UST ZA Štev. 8. Leto II. V LJUBLJANI, 28. aprila 1904. po I. Izhaja vsak drugi četrtek -in 15. dnevu v mesecu. Cena t Izdaja ..Katoliška bukvama". I Tiska ..Katoliška tiskarna". m" je "a leto 1 K 60 vin, Urejuje Janez Ev.- Kalan. Zunaj Avstrije 2 K 8 vin. Za Ameriko 2 K 60 vin. Spisi in dopisi se pošiljajo: Uredništvu »Bogoljuba" v Zapogah, P. Smlednik, (Kranjsko). Naročnina in inserati pa: Upravništvu „Bogoljuba", Ljubljana, Kopitarjeve ulice 2. Vsebina VIII. zvezka: Stran Tudi za može je molitev.............113 Skrivnostno zagrinjalo..............115 Cisti duši...................117 II. shod voditeljev Marijinih družb..........117 Vseslovenski mladeniški shod na Brezjah.......119 Drugi letošnji shodi...............119 Mučeniška kri na Japonskem............120 Razgled po katoliškem svetu............123 Cerkveni razgled po domovini..........125 Odpustki meseca maja 1904 ............127 V molitev se priporočajo.............128 Tudi za može je molitev. [(Dalje). Pridenirao naši razpravi še par lepih zgledov mož odličnih in veljavnih, ki se niso sramovali moliti, ki so marveč veliko in pobožno molili. Prvi je polkovnik Paquerou. V Parizu je napravil svoje pripravljavne študije v manj kot sedmih letih ter je bil 1. 1808. sprejet v politehnično šolo. L. 1810 je zapustil Pariz ter je stopil v topniško šolo v Metzu, katero je leto pozneje kot poročnik zapustil. Po izborno dovršenih šolah in oziraje se na njegove osebne lastnosti bi se v drugem času pričakovala zanj imenitna vojaška služba. A bližali so se za Napoleona in njegovo slavo slabi dnevi. Padec tega velikana je tudi upanje 19 letnega Paqueroua pokopal. Bil je v svojem vojaškem poklicu v različne kraje poslan, kjer je svojo dolžnost izpolnil v popolno zadovoljnost svojih višjih. V mestu Dancig je bil celo leto, kjer je moral veliko pomankanje trpeti. Prišel je 13. december 1813. Mesto Dancig se je moralo udati. Francoska posadka je morala iti v pregnanstvo. Na tem potu so Francozi zaradi velike zime veliko trpeli. Paquerou se je junaško vždel, vse težave pa krščansko Prenašal. Dajal je tudi drugim pogum in jih tolažil. Kmalu je prišla rešitev zanje. Smeli so se vrniti nazaj v domovino po nastopu Ludo- vika XVIII. na kraljevi prestol.^V^domovini je Paquerou opravljal različne vojaške službe. Nazadnje je bival v rojstvenem kraju svoje žene. Povsod je s svojim službovanjem zadovoljil svoje predstojnike. Najtežavnejše naloge je srečno dovršil in prinesel velike žrtve. Od kod pa je svojo moč in požrtvovalnost zajemal? Iz molitve! Paquerou je sredi sveta živel kakor redovnik. Poglejmo, kako je ta redovnik v vojaški suknji razdelil svoj dan: „Ob petih vsta-nem in molim k Bogu; to je moja moč. Potem berem eno uro iz kake pobožne knjige. Proti sedmi uri oblečem (svojega sina Karola) (žena mu je bila umrla) in mu ukažem, da moli. Eno uro opravim službeno dopisovanje; nato podučujem Karola pol ure. Od 9'/2 — HV2 sem v pisarni. Med tem časom mora Karol delati. Od pol dvanajstih do dvanajstih mora pripovedovati, kaj se je naučil. Opoldne skupno kosilo in zabava na vrtu. Potem podučujem Karola eno uro. Nato opravim službo kot nadzornik. Ob šestih večerja; nato je večerna molitev. Karol se poda k počitku. Od 8 — 10 ure berem kako resno knjigo. To branje končam z dvema poglavjema sv. evangelija in se podam mirno k počitku spominjajoč se na Nazaret in Golgato." Ob nedeljah je bil njegov dnevni red nekoliko drugačen. Poslušajmo: Ob sedmih se podam na pokopališče in molim za svojo rajno ženo. Nato sem pri sveti maši in pridigi. Na potu se pogovarjam z otroci o svetopisemskih zgodbah in jih učim krščanskega nauka. Nato opravim potrebne in dostojne obiske, se udeležim popoldanske službe božje, in drugih pobožnosti. Vse to traja do pete ure. Nato se odtegnem v svojo sobo, da se zberem v duhu, premislim pretečeni teden in se utrdim v dobrih sklepih za prihodnji teden." Tako je živel ta polkovnik. Bil je globoko prepričan o svojih krščanskih dolžnostih. „Kot kristjan moram vedno na Kristusa misliti, njegovega nauka se držati, njegov zgled posnemati ter si prizadevati, ga iz vse moči svoje duše ljubiti. Kot oče moram skrbeti za svoje otroke ter jim že v prvi mladosti največje spoštovanje naše svete vere vcepiti. Kot gospodar ne smem pozabiti na služabnike. Paziti in čuti mi je nad njimi kot nad duhovnimi otroci. Tudi v telesnem oziru je moja dolžnost, da skrbim zanje. Dobrotljivo hočem ravnati ž njimi in potrpežljivo prenašati njihove napake. Ker sem tudi državni uradnik, skušal bom tudi te dolžnosti zvesto izpolnovati." Vsak večer si je vest izpraševal, če je svoje dolžnosti zvesto izpolnoval. Vsako soboto zvečer se je svojih grehov pred spovednikom skesano obtožil, da je prejel drugi dan sveto obhajilo in se tako okrepčal za prihodnji teden. Tako mu je bilo mogoče, najtežavnejše udarce, s katerimi ga je ljubi Bog obiskoval, kakor n pr. zgodnjo smrt svoje soproge, z udanostjo prenašati. »Zares, če premislim preteklost, napolni se moje srce z neko praznoto. Če pa si postavim pred oči sedanjost in zrem nedolžno čelo svojih otrok ter obrnem svoje oči na cerkev, kjer sem tolikokrat prejel sveto obhajilo, in se vglobim v svoje delo in premislim na prihodnji mir v nebesih, — navda mojo dušo mir in pokoj. Skoraj se mi zdi, kakor bi ne bil nikdar občutil hudih udarcev. Kviško torej se ozirajmo!* Isto mišljenje je vdihnil tudi svojim otrokom. „Tudi jaz", tako je pisal svojemu potrtemu sinu v Pariz „sem skusil onemoglost duše, dragi moj otrok! Z naravnimi močmi se to ne premaga. Kadar me je popadel ta notranji stud nad vsako rečjo, je bil za me najgotovejši pripomoček in sicer edini ta: da sem svoje srce odkril spovedniku ter potem prejel sv. obhajilo .. . Misliš li, da bi bil jaz mogel tako mirno živeti pri tolikih prestanih izgubah in prenašati bridkosti sedanjosti?" Opominjajoč svojega sina, naj svojih načel iz strahu pred ljudmi v slabem zraku visoke (politehnične) šole ne zataji, je prav lepo sam sebe, to je svoje lastno ravnanje naslikal: Pokaži precej svojo krščansko barvo, da vedo drugi, kdo si. Čez 48 ur ne sme nikdo izmed tvojih součencev več nad teboj dvomiti, in te Še po tvojem prepričanju vprašati. To je edini pripomoček, da se ohraniš v pravem duhu. Kristjan bodi v svoji priprostosti, pa tudi v prostosti. Ne vdajaj se slabostim! Kdor ima čast, da je kristjan, mu ni treba beračiti za potrpljenje z njegovim prepričanjem. Pravico ima, da ga spoštujejo. Ne boj se, če te imajo za posebneža! Že 40 let sem jaz sam tak posebnež, pa vendar nisem ne pred Bogom ne pred ljudmi svoje časti izgubil. Njegova pobožnost je bila prava in nehli-njena. Celo protestantje, katerih je dokaj bilo v La Rochellu, so ga ljubili in spoštovali. Kedar je prišil v kako družbo, je precej omolknila vsaka beseda, katera bi mogla njegov versko-nežni čut žaliti. Če je bil od protestantov ob petkih h kosilu povabljen, se samo ob sebi razume, da so mu postna jedila prinesli. „Oh", tako se je nekoč neki zelo vpliven protestant izrazil „če bi bili vsi katoličani taki, kakor je polkovnik Paquerou, bi še jutri postali vsi katoličani". Katoliški škof iz La Rochella se je podobno izrazil rekoč: „Polkovnik Paquerou je moj najboljši dokaz proti protestantom. On vam postavi v obrambo na vse strani svoje čednosti, katere so zmožne vse naše sovražnike osramotiti." Tak6 je živel, tak6 molil ta vojak in krščanski junak. (Konec prih.) Skrivnostno zagrinjalo. Iz vseh čudežev, katere vrši vsemogočnost božja v najsvetejši skrivnosti zakramenta presvetega Rešnjega Telesa, veje neskončno usmiljenje in ljubezen božja. Prav posebno pa nam o ljubezni in o usmiljenju božjem priča skrivnostno zagrinjalo, ki Gospoda Jezusa Kristusa zagrinja v zakramentu ljubezni, — o tej neizmerni ljubezni nam govore podobe kruha in vina, pod katerimi se skriva naš božji Odre-šenik. Da, ljubezen ga je ogrnila s tem skrivnostnim zagrinjalom, ljubezen do nas ubogih človeških otrok: Skriva se zato, da postane predmet naše vere, da nam daje priložnost, da si z dejanji vere pridobivamo novih zasluženj za nebesa. Verovati v Jezusa v najsvetejšem zakramentu bi ne bilo nikako zasluženje, če bi ga ondi videli s telesnimi očmi in zaznali s telesnimi čuti. Zato se pa božji Zveličar ogrne s skrivnostnim zagrinjalom, da bi mogli mi z dejanji vere služiti si nebeško slavo. Koliko lepih priložnosti ponuja to zagrinjalo vernemu kristjanu, da spriča svojo živo vero v to najsvetejšo skrivnost naše sv. vere! Čuti ugovarjajo tej resnici, prevzetni in nečimerni svet se jej protivi ter je neče priznati, veren kristjan pa jo priznava, jo stanovitno priča pred vsem svetom in pravi, kar je nekdaj rekel apostol Peter: Gospod! h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš; in mi smo verovali in spoznali, da si ti Kristus, Sin božji. (Jan. 6,69. 70.) O koliko lepih priložnosti nudi to zagrinjalo kristjanu množiti si zasluženje! Kolikorkrat obudi vero v to skrivnost, kolikorkrat to Vero pogumno in odločno pred vsem svetom spozna, tolikokrat si plete novih, neminljivih biserov v nebeško krono. Zakaj: „Blagor jim, kateri niso videli, in so verovali!" (Jan 20. 29.) Znani pravoslovec Dr. Karol Jarke (Jarek), roj. 10. novembra 1801 v Danzigu, umrl 28. decembra 1852 na Dunaju, je bil protestant in vseučiliščni profesor v Bonu. Na nekem sprehodu sreča priprostega kmeta, ki je bil veren katoličan. Profesor ga nagovori ter mu mej drugim tudi reče: „Kako morete verovati, da je Kristus pričujoč v mali hostiji?" Kmet odgovori: „Tako je; trdno verujem, ker je Kristus to rekel." „Pa pomislite", odgovarja profesor, „da je to nemogoče!" Kmet odgovori: „Pa je vendar tako, gospod profesor." „Prosim vas lepo", pravi profesor, „ali ne vidite težkoč, katere temu ugovarjajo." „0, ljubi Bog ne pozna nobenih težav, nobenih težkoč", odgovarja kmet. Slednjič pristavi: „Res je tako, gospod profesor, nobena reč mi ne vzame te vere." Ta odločnost in živa vera je napravila na učenega profesorja mogočen vtisk. Pozneje je sam prestopil h katoliški cerkvi, katerej je bil potem zvest sin do smrti. Kdo ne misli tu na Jezusove besede: »Zahvalim te, Oče, Gospod nebes in zemlje! da si to skril modrim in razumim, in si razodel malim. (Mat. 11. 25.) Dragi bravci, posnemajmo tega priprostega moža v njegovi živi veri v najsvetejšo skrivnost! Iz ljubezni do nas je skril Jezus svoje nebeško veličastvo, da more bivati med nami ki ga ne moremo in ne smemo gledati s telesnimi očmi. Iz ljubezni do nas si je izbral revno podobo kruha, da more biti predmet naše vere. Iz ljubezni do nas se zadovoljuje s tako revnim stanovanjem v tisoč in tisoč taberna-keljih, kjer molče prenaša najgrša žaljenja, mrzloto in nehvaležnost človeških otrok. Če torej iz zgolj ljubezni Kristus vrši toliko čudežev, ali ne more od nas zahtevati, da mu za to veliko ljubezen vračamo živo vero ? Da, more zahtevati in tudi v resnici zahteva od nas močno, živo in neomajno vero. Dokler nimamo te močne in žive vere, tako dolgo pričakujemo zastonj, da nas bo blagoslovil iz tabernakelja in nas obdaril z milostmi. Navadimo se torej vsakokrat, ko stopimo čez cerkven prag, obuditi dejanje žive vere v njegovo pričujočnost na oltarju. Živa vera naj nas prešinja vsikdar, kedar klečimo pred tabernakeljem! O Bog! Koliko kristjanov je, ki nimajo te žive vere! Stopajo v cerkve in jih zopet zapuščajo, pa prav nič ne pomislijo, kdo biva na oltarju pod skrivnostnim zagrinjalom. Vera spi v njih srcih; ni torej čuda, če jim srce ostaja mrzlo in trdo, da ga ne morejo ogreti žarki ljubezni, ki prihajajo iz tabernakelja. O da bi se pač ta verska mrzlota nikoli ne polastila naših src! Da bi nam pač vsikdar svetila v življenju luč žive vere, kakor noč in dan pred tabernakeljem gori večna luč, ki naj bi po-menjala živo vero kristjanov. Ta živa vera naj bi nas vsikdar ogrevala in prešinjala, zlasti pa, kedar se mudimo v cerkvi. Ta vera mora biti trdna tako, da se jej mora umakniti vsak dvom; ta vera mora biti stanovitna, da smo pripravljeni zanjo, če bi bilo treba, preliti tudi kri. Zgled take žive, trdne vere v najsvetejši zakrament nam je dal sv. Ludovik IX., kralj francoski, (f 25. avgusta 1270.) Ko se je nekoč v kraljevi kapeli opravljala najsvetejša daritev, se je dogodilo, da se je, ko je mašnik pri povzdigovanju dvignil sv. hostijo, vernemu ljudstvu prikazal Kristus v podobi žarečega se deteta. Prosili so duhovnika, naj tako dolgo drži kviško sv. hostijo, dokler ne pride kralj, da vidi čudež. Takoj je tekel dvornik v kraljevo dvorano kralja obvestit. Toda sv. Ludovik je odgovoril: „Ta čudež naj gredo gledat oni, kateri dvomijo o resnični navzočnosti Jezusovi v posvečenih hostijah. Kar se mene tiče, sem bolj prepričan o tej navzočnosti in bolj trdno vanjo verujem, kakor če bi videl Gospoda z lastnimi očmi. Bolj zaupam besedi Jezusovi in svoji veri, kakor svojim lastnim očem." S temi besedami je sveti kralj Ludovik odslovil dvornika. Tako trdno, živo vero v najsvetejši zakrament je imel tudi blaženi P. Klemen Hotbauer (rojen 25. decembra 1751, umrl 15. marca 1820, blaženim proglašen 29. januvarja 1888). Ko je še bival v Varšavi v samostanu sv. Bena, je sprejel v očetovsko skrb in varstvo mnogo otrok, ki so osiroteli v krvavi vojski proti Rusom. Kmalu je prišel v veliko zadrego: zmanjkalo mu je kruha za otroke. Kaj je storil pobožni pater? Vedel je, kje biva oni, ki more pomagati v vseh nadlogah. Šel je v cerkev, pokleknil je pred tabernakelj ter prosil pomoči božjega Odrešenika. V živi, otroški veri je šel potem po oltarjevih stopnicah gori, potrkal na vratica tabernakeljeva ter milo proseče rekel: „Moj Jezus! sedaj je čas. Tu moraš pomagati!" Komaj je prišel domov, že pozvoni nekdo ob samostanskih vratih, kije prinesel mnogo kruha in drugih živil za osirotele otroke. Tako je prišel iz zadrege blaženi P. Hofbauer. Pojdi, ljubi bravec, in stori tudi ti tako. Z živo, neomajno vero v to najsvetejšo skrivnost boš najbolje častil Gospoda Jezusa v taberna-kelju in si boš pridobil njegovo ljubezen in naklonjenost. Sipal bo nate iz tabernakelja božji Odrešenik svoje milosti, svoj blagoslov. Naj te ne moti skrivnostno zagrinjalo, ki ga mu je ogrnila le zgolj ljubezen do tebe, da more biti pri tebi, da more biti predmet tvoje žive vere, s katero si služiš nebeško krono! Reci večkrat s sv. Tomažem Akvincem: Molim te ponižno, skriti kralj nebes, Kteri v teh podobah skrivaš se zares. Tebe razumet' ne morem revna stvar, Srce dajem Tebi, zvesto Večni, v dar! Dr. Jos. Jerše Čisti Krasnejša kot cvetoča trata in lepša kot planinski svet je čiste duše zarja zlata, nedolžnost je vseh cvetov cvet. Nebeško milih zvezd krasoto, presega čiste duše žar; blesti nad solnčno se lepoto nedolžnega srca oltar. Cel6 nad rajske lepotije se čista duša lesketa; vrhunec božje umetnije v nedolžni duši se zazna. Brezmadežna dežela, tista, ki večno Solnce jo zlati, si ti, presrečna duša čista, ker Jezus v srcu ti živi. Le greh. lepoto ti vzame, oropa te in umori, ti rajski venec z glave sname, v peklensko žrtev prerodi. Zato nedolžna, čista duša: le prosi svojega Boga, naj vselej, ko te satan skuša, rešilno roko ti poda! Br. Gervasij Vidmar. II. Shod voditeljev Marijinih družb. Kakor smo naznanili, vršil se je ta shod v sredo, 20. aprila, v Ljubljani v veliki dvorani knezoškofove palače. Z veseljem se oziramo nazaj na ta shod, kajti bil je lep, mnogoštevilno obiskan, in prepričani smo, da bo tudi obilo lepega sadu rodil. Nepričakovano veliko število voditeljev in drugih duhovnikov se je zbralo: blizu 200. Bilo je tudi nekaj gospodov iz tržaške in goriške škofije. Ta velika udeležba priča, da se duhovniki zavedajo, kako velikega pomena za versko življenje v naših Cerkvi sovražnih časih so Marijine družbe. Zborovali smo dopoldne od 9. do 12., popoldne od 2. do ,/25-ure-Zborovanje so vodili sam presvitli g. knezo-škof; gospodje pa so iz svojih skušenj pripovedovali, kaj družbam škoduje in kaj jim koristi. Gotovo bo vse družabnike zanimalo, kaj se je pri shodu govorilo in razpravljalo, saj se je ves govor sukal okolu njih. Kakor smo že obljubili, bomo tudi objavili sklepe tega shoda, kolikor se ne tičejo duhovnikov samih, da jih bodo družabniki pred seboj imeli, lože v spominu ohranili in se po njih ravnali. Vendar moramo počakati, ker jih mora prej „Škofijski list" uradno prinesti. To se bo pa še le čez nekaj časa zgodilo, ker ima prej objaviti sklepe shoda dekanov, ki je bil en teden prej ravno-tam in ki je tudi mnogo važnega sklenil za postopanje duhovnikov in življenje vernikov. Samo nekatere reči hočemo koj malo opisati: Na prvo vprašanje: Ali so se pokazali kaki dobri vspehi pri Marijinih družbah, odgovorili so gospodje soglasno: VspehiMarijinih družb sovelikiin lepi. Akoravno delujejo Marijine družbe šele malo let, so rodile že dokaj sadu. Če se ozremo nazaj v ono dobo nedavne preteklosti, ko jih še ni bilo, tedaj so dušni pastirji imeli veliko tožiti o sirovosti in razuzdanosti mladine. Na vrsti so bila ponočevanja, popivanja, pretepi, pogosti poboji in drugo, kar je s tem v zvezi. Danes mora vsak priznati, da — čeprav te grde razvade še niso popolnoma izginile — pa je tega vendar veliko manj. Morebiti je tudi kaj drugega pripomoglo k temu, toda velik delež pri tem zboljšanju imajo gotovo Marijine družbe. Mladina je bila prej duhovnemu pastirju nedostopna, tuja; nobene zveze ni imel ž njo. Vse drugo je prej dobil pred oči kakor odraščajoče in odrasle mlade ljudi, ki so se duhovna le bali in ogibali, kar se je dalo. Mladina, kateri se ravno v teh letih vzbude vse strasti, je bila nekako prepuščena sama sebi. Duh napačne prostosti pride v tej dobi vanjo, udd se strastem v polni meri in le prerada grozno zabrede. Zato se je duhovnik po pravici s strahom in žalostjo ločil od nje, ko je zapuščala šolo za vedno, češ: »Bog ve, kaj bo še iz teh otrok!" — Pač potolažen mora biti dušni pastir v tem oziru sedaj, ko vidi mladino ob izstopu iz šole prehajati v Marijino družbo, katera ima namen šoli odraslo mladino dalje vzgojevati in voditi po pravi poti. Kdor primerja čase, v katerih Marijinih družb še ni bilo in pa sedanje čase, ko iste cveto, ne more tajiti vspehov. Pri dekletih posebe se lahko reče, da je prišlo po Marijinih družbah: več molitve, pogostejše prejemanje sv. zakramentov, več sramežljivosti, manj grešnih zvez, manj plesov, manj gizdavosti v obleki. Goji se varčevanje s pomočjo „čebelice", opazuje se večja ljubezen do bogoljubnega življenja in bolj goreča udeležba pri cerkvenih slovesnostih. Če tudi niso dekleta po družbah postale svetnice, čeprav so nekatere družbi cel6 sramoto delale, vendar moramo priznati, da se jih je mnogo obvarovalo zapeljivosti in smrtnega greha, in da si je marsikatera začela resno prizadevati za krščansko popolnost. Marijina družba je sreča za stariše in družine, za župnije in soseske. Tudi pri mladeničih družbe niso bile brez sadu, čeravno gre s fanti časih trdo, trdo. Vendar nekaj se je le doseglo. Kako mirno gledajo stariši na svoje sinove, kako brezskrbno zvečer zaspč, ko ved6, da sinovi ponoči doma ostajajo! Kako brez skrbi so gospodarji, če vedo, da njih posli ne ponočujejo, da sč pod njih streho ne dela greh! Kako srečna je občina, kateri se ni bati ponočnih pretepov in pobojev! Preudarimo razliko med mladeniči, ki nimajo Mar. družbe ali niso v nji, in onimi, ki so v družbi. Kjer niso v družbi, tam hodijo kakor povsod navadno mladeniči k deseti sv. maši. Zvon odvabi, v gručah se, spuste od doma, po poti se marsikaj nerodnega zgodi; pri cerkvi se ustavijo in čakajo, da odbije deset. Potem se počasi zmašč v cerkev, pod zvonik, na kor, ali pa še ostajajo zunaj cerkve in v zvoniku. Kaj delajo tam? Mašne knjižice nimajo, jim jo je prenerodno prenašati; rožni venec moliti jih je sram; če se ne pogovarjajo, nespodobno prerivajo in ozirajo, stoje vendar popolnoma leseno, nevedč kaj se na oltarju godi. Sv. zakramentom se odtegujejo; spoved, ta jim kar nič ne diši. Enkrat, dvakrat v letli morebiti še gred6, pa le ker je že taka navada in že morajo iti. Navadno pridejo takrat, kadar je največ ljudi. Brez priprave prihajajo k spovedi, brez pravega kesanja in trdnega sklepa, zato so tudi leta in leta enaki grešniki. — Mladeniči Marijine družbe rajši pridejo k spovedi, se znajo bolje spovedati, spoved je lažja zanje in za spovednika, ker so je vajeni in se ložje varujejo greha. Cerkev se polni pred sv. opravilom, ondi se moli Jezus v presv. Zakramentu, zakramenti se večkrat prejemajo, obilnejša je udeležba pri popoldanski službi božji, cerkve tudi ob delavnikih čez dan niso popolnoma prazne. Lepo je gledati ob nedeljah, kako kleči pri angeljski mizi sin poleg očeta, mati poleg hčere: Drug drugemu postanejo zgled in vspodbuda. Ko dušni pastir to vidi, mu kane kaplja tolažbe v srce, v plačilo za trud, ki ga je imel z družbo. Prav posebno je treba še poudariti, da je ravno po družbah zelo izginil tisti nesrečni strah pred ljudmi, ki je mnoge držal kakor v kleščah, da se niso upali ganiti in kaj več za Boga storiti kakor je ravno navada. Dobri so dobili neki krščanski pogum, neki sveti ponos, ne boje se več pred svetom pokazati se, hudobni so pa umolknili. Spočetka so zabavljali na vsa usta, cel<5 s kamnjem podili Marijine družabnike, sedaj je zabavljanje že močno potihnilo. In to je velik napredek! Kakor je strah pred ljudmi smrt vsega dobrega, tako daje krščanski pogum, krščanski ponos, ogenj in moč in življenje k vedno večji gorečnosti in dobrim delom. Zares novo življenje je vscvetelo po Marijinih družbah med nami. Kakor spomladi, ko se začne sok pretakati po rastlinah in drevesih, in poganja zelenje in cvetje in rast, tako je šinilo novo življenje v naše ljudstvo, in nova verska pomlad mu je vscvetela . . . To so vspehi Marijinih družb, — vidni, veliki in veseli. Take vspehe so rodile družbe že sedaj, ko je bilo pri njih še — mnogo, mnogo nepopolnosti in pomankljivosti. Zato je bil na shodu govor tudi o teh poman-kljivostih in nepopolnostih, katere so in kako jih odpraviti, da bi družbe poslej še lepše sadove rodile. O tem prihodnjič Vseslovenski mlader Na koncu zborovanja smo se tudi pogovarjali, kje naj bi imeli letos kake večje mla-deniške shode. Letos namreč v Marijinem letu mora kaj posebnega biti! Po kratkem razgovoru smo se domenili, da bodi letos veliki shod slovenskih mladeničev na Brezjah. Brezje so nekako najbolj v sredi in najbolj obiskovana božja pot na Slovenskem. Vseslovenski shod, to se pravi: mladeničev iz vseh slovenskih pokrajin, ne samo s Kranjskega ampak tudi Štajarskega, Primorskega in Koroškega. M 1 a d e n i š k i shod, torej ne samo za Marijine družabnike ampak, za vse dobre mladeniče. Kajti reči moramo, da je še mnogo dobrih fantov, ki v Marijini družbi niso, bodisi da je nimajo ali da se iz kateregakoli vzroka ne vpišejo. Vsak je povabljen, kdor se misli le pošteno vesti. Na ta način bo — če bo le vreme — gotovo nekaj iški shod na Brezjah. tisoč mladeničev lahko skupaj. Slišite, to bo nekaj imenitnega; nekaj, česar še ni bilo: toliko število fantov pri Materi božji skupaj! to bo nekaj lepega; Bog daj, da bi se posrečilo! Dneva še ni bilo mogoče določiti. Skušal se bo dobiti kak sopraznik do velikega dela ali po končanem velikem delu, ali pa kak pondeljek sploh, da ne bodo toliko zamudili pri delu, ker lahko gredo že v nedeljo od doma. Aranžma ima v roki č. g. L u k a S molnikar, stolni vikar v Ljubljani. Njemu naj se pošiljajo morebitne želje; pa tudi uredništvo „ Bogoljuba" jih sprejema. Kakor hitro bo dan določen, ga bomo naznanili, oziroma ga bo naznanil ^Domoljub". Prav toplo priporočamo, naj bi vsi, na katerih je ležeče, pripomogli, da se ta imenitni nameravani shod res sijajno izvrši. Drugi let< Želeti je, da bi na Brezje prišli vsi mladeniči, katerim je le mogoče. Zat6 naj se temu velikemu shodu umaknejo letos drugi manjši nameravani shodi. Takd bo zadnjič naznanjeni shod mladeničev kranjske de-kanije na Bledu za letos izostal; pridružili se bodo rajši drugim na Brezjah. Ker je pa vendar vsem iz daljave nemogoče priti na Brezje, zato naj bi se za one, ki na Brezje ne bodo mogli, napravil morda en večji shod na Dolenjskem na Zaplazu, na Notranjskem pa na Planinski gori. In Be- šnji shodi. lokranjci, ki so od ostalih Dolenjcev še posebej ločeni, bodo morda imeli shod pri T r eh kralj ih. I z ve nk r a n j ce na Brezje prav prijateljsko povabimo. Tu naj bo zbrana vsa Slovenija v malem. Če bodo napravili še kake svoje posebne shode, naj se jim prav dobro obnesejo! O dekletih pa je bila splošna misel na shodu, da ni primerno, če prevečkrat in predaleč skupaj romajo. Tudi se jih hitro več skupaj nabere kakor fantov. Zanje bi bili morda (za letos) primerni škodi po dekanijah. gjM # » Mučeniška kri na Japonskem. Vseh oči se sedaj obračajo tja doli na skrajni vshod, kjer se med seboj sekajo Japonci in Rusi. Doslej imajo Japonci čudno srečo, Rusom pa se dokaj slaba godi. Čudno kajne, ko bi primeroma mali Japonec premogel tolikega velikana kakor je Rus! No, sedaj se je stvar šele komaj dobro začela, in kdor se bo nazadnje smejal, ta se bo lahko smejal zadovoljno. Vsekako so nam Japonci postali zanimivi. Kristjana pa posebno zanima, kak6 je z vero v teh krajih. Zadnjič smo že prinesli malo poročila, kako je s krščanstvom v sedanjem času tam v teh deželah. Nismo pa še povedali kako je nekdaj bilo. „Slovenec" pa je prinesel silno zanimiv in ginljiv popis zgodovine krščanstva na Japonskem. Škoda bi bilo, ko bi se ta velezanimiv in vspodbuden popis v „Slovencu" izgubil. Zat6 ga tukaj ponatiskamo, da ga otmemo pozablji-ljivosti, vedoč, da ga bodo naši bralci zelo radi brali in se učili iz njega, kak6 treba trpeti zavoljo imena Jezusovega... Tedaj začnimo! Sedanja vojska nam bo obnavljala v spominu dragoceno kri, katera je skozi tristo let tekla na Japonskem za Kristusovo vero. Zgodba japonskega katoličanstva napolnjuje eno najbolj krvavih poglavij cerkvene zgodovine, in res pretresljivi so zgledi junaškega mučeništva, katerih je tako bogata ta zgodovina, o kateri ne vemo, ali jo naj imenujemo bolj žalostno ali bolj slavno, bolj bolestno ali bolj junaško. Sveti Frančišek Ksaverij je začel razširjati krščanstvo na Japonskem. Veliki Šmarin 1.1549., ko se je izkrcal na otoku Kiušiu, je rojstni dan japonske cerkve. Velik vspeh je imelo njegovo oznanjevanje. Bonci (malikovavski duhovniki) so mu bili zavidni. Nagovorili so mikada (cesarja), naj s smrtno kaznijo prepove krščansko vero. Nato je sveti Frančišek Ksaverij večinoma peš šel naravnost v glavno mesto Meako. Na dvoru doimija (kneza) Šivana je imel ta goreči apostol javen razgovor z bonci skozi pet dni s tolikim vspehom, da je knez postal kristjan in ž njim mnogo Japoncev. Odtlej so redovni bratje svetega Frančiška, jezuitje, z velikim vspehom izpreobračali Japonce. Zdelo se je, da bo Japonska kmalu vsa krščanska. Samo na otoku Kiušiu je bilo v enem letu krščenih nad 70.000 poganov. Veliki admiral Tsuka-midono in mnogo poveljnikov je bilo kristjanov; v vojski so se videli prapori s svetim križem in čelade z imenom Jezusovim. Leta 1579. so šteli na Japonskem že okoli 200.000 kristjanov. A nastalo je kmalu strašno preganjanje. Vzrokov je bilo več. Japonski cesarji — mikadi — so zahtevali zase božjo čast, in ker jim te niso mogli izkazovati kristjani, so jih začeli sovražiti. Potem so zbudili sovraštvo proti krščanski veri španski, portugiški in holandski trgovci. Ti so prihajali edino le z namenom, da bi naredili dobičke, in njih vlade so iskale tal, da se utrdč na japonskem ozemlju. Maščevanje za to je padlo na nedolžne misijonarje, ki so se s svojo krvjo pokorili za grehe drugih. L. 1596. se je ponesrečila španska trgovska ladja ob južnem obrtžju šikokuskem. Po japonskem pravu bi blago pripadlo japonskemu cesarju Da bi pa rešil blago, je trgovec grozil z močjo španskega kralja, katero je povzdigoval na vse mogoče načine. Med drugim je rekel, da ta najmogočnejši cesar sveta najprej pošilja misijonarje v tuje dežele. Ko so mu ti pridobili dovolj krščanskih pristašev, pa pošlje za njimi trgovce in vojake, ki popolnoma podjarmijo deželo. Mikado Taiko-sama je zbesnel vsled tega in sklenil, da zatre krščanstvo. Takoj je dal zapreti dolgo vrsto misijonarjev. Petnajstim so porezali nosove, jih sramotno pripeljali v Nagasaki in tam križali. Med temi prvimi mučeniki je bilo šest frančiškanov, trije jezuiti in nekaj mladeničev. Dne 3. januarja 1597. so obsojenim kristjanom odrezali kos levega ušesa, jih na vozovih peljali skozi mesta in vasi; začetkom februarja so prišli v Nagasaki. S tem so hoteli ostrašiti druge kristjane. A neuklonjeni pogum mučencev, med katerimi so bili celo nekateri dečki, je kristjane le še utrdil. Da, celo mnogo poganov se je izpreobrnilo ob teh prizorih. Dne 5. februarja 1597. so 26 mučenikov na „Sveti gori" pri Nagasakiju pripeli na križ in jih počasi s sulicami zbadali do smrti. Med tem se je bilo krščanstvo že razširilo tudi po Koreji, in zmagoslavni so se od tam vrnili krščanski knezi na Japonsko. Od febru arja do oktobra 1599. je bilo 40.000 krščenih Leta 1600. so sezidali 50 cerkva in 50.000 poganov krstili. Zidali so bolnišnice, sirotišnice, semenišča.Število kristjanov pod mikadom Daifu-sama so cenili na 750.000. Vendar je Daifu-sama bil pogan in v posameznih delih cesarstva je neprenehoma divjalo preganjanje. V Firandu so izgnali 600 kristjanov, ne da bi bil le en sam odpadel. Najhujše je pa divjal mladi knez Miha Armski, ki je odpadel od krščanstva, svojega očeta umoril ip zapodil svojo ženo — vse to, da bi dobil hčer Daifu-samovo. Dal je kristjane daviti, obglavljati in križati. Dnč 7. oktobra 1613. je dal pred več nego 20.000 gledavci več kristjanov žive sežgati. A to je bila le predigra za hujša preganjanja. Španci, Portugizi in Holandci so tekmovali, da se utrde na Japonskem in so drug drugega iz-kušali z obrekovanjem izpodriniti iz japonskih pristanišč in trgov. Zlasti je Skot Adams, ki je dobil visoko službo na japonskem dvoru, vse poskusil, da izpodrine Špance. Zato je hujskal vsikdar tudi na katoliške misijonarje. Ko so prišle nekoč španske ladje merit morske globine, je završalo po celi državi zoper tujce. Daifu-sama je dal takoj razdreti šestinosemdeset cerkva. Naredili so zapisnike kristjanov. L. 1614. je ukazal, da se morajo vsi misijonarji spraviti v Nagasaki, kristjani prisiliti, da odpadejo; kdor ne uboga, se izžene iz države. Mnogo Japoncev je zapustilo takrat domovino, vendar je že iz tega leta znanih 48 mučencev, ki so umrli po groznem mučenju. V vojski za japonski prestol je zmagal Daifu-sama, in ker je bilo mnogo kristjanov njemu nasprotne stranke, se je strašno maščeval. Ukazal je: kdor z misijonarjem samo občuje ali ga prenoči, bo živ sežgan, pa ne le on ampak ž njim vred žena in otroci, ter pet sosedov na levo in desno Deset mučencev je takoj dalo življenje Naslednja leta je trpelo preganjanje neprenehoma. Ne le neustrašni misijonarji, tudi posvetni možje, žene in otroci, so brez strahu šli v smrt Na Božič 1. 1618. so v Nagasakiju živih sežgali 14 žen in otrok, 7. oktobra 1619. dvainpetdeset Japoncev v Meaku. L. 1620 so iznašli trinogi novo muko, tako-zvano »vodeno muko". Obsojenemu so s silo vlivali velike množice vode, ter mu z udarci na život s krvjo pomešano zopet izganjali. 16. avgusta so Simona Kiota s štirimi tovariši križali z glavo navzdol. Najhujše je bilo 1.1622., ko je dalo svoje življenje več kot 120 spoznavavcev, med njimi 16 duhovnikov in 20 bratov iz raznih redov. Vkljub temu se je dalo to leto krstiti 2000 Japoncev. Dan 10. sept. 1.1. je znan kot dan velikega mučeništva". Tedaj so v Nagasakiju 25 kristjanov počasi žive sežgali, 30 pa z mečem umorili. Pretresljiv je popis tega mučeništva. Umrl je dominikanski vice-provincial o. Frančišek de Morales z mnogimi redovniki, osem-desetletna gospa Lucia de Freitas je bila sežgana, meč je posekal matere z otroki od 3 do 12 let. Več kot 30.000 poganov se je zbralo, da gledajo to strašno igro. Obsojene kristjane so tako privezali na grmado, da jim je bilo mogoče rešiti se plamena, ako so hoteli zatajiti svojo vero. Samo dva sta bila v mukah omahljiva, a sta se ojačila in umrla z drugimi vred. Nalašč so jih sežigali prav počasi v groznih mukah. Petje psalmov in molitev sta donela iz plamena. Pogani so strmeli in mnogo se jih je izpreobrnilo, dasi so videli pred seboj isto strašno usodo. Cesar Yemitsi je prepovedal kristjanom voziti se po ladjah. S tem jih je hotel pripraviti ob zaslužek in zabraniti, da se ne bi misijonarji izkrcali na Japonskam. Angleži in Holandci so pomagali zatirati katoliške misijonarje, da bi pridobili japonsko prijaznost za svojo kupčijo. Silno veliko redovnikov je bilo mučenih v teh letih, samo J. 1623 okoli 500. Morili so pogane, ako so dali misijonarju jedi ali prenočišča. Dva jezuita sta morala stati v zamrznjeni luži, dokler nista umrla. Druge so sežigali, križali, sekali na kosce. Po več kot četrtstoletnem preganjanju je bilo 1. 1625. vendar do 600.000 kristjanov na Japonskem. L. 1627. so iznašli novo muko. Pri Nagasakiju je ognjenik Ungen, v katerega žrelu so žvepleni studenci z raznimi kislinami. V to vodo so metali misijonarje. Koža se je takoj odluščila po vsem telesu, koder je prišla nanjo žveplena voda. Da ne bi mučenec prehitro umrl, ga niso pozneje vsega naenkrat potopili, ampak vsak ud posebe. Dnč 28 februarja so jih najprej 26 tako po vrveh spuščali v vodo. Prvi ki je na povelje trinogov s klicem: „Hvaljen bodi Jezus- Kristus!" skočil v to vodo, je bil Ludovik Chinzaburo. Pa še druge strašne muke so si izmišljali trinogi: Pred materami so počasi sežigali otroke, pred možmi njihove soproge. Navadne kazni so bile: Tepenje z bambusom, klečanje na žerjavici, na čelo in obe lici so vžigali Kristusovo ime, rezali prste in ušesa, v nosnice tlačili žareče oglje in ud za udom počasi odžagali. Mnogo jih je bilo stanovitnih, mnog»o!|j: ■i« m i i i m sil ms> mm w m**,wm m Ljubljana Dunajska cesta št. 19, II. stop., II. nadstr. •§ (Medijatova hiša) S se priporoča preč. duhovščini za JJ" 9L izdelovanje cerkv. paramentov js Izdeluje cele ornate, kazule v vseh liturgič. barvah, pluvijale, obhajilne burze, štole in vse za službo božjo potrebne stvari, priproste in najfineje, kakor se glasi naročilo, v svilnatem in zlatem vezenju. — Izdeluje tudi ban-dera in baldahine ter izvršuje vsakovrstno cerkveno perilo iz pristnega platna. Vporablja samo dobro blago, cene po mogočnosti nizke, zagotavlja trpežno, vestno delo in hitro postrežbo. Prenovljenje starih paramentov tudi radovoljno prevzame. :::: ::: s:: ts j::: M.1/C