Sistem javnega izobraževanja na Ceškoslovaškem (Iz češčine prevedel V. K.) Javno prosvetno delo na Češkoslovaškem ima namen pritegniti vse prebivals-tvo k izobraževanju: enako mestno, kakor podeželsko; kulturno uravnovesiti prebivalstvo v posameznih pokrajinah in najrazličnejših narodnostih s sistcmaitičnim delom; povsod enako širiti prosveto. Vsakdo mora imeti isto pravico do prosvete in kulture. Cilj te prosvetne akcije naj bo najvišji dosegljiv kulturni ideal, >prav tako kakor ideal državljanskega sožitja .državljanov v češkoslovaški republiki. Vodilne misli so izražene z naslednjimi gosli: Izobrazbo vsem. S prosveto k demokraciji. Z zdravo vzgojo k duševnemu življenju vseh državljanov. Za ljudstvo najboljšo knjigo. S predavanjem, knjigo, časopisom, gledališčem, filmom in radiom k srcu, razumu in volji vseh državljanov. Z moralno silo posameznikov k sili naroda in idržave. Za zdravje ljudstva! Zdrav posameznik — zdrava družina, zdTava družina — zdrava država. Z vzgojo ljudstva h gospodarski harmoniji. Z vzgojo ljudstva k dobri upravi občin. Z vzgojo ljudi k socialnemu občestvu. Z vzgojo k višji kulturni stopnji. Izobražena mati — zdrav in kreposten naraščaj. Brez izobrazbe ni demokracije, niti svobode. Naloge Ijudske vzgoje. Ljudska vzgoja temelji na najrazličnejših principih ter ima zaradi tega tudi najrazličnejša imena. Ta imena so naistala z ozirom na končni cilj, oziroma smoter, na podlagi duševne sile in ambicije rz katere izhaja in po svetovnem nazoru, v čigair mejah se gradi in brani — ljudska vzgoja. Humanitarna vz,goja izhaja iz one psihične resničnosti, da je človeku prirojen čut človečanstva (človekoljubja), da ima človek v duši iskro človečanske (vseljudske) 6impatije, da sočustvuje z usodo sočloveka, da je človeku s prirodo podarjeno darilo dobrote in čut ljubezni do bližnjega, kar je potrebno z najprikladnejšimi metodami razvijati. Humanitarna vzgoja hoče na temelju te duševrie sile vzgajati dovršenega človeka in zgraditi kar najlepše razmerje med ljudmi, brez razlike na njihovo stanovsko pripadnost, brez razlike na narodnost, religio in druge temu podobne zapreke. Ideal hurnanrtarine vzgoje je humanitarnost in človečainstvo polno lju^ beznivosti do človeka in stvarstva v obče. To smer ljudske vzgoje imenujemo humanitizem. Nacionalna vzgo.ja izhaja iz tega temelja. Človeku je z naravo dan čut rodbinske. krvne in duševne sorodnosti, ki se da z uspehom in načeloma prav dobro 'kreprti in utrditi. Narodna vzgoja hoče vzgojiti pametnega ter fizično in nravstveno krepostnega pripadnika g^otovega naroda. oziroma države. Človeka nc smemo šele vzgajati v plemenitega in nrav- stvenega človeka vobče, marveč mora biti plemenit in moralen potom notranjega živIjeniskega stanja narodne celote. To smer Ijudske vzgoje imenujemo nacionalizem. Državljanska vzgoja temelji na prepričanju, da je nujno potrebna občinska in državna organizacija za obrambo določenega ozemlja in zaradi skupnih interesov določene ljudske celote, oziroma določene človešike družbe. Samo narod, oziroma gotova človeška družba, še nista zadostna poroka za pravo državljanstvo. Zato ne zadbstpje samo vzgoja k pravilni narodni zavesti in vzgoja v ljubezni do predpostavljenih. Narodne pripaidnike je treba vzgajati v pravilnem razumevanju in jim predočiti državo in njene ipredstavnike v taiki luči, da jih bo mogila mladina: vzljubiti z vsem svojim srcem in da je vselej pripravljena žrtvovati ¦tudi lastne osebne koristi za dobrobit skupnosti. Ako je najboljša misel narodne vzgoje močan narod, je prva misel državljanske vzgoje mogočna, urejena, dtibro organizirana, dobro upravljana in nerazdružljiva država. V tej mora biti zagotovljeno uresničenje vseh družabnih idealov, ki se dado v danih razmerah v gotovi državi uresničiti. Žarišče državljanske vzgoje Je upravno močna občina in država, moralno pa močna državotvornost in Ijubezen do države. Državljanska vzgoja nima tako močne psihične korenine, kakcr narodna vzgoja. Ne more vselej navezati na prirojenosti, kakor je n. pr. krvno sorodstvo, kajti v eni državi so najčešče ljudje, ki so pri.padniki raznih naaodov in raznih veroizpovedanj. Zato je nujno potrefono z državljansiko vzgojo vcepiti najprej prepričanje, da ie določena država nujna in praktična potreba vsem državlja- nom. Z državljansko vzgojo mora biti izklesana skupna volja k uspešnemu sodelovanju pri zgradbi, vzdrževanju, razmahu in obrambi države. Pri državljanski vzgoji se ne sme računati s podzavestnim narodnim čutom, marvcč je potrebnO' sodelovati iz prepričanja, da jamči država za življenje svojih pripadnikov in da jim nudi mnogo pravic. Po poti razuma je treba združevati ljudi k sodelovanju in za uresničenje moralnih in gospodar»kih teženj, ki morajo biti skupne vsem državljanom. Osebni, narodni, religiozni ali gospodarski individualizem osamlja ljudi in skupine, dtžavljanstvo pa jih moTa usposabljati in zbliževati za iskupno koristno delo. Narod, kot priroiena družba ljudi, ne more prisiliti svojih pripadnikov k rairnemu delu, h kazni, k pravnemu redu, aiko tudi hoče, često ne more goseči niti. da otroci izpolnjujejo zapovedi. Za dovršenejše in sigurnejše sožitje je treba države. njenih zakonov in moči, ki skrbijo za izvajanje teh zakonov; država skrbi za upravo. ki vzdržuje med državljani ene države red in vzdržuje tudi z drugimi državami mednarodne določbe. Državljanska vzgoja mora brti objektivna, stvarna, ne isme imeti agitacijskih tendenc ali strankar&ko-političnega ozadja, i. t. d. Ona je vzgoja za življenje brez predsodkov, je vzgoja, ki uči spoznavati in razumeti ljudi in svet, je vzgoja k državljanski in verski strpljivosti. To je vzvišen moralni ideal, ki jc vredcn isodelovanja vseh onih, ki imajo srce in ljubijo narod. Religiozna ali verska vzir_foja izhaja iz verskega čuta in vzgaja Ijudi v prepričane pripadnike določene cerkve: katoliške, pravoslavne, evang<elske, muislimanske, i. t. d. Socialna vzgoja izhaja iz dejstev, da imajo posamezne družabne vrste, n. pr. poljedelci, tovarniški delavci, posebne kulturne potrebe in posebne duhovne interese, na katere se da z uspehom navezati izobraževalno akcijo. Prosvetno ddlo ne sme prezirati resnice družabnega življenja, kakor so gospodarske in politične težnje posameznih družabnih skupin. Ljudska vzgoja ima nalogo, ki se ne da izpolniti v splošno vzgojo, ki ni prilagodena družabnim interesom. Razen ideala narodne, verskc in državljanske solidarnosti. je cilj tudi vzpodbudai k solidarnosti posameznih družabnih skupin, stanov, razredov i. t. d. Narodna kultura se mora strinjati s iprvinami ljudske, vaške, delavske in druge ku'lture, da bo imela svojo popolnost. Znamka teh sestavljenk narodne •kulture je globo'ka izkušenost posameznih družabnih skupin. Iz tega so se tefcom zadnjeSa časa razvile poisamezne smeri ljudiske vzgoje: delavska poljedelska in obrtniška vzgoja. Prav tako ima ljudska vzgoja, ki sloni na socialnem temclju Iaž.jo nalogo, kakor jo ima držaVljanska vzgoja, ker izhaja iz resničnega stanja reči, iz gospodarskega stanja gotove družabne skupine, iz njenih teženj, ki so cesto navezane na njeno duhovno tradicijo, n. pr. na tako imenovano vaško kulturo in je prav zaradi tega tako privlačna in razumljiva za najširše plasti naroda. Država je preprosti ljudski misli prcveč sestavljena oblika samoobrambe, dočim je namen stanovskc vzgoje in socialne vzgoje ljudstvu jako razumljiva in dostopna zadeva. Vsaka ljudska vzgoja prinese posamezniku in celoti užitek, ako je njen namen kul- turno gibanje. Razvoj nravstv.e;nega premišljevanja in detovanja, ki je podpiran od religiozne vzgoje, more postati pot do sreče naroda, posebno, ako klije rast vzajemnega sodelovanja med ljudmi. Religiozna vzgoja pa bi mogla postati tudl narodova nesreča, posebno, ako bi vodila k verski nestrpljivosti in vzbujala verske iprepire med posameznimi v državi priznanimi verami. Narodnd duh y ljudski vzgoji mora biti nekaj samo po sebi razumljivega, ustrezajočega prirojenim silam človeške družbe. Noben narod se ne more brez lastne škode iztrgati od ljudstva, kot samostojen člen. Narod je olen v verigi človeštva, njegova življenjiska gotovost in življenjski nivo zavisi od' sodelovanja drugih narodov. Enostrainski nacionalizem, ka ni utešen niti od humanitete, niti po verski vzgo.ji. niti z razumom. bi napravil pri vz.goji velikih narodov nove katastrofe, od katerih največja je voj-na. Priroden razvoj ljudske vzgoje je naslednji: individualna vzgoja posameznika v šoli življenja (doba primitiv.ne vzgoje), verska vzgoja (doba cerkvenotvorne vzgoje), narodna vzgojai (narodotvorna doba), socialna in državljanska vzgoja (državotvorna doba), humanitarna vzgoja (federativna vzgoja, ko se preko mej veroizpovedi, narodov, razredov in držav tvorijo svetovne zveze). Blagostanje vseh je končni cilj ljudske vzgoje, katere ni mogoče doseči povsod v istem času in z istimi gesli, metodami in sredstvi. Blaigostanja vseh ne moremo doseči brez dela, da čestokrat tudi n.e brez boja, nekje individualnega, drugod socialnega. V nekarih dotoah in v nekaterih krajih zahteva ljudska vzgoja več narodnega duha in tozadev- nega razmišljanja v drugih dobah in drugih krajih ima močnejši pomen državljanska in humanitarna vzgoja. Državni in občinski prispevki za ljudsko vzgojo v Čehoslovaški republiki. Za ljudsko vzgojo so bile v proračunih ministrstva prosvete izdane sledeče vsote: L. 1919 Kč „ 1920  „ 1921  „ 1922  „ 1923  „ 1924  ., 1925  „ 1926  „ 1927  418.000 2,504.088 3,485.898 4.182.897 5,936.453 3,805.000 4,116.067 4.055.200 4,090.000 Za leta 1919.—1927. skupaj . . Kč 32,593.603 Sredstva, oblike in pripomočki ljudske vzgdje. Živa beseda postaja pri ljudski vzgoji prvo srcdstvo ter si ic priborila tudi prvo in najučinkovitejše mesto. Vendar skrbi ministrstvo prosvete, da && nadomestijo posamezna predavanja s predavalnimi skupinami in tečaji, kajti jasno je. da dobro predavanje sicer najde v srcih poslušalcev dober odziv, toda ne zapusti trajnejših uspehov v duševnem življenju. V večjih občinah prirejajo predavalne cikluse, od katerih je namenjeno vsako predavanje določenemu vprašanju. Ciklus predavani omogoča izčrpati določeno snov in poglabljati predvideno znanje. Nastanek in razvoj ljudskih tečajev, ki niso nič drugega ne;go čaisovno in vsebinsko razširjeni predavalni ciklusi, leži v tem, da se s taikimi tečaji dviga kultumo ravnov&sje naroda, poslušalci sto'Dnjujejo svoje zahtevke in ljudsko - izobraževalni delavci se skušajo v večjih občinah nastaniti, delovati v •ttvn pravou in dovršeno izpopolniti Ijudsko - izobraževalne ustanove. Ljudske tečaje je mogoče po razsežnosti predavalne tvarine razdeliti na nižje. srednje in višie ljudske tečaje. Višji ljudsiki tečaji so večerni in internatni. Prvi so navadno le mestni im se tu predava večinoma le zvečer. drugi so urejeni v zimskih mesecih in sioer za kmetijski naraščaj ter se tu predava ves dan. Razen predavanj učinkuje zelo uspeSno tudi čtivo. Tako se s čitanjem časopisov, priložnostnih in strokovnih publikacij, s črtanjem zabavnih in poučnih knjig pospešeno zvišuje obzorje najširših plasti naroda. Ljudske knjižnice postajajo polagoma težišče ljudske vzgoje. Nadaljnja ljudsko - izobraževalna sredstvai, katera se najčešče uporabliajo so: domači dopisni pouk, katerega oskrbuje in vodi Masarykov ljudsko izobraževalni zavod v Pragi, diletantsko gledališče, petje in godba, diapozitiv (skioptične slike) in film, radiotelefonija, upodabljajoča umetnost, muzej, občinski anali, razstave, ekskuTzi.je. telovadba in sport, Ijudske proslave in zabave. Predmeti ijudsko - izobraževabiSh preda- vanj so najpogosteje: a) narodna in obča zgodovina ter državoznanstvo; b) potopisi; c) narodna in svetovna literatura; d) poznavanje države in zakonov; e) filozofija; f) sociologija; g) prirodna znanja; h) narodno gospodarstvo; i) spoznavanje človeškega telesa in socialna1 higiena; j) tehnika in razna vprašanja iz kmetijstva; k) telesna vzgoja, i. t. d. (Dalje prihodnjič.)