Številka 17.
Izdaje in ureduje Srečko Magolič.
Leto II. 1887.
Iz spominov Brlinčkovega Mihe.
Priobčevaje naslednje spomine nimam namena, da bi zasmehoval sv. vero in njene svete obrede, pač pa hočem „prodati nekoliko Kraške soli." če je slana, evo je!
I.
Tam nekje v ž .... h hribih je zbolel gospod župnik pred pepelnico. Skrbelo je dobrega gospoda, kdo bo verne pepelil, ker je on bolan. Spomni se pa svojega- cerkovnika, ki je bil povsod spreten in pošten človek. Tega tedaj pokliče k sebi in ga naprosi, naj on vernike pepeli. A ta se odločno brani take visoke časti, rekoč med drugimi razlogi, da tudi ne zna onih besedij. Gospod župnik pride tudi temu v okom. Sklonivši se iz postelje mu zapiše oni izrek na listek. —
Na pepelnično sredo prišlo je mnogo vernega ljudstva k pepeljenju, meneč, da že morejo gospod pepeliti. Namestu njih pride — vse se začudi po cerkvi — cerkovnik po svoje oblečen, krožnik s pepelom v roci držeč, da bi on po prošnji svojega gospoda vsakega spominjal na smrt. Kaj se zgodi ? Ho-teč prvemu potresti na teme pepela, domisli se, da je preoblačevaje se oni listek doma popustil. Hitro si ve zvita glavica pomagati iz zadrege, ko ni hotel iti po listek. Potrese tedaj prvemu pepela na glavo z besedami: „Tako bodi, kakor je doma v unih hlačah!"
II.
Nekje drugej so kosci kosili tik cerkve Ko je solnce opoludne hudo pripekalo, gredo po kosilu v hladno cerkev se hladit. Jeden izmed koscev si dovoli v tem šalo, da stopi na lečo in začne svojim
tovarišem pridigovati. Ko je pa tudi — prav kakor imajo gospod župnik navado — nekoliko premočno ob prižnico udaril — zabuči najedenkrat in predrzni kosec ležal je pod razvalinami. Prižnica se je podrla. Nepopisljivim strahom jo vsi potegnejo iz cerkve. Tudi nepoklicani propovednik krevlja nekoliko pobit, še bolj pa boječ se iz zanj nesrečnega kraja. — Gospod župnik so precej o tem zvedeli. Poročili so koscu, naj se pride opravičit, in to večkrat. Ker ga pa le ni bilo z lepo, prišel je naposled z grda, prignan po možu pOstave in pravice. Mislite si, kako so se revežu hlače tresle, ko je moral s silo pripeljan stopiti pred gospoda. Ostro ga pokarajo gospod za storjeno pregreho in očitno pohujšanje, slednjič pa mu dobro-voljno se smejoč podarijo tri goldinarje, z besedami: „Dragi moj, kar se je tebi zgodilo, utegnilo bi se i meni pripetiti. Pojdi za zdaj z Bogom!" — Vesel je odšel kosec.
V gostilni.
Gost: „Natakar, natakar! ali nimate ušes!?" Natakar: „Da, prešičeve s kislim zeljem."
Emir.
Anton gostilničarju: „Imate li kaj mastnega?" Gostilničar: „Imam telečjo glavo." Anton: „To se vidi."
Emir.
A.	„Zakaj je dež moker?"
B.	„Ker v deževnem vremenu pada."
Emir.
Kako je Krivcev Jaka Trpoteevo Nežo snubil.
Pripoveduje C—t —č. (Dalje.)
Pravo je govoril Trpotec: ženitev je ozbiljna stvar, šanse niso ni za las ugodnejši, nego pri loteriji. A takemu resnemu premišljevanju je Jurijeva butica absolutno nedostopna; njemu je le do že-nitve, posledice velevažnega tega koraka ne delajo mu preglavice, deveta briga so mu. Čemu tudi ? ! Vsaj eventuvalna mučna peza tacih posledic izvestno ne bode težila njegovih pleč. Po dovršenej poroki in sledeči jej jedači in pijači — in to je za Jurja najvažnejši trenutek cele akcije — poda svojo de-misijo, — jednako slavnemu diplomatu po dovršeni misiji — zgine s pozorišča, ter se vrne k svojim navadnim poslom, položivši usodo novoporočencev v božje roke. Tako je delal Jurij od nekedaj in si pri tem ohranil vsikdar lahko, čisto vest, če tudi po poroki ni bilo vse tako, kakor bi moralo biti.
. Je že vse res, mnogo se sklene zakonov, o katerih se sme reči, da bi bolje bilo, ako bi se ne bili nikdar sklenili; a taki pojedini slučaji ne smejo nas plašiti, navadno pride nevesta vender le do kru-heka — rezonoval je Jurij.
Trpotec in Trpotčevka sta sicer majala z glavama, kar naj bi bilo zanikanje Jurijevih nazorov, a to zanikanje je bilo le navidezno in majanje z glavama ni nikakor odgovarjalo čutstvom, ki so prošinjali duši Trpotčevib zakonskih. In ko je Jurij z vznesenim glasom povdarjal, da je zakon za obstoj sveta prepotrebna, od Boga samega postavljena institucija, — vsaj se nahaja mej svetimi zakramenti — tedaj se je porušil zadnji steber Trpot-čeve navidezne opozicije. Mislil je le, kako bi v primerne besede povil objavo, da kapituluje pred Jurijevimi argumenti. Gotovo ga pa še ni bilo vojskovodje, ki bi tako lahkim, zadovoljnim srcem položil orožje v roke nasprotnika, kakor takrat Trpotec.
Jurija bistro oko, stara skušnja in naravni instinkt so mu rekli, da se bliža ugodni trenutek za glavni naskok. S svojo desno nogo stopi na poleg stoječo Jakčevo levo, kar naj bi bilo znamenje: »sedaj bom sprožil!" Jakec je pa pri tej dotiki ekstremitet malo zamižiknil in zategnil obraz na kislo, in sicer zato, ker Jurij, dajoč take »avize," nij bil nikdar posebno delikaten.
Jurij je res sprožil: »Nežiki bi pa res privoščil, da bi prišla do gotovega kruheka, in dobro bi bilo tudi za onega, ki bi jo dobil. Kaj bi se neki branila, če se ponudi prilika, da se pošteno omoži! Vem, da tudi Vi ne bi hoteli delati ne-prilike, ako bi jo »sreča iskala" od katerekoli strani. Svet že tako pelje, da se moramo umikati jeden drugemu; sam Gospod je učil, da žena naj zapusti očeta in mater, dom in hišo, in sledi naj možu."
»Saj nisem rekel, da bi bila midva — tedaj je Trpotec z glavo pokimal tja proti Trpotčevki — za vsako ceno proti ženitvi. Če bi prišel pameten, delaven človek, dalo bi se že govoriti, zakaj pa ne. Pameten pa že mora biti, tako je."
Tako je Trpotec zdatno modifikoval prejšnje svoje nazore o ženitvi.
»I seveda pameten že mora biti, drugače ni nič!" — pritegnil je Jurij diplomatično zvito.
In tako se je kmalo doseglo soglasje nazorov, na srečnem uspehu nadaljnih dogovorov Jurij ni niti dvomil. Dasi Jurij nikakor še ni snubil — v formalnem obziru bila je tedaj zadeva še v embri-jonalnem stanji — razumeli so se vender-le dobro; Trpotčevim je bilo jasno kot beli dan, kaj da se namerava. Na kmetih je že tako navada: Toliko časa se sučejo okoli bistvene stvarij in besedičijo
—	ne da bi se je naravnost dotaknili, — da do-tični že vedo, kaj da se hoče, predno se stavi direktno prašanje.
Ali ubogi Jakec! — sedaj mu je še le bilo prav živo pred očmi kako neokreten da je. Pregovor sicer pravi, da je vsak sam svoje sreče kovač; pri Jakcu nij bilo tako, kovali so mu jo drugi. Za njegovo kožo je šlo, njegova lastna bodočnost odločiti se je imela sicer, a on ne najde bosede, ko bi bil tako rad govoril! Pot si briše raz čela — sede, pa zopet vstane — sedaj pa sedaj popraska s trsko po žrjavici — tobačnico svojo vzame vsak hip v roko — in po kratkih presledkih vzdihuje: ja, ja!
—	da bi pa govoril, da bi tudi on kako pametno rekel, ni šlo in ni šlo. Kaj hočete, ni mu bilo dano! In naj se zaradi tega krega z usodo ? Saj bi nič ne pomagalo! Tolažila ga je pa zavest, da ima za-
stopnika, ki ve spretno čuvati interese klijenta svojega.
Prišel je odločilni trenutek. Jurij potegne silovito iz svoje pipe, da sta se mu naredili globoki jami na licih in pljune oblastno tja pred se; potem pa — in takrat je prišel Jurijev komolec z Jakče-vimi rebri v sumljivo dotiko —■ prične tako-Ie:
rVidite, ta-le Jakec ne bi bil nepripraven za vašo Nežiko. V pravej starosti je, pameten je tudi in pošteno rokodelstvo ima; in tako bi se že dalo živeti z božjo pomočjo."
„Kaj ni res, Jaka?! Kaj se držiš, kakor da bi ti bila mačka mlade snedla, raca na vodi!" In Jaka je zarudel, kakor petnajstletna dekliška nedolžnost, zajecljal je pa vender-le:
„Dalo bi se že živeti, seveda bi se dalo."
Tedaj je pa Jurij bika kar za roge prijel:
„Ni zlomek, da bi se ne dalo; pa mu jo dajte, oče Trpotec!"
Trpotec je nervozno vlekel dim iz pipe, ter ga silovito puhal iz ust, da so ustnice pokale; gosti, krožeči se oblaki delali so se mu okoli velega obličja. Jakec je pa bil tedaj v takem duševnem stanji, da ne bi bil nič videl in slišal, ako bi prav kdo poleg njega streljal s kanonom.
„Hm, hm!" — bobnelo je iz nosnic Trpotce-vih. Da-si je bil njegov „da" že davno pripravljen, delal pa se je vender-le, kakor da bi resno premišljal.
„Kaj praviš ti, mati?" — praša naposled zakonsko svojo polovico.
„Kaj bi rekla? — ko bi človek vedel, kako da bo!"
„Kaj bo? Dobro bo, primojdunaj! Ni res, Jakec, da bo prav!"
„Jaz bi rekel, da bo prav" — pritegne pohlevno Jakec.
(Dalje prihodnjič.)
Sršeni.
Piše Klestili.
P oh ajk ov alce m.
Če se stopinja vsaka le s krajcarjem vam plati, Pa nad Kalistra v meseci postanete bogati.
Velikanu.
Če duh in telo bi ti bila velika,
Enako, v resnici nam vsem bi bil dfka.
Mlad eniču.
Cigare, dekleta še niso za tč, Le mleko je, ljubček, za mlečne zobe.
Sta ri de v i ci.
Takisto se zdiš mi kot pajek na preži; In vender nihče ne obvisi ti v mreži.
Modnim damičkam.
Od zunaj od pet do glave nouveaute, Od znotraj pa puhlost, oholost je le.
Bledulji.
Nič lic ti več tvojih že ne porudf, Zato interesantna bledost se ti zdi.
Kulo vki.
Napačno imeti ni tako ženo,
Vsaj zofo pri sebi imaš vedno mehk6.
Našim punicam.
Kar mati narava na lice ni dala, Umetno s cinobrom si sama pomala.
Prenašalki.
Gotovo se motim čez svoje močf, če nisi za zbrigo kot vstvarjena ti.
Obrekovalki.
Gorje mu, ki tvoj ga čekan zaloti, Oglodan je kmalo do belih kosti.
Emancipovani dami.
če furije bi še okrog strašile, Bi za kraljico tebe izvolile.
Ljubljanska nemščina.
„Aber, aber, aber!" brez konca in kraja, Skoraj da lepše cucek moj laja.
"VVochenblatt.
Če blata cel teden nikjer ne dobi, Da v njem se povalja, ga sam naredi.
Naša ravnopravnost.
Kjer jaz se bom pasel, le gledaj ti zraven, Pa reci, če nisi z menoj ravnopraven!
Dež man u.
Dokler grabelj rod s sveta ne zgine, Tvoja slava, grabeljnik, ne mine.
Gauču.
„Vsak po svoje!" mož je djal, Ki je s svedrom lupil kravo. Pa bi se minister bal, Da po s v oj e najde slavo !
Das herliche deutsche Lied.
Tak je krasna, tak je mila, Kot bi trnje dihala; Mila kot da bi jo bila Furija izkihala.
Ljubljanske punice.
Ljubljanska dekleta ugajajo res, Dok nemščina njih nam ne muči ušes; A kadar ulije se „abrov" naval, če nisi le gluh, boš od njih jo pobral.
Preperantovkam.
Francosko in laško brbra in angleško, Krompir pa lupiti jej še je — kineško.
Patronom a la Heinrich.
Ker neče iz svinjske zemlje se izriti; Mu pač svinjarija že mora goditi.
Dr. X.
Kdor hoče sam sebe brez hrupa umoriti, Se mora v zdravljenje kar sebi izročiti.
Odvetniku Y.
„Imaš še kravo al' vsaj kos teleta?" Skrbno pred vsako tožbo praša kmeta.
Nekemu sablarju.
Če malo poteče, se čudno vam zdi? Čemu pa vojak se baš „laufšrit" uči!
Bicik listu.
Pod njim gre kolesec le dvoje okrog, A koliko v glavi — to zna pa sam Bog.
Nekaterim p raktikantom.
Se nosi kot da svet je njegov na polovico! Ni čuda, saj ima do portfelja c'lo pravico.
Gostilniškim p o 1 i ti kar j em.
Politiko kujte tako al' tako, Po svoje le vedno vrtil se svet bo.
Ljubljanskemu krčmarju.
Če tekočino ti bi nekrščeno prodajal,
Ne vem, če bi trebušček tako močno ti vzhajal.
Nekaterim profesorjem.
Pa reci še kdo, da ni klasično to, S klofutami ubijati znanje v glavo!
Drugim profesorjem.
Bolj kot za učenje v strašilo ste vi, In revež dijak je, ki v pest vas dobi.
čifutu.
Kar volk je za živali, kriv nos je za ljudi; In vender ne polomi človeštvo mu kosti!
Zavidnežu.
„Zakaj tako suh pač okoli caplja?" Zavist baš iz njega ves sok izsesa.
P rij atelju.
Prijatelja ravno težko ni dobiti, A drugo je težje: se ga iznebiti.
K as i rj e m.
Kdor hoče koga brzo se iznebiti, Ga mora za kasirja narediti.
Ponočnim čukom.
Po dnevi le kima in dremlje in spi, Predramljen se plaši, ko mrak se stori.
Dober svet.
Kdor se hoče malo sprehoditi, Naj za kneza da Bolgarom se voliti.
Naši berači.
Kar s skremženim obrazom po dnevi milo prosi, V ostudno družbo zvečer za „kratkega" vse znosi.
Fijakarski konj v Ljubljani.
V potu obraza ne služiš si kruha, Uboga žival, ker za pot si — presuha.
Dolenjska železnica.
Saj skoraj bi mislil, da bo iz železa, Tako se presneto počasi nam preža.
Kranjskim misijonarjem.
Ne bilo bolje bi, med črne milijone, Kakor med krščene pošiljati mis'jone?
Bogaboječnost.
»No, ali ne greš h krščanskemu nauku v cerkev?"
»Ej, stric, danes so gospod kaplan v pridigi tako povedali: Boga se boj in varuj se velike druščine! Bog je pa najrajši v cerkvi in ljudi je tudi največ v cerkvi. Če hočem toraj gospoda kaplana ubogati, ne smem v cerkev."
Živali kakor ljudje.
Pri shodih, ki se vrše pri čaji ali kavi, pripovedujejo vrane kavkam, kako črni so krokarji.
Bedasto.
Na stolpu ljubljanskega gradu lagal je nekdo tujcu, da je nedavno skočilo dekle raz njega v globočino.
»Z obupa?" praša ga tujec.
„0, ne! Z Ljubljane," odgovori neved-než.
Lahko noč.
Na jedno oko slep ubožec, oslepi še na drugo oko, a ne reče
druzega, kakor: noč!"
.Lehko
Zgubljen Čas. Tri ure se že učim te bedarije in še-le zdaj zapazim, da sem vse to že prej znal! Hu — kaka jeza !!
Usm ilj e n mož.
»Ali je vaša soproga povžila zdravilo, katero sem jej zapisal?" praša zdravnik moža neke bolnice.
»Ne! Bilo jej je pregrenko; toda jaz sem primešal potem nekoliko sladkorja, ter je sam povžil."
U1 j udni stražnik.
Nekemu, ki je pušil smodko mimo shrambe za smodnik, pravi stražnik: „Gospod! ako hočete tu smodko pušiti, morate jo uzeti iz ust, ker je prepovedano."	__
Otročje.
Štiriletnej deklici umre osemletna sestrica. Ko deklica ne vidi več sestre, praša mater: »Mama, kje pa je Ivanka ?"
»V nebesih," odgovori jej mati.
»Kaj pa dela v nebesih?"
»Angelj je pri Bogu."
»Tako! Kaj ne mama; kadar Bog kakega angelja potrebuje, pa kar našemu zdravniku piše!"

*: -1 ti
S 111 o 1 a.
Komičen govor. Spisal Vinko Lapajne.
(Konec:)'
In to je slednji dan. Slednji dan naredim kako neumno. Včeraj prilepil sem pisemsko marko na listnico in vrgel v tružico, pismo pa sem zopet v žep vtaknil. Psa nesem pod pazulio, otroka peljem na vrvici, gospodične prašam o otrocih, stare "žene kdaj se bodo možile? Zbog neznosne te smole sem se hotel že ustreliti, pa se bojim, da v moji raz-tresenosti koga druzega ne ubijem.
H konci hočem še povedati, kako sem slepo muho lovil, ko sem se v prvič ženil. Peljati sem se imel na ogled k veletržcu Pigoviču, kateri je imel lepo hčerko, vrh tega pa ji je obljubil še lepšo doto. Da bi bil bolj mikaven, pustim si pri krojaču Cvirnu, Kozlovska ulica št. 15 novo obleko narediti. Veljala je petdeset goldinarjev. Kupim si kovčeg v katerega lepo spravim obleko iu se napotim na postajo. Pri kasi kupim listič prvega razreda, da se ne bi reklo, Evstahij Citrovič (tako mi je namreč ime) ni kavalir od nog do glave. — Le poslušajte, sedaj pride smola vseh smol!
Grem v voz in sedim lepo prijetno v blazinah, ko pride sprevodnik in me praša, je-li moj kovčeg že oddan v tovorni voz.
„Ne vem" odgovorim mu jaz.
»Pojdite pogledat in prepričajte se," pravi mi, »danes je velik nered v nakladariji, kajti došlo je mnogo zavojev, škatelj i. t. d."
Hitim tedaj tja in prašam delavca, je-li moj kovčeg že v vozu?
»Da! odgovori mi. Vrnem se tedaj nazaj, pa mislite si moje iznenadenje, ko vidim, da je vlak že odšel s kovčegom v katerem je bila moja nova obleka, ki jo je napravil Cvirn, Kozlovska ulica št. 15 za petdeset goldinarjev. Hitro vzamem noge pod pazuho, listič v roko in letim za vlakom klicaje: Ustavite! ustavite! Mene ste pozabili! Moj kovčeg! A zaman! Sprevodnik in ljudje smejali so se mi na vse grlo, a jaz ostal sem sam na postaji. — Čakam tedaj do popoludne druzega vlaka, z namenom odpeljati se za mojim kovčegom. Zgodaj že grem v voz, da bi saj ne zamudil zopet vlak. Že zazvoni v drugič, ko pride sprevodnik in me praša po listu. »Tu je" rečem in dam zjutrajšni list. »Ta ni veljaven" odgovori mi, kupiti morate druzega. Grem tedaj nazaj h kasi in hočem list zamenjati,
pa kasir nij nikakor hotel list zamenjati, rekoč, da moram druzega kupiti. Kupim si tedaj drug list. Grem nazaj v voz, vzamem smodko iz žepa in si .jo prižgem s kupljenim listom,, misleč, da je stari. Pride zopet sprevodnik. »Kje imate list." „Tu" odgovorim ponosno in mu dam list, a popisati se ne da moja jeza in strah, ko vidim, da mu ponudim stari list in vidim da sem kupljenega zažgal. V tretjič je zazvonilo, ko prisopiham s tretjim kupljenim lističem nazaj v vagon. Ko dospem v Trst, prašam po mojem kovčegu. »Kovčeg vaš," odgovori uradnik, »poslali smo nazaj, ker ni bilo lastnika." Tedaj je moj kovčeg z novo obleko, ki mi je naredil Cvirn Kozlovska ulica št. 14 za petdeset goldinarjev zopet na poti v Ljubljano. Lase bi si bil same jeze iz glave populil. Kaj sem hotel? Nazaj v Ljubljano sem jo mahnil! Pridem tedaj v Ljubljano in prašam takoj uradnika, je-li moj kovčeg iz Trsta dospel ?
„Da," odgovori mi uradnik, »a poslali smo ga nazaj v Trst, ker smo zvedeli, da ste se s popoldanskim vlakom tja odpeljali. Vzamem zopet listč za prvi razred in jo mahnem za mojim kovčegom. Veselje Vam ne morem popisati ko po dva-dnevnem lovu svoj kovčeg v Trstu dobim z obleko ki mi jo je napravil Cvirn, Kozlovska ulica št. 15 za petdeset goldinarjev. Oblečem se tedaj v obleko, ki mi je — — no saj veste kdo napravil in se napotim k gospodu Figoviču. Pred hišo prašam slugo je-li gospodična Figovič doma? „Ne!" odgovori mi on. »Čakala je dva dni na necega gospoda iz Ljnbljane, a ker ga do danes ni bilo, in jo je nek žid Elija Levi danes snubil, dal jo je oče njemu."
Da se mi po tem poročilu ni v glavi zmešalo, zahvaliti se imam le slabej vsebini. Zaklel sem in se domu vrnil, kjer sem drugo, ako ravno ne tako bogato, pa toliko bolj »sitno" ženo dobil. — O njeni sitnosti se bodem še danes prepričal, kajti do onega trenotka, ko pridem pod odejo in ne zatis-nem oči, preganja me smola in sitnost njena.
V glavi imam itak že preveč četrtink, mislim trinajst. Ta bila je za-me še zmiraj nesrečna številka. Sedaj se napotim domu, pa dobro vem, da bo že Sultan pred hišo lajal in mojo »staro" zbudil iz sladkega spanja, ako ne, pa tudi dobro vem,
da me bo smola preganjala tudi po stopnicah do postelje da bom mej potjo še nekaj miz, stolov in svetilk prevrnil. Lehka noč!
Opazka: Mogoče, da domu prišedši, namesto suknje, v pozabljivosti sebe na stojalo obesim.
Goriške resnične novosti.
(Iz potne torbe goriškega narodnega pohajača.)
Goriško cestno blato — pardon — „La Freccia", prav ljubeznjivo pritiska na svoje ježevo-kosmate prsi goriškega Sokola, — to dela vse iz prevelike toplote do Sokolovcev, zajedno vseh Slovencev. Osobito jej godijo rudeče srajce — znak očeta Garibaldija. Z odlično ljubeznijo pa poljubuje velikega MArcizoccolona" začetnika nove sokolske vere, potrjene od velikega ta-borja iz Lablane (?!) zložila mu je na čast cel6
himno v modernem „Toskansko-Slovenskem" volapiiku. * *
*
Pokneženi nadvladika lepe slovenske goriške dežele je bil odposlal o priliki petdesetletnice zlatomaš-niku Einspielerju odlično čestitko po posebnej za to odposlanej deputaciji in to vse zaradi tega, ker se ni nijeden slovenskih vladik, niti djakovarski vladika Strossmayer ob tej priliki nanj spominjal; zajedno je poklonil zlatomašniku v dar verižico — z belo-modro-rudečimi členi od -— zlata.
Res, redko in izjemno odlikovanje! Čestitamo ! * *
*
Prvega septembra t. 1. so vsi laški podgorski sta-riši vpisali svoje otroke v laški otročji vrt, razven slovenske občine »Fabrika", ki je nekaj svoje dece vpisala v slovenski „Giardino". Ker je število (petnajst) fabriških otrok zdatno, sklenil je šef slovenskega društva „Pro patria" prirediti prihodnjo nedeljo v Podgori veliko narodno veselico^ h katerej je povabljenih več odličnih osob, celo magister Gautsch ; — ob tej priliki pa dobe vsi oni stariši, ki so upisali j svoje otroke v slovenski „Giardino" v znamenje odlike — porcijo mrzle polente.
* *
*
Naše lepo solnčnato mesto Gorica se dan na dan narašča; ta naraščaj pa se računi po bivalcih — ljudeh, katerim ves ostali svet pravi — stvari božje, pa vender te nimajo do dandanašnega dne, še tega ne, česar bi lahko zahtevale po stvarnikovih ukazih
in po lastnih predpisih; kajti večina njih ni imela še do zdaj prilike, razven male izjeme, slišati božje besede v istem jeziku, katerega jim je sam stvarnik podaril. Do zdaj opravljali so službo božjo v vseh štirih goriških farnih občinah izključljivo — v slovenskem jeziku. Njegova ekscelenca nadvladika pa se je obrnil na peti na vse štiri vetrove, ter izpoznal slednjič, da v Gorici biva mnogo laškega ljudstva. Povod temu pa je bilo, da je zaukazal, da se ima opravljati v velikej cerkvi, oziroma v ostalih treh župnijah služba božja jedino v — laškem jeziku. * *
*
Na goriškem živeča naroda prišla sta z jedna-kopravnostjo do skrajne meje. Oni razupiti § 19. postal je vsled vednega „friganja" tako svetel, da ga prva številka dveh živečih narodov niti ogledati ne more. Nekateri smatrajo to za tako bolezen na očeh, — za take bolezni pa je treba zdravnika — okulista, — in za tega preskrbelo je goriško c. kr. okrajno glavarstvo. Da bi se taka bolezen še nadalje ne širila, zaukazal je gospod glavar, mož stare kranjske korenine, nekatere take besede, prouzročiteljice očesne bolezni preustrojiti, namreč : iz Županstva v „Ge-meindeamt", Krajno šolsko svetovalstvo v »Ortschulrath", Šolskovodstvov „S c hul-leitung" itd.
* * *
Nastopnika znorelega knjigarja Fillika na Travniku Coppag (Kopač) in Škert (puro sanque iz kuka-vičinega slovenskega gnezda) sta darovala za otročji podgorsko-fabriški vrt »Giardino" knjig in šolskih priprav za štirideset otrok.
Ker pa ima »Giardino" samo petnajst otrok, skenil je šef „Pro patria", darovane knjige in šolske priprave na javni dražbi prodati in za skupljeni znesek kupiti — »lončarjevo njivo," kamor bosta hodila »darovatelja" na pohod o prostih urah, ta čas ko ne bo v Gorici nijednega Slovenca več.
Slovenci, ne pozabite torej knjigarjev Coppag-a in Škert -a na Travniku !
Kaj piši?!
Kar hočeš piši vse svetu Resnice pa nikdar ne piši! Ce hočeš, da boš kaj sadu, Imel in pa častilcev v hiši,
Resnico če kdaj pisal boš, Povem ti da se kisal boš: S pisateljskega polja ko se vračaš, Veruj mi, vse z krvavo glavo plačaš!
Dobro jo je zasolil.
(Resnična dogodba.)
Pri nas na Br . . u je bil siten posestnik in gospodar, ki je pa imel zraven cesarsko službo. Tedaj nij dvoma, da se je bolj razumel na pero in pismo nego na kmetijske zadeve. Iz svoje pisarne videl je ravno na travnik, kjer je njegov hlapec za živino kosil. Ker pa je bila zemlja suha, ko že ni bilo dalj časa dežja, je kosa prav nerada rezala. Zatorej jo je moral kosec vedno brusiti. Gospod, ki ga je iz okna opazoval in mislil, da le navlašč koso brusi, ga pokliče. Ko hlapec pred gospoda pride, zareži ta nad njim : „Ti prokleti slamorezec, kaj pa zmeraj postojaš in ob koso degaš, ali ne moreš kar naprej kositi ?" — „Zakaj pa vi, žlahtni gospod, zmerom pomakate pero v črnilo in kar naprej ne pišete?" ■—
Zajčev Matijče.
Pozabljivost.
Gospod kapelan pride dekana obiskati. Ta je slonel fta oknu in ugledavši kapelana pokliče kuharico ter jej ukaže kapelanu reči, da ga ni doma. Kapelan pa je zagledal od daleč dekana na oknu. Nič slabega sluteč, praša kuharico : „Ali so gospod dekan doma ?"
Kuharica: „Pred jedno uro so odšli."
Kapelan: „Kako, saj sem videl njih glavo na okni."
Kuharica: „So jo pa gotovo doma pozabili."
Em i r.
Popravek.
V poslednem listu na str. 125. vrinila se nam je neprijetna pomota, katero naj blagovole cenj. čita-telji sami popraviti in sicer: nad podobo na levi naj stoji namestu: „V ječi", „Narodna", a nad podobo na desncj: „V ječi."
P. n. g. D. Br.: Zakaj ne, ako je posebno dobro. — P. n. g. J. S. v Gor. D.: Blagovolite nem naznaniti, kateri listi Vam nedostajejo.
Skrivnostni napis.
CA. I.
GREGORIUS ACID. AND. 0. XII.
PAPO TEMPORE DO.
MASO!
PEDO. LID. 0VIT0S. 0.
KASA, V. CIINA HIS. N. L U. R.! I.
23. naloga.
Zložil S. Loyd v Novem Jorku.
Črni.
Bell.
Beli začne in naredi v 2 potezah mat.
„R»gač" izhaja 10- in 35. dan vsakega meseca na celi p61i velike četvorke ter stoji po pošti prejeman celo leto S gld. 30 kr., pol leta 1 gld. 60 kr., četrt leta 85 kr.; za Ljubljano celo leto S gld., pol leta l gld. 50 kr., četrt leta 80 kr.; izven Avstrije celo leto 4 gld. Posamične številke so po 15 kr. — Naročnino in dopise sprejema lastništvo in uredništvo: Gradaške ulice štev. 16. v Ljubljani. — Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.