LETO (ASO) XLIV (38) štev. (No.) 1
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
3. januarja 1985
Vstopamo v leto spominov
Preteklo leto, je bilo za nas Slovence zelo značilno. Ne govorim o tem, kaj je vsak posameznik doživel v svojem privatnem življenju •— u-pam, da je bilo lepih trenutkov več kot neprijetnih — niti o ekonomski krizi, ki je zajela Slovence tako doma kot v Argentini in drugod.
Glavna misel bi bila posvečena razmeram v naši politični emigraciji in razvoju doma v Sloveniji. Med nami v Argentini smo doživljali zaprepa-ščeni, kako so drug za drugim umi- . rali delavni člani naše skupnosti ; predvsem smo čutili to pri Svobodni Sloveniji in na političnem polju, ko se je s smrtjo ustanovitelja našega lista in predsednika NO Miloša Stareta zamajala naša sicèr močna zgradba. A pretres nas ni potrl : mlajše moči so prevzele delo in odgovornost, ostali smo zvesti smeri in namenu, za katerega so se borili v revoluciji in v begunstvu naši starejši.
Druga zanimivost se dogaja doma. Sedaj, po štiridesetih letih komunistične zmage pa tej sledečem zamolčevanju 'in blatenju naše ideje in borbe, pa tudi po krvavem genocidu, ki ga je izvršila partija nad našimi vrnjenimi brati, se začenjajo nekateri javno spraševati, kje je resnica! Čutijo, da je’ v začetku komunističnega vladanja skrit zločin. In resnica vpije — ni mogoče živeti polno, če čutiš, da te žge in žge resnica, ki je bila zamolčana. In še bolj značilno •— partija nima več moči, da bi temu naredali radikalen konec kot nekoč. Še vedno grozi in blati, a upamo, da ne bo mogla zatreti protestnikov, ki hočejo demokratizirati režim in dognati resnico.
.Sedaj stopamo v novo leto 1985. Ne vemo, kaj bo prineslo vsakemu posamezniku — saj si odkrito voščimo srečo na Silvestrovo. Kot skupnost političnih emigrantov gledamo z zaupanjem v bodočnost; za to nam daje pravico razvoj demokratične miselnosti in poguma doma. Režimu se majejo tla, prav v tistem pogledu, kjer si je najbolj prizadeval, da bi ustvaril mit herojstva, junaštva in pravičnosti: v svoji revoluciji. Sedaj se vidi, da je bilo tam vse zlagano, ljudje prevarani, nasprotniki pobiti in preostali utišani. Niso vsi doma naših mnenj, a pozdravljamo Vsak korak, ki ga pribore v razčiščevanju zgodovinske resnice in v demokratizaciji družbe.
Tudi gledamo z zaupanjem v bodočnost tu v Argentini : z novimi in svežimi močmi smo se vrgli na delo. Kontinuiteta med mislijo in delom naših starejših nas vodi na tej težki poti. Bog daj, da ne bi omagali! Vendar je naša skupnost močna in polna življenja, jasnih misli in načel; vemo, kaj hočemo, in tudi vemo, da bomo to dosegli le s skupnimi močmi.
Pred nami je štiridesetletnica vetrinjske tragedije in roških pokolov. Ni to prilika za jokanje ali melanholijo, pač pa nam ta spomin daje možnost, da znova potrdimo svojo voljo in pripravljenost za zmago resnice in pravice, tako v zgodovini kot v bodočnosti.
Istočasno pa se bomo tudi spominjali 40-letnice našega begunstva, ki nas je kot posledica vojne vihre in revolucije postavilo v svet, kjer smo lahko ustvarili Slovenijo v svetu.
Letos praznujemo tudi Metodovo leto, v spomin na 1100 let od smrti sv. Metoda, apostola Slovencev. Saj vemo, da je bil on sam mučen, njegovo delo zatirano, in učenci raztepeni po svetu. Pa vemo tudi, da je končno njegova ideja slavno zmagala, on sam pa je bil postavljen kot pri-prošnjik in zavetnik Evrope, torej tudi našega naroda.
Naj nam tudi on pomaga na naši dolgi, a pravični poti v boljšo bodočnost. .slovenskega naroda.
Tine Debeljak ml.
UBILJAHA H j
NARODNE SPRAVE NE!
Kot je bilo pričakovati, je članek Spomenke Hribar, ki smo ga ponatisnili skoraj dobesedno v zadnji številki Svobodne Slovenije prejšnjega leta, zadel v črno. Kot nam je znano, ga je deloma ponatisnil Katoliški glas v Gorici, tako da so ga lahko (brali v zamejstvu, pa tudi doma je bil središče pozornosti.
Seveda je takoj dvignil veliko prahu; nastopili so ljudje, ki so deloma dali Hribarjevi prav in obenem skušali ostati v dobrih odno-šajih s partijsko linijo, a še večjo gonjo so dvignili trdi, nespravljivi in „zgrajeni“ oblastneži na vrhu partije, ki so dejali: Narodne sprave ne!, pa drugi manjši „pravoverni“, k; so se temu primerno začeli s psovkami protiviti idejam Hribarjeve, saj so — po njihovo — domobranci „izdajalci“ ’in da so zaslužili, kar so dobili! (Kaj jih je čakalo po vojski, seveda ne povedo!!!)
Veliko ponatiskovati iz časopisov nima smisla, saj so le stare psovke in običajne laži, ki so jih že tudi doma siti! Saj "je celo npr. Metod Mikuž, uradni zgodovinar revolucije, priznal domobrancem, da so bili protirevolucionarni, a danes jim še to odrekajo. Naj sledi na kratko nekaj izvlečkov:
1.	decembra
Damijana Globočnik — Pintar O POSVEČENI NOROSTI
„... najprej si Spomenka Hribar prizadeva za nekaj, kar je res treba: za odprt prostor razpravljanja. V tem j: vsekakor dajem prav... Nisem prepričana, da so se strasti, ki jih je razplamtela vojna, dovolj polegle, da je modra nova razprava o njih... Razprava strasti ni pomirila in kot kaže j‘ih tudi ne bo, temveč jih na novo razplamteva.. . Sko. zi iste napore bodo domobranci čez čas ljudje, ki so sledili tragični zmoti...
Revolucija, ki je divjala pri nas prav tako v času vojne... je vulkan, izbruh. In če nekdo bruha, ne misli na pravila lepega vedena. ... Klicati na odgovor karkoli ali kogar koli za tako velike krvave dogodke, kot je revolucija, je nesmiselno...
Odprto, načelno pošteno in nedvomno pa seveda strpno bi se kot dejansko in idejno vodilni akter v družbi najbrž morala opredeliti v razpravi Zveza komunistov... Zdaj je čas, ko je vsak mir boljši od vojne...“
6.	decembra 19j4 Serge Vošnjak
HUMANIZEM ALI PERFIDNOST
„Je res možno, da se v naši deželi
pojav: ideja, naj se justificiranem narodnim izdajalcem postavi spomenik skupaj z njihovimi žrtvami, ki so padle za svobodo ?... Spomenka Hribar si je .. .za svoj brezsramni poskus rehabilitacije belogardizma oziroma belogardistov izbrala Kocbeka. .. (sledi napad na domobrance, škofa dr. Rožmana itd. - n. op.) ... Osvobodilni boj slovenskega ljudstva skuša Spomenka Hribar prikazati kot državljansko vojsko ... In če si je slovensko ljudstvo v svojem boju zahotelo vso svobodo, ne le izpod okupatorja, potem še vedno to ni državljanska vojna... Hribarjeva svoj brezsramni namen ovija v meglico humanizma, v vrednotenje „ljudi kot ljudi“... Justificirane belogardiste razglaša Hribarjeva za žrtve, a ostaja nedorečena. Ne pove — čigave. Ne vem, kakšno je bilo ravnanje z belogardisti ..., ki so jih Angleži poleti 1945 vrnili v deželo, kjer so počenjali svoje zločine... In če se pojavi ideja, kakršno ponuja Spomenka Hribar, je treba odočno odgovoriti. Da ne bi kdo še kdaj poskušal narodnega izdajstva istovetiti s patriotizmom!“
Delo, Sobotna priloga 8. decembra
Drago Vresnik
ČIGAVE IN KAKŠNE ŽRTVE SO BILI DOMOBRANCI?
(Pisec v tem precej obsežnem članku zanika, da bi se domobranci borili za kake vrednote', ampak skuša dokazati, da niso bili drugega kot najslabši del hitlerjanskih SS. In končava, da jih je ljudstvo samo sodilo — kar je v opreki z vsem, kar lahko celo doma sedaj vedo o pokolu po vojski.)
„Domobranci sami po sebi niso bili nikakršna kontrarevolucija, ampak pripadniki SS poMcije. Kontrarevolucijo je predstavljala peščica predstavnikov propadlih strank zunaj domobranstva.. . Narodnosvobo-dilni boj je bil gotovo povezan z revolucijo... V tem narodnoosvobodilnem boju so bili domobranci izdajale’, ne pa borci za svojo stvar, ker te stvari ni bilo... Angleži so bili prvi, ki so domobrance „obsodili“ s tem ko so jih izročali partizanski vojski, je bil čez nje potegnjen tudi angleški križ...
Prikazovanje partizanskega boja kot čistega komunističnega boja je stara reakcionarna propagandna prevara. . . Za izmišljene recepte, ki ne bi demokratizirali, družbo in rešili probleme današnjih kriz, niso potrebni zavrženi vzorci, a tudi rožice, pa čeprav literarne, na grobovih domobrancev ne bodo nič pomagale. . .
TEŽAVE OB OBNAVLJANJU KREDITA
FAZ; novembra 84.; priredila P. D.
Pretekli mesec se je Jugoslavija pogaja za podaljšanje oz. obnavljanje finančnih kreditov. Izgleda pa, da ne uživa preveč simpatij pri zapadnih finančnih zavodih, kakor se je videlo 26. nov. v Ženevi, kjer so samo poskušali jugoslovansko poročilo, 16 članov Pariškega kluba pa se bo posvetovalo brez Jugoslavije. Zanimivo je, da je letos tudi Švica, ki je bila-prejšnje leto Jugoslaviji precej naklonjena, ponudila le „dobro voljo“ na razpolago. Seveda je postala vlada radi tega precej nestrpna, ker vidi, da zapad nima dosti zaupanja v njene finančne in gospodarske načrte. Previdnost je upravičena, ker je gospodarski položaj Jugoslavije v tem letu komaj malo boljši od lanskega. Beograd pa trdi, da širijo predvsem zapadne agencije neresnične vesti o stanju v državi.
V resnici ima vlada precej problemov v državi sami. V začetku novembra se je pričel v Beogradu proces proti 6 srbskim intelektualcem. Obdolžili so jih da so hoteli
spremeniti sedanji politični sistem in vpeljati ožje stike z zapadom. Zatem so pričeli štrajkati študentje, ker jim je vlada povišala cene v menzi. Vlada pa se je spomnila na nemire na Kosovem in takoj odpo-sla’a policijo na študentovske domove. Medtem je prišla protestna nota nemških poslancev, k; so pri predsedniku vlade protestirali zaradi kršenja človekovih pravic v Jugoslaviji. Malo prej je vojaško sodišče v Ljubljani obsodbo več oseb zaradi proti državnega delovanja. O tem procesu niso podali nobene Izjave. Govorijo pa, da je bilo med obtoženci tudi nekaj nemških državljanov.
Tem dogodkom se je pridružila tudi kritika bivših španskih borcev. Pa tudi v samem vodstvu režima so se pokazala različna mnenja in trenja, predvsem med Slovenci in Srbi. Eno takšnih razprav je prenašala televizijska postaja, ki je pa oddajo prekinila, ko j!e polemika postala preglasna.
Jasno je, da ti dogodki ne vplivajo dobro na pogajanja v Ženevi.
Med nas je usekalo...
Ob 40-letnicf našega begunstva
Leto 194-5 je moden mejnik za naš narod. Tedaj so bili Slovenci in vsi na?’odi Jugoslavije prevarani v upanju da bodo dosegli svobodo>. Sovjetske čete so ustoličile komunistični režim in uklenile v okove suženjstva narode Jugoslavije. To niso moje besede. Izrekel jih je učenec in dober paznava-lec Stalina, ki je vodil komunistično revolucijo pod okupacijo in v njegovem imenu dal pomoriti deset in deset tisoče Slovencev. To je Josip Broz -Tito. Ob 10-letnici „vstaje“ v Črni gori je leta 1951 govoril takole: „Sta. lin je človek, ki ima ljudstvo za nekako brezbarvno množico, ki jo lahko teptaš in ropaš, z mo besedo, jo lahko držiš v okovih.“ V istem govorni je vzkliknil Tito: „Bajoneti Sovjetske zveze ne prinašajo osvoboditev, ampak suženjstvo.“
Leto 1945 je pa že tudi začetek nove dobe. V domovini sta postavljena na preizkušnjo osnovna temelja naše slovenske zgradbe. Krščanstvo in slovenstvo. Ali bosta kljubovala komunističnemu materialističnemu viharju ali ne? Dogodki kažejo, da korenin duhovnih vrednot slovenstva in težnje po svobodi tudi komunizem ne more izruvati. Leto 1945 pa je tudi začetek nove dobe za nas, ki smo šli v svet. Na nas je, da pokažemo, ali sta bila naše krščanstvo in slovenstvo pristna, tako da sta sposobna živeti tudi v novih okölnostih, ali sta bila le na površju in jeziku, brez korenin v naših srcih.
Milos Stare: Leto 1945 — usoden mejnik (ZSS 1965, str. 218)
Teologija osvoboditve in komunistični načrti
Vplivna angleška revija „The E-conomist“, ki je znana po izčrpnih pregledih mednarodnega gospodarstva, objavlja redno tudi razprave iz drugih področij, ki so potrebne za razumevanje dogajanj po svetu.
V	številki, ki je izšla 13. oktobra tega leta posveča (str. 24/26) obširno študijo „Teologij; osvoboditve“. Vsebuje nekaj zanimivih trditev tudi v zvezi s komunistično revolucijo v Sloveniji ki jih prinašamo v prevodu.
„Jasno je, zakaj so marksistom-komunistom kristjani, posebno še duhovniki dobrodošli zavezniki. Che Guevara je dejal: „Ko bodo 'imeli kristjani dovolj poguma, da se bodo postavili brez pridržkov na stran revolucije, bo latinsko ameriška revolucija nepremagljiva.“
Če hoče revolucija zmagati v katoliški latinski Ameriki, potrebuje cerkvene podpore. Zato potrebujejo .. . sandinisti v Nikaragvi, da duhovniki kot M. D’Escoto, E. Carde-nal in drugi... ostanejo v vladi, čeprav pomeni to prelom cerkvene odločbe, naj duhovniki ne’ sprejemajo političnih mest. Režim potrebuje vidnih dokazov, če hoče prepričati preproste Nikaragvajce, da je Cerkev za revolucijo.
Katoličane so že prej' uporabljali kot „koristna budala“ ■— ta izraz je skoval nekdanji glavni tajnik komunistične Internacionale (komin-terne) Dimitri Manuilsky — da so pomagali komunistični revoluciji.
V	Sloveniji na primer, ki je naj-vernejši katoliški del Jugoslavije, je nekaj levičarskih katoličanov (med njimi nekaj duhovnikov) pristopilo med drugo svetovno vojno k Titovim partizanom, v odporu proti nemški in italijanski okupaciji. Po zma-
gi so ti dotedanji zavezniki prenehali biti politična sila. Nekaj jih je vstopilo v komunistično partijo in zavzemalo v njej vedno važnejša mesta, drugi pa, ki so protestirali zaradi rastočega avtoritarizma vlade, so bili puščeni ob strani; tako se je zgodilo pisatelju in Titovemu prvemu ministru za vzgojo Edvardu Kocbeku.
Ti levičarski katoličani v Sloveniji niso sicer razvili „teologijo osvoboditve“, a so 'bili pod vplivom francoskih levo usmerjenih katoličanov, kakor na primer Emmanuel Mounier, ustanovitelj revije’ Esprit in vnet zagovornik sodelovanja med marksisti in kristjani za dosego socialnih pravic.
Škofe iz Nikaragve skrbi, prav tako kakor sv. očeta, da bi komunistična vlada dosegla razkol med politizirano „ljudsko cerkvijo“, ki jo vodijo sandinistični duhovniki, in med uradno Cerkvijo, ki jo vodi nadškof Miguel Obando Bravo“...
Do tu „The Economist“.
Slovenci smo že dolga desetletja priče komunističnega izrabljanja krščanske lahkovernosti, ki verjame raje obljubam partije kakor svarilom Cerkve.
Ob branju članka v angleški reviji se človek nehote spomni našega pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je’ pred 40 leti doživljal to, kar doživlja danes v svetovnem obsegu sv. oče Janez Pavel II. V trenutku zmede in preskušnje opaža, kako mu obračajo hrbet nekateri lastni duhovniki in da zapadajo zmoti celo pastirji.
V luči svetovne zgodovine se jasni ozadje komunistične revolucije v Sloveniji, raste pa ob njej tudi lik velikega slovenskega škofa Rožmana.
—žar
KDO NAM ZAPRAVLJA KOROŠKO
Dne 17. novembra je „nadstrankarski komite“ organiziral demonstracijo koroških Slovencev v Celovcu. Izredno velika je 'bila udeležba pri tej demonstraciji, prirejeni proti tistim, ki hočejo odpraviti dvojezične šole ter ločiti slovenske in nemške otroke, za kar se strastno potegujeta „Heimatdienst“ in „Svobodnjaška stranka“ (oboji so zagrizeni nacisti). Menijo, da se je demonstracije udeležilo okoli 3000 ljudi. Udeležile so se te demonstracije razne slovenske struje in številne slovenske organizacije z nekaj Nemci vred. Pri kulturni prireditvi, ki je sledila tej demonstraciji, so komunisti po stari navadi prireditev izrabili za svoje strankarske cilje in tako vse drugomisleče grdo izigrali. Pripeljali so partizanski zbor iz Trsta, ki je dolgo prepeval partizanske pesmi, domači zbori iz Koroške
pa so bili odrinjeni. Peli so internacionalo, vzklikali komunistični Nikaragvi, kar je vzbudio veliko ogorčenje pri Slovencih, med katerimi je bila ' prav majhna peščica komunistov.
Lahko si mislimo, kakšen vtis je napravila demonstracija in taka partizanska kulturna prireditev pri tistih Nemcih, ki so Slovencem naklonjeni, pri oblasteh, ki varujejo svojo nevtralnost. Tako so dali ti slovenski komunisti Nemcem v roke orožje, češ, vsi Slovenci so komunisti. In tako se je zgodilo, da je ipo mnenju koroških zavednih in vernih Slovencev ta demonstracija slovenstvu več škodovala kot koristila. Nobenega dvoma pa ni, da so bila za to izigravanje slovenske demonstracije dana navodila iz Ljubljane, ki so ji strankarski interesi nad narodnimi interesi.
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
Spomin preteklosti -luč prihodnosti
V začetku novembra se kristjani zahodnega sveta posebej spominjamo vseh rajnih. V Sloveniji obhajamo tedaj tudi državni praznik dan mrtvih. Tako se lahko verujoči skupaj z neverujočimi spominjamo tistih, ki so odšli od nas. Ta spomin ima globok in mnogovrsten pomen za vse žive.
Najprej gre za občečloveški humani odnos do pokojnih. To je izraz kulture, po kateri se človek na zunaj loči od živali. Tako najdemo v zgodovini človeštva v vseh kulturah poseben pie-tetni odnos do rajnih, navadno tudi do sovražnikov. Smrt izravna vse razlike. Za Grke je bila najhujša kazen, če truplo ni moglo biti dostojno pokopano. Rimljanom so bila pokopališča svet in nedotakljiv kraj. Gotovo je znak barbarstva in degeneracije človeškega dostojanstva plenjenje grobov ali rušenje spomenikov pokojnim. Žal se tudi to pri nas dogaja in kaže, da smo ko*! celota še daleč od prave kulture. Spomin na umrle ni zgolj čustvena zadeva tistih, ki so bili v življenju z njimi povezani, ampak je spomin tiste preteklosti, iz
Proslava v Clevelanda
Lepo smo v Clevelandu 11. novembra počastili 25. obletnico smrti škofa dr. Gregorija Rožmana.
Že opoldan se je pokojnega lepo spomnil dr. Milan Pavlovčič na svoji radio oddaji, slišali smo Rožmanov glas iz magnetofonskega traku — nadvse lepo pa je bilo v cerkvi sv. Vida. Ob navzočnosti številnih Rožmanovih prijateljev •— saj je bila velika cerkev napolnjena — je prezv. škof Pevec ob spremstvu osmih duhovnikov sobratov daroval slovesno sv. mašo, pri kateri je pevski zbor prepeval izbrane, prav tej maši nadvse primerne pesmi.
Ob strani od oltarja je bila pritrjena lepa slika škofa Rožmana, Ko smo se ozirali na to podobo in poslušali pesem „V nebesih sem doma“, se je marsikomu utrnila solza ginjenosti, pa skrita, tiha prošnja, da bi Rožman posredoval gor; v nebesih pri Bogu, da bi se mi zemljani držali njegovega lepega nauka in se bolj ljubili med seboj.
Po končani sv. maši je kar v cerkvi sledila spominska komemoracija — s pesmijo in recitacijami lepo povezana. Za sklep smo vsi skupaj zapeli „Marija skoz’ življenje“. Iz cerkve grede je marsikdo rekel: res, lepo je bilo. Rožman ima še veliko živih prijateljev, veliko pa jih je že odšlo za njim.
(Ameriška domovina, 20. nov.)
katere raste naša sedanjost. Človeštvo se zaveda povezanosti z napori ljudi iz preteklosti. Grobovi so v nekem pogledu temelj našega življenja in odnos do pokojnih kaže na konkretne razmere med živimi v določeni družbi.
Poseben pomen ima spomin pokojnih za vsak narod. Narod brez predhodnikov je narod brez zgodovine in ne more imeti prihodnosti. Zato se posebej spominjamo vseh zaslužnih ljudi, zlasti tistih, ki so prispevali k rasti narodne kulture in obrambi narodne samobitnosti. Narod se ne sme odreči svojih sinov in hčera, ne da bi se s tem začel odrekati sebe samega.
V luči vere v onstransko življenje pa ima spomin na pokojne še globlji pomen. Kristjani se spominjamo 'herojev življenja po evangeliju, to je svetnikov, pa tudi vseh rajnih. Pri tem ne gre samo za duhovno pomoč, ki jo pri njih iščemo, ali jim jo nudimo, ampak se s tem poglablja, naša povezanost z njimi. Vemo, kako je v mnogih afriških kulturah poudarjena zveza z umrlimi tako, da v zavesti živih še naprej živijo z njimi. V krščanstvu pa verujemo v občestvo vseh verujočih v Kristusa, vsi, živi in rajni, smo v Kristusu med seboj povezani, smo eno v Bogu.
Spoštovanje do rajnih in skrb zanje je globoko vsidrana tudi v našo slovensko zavest. O tem pričujejo naša pokopališča, navada; da verni radi dajejo za maše za svoje rajne, pa tudi številni spomeniki padlih borcev in talcev. In prav je tako. Vendar se zdi, da je v zvezi s tem v naši slovenski deželi nekaj narobe. V zadnjem času je tudi v javnosti vedno več spraševanja, kako je bilo z žrtvami slovenskih fantov po končani vojni, ki ležijo v globinah Kočevskega Roga, okoli Pleterij in drugod. Njih grobovi so že desetletja pozabljeni. Ne glede na njihovo zadržanje med zadnjo vojno najbrž zaslužijo dostojno mesto počitka in spomin; umrli so brez sodno dokazane krivde, kar se upira človeškemu čutu. Ali ni prišel čas, da se spomnimo tudi teh žrtev brez očitkov, brez sovraštva v duhu prave kulture in prepričanju, da se kaj takega med nami ne sme nikoli več ponoviti.
Še posebej je prav, da se teh kakor tudi vseh drugih žrtev spominja Cerkev v svojih molitvah. Kristus nas kristjane posebej kliče da si. prizadevamo za spravo in mir tako med živimi kot hied mrtvimi, Morda bo kdo rekel, da je to nepotrebno Obujanje duhov preteklosti. Toda ta preteklost je še v nas, kakor pravi pesnik Vladimir Truhlar: „Nič ni prešlo. Vse je dokončno zajeto v
Stopamo v novo leto in ljudje drug drugemu izražajo voščila sreče in zadovoljstva. Govori se o upanju in optimizmu, a zanimivo 'bi bilo nekoliko globlje raziskati, kakšna upanja imajo res, in koliko je srednji Argentinec, tradicionalno po naravi optimist, še ohranil vsaj v dnu srca, vero v zboljšanje položaja, ki že precej časa, in na videz vedno huje, tare državo in narod
Resnic; na ljubo bi bilo treba zabeležiti, da se vedno bolj pogosto Sliši mnenje, da se „to ne uredi več“ (esto no se arregla mas), ali pa ugotovitev, da bi morala preteči do1 ga leta resnega dela, česar pa da „mi nismo zmožni“. A zdi se nam, da to nihanje iz skrajnega optimima v skrajni pesimizem ni pozitivno in ne odgovarja realnosti. Dežela je dovolj bogata, in ljudje tudi pripravljeni delati, da bi v nekaj letih reda in zdrave pameti mogli položaj znatno zboljšati. Tega reda in te pometi želimo za novo leto naši drugi domovini.
LETO VOLITEV
1985 se bo gotovo pisalo v znamenju volitev. To bo nov važen korak na poti ustavnega reda. Ko si je država 30 oktobra 1983 izbrala novo vodstvo mnogi niso verjeli, da bodo določeni ustavni roki imeli veljavnost: videli so na obzorju nove državne udare.
Sedaj manjka praktično deset mesecev do naknadnih zveznih poslanskih in številnih provincijskih volitev. Zamenjava polovico poslanske zbornice po dveh letih mandata je predvidena v državni ustavi, in v večini provinc. Le da imajo nekatere provincijske ustave določene dneve za take volitve, k; bi se tako izvajale tekem vsega leta. Zato je vlada pripravila zakonski osnutek, ki ga mora sedaj kongres potrditi, v smislu da se vse te volitve zedinijo v enem
tvojo bit.“ Poravnati moramo preteklost, če . hočemo pravo razumevanje v sedanjosti in zagotovilo mirne prihodnosti.
Ali smo sposobni iskrene sprave in odpuščanja, kar naj bi se na zunaj pokazalo tudi v primernem obeležju vseh padlih žrtev? K temu nas neprestano kliče naša krščanska zavest, k temu nas spodbuja tudi potreba edinosti v sedanjosti ter strah pred grozečo prihodnostjo. Sovraštvo nikdar ne gradi, ampak podira. Zato je naloga vseh do-bromislečih ljudi, da si prizadevajo za medsebojno razumevanje in spoštovanje.
(Družina, 11. nov. 84)
samem datumu : sredi oktobra.
Ni treba še posebej poudariti, da bo leto ki ga začenjamo, v političnem oziru, leto 'izredne dejavnosti. Januarja bo zaradi počitnic še nekoliko premirja. A že februarja se bo začelo. Mnoge stranke se morajo še nekoliko notranje preurediti, nato pa se s silo vreči v volivne1 povezave in volivni boj. Neznanka, ki je bila postavljna takoj po zadnjih volitvah, -glede bodočnosti vlade in radikalne stranke, bo oktobra našla odgovor. Prav tako tudi vprašanje glede bodočnosti peronizma, akorav-no številni znaki kažejo na smer, po kateri se bo odvijala tragedija peronizma.
BITI ALI NE BITI
Tragedija peronizma se je začela pravzaprav s Peronovo smrtjo.
Primer zadnjega kongresa stranke je dovolj zgovoren. Skušali so prevladati tisti, ki so imeli močnejši glas, in močnejši pritisk, če treba tudi 'z orožjem. Ni čudno, da je resna večina zapustila konvencijo. Nq-vopostavljeno vodstvo so potem zapustili drug za drugim vse vidnejše osebnosti : Matera, Ubaldin'i, in končno celo Lopenzo Miguel. Ostal je osamljen guverner iz Santa Fe, Ver-net, v čudni povezavi z buenosaireš-kim Herminiom Iglesiasom, izpostavljen protiofenzivi mirnih sektorjev, ki bodo februarja na severu postavili novo vodstvo. Med opazovalci pa se' že nihče ne upa trditi, da v stranki ne bo prišlo do razkola.
Težave pa imajo tudi druge stranke, Desarrollisti brezupno iščejo povezav. Vedno so bili navdušeni na razne fronte, ki so jim običajno prinesle lepe volilne uspehe.■ Upajo na nepopularnost radikalov, da bi s tiste strani prejeli kaj nezadovoljnih glasov. Pa gledajo otožno na spor peronistov, ker upajo na povezavo s katero izmed močnih frakcij, ki bi se ločile od celote.
Na levici z obnovljeno močjo nastopajo intransigenti. Spričo a-tomizacije socialistov, neuspešnosti komunistov in utopičnosti Delavske stranke in skupine MAS, se Alende-jeva formacija kaže kot edina resna alternativa levice, ako izvzamemo levo krilo radikalov. Predvidevajo da bo Alende sam načeloval kandidatno poslansko listo intransigentov province Buenos Aires.
Desnica pa se zbira okoli Alsòga-rayja. Zadnje čase so sklenili več volilnih povezav, ki ojačijo možnost liberalcev tudi po drugih predelih države. Pojav bi označili kot enega najbolj pozitivnih na političnem pod-
iMimifimiiHHii
ZAHTEVE RAZJASNITVE
Večino naše izseljenske skupnosti zasleduje težka travma grozote revolucije in strašni konec slovenske vojske junija 1945. Premnogokrat je kazalo, da se politična emigracija ne bo mogla izkopati iz te teme. Kot običajno v slučajih velikih tragedij se je iskalo krivce na vseh koncih in krajih, s krivičnimi očitki 'še posebej slovenskim politikom tistega časa. Ti očitki so končno prestali, ko se je v zadnjih letih odkrilo ozadje tragedije. Krivci so poleg domačega komunističnega režima tudi angleška vojaška uprava na Koroškem z maršalom Alexandrom in kasnejšim angleškim predsednikom vlade H. MacMi-llanom na čelu. Nedvomno bo za to Anglija ob primerne času morala dati moralno in tudi materialno zadoščenje.
Toda čas ni tekel zastonj; sedaj -se v matični Sloveniji pojavljajo močni glasovi, ki zahtevajo tozadevne razjasnitve. Razlogi za to so mnogi; ljudje podzavestno čutijo, da se je delu slovenskega naroda storila strašna krivica. Ne verjamejo, da b.i se del Slovencev izneveril narodu. Ekonomski polom, nujna posledica revolucije, še kako daje prav tak-kratni slovenski opoziciji in končno najnovejše odkritje pogodbe, -ki je vezala umik jugoslovanske vojske dne 19. maja s Koroške s prisilno vrnitvijo slovenske vojske dne 24. maj.a odkrije v vsej jasnosti pravo lice revolucije. KPS in KPJ je 'šlo samo za oblast, ki je bila direktno plačana z izgubo Koroške i-n strašnim pokolom v Kočevju, Teharjih, Škofji Loki.
V režimskem časopisu, „Književnih listih“ Dela se je o tej temi oglasil zgo-
dovinar Dušan Biber, kot smo že pisali v Svobodni Sloveniji. Zahteva, naj se dogodki po koncu vojne raziščejo, kot se za pluralistično ( ? ) družbo spodobi. —- Pisec bi rad imel fundamentalne dokumente o likvidacijah, ki bi se mogli najti pri IOOF, CK KPJ, CK KPS, v poročilih vojaških likvidacijskih enot, spominih preživelih domobrancev, v pro. pagandni hujskaški emigrantski literaturi; in se sprašuje, ali dokumente ne skrivajo odgovorni s slabo vestjo.
Pisec tu greši, ker zamolči pričevanje M. Djilasa in še posebej V. Dedijera, ki sta izpovedala in zapisala, da je nalog za likvidacijo vseh opozicionalnih vojaških enot bil sprejet in odobren po CK KPJ, kjer je suvereno in edino odločal Tito. Ta odločba je padla tik pred vdorom Sovjetov in partizanov v Srbijo jeseni 1. 1944. V tej odločbi je bila že zapadena Usoda slovenskih vojaških e-not! Kot je znano po pričevanju Ivaha Mačka, je on dobil ta nalog direktno od Tita, ki mu je velikodušno (!) prepovedal likvidacijo mladoletnikov. Dušan Bi. ber zatrjuje, da v domačih arhivih tega gradiva ne najde, eđ'no, kar je na razpolago, so tuji, predvsem angleški viri. Predvideva možnost, da bi bilo kaj materiala v rokah OZNE. S stališča slovenske opozicije dvomimo, da bi grozne podrobnosti mučenja in likvidacij, ki bi jih mogle dat' likvidacijske vojaške e-note dokazale kaj novega. Vse je bilo že desetkrat pričano in potrjeno po maloštevilnih preživelih. Celo imena izvrševalcev so v tej fazi nezanimiva. Predno bi odgovorne poklicali na odgovor, bi večina 'že pomrla.
Likvidacijo ujetnikov Turjaka, Grčaric in -civilistov v Jelendolu pisec komentira: „Določeno število ujetnikov je bilo jeseni, ob prodoru nemških čet, na osnovi SUMARNE KOLEKTIVNE SODBE, ustreljenih pri Ribnici, da ne bi padli okupatorju v roke in ina njegovi strani nadaljevali borbe. Po analogiji (tako Biber) lahko skepamo, da so bili podobni in bolj množični ukrepi sprejeti pod grožnjo neposredne vojne nevarnosti. Na umik iz Koroške je treba gledati tudi iz strateškega vidika, v izo-gibo istočasnemu spopadu na, dveh frontah.“
Gornji argumenti ne morejo prepričati, vendar služijo kot indirekten izvrsten dokaz, da pobiti niso bili krivi v legalnem smislu (izdajalci) nego samo zato, ker so bili dejanski ali samo potencialni nasprotniki revolucije! Prvič pridemo v dotik s pojmom, sumama kolektivna sodba, pravno ne obstoječi pbjem. Pisec skuša ublažiti nalog KPS, ubiti ujetnike, da ne bi padli v roke okupatorju, za kar zgodovina v sedanjem veku ne najde primera in opravičila. Pi. see se tudi ne spopade z dejstvom, da je večina jetnikov bila strašno mučena pred likvidacijo.
Še manj je Biber prepričljiv, ko o-pravičuje likvidacijo junija 1945. Namen KPS uničiti opozicijo, pa tudi za ceno Koroške, je preveč očividen in prepričljiv! Domobranci so bili tiste strašne dni povsem sestradani, mučeni in za la-gersko žico. Njihovi oficirji so bili pobiti še prve dni po vrnitvi. Ako bi res nastala kaka vojna nevarnost in ako Biber vztraja, da je moralno in pravno tak umor upravičen, bi lahko likvidacijo zaključili v par urah. Vendar, ako so vojaki ujetniki mogli predstavljati nevarnost, po Biberju, kako opravičiti: ?
Likvidacijo žena in deklet v Teharjih.
Odvzem dojenčkov materam in njihov strašni konec v Teharjih.
Množične umore izpuščenih mladoletnikov, mnogih civilistov, prisilno delo sorodnikov domobrancev partizanskim hišam.
Izgon mnogih domobranskih družin iz njihovih domov.
Množične likvidacije in vse drugo vedno in dosledno povezano s strašnim mučenjem!
Junija, in julija 1945 je za del Slovencev v naši domovini zavladal pekel!
D. Biber očita domobrancem prisego. Prisega je bila po Nemcih prisiljena in tako formulirana, da je vezala samo na borbo proti komunistom, njihovim zaveznikom, povsem v skladu s položajem, ki ga predvideva in opravičuje ha. aška konvencija. To nemogoče ponavljanje te prisege je nesmiselno, ako pomislimo, da so pod prisilo Štajerci in Gorenjci prisegli na nemštvo, ko so 94% vstopili v nemški Heimatbund in Kulturbund, da so mnogi Gorenjci, Korošci in Štajerci ne samo prisegli Hitlerju, nego so se tudi borili proti zaveznikom, na frontah. Prisegli so vsi Slovenci na Štajerskem in na Gorenjskem, ki so se borili proti partizanom doma, prisegla je slovenska mladina v Hitlerjugend in med temi štejemo tudi Staneta Dolanca, prisegli so Italiji in se borili proti zaveznikom premnogi Primorci. Kdo na svetu more očitati tem prisiljenim prisegam in govoriti o izdaji slovenskega naroda.
Po novih odkritjih o junijskih dogodkih na Koroškem in Sloveniji, po strašnem gospodarskem polomu, posledici revolucije, slovenska javnost v ma-
Esperanza y salvaci ón
En su homilia navidena el papa Juan Pablo II expresó, entre otros, los siguientes conceptos:
“Hace casi 2.000 anos que Jesus tra-jo a la humanidad un programa de es-peranza y salvaeión”, dijo el Papa, sen-tado en su trono, al frente del altar de märmol de la mayor iglesia de la cristiandad.
“Y aqui estamos, siempre regresan-do, siempre reuniéndonos a la mediano-che para celebrar el acontecimiento.”
Al criticar al ateismo, el Papa dijo: “Algunos piensan: iNo estamos ya en una època pos cristiana? Algunos han hecho del ateismo un programa para el progreso del hombre”.
“Pero este supuesto ‘progreso’ ha llevado en su seno el .peligro permanente de una guerra nuclear, nuevas formas de explotación del ser humano y la perdida de valores que le dan sentì-do a la vida, sin eliminar la calamidad del hambre, que dramàticamente afecta algunas regiones de la Tierra”.
ročju v preteklem letu, kajti, odkar je konservativna stranka domala izumrla, zmerna desjfica ni imela pravega predstavništva, izvzemši Man-riquejevega poizkusa, ki ga nekateri že označujejo Ijot ,,muho enodnevni-
ZABELJENI PRAZNIKI
Pomanjkanje denarja ni nov pojav v Argentini, vendar je zadnje dni zadobil tako pereč prizvok, da je domala pretresel gospodarsko strukturo. Kratkoročna posojila na „svobodnem“ trgu so poskočila do neba in mesečne obresti so v nekaterih primerih presegle 50% .Za tem je sledil skok dolarja na črni borzi. Da je bila slika popolna, so morala podjetja plačevati še polovico trinajste plače (aguinaldo) in v mnogih primerih naprej izplačati počitnice osebju. Zapadli so mnogi dolgovi in špekulacija je dodala svoj del. ...
Tem ocvirkom je pripisati še tradicionalno tremo, ki jo ob takih prilikah kažejo argentinski finančni krogi. Vlada res ni vedela kaj' storiti, in ukrepe so preložili na dolgi dopust štirih dni ob koncu leta.
V zvezi s tem le še zanimivo a-nekdoto. Izredno primanjkuje poštnih znamk. Jasno, tiska jih državna Fskarna, ki obenem tiska tudi denar. S tem pa ima toliko dela, in v denar zaposlene vse svoje moči, da poštne znamke sploh ne pridejo na vrsto. Kdo še dvomi, da bo inflacija dolgo, dolgo vladala v Argentini. Jasno, ne da se je odpraviti z volitvami.
Tone Mizerit
tieni domovini zahteva objektivne informacije o slovenskem holokaustu. Težko verjamemo, da bi režim bil zmožen povedati resnico. Z resnico bi revolucija zgubila smisel in mit, NOB bi se podrl. Ponavljati rutinsko dosedanjo povest pa nima smisla, ljudje ne verjamejo. Molk bo trajal vse, dokler bo partija na oblasti. Na razpolago je literatura v diaspori. Mogoče je ideološko pobarvana, toda je objektivna, še posebej kadar je govora o dogodkih od 24. maja 1945 pa do tragičnega konca slovenske narodne vojske. Sedaj smo končno dobili vse zbrano v najnovejši knjigi „Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941-45“, Celovec 1984. Za leto 1985 se napoveduje drugi del Stalinistične revolucije na Slovenskem, izid knjige spominov slovenskega politika, ki sedaj živi v ZDA, izid dokončne Bele knjige vrnjenih rojakov, s popolnim seznamom. Politična emigracija je častno izpolnila svojo dolžnost do mrtvih junakov.
Nekdo iz Toronta, ki kot premnogi drugi iše ni našel poti do proslave ob križu, posvečenem revolucijskim žrtvam v Midlandu, je izrazil mnenje, da se ne bi več toliko pisalo o pobiti množici naših junakov, in na domobranskem banketu je govornik povedal, da je sedaj cas za odpuščanje. Za odpuščanje bo prišel čas, ako bodo odgovorni priznali dejanje in ga obžalovali. Odgovor, ni danes odpuščanje odklanjajo, na vsak tak poskus sprave odgovorijo s ponav-Ijanjem krivičnih obtožb in smatrajo to za izzivanje. Nikakor pa ne more naša generacija prenehati o tej največji tragediji našega naroda pisati in še manj moremo to pozabiti. Dokler bo živel in obstojal naš narod teh dogodkov pozabil ne bo!
Dr. P.ster Urbanc
"" jÉIl NOVICE IZ SLOVENIJE
MARIBOR — Collegium musicum Maribor je nastopal v okviru abonmajskih koncertov. Ansambel — sestavljajo ga: Monika Skalar (violina), Frane Avsenek (viola), Drago Golob (oboa), Miloš Mlejnik (violončelo) in Janko Šetinc (čembalo) — je izvajal baročna dela, katerim se izključno posveča. Nastopil je v delno novi zasedbi, saj je sestava s člani, ki živijo v tujini, problematična. Kritik je pohvalil tako igranje posameznikov kakor uigranost ansambla.
LJUBLJANA — Pokojnine so se
meseca decembra zvišale za 4%, z januarjem bodo pa zrasle za novih 15%. Najvišja pokojnina bo poslej 63.906 din.
ROGAŠKA SLATINA — „Gostom je treba ponuditi prijaznost“, je bil
zaključek 32. gostinsko turističnega zbora v tem mestu. Zbora se je udeležilo 12,000 ljudi. Na njeni so obravnavali, kje in kako razvijati turistično dejavnost, učili so se pripravljati narodne jedi, dietetično hrano in seveda prvo. ugotovitev. Tega bodo verjetno morali najbolj priporočiti turističnogo-stinskem ospbju iz drugih republik, o katerih obnašanju je zadnje čase precej pritožb. Podelili so tudi nagrade „petih zvezdic“ restavraciji gradu 0-točec in dvorca Zemono v Ajdovščini.
ORMOŽ — Sladkorne pese so letos zaenkrat pripeljali 210 tisoč ton iz se-vernovzhodne Slovenije in sosednje Hrvaške. Poleg tega bodo tudi predelali 20.000 ton sladkorne pese iz Madžarske Povprečje sladkorja v pesi znaša Ì5.67 odstotka,
PORTOROŽ — Letošnja turistična sezona — pravijo —- se je precej podaljšala. Do konca lanskega (1984) leta naj bi bili hoteli na splošno dobro zasedeni. V prvih devetih mesecih so izračunali, da je bilo prenočitev domačih gostov skoraj 30 odstotkov več kot leta 1983 in skoraj 20% več tujih. Splošna slovenska sezona pa tudi pravi, da so turistične delovne organizacije dobro posnovale.
TOLMIN — Tovarna Metalflex je
tudi postala važen element pri izvozu komponentov za belo tehniko (kuhinjski aparati). Njihova stroka se zadnje čase nagiba bolj k elektroniki: naprave za pretvarjanje elektronskih signalov v mehanske in obratno, elektronski števci, regulatorji vrtljajev, optični senzorju in podobno bodo v prvi vrsti nadomestili uvoz teh produktov. Metalflex izvaža neposredno in preko produktov Gorenja, ki imajo vzgrajene njihove izdelke.
LJUBLJANA — Slovenska akademija znanosti in umetnosti je imela svojo skupščino (beri občni zbor) in pregledala svoje delovanje. Akademija 'šteje trenutno enega častnega člana, 56 rednih, 22 dopisnih in 57 zunanjih dopisnih članov.
KRANJ — Iskra bo vgradila naprave za daljinsko upravljanje železniškega prometa na progi Tabanovcev do Gev-
gelije, dolgi 230 km, ki spada v območje Skopja. Iskra je predstavila najboljše pogoje na mednarodni licitaciji.
MARIBOR — Novo tržišče si je o-svojila Tovarna stikalnih naprav Maribor. Pomagala bo pri obnovi elektrifikacije v Indoneziji. Ker morajo obnoviti okoli 1700 transformatorjev, si obetajo 'še veliko dela.
LESCE — Snežnih verig za avtomobile so lani v tovarni Veriga Lesce na-red'li 10 tisoč parov za domače kupce, 15 tisoč pa za izvoz. Precej nižja številka, če se jo primerja z lansko, ko so jih prodali 80.000 parov (polovico za izvoz, polovico za domačo uporabo). Po testiranju različnih evropskih znamk je polobročna veriga Rival C dobila kaj dobro oceno. V ZRN je dosegla visoko priznanje. Lani so začeli, po naročilu tovarne Mercedes, izdelovati novo, obro. casto verigo.
LJUBLJANA — Naftni plin butan propan se je sredi novembra podražil za skoraj 30 odstotkov. Današnja cena je 94 din za kilogram plina.
LJUBLJANA — Pšenico so posejali na 6.910 ha družbenem kmetijstvu in na 40.740 ha zasebnem kmetijstvu. Setev je bila pravočasno končana, medtem ko so po drugih republikah do konca oktobra posejali le četrtino njiv, namenjenih pšenici, čeprav so je posejali za 400 ha manj, kot so se namenili, računajo na 82.400 ton krušnega žita.
UMRLI SO od 15, do 19. novembra:
LJUBLJANA — Franc Horvat; Anton Žabjek; Vlado Zadravec; France Vogrinec; Milan Šparovec; Slavko Omejec, 95; Majda štimac roj. Weis; Marija Snoj; Anica Dolenc; Rafael Perhave; Kati škof roj. Vrtiprah; Anton Pirman, 74; Ivan žužek.
RAZNI KRAJI — Eva Štempihar roj. Globočnik, Kranj; Jože Peternelj, 76; Škofja Loka; Marija Gvozdenovič roj. Bukovec (Darovčeva mama), 78, Vrčice; Svetozar Pezdič, Radovljica; Silvana in Marjan Sirk, Gradišče nad Prvačino; S ane Badalič, Kranj; Ana Oblak roj. Doles, 63, Ivanje selo; Franc Jevšnik, Senovo. Jožica Kavčič. Bled; Marija Erjavec, Goričane; Angelca Resnik, Domžale; Jože Lah, 32, Dol. Jesenice; Jurij Vegi, Murska Sobota; Franc Uhan, Stranje; Ivana Škrbec roj. Košir, Borovnica; Jože Kožuh, Dvor pri Polhovem Gradcu; Ivanka Bukovec roj. Kek, 88, Trebnje; Terezija Mest-n'k roj. Travnik, Krka; Štefan Kolar, Krško; Franc Slanovec, Kamnik; France Jager, duh., Pilš.tajn; Ignac Mihevc, Vrhnika; prof .Jurij Novak, Maribor; Miha Florjančič, Visoko; Ivan Krapež, Medvode; Mira Tarlač. Trolšlje pri Novi Topoli; Pavla Miklavič, Kobarid; Marija Molan roj. Jerončič, 84, Rijeka; Marija Steiner, Stožice; Marjanca Knafelc roj. De Paulis, Hruševje; Anton Mesec, Vrhnika; Slavko Čot, Radeče; Joiže Janež, 68, Pudob; Franc Golob, Kamnik; Marija Dolenec, Planina pri Rakeku; Ivanka Građišn'k, Gornji grad; Zofija Krašovec, Tri fare; Terezija Pangerc (Dolgorajžnikova mama), 81, Šentvid pri Stični; Jože Šlajnar, Unec pri Rakeku; Melita Krivec, Maribor; Marija Ludvig, 94, Celje: Vera F cko roj. Bizjak, Stična; Henrik Cigoj st. Novo mesto; Jože Cenčič, Kočevje; Jože Uršič, Krško.
SLOVENCI v
Osebne novice
Rojstvi: V družini Marka Jermana in ge. prof. Marjanke roj. Kremžar V Bariločah se je rodil sinček, ki bo pri krstu prejel ime Andrej.
V	družini inž. agr. Marka Finka in ge. Kristine roj. Vovk se je 17. decembra _ rodila hčerka, ki bo dobila ime Cecilija. — V družini inž. Jožeta Žaklja in ge. Jožejke roj. Debeljak iz Tueu-mana se je rodil 26. decembra fantek.
Srečnim starlšem naše čestitke!
Krsta: V župnijski cerkvi sv. Družine v Mendozi je bila v nedeljo 16. decembra krščena Marija Celeste Mule, hčerka dr. Francija Marjana in ge. Marije de Lourdes roj. Asis. Za botra sta bila Fabio Asis in ga. Susana de Bello. Krstil je Jože škerbec.
V	stolnici v San Justo pa je bil krščen Matjaž Aleksander Marušič, sin Aleksandra in ge. Eme roj. Urbančič. Botrovala sta ga. Ani Horvat in Marko Marušič. Krstil ga je dr. Alojzij Starc.
V	soboto, 28. decembra, je prejel krst v cerkvi Marije Pomagaj Herman Aleksander Zupan, sin Hermana in ge. Marije roj. cater. Za botra sta bila Herman Zupan in ga. Marija čtear; krstil je Jože Škerbec.
Srečnim staršem iskrene čestitke!
Poroka: V cerkvi sv. Rafaela v Devoto -sta se v nedeljo, 23. decembra, poročila Vinko Truden in Julka Keržič. Za priči sta bila Milan Keržič in ga. Marija Planinšek. Poročil ju je Jože škerbec. čestitamo!
Smrt: V družini Marjana Groharja in ge. Veronike v Bariločah se je rodil fantek, ki je kmalu po rojstvu umrl. Iskreno sožalje!
Nova diplomanta: Na fakulteti za ekonomske vede državne univerze v Buenos Airesu je končal študije in prejel diplomo Andrej Kostelec iz Morona. Na višjem državnem institutu za specialno vzgojo pa je dne 21. decembra 1984 diplomirala in prejela naslov profesorice za defektno (gluhonemo) mladino Eva Smersu.
Na Londonskem institutu lingvistov je diplomirala v angleščini Mila Hribar.
Diplomantom naše čestitke!
Buenos Aires
I. KULTURNO-ZABAVNI VEČER ABITURI ENTOV
Abiturienti »o pripravili 1. decembra v Slovenski hiši svoj večer, 'kjer so pokazali svoj trud in namen, da so ostali zvesti slovenski besedi.
V njem so prikazali več krajših skečev: Stritarjevo Regulovo slovo, stari študentski pesmi iSholarska in O quae voluptas, nato pantomimo Čarovnik Luka in smrt, ter pesem Gregorčiča Rabeljsko jezero. V drugem delu pa so predstavili Kotzebuevo veseloigro Tinček petelinček.
Najbolj zanimivo in hvalevredno je dejstvo, da so to prireditev pripravili študentje sami pod vodstvom svojega sošolca Luke Debevca. Tudi so sami režirali (Luka Debevec) pa igrali — nastopili s‘o skoraj vsi abiturienti. Scenerijo je tudi izdelala sošolka Silvija Tekavec.
Glavna teža je slonela na ramah Debevca, katerega lahko posebej pohvalimo, ne smemo pa pozabiti vseh ostalih, saj so s svojo slovenščino in trudom pokazali, da se zavedajo svoje narodnosti in da so. pripravljeni zanjo tudi kaj
ARGENTINI
žrtvovati. Pripomnil bi le, da kakor je hvalevredno dejstvo, da so vse pripravili sami, bi bilo vseeno pametno in koristno, če bi v bodoče le povabili kakega režiserja ali starejšega za morda malenkostno pomoč, saj praksa tudi nekaj velja. Gotovo pa pričakujemo za prihodnje leto drugi tak večer.
TDml.
OBČNI ZBOR
MLADINSKIH ORGANIZACIJ
Odseka Slovenske dekliške organizacije in Slovenske fantovske zveze sta imela svoja občna zbora v soboto 24. novembra. Odbor deklet pod vodstvom Marjane Poznič in fantovski pod vodstvom Lojzeta Lavriča ml. sta podala poročila o preteklem letu, ki je bilo v vsakem oziru zelo razgibano. Posebno je poudariti razvoj mladinskega zbora pod vodstvom lic. Tineta Selana ki je v tem letu ob navdušenem sodelovanju mladih napravil velik korak naprej. Pri volitvah sta bila izvoljena nova odbora, katerima predsedujeta Vera Beltram pri dekletih in Boris štrfiček pri fantih. Skupen „asado“, katerega se je udeležilo veliko mladih, je bil lep zaključek poslovnega leta.
MIKLAVŽEVANJE
Prelep Miklavžev sprejem je pripravila Slomškova šola v nedeljo 9. decembra. Najprej je bil kratek prizorček z Miklavževo vsebino, zatem pa je nastopil številen zbor angelčkov,, ki je s svojim originalnim rajanjem (naučila ga. Saša Omahna) pripravil lepo vzdušje v dvorani, zasedeni s številnimi malčki, njih starši pa tudi mladino. Nato pa je prišel „nebeški dobrotnik“ s svojim spremstvom in polno košaro daril.
—j
SKLEP BALANTIČEVE ŠOLE V SAN JUSTU
Zopet je za nami šolsko leto. Približale so se tako zaželene počitnice. Balantičeva šola v San Justu je imela svojo zaključno prireditev v nedeljo 9. decembra 1984. Ko so dvorano napolnili stanši in prijatelji, je stopil na oder predsednik šolskega odbora Ivan Zupanc, in pozdravil vse navzoče, ki so prišli od blizu in od daleč. Zahvalil se je vsem, ki se trudijo, da slovenska zavest !še živi in se ohranja.
Za tem so otroci iz vrtca, 1. in 2. razreda uprizorili Sneguljčico v gozdu. Skrbno so z njimi vadile Nežka Kržiš-nikova, Danica Malovrh, Jožica Malovrh in Marija Zupanc .Pogled na oder nas je popeljal v pravljični svet. Ljubke so bile rožice, zanimivi ptički, pisane gobice, in ko so prikorakali na oder še
Darovali so
V tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali: Stanko Marinček, San Martin, fa 2000; Janez Koščak, Hur-lingham, fa 1000 ter dr. Peter Klopčič, Kanada, 30 dolarjev. V spomin pok. Pavleta Ranta: druž. D. Hellerja fa 3000; druž, Breznikar fa 1000; druž. dr. Bajleca fa 1000 in druž. V. Vorši-ča fa 1000. V spomin pok. ge. Antonije Kocjan, druž. D. Hellerja fa 3000.
Vsem darovalcem iskrena hvala.
Uprava Svobodne Slovenije
palčki, so skupaj s Sneguljčico (Veronika Indihar) zarajali in peli sredi gozda. Posebnost je bilo drevo, ki se je premikalo in vrtelo.
Kot vsako leto se je tudi letos skupina učencev poslovila od šole in se zahvalila svojim učiteljem. Osmi razred so dovnšili: Bergant Dani, Erjavec Pavel, Galjot Marcela, Grilj Franci, Grilj Valter, Mugerli Patricija, Pober-šnik Andreja, Rovan Milan in Selan Pavel.
Nato je spregovorila voditeljica Balantičeve šole Angelca Klanšek. Izrekla je poslovilne besede odhajajočim in jim dala spodbudne napotke za življenje. Vsem ostalim je pa naročila, naj med počitnicami vsaj pol ure na dan berejo kakšno slovensko knjigo. Poseben poudarek je dala na slovensko govorico v družini med starisi in otroci.
Sledil je božični prizor, pri katerem so nastopili učenci od 3. do 8- razreda. Prizor je obsegal zborno petje in solo-speve. Otroci so se tako naučili veliko božičnih pesmi, ki sta jih naučili Anica Mehle in Kristina Jereb (ob spremljavi klavirja in flavte). Mladi pevci so nas v raznih vlogah presenetili: Cilka Bregar (angel), Andreja Poberšnik (Marija), Pavel Erjavec (Jožef) in Franci Grilj (pastir). Zbor je pritegnil največ otrok k petju, ki so bili vsi v okusnih oblekah. Med njimi so nekateri sami zapeli v dar Detetu Jezusu: Bregar Sonja, Oasullo Micika, Mehle Lilijana, Mehle Mirjam, Peretti Silvana, Selan Pavel in Urbančič Damijan. Nekaj lepega in zanimivega je bil pogled na višji oder v ozadju, kjer so bila prikazana nebesa. Angelčki so peli, rajali, se igrali in gugali na gugalnicah.
Glavno skrb za izvedbo te spevoigre je imela Danica Malovrh, ki je poiskala pomoč pri Fridu Bezniku in Tonetu Oblaku za režijo in sceno, da je predstava dosegla odličen uspeh. Med navzočimi je vladalo božično razpoloženje kot priprava na bližajoče se praznike.
Nato je spregovoril katehet dr. A-lojzij Starc in priporočal staršem skrb za vsakdanjo molitev, nedeljsko mašo, zakramente ter iskanje dobre družbe.
Z razdelitvijo spričeval in nagrad tistim, ki niso nikoli manjkali v letu, smo zaključili program.
Po odmoru je bil napovedan prihod sv. Miklavža s spremstvom, ki je bogato obdaril otroke, mladino in tudi nekatere odrasle.
S	LO	uei	ii	lil	M
SAN			MARTIN		
SKLEP ŠOLSKEGA LETA ŠOLE DR. GREGORIJA ROŽMANA
V soboto 8. decembra je imela sklep šolskega leta v prostorih slov. doma v San Martinu 'šola Dr. Gregorija Rožma-
iliri
V naših časopisih sem opažal nov o-glas: Iliriatur. Zanimalo me je — in verjetno ne samo mene — kaj je za tem naslovom. Dogovoril sem se in se odpravil v San Justo, od tam je namreč prišlo naročilo, prav v Naš dom. V novem dozidanem delu Doma — zgoraj je novi oder — je spodaj z direktnim vhodom s ceste zrasla nova turistična agencija z velikimi steklenimi okni.
Dobil sem tam vsem znanega Pavleta Malovrha, ki me je povabil, naj vstopim. Velik, elegantno opremljen prostor me je sprejel. Vse v temnem lesu — vidi se, da so bratje Oblak zraven — fotelji in preproge, stene pa polne prospektov in lepakov iz vsega sveta .
Gostitelj me je peljal v zasebno pisarno v mezaninu, kjer sem mu stavil nekaj vprašanj:
Kaj je pravzaprav Ilirija-tur?
že beseda sama pove: je turistična in potovalna agencija.
In beseda Iliria v naslovu, kaj o-značuje?
Ta beseda kaže na drugo bistveno oznako naše agencije: da je to slovenska ustanova, samo slovenska. Besedo
atur
Dirla pa smo izbrali, ker je bila ena od poimenovalnih besed za Slovenijo, obenem pa je lahko izgovorljiva tudi za tukajšnje domačine.
Kako pa ste organizirani?
Sedaj nas je kakih 60 delničarjev, vsi smo Slovenci in aktivni člani Našega doma iz San Justa. Predsednik je Vencelj Ferjančič, poslovodja pa Marjan Bogataj, ki ima gotovo največ dela, da spravi agencijo v tek. Tudi imamo dve mladi Slovenki v pisarni, tako da se lahko zgovorimo kar po slovensko.
Hočete reči, da je agencija namenjena v prvi vrsti Slovencem?
To ravno ne, saj nas ni toliko in tudi ne potujemo toliko po svetu. Namenjena je predvsem domačinom. Popolnoma slovenska je pa po sestavi. To je delniška družba, ki jo sestavljajo samo Slovenci. Uslužbenci so tudi Slovenci. Seveda, imamo tudi namen poslovati s Slovenci, katerim lahko pomagamo z boljšimi pogoji, popusti in kar je še takega, da tako pokažemo čisto praktično, da Slovenec pomaga Slovencu. Na primer, letošnja otroška kolonija, ki je šla v Hanželičev dom v Cor-
dobo, ima na vlaku kot skupina popust. Ker pa so kupili karte preko naše a-gencije, so dobili še poseben popust, ki smo iga jim dali na račun naše provizije. In ta način mislimo uporabljati povsod v poslovanju z večjimi skupinami Slovencev.
Kaj pa z Argentinci, mislite, da bodo hodili k vam kupovat vozovnice in druge hotelske služnosti?
Mislimo, da imamo vse pogoje za dobro trgovanje. Bolj neformalno smo že nekaj časa poslovali, tako da nas nekateri že poznajo. Potem pa računamo, da smo Slovenci v San Justu kot skupina zelo poznani. Poznajo nas svetne in duhovne oblasti, poznajo tudi meščani in preprosti. In to je v takem podjetju kot je naše izredne važnosti. Vedno imajo tako več zaupanja, saj vedo, kje nas iskati. 30-Tetna prisotnost Slovencev v San Justu —• kot skupina — je veliko vredna.
In kaj vse lahko nudite Slovencem?
Najprej vse vožnje, letalske, avtobusne in železniške, organizacijo počitnic, izlete v notranjost države, organizacijo medsebojnih skupinskih obiskov npr. v Mendozo; potovanje raznih počitniških kolonij, povezava z rojaki, ki so v gostinstvu, pa če se časi zboljšajo, potovanje v Evropo.
Kaj pa mislite za bodoče?
Imamo v načrtu, da bomo skušali tudi šolati naše mlade rojake v gostinstvu in turizmu. Za vsako bolj resno poslovanje potrebujemo ljudi, ki imajo visokošolsko diplomo iz turizma. Naš namen je, da vsa mesta zasedemo z našimi diplomiranci; poleg tega pa s tem lahko tudi nudimo veliko več ugodnosti našim klientom.
In kako ste otvarjali nove prostore in s tem takorekoč začeli svoje javno poslovanje?
Prostore smo 14. decembra odprli ali bolje, blagoslovili. Blagoslovil je gen. vikar San Justa msgr. Marcón, pri slovesnosti pa je bil navzoč tudi g. Prieto, tajnik občine, ki je tudi nagovoril zbrane goste. Predsednik Našega doma Jože Miklič je v svojem govoru orisal naš značaj, poslovodja Marjam Bogataj pa delovanje Iliria-tur.
Tako sem zvedel marsikaj, kaj me je zanimalo. Nova slovenska agencija ima v svojem logotipu lastovko, znanilko pomladi. Začenjajo z delom, ki naj koristi vsem tukajšnjim, prebivalcem, posebej pa še našim rojakom, tako v San Justu kot drugod po Argentini. Želimo jim uspeh — in srečno pot!
Pogovarjal se je TDml
Ob zelo lepi udeležbi staršev so najprej nastopili učenci prvega in drugega razreda in zapeli nekaj pesmic in lepo podali več deklamacij, četrti razred nas je presenetil s svojim božičnim prizorčkom in lepo ritmično vajo. Sledila je deklamacija Gregorčičeve pesmi „Sam“, ki sla jo izvajala učenca sedmega razreda, in recitacija, povzeta iz spisov dr. Gregorija Rožmana o slovenski materi. Nato so nam vsi učenci skupaj zapeli: Tam kjer beli so snežni-ki, Slovenec sem, Gor čez izaro in Slovenska smo mladina. Osmošolci so nam deklamirali Gregorčičevo „Soči“. Vseskozi pa sta program povezovala dva učenca. Po kratkem nagovoru voditeljice Katice Dimnik je sledilo slovo 'od osmošolcev in razdelitev spričeval. V imenu slov. doma pa se je poslovil od odhajajočih učencev Rudolf Smersu in podaril vsakemu en izvod slovenske knjige.
Prireditev je bila kratka, toda lepo in skrbno pripravljena. Otroci so dobro obvladali besedilo in razveselili vse navzoče s svojim preprostim a resnim nastopom. Hvaležni smo gospodičnam u-čiteljicam, ki so otroke tako lepo naučile in skrbno pripravile program.
Takoj nato nas je obiskal sv. Miklavž. Najprej je skupina angelčkov (Nad. na str. 4)
SLOVENCI v ARGENTINI
(Nad. s 3. str.)
zapela tisto znano ,,Mi angelci smo mali...“, nakar je v spremstva dveh angelov prišel v dvorano svetnik, za njim pa seveda tudi neizogibni parkelj. V prisrčnem nagovoru je sv. Miklavž pozdravil otroke, jih malo pokaral pa tudi pohvalil; nato pa odprl svojo zakladnico in obdaril velike in male. Pričakovanje strah in veselje so žareli na mladih obrazih.
Bil je res lep večer. Hvaležni smo Ivanki in Ireni Petkovšek, ki sta poskrbeli za vse potrebno, da se je sv. Miklavž počutil tako dobro med nami in mi ob njem.
Bariloche
Spomladni izlet
Dne 2. decembra je Slovensko planinsko društvo priredilo vsakoletni piknik k jezeru Mascardi. Kot vselej, smo se tudi tokrat spomnili slovenskega na. rodnega praznika 29. oktobra in razdeljena so bila darila zmagovalcem 29. slovenskih smučarskih tekem. Žal, dan
ni bil posebno lep, temveč oblačen in vetroven kot je razmeroma pusta in siva vsa letoišnaj pomlad z edino izjemo nekaj lepih dni v začetku novembra.
Miklavževanje in, lutkovna predstava
Dne 8. dec. smo doživeli lep večer v Planinskem stanu. Še pred prireditvijo je v kapeli blizu Stana maševal Branko Jan ob abili udeležbi slovenske srenje. Potem smo se preselili v društ-štvene prostore in doživeli po daljšem času spet dobro in skrbno naštudirano igrico. To je bila lutkovna predstava o čarovniku, njegovi hčerki in pastirčku. ki jo je ob sodelovanju številne mladine pripravila učiteljica Zalka A-mlšek. Sama je sestavila besedilo na osnovi slovenske pravljice, izdelala je lutke, kulise in oder. Prav tako je nekaj tednov vadila mlade sodelavce in doživela,, da je vsa prireditev odlično uspela. Po lutkovni predstavi je prišel Miklavž, ki je v daljšem jako modrem in v verze spletenem govoru povedal marsikaj lepega in koristnega, potem pa razdelil darila. Ta so bila radi inflacije seveda skromna a so praktično zajela vse občinstvo, ki je dobesedno napolnilo Planinski Stan.
VA
SLOVENCI po SVETU
ZDA
Baragov kip, ki je edini še ostal nepoškodovan v Kulturnem vrtu v Cle-ve andu, je bil ukraden; ostal je le podstavek. Ves vrt je bil že dalj časa zanemarjen, razni kipi so bili razbiti ali odnelšeni .Sedaj je izginil še zadnji.
Fantje na vasi v Clevelandu so oktobra imeli svoj koncert. Pod vodstvom Janeza Sršena so zapeli več novih in zahtevnih pesmi, dokaz zborovega glasbenega napredka.
Pisma iz Argentine je do svoje smrti objavljal v Ameriški domovini pokojni Pavle Rant. V njih je označeval najvažnejše dogodke med zdomsko skupnostjo in iz argentinske dejavnosti. Kdo ga bo sedaj nadomestil?
V New Yorku so z dramo „Štiri redovnice zaslišujejo“ gostovali člani Slovenskega gledališča iz Toronta. Dramo je prevedel Maks Šah; dejanje se vrši proti koncu vojne v srednji Italiji. Dvo. rana je bila polna občinstva, ki je z izvajanjem bilo zelo zadovoljno.
Slovenska šola v Chicagu je spet začela novo šolsko leto. Pod Sodstvom Andreja Remca poučujeta še Lojze in Krista Arko. Vsako zadnjo nedeljo v mesecu imajo tudi sestanke s prednaša-njem uspehov učencev, ki se jih udeležujejo starši, odrasla mladina in člani zbora, saj je poleg recitiranja, branja
in petja na sporedu še kako pereče vprašanje iz slovenske problematike.
Slovenski dan v Chicagu je letos že 34-krat privabil veliko število Slovencev iz bližnje in daljne okolice. V farni dvorani pri sv. Štefanu so prireditelji pod vodstvom ge. Corinne Leskovar predstavili prijeten program.
Gospodična Slovenskega dne Dana Rebrica je prebrala proglas guvernerja države Illinois in čikaškega mestnega sveta, ki proglašata 27. oktober za Slovenski dan. Nato pa so zapeli in zaigrali slovenske narodne Mladinski or. kester pod vodstvom p. Vendelina Špen-dova OFM in Veseli Slovenci iz Clevelanda, ki jih vodi D. Maršič. Drugi del prireditve pa je bil prikaz Slovenski običaji in plesi v letnih časih, kjer so plesali člani Slovensko ameriškega radio kluba; plese pa so načrtovali Corinna Leskovar, ki zbor vodi, ter Dana Rebrica in Barbka Remec. Vse pesmi o letnih časih so spremljali gibi pri različnem kmečkem delu.
RVROPA
München: Začela se je sobotna slovenska šola. Nekateri razredi so tako številni, da so šolski prostori premajhni. Začeli so tudi s poskusom slovenščine za odrasle na predlog samih faranov. Upajmo, da bo ta poskus uspel in bo odziv in uspeh zadovoljiv.
■aaBaBaBBaBaHiaaaaBBKBBaBBBaBaRaBaBaBaaBaaaaaaBaaaAiaaaaBaaaaaaaaBBaaaaaBaBaaaaBBBBaaaaaaBBaBaaaaBaBBaaaaaaaaBi
Marja Rodziewiczowna	(25)
BRAS T
(DEWAJTIS)
še enkrat sta segla po pismu in brala zelo dolgo, pa se nihče ni več zmenil zanju.
„Ali naj odpotujem v Libavo?“ je vprašal Maafko in pogledal na atensko uro.
„Čemu?“ ga je pomiril stari. „Na cesti bi se lahko zgrešila, kar Bog obvaruj ! Pride že sama v Kowno ! Ho, ho! Američanke so odločne ženske! Ne spominjam se več kakšen je bil že naslov povesti, ki sem jo nekdaj bral. Bilo je v nji, da je Američanka pogoltnila živega modrasa. Ali se ne spominjaš, Marinka?“
„Na kaj pa?“
„No, na ono ženo, ki je modrase jedla. Pa ne, saj ti se ne moreš tega spominjati. Zdi se mi, da sva to brala z rajno materjo.“
i ,No, od tistega časa je pač to že šlo iz mode!“ je opomnil Marko. „Danes smo že vsi enaki z Američani. Ali je že čas, da grem na kolodvor?“
„Kaj si neumen? Danes še ne. Treba je čakati nekaj dni. Pokažite mi, gospodje tolmači, datum tega pisma! Le če se nam vse ne prevrže!“
Marko je pobledel. Ni več čakal: vzel je čepico in zbežal na postajo.
O moj Bog! Ali se ti Orwidovci vendar že ločijo od njegove usode in mu dajo pokoj in čas! Ti zadnji trenutki pričakovanja so ga ubili duševno in telesno. Skoraj da jih je že začel sovražiti.
Do prihoda vlaka je manjkalo še
pol ure. Czertwan je hodil nemirno po peronu, ozirajoč se na oblaček dima na obzorju. Dolgo je bilo prazno in tiho. Naposled se je zasvetil temen oblak dima; železni zmaj se je hitro bližal. Slišali so se pogovori, odmeval je rog, žvižganje signalov in enakomerni udarci brzojava v pisarni. Marko je postal in čakal z nemirnim srcem.
Kaj mu prinese ta oblak dima? Svobodo ali novo trpljenje?...
Vlak je zavil na ovinku in mogočno pridrvel na postajo. Pri oknih so se prikazali razni neznani obrazi. Preletel je s pogledom, le ženske klobuke, kakor bi iskal na katerem kakšnega znaka in bral ime Orwidovcev. Ti pa so 'šli mimo njega in izginili, šele v zadnjem vozu je nekdo vihtel majhno čepico nemškega študenta. Bil je brat Witold. Ko je zagledal Marka, mu je pomignil s čepico in ga pozdravil z glasnim pihanjem. To je bila običa jna , šala lastnika Skomon-tov.
Marko je nalahko pokimal z glavo. Witoldov prihod mu je del huje kot vsa prevara. Čutil je, da bo moral sedaj gloiboko seči v žep.
„Morgen!“* je pozdravil študent po nemško in skrajšal svoj pozdrav. „Kaj vidim! Prišel si se zabavat tudi ti? Ali se ne bojiš v tujem svetu? Pazi, da te kje ne zamenjajo!“
Zasmejal se je svojemu dovtipu in izginil od okna. Vlak je obstal. Kmalu
* Guten Morgen = dobro jutro (nemško).
Medorganizactjski svet
Seji Medorganizacijskega sveta, ki je bila 23. novembra v prostorih društ-štva Zedinjena Slovenija, so prisostvovali predstavniki slovenskih domov Zveze slovenskih mater in žena in dušnega pastirstva. Sejo je ob 20,15 uri pričel predsednik Zedinjene Slovenije arh. Jure Vombergar.
Najprej so bili določeni dnevi slovenskih prireditev prihodnje leto. Potem je bil ponovno potrjen svoječasni sklep, da na obletnice krajevnih slovenskih domov ne sme biti nobenih drugih prireditev, ne civilnih in ne cerkvenih. U-pravo Svobodne Slovenije naj se prosi, da za te dneve ne sprejme nobenih oglasov niti obvestil za druge prireditve.
Ker prihodnje leto poteče 40 let od naše narodne tragedije in 30 let, odkar prirejamo Slovenske dneve, je bilo sklenjeno, da se čim svečanejše proslavi spomin naših mučencev in tudi 30. Slovenski dan. Spominska proslava naj bo v soboto 1. junija popoldne v Slovenski hiši; v nedeljo 2. junija dopoldne pa naj se položi venec pred spomenik Generala San Martina na istoimenskem trgu v Buenos Airesu. Polaganju naj prisostvuje več sto narodnih noš in drugih članov slovenske skupnosti v Argen, tini. Potem pa naj se razvije sprevod po bueno-saireških cestah do katedrale, kjer naj se daruje spominska sv. maša. Krajevne spominske proslave pa bodo v vseh slovenskih domovih v nedeljo 30. junija. 30. Slovenski dan bo prihodnje leto v Slovenski vasi v nedeljo 14. aprila, v slučaju slabega vremena pa 21. aprila.
Kanada
Stik s slovensko Cerkvijo: Toliko slovenskih duhovnikov kot 1. 1984 še nikdar ni obiskalo Slovence v Torontu. In to od vsepovsod: iz Slovenije, Koroške, Združenih držav, Argentine, Brazilije. Vrsto gostov je otvoril ko. prski škof dr. Janez Jenko, glavni u-rednik Družine dr. Drago Klemenčič, salezijanski inšpektor Košir, provincial slovenskih frančiškanov p. Miha Vovk, kanonika Vini,; Vogelj in Melhior Golob ter duhovniki: Janez Nerad, Franc Cukjati, Janez Rovan, Anton Ciglar, župnik Jančar in Ludvik Ceglar.
Paviljon Ljubljana odlikovan. Narodnostne skupine, ki žive v Velikem Torontu prirejajo že vrsto let takoime-novano Karavan. Ta festival traja cel teden. Vsaka narodnost organizira v svojem središču paviljon, ki nosi naslov glavnega mesta dotičnega naroda. Tam predstavijo v besedi, noši, glasbi, plesu in jestvinah ter razstavah svojih značilnosti narod oz. izvorno domovino.
MEDNARODNI TEDEN
NA POLJSKEM so imeli nove pocestne izgrede. Preteklo nedeljo je manifestacija kakih pettisoč oseb, katerim na čelu je šel Lech Walensa. Namenili so se, da položijo venec rož pred spomenik padlim v sindikalnih bojih leta 1970. Policija je kolono prestregla, in manifestante razpršila s plinskimi bombami in vodnimi curki. Manifestanti so policiste nagradili s kriki kot: „gestapovci“, f morilci“, in vpili da „ni svobode brez Solidarnosti“.
V ITALIJI so imeli pred božičem krvav atentat. Med mesti Florencia in Bolonia so v železniškem tunelu položili bombo. Eksplozija je pustila žalosten sad 30' mrtvih in 70 ranjenih. Vse človeštvo se je pretreslo ob tem dogodku. Zakaj? Zakaj to? Vprašanje ne najde odgovora in človeštvo ne najde miru...
KOLUMBIJSKA gverilska organizacija M-19 je organizirala „samostojno republiko“ nekje v notranjosti države. Je to stara in tipična taktika „osvobojenega ozemlja“, ki pa izgleda da še vedno rodi zadovoljive uspehe. Vladne sile so s helikopterji in bombami napadli glavni štab gverilcev.
SEVERNOAMERIŠKA vlada je izjavila, po svojih najvišjih funkcionarjih, da ne more „soživeti“ z marksističnim režimom Nikaragve. Napetost med Washingtonern in sandinisti je vedno večja. A nihče še ni pojasnil, kakšne ukrepe bodo Američani podvzeli, da bo življenje z Nikaragvo „možno“.
SOVJETSKI obrambni minister, Dimitri Ustinov je zapustil ta svet. Smrt ni presenetila opazovalcev, saj se je že dalj časa govorilo o njegovem slabem zdravju. Pokopali so ga v Moskvi z vsemi slovestnostmi. Na njegovo mesto pa je bil imenovan maršal Sergej Sokolov, znan kot strog poklicni vojak. Hitro imenovanje naslednika (komaj 24 ur po Ustinovi smrti) kaže, da je bilo nasledstvo že prej sklenjeno.
Paviljon Ljubljana je bil letos organiziran v župniji Brezmadežne in je bil res dobro pripravljen. Tudi obisk je bil vse večere prav zadovoljiv. Trud mladega „župana in županje“, Janeza Kusain, Metke Škuljeve ter mladine, ki je pri pripravah in izvedbi največ sodelovala, je bil bogato poplačan. Kajti pri oceni 48 paviljonov je Ljubljana zavzela prvo mesto (za notranjo okrasitev dvorane), drugo mesto za glasbo in tretje mesto za zunanjo okrasitev dvorane. Lepo priznanje, ki je dalo pripravljalnemu odboru vzpodbudo, da bodo vztrajali pri torontski Karavani tudi prihodnje leto.
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMIN 1ST RAC ION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml.
Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, _ dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PÀGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 299831	
Naročnina Svobode Slovenije za L 1984: Za Argentino Sa 3500, pri pošiljanju po pošti $a 4000; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
T ALLERES GRAEIC06 “VILKO“ S.EL., BBTV DOS UNIDOS 438, U01 • BUENOS AHES -
T. E. 382-7318
Prispevajte v tiskovni sklad!
i ZAVAROVANJE VSEH VRST f
a	»
M. in H. LOBODA	\
■	a
S	*
S Sarmiento 385 - 1. nadstr. - pis. 10 S
■	Buenos Aires - Tel. 812-2127 !
vsak dan od 11 do 18.30
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Puhlico
CANGALLO 1642	BUENOS AIRES
PRITL. PISARNA 2 Tel. 35-8827
OBVESTILA
NEDELJA, 6. januarja 1985:
Misijonska tombola v Hladnikovem domu v Slovenski vasi.
Šolska kolonija se bo vrnila iz Cordobe v petek, 11. januarja, ob 8.15 zjutraj na postajo Retiro, kolodvor Gen. Mitre.
Planinski Stan — Prenočnina. Odbor SPD je določil za letošnje poletje sledečo prenočnino v Planinskem Stanu: Člani: $a 300. Nečlani: $a 400. Člani morajo imeti članarino plačano za leto' 1984.
Poravnajte naročnino!
laBaaaaaBaaaaBaBBBBaBBaaaaBBaBaaaaaaaBBaaaaaBsaaaaapaaEaaaaBaBBBBaBBBBBaaBaBBBaaBaBaaaBaaBaBBBaaaaaBaaBaSBBaBBBaBaaaBaaBaaaaaaaBBai
laaaaBaBaBaBaBBaBBaBBBaaaaaaaaaaaaaO'
potem se je spet prikazal na peronu. Tenak, droben, nemarno oblečen, s cigareto v ustih in s cinizmom v utrujenih očeh. Malomarno je vihtel v desnici paličico, z drugo pa je na motvozu peljal črnega psička. Popeval si je nemški valček in se drzno oziral po dekletih.
Marko se je že prej umaknil. S svojo visoko postavo je segal čez vso množico in se razgledoval na vse strani. Iskal je Američanko: pazljivo je prisluškoval pogovorom in zasledoval vsako mlado osebo. Zastonj! Peron se je izpraznil; množica je deloma zginila v točilnici, deloma odšla skozi vrata na cesto. Železni zmaj mu je prinesel eno prevaro več.
Povesil je.glavo in bridko zagrenjen odšel. Že je storil nekaj korakov, ko je zaslišal za seboj ime Jazwiglovo. Zdrznil se je in se ozrl. Moški srednje rasti, lepo oblečen, se je pogovarjal v slabi nemščini z nosačem, ki se je hotel iznebiti tujega gospoda z žmujdsko besedo: „ne suprantu“ (ne razumem).
Marka je nekaj mikalo. Obrnil se je in približal obema. Nemški jezik je obvladal dobro, tudi nekoliko francoskega je znal. Premagal je prirojeno boječnost, dvignil čep'co in vprašal:
„.Dovolite, gospod! Ilščete gospoda Jazwigla?“
„Da,“ je rekel tujec, se dotaknil Ido. buka in presenečen z očmi meril orjaško postavo.
„Imate morda kako opravilo z njim “
,Hm! Jaz sicer ne,“ je zamrmral tujec. „Ali mi morete dati njegov naslov,“
„Hm! Jaz sicer ne,“ je zamrmral tujec. „Ali mi morete dati njegov naslov?“
„Morem!“
V tem trenutku je prišel mimo njih Witold; vračal se je iz točilnice.
„Ej, ej! Kako lepo govoriš nemško,“
je dejal in obstal. „Ali si se to naučil pri volih? Izvoliš cigareto,“
„Hvala!“
„Ni za kaj! Ali se boš dolgo tu zabaval?“
„Ne vem!“
„No, kakor ti bo kazalo. Pridi k meni v hotel. Imam neko zadevo.“
„V tem primeru čakam jaz nate v svojem hotelu.“
„Lahko čakaš! Daj se nagačiti in potem zeleno pobarvati! Imej se dobro, ti kras Czertwancev!“
Zavrtel se je na peti, si požvižgal in odšel h kočijažu. Tujec je medtem potrpežljivo poslušal; dasi ni razumel vsega, je vendar naglo vprašal:
„Kaj je rekel ta mladi človek naj-zadnje?“
„Nič posebnega!“ je odvrnil Marko. „Izrekel je ime ,Czertwan“. Kdo je tu Czertwan? Poznate morda Czertwa-na?“ je vpraševal došlec nemirno. „Kako bi ga ne poznal?“
„No. Spremite me, prosim, h gospodu Czertwanu! Jazwigla ne potrebujem. Je treba še dolgo hodi'i ? Peljite me tja, prosim! Dobro vam plačam! K Czertwanu v Pošw“ce, veste?“
„In kaj želite od Czertwana?“ je vprašal in se ves tresel.
„To povem 1 samo njemu samemu,“ je rekel hladno tujec.
„Ste morda vi gospod Orwid?“ je rekel Marko.
Neznanec je ustavil korak.
„Vi veste kaj o Orwidovcih?“ je vprašal živo.
„Že dvajset let čakamo nanje! Ste morda vi sin gospoda Kazimira?“
„In vi sam ste Czertwan, bajeslovni Czertwan? Kakšno presenečenje! Ali ste dobili naše pismo?“
„Bral sem valse pismo, ki ste ga pisali Jazwiglu!“
„Pojdite za menoj, gospod!“
Kratka vprašanja in odgovori so se križali nenavadno hitro. Neznanec se je takoj spet vrnil na postajo. Marko je šel za njim in gledal izpod oči svojega vodnika.
Prečudna rèe! Mladi mož ni imel niti trohice onega rodbinskega tipa, ki je bil Marku znan iz slik in pogovorov. Orwidovci so bili temnolasi, ta pa je bil svetlolas. Imeli so goste obrvi in črne oči, ta je imel redke, črnikaste oibrvi in plave, zelo hladne oči. Nobenega spo. mina na rodno grudo ni več imel, nobene besede domačega jezika ni vedel. Bil je tujec od glave do peta.
In vnovič je pomislil: kako srečen je bil oče, da ni doživel povratka tega Orwida in ni videl vsega. Njemu je usoda prihranila podobna presenečenja; gotovo bi ne prenesel takega zrušenja svojih idealov.
Molče je korakal po pustih prostorih do čakalnice tretjega razreda in ni razumel, zakaj ga tujec vede tja. Morda se mu hoče tujec legitimirati in pokazati odlomek tega prstana, čigar drugo polovico je zvesto nosil na svojem srcu.
Sluga je odprl vrata. Američan je vljudno dal Marku prednost, šel je za njim in skrbno priprl duri. Dvorana je bila založena z raznimi zaboji in zavitki. In nikogar ni bilo v njej.
V trenutku, ko je Marko dvignil oči na svojega spremljevalca, so se vrata odprla in vesel mlad glas je vprašal po angleško:
„Kako, Clarke, ali si našel tega odvetnika?“
Američan je šel nekaj korakov naproti in se široko zasmejal:
„Iše več kaj boljšega sem našel. Dovoli, da ti predstavim gospoda Czertwana v lastni osebi!“