List izhaja vsak petek
in velja za navadne naročnike s poštnino vred in v Gorici domu poslan : za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 s., za četrt leta 80 sold. — Kdor sam po-nj pošilja, plača 2 g. 50 s. Za ude kat - pol. društva je naročnina določena v drušvt. pravilih. Posamezni listi se prodajajo po 6 sold. pri knjigarju Sobar-ju na Travniku.
Naročnina in dopisi
naj <e blagovoljno pošiljajo opr&vniku ni sovredniku Matiji Kravanja-i v nunskih ulicah h. štev. 386. Vse pošiljat ve naj se frankujejo. Rokopisi se ne vračajo. — Oznanila se sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilo samo enkrat natisne, 8 sold, če dvakrat, 12 s , če trikrat, 15 s.; za kolek vsakrat 30 s
Šola,.
II.
Razložili smo v poslednjem listu, kaj je sola onim, ki se ukljanjajo necerkvenim, nekrščanskim modroslovskim sistemom, in pa nam, ki se držimo videza positivnega krščanstva.
Katoliška cerkev, ki se dobro zaveda, čemu je ustanovljena, mora imeti le samo sebe za pravo odgojiteljico in učiteljico človeškega rodu, šolo pa le za svojo licer, za podreden tedaj, da-si jako važen odgojilni faktor (pripomoček). Cerkev šolo visoko ceni, pa ne tako, da bi jo nad sebe in nad vse drugo povzdigovala “ter o njej menila, da je zmožna, svet prenarediti, in uresničiti vse, česar laži - modroslovci od nje pričakujejo. Po tem takem ima cerkev splošnost šolske omike samo na sebi za jako koristno, a zdravila za vse bolezni človeštva v njej ne vidi, in tudi ne edine podlage vseobčnemu časnemu blagostanju; k temu treba—da o družili rečeh molčim—najpred vseobčnega poštenja, pravih kreposti (čednosti). Toda ostanimo pri splošnosti šolskega poduka.
Kdor hoče, da se vsi ljudje šolske omike udeležujejo, mora tudi priznati načelo *siljenja v solo (Scimi zw a n g) “. In tu vidimo nekaj prav čudnega. Vidimo, da tisti, ki na vsa usta vpijejo »svoboda", »svoboda vesti", »svoboda v vsem", so primorani klobuk sneti pred—silo ! To pa. zato, ker dobro vedó, da brez sile svojih namenov ne dosežejo. Bistvo omenjenega načela je prav za prav v tem, da se otroci obvarujejo zanemarjenja po neumnosti, lahkomiselnosti ali nemarnosti starišev ali namestnikov njihovih. Zoper to ni kaj reči, a svobodnjakom ne pristoja, da o sili govore. Pa saj ta ni edini primerljej, v kterem sè svobodno silo ali posilno svobodo ljudem nadlego delajo. Njim bi se bolje spodobilo drugo načelo, za ktero se tu pa tam nasprotniki njihovi potegujejo, in ki je to, da ima vsakdo le priložnost, v šolo hoditi, pa ne, da bi ga kdo k temu silil, razen starisi, kterim mnogi vse pravice v tem oziru pridržujejo. A tu jih zopet imamo modroslovce. Sè samo priložnostjo jim ne uslužiš in — stariše? družino? Starišev in družine nočejo poznati — njim je država vse; v njej se utaplja vse drugo. Ne gledé na navskrižnosti, v ktere se sè svojo svobodo zopet zapletejo, zahtevajo vse pravice gledé šolstva — za državo. Ali tajiti se ne dà, da v njihovi nedoslednosti je vendar-le doslednost.
Ako, namreč, hočejo, da bode šola kedaj namestovala cerkev, in vseobčna ljudska omika positivno krščansko vero, morajo si iskati zunaj cerkve druge moči, ki naj bi jim sè silo njih namere pospeševala. Ta moč in oblast jim je svetna oblast, država. Tako smo prišli do točenja sole od cerkve ali do emancipacije so/e — kakor jej dejo. Preglejmo nje zgodovino !
Mnogokrat se trdi, da modèrnega liberalstva kali gre iskati že v reformaciji, da je le naravni razvoj in nasledek njenih razruševalnih, auktoritatno vero podirajočih načel. Ako to sploh veljà, veljà gotovo gledé šolstva. Sicer slavijo mnogi ravno reformacijsko dobo kot stvarnico modèrne ljudske šole, kar je v nekem oziru res, a res je tudi, da se je v oni dobi začela emancipacija šole, da je začela šola postajati bistveno državna naprava, kakor jo vidimo dandanes po vseh novošegno uravnanih državah.
Reformacija je bila vzrok ogromnemu prevratu v vseli razmerah. Ljudje niso vsled homatij več vedeli, pri čem so; bili so glede verskih zapopadkov vsi zmešani. Reči, naprave in šege, ki so jim bile sto - in stoletja drage in svete, bile so jim vzete ; kar jim je bilo pred naj više in časti-tljiviše — so reformatorji zasmehovali, zaničevali ali celò za vražo imeli in v greh šteli. Nasledek tega je bil, da ni nihče vedel, kako in kaj. Nevednost, brezvernost, nenravno obnašanja, razuzdanost je bila strašna, in ni bilo drugače, ko da so začeli reformatorji premišljevati, kako reči na bolje zavrniti. Po pridigah ni šlo, kajti vsled večnega bogoslov-skega pričkanja in polemizovanja so bili prišli duhovni, posebno protestantovski, ki so bili mašništvo in veljavo cerkvene učitve zavrgli, ob vso čast in veljavo. Ker se niso hoteli mladenč» za duhovski stan odločevati, nastalo je veliko pomanjkanje duhovnov, in, kar je bilo poprejšnjih šol, v prvih 50 letih po reformaciji so vse grozno propadle in mnoge celo nehale. Kaj čuda tedaj, da so se reformatorji lotili napravljauja in uravnavanja šol; morali so to storiti, da so se vzdržali. Enako se je občutila potrebnost šol tudi na katoliški strani. Ali cerkev ni imela več niti premoženja nekdanjega, ker ga jej je bila reformacija pobrala, niti dovolj osebja, kakor tudi protestanti ne. Povrh tega so bili prot. pridigarji oženjeni in so imeli druge misli in skrbi, ko za šolo. Ako so torej protestantje vpili po šolah in silili, da naj se napravijo, mogla je to storiti le svetna oblast. Rada sicer se ni svetna oblast temu vdala, bila je skopa; a nekaj je morala storiti, že zastran same sebe, da se niso države in socialne razmere popolnoma razrušile, potem pa tudi zato, ker je bila pograbila cerkveno in duhovsko premoženje in je tedaj bilo pravično, da je za duševne potrebe kaj storila. Ker je pa svetna oblast šole ustanovila, pridržala si je — naravno — tudi njih voditeljstvo.
Od kod pa učitelje vzeti ? Duhovnov je bilo po malem, zatorej je bilo treba iskati svetnih učiteljev; in tu imamo začetek svetnega učiteljskega stanu. Ker po Luter-jevem nauku pravega mašništva ni, marveč je vsak vernik duhovnik, prišlo je do tega, da so se učitelji protestantovskim pridigarjem enačili. Nastalo je s časom pri protestantih nekako nasprotje med cerkvijo in šolo, ali prav za prav med pridigarji in učitelji, vsled česar se je šola čedalje bolj od cerkve oddaljevala. K temu je veliko pripomogla staroklasična omika, ki se je tisti čas v viših šolah gojila, pa tudi na niže močno uplivovala. Cim manj je tedanji stan verskih zadev po godi bil plemenitišim duhovom, tem bolj so iskali v starorimskem in grškem poganstvu, s čemur bi si udovolili. Učenjaki tiste dobe so poznali bolje starorimsko basnoslovje, ko krščanstvo. Res, da so si bili žlahtnejši duhovi postavili za cilj in vzor omike geslo: »sapiens at-que eloquens pietas (modra in zgovorna pobožnost)", ali »pobožnost" se je sramožljivo umikala in skrivala za »modrost" in »zgovornost".— Dalje je bil oni čas po drugi strani surov, materialen čas, in nova svetna šola je znala njega nameram ugajati. Vse to je storilo, da so postali svetni šolski učitelji nekako mogočni pa tudi ošabni in predrzni, in to tem več, ker se niso znali pridigarji njim nasproti tako obnašati, kakor bi bili morali. Odtod izvira pozneji »Schulmeisterdunkel" (učiteljska do-mišljivost in prevzetnost).
Vsled teh takih razmer je upliv protestalitovske vere in duhovščine na šolo bolj in bolj pešal vkljub temu, da
so tu pa tam še voditeljstvo imeli duhovni, kajti celò ti duhovni voditelji šolstva so se imeli najprvo za šolnike in potlej še le za bogoslovce in duhovnike.
Dopisi.
Iz Bovca, 23. sept. —a— Groza nedopovedljiva nas je prevzela pretekli četrtek. Proti 4. uri popoldne kar naenkrat strašansko zagrmi, se zabliska, ter strela trešči v neko hišo sred trga.
Na mah je hiša v plamenu, in, ker je bilo pod leseno streho več kot 100 centov razne klaje za živino nakopičene, švigali so ožarki sem ter tje po sosednjih hišah, da je bilo joj. Ves trg je na nogah, in med jokom in vpitjem, pa tudi z molitvijo je vse mlado i staro, bogato i revno pomagalo gasiti, in ker je bilo mirno i tiho brez vetra, in deževalo na vso moč, ni, ogenj daleč segal. Hiša, zadeta od strele je deloma zgorela; — zgoreli ste še drugi dve leseni strehi, ki ste s prvo v dotiki, ali do hiše, ki je tudi tik lesenih, pa z opekami pokrita, se ogenj ni upal.
Bovčani! nikar si ne pokrivajte več streh z diljami — saj lesu nimate preveč, in opekarnico imate doma; — britka skušnja vas je že večkrat učila, — da nesreča nikoli ne počiva, in da so hiše z leseno streho v veliki nevarnosti o požarih. Napravite si tudi več gasilnic, in druzega gasilnega orodja — ter strelovode, ki so prijaznemu vašemu trgu tako potrebni, kakor ribi voda.
Torej ua uoge, zastopniki občinski! Pozor!
— Še nekaj druzega. Nadejam se, da dobimo telegrafsko postajo. Da bi le hotela občina kaj pripomoči, potem je stvar gotova. Poprejšnje starešintvo se ni hotelo menda temu udati, od novega pa gre bržkone pričakovati, da Bovčanom v prid, ki po svetu pohišujejo, k tei napravi kaj pripomore. * *)
Od nekod na Goriškem, 24. sept.— Ustanovila se je v Ljubljani „Glasbena Matica", 'kteri je namen, tudi pravo cerkveno petje gojiti, la prav tako. Skrajni čas je, da se iz nekterik naših cerkva odpravi »gnjusoba razdjanja.... na svetem mestu" (Qui le-git, intelligat !). Ali „Gl. M.u se bode pečala le z napevi. Naj hujša rana cerkvenega petja pa po mnogih krajih niso napevi, ampak besede (tekst), sosebno latinske.
Kaj poreče n. pr. c. čitatelj k takemu-le /fantum ergo“-u in odgovoru za „Pauem de eoelo*‘?
„Tautu merga sakrameutu Veneremor cernuji E tuni tikuin dakamento Nobo cerna tretuji Preste fides suplementu S enslinde fektuji"
„ Genitori genitive lavsetjovilaciom Sanos hanor vitoskokve sittetvenediciom Procedenti abotrokve Coraponsitlo daciooooo"
»Anim Anini dilektomente sekovento. molitei,v **)
Res je toliko že dotekla ljudi pamet, da se počasi nadomestuje ^latinsko* (!) petje sè slovenskim ; a ne manjka takih, ki jim to ne dopade, ki hočejo petje v jeziku, kterega ne umejo ne pevci, ne ljudstvo. Zakaj, vedi Bog. Recimo, naj bo glasba dobra, nij li to zlata pena? Če ima cerkveno petje namen, podpirati pobožnost, zakaj le uho polniti z lepimi glasi?— Recimo, da so lepi.— To res vzbuja v srci neke čute; človek pa sam sebi ne ve povedati, kaj in kako mu je. Če v gledišči ničesar ne razumeš i le glase slišiš, — dobro ; iz brama božjega pa nič sè seboj ne nesti — je nevreden sad. Naj žalostniše pa je to pri sveti maši, kder ima kristjan spremljati sè svojimi mislimi darujočega mašuika. Kako pa bi se to lože doseglo pri ljudeh različnih stanov in neenake umnosti, včasih na krajih, od koder ne morejo videti, kaj se godi pri altar-ji, ko z vsakemu umljivim, posamesne dele svete maše zaznam-njajočim petjem ? Komur je res mari pobožnost, ne pa le puhli, dasi lepi glasovi, ne bode zaviral, ampak vse moči bode napenjal, da se brž ko brž popolnoma odpravi petje, ki, če je dobro, svojega pravega namena doseči ne more, če je pa slabo, — kar je po večem — človeka, ki količkaj ume, sili, da si ušesa tišči, da se pohujšanja ogibuje. Po večih naših krajih bi bilo latinsko petje že še strpeti; ne vem pa, čemu bi se naši trgi ogibali slovenskega petja pri službi božji? Škodovati ono ne more; če pa koristi, je menda večim krajem častna naloga, da manjšim svetijo, razven, če smo še vedno tam, da je imeniten le, kdor tako govori, da ga nikdo ne umé, morebiti še sam sebe ne.
Opomba uredništva. Ako čč. gg. duhovni v nekterih krajih latinsko petje trpé tudi, kjer ni neobhodno potrebno, naj pa vsaj
poskrbe, prosimo, da bo tekst pravilen in natančen. Zapišejo up j pevcem, če treba, lat. besede sè slovenskimi črkami in z naglaski (povdarki).
Iz Gorice, 24. sept. V štev. 12. „Glas“-a, v dopisu „z Goriškega", se bere, da je rajnki gosp. F. J. Kafol svojo knjižnico, razun slovenskih knjig, meni zapustil. To je res, in jako hvaležen sem zato nepozabljivemu svojemu sorodniku, dasiravno neslovenskih knjig ni bilo prav dosti; kajti slov. knjige je bil r. Filip, kakor dopisnik sam pravi, ukazal med svoje domorodce, ktere je zelò ljubil, razdeliti. Da bi bil pa jaz s Kafolovo knjižnico še kaka druga pisma ali rokopise od njega prejel, kakor dopisnik sodi, ni res.
Sicer pa tudi jaz, z dopisnikom vred, močno želim, da bi se kako spretno pero lotilo Kafolovega životopisa in izdajanja njegovih spisov. Ako bi jaz mogel k temu kaj pripomagati, bodisi v kteremkoli oziru, našli me boto vselej pripravljenega.
Št. Kafol.
*) Ponudba jako po volji. Ur.
*) To je vesten prepis iz pevske knjižice v neki cerkvi naše nadškofije,
da molčim o drugi šušmariji tù in drugod. Pis.
Ogled..
Avstrija. Dunajski »Vaterland" je priobčil (v štev. 259. od 21. t. m.) neko prav važno ministersko spomenico (memorandum), ktero so ministri izročili cesarju, predilo je šel v Berolin. Nj. veličanstvo sanio je neki hotelo imeti razložbo sedanjega polit, stanu v naši državi. Bistvene točke te spomenice so: »Sedanji dualizem je srečen konec dolzih državnopravnih homatij; osnovne državne postave za našo (slovausko-nemško) polovico države morajo ostati, kakor so ; da bi se bistveno popravile ali odpravile v federalističnem zmislu, to ne gre, ako nočemo države razrušiti. — Državno-pravna opposicija je le umetna; izpodmaknimo jej upanje, da se znajo reči še kdaj po njenih željah (na federalizem) obrniti, pa je ne ho več..
Na Češkem se je po poslednjih volitvah vse na bolje (v zmislu ministerskem, namreč) obrnilo. Cehi so začeli spregledovati, da so lani sè svojimi zahtevami predaleč segli. Da se opposicija do dobrega zatare, treba nje voditelje ob veljavo pripraviti, kakor se je nekaj že storilo; potem jih narod zapusti in se spameti.
Kar se tiče katoliške opposicije, je bistveno različna od državno-pravne (češke); ona se opira na verske razloge in ni segala nikoli tako daleč, kakor češka. Osnovne* postave niso take, da bi same na sebi nasprotovale cerkvi in žalile verska načela. Če se je to znabiti do sedaj godilo, bilo je tega krivo prenaglo, prenapeto in napačno izvrševanje postav. V tem oziru je mogoče nastopiti drugo pot, da se bode namreč s cerkveno oblastjo prizanesljiviše ravnalo. Škofom se je že zagotovilo, da se ne pojde dalje v verskih rečeh. V šolskih zadevah se je zmernim katoličanom na ljubo tudi že poskusilo nekaj odjenjati od prestroge izpeljave šolskih postav. Upati gre, da se katoliška opposicija ne bode več družila z državnopravno. — Porazumek s Poljaki se bo dal dognati na podlagi tistega elaborata, ki ga je napravil v poslednji sesiji državn. zbora odsek za ustavne reči. Ta elaborat se predloži prihodnjič gališkemu deželnemu zboru. — Občno stanje države se je znamenito zboljšalo." — Tako razlagajo ministri stan reči cesarju. Ali imajo oni sami za resnično, kar pišejo, ne vemo; gotovo pa je, da mi v njih spomenici veliko resničnega ne nahajamo.— Nad to razložbo so planili vsi časniki, kakor lačni psi nad kost; obdelujejo jo, vsak sè svojega stališča. Ministerski in usta-vaški listi trdijo, da si je »Vaterl." vse le izmislil. Ali prav to, da se vendar-le sè spomenico kaj strastno pečajo, kaže, da jo imajo za gotovo ali vsaj za verjetno. Naj pa bo ž njo, kakor koli, gotovo je, da se sedanji politiki naših ministrov dobro prilega; in, če je res, da si je dal cesar kako tako razložbo narediti, kazalo bi to, da nima sedanji stan reči za tako utrjen, kakor bi mu ga minister-stvo rado dokazalo.
Y ostalem je zdaj težišče avstrijsko-ogerskih zadev ^
Pesti, kjer zborujete delegaciji., kterih finančna odseka pretresata zdaj sosebno skupni proračun za vojaščino, in sicer na drobno, po predelkih.
Izdana je že tudi „rdeca knjiga*, t. j. zbirka pisem, ki jih je od poslednje sesije naprej raznim vnanjim vladam v raznih zadevah pisal minister za zunanjstvo, grof Andrassy, in ki so jih njemu pošiljali od zunaj avstr.-og*. poslanci.
Ogerski zbor se pripravlja na adresno debato. Načrtov adrese se je predložilo v spodnji zbornici od raznih strank četvero.
Zunanje države. V Koloniji (na Nemškem) so imeli storokalotica ni občen zbor. Povedali smo že enkrat, da jim že davno klenka. Te dni nam je potrdila to med drugimi liberalnimi časniki tudi „Neue fr. Presse* Starokatoličan-stva - kot takega - je konec, pravi, a duh njegov ne u-mrje nikdar več. No, to vemo tudi mi, da duh vpornosti zoper cerkev ne umrje do konca sveta; v ostalem smo sè spričevalom „ Presse *-inim zadovoljni.
Preganjanje katoličanstva na Pruskem sega že tako daleč, da katolišk duhoven, tudi če je spričevalo učiteljske sposobnosti dobil, kakor kdo drug, ne more učitelj postati. Enakaf pravica za vse!
Švedski kralj Kami XV. je 21. t. m. na poti iz Cah (na Nemšk ), kjer je zdravja iskal, v Malmoe-i, 46 let star umrl. Vladal je od 1. 1859. Njegov naslednik, ki je že pred kot namestili vladavec vladal, je brat njegov, Oskar //. Truplo rajncega kralja je došlo 24. t. m. v Štokholm, kjer bo še le t pozneje pogreb.
V' Srajci v (lèneti je vlada katol. škofu in duhovnom plačo ustavila; škofu Mermillodu celò škofovska opravila prepoveduje.
Domače novice.
(Gosp. Alojzi Trevisan, Goričan,) profesor fizike in kemije na realki v Zadru, je prosil za glavnoučiteljsko službo na tukajšnjem učiteljskem izobraževališči. Ko je po nekem prijatlu izvedel, da je od dotične šolske oblasti za to mesto predložen in da ga gotovo ministerstvo potrdi, prišel je v Gorico čakat imenovanja. 19. t. m. zvečer gre z omenjenim prijatlom v Stračice fabrike ogle-davat. Med tem nastane z nočjo strašna nevihta z bliskanjem, in, ko prideta iz tvornic, zajde T. v vodo in se utopi — ravno, ko se je vršilo v Beču njegovo imenovanje, kajti 3 dni potem ga je „W. Z.“ razglasila. Pač žalostna taka smrt v takih okoliščinah !
{Ministersha rešitev rekurza gorišk. mestu, starešinstva za-stran 2 volitev. III. vol. skupščine) je pretekli petek došla. Kar se tiče tega, da je namestništvo starešinstveni sklep, s kterim ste se bili volitvi ovrgli, ustavilo, pritrjuje ministerstvo namestništvu; kar se pa tiče veljavnosti ali neveljavnosti volitev, poživlja min. razpis starešinstvo, naj dokaže, kar trdi. Trdi se pa v rekurzu dvoje reči: da voljenje zarad terrorizma (strahovanja) od zmerno -liberalno (ali, kakor jej drugi dejo, — od klerikalne) strani ni bilo svobodno, in drugič, daje omenjena stranka glasove kupovala, češ, da so se našli listki z napisom: ,,Plača se 50 soldov. K“. Da sta tedaj ta 2 razloga resnična, morajo zdaj rekuneuti dokazati. — 23. t. m. je imelo starešinstvo zarad teh reči zaupljivo sejo, kajti redne seje ni moč napraviti.
(Z morilcem rajne. g. Ant. Stabile-na J. Černic-em) je imela biti konečna sodnijska obravnava 23. t. m., pa je odložena, ker se je med tem izvedelo, da je morilec tudi še nekega ropa obdolžen in treba to pred preiskati.
(Stekel pes) je v torek, 24/9, na Peči, v Mirnu itd. več oseb vjedel. Pripeljali so vse v bolnišnico milosrčnih bratov v Gorico. Psa je ubil nek Fr. Pavletič iz Gabrij. Ko so ga ogledali, našli so, da je bila še le prva doba steklosti. Ali je tudi kterega psa popadel, se ne ve.
Razne vesti.
— Kontrolni razgled vojaških reservistov za tiste kraje na Goriškem, kteri spadajo y naborno okolijo celovško in pod on-
dašnje poveljništvo, bode 8. okt. v Bovcu, 10. v Kobaridu, 12. v Tominu, 13. na Grahovem, 14. v Cerknem, 16. v Kanalu, 18. v Gorici za mesto, 19. in 29. za okolico, 22. v Ajdovščini. Oglednik bo naš rojak in domoljub, nadporočnik g. Andr. Komel. Kdor se ne predstavi o pravem času na dotičnem svojem kraju, moral bo iti 11. novembra v Celovec. Namen tiste določbe v vojaških postavah, ktera to kontrolo zaukazuje, je ta, da vojaška oblast vsak Čas in za vsako potrebo ve, kje in kakšni so njeni ljudje.
—	„Društvo slovenskih pisateljev* jo imelo 14. t. m. v Ljubljani občni zbor, v kterem se je izvolil za predsednika Dav. Trstenjak, za podpreds. dr. Razlag, za tajnika prof. Maks Pleter-šnik, za blagajnika dr. Vošnjak V odbor so se še volili Fr. Erjavec, I. Jurčič, J. Nolli, Stritar in dr. Zarnik.
— Delniško društvo n Narod na tiskarna:i se je v zboru 14. sept. v Ljubljani ustanovilo. Nazočih je bilo kakih 50 delničarjev.
—	„Slovenija, prva občna zavarovalna bankau v Ljubljani je začela svoje delovanje 20. sept. t. I. in sicer naj pred zavarovanje proti škodi po ognji, streli in razletu (eksploziji) po vseh slovenskih okrajiuah. Po deželi se sprejemajo dotični oglasi pri nastavljenih okrajnih zastopih, v Ljubljani pa v bankinih prosto-rijah na glavnem trgu št. 10. v 1. nadstropji. — V kratkem se bode začelo tudi zavarovanje proti mnogoteri drugi škodi. — Glavnica banke bode znašala 2 milijona gold. a. v.
— Učiteljskega zbora v Ljubljani se je udeležilo 300 u-čiteljev.
— Povodenj in toča ste pretekli teden na Goriškem veliko škodovale. Silno škodo je napravila povodenj v ipavski dolini, kjer ste Ipava in Branica bregove preskočile, in veliko polja pod-plule, tako da so ondot vsi poljski pridelki, posebno pa ajda, u-ničeui. Nenavadno hitro je voda zrasla, tafco da ni bilo ljudem mogoče nič rešiti. Pri ipavskem trgu je potok eno hišo in vse pohištvo odnesel, ljudje so komaj suni sebe rešili. Pri mlinu na Ipavi pri Solih je voda vzela več kot sto za delo že obtesanih debel. — Toča je pa razsajala v saboto, 22. t. m., skor po vseh Brdih, po vsi kanalski dolini in po kanalskih hribih; vendar škode velike ni napravila ne v Brdih, ne v kanalski dolini, ker je brez vetra padala. Padlo pa je je sosebno v Brdih toliko, da, ko bi bila, kakor navadno, z vetrom šla, bila bi čisto vse potolkla. Veliko žalost in revščino je pa napravila po kanalskih hribih, zlasti v Batah, na Banjšicah, v Kalu in v Levpi, kjer je vso ajdo, ki je letos prav lepo kazala, stolkla, tudi kapuz in drugo zelenjavo tako uničila, da ljudje, že tako siromašni, ne vejo, kaj početi in kako si pomagati. — Prejšnji četertek je pa toča bila po Benečiji in tudi tamkaj vse vzela.— Dne 26. t. m. spet hudo vreme v Gorici in gotovo (udi drugod.
— Velikansk vrtinec (tromba) je v saboto žž/9 ravno o tem času, ko je drugod toča bila, razsajal pri Romaus-u (v Lahih), kjer je v četrti ure pokončal 8 njiv zemlje in to s tako silo, da je 50 let stara drevesa izrul in odnesel.
— Pruskemu ponemčevanju v Alzaciji nočejo po godu rožice cveteti. Iz strasburškega vseučilišča, katero so pred nekoliko meseci med prelivanjem krvi nemški kiilturouosci odprli, so že začeli odhajati nedavno vmestjeni profesorji, ker jim slušateljev primanjkuje. Francozki dijaki vsakemu ponemčevanju nasprotni, iščejo rajše na francozkih vseučiliščih višega izobraženja.
— Dunajski „VaterlandM razglaša obširno peticijo, katero je podpisalo 220 žen samo iz glavnega mesta avstrijske Šlezije i pri miuisterstvii za uk vložilo, v kateri branijo naravne pravice do svojih otrok i protestujejo proti brezverski šoli. — Res, hvale i posnemanja vreden zgled tudi slovenskim materam.
— Nòve maše na Goriškem so se vršile, kakor je bil „Glas“ povedal. Zadnja je bila č. g. Hil. Zorn-a 22. t. m. v Pervačini, pri kateri je lep govor imel č.g. 31. Vales, znan narodnjak. Naj si-jajnišaje bila pa Č. g. Kurinčič-a 8. t. m. v Kobaridu, kakor se je Kobaridci, ki so že mnogo novih maš doživeli, ne spominjajo. K temu je največ pripomogla nazočnost visokoč. g. dr. Jan. Nep. Hrast-a, častn. korarja stolne cerkve in vodja centi*, semenišča; izvrsten njegov govor pri tej novi maši, v gladki, čisti slovenščini, ne bo zginil tako hitro Kobaridcom iz spomina.
Gospodarske stvari.
Letina v raznih dèielah.
Iz časnikov smo posneli sledeče o letošnjih pridelkih.
Deževje minulega mesca je bilo na Francoskem in na Angleškem nekaj ostrašilo, in cena žita je bila hitro poskočila, kar
je nekakošen nasledek imelo tudi za laške trgovce, ki so po navadi za take reci precej občutljivi, temveč, ker tudi v nekterih krajih po Laškem ni bil pridelek prav po volji. Iz tega je prišlo, da so posestniki više cene postavljali.
Ali se bo pa viša cena tudi obderžala?
Po zadnjih sporočilih je na Francoskem nehalo deževati, in lepo vreme je pripustilo, da se je žetev redno opravila.
Časnik WXIX. stoletje" se hvali s pridelkom tako-le:
«Stari kmetovalci nam trdijo, da se ne spominjajo tako bogate letine, kakor je letošnja in tudi ne tako lepega zrnja. Raj-tajo celo nekteri, da je letos francoska dežela pridelala okoli 24 milijonov hektalitrov (blizo24 mil. mernikov) same pšenice čez svojo potrebo, brez rži, ječmena i. dr.a
In časnik „ Semaine financière" pravi, da letošnji pridelek je bil popolnoma dober, razun par provincij, kjer je slabo vreme nekaj škodilo, in da se bo lahko za kakih 250 do 300 milijon, frk. žita drugam prodalo."
Gotovo torej, da letošnja letina na Francoskem je popolnoma dobra v 42 provincijah, v 37 dobra, samo v 3 srednja.
Angležka dežela bo imela nekaj pomajnkanja ; ali, ker je ta kupčevalka zmirej previdna, poslala je že neštevilnik bark v Ameriko in posebno v Kalifornijo po žito, tako, da ne bo cena nič poskočila; zarad pomajukanja si Anglež glave veliko ne lomi.
Iz nemških dežel ni veliko dobrega sporočiti. Nar boljša letina je bila v Alsaciji in Lotaringiji na fraucoski meji ; proti Severju je bila dobra na Hanoveranskein in v Šlesvigu ; na ruski meji ni bilo skorej nič rži, temveč pa pšenice in krompirja.
V našem cesarstvu je bila letina malo več kot srednja; Vogrsko je bolje od drugih , nemške dežele (v Avstriji) srednje; sploh so notranje dežele previdene.
Belgija bo sosedu Angležu lahko kaj pomagala.
Basovsko in Amerika, dobra dva strica, bota lahko skrbela za ubožnejše dežele naše Evrope.
Laška dežela (Italija) zamore prodati samo pšenico, če je prav dobra; za srednjo ali slabejšo nihče ne mara. Ali od drugih pridelkov zamoremo reči, da so bili prav obilni. Turšiče je toliko in take, da več in lepše je ne more biti; cena je hitro padla; fižola niso že veliko let toliko pridelali. Gotovo bosta ta dva pridelka nadomestila pšenico. Rajž se je nekaj podražil, ker mu je slabo vreme škodilo.
Ako torej pregledamo vse pridelke na čez, moramo upati, da ne bo draginje ; sama pšenica se bo v ceni držala. Na vsak način ne mislimo krivo soditi, ako trdimo, da letošnja letina je bila za živež sploh dobra. Kupčija in spekulacija pa bo te odločili prihodnost.
Listek.
Pogled v slovensko Benečijo.
Preteklo leto je izšla v Padovi italijansko spisana knjižica pod naslovom: *0 domovini Jakopa Stellini-a in o njegovem mo-ralnem sistemu. Spomenica, spisal Anton [dr. Podrekah Kakor razlaga izdavatelj svojim bravcem, bilo je povod temu spisu pričkanje med učenjaki, kje da je prav J. Stelin rojen bil, ker so nekteri trdili, da je bil iz Čividada '^) (Forum Julii), drugi sopet iz Padove. Anton dr. Podreka se je te pravde poprijel in v tem spisu dokazal, da je J. Stelin bil rojen med beneškimi Slovenci v Trbelju. V tej knjižici ne nahajamo dolzega životopisa, saj ni bila v ta namen pisana, — in za nas bi dolg životopis ne bil posebne važnosti, ker J. Stelin med Slovenci ni posebno poznan. Posebne zanimivosti za nas pa je knjižica zategadel, ker iz nje posnamemo, kake slavne može so imeli beneški Slovenci, čeravno je njih izobraževanje tako zanemarjeno bilo.
Že pisatelj omenjene knjižice je bil slaven mož. Podreka se je rodil v v Št. Petru Slovenov (S. Pietro degli Schiavoni), poglavitnem kraju beneških Slovencev, leta 1804, umrl je 1. 1870 v Skrutovem (Scrutta), vasici Podaltanske fare. Zadobil si je posvetne in duhovne znanosti na vseučilišču Padovanskem, kjer je bil tudi za doktorja proslavjen. Od tod se je podal v Splet (Spalato), kjer je na gimnaziji učil matematiko, fiziko in naravopisje.
*) Pisatelj tega sostavka piše „Čedad“; mislimo pa, da je bolje „Čividad“ namesti „Čedad“. Poslednja oblika je le pokvarjeno izgovarjanje prve, ktera se iz ur: mnogih s tem mestom občujočih Slovencev še čista sliši. Oblika Čividad se tudi vjema z izvirnim imenom „Civitat“ (od Civitas Au-striae). Ur,
Ali v tej službi je malo časa ostal, ker je zrni raj bolj in bolj v sebi čutil poklic do pridgarstva. Obdarjen z naravno bistroumnostjo dosegel je s pridnostjo veliko popolnost v govorništvu ter jo z lepim in prepričavnim govorjenjem po Dalmaciji in Italiji ljudi k Bogu vabil. Marsikakemu bo znano, da je enkrat tudi v Gorici o postnem času izvrstno pridigal in si veliko pohvalo zadobil.
V poročilu akademije Videmske za 1. 1867-68 nam pripoveduje Klodič (Clodig), tudi beuešk Slovenec, da je Podreka 1. 1868 kot dopisovalui ud akademije imel govor, v kterem je dokazoval, kako dobro bi bilo, da bi se v njegovi domačiji (Št. Peterskem okraju) razvitek italijansko kulture pospeševal. In da bi se v to pripomoglo, predložil je akademikom berilo, kteroje bil on spisal v italijanskem in slovenskem jeziku. Podreka je tedaj želel, da bi njegovi rojaki do omike prišli, a so ve, da ideal mu je bila le i-talijauska izobraženost.
O ravno tej priložnosti je govoril tudi o Jakopu Steliu-u in dokazal, da ni iz Padove, iz Benedek ali iz Čividada, kakor so Lahi trdili, ampak da je rojen v Št. Peterskem okraju, tedaj Slovenec. Njegov govor so akademiki s pohvalo sprejeli, berilo pa pod klop vrgli.
Iz govora o Stelin-u povzamemo, da je Podreka dobre misli imel o svojem slovenskem narodu in o Slovanih sploh in da, ko ne bi bila imela italijanska kultura toliko upljiva nanj, bil bi on izvrstna moč slovenstvu. Prepričuje nas tega, kakor smo rekli, njegov govor o Stelinu.
Pripovedava nam v njem najprvo, da so tri mesta trdila, da je v njih rojen J. Stelin. Čividad (Staro Mesto), kjer je najprvo izrejo zadobil; Benedke, kjer je bil učenik v kolegiju plemenitih otrok; in Padova, kjer je bil profesor na vseučilišču, lu vendar ni nobeden prave zadel, ker rojen je bil on v vasi Trbélj, fari sv. Lenarta, v Št. Peterskem okraju; — on je bil Slovan po rodu. „0h! — tedaj barbaru, pravi Podreka akademikom laškim — „tedaj Scit!?! — Pa naj bo, saj Sciti in Slovani so imeli slavne dnove in dejanja in od njih rodù so prišli možje slavni v vojaštvu, v politiki, v vednostih i.t d. — Ta je rod Jafetov, ki se je klical zarad Slave slavno ljudstvo."
«Slovanskega rodu je Illirik, sin Polifonia in Galateje, on je naj starši kralj, ki je dal ime deželi in ljudstvu (Ilirija), kakor je dal Italus ime Italiji. In nasledniki Ilirika —- Ilirci — so najprvi imeli izučene mornarje; in ladij iz Liburnije je bilo mnogo v bitki pri Akciju ( Actium). Slovanskega rodu sta bila Dioklecijan rojen v dalmatinski Diokleji — in Konstantin veliki, ki je bil iz Nise.-Slovani so bili Decij, Avrelijan, Flavij, Justinijau i. t. d. Slovani so bili papeži: Sv. Kaj (Cajus) iz rodovine Dioklecijanove; Sikst V., katerega pradedi so se preselili iz Dalmacije v Montalbano na Laškem, kjer so slovensko ime Hrušica v laško Peretti premeuili. *) Janez IV. je bil iz Zadra.
Sv. Klement iz Macedonie; ss. Ciril in Metod, apostola Slovanov, ustanovnika glagolitskega obreda in cirilskega alfabeta; — slavnoznani s. Jeronim.
Slovani so bili: Marko Polo, rojen v Benedkah iz dalmatinske (slovanske) rodovine, — Kopernikus (Copernikus), kterega je imenovalo ljudstvo v svojem jeziku copernik zastran njegove učenosti v fiziki, kemiji in astronomiji. Slovani so bili tisti hrabri vojščaki, kteri so pod vodstvom Sobiesky - ga rešili Beč Turkov. Slovanskega redu je bilo še mnogo, mnogo družili slavnih kraljev, svetnikov, učenjakov itd.
(Datje prih.)
*) Hiibner pravi v svoji knjigi „Sixtus V.“: Njegova družina je bila, kakor mnogo druzih, bežeča pred Turkom prišla sred preteklega stoletja iz Dalmacije v Italijo. Nekteri so prišli v Rim in so sezidali ubogi oddelek mesta, ki še še zdaj imenuje Schiavonia. (Tukaj je tudi cerkev sv. Jeronima — S. Gerolamo degli Schiavoni.) Drugi so se naselili na bregovih^ jadranskega morja ; sprejeli so jezik in navade nove domovine in postali s časoma Italijani. Izmed teh je bil tudi oče Siksta V. Pis.
Borsni kurzi na Dunaji 15 avgusta.
Ì
Državne oblig. v srebru „	» papirju	.
Posojilo leta 1860 Napoleon d’ or
Cekini......................
Adžjo srebra
gl 70 s. 40 „	65	„	45
„ 126 „ 50 »	8	«	75
„ h „ 24 „ 108 „ 40
Listnica uredništva. Gg. P- v Št M,
Prihodnjič; za danes ni bilo prostora.
St. v Št: F in V. v Čez - S.
Odgovorna izdavatelja in urednika: ANT. VAL. TOMAN in MATIJA KRAVANJA
Tiskar: SEITZ v Gorici
samo to, postali so jetnik v svoji lastni hiši ! Ne bom vam razkladal, po kakó pravični poti je katoliška cerkev prišla do vsega tega, kar se papeževo posestvo imenuje. Enajst sto let so papeži več ali manj mirno to posestvo uživali. Sovražniki sv. cerkve so dostikrat poskušali, vzeti nar starejšemu vladarju na svetu njegovo pravično posestvo. Posebno se to godi že več let ravno nad Pijem IX. Nar popred so poskušali svoj namen z lepa doseči, torej so sv. Očetu prilizljivo govorili, naj jim prostovoljno dežele (premoženje) sv. cerkve prepustijo. Toda sv. OČe so jim odgovorili: Ne moremo—ne moremo, ni naše! Kar smo od prednikov podedovali, moramo varovati, ker je dedina vseh katoliških kristjanov.—Cesar tedaj z lepim niso mogli dobiti, vzeli so mu sè silo. Kedar oropanje sv. Očeta premišljujem, pride mi na misel to, kar berem v sv. pismu stare zaveze (v III. buk. kraljev): Kralj Ahab je bil bogat in imel veliko posestvo. Tik njegovega stanovanja je imel pošten Izraelec, Nabot po imenu, vinograd. Ahab reče Nabotu: „Daj mi tvoj vinograd, da si ga za vert napravim, odškodovati te hočem na drug način.* Nabot odgovori rekoč : „Tako mi Bog pomagaj, nikdar ne bo res, da hi ti jaz dedino mojih očetov prepustil.4* Na to gre Ahab ves jezen v svojo hišo, uleže se na posteljo, ne p;je, ne je in misli le na maščevanje. Njegova žena Jezabela ga obišče in, ko izve vzrok njegove žalosti, mu reče: ^Mogočen kralj si ti, vstani, jej in pij ter bodi vesel, vinograd Nabotov ti bom pa jez priskerbela— Kar, je rekla, je tudi storila. Podkupila je krive priče, ki so Nabota tožile, da so ga slišale preklinjati Boga in kralja. Po postavi so morali pobiti takega hudobneža s kamenjem. To se je zgodilo nedolžnemu Nabotu. Ko je Ahab slišal, da je Nabot mertev, gre vzet v posest vinograd. Toda na poti ga sreča prerok Elija in mu reče: „Ali ti ni dosti, da si ga umoril? hočeš tudi še njegov vinograd imeti? Poslušaj! To govori Gospod: Ravno na tistem mestu, kjer so psi Nabotovo kri lizali,'bodo tudi tvojo. Kar pa Jezabelo zadene, je to : V dolini Jezrahel bodo psi njeno meso tergali in požirali.*4 Vse to Elijevo prerokovanje se je dopolnilo malo ča3a po tem.— Prestavite si zdaj imena. Namesto Nabota denite Pija IX., namesto Jezabele stavite ruvar-stvo in njegove pomagače in nameslo vinograda denite papeževo posestvo. Vse to se zdaj v Rimu godi, kar se je godilo pred 3000 leti na jutrovem. Dela so enaka,. tudi nasledki ne bodo drugačni.
Pa ne le oropani so naš vesoljni oče svojega posestva, ampak so tudi jetnik v svoji lastni hisl 0 kaj si morajo misliti krivoverci in razkolniki, ko slišijo, da katoličanje svojega lastnega očeta preganjajo in v ječi držijo?! Pij IX. jetnik! Kaj če to reci? Resnica je v verigah, pravica potrta, vest zadušena, zemlja brez solnca in Bog sam ranjen v punčico svojega očesa! Pij IX. so ujetničeni po svojih lastnih sinovih! 0 pač lahko ponavljajo besede preroka Izaija:	„Vzredil in po-
vzdignil sem sinove, toda oni me preganjajo in zaničujejo.* Lahko govorijo s prerokom Jeremijem: „Glejte, v vaših rokah sem, storite z mano, kar vam je všeč in kar vam je drago. Vedite pa, če me umorite, da pride moja kri nad vas, nad vaše otroke in vaše stanovanje.*
III. Slišali ste, preljubi! kaj je papež in kaj se zdaj ž njim godi. Ostane nam vprašanje: Kaj je nam storiti? V takih dušnih stiskah kaj nam je začeti? Ali se hočemo prepustiti žalosti in obupu? Tega nikakor ne! Ma.več prepričani bodimo, da, kakor las ne pade z naše glave, da ne hi vedel in dopustil naš oče, ki je v nebesih, tako tudi, kar se vere, sv. cerkve in njenega narvišega glavarja tiče, se ne bo več zgodilo, kakor toliko, kolikor Vsegavedni pripusti. Vemo, da dnevi silnih poskušenj bodo prikrajšani zavoljo pravičnih. Kaj nam je tedaj storiti? Hočemo li roke križem deržati in leno gledati, dokler Bog drugače obrne? Tako postopanje v naj imenit ni ših rečeh bi bilo nam v sramoto. Nikdar ni bila serčnost bolj potrebna, ko dandanašnji. Zakaj ravno zdaj so nastopili časi, ktere je napovedoval sv. ap. Pavel, v katerih so v nevarnosti naše najirnenitniše reči, duša, vera in sploh krščansko življenje; to so časi, v kterih je neutrudljiva serčnost potrebna. Kaj nam je tedaj storiti? 8 tremi besedami vam bom povedal, kaj je naša dolžnost: Čuti, datali in moliti. Te tri
besede zapopadajo vso našo dolžnost.
a)	Perva beseda: Mi moramo čuti, paziti, na straži biti. To povelje nam je dal Jezus K. sam Zapustivši svel in po-vernivši se k Očetu reče svojim učencem: »Cujte in molite, da v skušnjavo ne padete.* To zapoved moramo zvesto spol-novati, če hočemo zadobiti zmage, kierojenaš nebeški učenik pričel. Ge hoče katoliški kristjan dandanašnji ohraniti dva nar-imenitniša zaklada, namreč vero in krščansko življenje, imeti mora bistre oči in tanka ušesa ; zakaj noč in dan se plazi okoli njega pohujšanje, kakor divji lev in ga išče požreti, to je, v svoje mreže dobiti. S tem levom razumem brez števila krivih zaumenov (zapopadkov), gerde besede, kletvine, zapeljive knjige, pohujšljive Časnike, nesramne pogovore i t.d. Kdo ne vidi, da v takih okoliščinah je nar veČe čuječnosti treba? Cujte tedaj, vi očetje in matere, nad vašimi sinovi in hčerami; vi gospodarji in gospodinje, nad vašimi posli; predniki nad podložnimi in vsak sam nad sabo ; zakaj le z združeno močjo bomo premagali združene sovražnike.
b)	Druga beseda je: delali. Koliko bolj se Časi koncu bližajo, toliko bolj mora kristjan delaven biti. Je pa še druga delavnost, ki je dandanašnji za vsacega kristjana potrebna dolžnost. To nam je Jezus sain pokazal v djanji in zadeva telo in dušo in je zapopadena v dušnih in telesnih dobrih delih, namreč: Lačne nasititi, žejne napojiti, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike rešiti, z eno besedo, svojemu bližnjemu pravo krščansko ljubezen skazovati. Ce smo pa že vsakemu človeku to delavno ljubezen izkazovati dolžni, koliko bolj še le našemu vesoljnemu očetu! Kako žalostno bi bilo, če bi nehvaležen sin svoje štanše v pomanjkanji zapustil? O koliko bolj žalostno bi bilo, če bi katoličani svojega ljubega starega očeta Pija IX. zapustili, da bi pomanjkanja terpeli. Bodite mu tedaj dobri, delile mu obilno milošnjo vsak po svoji moči, tako bo vaša ljubezen do njih delavna. Pomagate jim tudi, Če hudobne svarite, nevedne podučujete, dvomljivim svetvate in tako število sovražnikov sv. Očeta zmanjšujete. Potegujte se pa tudi pri vsaki priložnosti za njihovo čast in za pravice njihove.
c)	Treba je tudi moliti. Mislite si vojaka, kije postavljen pred vhod kake trdnjave in mu je zapovedano, skerbrio paziti, da sovražnik ne ulomi. Bi li bilo že zadosti, ako bi vojak pred trdnjavo gori in doli korakal, marljivo Čul, pa brez puške bil in nikakega orožja v rokah ne imel, da bi sovražnika hrabro odgnati mogel? Treba je, da je kristjan dandanes tudi oborožen. vOrožje katoličana je — molitev. Brez molitve bo zmagan. Ce že po navadi v mirnih časih kristjan, ki ne moli, ali le malo in slabo moli, ali pa po redkem sv. saldamente prejema, postane rop hudega duha, kaj se bo š^ le dandanašnji ž njim godilo? Kako bo v takih stiskah zmagaval? Zdaj potrebujemo bolj, ko nikdar prej, mečne roke, da nam k zmagi pomaga. Močna roka je božja roka. Ta nam bo pomagala, če bomo goreče molili, veliko molili, zaupljivo molili in pogostem in pobožno sv. sakramente prejemali. Saj so nam vzgled pervi kristjani. *Peter je bil v ječi,toda verni so molili — in Bog pošlje svojega angelja, kteri se Petru v spanji prikaže in mu reče: „llitro vstani, Peter, in pojdi za mano. In glejte, zdajci odpadejo Petru verige Dalje reče angelj: 0-bleci in pripaši se.* Kdo je sprosll reŠivnega angelja Petru? Molitev kristjanov. Molimo tedaj ludi mi, molimo pobožno, molimo zaupljivo, molimo stanovitno. Nikar pa ne mislite, da je z današnjo slovesnostjo že vse opravljeno, temveč naj bo, kar danes vidimo in delamo, resnoben pričetek. Da bo pa naša prošnja, naša molitev pri Bogu uslišana, pošilajmo jo mu po njegovi Materi. Da, Marija ! nikdar še ni bilo slišati, da bi bila ti zapustila klerega, ki se je s ponižno molitvijo tebi približal, i. t. d.
ITos’mo tedaj za našega vesoljnega očeta, Pija IX...... za
našega cesarja, Franca Jožefa,... za našega nadškofa Andreja...,
za vso duhovsko in svetno (deželsko) gosposko.............Tudi za
verno ljudstvo .... Sprosi nam Marija edinost, ljubi mir, da bi mogli vsi skupaj tu na zemlji Boga častiti, zvesto mu služiti, po smerti pa obličje v obličje gledati ga in uživati.... Amen.
Odgovorna izdavatelja in urednika: ANT. VAL. TOMAN in MATIJA KRAVANJA
Tiskar: SEITZ v Gorici.
Posnetek govora* ki ga je imel
o Pij-evem shodu na sv. Gori pri Gorici
dne 2. sept. 1872
preč. O. Evstalli (Ozimeli),
bivši provincijal, kustos in gvardijan, nam. ravnatelj modrosl. učilišča
in prof. mat. in fizike,
v samostanu reda sv. Frančiška
na Kostanjevici v Gorici.
Peter je bil zapert v ječi; cerkev pa je za-nj neprenehoma k Bogu molila. (Dj. ap. 12, 5 )
Preljubi bratje in sestre v Jezusu Kristusu! Kaj je vzrok, da ste danes, na delavni dan, tako obilno skupaj prišli ? Videli smo ravno kar prvzv. našega nadškofa darovati Vsega-mogočnemu nekrvavo daritev.... Vidim, da so nekteri zapustili štacune; rokodelci svoje stole, kmetje polje svoje in drugi svoja opravila ter semkaj prihiteli na hrib v dolgih vrstah med glasnim petjem in gorečo molitvijo pred sedež milosti naše ljube matere Marije. Kaj tacega se ob tem času še nikdar zgodilo ni. Ktera imenitna reč vas je romat nagnila ? Kakšna huda stiska tare vaše serce? Kakšna nesreča vam grozi, da ste prišli, kakor dobri otroci k svoji materi pohlevno prosit, naj bi jo ona odverniti pomagala? Ob! kaj bom dolgo popraševal po vzroku vaše današnje pobožnosti ? saj se ne povzdiguje samo vaš mili glas, marveč glas vsega katoliškega sveta proti nebesom, in prosi pomoči častitljivemu starčeku, bivajočemu v Rimu, nad kterim je brezbožna derhal naj geršo hudobijo izpolnila. Nad to hudobijo se zavzema ves katoliški svet; le vsklik nejevolje se razlega po vseh krajih sveta, kjer pravi katoličani prebivajo in oropanega starčeka za svojega očeta častijo. Ali je mogoče, da bi le vi, katoličani goriške nadškofije, pri vsem tem neobčutljivi ostali?! Vi, kteri v zvestobi in ljubezni do vesoljnega očeta, Pija IX., gotovo nočete za nobenim narodom zaostajati. Kar je meni znano, ste vi pervi na Primorskem, ki ste se namenili z združeno molitvijo in slovesno procesijo iskati pomoči tam, kjer se ob pravem času gotovo dobiti zamore. O pač lepo je to vaše obnašanje in hvale vreden vaš posluh do vabila katoliške družbe, ki je kine prijazne Gorice in ktero pod vodstvom blagih in pobožnih mož duhovskega in svetnega stanu tako lepo napreduje ! Res, lepšega in koristnišega vam gor. katol. družba nakloniti ni mogla. Reč, katero vi danes zastopate, je čez vse imenitna, je vaše pravo serčno opravilo. Danes ste združeni, kakor pervi kristjani ob času, ko je bil sv. Peter, zapert v ječi ; cerkev itd. če tedaj mi danes združeni to slovesnost opravljamo ter pomoči in zmage našemu vesoljnemu očetu pri ljubem Jezusu in Materi njegovi Mariji iščemo, posnemamo le perve goreče kristjane, s tem pa tudi branimo naše naj veče dušne dobrote in zaklade. Da boste to boljše razumeli, razložil vam bom, kar bo mogoče na kratko, trojno vprašanje, in sicer: I.) Kaj je papež ali naš vesoljni oče? II.) Kaj se je z njim godilo in se se godil in III.) Kaj je nam storili? Preduo v imenu Jezusa in Marije nadaljujem — po-terpite.
I. Našo največe duševno bogastvo, neprecenljivi naš zaklad je sv. vera, skrbna mati, sv. katoliška cerkev. To bogastvo, ta zaklad mi varujemo, če se za našega vesoljnega očeta potegujemo. Kaj pa je papež? Papež je noj veci učenik, pervi delivec božjih dobrot; glava sv. cerkve in pervi Kristusov namestnik.
Papež je noj veci učenik. Ko bi mi čas pripustil, dokazal bi vam iz zgodovine sv. cerkve, da so vsi resnicoljubni, koli kor krat in kjerkoli je kak dvom ali prepir zarad vere nastal, vselej v Rimu določila iskali in od papeža razsodbe pričakovali, pa tudi njegovo določbo poslušali ter rekli: „Peter je govoril (določil) — reč je končana." Nikdar ni bila sv. cerkev po njem zapeljana v zmote. Sv. Duh nas je podučil ravno po zadnjem vesoljnem, pa žali Dog zdaj preterganem cerkvenem zboru, da je papež nezmotljiv, kadar kot učenik vesoljne cerkve govori o verskih in djanskih resnicah. Pač hvaležni moramo biti sv. Duhu za to zagotovljenje, pusebno v sedanjih časih, ker
živimo v okoliščinah, v katerih so vsi zaumeni zblojeni, da se skoraj ne ve, kaj je dobro ali slabo, kaj je prav ali ne, kaj resnica, kaj laž. Zakaj z lepim ogrinjalom se strasti in hudobije pokrivajo, se zmote priporočujejo. Kam bi se mogli v tacili dušnih stiskah oberniti, kje resnice iskati, ko bi papeža, najv išega učen ka, ne imeli? Sovražniki sv. cerkve vedó, da je papež sv. cerkvi to, kar je telesu oko. Vzemite človeku oči, padel bo gotovo v prepad. Vzeti papeža sv cerkvi, je ravno to, kakor vzeti ji oči; pred ali pozneje bi ji bil po silnih zmešnjavah gotov prepad.
Papež je pervi delivec božjih dobrot. „ In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zvezal na zemlji, bo 7.vezano tudi v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih " Tako je govoril Jezus K. sv. Petru in s tem mu izročil pravico oskerbovanja in delitve božjih dobrot. Ključe sv. Petra je podedval papež za papežem noter do Pija IX., in podedoval jih bo papež za papežem noter do konca sveta. Vsi papeži pa so od Kristusa zadobljeno oblast pridno rabili, in pogostoma odpirali hrame nebeških dobrot in zakladov in tako vernim katoličanom pomagali, da bi ložej zveličanje dosegli. Posebno radodarnega so se Pij IX. skazali, ker so v 26 letih težavnega vladanja sv. cerkve že 7 krat zaklade nebeških dobrot odperli, to je 7krat *sv. leto" razpisali. In da ne omenim vseh drugih dobrot, naj rečem samo to, da so pred dvema mesecema vsem udom katoliških družeb, ktere so za to prosile, popolnoma odpustke podelili na dan pristopa in ob praznikih sv. Jožefa, posebnega patrona sv. cerkve in kat. družbe. *) Te duševne dobrote so nam pa tako potrebne, kakor zrak, da dihati in živeti zamoremo. Tedaj tudi v tej zadevi je papež sv. cerkvi neobhodno potrebna oseba. Kdor njega nadleguje, je enak hudobnežu, kteri bi nam žilice podvezah po katerih se kri razteka in nam življenje hrani.
Papež je tudi glavar sv. cerkve. Cerkev je družba ljudi, ki verujejo in so krščeni. Vsaka družna pa, če hoče v redu in edinosti svoje namene doseči, mora imeti glavarja. Katoliška cerkev je med vsemi drugimi naj veča družba, kajti v tej družbi so vsi katoliški kristjani, ki so po vseh znanih delih sveta razkropljeni. Neobhodno potrebna je tej veliki družbi tudi glava, potreben ji je glavar ; zakaj brez njega si katoliške edinosti še misliti ne moremo. Vse, kar vero in zveličavne naredbe zadene, bi razpadlo; in, kakor je nemogoče, misliti si zdravo in živo telo brez glave, tako nemogoče je, misliti si sv. kat. cerkev brez papeža. Kdor tedaj njega preganja in končati želi, ta namerja morivni meč v sercé sv. cerkve zasaditi. Glejte,* preljubi! to so naš vesoljni oče: naj veči učenik, naj veči delivec božjih dobrot in glavar sv. cerkve so. Se ni zadosti.
Papež je tudi pervi Kristusov namestnik na zemlji. Ko so naši pervi stariši v raji grešili in pogreznili se v večno nesrečo, potegnili so tudi svoje otroke v ravno tisto nesrečo brez vsega upanja, da bi se sami od sebe kdaj rešiti mogli večnega pogubljenja. V tej silni nesreči pride jim pomagat sam božji . Sin. Ko je J. človeški rod po velikem terplenju sè smrtjo na križu večnega pogubljenja rešil, hotel je to svojo dobroto do nas v vednem spominu ohraniti; zatorej postavi sv. Petra in za njim vsakega papeža za svojega pervega namestnika in dà mu vse pravice, vso oblast, kakor jo je on od svojega nebeškega Očeta dobil, ter mu reče: „Kdor tebe posluša, mene posluša; kdor tebe zaničuje, mene zaničuje." Pervi Jezusov namestnik na zemlji je papež—namestnik samega Boga. Papež je tedaj naj ime-nitniša in naj časlilljiviša oseba pod solncem. Brez papeža ni cerkve, ni katoličanstva, ni luči, ni resnice, ni čednosti. Vzemite cerkvi papeža, in svet bo, kakor jo bil pred Kristusom, v zmoti, v temoli, v malikovanji in surovi divjačnosti. Glejte, preljubi! tako imenitni in važni so naš vesoljni oče.
II. Kaj se je pa dandanašnji zgodilo in kaj se še godi z našim ves. očetom, že čez 80 let starim Pijem IX.? Ah, srcé mi trepeče, solze mi v oči silijo, ko na odgovor mislim. Kako se godi našemu očetu? Oropani so vsega posestva. Pa ne
*) Posebno ljubezen in radodarnost do katoličanov goriške nadškofije so pokazali s tem, da so našega mil., prevzv. kn.-nadškofa pooblastili, da vam podelijo danas papežev blagoslov sklenjen s popolnim odpustkom.