208 Dr. Simon Šiibic: Nebeški in pozemeljski ogenj. na moji držali. V levi roki je imela umetno vezen robec, iz katerega se je po vsi sobi razpuhtela močna dišava; v desnici pa je držala mahalce, s katerimi se je sedaj igrala, sedaj pahljala, da ni držala rok križem. Iz prva sta le šepetala in se tiho smijala, skoro pa sta se gro-hotala na ves glas in bila čimdalje bolj domača. On ji je zvil smod-čico od tankega popirja, in ona jo je kadila kakor moški gizdalin. Naposled sta bila čisto razposajena in celo poljubljala in objemala sta se. V meni je kar kipelo, ko se je ta nečimerna ženska razvirala po meni; najrajši bi jo bil pehnil daleč od sebe, ako bi jo bil mogel. Bil je že mrak, ko je odšla; ali tista njena dišava se je tak6 prijela tkanine moje, da sem je čutil vso noč in me je od nje strašno glava bolela. In glej, drugi dan je zopet prišla, in le malokatero popoldne da je ni bilo. (Konec prihodnjič.) Nebeški in pozemeljski ogenj. Spisal dr. Simon Subic, profesor na vseučilišči v Gradci. I. ovejte mi, poročila, ako še tako globoko tičite v basno-slovji davne minulosti, povejte, kako sta ogenj in hči njegova, luč, obvzemala človeškega duha; pokažite mi skrivna pota, po katerih je njiju prvotna nebeška moč vodila človeka v njega otroški dobi, predno ga je privedla do tolike zavednosti, da ju rabi pogumno, kakor vidimo to dandanes 1 . . . Človeški nazori o prvotnem ognji izvirajo iz temnih prazgodovinskih časov. Kjer tedaj zgodovina s svojo lučjo ne sije v ono temino, ondu nam prihajajo na pomoč mnogotere basni, v katere so stari narodje zavijali svoje mišljenje. Po Aziji so častili nekateri preprosti narodje ogenj za nekovo skrivnostno, mogočno bitje; uklanjali se niso jedino solnčnemu b6gu, nego častili so celo one plamene, kateri se delajo po močvirnih krajih od gorečih plinov, puhtečih iz tal. Nekdanja Medija je sezala na severni svoji strani, razprostiraje se proti Baktriji, do obronkov Kaspi-škega m6rja. O ndu, kjer se ti gorati kraji znižujejo okolo bregov tega Dr. Simon Subic : Nebeški in pozemeljski ogenj. 209 morja, nahaja se mnogo virov, po katerih teče nafta ali petrolej iz zemlje. Kakor sveti nam petrolej, prižigali so v stari Mediji narodje nad takim virom svoj sveti ogenj. Nekdanji Parzi so častili ta ogenj, in njih nasledniki ga menda še časte; saj so ga častili še v tistih poznih dneh, ko sta bili že davno izginili ponosni stolni mesti Ekbatana in Gaza, katerih bog je bil ogenj. Prerok Zor o aster se je sicer trudil, da bi odpravil maliko-vanje ognja, ali nič kaj uspešno. Učil je, da je ogenj samo zunanja dika božja ali znamenje božje mogočnosti, do katere je hotel povzdigniti ljudske misli. Toda vpričo koristnih učinkov, zaradi katerih je častilo ljudstvo ogenj za svojega boga, vedel si ni pomagati drugače, nego da je priporočane molitve do višjega boga vidno družil z ognjem. Zoroaster je tedaj ukazal, da opravljaj ljudstvo svoje molitve obrnjeno zobrazom proti ognju na zemlji ali pa proti solneu. Vender, da bi bili častilci bliže solnčnemu ognjenemu bitju, od katerega ni mogel utrgati zraslih ljudskih mislij, svetoval je, naj hodi časteče ljudstvo na visoke hribe, kjer se bog najrajši razodeva v čistem »etru«. Zoroaster sam je moral pripustiti, da so zidali nova svetišča na čast ognju, čegar češčenje se je širilo iz tedaj silno mogočne Perzije na vse kraje: na tej strani preko Medije do Kapadocije, kjer so še za Strabona stale kapele, posvečene ognju, na oni strani pa do Inda. Preprostemu narodu je bil torej ogenj najimenitnejša stvar vesoljnega sveta, zakaj njega toplota oživlja vse, krepi rast in podpira življenje. Modrijanom starih časov pa je bil ogenj celo izvir vsakeršnih prikazov in dogodeb po vesoljnem stvarstvu. Sodili so modri možje, da je zemlja, katera obseza vsakovrstne tvarine, sama na sebi brez slčharnega gibanja, in trdili, da izhajajo posebnosti njenih rudnin in vsakaterih teles iz zunanjega vira, iz prvotnega ognja. Kjerkoli ugleda preprosto ljudstvo poseben prikaz, domišlja si, da ga provzročuje posebno, človeku podobno bitje. Povzdigovali so si v mislih največje vrline človeškega duha in telesa, kolikor je bilo mogoče, in si tako ustvarili mnogo višjih bitij, katera so po njih misli družila svet in njih same z bogovi. Po tem takem so rekli prvotnem ognju Vulkan, Phta ali Kneph. Kneph je bil človeške podobe; slikali so ga temno oblečenega; v rokah je držal žezlo in pas, na glavi je imel kapo, odičeno s ptičjim perjem, iz ust pa se mu je izpehovalo debelo jajce. Porfir pravi, da je bil Egipčanom Kneph vzrok slehar-nega gibanja po vesoljnem svetu. Nekateri učenjaki trdijo, da bi 2io Dr. Simon Subic: Nebeški in pozemeljski ogenj. bil ta paganski bog izbruhnil jajce, iz katerega se je porodilo drugo bitja Phta. Imena Phta niso pridevali samo prvotnemu ognju nego tudi solncu. Pravi bog ognja pa je bil Vulkan ali Hefest. Vpodab-ljali so ga kakor kovača s kovaškim kladivom v rokah. Slike ga tudi kažejo v druščini njega delavcev Ciklopov. Častili so ga so-sebno ob ognjenikih, n. pr. na Etni in na Vezuvu. Vulkan je prvak med izumitelji, oče umetnostij. Zato je bil ljubljenec najvišjega boga Jupitra ali Ze na. Kakor je navada pri ljudeh, izkazovali so razni ti bogovi prijaznosti in dobrote ta temu, oni drugemu ljubljencu. Zen je rešil Ciklope iz Tartara, kjer so se kaznovale duše za posvetne pregrehe. Ognja sicer v Tartaru ni bilo kakor v vicah ali celo v peklu našem, nego vse je bilo v tolikanj strašni temi, da je ni mogel predreti nobeden solnčni žarek. Toda v Eliziji so bili vzveličani duhovi deležni veliko čislanih dobrot ognja in njegove luči, ker jim je vedno svetilo posebno elizejsko solnce. Odkar so Ciklopi, hvaležni za rešitev svojo, Zenu podarili strelo, vzpel se je ogenj v podobi strele do tolike časti, da ga je Jupiter povzdignil in izvolil za svoje značilno znamenje. Za pričo svoje vsemogočnosti drži Zen švigajočo strelo v rokah ter se najrajši ponaša ž njo in z gromom. Eskulapa, ki je vzbujal mrliče od smrti, ubil je Zen s strelo. Ali ne samo Ciklopi, tudi njih glavar Vulkan se je izkazoval Zenu prijaznega, da mu je prepustil posvetni ogenj. Ko je tedanji gospodar nebeških prostorov postavljal mejnike svojim pohištvom, naredil mu je Hefest velikanska vrata od suhega zlata in jih po čislani svoji umetnosti odičil z rajskimi podobami. Tako visoko so torej starodavni narodje cenili ogenj in njega moči, da so mu pripisovali izvir umetnostij. Utegne pa tudi biti, da se to čislanje ne opira zgolj na koristne vsakdanje učinke, kakeršne prinaša ogenj, nego nekoliko tudi na to, da je Prometej spoznal njega skrivnostno bistvo in z ognjem oživil svojega prstenega človeka. Kako potreben je bil ogenj od nekdaj človeškemu rodu, to nam razodeva pravljica, da je velikan Prometej ogenj bogovom ukradel z neba. Prometej, sin titana Japeta in okeanide Klimene, jako moder in umetalen, bil je cel6 prijatelj in tovariš tedanjih bogov. Zameril pa se je njih očetu Zenu, ker je dvojil o njega vsevednosti, zlasti pa zat6, ker se je poskušal z bogom, da bi ustvaril človeka. Kako je bil zvit Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. 211 in kako se je vedel prikupiti bogovom, temu je priča modra boginja Minerva, ki mu je prinesla z mize nesmrtnih bogov kupo nektara, s katerim bi Prometej okrepil stvarjence svoje. Ker pa jih ni mogel oživiti z nektarom, bil je tolikanj premeten in izumljiv, da je bogu samemu izmeknil ogenj z neba in z ognjem vdihnil dušo svojemu človeku. Takšna predrznost, prisvojiti si čast najskriv-nejših božjih del, razkačila je boga očeta tako, da je sklenil pogubiti Prometeja. Ali zadoščalo mu ni, da bi ga uničil s strelo, kakor je ubil Eskulapa, nego hotel ga je kaznovati tako strašno, da bi se drzni ljudje nikoli več ne upali sezati po božji oblasti. Naprosil je boga pozemeljskega ognja Vulkana, da je prikoval Prometeja na Kavkaz. Prikovani Prometej se ni mogel braniti orla, katerega je pošiljal Zen sleharni dan iz neba, da je nesrečniku kljuval jetra iz prsij. Dolgo je trpel Prometej, ker so mu jetra ponoči vedno rasla iz nova, dokler ni Herkul ustrelil orla in njega tako rešil brezsrčnega mučenja. Iz teh in podobnih basnij ni videti samo tega, da so imeli ljudje ogenj za glavno pomoč umetnostij, nego v njih gledamo tudi kakor v jasnem zrcalu do dna človeškega bogostvalajanja. Iz početka so imeli bogovi še premnogo človeških svojstev, slabostij in strastij. Kakor človeka jih je trla zavist, jeza in želja po osveti; vladala pa jih je tudi naklonjenost, ljubezen in druge človeške strasti in kreposti, in sicer sleharna na najvišji stopinji, do katere je bilo sploh moči povzdigniti razvneto domišljevanje človeško. Toda ne samo starodavnosti gre čast, da ima svojega Prometeja, ampak tudi blizu sedanjosti, v drugi polovici minulega stoletja, porodila je zemlja našega Prometeja, kateri sicer ni narejal ljudij od prsti, temveč dovrševal njih človeške pravice. Mislimo namreč Benjamina Franklina. Kdo bi se ne domislil zgodovinskih dogodkov v severni Ameriki koncem osemnajstega stoletja! Sedanje Združene države so se borile za svojo slobodo in se izkušale otresti angleškega jarma. Franklin pa ni samo pomagal rešiti svojega naroda one zavisnosti, posrečilo se mu je tudi odkriti in razjasniti doslej skrivnostni prikaz nebesne strele. Potegnil je s svojim zmajem prvi v zgodovinskem času ogenj ali strelo z neba in zajedno izumil strelovod, kateri jemlje nebeškemu ognju in blisku njega strahovite učinke. Ko so privedli Franklina leta 1778. njega posli — dogovori zaradi osloboditve severne Amerike — v Pariz, vzprejeia ga je francoska akademija kar najčastneje ter ga proslavljala osloboditelja njega domovine in izumitelja strelovoda. Mogočnejši, nego je bil nekdanji Prometej, videl se je Franklin članom francoske akademije. Vsi na- 212 Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. vdušeni so ga vzprejeli z D' Alambertom: »Coelis eripuit f u 1 m e n, sceptrumque tyrannis« — velikan v resnici, ki je izvil nebu strelo, trinogom pa žezlo. — Ogenj rabi tudi indovski trojici velikih bogov. Bog Siva, stanujoč vrhu Himalaje, bog razdevanja, pa tudi bog plojenja, nosi na svojih podobah ognjen plamen v znamenje svoje vsemogočnosti. Boginja Na h a-Kal i, njega žena, včlovečena plodna moč prirodna, nosi na svoji levji glavi ognjeno krono. — V popisih se tudi v imenuje Siva tak6 velikanski ogenj, da mu celo trimurtna sobogova B r a m a in V i š n u ne poznata mere. Indski solnčni bog I n d r a se vozi dan na dan okrog sveta na svojem zlatem vozu, dviguje grmečo strelo. Grkom je vodil Helij solnčni voz, v katerega so bili vpre-ženi štirje vihrajoči konji, leteči od morja do m6rja, in prinašal ž njim dan zemljanom. Kakor ognjeni plameni mu dičijo glavo zlati lasje, in iskreča tančica, stkana od sape Zefirove, ovija se mu okrog života in nog, ko dirja s solncem po nebu. Skandinavska mitologija poroča o prelepi devici, hčeri zvezdnega boga; ime ji je bilo Sun na. Bogovi so ji izročili solnčni voz, kateri je bil sestavljen od ognjenih utrinkov, vzetih iz njih raja. Nekateri učenjaki mislijo, da so stari Germani častili solnce kot posebno, iskreče in žareče bitje po imeni Sunna. Slovani so v starih paganskih dneh med mnogoterimi drugimi bogovi častili tudi boga Peru na, sosebno v bogovom posvečenem mestu Kijevu ali Novgorodu. Na podobah so dajali Perunu ognj enobarv en obraz, glavo pa so mu krasili z ognjenimi šopi. Po nekaterih krajih, n. pr. v Romovi je gorel pred njega podobo sveti večni ogenj. Zgali so na ognji bukova drva, posvečena Perunu. Duhovnika, kateremu je sveti ogenj ugasnil, usmrtili so, jednako, kakor so v Rimu umorili ono vestalsko devico, kateri je ugasnil ogenj v svetišči boginje Veste. Gr om in strela sta znamenje Perunove moči. Grmeč je govoril ljudstvu in drevil strelo za prijatelji in sovražniki. Kdo bi se tukaj ne spominjal, kako imajo še dandanes navado, da roditelji svare otroke, kadar grmi: »Ali ne slišiš, kako se Bog krega?« — Pa vsaj ne izvira ta navada iz tiste davne dobe, ko se je razljučeni Perun bliskaje in grmeč znašal na ljudeh? — Kako so slavili ogenj nekdanji modrijani, to beremo v Makro-b i j i, ki pravi: Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. 213 »Solnce in zvezde so sestavljene od silno tanke, svetle in ognjene snovi, katera je prvotni vzrok sleharnemu gibanju in življenju, ali Bog sam. Zato je mnogo modrijanov, ki dajo obnebju, odi-čenemu z bliščečimi zvezdami, ime Bog. »Kadar naj se na zemlji oživi kakovo truplo, izpusti se okrogla trohica te ognjene ali eteriške snovi iz rimske ceste proti luni. Na luni se navzame ondotnega zraka, ki je nekoliko tanj si od zemeljskega, in se nato lahko druži s tvarinami naše zemlje. Tako pripravljeni eteriški ogenj se vrine telesu, kadar je porojeno, oživi ga z dušo, rase ž njim in trpi. Ko naposled telo razpade in se razkroji v posamične tvarine svoje, loči se jih ta neoskrunljivi eteriški ogenj, in ona ognjena okrogla trohica bi iz nova utonila v vesoljnem morji brezmejnega etra, da je ne zadržuje to, kar se je prijelo zemeljskega zraka. Ta zrak ali nje prilepljeni pozemeljski plin pa obdrži na sebi podobo umršega telesa in ostane senca, meglena prikazen ali negotova podoba (fantom) mrličeva. Grki so imenovali to senco podobo duše. — Ako je človek prav živel, vrne se njega senca v luno, kjer se zopet loči, kar se je prijelo pozemeljskega, ognjena trohica pa se dvigne in vrne v vesoljni eter ali k Bogu. Ako pa človek ni prav živel, morala je njega duša ostati na zemlji, dokler se ni očistila, in begala je po zemlji kakor Homerova senca.« Nekoliko različni od navedenega nazora so bili starodavni nazori onih modrijanov, ki so učili, da prešinja ognjeni eter vse stvarstvo in da je ta eter prvotna svetovna sila, iz katere prihaja vse življenje. Herodot trdi, da izvira gorenja misel o duši in nje potovanji od starih Egipčanov in da se je od tod zanesla v grške dežele. Homer pa je našel prav tiste misli v Aziji. Salomon jim ni pripisoval nobenega pomena, nego jih zasmehoval kot lažnjivo basen. Iz tega vidimo, kako se je trudilo staro paganstvo razrešiti ne-izrecne skrivnosti vesoljnega stvarstva, zlasti duše in telesa; prav zato si je izmislilo vesoljni ognjeni eter. Egipčani pa so tudi že spoznavali, da ostanejo te skrivnosti človeku vekomaj zakrite; vsaj nekaj takega pomeni njih zastrta podoba v Saisu, katera je baje provzročila smrt njemu, kdor bi jo odgrnil. Ta vera o zastrti podobi v Saisu menda ne pripoveduje drugega nego to, da se hrepenečemu človeškemu duhu šele onikraj groba odpro skrivnosti vsega stvarstva. Starodavnim modrijanom je pomenil ogenj v podobi one ognjene tekočine, katero so imenovali »eter«, prvotno moč vesoljnega stvarstva ali duha svetov, kateri vse oživlja. H 214 Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. Pitagora je nazival ta svetovni ogenj Hestijo ali Ves t o; tej boginji na čast so postavljali sredi svetišč oltar z večnim ognjem, češ, da pomeni Vesta solnce, katero stoji in gori sredi svetov. Večni ogenj je bil izročen vestalskim devicam; ako je kateri ugasnil, usmrtili so jo, zlasti če se je kaj pregrešila proti devištvu. Ugasli ogenj se je moral zopet prižgati s solncem. Ali ne izpričuje to, da so že takrat poznali jednake optiške priprave kakor mi, ki prižigamo na solnci bukovo gobo bodisi s stekleno lečo, bodisi z izbočenim zrcalom? Stojiški modrijani so sezali nazaj proti začetku vsega, kar je, vender tudi niso pritirali na dan druge odkrite resnice nego domišljam'a, da izvira stvarstvo jedino le iz prvotnega ognja. Mojzes, ki je prepovedal častiti oblike in podobe ter uvedel češčenje nevidnega večnega Boga, dosegel bi bil rad, da bi Izraelci ne bili častili ognja v podobi zvezd in sol ne a. Akotudi se je iskreno trudil zatreti takšne ostanke stare krive vere, vender se jih je ohranilo jako mnogo, n. pr. sedem lučij velikega svetilnika (podoba sedem planetov), praznik jednakonočja i. dr. Dolgo časa po njega smrti so bile po stenah slike paganskega solnčnega boga z vozom, vpreženim s konji. Ko je nekega dne Mojzes gnal Jetrove ovce na pašo daleč v puščavo, prišel je celo do gore Horeb. Na tej gori se mu je prikazal Bog v podobi gorečega trnovega grma. Mojzes se čudi, da gori grm plamenom, toda ne zgori. Ko stopa bliže, da bi videl, kaj je, nagovori ga Bog: »Nikar se ne bližaj, ampak sezuj si čevlje, ker sveta je zemlja, na kateri stojiš; to je dežela tvojih očakov.« Mojzes si zakrije obraz in si ne upa pogledati gospodu Bogu v lice. Bog pa govori dalje: »Videl sem sirote svojega ljudstva v Egiptu in ga hočem rešiti iz sužnosti ter odvesti iz te dežele v drugo boljšo deželo, kjer teče mleko in med. Pojdi k Faraonu in reci mu, da moraš odvesti ljudstvo moje iz dežele.« Ljudstvo v Egiptu je bilo tisti čas menda že nekaj zvedenejše, ne več tako nedolžnih preprostih mislij, kakor Grki v Homerovih dneh. Mojzes se je namreč izgovarjal: »Saj mi ne bodo verjeli!« Na ta izgovor mu reče Bog: »Vrzi svojo palico ob tla!« Mojzes jo vrže ob tla, in palica se izpremeni v kačo; Mojzes ves prestrašen od-skoči. Sedaj mu ukaže Bog: »Iztegni roko in primi kačo!« Ko jo Mojzes prime, ima zopet palico v rokah. — Zbrala sta Mojzes in brat njegov Aaron izraelsko ljudstvo; Aaron je ponovil besede, katere je govoril Bog Mojzesu, Mojzes pa je storil čudo s svojo pa- Z.: ZvečeV. 215 lico. Zdajci je ljudstvo verovalo besedam božjim in častilo Boga. — Iz tega poročila Svetega pisma ni spoznati, da bi bilo ljudstvo in Faraon dvojilo o ognjenem prikazu gorečega grma, ampak o božjem pozivu Mojzesovem. — Homer ve tudi marsikaj povedati o shodih paganskih bogov in izvoljenih ljudij na hribu po imeni Ida; pripoveduje pa tolikanj resničnega obraza, da ni čuti nobene dvojbe iz njega besed. Nikoli bi ne prišlo Homeru na misel, da bi onemu, komur so bogovi izročili kakovo opravilo, polagal na jezik besede: »Saj mi ne bodo verjeli!« — Homerovo ljudstvo še ni dvojilo o dotiki in pogovorih med ljudmi in bogovi; čudes tedaj še niso poznali. Treba jih je bilo torej šele od tistih dob, ko so prestale preproste misli o sodelovanji človeka z v bogovi. Cim bolj je človek povzdigoval svojega Boga, čim nižjega se je čutil samega sebe proti njemu, tem več čudes se je pojavljalo med njim in Bogom. Izraelsko ljudstvo je imelo veliko srečo, da ni moralo verjeti Mojzesu samo na besedo, kako se mu je Bog prikazal v gorečem grmu, ampak da je Bog sam iz ognja govoril z ljudstvom svojim. Tako priča Sveto pismo, ko pripoveduje, kako je Bog dajal zapovedi na gori sinajski: »Ko je napočilo jutro tretjega dne, grozno je začelo grmeti in bliskati se. Silno črna megla je zakrivala ves hrib, da je bil kar v dimu in ognji. Ljudstvo v šatorih se je prestrašilo. Bog sam se je spustil v ognji doli na hrib.« (Dalje prihodnjič.) Z v e c er. J^azpeta so krila noči', Nad goro visoko vsekdar Na nebu se zvezda zasveti; Ta zvezda priljubljena vzhaja; Spomine ljube* mi budi, Z oblastjo želja, mi nje žar Začenja sred koperneti . . . Ostavljeno dušo navdaja. Zamaknjen v to zvezdo svetlo Upiram pogled iz tujine; Tam daleč jo gleda še kdo In z mano si vzbuja spomine . . . 14* Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. 273 Nebeški in pozemeljski ogenj. Spisal dr. Simon Subic, profesor na vseučilišči v Gratlci. (Dalje.) ¦ menitnega pomena je tudi tisti nebeški ogenj, katerega omenja Sveto pismo pri Elijevem darovanji, in oni, kateri se je prikazal, ko je sveti Duh razsvetlil apostole. Prerok Elija, katerega je izvolil Bog, da bi izpreobrnil izraelsko ljudstvo, zavedeno k maliku Baalu, svetoval je ljudstvu, naj se daruje prepriča, kateri bog je pravi. »Dajte,« rekel je ljudstvu, »meni in Baalovim duhovnikom dva vola. Izmed njiju naj si izbero Baalovi duhovniki, kateregakoli hočejo, pripravijo naj ga za daritev, polože naj ga na drva, ležeča na ognjišči, ognja pa naj nikar ne prižigajo pod njim. Jaz, Elija, storim prav tako in tudi ne prižgem drva. Potem prosi vsak svojega Boga, naj blagovoljno vzprejme daritev. Tisti bog, kateri pošlje ogenj na oltar, bodi pravi Bog.« — Ljudstvo temu nasvetu pritrdi, Baalovi duhovniki prosijo na vso moč od jutra do večera Baala, da bi jih uslišal, toda zaman. To videč, pokliče Elija ljudstvo k sebi, postavi oltar, potegne razor okolo njega, izpusti vode vanj, razseka vola in zloži kose na drva na ognjišči ali oltarji. Sedaj stopi pred oltar in prosi: »Bog, pokaži danes, da si ti Bog izraelski in da sem jaz tvoj služabnik vse to storil po tvojem povelji. Usliši me, Gospod, usliši, da spozna to ljudstvo, da si ti, Gospod, Bog in da se povrne k tebi!« Na to prošnjo je padel ogenj z neba, požgal vso žrtev in po-lizal celo vodo iz razora. To videč, padlo je ljudstvo na obraz in vzkliknilo: »Ta Gospod je Bog, ta Gospod je Bog!« — Kdo bi se pri tej priči ne spominjal, kako se je Bog sveti Duh v podobi plamenov spustil z neba na apostole pri njih razsvetljenji ? Ko so bili deset dnij po Kristusovem vnebohodu zbrani v nadstropji tiste hiše, kjer so se navadno shajali na judovski bin-koštni praznik, zaslišal se je zdajci z neba nekov vrišč, jednak silnemu vetru. Bog sveti Duh se je prikazal v podobi gorečih jezikov, ki so se dvigali nad vsemi glavami. — Vsi apostoli so bili razsvetljeni in s svetim Duhom napolnjeni. Jeli so govoriti vsakatere jezike. Kaj imenitni so navedeni vzgledi iz Svetega pisma, premnogo dado misliti človeku, ki jih premišlja z neizkaljenim umom in jih gleda 274 Dr. Simon Subic: Nebeški in pozemeljski ogenj. odprtih očij. Pričajo pa tudi, kaj je v duhu tedanjega ljudstva pomenil nebeški ogenj. II. Mojzes se je pred trnovim grmom čudil, da grm gori, toda ne zgori. Prav tako bi se morali ljudje čuditi solncu, da gori tako silno, toda ne zgori. — Ko bi se solnce, prej nepoznano, hipoma prikazalo na nebu z veliko svojo svetlobo in s poletno vročino, ali bi kdo mislil, da ne gori ? Ako bi nas ta novi prikaz grel in pripekal z ono svetlobo in vročino kakor naše navadno solnce poleti, da prav tako ni moči gledati vanje kakor v razbeljen plavež, ali bi ne vpraševali gledalci, koliko časa bode neki gorelo, kdaj dogori? Da bi ne zgorelo ali vsaj nikdar ne ugasnilo, to bi iz težka prišlo komu na misel. Dejanski pa smo tako vajeni vsakdanjemu solnčnemu prikazu, da se ne vprašujemo, ali bode kdaj zgorelo ali ne, temveč mislimo si po navadi, da ne zgori in ne ugasne nikoli. Vender tudi solnce, najsi je velikansko, dogorelo bode in ugasnilo v poznih prihodnjih časih. Kdor bi se do živega zamislil v tisto dobo, ko ugasne solnce, njega bi pretresla neizrecna groza, zakaj nikakor bi se ne mogel iz-nebiti brezupnih mislij na prihodnjost sveta. Nemirno bi se mu podilo po glavi vprašanje za vprašanjem, kakšne bi bile neki posledice tega dogodka. Ko bi se tolikanj umiril, da bi se že ne bal za življenje, spoznal bi, da pomeni konec solnčnega sijaja in ogrevanja konec vsega, kar rase in živi na zemlji. Kdor bi si rad natančneje razjasnil posebne posledice, katere bodo izvirale iz konca solnčne gorkote, moral bi prej pozvedeti, kaj sploh ima zemlja od solnca in kaj je prejemala od njega od tistih davnih vekov, ko se je prvič jela delati plodna prst od skalovja, katero so razrušile prvotne sile prirodne. Kdor bi pa celo predrzno trkal na vrata pozne prihodnjosti in želel uzreti podobo tedanjega sveta, moral bi razširiti znano sedanjost solnčnih učinkov po prihodnjosti in sicer v tisti meri, kakor bode končno pešala solnčna moč. Po tem poti bi se utegnil razmišljujoči človek približati v mislih oni podobi, katero bode dobivala zemlja naša, ko bode ugašalo solnce. V Goethejevem »Faustu« pravi sicer Mefisto Bogu: »Tvoja dela so še lepa kakor prvi dan stvarjenja«, ali bodisi, da so lepa, kolikor morejo biti, takšna venderle niso več, kakeršna so bila prvi dan. Nič ni stanovito, kar vpliva na naše počutke in kar se nam razodeva po Ur. Simon Subic: Nebeški in pozemeljski ogenj. 275 prikazih — povsod vedno izpreminjevanje! In samo do izpremi-njevanja seza spoznanje človeško, do notranjega bitja nikoli! Nihče ne more povedati, kakova bi bila zemlja, da ni ne solnca ne njegove gorkote in luči. Brez solnca bi ne bilo zemlje; vsaj tako trdi teorija Kantova in Laplacova. Kant in Laplace in ž njima večina denašnjih strokovnjakov uči, da se je naša zemlja ločila od solnca okrog njega srede. Tedaj je bila zemlja v mladih svojih vekih kos solnca in je še sama gorela. Ohlajala se je pa tem hitreje, čim manjša je sama. Ohladivši se, izgubila je svoj ogenj in svojo luč. Temna in mrzla bi plavala po brezkončnih prostorih sveta, da je tudi solnce ugasnilo tako hitro kakor ona. Solnce je bilo zemlji v pomoč s svojim ognjem, zlasti z žarečo gorkoto svoje luči, da se je sčasoma izkopala iz začetnega boja med svojimi tvarinami ali iz kaosa. To je tudi Mojzes tako preprosto oznanjal svojemu ljudstvu, da ga je lahko umelo Vse, kar pripoveduje Sveto pismo o stvarjenji na zemlji, vse je prihajalo od solnca; vsega tega in še marsičesa bi pogrešala zemlja, da ni gorečega solnca na nebu. Da so že stara ljudstva ali vsaj njih modri možje poznali to neizrecno imenitnost našega solnca, priča Makrobij, ko pravi: »Pri-rodoznanci imenujejo solnce srce sveta.« Kakor je bilo že v starodavnosti solnce najčistejši prvotni ogenj, prav tako je bilo tudi poznejšim rodovom še tisoč in tisoč let pozneje podoba čistosti, dokler niso izumili daljnogleda. Vera v neoskrumbno čistost solnčno se je v dolgih vekih tolikanj globoko vrasla v duševno življenje človeško, da ni bilo moči verjeti prvemu opazovalcu, ki je z daljnogledom ugledal solnčne pege. Kakor plava na raztopljenem železu, ko se odteka iz plavža, nekaj temnih, nezgo-relih rudnin, prav tako plavajo na videz po svetlem solnčnem obrazu temne lise. Kaj jih provzročuje, to dosihdob še ni dognano. Paganski modrijani so si domišljali, da je solnce nekakšna orjaška posoda, iz katere priteka vesoljno svetovno m6rje tiste ognjene in sveteče tekočine, katera prešinja kot »eter« vsa telesa. Od te tekočine prihaja rast in življenje. Iz takih nazorov o solnci izvira misel, da ni vesoljni svet nič drugega nego živa stvar, kateri se po žilah pretaka ognjena tekočina. Po tej sliki so dalje sklepali paganski duhovniki, da ne more nič poginiti, kar je ustvarjenega; tvarine in prvine so nepogubne kakor ves svet; življenje in smrt se ločita zgolj po sestavi trohic, od katerih je bilo zgrajeno telo; večno je stvarstvo v prostoru in času! 276 Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. Glede na denašnje prirodoznanske nazore utegne kdo vzklikniti: »Nič ni novega podsolncem!« Ali pozabiti ni smeti razločka med domišljijo in pravim spoznanjem. Solnčni ogenj, za našo zemljo najimenitnejši prikaz izmed vseh ognjenih prikazov, izvira iz dosedaj negotovega vzroka. Nekateri pri-rodoslovci mislijo, da gori vse solnčno telo, ali da je vse solnce raztopljeno ali vsaj po površini oblito z raztopljenimi rudninami, ker bi sicer ne razpošiljalo tolike svetlobe po svetovnem prostoru in ž njo vred tako hude vročine, da je kar ni prebiti, ko nas poleti najhuje zadeva. Drugi pa trde, da solnce ne gori po vsem telesi in da ni do cela raztopljeno, nego da gori le njegova plinova odeja ali atmosfera. Zato imenujejo njega svetečo odejo »fotosfero«. Nam se pa zdi, da bi ta vročina, katera se pojavlja vrhu solnčnega telesa, raztopila sleharne pozemeljske rudnine; saj celo zemljani v toliki razdalji časih silno trpimo od solnčne gorkote. Razkrajanje solnčnih žarnih barev ali spektralna analiza je dokazala, da je sestavljeno solnčno telo vsaj do malega od prav takšnih tvarin in rudnin kakor naša zemlja ; torej ni soditi drugače, nego da mora biti solnčno površje raztopljeno. Z lučjo vred uhaja solncu njega vročina, in solnce se ohlaja po vrhu, kakor se ohlaja na zemlji sle-harna razbeljena stvar, kadar jo iz razgrete peči postavimo pod milo nebo. Razgreto solnce, ki plava po prostem vsemirji, mora se torej vedno ohlajati. Ako se mu sedaj še ne pozna, da bi se ohlajalo, temu vzrok je to, da se solnčno telo še nekoliko skrčuje, odtod pa prihaja iz sredine njegove še toliko gorkote na površje, kolikor bi se raz-merno ohladilo, ker neprestano deli gorkoto po vsem prostoru. Kadar se ne bode več krčilo, poznalo se bode ohlajanje, ako se mu od zunaj ne vrne izgubljena moč njegovega ognja. Takšne kurjave pa solnce ne pogreša. Kakor padajo ognjeni utrinki na zemljo, prav tako pada brez dvojbe obilo svetovnega ali planetnega drobiža v solnce. Morda zadene ta usoda časih tudi kakšno zvezdo repatico. Kakor solnce še vedno gori in po neizmernem prostoru razširja svojo vročino in luč, takisto gore in svetijo vse stalne zvezde razven premičnic ali planetov našega osolnčja. Stalne zvezde so jednake našemu solncu; vsaka je zase goreče solnce in vsaka vodi menda kakor naše solnčno krdelo veliko druščino sedaj že ugaslih planetov s seboj po svetovnih svojih potih. Kak6 veličasten je vender pogled na te mirupolne nebeške ognje, kak6 skrivnostno naudaja razburjeno srce 6ni ponočni svit nebeških lučij, brezštevilnih zvezd ! Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. 277 Toda kaj nam pripoveduje svetloba tega nebeškega ognja ? O stvarstvu onkraj solnca bi človek ne vedel ničesar, da ne gore on-dotna solnca, da ne prihaja njih luč in ne prinaša poročil na zemljo. Svetloba, poleg elektrike najhitrejša potovalka, premeri v jedni sekundi 42.000 milj; od solnca do zemlje — nad 20 milijonov milj — ne hodi dosti delj nego osem minut. Ali dasi teče hitro, venderle potrebuje več let do bližnje zvezde stalnice. Zvezde rimske ceste so pa celo tako daleč od nas, da potrebuje luč na tem poti okolo štiritisoč let (Aleksander Humboldt v »Kosmosu«). Ko bi tedaj ugasnila stalna zvezda tam v daljnem nebeškem prostoru, videli bi jo še mnogo let, in ako stoji daleč, še po tisoč letih na prejšnjem mestu. Ako bi se pa druga zvezda v onih krajih šele vnela, ugledali bi jo toliko pozneje, kolikor se zamudi luč njenega ognja na dolgem poti do zemlje. Človek torej ne ogleduje zvezd in zvezdnatega neba, kakeršno je sedaj, temveč kakeršno je bilo v minulih časih. Svetovi, kateri gore kakor solnce in stalne zvezde, vidijo se o svoji luči, planetje ali podruženi svetovi našega solnca, n. pr. zemlja, luna i. dr., pa ne gore več, da bi se videli o svoji svetlobi, torej so temna telesa, katerih bi ne bilo videti, da jih ne obseva solnce. V starodavnih časih pa so goreli tudi planetje. Nekoliko takega požara se je videlo pred več leti na velikem planetu Jupitru. Požar je sezal tako na široko po Jupitrovi zemlji, da bi morali naši zemlji sedemkrat odreti skorjo, ako bi hoteli ž njo pokriti goreče Jupitrove širine. Sčasoma je njega ogenj ugasnil ali tolikanj oslabel, da ga ni več videti. Površna skorja se mu je ohladila, pod njo pa še vedno tli njega notranji ogenj. Tisti časi pa, ko je gorel še ves planet Jupiter, minili so že davno. Dasi je Jupiter — ker je dlje od solnca nego zemlja — po Laplace-Kantovi teoriji starejši od zemlje, vender še po svojem površji ni prebil vseh onih prevratov, katere je že v davni dobi dokončala manjša zemlja, ker se je ohladila hitreje. Uče pa izkušnje, ne le one pri arteških vodnjakih , nego tudi one pri globokih rudnikih, da je čimdalje bolj vroče, kolikor niže prihajaš pod zemljo. Rudarji pravijo, da delavci po nekaterih globokih premogovnikih v Belgiji kar nobene obleke ne strpe na sebi zaradi prehude vročine. Ako rase zemeljska gorkota v tistem razmerji z večjo globočino kakor pri arteških vodnjakih, to mora biti že dve do tri milje pod rušo vročina tolika, da so ondu raztopljene vsakatere rudnine. Geologi, kateri so primerjali razsežnost raztopljenega zemeljskega jedra debelosti ohlajene 18 278 Filodem: Primera in utrjene zemeljske skorje, pravijo, da trdna zemeljska skorja še toliko ni debela, kakor je jajčja lupina v primeri proti vsemu jajcu. Zemlja je sicer že pred neznano dolgim časom izgubila ognjene povoje svojih otroških let, vender še ogenj ni povsod ugasnil na nji. Ne pojavlja se samo iz notranje zemlje kakor ogenj iz ognjenikov, ampak tudi v nje ozračji kakor strela, utrinki, polarna luč in mnogoteri drugi ognjeni prikazi. (Dalje prihodnjič.) Primera. w J.,voj duh za svet primere išče, Ni boljše, menim jaz, od te": Vesoljni svet je gledališče, Igralci v njem ljudje. Kulise pe"stre so razmere, Življenje naše igrokaz. Junak si igre ti katere, Junak katere — jaz. Filodem. Mladi pevki v spomin. ¦&. pesmi v srce sezajoci Vzdigni, pevka, glas krasan, K stepni me začaraj koči! — V nji sedi na klopi borni Starka pri mladenki zorni, Šiva rdeči sarafan. Tja pošilja mi poglede Skozi okno v kočo duh ; Stare matere besede O mladosti dne"h nestalnih In o starih urah žalnih Cuje mi iz pesmi sluh. A pri tem obraz zakrijem, Kakor v slutnji vzdihujdč: Tudi ti — naj čut izlijem — Da si v svojem mladoletji Slavca sramotila v petji, Praviš vnukinji nekoč . . . Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. 339 Nebeški in pozemeljski ogenj. Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v Gradci. (Dalje.) ri nas na kmetih pravijo: »Zvezde se utrinjajo«, kakor bi utrinki prihajali od zvezda. Marsikateri kmet se prekriža, ko ugleda utrinek, češ: »Je pa že zopet kdo umrl; Bog daj njega duši sveti raj!« Utrinki sicer ne prihajajo od zvezda, vender niso otroci zemeljskega obnebja, nego padajo na zemljo iz vesoljnega svetovnega prostora. Nekateri zvezdoznanci trde, da utrinki niso nič drugega nego ostanki nekdanjega večjega sveta ali vsaj planeten drobiž. Zemljo ali prav za prav pota naše zemlje objemata dva velika kolobara, polna takega svetovnega drobiža. Ob prvega se zadeva zemlja o svetem Lavrenciji, ob drugega sredi meseca listopada. Ta drobiž prileti tako silno hitro v ozračje naše zemlje, da se užge od drgnjenja ob zrak, prav tako, kakor se užigajo na železnici vozovi od silnega drgnjenja železnih podvoz ob kolesna pesta. V mladih letih sem bil priča ognjenemu prikazu, ki je bil podoben nekakšnemu utrinku; najbolj bi se mu prilegalo ime leteča ognjena metla ali plamenica. Omenjam ga, ker se malokdaj vidi kaj takega in ker se mi je osupni prikaz tako globoko vtisnil v spomin, da ga vidim vselej živo pred seboj, kadarkoli se ga spominjam. — Bilo je v Brodeh pred mojo rojstveno hišo, ko smo nekega poletnega večera po mlačvi stopili s poda na travnik; solnce je ravno zahajalo, in na podsolnčni strani naše doline se ni še mračilo. Med podom in hišo je stala visoka, košata stara presedovka, po deblu vsa otla. V nje otlini je bivalo marsikaj živalij, o veliki vročini gadje, kadar pa so hruške dozorevale, sršeni in polhi; misij, osa. in njih satja je bilo tudi vedno dosti v nje duplu. Ko stopiva z očetom po mlačvi s poda, prikaže se nama nasproti čez sapotniški vrh goreča metla, frčeča tikoma nad gozdi proti dolini, v otoci čez dolino in naravnost proti naši hiši. Kar završi po vrhu presedovke, in ognjene iskre se razpraše po vejah. »Bog in sveti križ božji!« vzkliknejo oče in se prekrižajo, jaz pa strmim zamaknjen za ognjeno metlo. Letela je od nas prav nad drevjem v hrib proti Stanišam. Ko izgine, vprašam očeta, ali ne bode pod gorel, ker se je toliko ognjenih isker vsulo po slamnati strehi. »Eh, kaj bi gorel, blagoslov božji ne požiga,* od- 34-0 Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. govore mi oče in dostavijo: »Gotovo gre svetnik k drugemu v vas; morda gre Mati božja z jezera k oni na Dobrovo pri Polhovem Gradci. Srečen, kdor vidi kaj takega, saj se mu ne posreči drugič v vsem življenji!« Razven utrinkov in ognjene metle ne vem, da bi bili oče takisto častili kaj drugega nego tako zvane »večne luči«. — Toda kaj je prav za prav večna luč, tega mi niso vedeli razložiti natančneje; dejali so pa, da bi jo utegnil zopet prižgati človek, ki bi to natanko vedel in bi bil popolnoma brez greha. V novejših pregrešnih časih so menda ugasnile vse večne luči, kar jih je kdaj gorelo. Poslednjih se spominjajo samo še najstarejši ljudje, očetje denašnjega rodu, ki so jih videli goreče na pokopališčih. Ako se prav spominjam teh po-vestij iz mladih let, rekli so oče, da so bile to svetilke, vzidane v cerkvenem zidu, prav tam, kjer se pokopališče dotika cerkvenega zidu. V sedanjem času, tak6 so ugibali oče, ne more nikdo več prižgati večne luči; ljudje so preveliki grešniki. Zadnji, ki bi jo bil lahko prižgal, toda je ni hotel, bil je pobožen menih; rekli so mu pater Hugo. Ta menih je bil tako svet, da je izganjal hudiča iz obsedencev. Kadar je hitel obsedencu na pomoč, zbal se ga je hudobec tako, da je kar odnesel pete, ko je slišal, da prihaja, in je še bežeč bridko klical: »Pater Hugo, uga se, guga!« — Kaj pomenijo te besede, tega mi oče niso vedeli povedati, češ, da še niso bili v peklu, kjer bi se bili navadili hudičevega jezika! — Ali je večna luč ostanek paganske šege kakor n. pr. že omenjenega večnega ognja v svetiščih boginje Veste, tega nisem našel zapisanega nikjer. Gotovo pa ima ogenj s vetega Janeza Krstil i k a ali splošna navada kres žgati svoje korenine globoko v starem paganstvu. V tistih starodavnih časih, ko so še solnce častili po božje, bila je navada, da so o Kresi, kadar se solnce na letnem svojem poti najbolj približa našim krajem, žgali velike ognje in plesali okolo njih v znamenje, kal<6 se vesele solnca in njega darov. Kakor pri mladini tak6 so tudi pri narodih mladostni vtiski kolikor toliko vzrok mnogoterim šegam, ki se vzdrže v življenji poznejših rodov. Marsikatere navade, katere so se porodile v človeštva otroški dobi iz paganskih nazorov, ohranile so se, dasi nekoliko iz-premenjene, po tisoč in tisoč let od temne starodavnosti do denaš-njih dnij. Kakor posamičnik tako se tudi ves narod ne more iz lahka oprostiti duševnih nazorov svoje mladosti, zlasti po kmetih ne. Kakšno veselje pa je tudi kres žgati! Dolgo prej smo si že pastirji — pasel sem do končanega svojega dvanajstega leta — z do- Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. 341 volitvijo svojih roditeljev in sosedov izbrali suho ali sploh kaj poškodovano smreko kje na griči. Ako ni bilo na pravem kraji pripravne smreke, posekali smo jo kje drugje in jo postavili kakor mlaj na grič za kresov steber. Okolo takega mogočnega in visokega stebra smo sčasoma nanosih visok kup vsakovrstnih drva, da je sezal smreki malone do vrha. Izkušali smo se s pastirji bližnje vasi, kdo napravi višjega in čegav ogenj bode višji. Čim bolj se je bližal kresni večer, tem večja je bila naša nestrpnost, tem bolj nam je gomazelo veselje po vseh udih. Ko je zagorel kres, ogledovali smo ga nekaj časa radovedno, kakor bi se čudili svojemu delu, potem pa smo skakali okolo njega, peli in plesali, kakor je koga veselilo. Ker smo že pri malenkostih med nebeškim in pozemeljskim ognjem, oglejmo še nekatere ognjene prikaze, kateri so po narodni veri združeni z zakladi. Kdor išče zakladov, pojdi jih iskat in kopat ponoči, ker ljudska vraža trdi, da gori ponoči 1 u č nad zakladom, kjer je zakopan. Kdor bi hotel podnevi najti zaklad, njemu pokaže začarana šibica, kje je zakopan, toda umeti je treba, kam mu kaže, ko šviga ali miga. Ker pa malokdo dobi takovo šibico, opirajo iz večine vsi 6ni, ki žele zakladov, svoje upanje na ponočne ognjene prikaze. Ogenj pri zakladih je pa takšen, da gre vsakomur izpod nog, kdor ga ni vreden vzdigniti. Tako vsaj mi je pripovedoval v mladih letih star berač, kateri se je ustil, da ve zaklade kopati. »Škrat varuje zaklad in se boji zanj; zato ga odnese, kadar se kdo bliža, in z zakladom izgine tudi luč. Kadar pa bi škrat zapazil, da so ljudje zalezli kraj, kjer ima zakopan zaklad, vzdigne ga ponoči iz tal in ga nese drugam. Zadene ga v vreči na rame in frči ž njim po zraku, zajedno pa kriči nekamo zamolklo: ,Teži, težil' Kdor bi ga slišal, zakriči mu prav tedaj, ko je nad hišo: ,Ako teži, pa odloži'. Na tak odgovor škrat precej izpusti vrečo, da pade na hišo. Gospodinji, ki se je oglasila škratu in bila v tistem času baš pred pečjo, padel je zaklad na ognjišče. Da je segla po vreči, izpremenilo bi se bilo zlato v oglje, žena pa se je prekrižala in rekla: ,Bodi v božjem imeni!' Nato je imela polno vrečo cekinov.« V Sapotnici blizu Svetega Florijana pri bistrem studenci so videli ljudje pogostoma nočni ogenj. Kopali so tedaj po zakladu. Ko kopljejo, gre mimo njih sivobrad mož in jih nagovori: »O zakladu, ki je tukaj pokopan, govore že od nekdaj, da ga dobi samo tisti, kdor da polovico Svetemu Florijanu.« — »Prav, že damo,« odgovore kopači. Res 22 342 Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. pridejo do zaklada. Toda ko ga potegnejo iz jame, skesajo se, da so obetali toliko. Dočim se razgovarjajo, da bi bila tudi desetina dosti, zdrsne jim zaklad iz rok v jamo, in ni ga več videti! Bodi pri tej priliki še mimogrede omenjeno, kako sem nekoč sam šel zaklad kopat. »Glej,« šepetal mi je na nočnem poti proti domu tovariš, s katerim sva še hodila v ljudsko šolo v Loki, »glej, tam-le pri vodi se sveti ogenj iz temne noči! Ali si kuha povodni mož večerjo, ali pa gori luč pri zakladu.« Razposajena dečaka, ka-keršna sva bila, nisva se kaj menila za strah; bala pa sva se, da bi ne padla v vodo. Zdi se mi tudi, kakor bi se bilo nekaj oživljalo v meni; bila je želja, da bi se prepričal, kaj je, morda celo nadeja, da najdeva zaklad. Greva, prideva do vode, luč se ne meni za naju, nego ostane na mestu. Kaj ugledava ? Tam v grapi je pastir z lučjo v roki lovil — rake pod rušo in grmovjem! — III. Slišal sem nekdaj o prirodoslovci, kateri se je zdel sam sebi premoder, da bi ne ngenil, kako so prišli ljudje do ognja, katerega v je bilo tako neizogibno potrebno na svetu. Cital je, kako je B. Franklin potegnil strelo z neba, in tedaj je poskočil od veselja, rekši: »Imam izvir prvotnega ognja med ljudmi!« Pri tej priči se zablisne, da ga zaščeme oči, zajedno pa trešči blizu njega v slamnato streho; kar pokadi se iz nje, hiša zagori, in plameni velikega požara švigajo proti nebu. Takšne so prirodne moči, koristne, dokler jih človek kroti, uničevalne, ko besne po neomejenih prirodnih potih! — Ali bi ne smeli misliti, da je nekoč strela v starodavnih časih udarila v navedene vire kamenega olja v Mediji ter zažgala njih uhajajoče pline? Tako bi se še lože umelo, zakaj so Parzi častili one ognje, ako so njih pradedje učakali kaj takega, da je prišel plamen z neba na zemljo in jim prižgal sveti večni ogenj. Toda kaj je bilo treba čakati strele in nesreč, katere jo spremljajo; saj je ognja povsod dovolj na zemlji! Ne kaže se sicer očito, ker rahlo spi, dokler ga ne vzbudiš. Toliko pa, da ga oprostiš prirodnih spon, že se dvigne na svetlih svojih krilih proti nebu. Kaj ne, kadar napneš in izprožiš samokres, da zdrsne kamen ob jeklo, kako hitro se prikaže ogenj; iskre se razkropi, in na uho prileti pok. Recimo pa, da prijaha pri tej priči, ko ustreliš, jezdec, Dr. Simon Subic: Nebeški in pozeraeljski ogenj. 343 čegar konj se splaši in pobegne, tedaj se ti zopet razodeva nov izvir ognja, katerega kuje podkova. Tega pozna tudi pesem: »In lidri, Udri, kl6p, klop, klop, Naprej lete"li so v kolbp, Da sdpe ji zmanjkuje In podkev iskre kuje.« Temu ni bas predolgo, ko kmet še ni imel denašnjih vžigalic, nego si je napravljal ogenj, sicer ne tako, da bi drgnil dva suha lesova, nego tako, da je kresal jekleno ognjilo ob kremen. Držal je kresilo nad trodom ali kresilno gobo; ko je padla iskra s kresila na cunjo ali na gobo, vnela jo je toliko, da je podlaga zatlela. Kadar je pa hotel zakuriti ali kaj prižgati, pritisnil je k tleči gobi nit, prevlečeno z žveplom, ali pa je zavil tlečo gobo v suho, dobro zmeto praprot, oziroma v suho sen6 ter je v m ah al ogenj, da je zagorela praprot s plamenom. Dasi je še v mojih mladih letih kmet vsaj v našem kraji večinoma ogenj kresal, vender bode ta dolgočasni način skoro pozabljen, ker so sedanje vžigalice zaradi svoje posebne pripravnosti tudi že po kmetih večinoma izpodrinile staro navado. Gospodinja, katera ogenj krese, napravlja ga mehaniškim potem, 6na pa, ki ga dela z vžigalicami, prevlečenimi z žveplom in fosforom, uporablja kemiški način, združen z mehaniško močjo. Pri kresanji se odbijajo na ostrem kamenu drobtinice jekla tako silno, da se vnamejo ali pa razbelijo. Kakor vkresemo ogenj počasno, tako hitro ga napravimo, ako vržemo prvino kalij v vodo. Dokler se te kovine ne prime rja, katera jo spoji z zračnim kisikom, kaže kalij veliko sorodnost do kisika. Da ga obvarujemo okisanja, hranimo ga v petrolej i, kateri sploh nima kisika. Ako vzameš kosec čistega kalija iz petroleja in ga prerežeš, pokaže ti prerez svetlo svinčeno barvo. Ako vržeš ta kosec v v6do, ugledaš jako zanimljiv kemiški prikaz. Kalij namreč v vodi tak6 silno seže po kisiku, da se kar sesujejo tiste trohice vode, katere se dotikajo kalija, in sicer tako živahno, da se od trohičnega stresa vname in s plamenom zagori vodik, pregnan iz vode, in da sveti kaliju pri njega poroki s kisikom, s katerim se zdajci združita v kemiško spojino kali. Kakor se prijatelja, katera se že nista videla Bog ve kako dolgo, veselo objemata in poljubljata, da se jima ogreje srce, prav tako se družijo prijazni samotni atomi tolikanj silno, da se pokaže ogenj. 22* 344 Dr. Simou Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. Silne so in še ne do kraja spoznane prirodne moči med najmanjšimi, očem nevidnimi deli (atomi) posamičnih tvarin; s takimi močmi se zbirajo, družijo ali pa odbijajo, kakor drug drugega marajo ali ne ter se zlagajo v nove trohice ali nova telesca, dočim se stare trohice razsipljejo. Po takem preporodu se pojavi novo tel6 z novimi svojstvi, mi pa pravimo, da se to vrši po kemiški presnovi. Tvarina, ki se dosti ogreje, razbeli se in pokaže ogenj; s plamenom pa gori le takrat, kadar se zajedno razvija goreč plin kakor gori navedeni vodik. Malone povsod, obrni se kamorkoli, čaka te ogenj, seveda skrit pod to ali ono stvarj6. Stopi k brusu, dobro poženi kolo, pritisni nanje britev in brusi jo; tedaj vidiš, kako se ti ognjene iskre praše izpod britve na brusu. Podvoz, ki se stresa na tekočem vozu in drgne ob pesta, ogreva se kakor britev na brusu. Po močnem gibanji, stresanji in drgnjenji se torej dela gorkota in celo ogenj. Divji na-rodje, kateri še ne poznajo naših prikladnih naprav za ogenj, delajo ga tak6, da drgnejo dva suha lesova. V tvornicah, kjer gonijo parni stroji mnogo koles, prenaša se vrtenje in strojeva moč od kolesa do kolesa po jermenih, s katerimi so vzajemno zvezana vsa ta kolesa. Od svojega drgnjenja okolo osi in po prenašanji moči od osi do osi se jermeni tak6 razgrejejo, da bi zgoreli, ako bi ne mazali osij z mastjo. Tak6 pa teko jermeni glaje, ne drgnejo se in se tudi ne ogrevajo tolikanj, da bi se užgali. Pogostoma se pripeti, da teče kolo, na katerem ravno ne opravljajo nobenega dela, popolnoma prazno. Kar bi to kolo utegnilo izvrševati dela, to gre seveda v izgubo, ker teče prazno. Amerikanci in Angleži imajo zat6 navado, da takim kolesom zlasti pozimi pri-prezajo železne ploče. Vrteče kolo vrti s seboj pločo in jo drgne ob drugo, mirno stoječo pločo, primeroma tako, kakor se drgne malinski kamen ob kamen, ko se melje žito. Od tega drgnjenja se ogrevata železni ploči in dajeta od sebe gorkoto kakor zakurjena peč. Kjer imajo po delavnicah take priprave, tam jim ni treba kuriti pečij, zakaj kurijo jim gonilne strojne sile. Odveč je skoro pristavljati, da bi se železne ploče od samega drgnjenja utegnile razbeliti in pokazati ogenj. Pri našem vzgledu se je prvi ogenj, kateri gori pod kotlom parnega stroja, izpremenil v gorko vodo in nje vroče sopare ter jih naudal z onim notranjim trohičnim gibanjem, s katerim gonijo sopari kolesa. Na tekočih kolesih se rabi tedaj druga izprememba M. Cileiišek: S Ptuja na Rogaško goro. 345 prvega ognja v gibanje in delavsko moč. S to delavsko močjo pa ne utegneš samo opravljati dela, nego lahko jo izpreminjaš tudi v gor-koto in zopet v ogenj, kakor se je porodila iz ognja. Ta vzgled nam torej kaže, kako se nekoliko prevaja in presnavlja mehaniška moč. (Dalje prihodnjič.) S Ptuja na Rogaško goro. Spisal M. Cilenšek. jerkoli potuješ po vzhodnem kosu slovenskega Stajerja, skoraj povsod ti šteje stopinje Rogaška gora. Kako bi tudi ne, saj je precej visoka, in kar je tudi velikega pomena, brez bližnjega soseda, ki bi zakrival nje ponosno glavo. Dasi je torej ni težko ugledati, ne spoznaš je vender kar meni nič tebi nič, zakaj Rogaška gora ima svoje muhe in je v tem oziru nekako podobna luni. Toda dočim se ta ravna po času, izvolila si je naša gora kraj, da te premoti tem lože. Ker leži nje os približno od vzhoda proti zapadu in ker nje obronki na jugu, zlasti pa na severu, odpadajo zekS strmo, kaže ti malone od vsake strani drugačno lice. Ptujskim poljancem je le nekoliko vzdignjena nad ostalim pohlevnim gričevjem haloškim in jim je obrnila široki svoj hrbet; jednako se ti predstavlja z juga, toda z globoko zarezo. Najkrasnejša je od južnega zapada, bodisi da se ji čudiš z Jezerc, visokega klanca med Šentjurjem ob južni železnici in Planino, ali z Rudnice, Bohorja x) ali druge znamenitejše višine. Tukaj se ti kaže z ostro stranjo in zato je podobna velikanski piramidasti igli, ki je videti tem lepša, čim čistejši je zrak, in to najbolj zat6, ker je tak6 osamela in nje ozadje popolnoma prosto. Od vzhoda ni tako veličastna, ker se na to stran razprostirajo precejšnji vrhovi Haloških goric, s katerimi je v zvezi, in zato, ker ima tukaj nekakšen nos, Resenik imenovan. Iz vsega tega se vidi, da mora biti z gore na vse vetrove lep razgled, ki vabi potnika močneje nego marsikateri višji vrh, da si z nje ogleda krasno okolico. Ta velevažna posebnost in Slatina z mnogobrojnimi tujci sta provzročili, da so nadelali na goro lep pot in postavili tik vrha hišico, kjer moreš za silo prenočiti. — Starodavno mesto Ptuj veže z Bregom dolg lesen most, pod katerim drevi mogočna Drava svoje valove in ga malone vsako leto i) Ob Savi. Dr. Simon Subic: Nebeški in pozemeljski ogenj. 467 Nebeški in pozemeljski ogenj. Spisal dr. Simon Subic, profesor na vseučilišči v Gradci. (Dalje.) glejmo si še druga izpreminjevanja! Uklenimo prožno jekleno pero v trdne, negibne klešče, tako da moli njega konec kleščam iz čeljustij. Če potegneš ta konec iz njegove mirne leže in ga izpustiš, giblje se semtertja. Dokler imaš konec dolg, lahko šteješ gibaje, tak6 so počasni; ako ga pa skrajšaš, giblje se hitreje, tako da gibajev niti ne vidiš; slišiš pa, da pero zveni, in sicer tem tanje, kolikor krajše je. Zajedno se tudi ogreva od gibanja. Sedaj pač ni težko spoznati, kaj bi se prikazalo, ako nadaljujemo ta poskus in močno gibljemo uklenjeno pero. Razgrelo bi se tako, da bi se naposled razbelilo in ognjeno prihajalo. V tem vzgledu se izpreminjajo moči nekamo drugače nego v prejšnjem in nam razodevajo prirodne zveze med gibanjem, zvenenjem ter med gorkoto in ognjem. Preiskuj6 naprave, s katerimi bi utegnili pridelati kaj gorkote in ognja, dobimo v roko p n e v m a t i š k i o g n j e k r e s. Vsakdo pozna sikalico. Ako jo napolniš z vodo in pritiskaš vanjo z ročico, sika ti vodo; ako pa jo napolniš z zrakom, ali kakor pravimo, pustiš prazno ter z ročico pritiskaš ob notranji zrak, tedaj izpahuješ stisnjeni zrak, da piha iz tanke luknjice, kakor piha kovaški meh. Zamašimo v mislih luknjico tako popolnoma, da zamašek celo nič ne prepušča zraka. Potegnimo ročico iz cevi, da se vsa cev napolni z zrakom. Kadar hočeš sedaj potisniti ročico do dna kakor prej, stiskaš zrak pod ročico, in upira se ti tak6, da ne moreš do dna, ako zapira cev z glavico svojo cev tako popolnoma, da zrak ne more uhajati. Sedaj je ves zrak, kar ga je bilo v cevi, ujet; ako pa odnehaš, raztegne se zaradi svoje prožnosti tako, da izpahne ročico. To je priprava, kakeršne nam je treba za nastopni poskus: Zrak je ujet pod ročico; zdajci pa jo na vso moč potisni v cev in zopet izpusti. To ponovi nekolikokrat in skoro bodeš čutil z roko, da se je cev ogrela. Vzemi sedaj kosec kresilne gobe in jo pritrdi na konec ročice; vzemi pa tudi stekleno cev, da vidiš, kaj se zgodi. Zasači zrak v stekleni cevi kakor prej in suni z ročico, kolikor se da, nato pa hitro odjenjaj. Ako si dobro zadel, zablisne se, ko dregneš 468 Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. blizu dna, in za bliskom se precej pokadi pod ročico — goba se je vnela, z zrakom si vkresal ogenj! Pri tem poskusu se izpremeni delo naše roke v luč in ogenj. Ako zvršimo takšno napravo v veliki meri in vprežemo stroj, katerega goni močno tekoča voda ali stisnjen zrak, da opravlja prejšnje delo naših rok, tedaj se izpreminja moč tekoče vode ali stisnjenega zraka v gorkoto. — Vzemimo zopet železno cev namesto prejšnje steklene in jo postavimo v drugo večjo cev, tako da ostane med cevema nekoliko otlega prostora, kamor vlijemo vode. Ako vprežemo kolo, vrteče se od tekoče vode ali stisnjenega zraka, tako da goni naše pnevmatiško kresilo, ogreva se notranja cev, napolnjena z zrakom, in oddaja svojo gorkoto vodi, stoječi okolo nje. Če tekoča voda močno vrti malinsko kol6, to pa pnevmatiško kresilo, ogreje se voda kaj hitro in končno zavre. Takšna priprava nam torej utegne pridelovati gorkoto in greti vodo brez kurjave. Takšni poskusi razjasnjujejo gorenjo misel, da je ognja dovolj na svetu in da počiva v rahlem spanji, dokler ga človek ne vzbudi. V zadnjem vzgledu smo namreč spoznali, da daje cel6 tekoča voda gorkoto in ogenj. Gibalne sile utegnemo izpreminjati tudi z magneti in elektro-magneti v elektriški tok in jih z elektriškim tokom prestavljati kamor-sibodi na tuje kraje, kjer se zopet izpreminjajo po naši volji, bodisi v gibanje in delavne sile, bodisi v luč in ogenj. Vzemimo za ta poskus magnet, kateremu postavimo nasproti elektromagnet. Da si brez podobe, katera bi nam pokazala potrebno napravo, vender lože zapomnimo, kaj se godi, mislimo si na kolovratu perutnice od kovaškega železa, okolo katerih je ovita žica, prevlečena s svilo — to je sedaj elektromagnet. Oni držaj na kolovratu, ki kvišku drži odprto stran perutnic, bodi torej nepregiben magnet, ne daljši, nego so perutnice široke. Torej stojita magnetova konca s svojo največjo magnetiško močjo ravno nasproti onima perutničinima ali elek-tromagnetiškima koncema; tedaj vleče magnet nase elektromagnet, in sicer kar najmočneje ter ga od daleč drži mirno pred seboj, dokler ne zavrtimo perutnic. Ker se magnet in elektromagnet vzajemno vlečeta nase, treba ti je primerne moči, da ju razdružiš, ali drugače rečeno: zvršiti moraš nekaj dela. To delo ne izgine, ampak se izpremeni v drug prikaz. Ako se konca elektromagnetove žice dotikata in del te žice večkrat oviješ okolo prosto ležeče magnetne igle, vidiš po gibanji te igle, da se dela za vrtenja v žični vezi elektriški tok. Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljsld ogenj. 469 Torej se po tej napravi delo naše roke, ki goni kokSvrat, izpreminja v elektriški tok. Znano je svojstvo elektriškega toka, da kaj hitro preleti dolge bakrene vezi do daljnega kraja; takisto je znano, da elektriški tok lahko na vseh krajih svojega pota mehko železo izpremeni v magnet, kadar ga obkrožuje, kakor pri sleharnem elektromagnetu. Prav tako vleče elektromagnet, dokler traja tok, nase tudi vsak vod, ki mu stoji gibno nasproti, in s tem vodom kaj dviga ali kam pritiska, kakor vtiskuje n. pr. pri Morsejevem telegrafu na trak znamenja za besede, od katerih je zložen telegram. — Z elektromagnetiškim vodom utegne torej elektriški tok kaj delati kakor človek z roko. Težko ni spoznati, da mu je moči dati takšno napravo, s katero kaj vrti ali pa goni kako v stroj. Ako pa elektriški tok, kateri izvira iz dela naših rok, na daljni postaji kaj vrti ali goni, moramo reči, da elektriški tok ondu dela kakor mi tukaj, in sicer toliko časa, dokler delamo mi. V tem vzgledu se je naše delo izpremenilo v elektriški tok, in le-ta je naše delo prevedel na daljni kraj. Dokler drže elektriške vezi, po katerih se pretaka elektrika ali elektriško gibanje, čeloma dalje, ne vidiš nikjer nI ognja nI luči. Ako pa na tem ali onem kraji prerežeš žično vez, utrne se zdajci elektriška iskra med blizu stoječima koncema prerezane žice. Čimbolj goniš elektromagnetiški stroj, čimveč dela opravljaš, tem pogosteje skačejo elektriške iskre med koncema. Vzemi dva gladka, nekoliko zašiljena konca premoga in ovij vsakega z drugim golim žičnim koncem, nato pa pritisni oba zašiljena konca drugega k drugemu; tedaj imaš zopet vezi sklenjeni. Sedaj torej teče elektriški tok po vezeh in skozi premogova konca, dasi ga ni videti, dokler se dobro dotikata. Kadar ju pa le nekoliko razdružiš, pokažejo se med njima iz nova goste elektriške iskre. Ako je elektriški tok dovolj močan in nista zašiljena konca predaleč vsaksebi, sprijemajo se iskre tako gostd, da jih niti ne ločiš in da se zasveti med koncema elektriški ogenj. Med premogovima koncema ti zašije majhna elektriška luč, podobna bliščeči zvezdi, in razširja močno svetlobo, podobnejšo mesečini nego solnčnemu svitu. Tudi ta elektriški ogenj je pridelek onega delovanja, katero opravljaš, ko vrtiš elektromagnetiški stroj. Kakor izpreminjaš silo svojih rok ali svoje delo v ogenj, kadar krešeš ogenj ali kadar brusiš britev, prav tako pretvarjaš svoje delo v elektriško delo in v elektriški ogenj, kadar goniš elektromagnetiški stroj. 3° 470 Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. Ogenj, katerega vkrešeš bodisi z navadnim ali s pnevmatiškim kresilom, in ogenj, katerega delaš z elektromagnetiškim strojem, izvira sta bolj pozemeljskega nego ogenj, katerega daje navadna kurjava, bodisi da kurimo z lesom ali s premogom, s petrolejem ali z drugo tekočino, ali s plinom ogljikove sestave. »Kajpada!« poreče kdo, »kaj, navadna naša kurjava bi ne bila do konca pozemeljskega izvira ? Ali pozna kdo kaj bolj pozemeljskega, nego je drevje in les, ki rase na zemlji naši ? Ako ta ogenj, katerega dajo goreča drva, ni do cela pozemeljski, tedaj takisto človek sam ni pozemeljskega izvira!« — Počakaj, prijatelj, kar nič ni težko zavrniti tvoj navidezno veljavni ugovor. Odgovori samo to, kaj bi bilo z lesom, kaj s človekom, da ni na nebu tistega velikanskega ognja, ki ogreva vse, kar rase in živi na zemlji ? Kaj bi bilo, da poide solnčni ogenj, da solnce človeku ne sveti in ne ogreva tal, kjer se porodi in živi ? Ali bi se sploh porodil človek, da ni na nebu solnca ? Rekli bi skoro, da so tem vprašanjem vedeli že prav odgovoriti 6ni paganski narodje starodavnih časov, ki so se uklanjali solnčnemu bogu. Vse, kar rase in živi v sedanjosti, vse gre za solnčnim ognjem. Tega ne pričajo samo letni časi — veliko nasprotje pozimi in poleti — nego to kaže tudi ves obraz sveta od obeh zamrzlih polarnih krajev do podsolnčnih krajin okolo srede zemeljske. Saj je znano, kako očito preganja mraz vsako čvrstejše žitje rastlinsko in živalsko od tečajev proti onim deželam, katerim prihaja solnce najbliže na letnem svojem obhodu. Brez solnčnega ognja bi bil ves svet hitro pokopan pod debelo skorjo snega in ledu. Brez solnca ni ne življenja ne rasti! — Ne bilo bi niti lesa, od katerega dobivamo drva za navadno kurjavo, niti petroleja, niti premoga. Kaj pa bi dandanes počel obrt, odkod bi jemali kurjavo za toliko pečij po tvornicah in lokomotivah, da ni premoga? Kar je v davnih vekih solnce podarilo zemlji svojega ognja, svoje luči, to ni vse izginilo za pozne naše dni. Tudi v tisti starodavnosti je solnčni ogenj podpiral čvrstejšo rast na zemlji. Od nekaterih pozemelj-skih tvarin, zlasti od ogljika, vodika in kisika in nekaj drugih prvin je solnčna ognjena moč dovrševala ono rastlinstvo, katero leži sedaj pokopano pod zemeljskimi skladovi kakor okamenelo rastlinstvo ali premog. Premogove zaloge v zemlji so res pravi, zlata vredni zakladi, najdražja ostalina starodavnega krepkega rastlinstva. V premogovih zalogah je pod zemljo na kupih shranjen solnčni ogenj. Zakladi premogovi se manjšajo čimdalje bolj, ker ga toliko požg6 na leto. Bodisi pod zemeljsko skorjo premoga kolikorkoli, ne- Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. 471 izčrpen venderle ni, in od leta do leta se bližamo 6ni dobi, ko premog poide. Koliko je pozemeljskega premoga, to nam najbolje pokažejo nekateri vzgledi. Na Angleškem v Sud-Walesu seza premogova formacija po 12.000 angleških čevljev pod zemljo; sestavljena pa je zaporedoma od blatnih plastij in skladov skriljevca in peščenega kamenja. Med takimi skladovi tiči šestnajst po pet čevljev debelih premogovih plastij. Geologi pravijo, da so nekdaj te krajine pokrivali velikanski gozdi, podobni onim, katere imenujemo sedaj pragozde in jih nahajamo tako bogato zarasle samo po vročih deželah ob reških nasipih med rokavi, kjer se iztekajo velike reke v morje. Geologi uče dalje, da so se tiste pokrajine, kjer je sedaj premog pod zemljo, sčasoma sesedale, ali da so se tla pod pragozdi nižala, dokler ni nap6-sled stopila voda čeznje in s svojimi naplavinami podsula vsega prejšnjega rastlinstva. Nad takimi nasipi pa so se zopet zasadili pragozdi, ki so se iz nova zgreznili i. t. d., v Sud -Walesu šestnajstkrat pragozd nad pragozdom! Od takih podsutih pragozdov, o katerih trde geologi, da leže na milijone let pod zemljo, zloženi so iz večine denašnji premogovniki. Kako neizrecno veliko je premoga pod zemljo, to še jasneje iz-pričuje premogova formacija na Novi Škotski ; nič menj ne obseza nego 51.000 angleških kubičnih milj. Kaj prav za prav pomeni ta velikost, to si je težko misliti, ako je ne pojasnimo z umevnejšim vzgledom. Vzemimo si torej veliko reko Missisippi. Ta orjaška reka bi potrebovala dva milijona let, predno bi nanosila tolik nasip v mehikanski zaliv, dasi nanosi po Ridellovem računu vsako leto sedemintrideset milijard kubičnih čevljev. Sveta indiška reka Gang pa zasiplje po računu Everstovem in Strachejevem bengalski zaliv toliko hitreje, da bi v 375.000 letih nasula svoje plasti tako na debelo in na široko, kolikor znaša jedina novoškotska premogova formacija. Take silne množine premoga varujejo obrt one groze, katera bi nastala dandanes, ko bi zdajci pošlo kamenito oglje ali ko bi se izpremenilo v srebro ali zlato. Imej teh žlahtnih kovin visoke hribe, kaj bi ž njima ? Premog je sedanji obrtni delavnosti več vreden nego hribovje zlata. (Konec prihodnjič.) 30* 53° Dr. Simon Subic: Nebeški in pozemeljski ogenj. Nebeški in pozemeljski ogenj. Spisal dr. Simon Subic, profesor na vseučilišči v Gradci. (Konec.) kotudi so omenjeni zakladi premoga najimenitnejši, kar jih poznamo, in dasi leži tudi drugje pod zemljo ogromno premoga, vender utegnejo vse znane premogove zaloge zadoščati potrebni kurjavi največ še kakih tritisoč let. Cujejo se pa tudi glasovi, da bode premoga še mnogo prej konec in da ne bode zadoščal ni za tretjino onih preračunjanih let. Kje pa tudi dandanes že ne kurijo s premogom! Na kmetih so sicer še dobra drva, ali koliko ga požgo po mestih, kjer terja obrt leto na leto, noč in dan premogovega ognja ! Kakor krt rije človek po vseh onih krajih, kjer je kaj premoga. Naposled ostanejo gola zemeljska rebra brez vsakeršne goreče tvarine; ni premoga, ni petroleja, ni lesa ne bode, da bi kaj zaleglo praznemu žrelu obrta. Kje bode v tisti dobi dobival človek razven nedoraslega lesa gorečih stvarij ? Časi bodo, ko si bode človek umetno pripravljal kurjavo, in ko bi narodje niti ne vedeli, kaj je bil premog, da ne bodo njih stare knjige govorile o našem premogu. Kaj pa takrat, ko ne bode premoga ? S čim kuriti ? Kemija pozna več potov, po katerih se dela pri kemiških izpremembah gor-kota in ogenj. Kaj takega smo navedli prej, ko smo ogledovali ognjeni prikaz kalija na vodi. Povedati pa je treba, da kemija ne dobiva tvarin kar tako pripravljenih v prirodi, kakor bi morale biti, da bi se zaradi njih združevanja naravnost delala gorkota in ogenj. Ognja je treba kemiji že prej, da ž njim pripravlja in izpreminja telesa in rudnine, predno jih privede do tistega stanja, v katerem ti zopet pomagajo do ognja. Takšnih, kakor so rudnine v podnožji ognjenikov, kjer se tope in gore, rekli bi, same po sebi, takšnih kemija ne dobiva v roke. To ne gre, da bi surove tvarine, kakor jih izkoplješ iz tal, naložil na ognjišče, pa bi kar po sebi zagorele in se raztopile. Sicer narejaš vodik, kateri je gorel pri vzgledu o kaliji, tudi brez ognja, ako deneš na cink nekoliko vode in ga zaliješ z žvepleno kislino. Motil bi se pa, misleč, da se ti razvije vodik brez ognja, zakaj brez žveplene kisline ga ne moreš narediti; to je pa treba pridelovati v tvornicah in sicer zopet z ognjem. Dr. Simon Šubic: Nebeški in pozemeljski ogenj. 531 Utegnil bi nas zavrniti kdo : »Saj ne kurimo, kadar žgemo apno, in vender pride taka vročina na dan, da je joj in da je ni nevarnejše, ker človeku kar ude užge, ako pade po nesreči v apnenico«. Pomisliti pa je treba, da apna ne moreš kar kopati iz hriba in ga voziti v apnenico, ampak v hribih lomijo trdi apneni kamen, katerega je treba v hudem ognji dolgo časa žgati, predno se izpremeni v ne-ugašeno apno. Dovolj bodi vzgledov. Pomoč, katere iščemo, mora biti takšna, da daje gorkoto in ogenj, ne da bi si jo delali šele z ognjem, zakaj mislimo si, da premoga sploh že nimamo. Gori navedena vzgleda: brus in samokres, dajeta ogenj iz dela ali iz gibalne moči in kažeta na pravi pot. Slišali smo pa tudi, da izvirata elektriški ogenj in elektriška luč iz vrtenja elektro-magnetiškega stroja in da se ne pridelujeta samo s kurjavo, nego sploh z vsakatero gibalno močjo, najsi prihaja gibanje od roke, vetra ali tekoče vode ali stisnjenega zraka, ko se razteza in raztezuje vrti elektromagnetiški stroj. Kakor smo že pojasnili, izpreminja se na elektromagnetiškem stroji delo naših r6k, torej tudi delo vsakeršne druge moči, ki goni stroj, v elektriški tok. Leta pa prevaja to delo po svojih vezeh, najsi bodo dolge, kolikor hočejo, do onih daljnih krajev, kamor držita sklenjeni žici. Toda kakor smo že takisto omenili, prvotno delo se ne prevaja sam6 na daljne kraje, ampak elektriški tok nam izpremeni, kakor zahtevamo, na vsakem mestu prvotno delo teh vezij v elektriški ogenj in elektriško luč. Obrtnost ima že dandanes za pridelovanje elektriškega toka iz prvotnih gibalnih močij jako umetno zvršene elektromagnetiške stroje, tako zvane dinamiške stroje. Recimo jim kar dinami. Vzrok, da v obrtu elektriških tokov ne napravljajo z galvanskimi baterijami nego z dinami, to je ta, da so baterije predrage. Najpripravneje je goniti diname s parnimi stroji. Takšno napravo imajo mesta, katera ne rabijo svetilnega plina, nego razsvetljujejo ulice in hiše z elektriško lučjo. V našem primeru pa parni stroji niso za rabo, ker nimamo kurjave in je torej treba vrteti in goniti diname z vodnimi ali malinskimi kolesi, tako da oddaja tekoča voda svojo silo tem strojem. Dinami izpreminjajo delavne sile prvič v elektriške toke, drugič pa pošiljajo po svojih vezeh elektriške toke, kamor terja obrt, bodisi ondu treba ali delavne sile z elektromagneti ali elektriške luči in elektriškega ognja. 532 Dr. Simon Subic: Nebeški in pozemeljski ogenj. Najimenitnejša je dosihdob 6na osnova za prevajanje delavnih močij, katera se je razkazovala zadnjo jesen na elektrotehniški razstavi v Frankfurtu ob reki Menu. Daleč od Frankfurta ob slapu pri Lauffnu so napravili vodna ali nekakšna malinska kolesa, katera gonijo diname, ti pa izpreminjajo gibalno vodno silo v jako močne in napete elektriške toke. Ti toki se prevajajo po bakrenih vezeh od Lauffna do Frankfurta 175 km ali 23 milj daleč. Na razstavi v Frankfurtu so kazali ti elektriški toki svojo silo, vzeto iz slapa, s tem, da so dajali elektriško razsvetljavo in da so gonili mnogotere elektromagnetiške stroje, s katerimi so zopet opravljali vsakovrstna dela. Z jednim teh strojev so celo dvigali vodo v visoko stoječ ribnik, tak6 da se je iz napolnjenega ribnika vlivala voda čez obronke v dolino kakor pri malinskem jezu. To je bil majhen slap, zanimljiv zlasti zato, ker se je v njega podobi kazal izvirni slap pri Lauffnu, od koder so izhajale sile, katere je elektrika z onega daljnega kraja prevedla v Frankfurt. Poslušajmo, kaj je govoril o tem prevajanji delavnih in gibalnih močij strokovnjak Helmholtz, ko se je završila razstava. Dejal je: »Leta 1840. do 1850. sem sam poskušal napravljati stroje, katere bi gonila elektrika. Ali kako slabo gibanje je bilo to proti sedanjemu gibanju z dinami, ki dajo s svojimi elektromagneti, katere gonijo parni stroji ali vodna kolesa, močne elektriške toke, ne da bi bilo treba galvanskih elementov ali baterij in kemiških tvarin. Prevajaje gibalne in delavne sile iz Lauffna v Frankfurt, dokazala je ta izkušnja mogočen uspeh. Samotne in daljne vodne sile se utegnejo v prihodnjih dobah prevajati v daljne kraje in ondu uporabljati za izvrševanje vsakovrstnih obrtnih del.« Pri tem prevajanji po elektriških vezčh se je sedaj še težko ogibati nevarnosti, izvirajoči iz prevelike moči elektrike. Golih vezij se ni varno dotekniti, tudi se ne smejo gole žice dotikati lesa ali drugih vnetnih stvarij. Poročalo se je, da se je koncem razstave v Lauffnu ponesrečil prvi urejevalec Oerlikove tvornice, ker se je ponevedoma doteknil golih vezij. Tok silno napete elektrike ga je menda prešinil in umoril tako, kakor ubije strela človeka. Druga nesreča bi se bila malone pripetila začetkom razstave v Frankfurtu, ker so se gole vezi, napolnjene z močnim elektriškim tokom, dotikale lesenega odra. Vroče so bile tako, da so se deske kar vnele od njih. K sreči se je pripetilo to podnevi; tedaj so hitro pogasili ogenj, sicer bi bil nastal grozen požar. Dr. Simon Subic: Nebeški in pozemeljski ogenj. 533 Kar pa dela v teh vzgledih nevarnost in nesrečo, to je v našem primeru prav to, česar najbolj želimo, ker iščemo ognja in gor kote ne iz kurjave, nego iz gibalnih sil. Kako se je izogibati nevarnosti, to človeka že sčasoma nauči izkušnja, saj sta potreba in sila najboljši učiteljici. — Mislimo si, da smo kakih tisoč let spali v podzemeljski jami, kjer bi ohranila zemlja truplo tako, kakor je živelo, ne da bi se posušilo kakor egiptovske mumije. Mimo mojega počivališča so navrli potomci naši elektriške vezi. Elektriški tok sicer ni mogel uhajati po okolici, ker je bil izoliran, sčasoma se je pa vender njega ovoj nekoliko raztrgal in ogolil, tako da je uhajalo nekaj elektriške ga toka iz vezij po tleh. Ta uhajajoči tok se je zadeval obrne in me vedno po malem pretresal, kakor poznate vsi tisto bodeče stresanje na elek-triškem kolovratu. Oživljal me je in budil, toda po božji milosti se nisem vzbudil, predno se ni izpremenilo na svetu do malega vse, kar se tiče denašnje kurjave. Prebujenemu se mi kar vrti v glavi, nekaj zat6, ker se ne vem kam dejati v tej tuji okolici, nekaj menda od praznega želodca, iz katerega mi prihaja taka slabost, da se mi kar noge šibe. »Dobro, da nisem sam,« mislim si, ko vidim nekaj sorodnikov, takisto vzbujenih. Potožim jim, kako me slabi. »Lačen si,« odgovore mi, »saj smo tudi mi vsi sestradani — sam Bog ve, kaj se nam je pripetilo v spanji in kaj nas je preneslo v neznane kraje 1 Poglejmo, ali je kaj jedi pri hiši.« V kleti najdemo nekaj mesa, v veži pa vidimo, kako teče neprestano voda iz cevi v koritce. Ne da bi ga napolnila, odteka se po nevidnem poti. Navajeni denašnje kurjave, skuhali bi si kaj jedi; iščemo in iščemo. Ognjišče stoji v veži ob steni, drv pa ni videti nikjer. Na lepo osnaženem ognjišči stoji tudi nekaj loncev ; poleg njih visi na steni zvitek žice. Od elektriških vezij, katere začuden ugledam na steni, pa visita dva konca žice z nekakšnima ročicama na krajeh. Ko si vse to ogledujemo, pristopi tuja žena in nas prijazno pozdravi v nekoliko izpremenjeni, toda lahko umevni slovenščini. Žena je gospodinja te hiše, in ker govori naš jezik, seznanimo se ž njo kaj hitro. Postrežna in nekaj menda tudi radovedna, ker vidi tujega Slovenca, približa se, rekši: »Jaz delam tako-le.« Nato seže po žičnem zvitku, razvije ga nekoliko in ga ovije okrog lonca zapored od vrha do tal, odstopajoča konca pa zveze z omenjenima ročicama na steni. Potem vzame pripravljen gladek žebelj in ga vtakne v luknjico na steni, kjer se žebelj zajedno zadeva ob dve bakreni pločici. Zdajci se posveti žična vez okolo lonca. »Sedaj pa kar vode v lonec 1 Hitro zavre, pa si skuhaš, kar hočeš.« 34 534 f dr. Fr. Skofič: Mari. Pri obedu nam pripoveduje zgovorna gospodinja, da iz večine nimajo druge kurjave razven elektriškega toka; premoga niti ne poznajo. Kar se tiče nje, imela ni še nikoli druge kurjave na ognjišči nego takšno, kakeršno nam je pokazala. Z drvi kuriti bi bilo predrago; »tudi vse ponečedijo, pri elektriškem ognji pa ostane vse snažno.« Na vprašanje, kje ima elektrotehniška družba svoje stroje za elektriški tok, odgovori žena: »Take družbe pri nas ni. Naša elektrika je srenj ska. G6ri pod velikim jezom ima srenja svoje turbine, katere gonijo diname, in iz dinamov teče elektrika po vezeh ter nam daje za majhno odškodnino vse leto gorkoto in ogenj.« M ari. Vesela igra v jednem dejanji. Spisal f dr. Fr. Skofič. Osebe: Baron Cižem. Gospodičina Mari, Baronica Cižem, njega hči. prodajalka v Stacuni. Podjetnik Stena. Trije zidarji. Gospa Stena, njegova mati. Pismonosec. JPrvi prizor. Jutro. Spredi velika drevesa, pod njimi šetališče, zadi stavišee, nov, nedodelan zid. Dva zidarja. Prvi zidar: Ti, prijatelj, drevi bode velik zbor — da gotovo prideš 1 Drugi zidar: Drevi? Kaj še, takrat grem k svoji Mari. Prvi zidar: Pustijo, nič ni prida. Piinica viha nos in je venderle samo moje in tvoje vrste. Mrzi nas in se nasmehuje tistim meščančkom, ki postopajo in zapravljajo sad naših žuljev. Vara te. Z nami moraš — mi smo zvesti — proletarci skupaj! Drugi zidar: Kdo skupaj ? Te besede ne umejem. Kaj pa bode v vašem zboru? Prvi zidar (smešno-važno): Tam bodemo vsi: zidarji, tesarji, čevljarji, kolarji; sto, tristo nas bode — takih, veš, ki moramo delati, če hočemo jesti, trdo delati, slabo jesti. Pa bodemo govorili, to se pravi: midva bodeva poslušala, drugi bodo rekli, da je zaslužek pre-