližnjega, ki je v zadregi. Vsak lahko ugane, da so to bitja človeške podobnosti, ktera je mnenje ljudstva krstilo ,,vamipirje" (pijavke, oderuhe).
Če zagledaš tako poslušalstvo, potem ti je pač predmet sodnijske obravnave jasen, kajti taki ljudje bi ne tratili časa s poslušanjem, ako bi jim obravnava ne bila zanimiva. A zanimiva jim je, kajti vidijo v sodnijskih kleščah žensko, ki je deloma po krivdi ljudi njihove vrste tako daleč zabredla, da je za dela ob kazensko postavo in se ima zdaj zagovarjati zavoljo svojega postopanja.
Terezija Aristoteles, Bavarka po rodu in boje prej glediščna igralka, je žena lesnega trgovca Jožefa Atistotelesa, ki je zdaj sensal v Trstu. Pred tremi leti je izročil vodstvo Ičsne trgovine v Ljubljani svoji ženi, od ktere je zahteval natančne račune. Pri takem računu ji pride, kakor sama pripoveduje, nekega dne znesek za 60 gld. navskriž. Ker ni hotčla svojemu možu svoje zmote naznaniti, skusila jo je pokriti z izposojenim denarjem in se obrne do Ane Riesnerjeve, ki se je že 18 let pečala s tem, da je na tihem preskrbovala denarje osebam na posodo, ktere niso hotele javno na posodo jemati. Ta ji preskrbi proti
menjici posojilo 100 gld. za 5 gld. odstotkov I	Denarni* ene cene.
na mesec. S tem je stopila Terezija Aristo-1	28- februarija.
teles na ono polzko pot, ktera jo je pripeljala I	Državni fondi. Denar. Blaga
do sodnijskega odra.	a™trijska wirna renta • • • • 69 7<> es.so
. .	,	I6/. renta v srebru....... 74.10 74.20
t ez mesec dm propade menjica in Tere-|Srefke (loži) 1854. i.......98__98 so
zija Aristoteles ni v stanu vrniti posojila in " " l!™!"**".', ' • • • 10425 l04-73
...	..... m .	J	I » .. 1860. 1„ petinke . . . '109.26 109 7»
ne obresti vnovič plačati. Toda Iiiesnerca jo j Premijski listi 1864. i.,.........
tolaži, da si naj zarad tega ne beli glave, in I, Zemljilčine odveznice.
ji pod enakimi pogoji preskrbi drugo posojilo, N^0 P°	;.....93-
*	„i„x u f-	■ :	I Kr,tnJsk*> koroSke in primorske po 5». 85—
s kterim plača obresti prvega, in tako jejogerske po 5% ........ 72.26
podaljšana tudi prva menjica še za mesec IHrvu;ike 8lHVOnske i><> 6% . . ! j
dni. Za svoj »trudi! je zahtevala in dobila 8' ^LZ^Lč^.....
Iiiesnerca kot mešetarica ali posredovalka N*eijonai„e banke' " .
5 gld. od sto na mesec. Drug mesec se je|Unionske banke........
vse to ponovilo, vzel se je vnovič denar na E^SL^'*** \ [ \ \
menjice na posodo in ž njim so se plačale I Augio-avstr. bank«.......:i53 50!i64—
obresti in »honorar" Riesnerci.	I	Srečke (loži).
(Dalje prihodnjič.)	|jT1itne
89— 76.75 75.50 77— 73 75 74.25
970 972 137.75 il38.25 243— 243.50 ■ 855.— '865—
S5»ttil.£*>iilllo:	jBudenske
I palmove
Služba notarijeva v Ilirski Bistrici; prošnje I ^alffi-jeve do 15. marca;	|Clary-jeve
1 ju	I®1, Genois	,,
služba višjega računskega svctovalca pri ljub-1 Wiudischgriitz-ove „
ljanski finančni direkciji; prošnje v treh tednih; I VValdsteiu-ove
po 100	gld. a.	v.
,. 100	., k.	d.
.. 60	„ „
,, 40	gld. a.	v.
>•	n 11	n
11 40	,, ,,	,,
it 40	,, ,,	,,
40	,, ,,	,,
so	......
40	„ „
169.60 1170— I -— jll7.— 63.—
23.50 34—
31.50
24—
35— 22.— 32.—
22.50 21,50 20.50 21.50 21— 1 23—
služba učitelja v Kropi s 500 gl. let. plače.
Srebio iu zlato.
Napoleonsd'or Srebro
8.90
105.25 105.25
Prošnje v 14 dneh pri okrajnem šolskem svetu vjCe1*. cekiui . . . •...... 5.30
Kadolici:
t
služba zdravnika v Ipavi s 300 gl. letne plače. Prošnje do 13. marca pri okrajnem gla= varstvu ;
Blužba inagacinskega sluge pri tabakovi in kolekovi zalogi v Ljubljani s 300 gl. letne plače in obleko. Prošnje do 20. marca pri finančini direkciji.
6.31 8.93
Naprodaj je:
L Več posod j a: a) sodov iz trdega, b) barigelj iz mehkega lesa, r. železom obitih 6 štipendij Franc Jožefove ustanove ljubljan-|m v dobrem stanu. Če se roba skupaj vzame, ske hranilnice za učence tukajšne realke, po 501 se Utegnejo dobiti prvi po 1 gl. GO kr., drugi gl. Prošnje se morajo osebno oddati do 25. marca I po 70 8u kr. — Tudi nekaj druzega pohišja: pn ram meni direkciji.	Imiz, stolov, dolgih miz za na vrt itd. se dobi
po spodobni ceni.
Eksekutivne dražbe.	I 2. Njiva na ljubljanskem polji precej
9.	marca. 1. Mart. Berne-tovo iz Studenca unkraJ magazinOV, 1 kos skupaj do 4 oral (160 gl.) v Senožečah. — Jan. Merše-tovo z Breg« I (johov) s kozolcem 8 ŠtantOV — vse skup za v Ribnici. — 3. BI. Strupi-jevo in Kupe (39501 kacih 2500 gld.
gl.) v Kranji.	3 Travnik na Brezovici, ki je od Škan-
10.	marca 3. Aleksander Jenko-vo (800 gl.) Idrovega zemljišča, pri stražnici (vahtnici), kjer v Bistrici.— 3. J. Sterk ovo iz Predgrada (540 gl.) f - •	-	- - " J v Črnomlji. 2. Anton Trost-ovo iz 1 gl.) v Ipavi. — 2. Marka Govednik
gomelj (3006 gl.) v Metliki, — 2. Mart. Ivecevo|kaj manj.
dgrada(540gl.) železnica preko, - za kacih 1100 gld. z Podbrega (1401*,	.	,	b
lik-ovo iz Dra-1 1)1 blla l,receJ gotova plača, morebiti še
Kdor želi pod roko kaj teh reči kupiti, zve bolj natanko na St. Peterskem pred-
(5—3)
Najlepši, najcenejši iz železa vliti spominjki (monumenti), križi za altarje in veliki križi za pokopališča.
iz Sp. Lukovca (1215) v Metliki. — l.Jan. Gra-šic-evo iz Primskovega (2727 gl.) v Kranj
11. marca. 3. Janez in Marija Stanič evo iz|i)i(>stii hiš Št !MI
Nove gore (362 gl.) v Novomestu, — 3. Anton
Brolih ovo iz Dravelj (120 gl.) v Ljubljani. —
2. And. Čuk-ovo iz Loma (2004 gl.) v Idriji. —
2. Fr. Zajc-evo hišno orodje (39 gl.) v Ljubljani.
3. Mar. Kosmač-eve iz Trnovč (382 gl. 40 kr.)
na Brdu. — 3. Mih. Suhar-jevo iz Gorenj (815
gl. 80 kr.) na Brdu. — Prostovoljna dražba Ma-
tej Grašič-eve zapuščnine, namreč: mlin na Vrhpeči
1035 gl.), trije vinogradi na Golobivneku (40,
35 in 15 gl.), vinograd na Grčvrhu (132 gl.),
dalje kmetije v Ivani vasifl015 gl.), v Zgornjem borštu (1286 in 800 gl.), v Mirni (5222 gl.),
trije vinogradi na Št. Jurskem hribu (80, 50 in Ji2g0tovljeni z najstanovituejšimi , najbolj finimi 25 gl.) in vinograd v Lazih (50 gl.) v Novomestu. I barvami, s pravim, najbolj finim zlatom krasno
Pri Volčah se bode na dveh krajih cesta I pozlačeni (kakor jih sicer nikjer ne znajo delati), predelovala. Odmenjeno je za to 16.759 gl. 74 kr. I so — kakor že čez 20 let — še vedno na zbir in pa 14.560 gl. Ponudbe, kterim se ima pridjatilv velikanski množini in različnosti ter po najnižji varščina (vadium) 5 odstotkov, naj se pošljejo c. I že trdno določeni ceni, ravno tako tudi c. k. priv. k. okrajnemu glavarstvu v Gorico, kjer se bode I 'z železa vlite podlage (stala — mesto kamenitih) delo 30. marca ob 10. uri predpoldncm oddalo I edino le pri
tistemu, ki bode najmanj zahteval.	I	|*<>lHN('ll-ll.
V Postojni se bode 16. marca po eksekutivnl dražbi oddala poprava tržaške, vipavske in reške L ceste tistim, ki bodo najmanj zahtevali;	"" l»unnji fWien, W«liringstr®sse Nr. 7 in nje-
j j	'kovi zalogi krizev iaii( der Scluiielz) nasproti
v Novomestu pa 5. marca poprava zagrebške in karlovške ceste. Pismenim ponudbam se mora pridjati varščina 5 odstotkov.
Trlrsrnllrne <!<*iii*rm» c«*ne
2. marcija.
Papirna renta 69.70. — Srebrna renta 74-06. -18601etno državno posojilo 104 —. — Hankine akcije 972 I — Kreditne akcije 241.76. — London 11136. — »rebro] 105.25. — Ces kr. cekini —. —. — Napoleon 8.91.
vhodu pokopališča
in se pošiljajo na vse kraje. Grobni napisi sc izvršujejo čisto po želji p. n. naročeval-ccv ali z zlato pisavo ali pa z izbuknjeno vlitimi in pozlačenimi črkami, kar najhitreje mogoče. Obrisi in zapisi cene se, ako jih kdo zahteva, brez odloga pošljejo.	(9—1) ČL
Izdajatelj in za vredništvo odgovoren: F. Pevec.
Natisnili Blaznikovi dediči v Ljubljani.