1Z ZGODOVDfE NOB
SPOMINI NA DELO IN USTANOVITEV
OF V MOSTAH
(Nadaljevanje   iz   prejšnje   šte-vilke)
Partizanski oddelki so se ve-čali, večale so se tudi njihove potrebe. V raojonskem odboru smo se odločili, da skušamo od premožnejših Moščanov dobiti večje denarne prispevke. Razde-lili smo si jih po ožjih poznan-stvih. Naši pristaši so se po svo-jih možnostih vabilu rade volje odzvali. Težje pa je bilo z ne-opiedeljenimi ali celo z naspiot-niki.
Tesa^ki mojster Pavle Pavčič in jaz sva prevzela dolžnost, da poskusiva pri tovainarju Hro-vatu, ki sva ga dobro poznala iz Sokoia; seveda pa sva tudi ve-dela, da je nasprotnik OF. Obiskala sva ga v njegovi pisarni v poslopju kreditne banke ter tnu piedočila namen najinega obiska. Razburil se je: ,,Kaj, jaz da bi podpiral take, ki so mini-rali železniški most v Preserju, sedaj pa nosijo posledice Preser-dani ,,Nikdar!" Videla sva.dabi bilo vsako nadaljnje nagovarjanje biezuspešno in sva odšla.
Več sreče je imel trgovec Ivan Kieačič z Zaloške ceste, ki je kot njegov ožji znanec prevzel tovarnaija Mergenthalerja. Pred-lagal mu je, da bi prispeval za partizane 100.000 lir. Meigen-thaler mu je rekel, da bi bil slab gospodar, če bi imel denar v bla-gajni in da torej gotovine nima, pripravljen pa je dati nekaj v usnju in podplatih, na kar je Kieačič rad pristal. Dal mu je tega materiala v večji vrednosti, kot jebil zahtevani znesek.
Sicer pa smo imeli takrat v Mostah malo ,,težjih" ljudi. Mali človek, najsi bo delavec ali uslužbenec, pa je še redni meseč-ni prispevek težko utrpel.
Do spomladi leta 1942jebilo delo odborov še kolikor toliko varno. Ljudje so v splošnem ra-zumeli boj OF proti okupatorju in nas podpirali. Položaj pa se je precej spremenil, ko je ^omladi leta 1942 pričela delovati bela garda. Staiejši se še dobro spo-minjamo tistega casa, ko so priž-nice  zlorabljali v politične na-
mene.koje sprižnicgrmelo pro-ti komunistom in brezverski OF. Marsikdo je podlegel tej propa-gandi, posebno ženske. Nekatere članice katoliške akcife so se iz-kazale z ovajanjem naših akti-vistov okupatorju. Stevilo areta-cij se je večalo. Zasliševanje are-tiranih je bilo skoro vedno zdru-ženo z mučenjem. Nekateri so v strašnih mukah klonili inizdali svoje sodelavce. Aktivisti in akti-vistke so romali v zapore in iz (eh v razna taborišča. Tako so bili iz nekaterih ulic aretirani vsi člani uličnih odborov. Mnogo aktivistov pa se je umaknilo v partizane. Seveda ni bilo lahko izpopolniti nastalih vrzeli v od-borih. Stalna in važna točka dnevnega reda sej odborov v te-tih 1942 in 1943 je bila prav iz-popolnitev odborov. Družine so ostale brez hraniteljev in brez sredstev. Treba je bilo podpirati tako zapornike kot domaostale. Večkrat 9e je zgodilo, da v ra-jonu nabiani pnspevki niso za-dostovali za podpore, četudi so bile te še tako siaomne. Morali smo zato nekajkrat zaprositi za pomoč okrožje.
Do konca leta 1943 so vvseh odborih moške skoro povsem nadomestile ženske. Moram reči, da so se odlično izkazale. Doka-zale so, da so odločne in iznajd-ljive kot moSci.
PO KAPITULACUI ITALIJE
Za pristaše OF je prišla naj-težja doba po kapitulaciji Italije, oziroma po porazu italijanskega fašizma, ko je bela garda menjala svojega gospodarja. Kako klavr-no je bilo videti zbiranje posa-meznih belogaidistov pred šent-jakobsko šolo na Levstikovem trgu, ki so jim jo nacisti določili za zbiranje. Kmalu srao videli, da so jih vzeli nacisti pod svoje okrilje. Ni dolgo trajalo in že so jim prisegli. Na Urhu so jim dali proste roke, da so sami odločali o življenju in smrti svojih žrtev.
Tu bi bilo treba skoro pohva-liti fašiste. Beli gardi le niso do-volili, da sama izreka smrtne ob-sodbe, temveč so morali ,,težje primere" javljati sodišču, ki je
vsak primer preiskalo in izrekalo sodbo. Sedaj je prišel do polne veljave Urh. Nacisti so si lahko od veselja meli roke, saj so dobili izvrstne pomagače pri uniče-vanju slovenskega naroda.
Nekaj mesecev po kapitulaciji so se pričeli wačati interniranci iz italijanskih taborišč. Že na kolodvoru ali na poti proti domu v vasi vzhodno od Ljubi ljane so jih mnogo ptestregli belogardisti in gonili k Urhu, kjer so naptavili z njim kratek proces.
V  času proti koncu leta 1943 in v začetku leta 1944 je vladal okoli Urha  in v Ljubljani naj-hujši teror. V tem času so areti-rali na domu člana rajonskega in kvartnega odbora Vilija Supana iz Ribniške ulice št.5, koman-dirja čete Narodne zaščite Adol-fa   Burgerja   iz  Okiškega   ulice. št. 26   ter   staiega   naprednjaka Aleksandra iz Zaloške ceste. V« tri so ubili na Uthu. Ob aretaciji so takoj vedeli, kakšna usodajih čaka. Ko je Adolf Burger videl, da je na Litijski cesti avto zavil proti Urhu, je zavpil: ,,Jaz sem Adolf Burger iz Okiškega ulice, če me kdo sliši, naj pove moji ženi, da me peljejo na Uiha!" In res ga je slišala rieka ženska, ki je to sporočila ženi. Ko so svojci po osvoboditvi iskali po gozdo-vih okoli Urha telesne ostanke svojih dragih, je tiidi Burgerjeva žena našla truplo svojega moža, ki   ga   je   ^ioznala  po   zobeh. Truplo pa je bilo brez rok in nog.
NARODNA ZAŠCITA
V  rajonu je bila organizirana tudi Narodna zaščita. Obstajala je iz čet, ki so sestavljale bata-(jon. Komandant NZ je bil sprva Loize  Nusdorfer, po  njegovem odnodu v partizatie  pa Milan Haimel. Komisar bataljona je bil Ludvik Jezeršek, poveljnik Ko-deljevške čete pa Adolf Buiger. Vaje v manjših skupinah so bile naGolovcu.
Vojaški referent je bil Milan Tominc iz Malejeve ulice št. 36. Ta je imel na skrbi orožje.opre-mo in odpremo za tiste, ki so odhajali v partizane.
Zelo važno in težko nalogo je imel rajonski intendant. Prek kvaitnih in uličnih odborov je moral skrbeti za zbiranje, shra-njevanje in varno odpremo hxa-ne, obleke in drugega materiala
partizanom. Dalj časa so vodili te posle pred kratkim umrli Emil Sdurk, takiat delavec v tovarni Hiovat, nalo Maia Cerne iz Vod-matske ulice in Martin Čuk.
Rajonski odbor in kvartni od-bori so imeli oiganizirano tudi obveščevalno službo. Vse važ-nejfe podatke sd obveščevalci oddajali rajonskemu obvešče-valcu Lojzetu Špetiču, ki je^ ta poročila zbiral vsvoji tigovinina Mestnem trgu in skrbel za od-premo napristojno mesto.
FINANCNO POSLOVANJE
Ob formiranju rajonskega od-bora je prevzel posle rajonskega blagajnika Dušan Zadravec. Ker pa je v decembru leta 1941 odšel v paitizane, je predal te posle podpisanemu. Rajonski bla-gajnik je imel praviloma stike le s kvartnimi blagajniki. Ket pa ta-krat & ni bilo povsod urejeno pobiranje mesečnih prispevkov, smo obiskali še gostilničarje, in obrtnike, da jih nagovorimo za plačevanje mesečnega piispevka, ki smo ga določili za te obrti od 100 do 200 lii; to je bil takrat že kar piecejšnji znesek, saj so zna-šale mesečne plače 600 do 1200 lir. Skoiaj vsi so pristali na pla-čevanje prispevka, toda tako, da bom prispevek sam pobiral. In tako sem mesečno obiskovalgo-stilne in čakal, kdaj mi bo gostil-ničar utegnil izročiti prispevek, kar sva največkrat napravila na stranišču, da se izogneva nepo-trebnimpričam.
V rajonu je bila v začetku leta 1942 ustanovljena tudi Slo--venska ljudska pomoč (SLP), ki je prevzela obveznosti dotedanje partijske Rdeče pomoči. Ta je prevzemala od rajonskega blagaj-nika zneske za podpore svojcem partizanov in aretirancev, ki so ostali brez sredstev. Sekretarka SLP je bila moja hčerka Dana. Pri SLP je uspešno in požrtvcj-valno sodelovala od ustanovitve do aretacije v februatju leta 1944 žena prvega predsednika rajonskega odbora OF Moste Francka Osenjak. Glavna njena dolžnost je bila skrbeti za zapor-nike in internirance.
Ko sem v oktobru leta 1942 moral v bolnišnico, je hčerka prevzela še rajonsko blagajno. Pred božičem leta 1942 sem se vmil domdv in naletcl ravno ha znano hajko fašistov in belogar-distov za našimi aktivisti. Iz naše (Okiškega)  ulice  so odpeljali v
internacijo 3 člane uličnega od-bora. Mene je takrat rešila nepo-kretnost in potrdilo bolnišnice. V začetku leta 1943 je rajon-ski odbor ustanovii fiijančno ko-misijo in v to imenoval tigovca Ivana Kieačiča z Zaloške ceste, stavbenika Vinka Križaja s Polj-ske poti in mene kot predsed-nika. Ta komisija je imela na-logo, da skuša od članov in sim-patizerjev zbrati čimveč podpis-nikov posojila svobode. Prek po-znanstva se nam ju sicei posre-čilo zbrati nekaj posojila, vendai z uspehom nismo btli zadovoljni.
Hčerka je dolžnost sekietarja SLP oddala julija leta 1943 Mi-lici Urbič-Falatov v Partizanski ulici št. 12. Toda ta svoje dolž-nosti ni mogla dolgo opravljati. Že po dveh mesecih so belogai-¦ disti - fantalini iz bližnje oko-lice nekaj zavohali in podnevi vdrli v hišo. Milica je imela v miznici ravno pripravljen denar za podpore s seznanom podpi-rancev. Sama ni bila doma. Fan-talini so odnesli denai, sezname in §e njen pisalni stroj. Aietiiali 90 njeno sestro in jo poslali v ta-borišče, od koder se ni vrnila. Milica je o vsem tem zvedela na poti proti domu. Ne da bi šla do-mov, je takoj odšla v partizane, od koder se je po osvoboditvi vrnila.
Rajonska SLP je s tem prene-hala poslovati. Naprej so kvartni odbori sami dostavljali podpore, če so nabrali potrebna sredstva. Pri tem je mnogo pomagala Zvonka Zupan iz Kosovelove uli-ce.
Ob demonstracijah pred so-diščem 1. avgusta 1943 je bila hčerka Dana aretirana. Zato sem moial zopet prevzeti blagajniške posle rajona. Vodil sem jih sku-paj z Vido Kastelčevo iz UlicelS. aprila št.4 do 2. fe-bruarja 1944, ko so belogardisti tudi mene odpeljali obenem s številnimi Kodeljevčani. Oddah-nili smo se, ko smo zavili proti mestu ne proti Urhu. V skrbi za mojo nadaljnjo izobrazbo so me poslali v Dachau, kjer sem si obenem s stotinami slovenskih in drugih sotrpinov pridobil mnogo življenjskih izkušenj.
Mesečni obračuni vplačanih prispevkov so bili natančni in pregledni Oddajal sem jih v tigovini Raška v Nuzoijevi ulici. Mislim, da edini našrajonskiod-bor še danes lahko postreže s po-
MARTIN PERME
datki vsakemu od 98 odborov v rajonu, koliko je vpJačal v posa-meznih meserih v letih 1942 in 1943. Vse duplikate obračunov sem spravljal v stekknico, ki sem jo zakopaval na vrtu. Po osvobo-ditvi sem te objačune oddal muzeju NOB v Ljubljani.
Za tem je Vida Kastelčeva sama vodila blagajniške posle, dokler tudi ona ni bila odpeljana na prisilno dek> v Nemčijo.
S tem je bilo blagajniško po-slovanje rajonskega odbora OF Moste zaključeno.
V vsem času delovanja rajon-skega odbora OF Moste - do ju-nija leta 1941 do junija 1944 -se je zvistilo 60 odbomikov, in sicer 33 moških in 27 žensk. V partizane je odšlo 15 odborni-kov, 4 so bili ubiti v mestu, are-tiianih in v internacijo poslanih je bilo 28 odbornikov, in sicer 14 moških in 14 žensk. Se danes je živih 28 odbornikov (14 moških in 14 žensk), 8 članov odbora je prejelo Spomenico 1941.
Samo po sebi se razume, da so vsi odborniki delali iz čistega idealizma. Takrat za tovrstno delo seveda nihče ni prejemal plače, nagrada je bila lahko le zapor ali internacija. Razvese-ljivo je tudi dejstvo, da med še žjvimi ni nobenega, ki bi oboga-tel na račun tujega dela, ampak » vsi skromni kot med okupa-cijo. saj so skoro vsi upokojenci oziroma upokojenke. Vsakdo od njih pa ima prijetno zavest, da v tej veliki zgodovinskidobi ni stal ob strani dogodkov, temveč je skušal po svojih zmožnostih pri-spevati k zmagi pravične stvar).
MARTIN PERME