Lelo XVII. V.b.b. Klagenlurt (Celovec), dne 10. novembra 1937 Sl. 45 KOROŠKI SLOVENEC Naroča se pod naslovom: »KOROŠKI SLOIfENEC\ Klagenfurt, Viktringer-Ring 26. Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: Koroški Slovenec, uredništvo, Klagenfurt, Viktringerring 26 Ust za politiko, gospodarstvo in prosveto Izhaja vsako sredo. — Posamezna številka 15 grošev. Stane četrtletno : 1 S 50 g ; celoletno : 6 S — g Za Jugoslavijo četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.— Naloga avstrijskih Nemcev. Z narodi je kakor s poedinci. Tudi narodi se izživljajo v borbi med lastno sebičnostjo, stremečo za nadvlado nad drugimi, in službo višjim občestvom, izhajajočo iz krščanskega pojmovanja žitja in bitja na svetu. Sebičnost slejkoprej zavodi v spore in zapletljaje, v katerih odločuje v znamenju taiste sebičnosti sila močnejšega. In na svetu je že tako, da je našla še vsaka sila svojega mojstra, zato so sadovi slehernega samoljubja le nemir, neutešeno hrepenenje, slepa strast in končno poguba. Evropa zadnjih sto let nudi klasičen vzgled, da velja krščanska zapoved ljubezni v isti meri za narode kakor za poedince. V evropskem koncertu so romanski narodi odigrali svojo vodilno vlogo. Na njihovo mesto je stopilo nemštvo. Nemški narod, duševno in fizično mlajši od romanskih sosedov, je vzrastel v polnoletnost, v njegovem taboru se je v zadnjih desetletjih kovala evropska usoda. Po legi svoje zemlje in še po času svojega nastopa v mednarodno življenje mu je bila dodeljena vloga posredovanja in izenačevanja med odigrano romansko zgodovino in prihajajočo dobo slovanskih ljudstev. Tako je zarisal pred sedmimi desetletji nalogo nemštva v Evropi veliki Bismarckov nasprotnik nemški zgodovinar in politik Konstantin Frantz ter svojim globokim besedam pristavil proroške besede o pogubnosti nemške narodne sebičnosti. Do danes nemški narod v celoti ni spoznal svoje evropske naloge. Od Bismarcka, propovednika nemškega gospodstva v svetu, se vleče nitka nemške zgodovine preko Btìlowa, Viljema in Beth-manna do Adolfa Hitlerja. Narod v rajhu ne pride do miru, sprt v sebi živi v neprestanih zunanjih sporih, ki se stopnjujejo od na j silne j šega obupa do velikih navideznih trenutnih triumfov. Neutešena strast po nadvladi in nemški veličini ga žene v vedno nove pretresljaje in zapletljaje. Zli Bismarckov duh, porojen v davnini nemške zgodovine iz usodne vloge nasilno ponemčenih polabskih Slovanov, živi v obliki vsenemškega pruskega duha v današnji dan in slepi Nemce z nietzschejanskimi sanjami o nemški nadvladi v Evropi. Resnično, realno življenje bo najbrže šlo tretjič in morda zadnjič mimo Nemcev in njihovih utvar. Po Prusiji iz nemške družine izrinjena Avstrija je postala težišče notranjega nemškega trenja. Od v senci Bismarckovega gospodstva porojenih glasnikov resničnega, lepšega nemštva, Windt-horsta in Kettelerja, se vije druga nitka nemškega razvoja preko Vogelsanga, početnika avstrijskega krščanskega socializma, do Luegerja, Seip-la, Dollfussa in Schuschnigga. Kar pozabljajo Nemci v rajhu, skuša izvesti Avstrija: rešiti nemštvo za Evropo in svet. Tudi na telesu avstrijskega nemštva že zevajo rane: nekoč tako silna habsburška dinastija je odigrala, ker težav avstrijskega nemštva ni zamogla mojstriti, med narodi nekdanje monarhije so danes postavljene visoke državne meje, v okvirju avstrijske države so preostali le še drobci slovanskih ljudstev. Le predobra in preuspešna je bila šola avstrijskega vsenemštva, težečega v Berlin in rajh, za mlade, rastoče slovanske narode. Preostali so še drobci Slovencev na Koroškem, Hrvatov na Gradiščanskem in Cehov na Dunaju, na teh drobcih naj se sedaj izpriča krščanska nemška miselnost. Redki so Nemci, ki bi jih bila izučila avstrijska zgodovina, ki je sama nazoren dokaz za to, kam vodi nacionalna sebičnost. Še bolj veličastna vstaja naloga obdonavskega nemštva v luči vsenem-ške zgodovine zadnjega stoletja. Na avstrijskem nemštvu je danes, da najprej na svojem malem ozemlju reši čast nemškega imena pred zgodovino in Evropo s tem, da izpolni zapoved mednarodnega sožitja s pravičnim ravnanjem s svojimi manjšinami. Nedvomno je preostanek slovanskih narodov v novi Avstr i j i delo Previdnosti, te skrivnostne vodnice vsega življenja. Avstrijska ideja in avstrijska usoda se odločujeta, kjerkoli se na avstrijskih tleh sreča Nemec s Slovanom. Kjerkoli domà povdarja Manjšinski sporazum med Poljsko in Nemčijo. Kot je narodno-socialistično stališče napram drugorodnim ljudstvom s svojo plemensko teorijo lepo, v praksi se je Nemčija pri manjšinah držala načela „Qn narod — ena država". O tem priča predvsem bridka usoda lužiških Srbov, katere naziva uradna Nemčija le še „wendisch sprechende Deutsche". Poljake v Nemčiji — okoli 1 milijona jih je — je obvarovala slične usode Nemčiji prijazna politika Poljske. A tudi to politično prijateljstvo ni moglo docela odtehtati raznarodovalnih nemških teženj, kar je imelo raznarodovanje Nemcev na Poljskem za posledico. Položaj obeh manjšin se je končno poostril tako, da je bilo poljsko-nemško prijateljstvo v resni nevarnosti. Zavedajoč se važnosti manjšinskega vprašanja sta sedaj poljska in nemška vlada sklenili manjšinski sporazum. V njem izjavljata državi, da bosta medsebojno spoštovali nemško in poljsko narodnost in onemogočili vsako nasilno raznarodovanje, v prvi vrsti raznarodovanje mladine. Državi dovoljujeta manjšinam svobodno uporabo maternega jezika v govorici in pisavi, zbiranje pripadnikov manjšin v kulturnih in gospodarskih društvih, ustanavljanje in vzdrževanje manjšinskih šol in uporabo materinščine v bogoslužju in verskih organizacijah. Vladi bosta onemogočili vsako gospodarsko in poklicno zapostavljanje pripadnikov manjšin. Manjšine so v gospodarskem področju enakopravne z državnim narodom, predvsem v pogledu lastninske pravice in nakupa posestev. — V znak narodnostnega sporazuma sta Hitler in poljski prezi-dent Moszicki sprejela odposlanstvo poljske oz. nemške manjšine. Bruseljska konferenca. Zastopniki 19 držav so se minuli teden zbrali v belgijski prestolici, da se posvetujejo o ukrepih, potrebnih za pomirjenje Daljnega vzhoda. Sodili so v odsotnosti tožene države — Japonske. Že vnapred je bilo očito, da konferenca ne bo izvajala na Japonsko neposrednega pritiska. Kitajski zastopnik je na konferenci oznanil, da imajo Japonci zasedenih že nad 1 milijon kv. km ozemlja z 7 milijoni ljudi. Uničili so doslej 62 kitajskih mest. Dodal je še, da se bo Kitajska borila do skrajnih meja. Konferenca je nato sprejela sklep, da se pri obeh vladah neposredno posreduje za ustavitev sovražnosti in ureditev spora. Fašizem se utrjuje naprej, medtem ko ostali svet sklicuje konference. V Rimu so minuli teden podpisali pogodbo, ki upostavlja prijateljstvo Ita- avstrijsko nemštvo svojo narodnost in kjerkoli u-veljavlja svojo težnjo po nadvladi nad drugimi ljudstvi, tam povsod se avstrijska država uničuje in pokopava. Pot avstrijskega nemštva vodi samo v krščanstvo ali v poganstvo, samo v življenje ali pogubo. Ni kompromisa med nemškim Wotanom in krščanskim Bogom. Mi avstrijski Slovani smo učenci v šoli avstrijskega nemštva. Naša avstrijska lojalnost zamore obstojati samo v tem, da iskreno želimo Avstriji in sebi v prid učiteljev krščanskega narodnostnega pojmovanja. A usoda in bodočnost Avstrije nista v naših rokah, marveč v rokah obdonavskega nemštva. V. Z. lije, Nemčije in Japonske. Države si v pogodbi obljubujejo, da bodo vzajemno postopale proti komunizmu in se medsebojno gospodarsko podpirale. — Kot protiutež tej trozvezi nameravajo Angleži povabiti Ameriko, da se skupno z Francijo pridruži protifašističnemu taboru. Nemčija tirja kolonije. Očividno se pripravlja Hitlerjeva vlada na to, da raztrga še zadnji kos mirovnih pogodb. Odpovedati namerava one točke, ki so Nemčiji odvzele kolonije. Od Anglije zahteva Togo, Tanganiko in Kenijo, od Francije Kamerun. Pričakujejo, da bo dosedanji londonski poslanik Ribbentrop imenovan za kolonijalnega ministra. Dvomi se, da bosta Anglija in Francija pripravljeni, da mirnim potom-ugodita najnovejšim nemškim zahtevam. Vprašanje bo, Lako si bo Nemčija nekdanje kolonije prisvojila tudi proti volji obeh sosedov. Knez-namestnik Pavel o Jugoslaviji. Na proslavi 251etnice osvoboditve južne Srbije v Skoplju je govoril tudi knez-namestnik in povedal med drugim: „Jugoslavija je danes močnejša od Dušanovega cesarstva. Naše države danes ne more nihče od zunaj razkosati. Edina nevarnost lahko pride samo od nas samih. Toda jaz sem prepričan o domovinski ljubezni in zdravem razumu našega naroda, ki ne bo nikdar hotel porušiti onega, kar si je s težkim naporom skozi stoletja priboril." Anglija in Podonavje. V Londonu so se očividno začeli bolj zanimati za srednjo in jugovzhodno Evropo. Nedavno sta poselila London jugoslovanski knez-namestnik Pavel in min. predsednik Sto-jadinovič. Za njima sta došla v London grški in bolgarski kralj, sedaj pa je povabljen še rumunski. Sredi novembra dospe v Budimpešto angleški drž. tajnik Vansittard. Bržkone bo posredoval zbližanje med podonavskimi državami. Nedvomno je Angliji mnogo na tem, da prestreže nemški vpliv na evropski vzhod. »Vojno smo že dobili," pravi Franco. „Ne moremo sicer še označiti dneva, ko bomo končno zmagali, a ta dan je blizu. Vojna se bo končala z razrušitvijo boljševiškega suženjstva." — Tudi Angleži so se že sprijaznili z Francovo zmago. V angleških pristaniščih so dovolili ustanovitev Francovih konzulatov, sami pa otvorili svoje konzulate v nacionalni Španiji. Ker se je podala tudi Rusija s pristankom na odpoklic prostovoljcev, je sedaj pričakovati kmalošnjega zaključka španske vojne. Mehika krvavi naprej. Iz Mehike prihajajo poročila o nadaljevanju preganjanj katoličanov. V državi Veracruz ni niti enega duhovnika, isto je v državi Tabasco, v Chiapas-u je za celo deželo dovoljen en sam duhovnik.-Oboroženi zločinci so izgnali škofa Anaya iz mesta Las Casas, v Ori- žabi so orožniki ustrelili 141etnega otroka, ko je sprejet sv. obhajilo. Kljub preganjanju pa cveti versko življenje. Duhovniki mašujejo v zasebnih hišah. V nekaterih državah se oblasti same držijo vladne naredbe, da nima mehiška vlada nobenega povoda za protiverske nastope. Pričakuje se, da bo mehiška vlada morala prejkoslej storiti konec nevzdržnemu položaju in nepostavnemu postopanju temnih lementov proti krščanstvu. Strašno japonsko orožje. V vojni na Kitajskem uporabljajo Japonci glasom zadnjih poročil letala posebne vrste. Opremljena so s 5 motorji, v vsakem letalu je prostora za 20 ton eksploziva, zgrajena pa so iz kovine, ki je odporna proti topovskim krogljam. Pojava tajinstvenih japonskih letal je napravila na kitajske vojaTce porazen utis. Jugoslavija in Italija. Tržaški „Piccolo“ je nedavno priobčil članek, v katerem ugotavlja rastoče prijateljstvo med Italijo in Jugoslavijo, članek navaja, da se nerazpoloženje jugoslovanskega ljudstva napram Italiji umika prisrčnim odnosom. Razumevanje in sodelovanje med obema sosednjima narodoma je v porastu. Jugoslovanski trgovci se zanimajo za italijanski trg, jugoslbvanski časnikarji obiskujejo italijanska mesta, šport in tujski promet vedno bolj družita oba soseda. Tako izginja postopoma vse, kar je nekoč oviralo stike med obema državama. Priključitev Gdanskega k Nemčiji. Leta sem so sile na delu, da izvedejo „mrzlo“ priključitev obmorskega mesta Gdanskega, ki je doslej pod nadzorstvom Zveze narodov, k Nemčiji. Gdanski Nemci ostro nastopajo proti Židom in Poljakom ter jim odrekajo vsako sodelovanje na mestni u-pravi. Nemško katoliško stranko so sedaj razpustili. Tudi nameravajo zamenjati dosedanjo gdansko belo-rdečo zastavo z hitlerjansko. — U-radni poljski krogi molčijo, medtem raste nevolja med Poljaki od dne do dne. Ostale vesti. V okvirju dom. fronte je bil dosežen sporazum s protestantovsko cerkvijo, ki je svoječasno stavila na fronto nekatere pogoje. — Jugoslovanski min. predsednik baje poseti Rim in Berlin. — Čujejo se glasovi, da bo Hitler končno zavzel stališče k verskim bojem v državi. Svojega gospodarskega ministra Schachta najbrže na pritisk velekapitala ni odpustil. -— V Evropo sta se napotila žena maršala Čankajšeka in nek kitajski profesor, da opozorita evropsko javnost na kitajsko vprašanje. — Samo v septembru je bilo v Rusiji postreljenih 403 večinoma vodilnih mož. — Ameriška vlada je dovolila novih 236 milj. dolarjev za pomorsko oboroževanje. Zvišala bo tudi število velikih bojnih letal za več sto. — Težko je obolel vodja Slovakov prelat Hlinka. — Na Predarlskem so zavrnili skupino prostovoljcev, ki so nameravali priti v Španijo. Med njimi je bilo več Korošcev. — V palestinskem sporu se nagibajo katoliški patriarhi na stran Arabcev, ki hočejo svobodno Palestino. — V japonskem Tokiu se je vršil vseazijski kongres. — V Rumuniji je bilo odstavljenih več višjih vojaških častnikov. Vlada Tatarescu se umakne novi. — Neznano letalo je potopilo anglbški parnik Jean Weems. — Češki listi poročajo, da obstoji v nemški vojski brigada, sestavljena iz sudetskih Nemcev. — Tudi belgijski kralj Leopold se poda te dni v London. — V Madridu so izbruhnili težki nemiri, ki jih je mednarodna brigada komaj udu-šila. — Zvezni kancler Schuschnigg je spisal knjigo z naslovom „Trikrat Avstrija11. — Arhitekt Rutha, eden voditeljev sudetskih Nemcev, se je v zaporu obesil. — Drž. tajnik Schmidt je bival v Berlinu. Modrovanja kmeta-samotarja. Izpod visokega Obirja nam je poslal koreniti gospodar K. zanimiv prispevek gornjega naslova, ki ga bodo z interesom in pridom brali vsi rojaki po naših dolinah. V Kapli na Dravi je živel pred petimi desetletji ljudski modrijan stari F e r č n i k. Mnogo je bral in slišal, sam je pesnil med vsakdanjim delom in vedel povedati izredno zanimivega. Imel je dober spomin in poznal mnogo starih prorokovanj. Bodisi iz Sibilinih knjig ali iz zapiskov nekega patra Roka, o katerem vedo Rožani še marsikaj, je stari Ferčnik navajal napovedi o naši dobi in njenih dogodkih in med drugim povedal tole: „Po Evropi se bodo vneli strašni boji. Narod bo narod mesaril, kri bo tekla v potokih. Španska in Portugalska bosta delali pokoro za krivično in krvavo prisvojitev Amerike. Francoska bo krvavela, polovica Pariza bo prah in pepel, afriška posest se bo odcepila od nje. Na Ruskem se bodo godile grozovite stvari, bil se bo med brati trdovraten boj, mesta in vasi bodo porušene, carska družina, vse plemstvo in del duhovščine bo umrl od sovražne roke. Končno se bo Rusija razdelila na male državice. Poljska postane samostojna država in bo slovela kot ena najmočnejših. Častivredna monarhija bo zapletena v mnoge krvave boje, Dunaj bo moral mnogo pretrpeti, pust in prazen postane, da bo na Štefanovem trgu rastla trava. Plemstvo v monarhiji bo izginilo, slovanski njeni narodi se bodo združili in ustanovili mogočno svoje kraljestvo ter spodili Turke iz Evro- , pe. Pruskega kralja, ki bo združil vso Nemčijo, ] čakajo še hude zadrege. Mogočna Angleška bo iz- | gubila vsa svoja zunanja posestva, Švedska, Danska in Norveška se bodo združile v eno državo. — Gospod je dolgo gledal, kako se ljudstva pačijo in kvarijo. Sklenil je vse človeštvo uničiti. Ko j PODLISTEK 1 j Juš Kozak: Beli mecesen. (24. nadaljevanje.) Že od daleč jo je spoznal. Rožnata lica so blestela od zadovoljstva, čim bliže je prihajala, tem bolj izzivajoče so ga gledale velike izbuljene oči brez obrvi. Na polno oprsje je pritiskala Tonetovo roko. „Ta je rojena za motiko. Pa kokoši krade," je dejal Martin. Že se je pripravil, da ju prijazno pozdravi, toda v tistem hipu je natančno razložil, kako je potegnila brata s seboj na stranpot. „Ko bo nosila židano obleko, se me bo že prej izognila," je pomislil Martin grenko ter zavil proti Stranjam. * Martin je sedel pred kolibo, ki jo je zgradil na jasi sredi visokih smrek. Tako se je domenil z Gržino. Koča za drvarje pa je stala pod steno, skrita v globini gozda. Delo je opravil. Odmetal je sneg izpred koče in utiral gaz. Jasni vrhovi so škrlatno goreli. Oster dih je prihajal v globel. Nepodirni molk je spal med vejami. „Jutri zvečer pridejo!" je pomislil Martin. „Do-kler ne zapade drugi, bomo lahko sekali. Sede je razmišljal v tišini padajoče noči. „Tam zunaj se bodo ženili, zdaj obletavajo." Piker j smehljaj se mu je vzdramil na ustnicah. „Med I menoj in Lizo so gozdovi in pa moje življenje, i Ona ima grunt, jaz pa tele skale. Zanje ni rojena. : Ubijala se bo od jutri do večera za krompir in ; pogačo. Kakor moj stari. Kadar se ta pravda za košček zemlje, bi jo menda najrajši pogoltnil." Vzbudilo se mu je čudno vprašanje. Iz grobne tišine je seglo vanj, da je za hip onemel. „Kaj pa ti, Martin?" Gledal je predse, tako se je začudil nad to mislijo. Zarja je ugasnila. V deviški čistoti so se gore zamaknile v nebo. „Kdo ve?" Skomignil je z rameni in vstal. „Po postavah in zapovedih žive ljudje tam zunaj, kjer je zame pretesno. Vraga, da se ne naveličajo in da jih ni sram? Pred oltarjem, pred sodnijo se goljufajo, poleti se boje boga, pozimi hudiča, samo, da bi mirno živeli. Kaj bi? Kdor ima zemljo, mora imeti postave." Odšel je v kočo, kjer je gorel ogenj. Podnetil je, da mu je zažarelo obličje. Širil se je sladki vonj sušečega se lesa. „Revež išče, česar še ni bilo in je. Rad ga imam. Svet posluša, to mi je všeč. — Ampak, Balant mi je zmeraj pred očmi. Kako je že dejal Revež? Tunjški hrib in cerkvica na njem. V hribu pa se je hudič zganil." Zunaj se je stemnilo. Martin se je sklonil pod postelj, odprl skrivni pokrov in izvlekel puško. Rahlo so jo božale roke. „Nocoj prisežemo!" Pogasil je ogenj. Že je hotel odpreti vrata, ko so zaškripali koraki pred kočo. pa je videl, da izhajajo vsi grehi iz srednje velike gospode in bogatinov, je človeštvu še enkrat prizanesel. Pri vsem tem pa bo med ljudstvi strašna bolezen, vršili se bodo hudi boji, jok in stok se bosta širila, glad bo vladar. Zgodilo se bo, da bo zemlja izgubila polovico svojega rodu. Po težki, zelo težki preizkušnji šele se povrne na svet srečno zadovoljstvo. Ljudje bodo spet zaverovali v pravega Boga in si izprosili prepotrebni mir...“ Tega prerokovanja, tolikr^t slišanega iz ust svojega očeta, se spomnim, kadar zasledujem dogodke našega časa. Nisem sicer mogel dognati, kje so se preroške besede v resnici porodile. Dejstvo pa, da so bile znane že davno pred svetovno vojno, da človeku misliti, da s tovrstnim ljudskim izročilom vendarle ni kar tako in da se za ljudskimi prerokovanji — če navedeno smem tako imenovati — skriva ‘velika resnica. Nedvomno je marsikdo iz starejšega rožanskega rodu, kateremu so ta prerokovanja istotako znana. Prezanimivo bi bilo raziskovati njihova ozadja. To pa je že področje naših narodoslovcev. Naj navežem na zadnji del prorokovanj, v katerem se napovedujejo še hudi časi z boji in boleznijo, jokom, stokom in gladjo. Večkrat se mi zdi, da gremo mi le-tem časom nasproti. Saj se svet komaj 201et po svetovni vojni že spet kot otrok igra z nevarno igračo in že spet pokajo puške in grmijo kanoni. Vrhu vsega pa še te moderne vojaške iznajdbe, ki lahko prebivalstva celih mest dobesedno uničijo. Niti za pičico se ljudstva po vojni niso bolj izmodrila, le še bolj trdovratno hočejo na svetu izsiliti svojo voljo. Ali ne gremo torej res še hudim, zelo hudim časom nasproti? Nekam vesel sem danes, da sem kmet. Gospodar sem svoje zemlje, delavec svojega grunta, sin svojih zlatih prednikov, ki so me učili zaupati v Očeta nad nami, biti zvest svoji domačiji in vsemu domačemu. Res je danes nam kmetom hudo in si moramo mnogo pritrgavati in se marsičemu odreči. A. kar imajo, je naše, to smo si pridelali s trudom svojih rok. Bog in naša zemlja nas kmetov ne bosta zapustila nikdar! Tako včasih bi rad zašel med vas dolince in vam prosto izpovedal svojo vero. Da bi vzdramil družine, vasi in soseščine v nekdanje nepokvarjeno, pristno krščansko in kmečko življenje, ko je bilo med nami še toliko ljubezni in brastva. Pred povodni j o utrjuj hišne stebre, pravi stara rečenica, sicer odnese povodenj tebe z hišo vred. Pa v dneh avtobusov, železnice, pošte in brzojava, ki so napravili svet majhen in neznaten, smo se ljudje medsebojno tako zelo odtujili, da bi me morda niti ne razumeli, kaj šele potrdili. Zato pa izvedite moja modrovanja iz našega lista! J. K. Martin je previdno odprl vrata. Zagledal je mladega gozdarja in obenem lovca. Radovedno so se ozirale po koči iztakljive oči. „Palačo si zgradil, Martin!" „Sem, z božjo pomočjo." ..Bližnji sosedi bomo." „Če bog da." ..Podirali boste?" „Če bodo nebesa milostna." ..Pobožen si postal, Martin." „Adventni čas, kaj hočeš?" ..Martin, si že videl starega gošarja gori v steni?" „Davi se mi je zdelo, da je ležal zunaj na pragu." Ostro je pogledal gozdar in šepetaje govoril: ..Martin, če si pameten, naša služba ni težka. Tebe bodo z obema rokama pozdravili." Martin se je zasmejal ter potrepljal onega po rami: „Ko boš ti umrl, se bomo zmenili." Gozdar se je neprijetno zganil. Besede so bile izrečene tja v en dan, a Martin je tako svetlo pogledal, da se je oni hitro poslovil. „Kakor hočeš," je mrmral. Martin je dolgo čakal. „Pasji je. Voha!" Šele, ko je v temni noči zamrl poslednji dih zemlje, je Martin zaprl kočo in se napotil po prti-ni proti lovski kolibi. Znotraj so se oglašali glasovi. Potrkal je dvakrat. Vrata so se odprla, o-koli ognja so sedeli fantje in možje iz tuhinjske in tunjške doline. „Cakamo te, Martin!" Folge 5. Sonderbeilage des »Koroški Slovenec" Die Kamtner Slowenen in Vergangenheit und Gegenwart 5. Im Jahre 1882 richteten die Insassen der ; Gemeinden St. Leonhard bei Sieben-brùnn und Seeland eine Petition an das òsterreichische Abgeordnetenhaus, dahin-gehend, daB man in Kàrnten an den fiir die slowenischen Kinder bestimmten Schulen die slowenische Sprache als Unterrichtssprache einfuhre. Dr. Jos. V o š n j a k ùberreichte die Petition, welche am 29. Aprii behandelt wurde. Dies war natiirlich ein vergebliches Bemuhen. Die deutschliberale Partei beharrte bei ihrem Entschlusse und die kaiserliche Regierung stòrte den Frieden im Lande nicht. 6. Im Jahre 1882 petitionierte der Ortsschul-rat G 1 a i n a c h im Einvernehmen mit der Schulgemeinde beim k. k. karntnerischen Landesschulrate um die Einfiihrung der slowenischen Unterrichtssprache. Natiirlich ohne Erfolg. 7. Am 15. Dezember 1882 lieB die Gemeinde R o s e g g eine beziigliche Petition durch Abg. Dr. Jos. Vošnjak dem Abgeordneten-hause vorlegen. Vorher schon, das war am 1. Mai 1882, legte derselbe Abgeordnete dem Abgeordnetenhause eine Petition der Gemeinde Fettengupf vor und am 23. Mai eine Petition der Schulgemeinde Edling. 8. In demselben Jahre baten der Ortsschul-rat Krejanzach und die Gemeindever-tretung G a 11 i z i e n den Landesschulrat um die Einfiihrung der slowenischen Unterrichtssprache in den ersten vier Jahren der Volks-schule. Nach wiederholten Erhebungen, soweit lieB man sich doch schon herab, wurde das Ansuchen abschlàgig beschieden. 9. Im Jahre 1882 richtete der Ortsschulrat Edling eine Beschwerde an den Bezirks-schulrat Vòlkermarkt und im folgenden Jahre ein Gesuch an den Landesschulrat um „gròBere Beriicksichtigung der slowenischen Sprache an der Volksschule“. Wurde abgelehnt! 10. In demselben Jahre richtete der Ortsschulrat St. Michael bei Bleiburg im Vereine mit der Gemeindevertretung ein Gesuch an den Landesschulrat um Einfiihrung der slowenischen Unterrichtssrache in den ersten vier Schuljahren; das Gesuch wurde abge-wiesen. Der Rekurs an das k. k. Unterrichts-ministerium wurde ebenfalls abschlàgig beschieden. 11. Darauf petitionierte der Ortsschulrat MariaElend beim Bezirksschulrate Villach um Einfiihrung der slowenischen Unterrichtssprache mit obligatem Deutschunterricht in den oberen vier Schulklassen. Mit dem Erlasse ! vom 6. Màrz 1884 wurde das Gesuch abge-wiesen. Man rekurrierte an den Landesschulrat mit demselben MiBerfolge. 12. Die Ortsgemeinde Ludmannsdorf stellte an den Landesschulrat im Jahre 1884 und wiederum 1887 dasselbe Ansuchen und wurde beidesmal abgewiesen. 13. Am 20. November 1889 stellten der Ortsschulrat Rinkenberg und die Gemeindevertretung Moos an den Landesschulrat dasselbe Ansinnen. Der Akt lag beim Landesschulrat sieben Menate, um dann abschlàgig beschieden zu werden. Auf den ab-schlàgigen Bescheid hin richteten dieselben Kòrperschaften einen Rekurs an das Mi-nisterium fiir Kultus und Unterricht. Der Rekurs wurde vom Landesschulrate sieben Menate in Klagenfurt zuriickgehalten und auf Dràngen der Parteien im Februar 1891 zuruck-gesendet. Der hierauf von denselben Kòrperschaften im Màrz 1893 direkt ans Ministerium eingebrachte Rekurs wurde uberhaupt nie er-ledigt. 14. Mit besonderer Entschlossenheit ist die Sache in St. Jakob im Rosental ange-gangen worden. Der Ortsschulrat St. Jakob bat den Bezirksschulrat Villach im Juni 1878 um Einfiihrung der slowenischen Unterrichtssprache und wurde abgewiesen. I Es wurde der Rekurs an den Landesschulrat gerichtet und im Juni abgewiesen. Dasselbe Schicksal batte der Rekurs ans Unterrichts-ministerium, welcher mit ErlaB des Landes-schulrates vom 11. Juni 1882 abgewiesen wurde. Ein neuerlicher Rekurs dagegen wurde unmittelbar ans Unterrichtsministerium gerichtet und im Juli 1883 mit der Begrundung zuriickgewiesen, daB dem Ortsschulrate kein Rekursrecht zustehe! Die hohe Bureeaukratie hat es verstanden, dem bàuerlichen Volke einzublàuen, daB es nur das Recht habe zu schweigen und Steuern zu zahlen. Eine neuerliche Petition richtete der Ortsschulrat an den Landesschulrat am 1. Juli 1883 und wurde mit ErlaB vom 22. September d. J. abgewiesen. Die abermalige Petition desselben Ortsschulrates an den Bezirksschulrat Villach wurde am 6. Màrz 1884 zuriickgewiesen. 15. Nun vereinigte sich S t. Jakob mit den Ortsschulràten Ledenitzen, Maria E 1 e n d und der Gemeindevorstehung S t. Jakob. Man richtete eine gemeinsame Petition um Einfuhrung der slowenischen Unterrichtssprache an den Landesschulrat am 9. Juni 1887. Der hohe Landesschulrat gab darauf sieben Menate keine Antwort. Nun wurde am 22. Aprii 1888 eine neuerliche Petition eingebracht, welche am 9. Juni ab-weislich beschieden wurde. Der gegen diese Erledigung eingebrachte Rekurs der Gemeindevertretung St. Jakob wurde vom Unterrichtsministerium am 28. Dezember 1888 abgewiesen. Die Gemeindevorstehung St. Jakob lieB nicht locker und petitionierte neuerlich an den Landesschulrat, um wieder abgewiesen zu werden, diesmal nach elf Monaten, am 25. Mai 1890. Dagegen wurde wieder eine neuerliche Eingabe beim Bezirksschulrate Villach eingebracht. Die Eingabe wurde von dieser Behòrde nach sieben Monaten unerledigt zuruckgeschickt. Dagegen hat St. Jakob am 4. Februar 1891 neuerlich Einspruch erhoben, welcher am 15. Februar unerledigt zuruckkam. Der Rekurs ans Unterrichtsministerium vom 23. Februar 1891 blieb ebenfalls unerledigt. 16. St. Jakob stand mit seinen Petitionen nicht allein. Der Ortsschulrat S t. Marga-rethenobWaidisch richtete 1884 an den Landesschulrat eine Petition um Einfuhrung der slowenischen Unterrichtssprache in den vier ersten Schuljahren. Das Ansuchen wurde abgelehnt. 17. In demselben Jahre petitionierte P r à-v a 1 i — um „gròBere Beriicksichtigung der slowenischen Muttersprache der Kinder im Volksschulunterrichte“. Wurde abgelehnt. 18. Dem Reichsrate ùberreichte der Abgeordnete Hren — die Kàrntner Slowenen, die damals ein Drittel der Bevòlkerung des Landes bildeten, hatten ja selbst keinen Reichs-tagsabgeordneten — in der Sitzung des Abge-ordnetenhauses vom 17. Februar, 23. Februar, 17. Màrz die Petitionen von 22 G e-meindevertretungen, 34 Ortsschulràten und 1700 Besitzern, ins-gesamt 104 Petitionen um Einfuhrung der slowenischen Unterrichtssprache in den ersten vier Schuljahren der dem slowenischen Volke in Kàrnten bestimmten Volksschule. Die meritorische Be-handlung der Sache wurde vom Schulays-schusse des Reichsrates im Februar 1887 — bis auf weiteres vertagt. Fiir immer konnten es die Herren nicht vertagen, demi die Ge-schichte gràbt diese Sache doch wieder aus und behandelt sie weiter. 19. Die Gemeinde Fettengupf brachte i am 7. Aprii 1888 beim Landsschulrate eine . Petition um eine slowenische Schule ein, i wurde jedoch Ende Dezember 1889 — nach ! 20 Monaten abweislich beschieden. 20. Am 26. August 1888 petitionierten beim Landesschulrat 50 Besitzer der Ortsgemeinde St. Leonhard beiSiebenbriinn um I die slowenische Schule. Die Petition wurde am 7. Februar 1889 abweislich beschieden. Die Leute rekurrierten an das Unterrichtsministerium und brachten eine Beschwerde an das Reichsgericht. Sie wurden in beiden Instanzen abgewiesen. 21. Am 1. September 1889 richtete die Gemeindevorstehung Globasnitz an den Landesschulrat eine Petition um Einfuhrung der slowenischen Schule, welche naturlich denselben Erfolg batte, wie alle fruheren Bitten und Proteste. Damit schlieBt die Reihe der Petitionen und die Hoffnung der Kàrntner Slowenen, je eine Volksschule zu bekommen, welche die Muttersprache der Kinder berùck-sichtigt. In Klagenfurt war offenbar nichts zu er-reichen. Aber das Staatsgrundgesetz garantierte alien Nationen die Gleichberechtigung und die Zentralstellen hatten keinen Grund gegenuber den Slowenen eine gehàssige Stellung einzunehmen. Die Regierung muBte immer wieder auf die slawischen Gruppen im Reichsrate Rucksicht nehmen. So hoffte man denn mit der Zeit dort mehr zu erreichen. Man sah aber ein, daB die Regierung uber die Schulfrage in Kàrnten erst informiert werden mòsse. So wurde denn eine Denkschrift in Klagenfurt ausgearbeitet und dem Ministerium Gautsch im Jahre 1891 uberreicht. Diese batte folgenden Inhalt und gibt auch beute einen Uberblick uber die Entwicklung des Schul-wesens im slowenischen Landesteile: „Die Volksschule war in Kàrnten vor dem Jahre 1848 schon vollkommen auf deutscher Grundlage organisiert. Die deutsche Sprache war allein die Unterrichtssprache in alien Schulen Kàmtens. Es ist daher erklàrlich, daB die Masse des Volkes gegen eine Volksschule Abneigung fuhlte, deren Sprache mit der Sprache des Hauses und der Familie nicht ubereinstimmte. Das Jahr 1848 bercitele dieser Schuleinrichtung, die in nichtdeutschen Ge-genden nur der Germanisierung diente, ein rasches Ende. Mit dem MinisterialerlaB vom 2. September 1848, in Kàrnten mitgeteilt mit dem Erlasse der illyrischen Landesregierung vom 11. September 1848, wurde der einzig richtige fiir immer und unter alien Umstànden richtige Grundsatz ausgesprochen, daB in der Volksschule die Muttersprache der Kinder als Unterricht s-sprachezugelten habe. Alle folgenden Bestimmungen der absolutistischen Regierung hielten an diesem Grundsatze fest und ver-folgten nur den lòblichen Zweck, verschie-denen Wiinschen der Bevòlkerung nach Er-lernung der deutschen Sprache, soweit sich diese mit dem Grundsatze der muttersprach-lichen Volksschule vereinigen làBt, Rechnung zu tragen. Dementsprechend wurde mit un-wesentlichen Abànderungen, wie es die òrt-j lichen Verhàltnisse mit sich brachten, unter-richtet. Die slowenische Bevòlkerung war mit diesem Zustande vollkommen zufrieden. Be-weis daftir die Tatsache, daB aus den Jahren 1850—1869 nicht eine einzige Beschwerde in dieser Beziehungkbekannt ist, welche der àmt-lichen Behandlung durch die Schulaufsichts-behòrde zugefuhrt worden wàre. Dieser Zu-stand wàhrte bis zum Erscheinen des neuen Reichsvolksschulgesetzes 1869. Nachdem auch der Landtag zum Reichs-volksschulgesetze die erforderlichen Landes-gesetze fertiggestellt batte, wurden die slowenischen Gemeinden in einem Zirkulare des Landesschulrates in den Jahren 1869 und 1870 hinsichtlich der Unterrichtssprache befragt, ob sie die Schule ganz deutsch oder ganz slo-wenisch oder deutsch und slowenisch einge-richtet haben wollten. Die meisten Qemeinden erklàrten sich, wie aus den Landtagsprotokollen 1874 ersichtlich ist, fur eine slowenisch-deutsche Schule, in der wohlbegrùndeten Ober-zeugung, die Schule werde bleiben wie bisher, d. h. es wird die slowenische Unterrichts-sprache beibehalten und der deutschen Sprache so viel Raum gegeben werden, als es das praktische Bediirfnis erheischt. Dieses praktische Bediirfnis besteht fiir die Slowenen in Kàrnten darin, dall sie sich mit den deutschen Landesnachbarn verstàndigen wollen. Alles was darùber hinausgeht, ist Obertreibung und erregt den Unwillen des Volkes, weil es darin nicht mehr einen Unter-richt, sondern Qermanisierung erblickt. Mit Recht, denn ein Verstehen des deutschen Schrifttums ist fùr die Masse der Bevòlkerung unnòtig und làBt sich nicht erreichen. Der Landesschulrat teilte mit BeschluB vom 14. Juli 1872 die Schulen im slowenischen Landesteile in drei Kategorien ein. 1. die Schulen mit deutscher Unterrichtssprache; 2. utraquistische Schulen, d. h. solche, in denen der Anfangsunterricht in slowenischer Sprache erteilt werden soli. Doch muB vom zweiten Jahre an die deutsche Sprache als Unterrichtssprache ausschlieBlich verwendet werden. — Damit beginnt der pàdagogische Unsinn, der in Kàrnten kein Ende nehmen will. Man nennt eine Schule utraquistisch, die nicht utraquistisch ist, und begnùgt sich fur den muttersprachlichen Unterricht mit dem Abc-Buch. Das soli den Slowenen eine genugende Kenntnis ihrer Muttersprache bringen. — 3. Volksschulen mit slowenischer Unterrichtssprache. Die Schulen der ersten und zweiten Kategorie wider-streiten alien pàdagogischen Grundsàtzen und den gesetzlich — auf dem Papiere — gewàhr-leisteten Rechten der Bevòlkerung. Schulen der dritten Kategorie wurden, das ist das Heitere an der Sache — gar nicht eingerichtet, obwohl die Gemeinde S e e 1 a n d sich fiir eine solche ausgesprochen batte. Die allmàchtigen liberalen Herren hatten nicht den Mut, der Offentlichkeit zu sagen: Wir richten alle Schulen Kàrntens nur deutsch ein. Sie schaffen eine „Ordnung“, welche der Offentlichkeit nicht eingestanden wird. Der Staatsregierung streute man Sand in die Augen: „Wir haben drei Kategorien von Schulen gesetzlich ver-ankert,“ daB man das Gesetz frivol miBachtete, hat die Machthaber nicht beunruhigt. Die slowenische Schule haben die Slowenen nie in einem Sinne gemeint, daB in ihr das Deutsche ausgeschlossen sein solite. Seeland hat nach zwanzigjàhrigen Bemuhungen eine Volksschule erreicht, in welcher die ganze Schulzeit auf Grund der slowenischen Muttersprache unter-richtet wurde, der deutsche Sprachunterricht war obligater Gegenstand vom vierten Schul-jahre an, also durch funf Jahre. Der Landesschulrat hat sich bei der nationalen Regelung der Volksschulen wenig um die Bedurfnisse der slowenischen bàuerlichen Bevòlkerung ge-kummert; die Volksschulen in Eisenkappel, Pràvali, Krumpendorf, Ebental, Techelsberg wurden als rein deutsche Schulen eingerichtet! Die Wòrtherseegemeinden und Ebental waren damals geschlossen slowenisches Gebiet. Doch wenn man schon rein deutsche Schulen ins Gesetz hineingebracht batte, muBte man doch irgendwo solche einrichten. DaB man die Volksschulen in Pràvali und Eisenkappel damals schon deutsch organisierte, ist ein Be-weis fur die Rùcksichtslosigkeit der damaligen deutschliberalen Partei und fiir die Schwàche der Regierung. DaB alle diese Gemeinden utraquistische Schulen verlangt hatten, hat die Parteigewaltigen nicht genieri. Den meisten AnlaB zur Klage gab die Art und Weise, wie die utraquistisctien Schulen vom Landesschulrate realisiert wurden. Ober die sogenannten utraquistischen Schulen in Kàrnten interpellierte im Reichsrate Dr. Jos. Vošnjak am 26. Jànner 1882. Die Inter-pellation begriindete er am 2. Màrz. Weitere Interpellationen wurden von Dr. Poklukar am 18. Dezember 1882 und Mih. Vošnjak am 4. Dezember 1888 eingebracht. Beide Interpellationen blieben unbeantwortet. Der Abge-ordnete Klun sprach im Reichsrate uber die Kàrntner Schulen am 10. Mai 1887, am 1. Mai 1887, am 1. Mai 1888, am 21. und 30. Màrz 1889, am 19. Aprii 1890. Ferner sprach der Abg. Dr. Ferjančič am 25. Mai 1887 und am 11. Màrz 1889. Derselbe brachte uber den Gegenstand eine Interpellation am 14. Juli 1891 ein. Die Resolution Klun vom 10. Mai 1887 er-klàrte: „In Erwàgung, daB die derzeitige sprachliche Einrichtung der fur die slowenische Bevòlkerung in Kàrnten bestimmten òffent-lichen Volksschulen dem Artikel 19 des Staats-geundgesetzes vom 21. Dezembee 1867 wider-streitet, wird die Regierung aufgefordert, das Geeignete zu veranlassen, damit an sàmtlichen Volksschulen in Krain, Steiermark, Kàrnten und Kustenland und zwar mitBeginn 1887/1888 das Slowenische, soweit das nicht schon ge-genwàrtig der Fall ist, als alleinige Unterrichtssprache eingefuhrt wird. Solerne das Deutsche als Unterrichtsgegenstand noch fernerhin uber Wunsch derjenigen, welche die Schule er-halten, beibehalten werden soli, hat die Regierung darauf zu achten, daB dies unter Aus-schluB jeglichen Zwanges und nur in einem Umfange erfolge, daB hiedurch das Erreichen des eigentlichen Lehrzweckes der Volksschule nicht behindert wird. Daher keinesfalls vor Vollendung des dritten Schuljahres, sowie in einer Stundenzahl, die proportioniert zu den ubrigen Lehrgegenstànden sein muB.“ Die Resolution verlangte von der Regierung ferner, daB die Lehrer- und Lehrerinnen-bildungsanstalten in Laibach und Marburg so eingerichtet werden, daB an denselben die Pàdagogik, die deutsche Sprache, Geographie und Geschichte in deutscher Sprache, die an-deren Gegenstànde in der slowenischen Muttersprache der Schuler vorgetragen werden. In derselben Weise sollen die an den slowenischen Volksschulen Kàrntens zu verwen-denden Lehrkràfte herangebildet werden. Weiter sagt die Resolution: „Da die Gesetz-màBigkeit des Petitums um Einfuhrung der Muttersprache als alleiniger Unterrichtssprache in der Volksschule kaum noch von je-mand bestritten werden diirfte, erlaubt sich die Petition noch zwei Momente zu erwàhnen, welche die Schulbehòrden zur Begrundung ihrer ablehnenden Haltung gegen die slowenische Unterrichtssprache ins Feld fiihren. Es sind dies: 1. der hohe Nutzen, den die Erlernung der deutschen Sprache mit sich bringt und 2. der Wille der Bevòlkerung, welche an-geblich von der slowenischen Schule nichts wissen wolle. Bezuglich des ersten Punktes wird all-gemein im Lande der Vorteil der Kenntnis der deutschen Sprache, die eine Kultursprache ersten Ranges ist, zugestanden und eingesehen. Es kann jedoch nicht zugegeben werden, daB den Nùtzlichkeits-grùnden der oberste Grundsatz aller Pàdagogik geopfert werde, wonach jede Verstandes- und Her-zensbildung sowohl nach der reli-giòsen, wie sittlichen und in-tellektuellen Seite nur auf Grund der Muttersprache zu erreichen i s t. Der Verlust der Zeit, bis das Kind die ihm fremde Sprache soweit beherrscht, um dem Lehrer folgen zu kònnen und die dafur aufgewendete Muhe wird durch den angeblich daraus resultierenden Gewinn beiweitem nicht aufgehoben. Je bereitwilliger die Deputation der Ansicht beistimmt, daB es fiir die Slowenen in Kàrnten von groBem Nutzen ist, der deutschen Sprache màchtig zu sein, umsomehr glauben diese der Hoffnung sich hingeben zu durfen, daB die oberste Unterrichtsverwaltung die unanfechtbaren Grundsàtze der Pàdagogik auch fiir die Slowenen in Kàrnten zur Durch-ftihrung bringen wird. Was den Willcn der Bevòlkerung anlangt, mòge Eolgendes er-wàhnt werden: Ober die Anschauungen der slowenischen konservativen Bewohner Kàrntens sprechen die Beschwerden, die Petitionen und Rekurse eine zu laute Sprache, abgesehen von den Zustimmungs- und Dankadressen, i welche die Landtags- und Reichsratsabgeord-i neten fur ihre Bemiihungen erhielten.“ Das Promemoria verweist dann auf die Tat-sache, daB die Erledigung bezuglicher Ge-suche bis auf 20 Monate verschleppt wird, daB • bei folgenden kommissionellen Erhebungen * die Abwesenden immer als Gegner der slowenischen Schule gezàhlt werden, daB auf die Petenten selbst von den Mitgliedern der Kommissionen in einem den Slowenen gegnerischen Sinne eingewirkt wird. Die slowenische Bevòlkerung muB es schmerzlich beruhren, daB sie um ihre primitivsten For-derungen bezuglich der sprachlichen Einrichtung der Volksschule, auf welche sie nach dem Naturrechte, nach den Grundsàtzen der Pàdagogik, nach der Verfassung und nach dem Staatsgrundgesetze ein unverletzliches Recht hat, erst den odiosen Weg der Rekurse und Beschwerden zu betreten bemuBigt ist. Die Petition schlieBt mit der Bitte: „Das k. k. Mi-nisterium fur Unterricht geruhe die bereits uberreichten und noch laufenden Petitionen um Einfuhrung der slowenischen Sprache als Unterrichtssprache den Wunschen der Petenten entsprechend geneigtest zu erledigen, sowie unter Aufhebung des landesschulbehòrd-lichen Erlasses vom 26. September 1890 durch eine fur alle slowenischen und sprachlich ge-mischten Volksschulen Kàrntens giltige Ver-ordnung das Geeignete giitigst zu veranlassen, daB die slovenischen Kinder die Ausbildung auf Grundlage der Muttersprache als Unterrichtssprache erhalten, hingegen die zweite Landessprache in den slowenischen Volksschulen als obligater Unterrichtsgegenstand vom vierten Schuljahre angeiangen in einer im Lehrplane genau zu fixierenden Stundenzahl gelehrt wird, falls jene, welche die Schule erhalten, es wunschen.“ Das Promemoria beklagt dann weiter, daB die an den utraquistischen Schulen Kàrntens verwendete Fibel weder im kàrntnerischen Dialekte, noch in reiner Schriftsprache spricht: das war ein Gemisch von Germanismen, Dialekt und Schriftsprache. Dazu enthielt das Buch allzuviele Fehler. Man bat das Unter-richtsministerium fur das neue ABC-Buch geeignete Kràfte zu suchen und dann das Ma-nuskript von Fachmànnern mit Staatsprufung begutachten zu lassen. Fur den Unterricht der slowenischen Sprache an der Lehrerbildungs-anstalt in Klagenfurt wurde ein Fachlehrer verlangt, der seine Staatsprufung abgelegt hat. Es wurde auch darauf verwiesen, daB der in der Woche nur mit zwei Lehrstunden be-messene slowenische Unterricht, der uberdies in deutscher Sprache erteilt wurde, die Lehrer sprachlich nicht hinreichend befàhigt, da die Studenten des slowenischen Gebietes durch-aus aus deutschen Volksschulen kommen und sprachlich gànzlich ungebildet sind. Die Zahl der Stunden solite fur die insgesamt funf Ab-teilungen von 10 auf 16—18 Wochenstunden erhòht werden. Das Promemoria verlangt weiter solche Schulinspektoren fur das ge-mischtsprachige Gebiet, welche der slowenischen Sprache vollkommen màchtig sind, was damals schon nicht uberall der Fall war. Die Petition sagt zum Schlusse: „Die Kenntnis der Muttersprache der Kinder ist dem Lehrer notwendig. Man solite meinen, das sei selbst-verstàndlich und einer Erwàhnung iiberflussig. Kàrnten aber war das einzige Kronland Òsterreichs, wo Lehrer unterrichteten, welche die Muttersprache der Kinder entweder £ar nicht oder sehr mangelhaft beherrschteu. Dem fuhlbaren Mangel an qualifizierten Lehrkràften lieBe sich durch Ausschrcibung von Stipendici! und insbesondere durch eine bessere Organi-sierung des slowenischen Unterrichtes an der Lehrerbildungsanstalt in Klagenfurt abhelfen. Vor allem wàre anzuordnen, daB Kandidaten slowenischer Nationalitàt verpflichtet werden. die Lehramtsprufung auch fiir die slowenische Sprache abzulegen. An den Volksschulen, welche von slowenischen Kindern besucht werden, gleichviel oh sie deutsch oder utraquistisch organisiert sind, sollen nur Lehrkràfte bestellt werden, welche der slowenischen Sprache vollkommen màchtig sind.“ Das Unterrichtsministerium hat darauf fiir die Lehrerbildungsanstalt eine akademisch voli bcfàhigte Lehrkraft bestellt, an den Volksschulen und ihrem widersinnigen Betriebe hat sich jedoch nichts geàndert. Das war Landes-sachc und der Kàrntner Liberalismus lieB sich in sein Geschàft nichts drcinrecfen. (Fortsetzung.) j DOMAČE NOVICE j Kakšna bo letošnja zima? Že se oglašajo preroki bodoče zime. Najprej vremenoslovci, ki trdijo, da tudi letos ne bo zime, da bi drevje pokalo. Mnenja so, da bo letošnja zima prinesla malo snega in malo mraza. Baje je temu kriv takozvani Golfov tok, ki postaja vedno bolj topel. Norveški profesor Sandstrom je zadnja leta raziskava! temperaturo te velezani-mive reke v Atlantskem morju, tekoče od juga proti severu, in ugotovil, da je toplota v zadnjih letih resnično poskočila in da je tod vzrok nestalnih zim zadnjih let. Predvsem vpliva temperatura Gobovega toka na severno evropsko obalo. Ker pa je tam topleje, ne more tudi ne v Srednji Evropi biti večjega mraza. Z vremenoslovci soglašajo tudi drugi vremenski preroki. Med najzanesljivejšimi so starodavni naši pregovori, ki tole pravijo o bodoči zimi: Ce je na