PoStnlna plačana v gotovini Ljubljana, četrtek 22. aprila 1937 Cena Din 1*— Leto 11 Uredništvo in uprava: Ljubljana, Novi trg št. 4/II Štev. 8 Naročnina: letno Din 24'— polletno . 12'— četrtletno » 6'— Izhaja vsak drugi četrtek GLASILO JUGOSLOVANSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA ZBOR Di ■mitri j Ljotič: Levja koža in oslovska ušesa Razložiti hočemo, da naše stališče o P°trebi in upravičenosti stvarne iu popolne oblasti ne pomeni gaženja in uki-•Uenja vsakršne svobode. Nasprotno! ^ttio stvarna in popolna oblast more z etle strani omejiti sebično in rušilno razpoloženje eclinice — a z druge strani na-Stasiti, izzvati in uravnovesiti njihove Sadilne sposobnosti. Toda: taka stvarna in popolna oblast •aora biti zvezana s popolno in stvarno ^Rovornostjo! To velja za vse njene Predstavnike, samo kralj je nedotakljiv, udi kralji niso neodgovorni. Tudi oni ugovarjajo — samo da je njihova odgovornost druge vrste. Ravno zato pa gre, da se najde tak režim, ki ni »demokratski« v navadnem smislu, v katerem se je ta beseda do Oftnes uporabljala ali zlorabljala, ki torej nima njegovih pomanjkljivosti (raz-SlPnost, poniževanje narodnega življenja 2 ene strani — a neodgovornost z druge ®frani), ki torej more dati narodnemu 2*vljenju uzpona, zasnovanega na stvar- 1,1 in popolni oblasti, pa na ravno taki odgovornosti. Pri iskanju takega režima »Zbor« ni m°gel iti za demokratskimi parolami, Podobna »žvenketajočim bandercem« — ravno tako pa tudi ni mogel iti za tistimi ^avtoritativnimi« režimi, v katerih ni bilo občutiti silnega razmaha narodnega vzpona, niti je taka oblast bila zvezana s stvarno in popolno odgovornostjo. Tako je »Zbor ob iskan ju takega pravega režima prišel do stanov, ki so naivne, organske kategorije družbe — ne &' umetne, labilne kot so to politične franke — pa je neprestano naglašal in Poudarjal, kako bi se z ene strani ta Popolna in stvarna oblast v državi mogla Osnovati ravno na stanovih — in ka-«° bi z druge strani s pomočjo le-teh prstih, organskih in naravnih družbenih organizacij ta ista oblast morala imeti 'di popolno in stvarno odgovornost. * Ob tej priliki pa hočemo pokazati še •'eko drugo prirodno zvezo med režimi in •Mihovimi nosilci. Popolna in stvarna oblast (kajti samo ‘aka — kot smo videli — more dati re-*'ni graditve in ljudskega vzpona) je v ,psni zvezi z značajem in miselnost jo nje-"'h nosilcev. Samo tisti morejo nositi popolno in kvarno oblast, ki je ne izkoriščajo za ®cbe in svoje ljudi. Vsi drugi jo morajo opustiti. Morejo jo prinesti, toda ne morejo je obdržati — morajo se umakniti. Samo pred takimi nosilci oblasti bodo ljudje z ljubeznijo in vero uklonili (dttvo. Veselili se bodo take oblasti in ^kih nosilcev. Trpeli bodo z ljubeznijo ^di tisto, kar včasih tudi težko pada na r»ine in čemur se takoj ne vidi razloga; ^°da verovali bodo. da tudi to služi ne-Ct®u dobremu. Zato je tudi »Zbor« že takoj v začeten svojega delovanja tako gromko krik-"'1 proti špekulantom in strahopetcem l'a oblasti, ker je dobro razumel vse te Momente. Drugi so kričali proti korupciji, pri tem pa so vzbujali v ljudstvu samo za-v,st nad »pokradenimi milijoni.« »Zbor« P« ni toliko poudarjal materialno škodo, *«kor pa ogromno, edino važno moralno skodo: izgubo ugleda oblasti, brez kate-^ga tudi ni prave in stvarne oblasti. * Pogostokrat slišimo: »Zdaj bo ta in ta Pritegnil uzde v tej in tej državi. Tako "e gre več naprej ...« . Pa si pri tem mnogi ljudje mislijo, u je to zelo lahka stvar. Po njihovih kislih more en sam človek nositi tako e*nokratske, kot avtoritativne režime, pa mislimo, da ni tako, , Demokratske režime more nositi vsa-c*°, samo da je manj škode, četudi njih 0 nosijo strahopetci in špekulanti. Toda avtoritativne režime, režime popolne. in stvarne oblasti in ravnotake odgovornosti morejo nositi samo junaki in mučeniki — ne pa strahopetci in špekulanti. Toda na to ne mislijo. Smatrajo, da se more dati oblast vsakomur. Navadno se misli, da je oblast kot nekak čarobni plašč, s katerim se morejo vsaka pleča ogrniti in ki more na mah dz najnedo-stojneših ljudi napraviti dostojne. Temu pa ni tako. Tudi pod levjo kožo se lahko opazijo oslovska ušesa! Plašč oblasti ne more zakriti nobenega osebnega nedostatka — ampak ga nasprotno le še bolj iztakne. Ako torej pride avtoritativni režim v roke bojazljivcev in špekulantov, postane iz njega režim brez avtoritete, brez ugleda — to pa je za tak režim bolezen brez zdravila, bolezen, od katere se mora umreti. Zakaj? Zato. ker anora avtoritativni režim pritegniti in nagnati posamezne državljane k naporu, k delu in trpljenju zaradi splošne graditve in vzpona. Nagnati ljutli, da bi pozabili na sebe in na svoje osebne interese pa ne more tisti, ki sam ne pozabi na sebe in na svo- je interese, tisti, kateremu služi oblast v zakrivanje lastne strahopetnosti in v zadovoljitev lastnega špekulantstva. Odtod izvira izročilo naših starih in dragih Dubrovčanov, izklesano v kamen nad vratini knežjega dvora: »Tisti, ki vodijo javne posle, naj na svoje osebne pozabijo!« In če so ponosni prebivalci Dubrovnika to zahtevali od svojih oblastnikov, niso mislili na večjo ali manjšo škodo, ki bi jo brezvestneži mogli Dubrovniški republiki napraviti. Ko so napisali te besede, so mislili na tisto drugo splošno škodo, ki bi jo utrpela skupnost ali za-jednica. Bali so se, da bi v takih rokah oblast ne izgubila svojega jedra, ker bi njeni nosilci ostali brez ugleda, brez avtoritete. Avtoriteta pa je ravno notranja vsebina oblasti, njeno jedro, njen mozeg. Latinci so z eno besedo »auetoritas« imenovali tako to, kar mi imenujemo oblast, kot tisto, kar imenujemo ugled. Ali z drugimi besedami: če nosilec oblasti ubije ugled, ostane oblast v njegovih rokah kot prazna lupina. Ali še drugače: oblast brez ugleda tudi ni prava oblast! Vse to pa zopet pomeni, da avtoritativni režim ne more priti v roke vsako-kogar... (Iz »Otadžbine«, Beograd.) Kinoparalela Antifašisti ali po domače komunisti so v Franciji očitali francoskim bojevnikom, da sprejemajo denar iz Nemčije. V Clichyju pri Parizu so priredili bojevniki kinematografsko predstavo za svoje člane in njih družine. Predstavo je dovolil notranji minister. Dan pred tem je glasilo tega istega notranjega ministra pozivalo pristaše njegove ljudske fronte, naj pridejo v Clichy, da demonstrirajo proti »fašistom«. Tudi letaki z istim pozivom so bili nalepljeni po Clichvju. Drugi dan so ministrovi pristaši napadli bojevnike. Nastopila je policija in streljala na ministrove pristaše. Od streljanja policije je bilo šest mrtvih in preko 300 ranjenih. Vlada je odredila preiskavo in naenkrat ni bil nič kriv notranji minister, ki je kinopredstavo dovolil, pa obenem hujskal na napad na kino,, in čegar organi so potem streljali na napadalce, katere je le-ta sam zbral, — temveč so bili vsega krivi — napadeni bojevniki. Radi tega je prišlo do interpelacije v francoskem parlamentu. Ob tej priliki je poslanec Doriot z dokazi ugotovil, da je francoska komunistična stranka od leta 1921. do danes prejela od židovske koniinterne preko 600.000 dinarjev in je zato predlagal, naj se izvoli preiskovalna komisija, ki naj preišče, odkod denarna sredstva vsem strankam brez izjeme, torej med drugimi tako bojevnikom kot komunistični stranki. Antifašistična« večina Ljudske fronte je ta predlog seveda — odklonila. »Slovenec; se radi vseh teh dogodkov jezi na francoskega notranjega ministra, njegovo ljudsko fronto in slednjič na ljubljanski Narod«, ker le-ta iz nam popolnoma razumljivih ljudsko frontaških vzrokov molči kot grob o lem, da je projela (francoska komunistična stranka preko pol milijarde dinarjev iz Moskve. Vsa ta jeza je sicer čisto opravičena, toda, če je »Slovencu« tako pri srcu vsaka krivica na svetu, mil res ni bilo treba seči tako daleč vse do Pariza, torej celih 1000 km zračne črte od Ljubljane. Pri količkaj dobri volji bi bil lahko našel čisto enak primer mnogo bližje vsega samo pol dolžine zračne črte, ali 570 km z železnico iz Ljubljane. Celo vozni listek bi si lahko kupil kar v Ljubljani na kolodvoru pa prav do tja. Niti k »Put- niku« mu za to ne bi bilo treba. Ta primer ni niti odavna (28. II. 1937), da bi ga bil »Slovenec« morda že pozabil. Še manj pa bi bilo mogoče prezreti ta slučaj po njegovih posledicah, ki spadajo v najbolj sedanjo sedanjost. Povod. — ne vzrok — je star šele poldrug mesec, posledice pa so najbolj sveže izdaje in čisto enake pariškim. Treba samo izpremeniti vrstni red poteka dogodkov. Recimo tako, da začnemo z interpelacijo in končamo s prizanesljivostjo za napadalčevo stran ter z represalijami zoper napadeno stran, pa smo tam, kjer treba. Vendar pa bi po pisanju »Slovenca«, posebno pa g. Drina, morala biti naravnost velikanska razlika med obema slučajema. Kajti v Parizu, kakor znano, sedi na vladi ljudska fronta, vemo pa, da ni v polmeru 500 km od Ljubljane nikjer na vladi ljudska fronta, Toda mi tudi vemo iz belgijskih volitev v Bruslju, da stranke političnega klerikalizma niso ravno preveč tankovestne pri izberi zaveznikov, če gre za — korita. Edino »Slovenec«, posebno pa še g. Drin bi nas s svojimi uvodniki rada prepričala o nasprotnem. Oglejmo si samo nekaj teh uvodnikov. Najprej tistega z dne 8. t. m., ki govori med drugim tudi o francoskih bojevnikih: »In vendar vidimo, da v času, ko je z Židom Jagodo, najzvestejšim Stalinovim krvnikom, padel še zadnji steber komunističnega fanatizma v Rusiji, še obstojajo ljudje, klike in pokreti v Evropi, ki bi dragi ruski eksperiment radi na vsak način ponovili. Njihovo središče je Francija, ki je s sedanjo vlado padla v roke tisti slabotni, notranje izpodkopani in moralno popolnoma oslabljeni hiiržua-MJ>, ki misli, da bo socialnemu ekstremizmu odbila rogove, če se mu kolikor mogoče priliči. Duša temu pokretu je seveda žid Trockij, ki se hoče za popolni polom svojega pravovernega marksizma v Rusiji maščevati s tem, da rdečo vzor-državo ustanovi v Evropi. Omenjencev, ce ne naravnost bedakov je trockizem dovolj našel tudi po drugih državah, ne izvzemši Jugoslavijo, v kateri propagira idejo ljudske fronte predvsem falirano svobodomiselstvo. Kakor smo že večkrat poudarjali, bi to gibanje, ki ni nič dru- gega kakor svetlikanje sveče, ki se preti koncem zadnjič utrinja, ne moglo tudi začasno dobiti nikoder nobenih tal, če ne bi nastopalo pod krinko, da se bori za »demokracijo«. Prav te dni pa je baš ta ljudska fronta, ki ima oblast v Franciji, pokazala, kakšna je tista svoboda, kakor si jo ona predstavlja. Dočim še danes ni uvedena preiskava zoper tiste, ki so v Clicliyju zanetili krvave izgrede, v katerih je bilo pet ljudi ubitih, več sto pa ranjenih, je morala francoska justica na pritisk Blumove vlade izreči obsodbo nad vodjo francoskih bojevnikov de la Roc-quejem, češ da je obnovil razpuščeno nacionalno ligo, čeprav to ni res, ker je njegova tako zvana socialna stranka res nova tvorba s pozitivnim programom, ki zahteva temeljite socialne reforme v smislu korporativnega sistema. Naj kdo misli o tem programu, kar hoče, po osnovnih načelih, za katere je francoski narod svojčas prelil potoke krvi, ima de la Rocque popolnoma isto svobodo, da ustanovi socialno stranko, kakor jo imajo hlapci ruskega boljševizma. Leon Blum izpočetka ni hotel pritisniti na justico, ki naj po zahtevi komunistične stranke začenja namesto clichyjskih izgrednikov preganjati nacionaliste, se je pa moral sedaj udati zahtevi in grožnjam nekega gospoda Heaffa, ki je v imenu pariških komunističnih organizacij pretekli petek kategorično zahteval represivne odredbe zoper njiim neljubo nacionalno - socialno stranko. To je. kakor po pravici pravi nasprotnik fašizana, znani dr. Kerilis v »Echo de Pariš« — »strahopetna kapitulacija, kateri bodo sledile še druge.« Sodišče svobodoljubne Francije je moralo odreči osnovno državljansko pravico de la Rocqueju zato, ker take svobode ne morejo trpeti komunistični teroristi, ki se sicer naivnim ljudem predstavljajo kot zagovorniki svobode in celo kot prijatelji katolicizma, ki naj jim ponudi svojo pomoč v »borbi za svobodo...!« Seveda je vlada gospoda Bluma zelo slepa. Pravi, da se bori zoper fašizem, toda z represalijami zoper de la Rocque-ja oziroma zoper nacijonaliste, ki so se uprli komunističnemu terorizmu, resnični fašizem samo izziva in dela zanj najboljšo propagando, ki si jo je mogoče misliti. De la Rocquejev pokret, ki 6e md seveda z njim ne identifikujemo, ampak zagovarjamo samo načelo državljanske svobode v smislu demokracije, ima danes svoje pristaše že v vsaki vasi in ima za seboj gotovo že dva milijona volivcev. Četudi hi francoski komunizem izzval revolucijo, za katero očitno stremi, bi utegnil doživeti samo to, kar doživlja nesrečna Španija. Otročja utopija je, če kdo misli, da more v Franciji zmagati to, kar se v Rusiji samo likvidira, in da bo Trockij žel zmago v Evropi potem, ko mu je Rusija obrnila hrbet. Toda v življenju je večkrat tako, da pridejo ljudje do pameti šele potem, ko to, kar bi mogli izlahka spoznati po naravni logiki in po neprestano v zgodovini ponavljajočih se dogodkih, pokaže svojo nepremagljivo silo v strašnih reakcijah, po katerih se šele začne novo življenje za ceno neizmernega trpljenja, neštetih človeških življenj in celega kupa razvalin.« (Masten tisk je naš — op. pis.). Uvodnik z dne 11. t. m.: Gotovo, Cerkev je v svoji učeniški službi storila svojo dolžnost. Toda, kaj pa verniki? Nauk katoliške Cerkve je takšen, da je vedno zmožen pridobivati duše. Toda mnoge odbija od Cerkve zadržanje tistih vernikov, ki »niso znali realizirati krščanske resnice,« kakor ugotavlja Maritain. Toda treba je, da družba, ki se smatra za krščansko, tudi s primernimi deli in ukrepi podpre to duhovno delo, ako naj ima kaj uspeha. Danes vidimo, da so razni mogočni pokreti, ki niso katoliški, že v marsičem temeljito revidirali svoje dosedanje gledanje na kapitalizem, kd ga takšnega, kakor se dandanes kaže, nič manjši kakor Wer-ner Sombart (»Das okotnomische Zeit- alter«, Berlin 1936) imenuje hudičevo delo! Mislimo torej, da mora biti naš praktičen boj proti povzročitelju nravstvenega, socialnega in gospodarskega nereda, to je proti mamonističnemu kapitalizmu in njegovim izrastkom vsaj tako sistematičen, iskren in dosleden, kakor je proti njegovi ekstremni in zablodeli reakciji, to je proti marksističnemu komunizmu... Glavni vzrok raznim gospodarskim motnjam in gospodarski neurejenosti je slejkoprej v tem, da kapitalisti nočejo priznati osnovnega in prvotnega namena kapitala in gospodarstva. Njihov poglavitni cilj ni kriti potrebščine prebivalstva, ampak dosegati pod vsakimi pogoji, čim večji dobiček. Pravi red je docela prevrednoten. V kapitalizmu ima zasebna korist prednost pred splošno blaginjo, namesto da bi bilo obratno. Ako se danes iz kaosa liberalno kapitalističnega gospodarstva kažejo obrisi novega gospodarskega reda na osnovi družabnih stanov, ne pomen ja to drugega kakor povratek k resnični svobodi in odklon od lažne svobode, ki je vodila v sa-modrštvo. V resnici tudi samo gospodarstvo sili k »redu v svobodi«, ko svoboda poedinca ne bo več neomejena, ampak ji bodo postavljene pravične meje v stanovski družbi. V stanovskem redu bo gospodarska svoboda postavljena pod zakon družbe, bo torej družabno urejena. Red pa pomenja resnično svobodo.« (Masten tisk je naš — op. pis.) * Uvodnik z dne 14. t. m.: »Velikonočna papeževa okrožnica »Divini Redemptoris«, ki se tudi v liberalnem in socialističnem svetovnem tisku zelo razmotriva, vnovič poudarja, ne da bi dopuščala katoličanom še kakšen dvom, da sta boljševizem in krščanstvo nepomirljivi nasprotji, da je torej za katolika mogoča samo izbira med enim in drugim, in da tudi praktično sodelovanje z boljševizmom v kakršnikoli obliki in s kateregakoli že vidika ter namena ni dopustno. Ker pa je po znanem izreku človeška omejenost neomejena, človekove želje pa ne vidijo nobene pregrade in ne sledijo razumu, zato imamo danes tudi nekaj dobrih ljudi, ki deloma tudi iz neznanja, smatrajo kompromis z boljševizmom v kakšen političen namen za mogoč in dopusten, zlasti ker danes konm-nistična propaganda sama vabi vse v svoj tabor, kar leze in gre. In ker ta propaganda označuje za svoj najbližji cilj obrambo demokracije pred novodobnim nacionalizmom, zato ne manjka kristjanov, ki menijo, da je za tak vzvišen cilj VTedno storiti kakšno žrtev in se spustiti v kooperacijo s komunizmom, bodisi za osvoboditev človeštva ali pa za obrambo kakšnega naroda pred imperialistično-nacionalnim nasiljem. (Masten tisk je naš — op. pis.) Če vse to preberemo, potem smo Zbo-raši v Jugoslaviji lahko čisto brez skrbi, kajti potem vemo, da »samo vlade, ki padejo v roke slabotni, notranje izpodkopani in moralno popolnoma oslabljeni bur-žuaziji lahko smatrajo kompromis z boljševizmom v kakšen političen namen za mogoč.« »Da za katolika ni dopustno niti praktično sodelovanje z boljševizmom v kakršnikoli obliki in s kateregakoli še vidika, pa čeprav v ob -rambo demokracije pred novodobnim nacionalizmo m.« — »Da se iz kaosa liberalno kapitalističnega gospodarstva kažejo obrisi novega gospodarskega reda nu osnovi družabnih stanov.« — »Da ta red ne pomenja nič drugega, kakor povratek k resnični svobodi, da je treba znati realizirati krščanske resnice s primernimi deli in ukrepi.« »Da imajo francoski bojevniki pozitiven program, ki zahteva temeljite socijalne reforme v smislu stanovskega sistema ter da ima vodja teh bojevnikov de la Rocque popolnoma isto svobodo, da ustanovi socialno stranko, kakor jo imajo drugi.« »Da ne gre odreči osnovne državljanske pravice de la Ro-cqueju zato, ker take svobode ne morejo trpeti komunistični teroristi.« »Da treba uvesti preiskavo zoper tiste, ki so zanetili krvave izgrede v Clicliyju.« »Da je Blumova vlada zelo slepa, ker pravi, da se bori zoper fašizem, v resnici pa samo izziva resnični fašizem in dela zanj najboljšo propagando z represalijami zoper bojevnike oziroma zoper nacijonaliste, ki so se uprli komunističnemu terorizmu.« Zboraši smo torej v Jugoslaviji lahko čisto brez skrbi, da bomo vedno uživali popolno zaščito s strani oblasti, nikakor pa ne, da bi morali trpeti kakšno preganjanje ali vsaj zastraševanje (policijska in žandarmerijska zasliševanja), ker imamo vendar pozitiven program, ki zahteva temeljite socijalne relorme v smislu stanovskega sistema. Tudi se od nas ne bo istočasno zahtevala izpolnitev zakonskih določil po zakonu o društvih, obenem pa, da bi se nas ne samo dosledno oviralo pri izpolnitvi teh določil, temveč da bi se izpolnitev teh določil celo smatrala naravnost za red in mir v državi nevarno početje. Če pa bi se izjemoma res kaj takega pripetilo, potem imamo prijetno zavest, da nas bo »Slovenec«, posebno pa njegov g. Drin, ki ima srce za vse krivice na svetu, krepko podprl, da se nam ne odreče osnovna državljanska pravica. Verujemo, da bi se v takem slučaju gospod Drin takoj potrudil z nami v palačo na Bleiweisovi cesti, ali pa bi napisal pismo svojemu stanovskemu tovarišu v Beograd — in stvar bi bila takoj urejena. Če se pa le motimo, potem je samo dvoje mogoče: Ali leze kje v bližini osel v levjo kožo, ali pa je g. Drin navadna čenča... Vsekakor pa lahko v celoti pritrdimo »Slovencu«, da je v življenju večkrat tako, da pridejo ljudje do pameti šele potem, ko to, kar bi mogli izlahka spoznati po naravni logiki, pokaže svojo nepremagljivo silo v strašnih reakcijah ... Bruseljska godlja Izgleda, da imajo koniinternske opičje žleze za pomladitev starega »Naroda« drugačen učinek kakor pa se je pričakovalo. Namesto opičjih samčevih sil so se pojavile le opičje lastnosti sploh. Tredvsem velja to za tipično opičjo lastnost posnemanja. »Narod« kaže čudovito nadarjenost v posnemanju moskovske »Pravde«, beograjske »Politike« in raznega svetovnega židovskega časo-pis j a. ^ Poleg tega se odlikuje v lastnosti hoje po dveh in štirih, plezanja in skakanja. »Narod« je v eni sapi za nacionalnost in internacionalnost, za internacionalno nacionalnost in nacionalno internacionalnost. Potem pri njem vse bolj ginejo meje med instinktom in razumom. Slednjič izgleda, da je »Narod« z opičjimi žlezami nasledil tudi srčkano opičjo pikantnost, da bolhe, ki jih zaredi v svojem lastnem kožuhščku, tudi sam — pohrusta. Kakor znano, so se za volitve dne 11. t. m. v belgijskem glavnem mestu Bruslju združile pod vodstvom katoliškega konservativca Van Zeelanda vse stranke proti Degrellu, ki je za odpravo vseh strank, za uvedbo stanovske ureditve države in proti zlorabi vere v strankarske namene. Ko je torej šlo za odpravo strankarskih korit, so v največji slogi nastopili skupno belgijski konservativci in klerikalci, liberalci in socialdemokrati-komu-nisti, — da obdrže sistem korit! Ata »Narod« pa so dne 10. t. m. servirali svojim lahkovernim bralcem in bralkam pri popoldanski beli kavii to-le: »Pri teh volitvah si bodo pomerili moči socialisti in Degreilovi katoliški fašistu Kljub temu, da ima Degrelle vso podporo od duhovščine, pa v njegovi okolici pesimistično presojajo izid volitev.« Takoj za tem člankom, ampak prav neposredno pod gornjim člankom, pa so zapisali ata »Narod« pod debelim in velikim naslovom: »Belgijski nadškof obsoja Degrella« to-le: Bruselj, 10. aprila. AA. (Havas): Nadškof rnsgr. vau llory je objavil v listih izjavo, v kateri obsoja reksistično gibanje, njegove cilje in njegove načine politične borbe, ki jih smatra za državo in cerkev nevarne. Ta dogodek bo brez dvoma velikega pomena glede na izid jutrišnjih volitev. Pri zadnjem glasovanju je bilo katoliških volilcev 78.000 od 340.000 volilcev. Vplivni krogi te stranke so svetovali svojim volilcem abstinenco pri nedeljskih volitvah, ker so očitali van Zeelandu njegovo sodelovanje s socialisti. Izjava nadškofa nalaga na ta način vsakemu lojalnemu katoličanu dolžnost glasovanja. Jasno je, da bi bila vsaka abstinenca obsojena. »Narod« je torej svojo lastno bolho takoj ko jo je našel, tudi že pohrustal. Želimo dober tek njemu ter njegovim bralcem in bralkam, ki imajo res dober želodec. Toda, to še ni vse! Dne 20. t. m. so šli ata »Narod« pa so napisali o tem »katoliškem fašistu« tudi to-le: Degrelle je par dni pred nedeljskimi volitvami priredil v veliki športni dvorani v Bruslju svoj volilni shod, na katerem je ostro nastopil proti političnemu katolicizmu, proti političnemu klerikalizmu in proti vmešavanju duhovščine v politične borbe. Degrelle je v svojem govoru med drugim poudarjal: V pokrajini, kjer pripada vse prebivalstvo katoliški veri, ni mesta za posebne katoliške stranke. Katoliške politične stranke samo škodujejo cerkvi in veri. Ako se v kaki katoliški stranki zaplete njen član v kako grdo, zlasti korupcionistično aie-ro, ne pade ta madež samo nanj, marveč tudi in še v večji meri na katoliško cerkev, zlasti ako je ta član poleg tega še duhovnik. Sploh bi se naj duhovnik ne mešal v stvari, ki ne spadajo naravnost v cerkev. Katoliški duhovnik se naj posveča samo svojemu vzvišenemu poklicu, to je. naj pase duše in vzgaja mladino. To je njegov delokrog. Vsaka druga akcija katoliškega duhovnika samo škoduje cerkvi, narodu pa ne prinaša nobenih ali pa zelo neznatne koristi. Takisto ni dobro, ako katolicizem podpira državna oblast s posebnimi zakoni in uredbami, torej nasdno. Tako se ustvarja »politični katolicizem«, ki postane tekom časa puhla formalnost brez vsebine, Brez vsebine pa ni krščanstva! — Tako je govoril Degrelle v športni dvorani v Bruslju — in tako so ata »Narod« šele prav pogoltnili tisto bolho z dne 10. t. m. Izgleda, da jim je sedaj kar nekako žal, da ni zmagal ta pred desetimi dnevi še pro-kleti »katoliški fašist«. Že zato jim je žal, ker je »Slovencu« prav, da ni zmagal. Če bi bilo pa »Slovencu« žal, da ni zmagal »fašist«, bi bilo pa »Narodu« 6pet prav, da ni zmagal. In narobe je seveda ista s »Slovencem«, pa naj gre že za Belgijo ali Španijo. To je pač »načelnost« strankarske politike. Ljudstvo, posebno pa purgarji pri belem kofetku pa imajo itak dober želodec. Toda pri celi zadevii nas še bolj zanima neka druga stvar, ki je mnogo važnejša od »Narodovih« opičjih lastnosti. Takoj po volitvah v Bruslju je izdala belgijska komunistična stranka proglas, v katerem se zahvaljuje za podporo pri volitvah — nadškofu msgr. van Rosyju!! To je pa že zelo resna stvar, ki da misliti! Kako se bo ta spravila v sklad z velikonočno papeževo okrožnico »Divini Redemptoris«, po kateri tudi praktično sodelovanje s komunizmom v kakršnikoli obliki in s kakršnegakoli vidika ter namena katolikom ni dopustno, nam bo najbrž objasnil »Slovenec« in njegov izvirnik »Osservatore Romano«, ki je tik pred bruseljskimi volitvami tudi jel na vse pretege hvaliti van Zeelanda, sedaj pa oba molčita o komunistični zahvali van Rosyju, ki je edini povzročil zmago van Zeelanda. Pisali smo že, da je vatikanska diplomacija pač taka kot vsa diplomacija pri svojem rokodelstvu, pisali smo tudi, da bi Krist, če bi zopet prišel na svet, nemara zopet moral z bičem v tempelj in pisali smo tudi že neštetokrat, da so vse internacionale nevarne nacionalnim državam. Pisali pa smo slednjič tudi že o tem, da je cerkev suma preslabu za borbo proti komunizmu prav radi tega, ker vlači vero v stranke in diplomacijo, kjer je edini bog — Macclii-avelli in interes! Pa še nekaj je zelo zanimivo! Vlade Francije, Anglije in severo-ameriških Združenih držav so oficijalno tri dni pred volitvami zaprosile van Zeelanda, da stavi nič manj kot svoj predlog za rešitev sedanjih gospodarskih težav na svetu. Kdor ve, koliko mednarodnih konferenc za rešitev gospodarske krize je že bilo, temu se mora res prav čudno zdeti, kje so vse te vlade naenkrat iznašle, da bo to krizo rešil ravno g. van Zeeland! To ni nič drugega kot prosto volilno navijanje tako zvanih velikih zapadnih demokracij, prav izjemno navijanje, katero lahko pride le tedaj, če je tisti, za kogar se navija, v zelo težki situaciji! Do teh volitev niso vlade inozemskih držav nikdar odkrito navijale za nekega ■kandidata. Sedaj pa so se vlade »velikih zapadnih demokracij« naravnost vmešale v notranje zadeve Belgije in so smatralei da morajo pred bruseiskim prebival' stvom navij ati za van Zeelanda, govorec: Blagor vam, prebivalci Bruslja! Mi v vseli naših ogromnih državah nimam0 svojega človeka, da reši gospodarske krizo. Vi pa ste tako srečni, da ga imate v vaši sredi. Van Zeeland je to! Morah smo prositi njega, da prevzame to na-logo. Svet se pač, kakor smo že neštetokrat govorili, vse bolj deli na dva tabora (e® je to komu prav ali ne), ne po jeziku Bth po krvi, temveč po temeljnem gledanj11 na svet: na eni strani tisti, ki so za ma' terijalistično pojmovanje sveta, na drugi tisti, ki so za njegovo duhovno pojmo-vanje. Na eni tisti, ki so za individualizem, za kapitalizem in tako zvano demokracijo, na drugi strani pa tisti, ki so z3 organsko pojmovanje življenja in združbe. In kakor kažejo dogodki v Belgij1« pri tej delitvi se ne bodo znašli na stra; ni duhovnega pojmovanja sveta niti vs1 duhovniki ne, kaikor se niso niti v Nemčiji, niti v Španiji, pa se ne bodo niti v Jugoslaviji. Med obsojenci radi komunizma so zastopani razni stanovi, tud1 posvečenih ne manjka med njimi Povsod je še razkristjanjenih katolikom« tudi v Jugoslaviji! Pa prav v vseh stanovih!! Bajka o tem, da bi pri nas kakšn« stranka ali obleka jamčila za kakršenkoli čisto opredeljen svetovni nazor, spada že davno med staro šaro. Po pojmovanju sveta zbira svoje borce edino Zbor za revolucijo duha ustvarjajočega navdušenja in — komunisti za revolucij0 razdiralnega besa ... In prav vsakemu za sebe se bo treba kaj kmalu odločiti! — Več socialnega čuta! Pred nekako pol letom se je začela avla glavne pošte zapirati ob 18. uri, d°' čim je bila poprej zu stranke odprta vedno do 19. ure. Priporočene pošiljk*? ste sprejemali dve uradnici hkrati pri dveh oknih. Ne vemo, zakaj se je pozneje to odpravilo. Sedaj opravlja po 18. uri to delo eua sama uradnica v mali ozki sobi, kjer se oddajajo brzojavi. Z uslužbenci iz vseh mogočih pisaren se natrpa ta soba tako« da morajo ljudje postajati celo na stop-njicah. Kadar vstopi nov nesrečnik s pošiljko, ki bi jo rad oddal, zapiha vsem v gnječi čakajočim prav neprijetno pod noge. Pa to še ni naj večja nesreča. Ali je pomislil dotični gospod, ki je povzročil gornjo spremembo, na vse posledice? Po šesti uri morajo uradniki i® uradnice oddajati priporočene pošiljke za svoje pisarne. Ce hoče iti tak revez zvečer v gledališče ali celo v kino, m® radi nepotrebnega čakanja na pošti često | ni mogoče iti k večerji in se preobleči-Radi tega mora često opustiti po pisarn1 potrebno razvedrilo. Mesto, da bi šel v Tivoli na sprehod, mora stati v gnječi v mali zatohli sobi! Vprašamo se, kaj res ni nikogar, ki bi opazil ta škandalozni nedostatek? Kaj nima nihče toliko sočutja z ubogimi privatnimi nameščenci, da bi jim skušal olajšati njih itak težki položaj, ko bi se dalo to brez posebnih stroškov napraviti? Ali mora za to, da je ena uradnic® od 18.—19. ure prosta, nešteto drugih trpeti in se odreči svojemu oddihu in odmoru? Morda je pa štednja vzrok gorenji odredbi. Prihrani se po par žarnic vsak dan skozi eno uro. Ali pa pri tem nihče ne misli, da morajo to štednjo bridko občutiti ravno oni sloji našega prebivalstva, da se jim s tem zagreni njih službovanje, da se jim odvzame oddihu namenjen prosti čas? Dočim žrtvujejo drugi uradi« korporacije in tudi privatniki znatne vsote, da olajšajo službovanje nameščencem, bi hotela poštna uprava na njih stroške štediti. Upamo, da merodajnim faktorjem t° postopanje ni bilo niti znano in da b° ta opozoritev zadostovalo, da se poslovanje na glavni pošti uredi v splošno *8' dovoljnost prizadetih strank. Poravnajte naročnino! Pavovo perje (Rubrika za tuje posnemovalce našega programa) Je videla žaba, kako se konj podkuje, pa je še ona dvignila nogo. (-»otovo ste že pozabili, tovariši, ua to rubriko v našem listu, posvečeno tujim Posnemovalcem našega programa. Morali/smo jo opustiti, ker je teh posnemovalcev že toliko, tako raznovrstnih in v tako številnih točkah našega programa, ~a bi nam vzela sama ta rubrika pol vsake številke. Dobro pa je le, da jo od casa do časa spet vrinemo, da ljudstvo ne pozabi na srake, ki se kitijo s tujim Perjem. Ua je sraka sraka, tudi če iz-Sleda pav, da je volk volk, čeprav tiči v ovčji koži in da je osel osel tudi če vzbujati rešpekt v levji koži, to JUdstvo dobro ve. Vendar pa nima kdaj, bi pri vseh svojih skrbeh za lastno l°žo stalno pazilo na vse srake in osle, “a se mu neopazno ne prelevijo v pave, ®yce in leve. Da bi pa vsled nepažnje ljudstvo napačno ne sodilo, bo torej vendar potrebno, da od časa do časa le pojemo s prstom vsaj na največje srake, '°lke in osle, da bi jih pomotoma nihče ae smatral za tisto, kar niso, čeprav bi ^ jim zelo hotelo, da bi bili... ■ Kdo vse se še danes vrti pri nas okrog stanovskega zastopstva, je že znano. Če Pogledamo ustroj kmečke zbornice, ki se Ua-m obeta, tudi že vemo, kakšno skrpu-bi bilo stanovsko zastopstvo, ki bi ga blagovolile dati — > Kmečka zbornica niti ne bo rabila kompro-^sa, kakor ga je rabila zbornica za jNS > JllZ = TOl, ampak bo kar ena stranka že tudi kmečka zbornica. Se bolj pa ga pihne načrtno gospodarno. V dravski banovini je danes ni več stranke, ki ne bi bila za načrtno gospodarstvo! Zadnja »velika« stranka je te dni pricapljala s to najnovejšo senzacijo na dan. Seveda jo garnira s sedaj moderno »demokracijo«, da menda vendar bomo v dvomih, kakšno načrtno gospodarstvo ima v mislih. Mi to vemo tu-" malo jih je to slišalo od Tebe. Upil, " kaj še, govoril nisi o svoji slavi in svojih zaslugah. V vrišču zmage Tvoje svete ideje, katero si je ob zmagi lastil mar-sikdo, katerega v oni noči nismo nikjer videli, — nisi tožil, ko s idoživljal usodo onih. katerim je ideal, katerim je breZ; pogojno odkrita beseda, katerim je boj in žrtev za ideje vse. Bil si junak v boj11 in junak v trpljenju, šel si neomajno p°' gosto s stisnjeno v ogorčenju pest j0-trnjevo življensko pot nesebičnega, ide' alnega jugoslovanskega nacionalnega borca: na tej poti si omagal, — padel-Odšel si od nas; ne bo Te med nami na oni veliki dan triumfa, velike, močne, prerojene Jugoslavije. Kristal Tvojega čistega nacionalnega značaja pa naj sveti naši mladini, Tvojim in našim sinovom v vzpodbudo, pa tudi v poduk. Če hočemo zmagati, ju' naku ne smemo dati le posmrtne slave, temveč z vso dušo vso oporo v življenji*, da se ne čuti nikdar osamljenega, in da tak čut osamljenosti ne povzroči, da na junaški poti omaga. Prijatelj, tovariš. Hervoj, v slovo: zboraški Zdravo!« — Tovarišu Hrvoju slava! Globoke osnove družbe so moralnega značaja. Tudi država ni samo organizi' rana sila, temveč etična skupnost, kjer je sila postavljena v službo nuroda. Dogaja se, da temu včasih ni tako. kot se dogaja, da oko ne vidi, uho ne sl*' ši — vendar to ni pravilo. Pravilo je. d11 v državi sila služi pravici. Kjer ni takO’ dolgo tako ne more ostati — mora prit1 do spremembe »da druga nastane sU' dija ...« D. V. Ljotic. Brez borbe ni zmage! Uataik tuu k»B*««j. Pr«db«»T»ik konurotja Tur« St«*. Celovška 28. 0