Poštnina plačana t gotovini. LETO 193 STEV. 8 MODRA PTICA leposlovna revija, izhaja vsak mesec enkrat na dveh polah (32 straneh). Vsak letnik se prične z decembrom in se konča z novembrom naslednjega leta. Letna naročnina samo na revijo, ki je vključena v redne publikacije Založbe Modre ptice, znaša Din 100*—. Posamezna številka Din 10-—. Naročniki na redne publikacije prejemajo list kot dopolnilo h knjigam brezplačno. Urednik Janez Žagar. Rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Rimska cesta štev. 3. Telefon 3163. št. čekovnega računa 15.369. VSEBINA 8. ŠTEVILKE JULIJ Stanko Leben: Ob »Dobri zemlji« Vladimir Bartol: Neznani činitelj Zapiski: Liam 0'Flaherty (P. D.) Poročila Razno * OB »DOBRI ZEMLJI« STANKO LEBEN Ko je nedavno tega Frédéric Lefèvre obiskal zdaj v izgnanstvu živečega nemškega romanopisca Josepha Rotha, je avtor romana »Radetzky Marsch« navrl pogovor tudi na prevajanje ter menil: »Zame je dober tisti prevod, ki poda ritem mojega izražanja. To, kar je bistvenega v romanu, ni njegova anekdotska vsebina, tudi ne čuvstvena vsebina, marveč edinole ritem.« Joseph Roth s to trditvijo nemara ni izčrpal vsega bistva romana, opozoril pa je brez dvoma na tisto njegovo stran, ki je noben dober roman ne sme pogrešati, kajti le to, čemur pravi Roth »ritem v izražanju«, ovaja v romanu prvič najosebnejšo pisateljevo noto, vse njegovo najgloblje nastrojenje, ko je ustvarjal, drugič pa veže vse delo v orga-nično enoto, zliva vse neštete sestavine romana v tak enoten lepotni lik, kakršen je kip, podoba, simfonija, odrska predstava ali arhitektonski umotvor. Vsekakor pa ima Roth prav, če meni, da je ta »ritem v izražanju« hic Rhodus hic salta za vsakega vestnega in dobrega prevajalca. Vsako pošteno prevajanje je poustvarjanje. Res mora biti prevajalec dobro podkovan v materinščini, bogat z besedami in izrazi, okreten v zlaganju stavkov, iznajdljiv v besedotvorju, zaklet sovražnik ohlapnosti in netočnosti, s tenkim sluhom obdarjen za domačo govorico; a vse Lo bi mu ne pomagalo, če bi vsakega stavka, celo slednje besede ne prevajal in ne ravnal po ritmu, ki podtalno teče od začetka do konca romana, ki ga prevaja. Pri vsakem narodu dobite prevajalce, ki so iznajdljivi v besedah, ki poznajo neverjetno število sinonimov, redkih izrazov, a jim manjka čut za ritem v romanu. Tak prevajalec šari potlej z neštetimi besedami, daje stavkom originalne, včasih baročne oblike, se naslaja ob lastnem izrazu, a prevod je kljub vsem vrlinam neužiten, ker prevajalec ni skromno služil pisatelju, ki ga je prevajal, ni prisluhnil utripu dela, ki ga je prelival v materiščino, marveč je žongliral in se koračil s svojim znanjem materinščine. Seveda pa je ta za vsak dober prevod odločilen ritem mogoče zaznati le iz originala, iz čim globljega poznanja jezika, v katerem je original napisan. Ker je ta ritem tisto, kar je najtežje zadeti pri prevajanju in kar prevodom največkrat manjka, je dobrega prevajalca nevredno početje, če ne prevaja iz originala, ampak iz prevoda. Kdo mi jamči, da je prvi prevajalec zadel ritem originalnega dela, ne glede na to, da ta ritem v originalu pač lahko zaznam, a se mi nikoli ne posreči, da bi ga prelil v tuj jezik popolnoma takega, kakršen zveni iz originala. Če potem prevajalec ne prevaja iz originala, ampak iz prevoda, pa ima čut za ritem dela, se bo zgodilo, da bo pri prevajanju delal po že zgrešenem ritmu prvega prevoda, ki bo v drugem prevodu nujno še nekoliko medlejši in že smo na stotine kilometrov od pravega obraza originala. Vsak še tako vesten prevajalec je bolj ali manj izdajalec, a prevajalec, ki prevaja iz prevoda namesto iz origi- 16 241 nala, se vedoma in hote izpostavlja nevarnosti, da bo pisatelja, ki ga prevaja in s prevodom razlaga, grdo izdal in spačil pravo lice njegovega dela. Vsak prevajalec mi bo rad pritrdil, da prevajanje ni prijetno delo. Naporno in zamudno je iskanje točnih izrazov, naporno je nenehljivo in čim bolj nazorno in živo predstavljanje vseh realnosti, ki o njih govori pisatelj; brez dvoma pa najbolj utruja, ker se mora prevajalec vsak trenutek, pri vsakem stavku, pri vsaki besedi čim popolneje vsega predajati ritmu originala in po njem postavljati besede, zlagati stavke, barvati in senčiti izraze. Eno plačilo, en užitek pa ima prevajalec za ta svoj trud, ki ga bralec ponavadi ni deležen: ob svojem počasnem delu prodre polagoma v marsikatero tajno pisateljevega ustvarjanja, ki ostane prikrita očesu površnega bralca. Pri tem niti ne mislim toliko na pisateljev »métier«, na rokodelstvo, ki je neobhodno pri vsakem romanu, drami itd. Ta pisateljev »métier« se pred prevajalcem razgrne do zadnjega »trika«, do poslednjega napora. A prevajalec vidi še več; vidi, kako pisateljeva ustvarjajoča sila bolj ali manj krepko ustvarja življenje v osebah, vidi sredstva, ki se jih pri tem poslužuje, gleda, kako te osebe vodi po njihovih življenjskih poteh, presoja, če jim je pravičen ali krivičen, se razgleduje po socialnem ovzdušju, ki je kakor zrak okoli teh oseb. Dober prevajalec sluti in včasih ve za pisateljevo utrujenost, za njegovo zadrego in težko mu je včasih, ker mora biti v prevodu zvest tudi pisateljevi utrujenosti, njegovi zadregi, stranpotem in večkrat nemoči v ustvarjanju. Zategadelj dober prevajlec nerad prevaja slabega pisatelja, a dvojno uživa ob prevajanju dobrega dela. In tem bolj uživa, čim bolj ga delo, ki ga prevaja, navdaja z navdušenjem, s priznanjem, tem rajši in tem bolje prevaja. »Dobra zemlja« je prvi ženski roman, ki sem ga prevedel. Prevajal sem ga rad in z veseljem. Kajti redki so romani, ki so jih napisale ženske, pa niso le medlo prikriti čuvstveni izlivi lastnega doživetja, marveč obujanje v življenje ljudi, ki so čim različnejši od pisateljice same. Posrečeno oblikovanje takih ljudi zahteva močne ustvarjajoče domišljije, gibkega in prodornega razuma, pa bistrega, pri ženskah redkega kritičnega pogleda. Če bi Pearl S. Buck ne imela teh pri ženski in moškem redkih sposobnosti, bi ne bila ustvarila kmeta Wanga Lunga, žene O-lan, lahkoživke Lotos, treh Wang Lungovih sinov. * »The Good Earth« — »Dobra Zemlja«. Neusmiljena suša je pregnala Wanga Lunga in njegovo družinico z domačije v daljno tuje mesto, kjer žena, otroci in stari oče beračijo, Wang Lung pa prepeljava rumeno rikšo. Od zore do mraka teka prvi dan po mestu z rikšo za seboj. Niti enkrat se ves ta čudni dan ne spomni domačije. Šele zvečer, ko se raz-delan vrača v šotor ob dolgi sivi steni, se nenadoma domisli svoje zemlje. In »misel, da se še vedno razprostira tamkaj, res da silno daleč, a čakajoča nanj in na družino, ga je zdaj navdala z globokim mirom in tako je prišel do koče.« — Mesece in mesece že gara Wang Lung v tujem južnem mestu. Nekega večera stoji pred svojo borno kočico in gleda, kako stari oče sprevaja na petlji njegovo najmlajše dekletce, njegovo sužnjico. »In ko je tako stal in gledal, je začutil na obrazu mehko milino vetra in v duši mu je vstalo silno hrepenenje po domačih poljih. »Na dan, kakršen je današnji,« je glasno spregovoril k očetu, »bi bilo treba njive prekopati.« »Ah,« je spokojno menil starec »dobro vem, kaj misliš. Dvakrat in še dvakrat sem moral svoje čase storiti, kakor smo storili letos in zapustiti polja in vedeti, da ni semena v njih za novo žetev.« »Pa ste se vedno povrnili, oče?« »Zemlja je čakala, zemlja, sin moj,« je preprosto pojasnil stari. Tudi oni se bodo vrnili, če ne letos pa drugo leto, si je dejal Wang Lung v srcu. Dokler se širi tam njihova zemlja! In misel, da leži tamkaj in jih čaka, bogata in plodna od pomladnega dežja, ga je navdala s hrepenenjem po njej.« — Izbruhnila je vojna v južnem mestu in celo rikšo prepeljevati je bilo nevarno. Pa je Wang Lung noč za nočjo vlačil tovore po črnih cestah. In ko je še huje pritisnila stiska v tem tujem mestu, »se mu je nenadoma zazdelo, da niti enega dne ne more več strpeti v tej bedni kolibi.« In segel je po zadnjem, kar mu je še ostalo, da bi potešil hrepenenje po zemlji: svoje najljubše dekletce je sklenil prodati za sužnjo v imenitno hišo in s tem izkupičkom bi se odpravili na pot. »Tedaj je Wang Lung prižel otroka k sebi in mehko in nežno mu je vedno znova ponavljal: »Ah, ti revše nedolžno... revše... ubogo, nedolžno!« Globoko v srcu pa je obupno kričal, kakor kriči človek, ki ga je zajel deroč val, pa neprestano misli le še eno: »Ni je druge pomoči ... ni je pomoči ...« — A ta starodavna kmetova ljubezen do zemlje je mogočna strast, slepa, včasih okrutna, ki se kakor vsaka resnična strast tudi zlega ne ustraši. V južnem mestu je izbruhnila revolucija. Siromaki vdero v bogatinovo palačo. Wang Lung je med njimi. Plenijo. A Wang Lung se še nikoli ni dotaknil tuje lastnine. Izgubljeno tava sam po bogatih sobanah. Iznenada naleti na bogatina, ki ni pravočasno odnesel peta. Bil je debel, zoprn možakar, „rumene plasti tolšče in mesa so mu v velikih gubah visele na prsi in čez trebuh in v mastnih, zabuhlih licih mu je tičalo dvoje globoko vdrtih prašičjih očesc ... Wang Lung, ki je bil brez orožja, je močno osupnil in bi se bil najrajši zasmejal ob tem prizoru. Debeli možakar pa je padel na kolena, tolkel s čelom ob tlak ter vekal : »Prizanesite mojemu življenju ... prizanesite... ne ubijte me! Dal vam bom denarja... veliko denarja.« Pri besedi »denar« so se Wang Lungove misli nenadoma čudovito razjasnile in zbistrile. Denar! Saj prav tega mu je treba! Zopet ga je prešinilo jasno in razločno, kakor če bi bil za njim spregovoril glas: »Denar... dekletce rešeno... zemlja!« Iznenada je zavpil s trdim, osor-nim glasom, ki je bil tuj celo njemu samemu: »Daj mi torej denarja! ... Daj še!« In mnogo zlata je za žvenkljalo Wangu Lungu v nastavljeno haljo. — z^atom in z biserjem, ki ga je v zmedi plenjenja izmaknila iz skrivališča O-lan, se Wang Lung povrne na svojo »dobro« zemljo. Znova zagospodari. Z leti dokupi toliko zemlje, da jo mora naposled oddajati v najem. Sinovi, vzgojeni po mestnih šolah, pa že ne poznajo več strasti do zemlje in tišče v mesto. Oče se jim vda. Ker je bogat, kupi veliko Hwangovo hišo in zaživi kot mestni veljak. V izobilju in mestnih udobnostih se postara, a ko je let veliko, ko se je družina razrasla na vse strani in Wang Lung začuti dih smrti, tedaj misli le še na zemljo. »A kadar je jemal v misel zemljo, ni premišljal, kolika bo žetev, kakšen pridelek, kaj bo treba posejati ali vsaditi; nič takega ni več premišljal. Le na zemljo samo je še mislil in včasih se je sklonil, pobral grudo zemlje, posedal ure in ure s to grudo zemlje v roki in bilo je, kakor da je polna življenja med njegovimi prsti. In srečen je bil, ko jo je živo čutil med prsti...« To je strast do zemlje, izražena v vsej neposrednosti, v popolni goloti, strast do zemlje brez ozira na pridelek, ne glede na dobiček, zavoljo zemlje same. Francoski prevajalec Theo Varlet je naslov »The Good Earth« pofran-cozil s »Kitajsko zemljo«. Pofrancozil je napačno, ker je samo s tem spremenjenim naslovom premaknil težišče in osredje vsemu romanu ameriške pisateljice. Da je ta zemlja kitajska, je zgolj slučaj, ker je Buckova vse svoje žive dni poznala le kitajsko zemljo, videla le kitajskega kmeta, kako dela in živi. Pač pa je ta zemlja, naj si bo že kitajska ali kakršnakoli, kmetovemu srcu »dobra«, to se pravi, da se nekaj globokega, skoro nežnega zgane v njem, če pomisli nanjo. »Dobra« zemlja pomeni kmetovo prvobitno čuvstveno navezanost na zemljo. Nemara bi kdo v tem naslovu videl tudi že program. Dandes ta dan je povratek k zemlji v modi. V modi so slavospevi zemlji, v modi poudarjanje, da bo zemlja ozdravila svet. Hitler je za zemljo, Mussolini je zanjo in Roosevelt tudi. O sovjetih pravijo, da so proti njej. Lani je francoski pisatelj Roger Martin du Gard objavil roman »Vieille France«, v katerem je francoskega malega kmeta in življenje francoske vasi orisal tako črno in jedko, da je sprožil proti sebi dobršen del francoske javnosti, ki mu je očitala, da pretirava. Martin du Gard je na te polemike odgovoril, in v tem odgovoru pravi med drugim: »... Sklanjajte se nad ta prokleti (kmečki) rod z vso ljubeznijo do človeka, redko boste odkrili v njem najmedlejšo iskrico... Pač pa bi bil moral nemara določneje namigniti, da si mnogo obetam od množic v mestih, od delavcev. Kljub hudim napakam dremljejo v delavstvu brezmejne možnosti nesebične požrtvovalnosti, bratstva, duhovnih zanosov ... Sicer pa moj dokumenta-rični film pripada že skoraj preteklosti. Že danes se nekdanje kmečko prebivalstvo po svojem sestavu, po življenjskih prilikah, v katerih živi, in po svojem značaju približuje sestavu in življenju delavstva. Kmet je na umiku: poljedelska industrija se čedalje bolj širi in bo v doglednem času spremenila kmečko ljudstvo v ljudstvo industrijskega delavstva.« Antiteza je jasna. Po eni strani kmet, kakršnega smo vedno poznali, konservativen, strastno navezan na svojo zemljo, z vsemi krepostmi in zablodami, ki izvirajo iz teh navezanosti; po drugi strani pa privid bodočnosti, ko se bo kmet spremenil v industrijskega delavca, ko nihče ne bo posedoval zemlje in ne bo zemlja posedovala nikogar, ko podeželje ne bo več posejano z bajtami, kmetijami in vasmi, temveč z mogočnimi poljedelskimi tovarnami in bo nov red temeljito spremenil in uravnal življenje in delo poljskega delavstva, da bo svobodnejše in ne več suženjsko priklenjeno na zemljo. Problem gotovo ni lahko rešljiv. A če si iz njega odmislimo vse politične strani, ki ga kalijo danes ta dan, in ga pomaknemo na zgolj človeško ravnino, se pokaže tole: Življenje zemlje je pod vsemi podnebji enako stkano iz samih negotovosti, presenečenj in razočaranj. Ni ga dela na svetu, ki bi bilo bolj negotovo, bolj od slučaja odvisno, bolj na nepredvidene muhavosti narave navezano kakor je kmetovo delo na zemlji. Kmet ve, kako pogosto vara narava vsa njegova pričakovanja, vsa nje- gova predvidenja. V svesti si je, da težko gara mesece in mesece, da pa vse to delo utegne v hipu uničiti slana, sonce, dež, mraz, črv; in če se mu že posreči spraviti žetev, kdo ve ali jo bo prodal in kako jo bo prodal. Če bi drugi stanovi živeli v taki večni negotovosti, kdo ve, če bi zdržali? Kmet zdrži. A prav gotovo bi ne prenesel te večne negotovosti zemlje, če bi ga nanjo ne vezala strastna ljubezen, če bi ne bilo v njem te prečudne Wang Lungovske ali Izakovske gorečnosti in spojenosti z zemljo. Ali bi bilo brez te tesne navezanosti na »dobro« zemljo poljedelstvo sploh še mogoče? Ali bi se brez te strastne kmetove ljubezni do zemlje poljedelstvo moglo uspešno boriti proti soncu, vodi, vetru, mrazu, boleznim, vsem neštetim ujmam, ki groze zemlji slednji hip? se sprašuje tudi Georges Duhamel v svoji zadnji knjigi esejev. Zgolj človeško po-gledano, je ta kmetova ljubezen do »dobre« zemlje njegova edina in najmočnejša opora, da sploh zdrži. Zelo verjetno je in skoraj gotovo, da bodo industrijske metode spremenile v doglednem času kmeta, tega starega sužnja narave, v industrijskega delavca in kmetovanje v poljedelsko industrijo; gotovo pa je, da ta industrija ne bo gladko tekla, dokler ne bo našla vsaj enakovrednega nadomestila za kmetovo ljubezen do »dobre« zemlje, ki danes ni le kmetova hrbtenica v odporu proti negotovosti zemlje, marveč njegova »raison de vivre«. Rusija poskuša industrializirati kmeta. Ni pa mu še našla pravega nadomestila za njegovo navezanost in ljubezen do zemlje. Zategadelj je tudi ta industrializacija njen največji križ, njen najtežji problem, ki je včasih videti nerešljiv, tako je človeško zamotan. Roman Pearl S. Buckove je le umetniško močna podoba te kmetove navezanosti na zemljo, psihološko skrajno posrečen prikaz njegove ljubezni do zemlje, a brez trohe apologije za to navezanost in ljubezen. Zato je v tem romanu toliko opisov raznih ujem, povodnji, suše, kobilic, ker bi teh strahotnih elementarnih nesreč zlasti kitajski kmet nikoli ne zmogel, če bi v njem ne delovala protisila, njegova »dobra« zemlja. Pri kitajskemu kmetu je ta njegova navezanost na zemljo še močnejša in izrazitejša, ker je negotovost zemlje še večja, prilike v katerih živi, še hujše. Tako strastna je ta Kitajčeva navezanost na zemljo, da se na primer zaman bori proti njej v Mandžuriji celo japonska spretnost in pretkanost. »Dobra zemlja« ni program, je le globok vpogled v kitajskega kmeta človeka, ki se bori težje kakor kmetje drugod in bi brez zavesti »dobre« zemlje ne zdržal. * Daljna in tuja nam je kitajska zemlja. Ko je »Modra Ptica« pripisala v naznanilu pod naslov »Dobra zemlja« še pojasnilo »kitajski roman«, si je nemara ta ali oni mislil, da bo dobil v roke eksotičen roman, romantičen popis starodavnega Kitaja, kakršen se zrcali v očeh vase zagledanega Evropca. A »Dobra zemlja« ni romantična, ni eksotičen roman. »Dobra zemlja« ni Lotijeva »Madame Chrysantème«, pa tudi ne Farrèrejevi »Civiliziranci«. Eksotični roman je dete Rousseaujevega povratka k naravi, k nepokvarjenim primitivnim ljudstvom in pa pesimističnega nastro-jenja, čuvstvenega egoizma. Eksotični roman je zmeraj skrajno subjektiven, je le s površno fikcijo in medlo risanimi osebami slabo zastrto zrcalo pisateljevih osebnih nastrojenj. Eksotični romanopisec je pesimist. Pierre Loti, klasik eksotičnega romana, je o sebi dejal: »V nič na svetu ne verujem in v nikogar; nič ne ljubim na svetu in nikogar; brez vere sem in brez upanja.« In tak romantičen pesimist, ki mu je družba, sredi katere živi, zaprna, išče odpomoči svojemu življenjskemu pesimzmu v daljnih tujih deželah, med preprostimi, po Rousseau-jevem nepokvarjenimi ljudstvi, v še nepokvarjeni ljubezni brez prehudih sentimentalnih zapljetljajev, v romantičnem gledanju narave, v občutku večne nestalnosti in minljivosti vsega človeškega. Eksotični roman je izraz pesimističnega sentimentalnega egoizma in skrajnega subjektivizma. Ne ene teh romantičnih sestavin ni v »Dobri zemlji«. Celo opisi pokrajine so redki, vselej kratki in skoraj klasično umerjeni. Buckova je ustvarila nekaj ljudi, jim vdahnila nekaj močnih strasti, jih zapletla v medsebojne odnose. Ti ljudje so kmetje, hi ker je Buckova vse življenje od detinstva do danes preživela na Kitajskem, zmeraj v neposrednem stiku z ljudstvom, je njen svet kitajski in njeni kmetje Kitajci, kakor so Reymontovi kmetje Poljaki, Hamsunovi kmetje Norvežani. To je vse. * Wang Lung je osrednja oseba vsega romana. Pred nami živi od svojega poročnega dne do poznih let, ko se že nagiba v grob. Y Wangu Lungu živi strast za »dobro« zemljo in mu ureja njegovo osebno razmerje do žene O-lan, do ljubice in druge žene Lotos, do sinov, do mesta in njegovih prebivalcev. Buckova te strasti ne opisuje in ne razlaga ; pod njenim peresom se izživlja v dejanju in nehanju, v Wang Lungovem življenju. Zato se obenem s tem življenjem tako neprisiljeno in povsem vsakdanje razgrnejo pred nami vse posebnosti kitajskega življenja, a ne kot eksotične zanimivosti, marveč kot samo po sebi umevni sestavni deli naj-vsakdanjejšega Wang Lungovega življenja. Vse je Wangu Lungu njegova »dobra zemlja«, a ko se že nagiba v grob, mu jo sinova že vnaprej prodajata. Vso silo svojega življenja je bil zagrebel vanjo, naposled pa jo le izgubi. Wang Lung je kupoval zemljo s krvavo prisluženim denarjem; kupoval jo je iz ljubezni do nje, a tudi zavoljo ponižujočega spomina, da je nekoč stal suženj v imenitni hiši. In ko zabogati, se prevzame, imenitniči, se da pregovoriti sinovom, da se preseli v mesto in zadosti davnemu snu, da kot gospodar in veljak sede na stol, kjer je nekoč sedela Velika Gospodarica. To je Wang Lungova tragična krivda. Strastno je ljubil zemljo, nikoli je ni maral prodati niti pedi, a njegova »dobra« zemlja prehaja v tuje roke, še preden zatisne oči. Wang Lungova strast za zemljo ima enega zaveznika, ki je sicer molčeč, vase zaklenjen, a nad vse zvest in vseh žrtev sposoben. Ta zaveznik je njegova žena O-lan. O-lan je podoba, kakršnih ne poznam veliko v literaturi. V celoti je Buckova ta izredni ženski lik sicer podredila glavni osebi, tako da je Wang Lung kakor glavni motiv v romanu in njegova jasna življenjskost ovzdušje, ki prešinja vse delo; O-lan pa teče skozi ves roman kakor črna črta ob tem glavnem motivu, O-lan je v romanu tragičen lik par excellence. In ta tragika Wang Lungove žene je tem sil-nejša, ker snuje ves čas zaprta v duševnost skoraj primitivnega, vase zaklenjenega, izražanja nesposobnega bitja, ki hrani le malo strasti, a te tem silneje, tako silno in izključno, da sije iz tega življenja nekaj kakor tragična veličina človeške usode. O-lan je tiho, popolnoma vase zaklenjeno bitje, ki ne zna in ne more najti izraza svojemu notranjemu svetu. Vendar O-lan ni notranje prazna ali topa. Mlado dekle so jo prodali starši v sužnost in do dvajsetega leta preživi vse dni kot sužnja v kuhinji velike hiše. Globoko vase zaklene vsa ponižanja, ves sram, vso trpkost svoje usode. Čuvstva se izkristalizirajo v njej tako enotno in notranje močno, da so kakor gladki, nepremakljivi skladi; zatorej O-lan v svojem ravnanju ne pozna oklevanja, ne tožbe, ne pametovanja. Wang Lung pride v veliko hišo in dobi njo, sužnjo, za ženo. Wang Lung ji da dom, Wang Lung čuvstvo človeškega dostojanstva, Wang Lung je oče njenih otrok. Wang Lung dela vse to le nezavedoma, celo sramuje se včasih, da si je moral vzeti sužnjo za ženo. A O-lan se priklene nanj, zveže svojo usodo na smrt in življenje z njegovo strastjo za zemljo. Nemara zasluti, da je ta strast edino čuvstvo, ki intimno veže njuni življenji, zakaj Wang Lung je ne ljubi. V O-lan pa živita poslej ljubezen do Wanga Lunga in strast za zemljo neločljivo v eno povezani. Neločljivo in tako silno, da O-lan izmakne iz skrivališča biserje in z njim pomaga Wangu Lungu do zemlje. Ko torej Wang Lung vzljubi Lotos in mu je zoprna vsa O-lan s svojimi velikimi nogami, tršča-tim in oglatim telesom, skoraj živalsko molčečnostjo, s svojim grdim obrazom, kjer ličnice štrle kakor čeri, zaživi O-lan pretresljivo tragedijo, a tragedijo, ki je kakor potres na dnu morja, gladina pa komaj kdaj rahlo vzvalovi. Nikoli očitka za to ljubezen Wangu Lungu, nikoli manj zvestobe, nikoli manj strasti za zemljo. Sirovo in brezobzirno zahteva Wang Lung od nje edina bisera, katera ji je dal nekoč, vse njeno veselje, skoraj njen moralni ponos, simbol njenega človeškega dostojanstva. Zdaj ju hoče Wang Lung nazaj za svojo ljubico. »Počasi je segla z mokro, nagubano roko v nedrje, potegnila iz njega zavitek, mu ga izročila ter ga gledala, ko ga je odvijal; in bisera sta obležala v njegovi roki, mehko in živo sta se iskrila v soncu in Wang Lung se je nasmehnil. O-lan je povzela pranje. Počasne, težke solze so ji kapale iz oči, pa ni dvignila roke, da bi jih obrisala; samo krepkeje je udarjala s peračo po perilu, razgrnjenem na kamnu.« * »Dobra zemlja« ni program, ni eksotičnost, ni romantika, marveč trda realnost. Zatorej je pisana vseskozi umerjeno, zdržno, včasih preprosto in enolično kakor življenje, ki se preliva iz dneva v dan, kakor letni časi, ki prihajajo in minevajo. Pearl S. Buck pozna nemara najbolje med Angleži stare kitajske knjige. Lepo število jih je prelila v angleščino in kritiki pravijo, da so ti prevodi čudoviti. Tudi »Dobra zemlja« rahlo ovaja slog starih kitajskih knjig, podoben svetopisemskemu slogu. In ker sem že pri slogu, naj omenim še en poseben čar te knjige. Res je pisana vseskozi realistično in razgrinja pred nas sliko najvsakdanjejšega Kitaja kar se da nevsiljivo in preprosto. In vendar zazveni marsikdaj kakor čudovita pravljica. Zlasti stranske osebe in popisi krajev dihajo nekaj pravljičnega, brezčasnega in ta brezčasna pravljičnost le še močneje podčrtava glavne osebe in njihove strasti, ki so občečloveške, žive enako v vseh ljudeh in pod vsemi podnebji. NEZNANI ČINITELJ VLADIMIR BARTOL Tostransko življenje je samo varljiva, spačena podoba ... Naše pravo življenje je Onstranstvo. Korjublj€mi Kcpiiavjeva 6 2. nadstropje