France Balantič I Umiram
Umiram... Dež pomladni v metežu vonjav ponoči je oplaknil okna, zdaj jih sonce liže. Pripeli gnezda ptiči na muževnih vej so križe, prepoln življenja je brstiček se razklal.
Trobentice zbudile v noč zaklete so junake, to srca so, te plodne kepe, kjer požene vse, kar kdaj iz Stvarnikovih se dlani ospe — zdaj vpletajo kraljičnam v lase sončne trake.
Umiram, jaz umiram... Dan kipi čez rob, bogat je svet, ne briga se za skledico srebrno, zdrobi jo... Sonce je proseno zrno, na ustnicah je duša, kot na strehi ždi golob.
Umiram... O, tam v gozdu se nekje šopiri šoja, nekje tam potok peti je začel.
Tam na kožuhu trate rad bi obsedel, nad mano svetil bi dišeči grozd nagnoja.
Strmel bi dolgo dolgo, ko bi ležal vznak. Okrasil čelo z vencem bi zaspanca, položil glavo bi na roke kot na hrbet janjca, in tovor grehov, oh, kako bi bil lahak!...
Samo sperele žarke rok pred sabo razprostiram, nič drugega več nimam... O, in v jaslih duš za klajo radostnim ovcam travica zeleni, travica zeleni... In jaz umiram, jaz umiram!
France Balantič I V zimskem vetru
Mraz bruha rože na šipe, bolest v očeh se košati, noč bega srca utripe, kot pes cvili veter pred vrati
O, sam sem na ženitnini, sam v vinu kopij em spomine, pojo že dan petelini, sam v vinu kopij em spomine.
Se vrč nekdaj veselil je z menoj usmiljene roke, ki segla nežna ko ivje, po sad je v veje visoke.
Mraz bruha rože na šipe,
bolest v očeh se košati,
noč bega srca utripe,
kot pes cvili veter pred vrati.
In kot se breskev razkol je, odprla nama je usta. Ah, dala nama je usta — še slast na ustnicah polje.
In vrč nekoč me hladil je, izmil sledi je poljuba, sijaj v očeh se skalil je, odšla, odšla je preljuba.
Zdaj sam sem na ženitnini, sam v vinu kopij em spomine, pojo že dan petelini, sam v vinu kopij em spomine.