ACTA HISTRIAE 
28, 2020, 4 

UDK/UDC 94(05) ACTA HISTRIAE 28, 2020, 4, pp. 511-754 ISSN 1318-0185 
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185 e-ISSN 2591-1767 

Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper Societŕ storica del Litorale - Capodistria 
ACTA HISTRIAE 28, 2020, 4 
KOPER 2020 
ISSN 1318-0185 e-ISSN 2591-1767 
Odgovorni urednik/ 
Direttore responsabile/ Editor in Chief: 

Uredniški odbor/ 
Comitato di redazione/ Board of Editors: 
Uredniki/Redattori/ Editors: 
Gostujoci uredniki/ 
Guest Editors: 
Prevodi/Traduzioni/ Translations: Lektorji/Supervisione/ 
Language Editors: Izdajatelja/Editori/ Published by: 

Sedež/Sede/Address: 
Tisk/Stampa/Print: Naklada/Tiratura/Copies: 
Financna podpora/ 
Supporto finanziario/ 
Financially supported by: 



Slika na naslovnici/ 
Foto di copertina/ Picture on the cover: 
UDK/UDC 94(05) Letnik 28, leto 2020, številka 4 
Darko Darovec 
Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Stuart Carroll (UK), Angel Casals Martinez (ES), Alessandro Casellato (IT), Flavij Bonin, Dragica Cec, Lovorka Coralic (HR), Darko Darovec, Lucien Faggion (FR), Marco Fincardi (IT), Darko Friš, Aleš Maver, Borut Klabjan, John Martin (USA), Robert Matijašic (HR), Darja Mihelic, Edward Muir(USA), Žiga Oman, Jože Pirjevec, Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT), Claudio Povolo (IT), Marijan Premovic (MNE), Luca Rossetto (IT), Vida Rožac Darovec,Andrej Studen, Marta Verginella, Salvator Žitko 
Urška Lampe, Gorazd Bajc, Arnela Abdic 
Reinhard Johler, Daniela Simon, Francesco Toncich 
Urška Lampe (slo.), Gorazd Bajc (it.) 
Urška Lampe (angl., slo.), Gorazd Bajc (it.), Arnela Abdic (angl.) Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Societŕ storica del Litorale - Capodistria© / Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for 
Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS di ricerca, sviluppo e strategie della societŕ, cultura e ambiente© Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI-6000 
Koper-Capodistria, Garibaldijeva 18 / Via Garibaldi 18 e-mail: actahistriae@gmail.com; https://zdjp.si/ 
Založništvo PADRE d.o.o. 300 izvodov/copie/copies 
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Slovenian Research Agency, Mestna obcina Koper 
Prikaz novega imperializma in njegovih ucinkov na Kitajskem. / Unarappresentazione del nuovo imperialismo e dei suoi effetti sulla Cina. /A portrayal of New Imperialism and its effects in China. Henry Meyer,1898 (Wikimedia Commons). 
Redakcija te številke je bila zakljucena 31. decembra 2020. 
Revija Acta Histriae je vkljucena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivista sono inclusi nei seguenti indici di citazione/ Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: CLARIVATE ANALYTICS (USA): Social Sciences Citation Index (SSCI),Social Scisearch, Arts and Humanities Citation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, InternationaleBibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti(RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL); DOAJ. 
To delo je objavljeno pod licenco / Quest'opera č distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY-NC 4.0. 

Navodila avtorjem in vsi clanki v barvni verziji so prosto dostopni na spletni strani: https://zdjp.si.
Le norme redazionali e tutti gli articoli nella versione a colori sono disponibili gratuitamente sul sito: https://zdjp.si/it/.The submission guidelines and all articles are freely available in color via website http: https://zdjp.si/en/. 

UDK/UDC 94(05) Volume 28, Koper 2020, issue 4 ISSN 1318-0185 e-ISSN 2591-1767 
VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS 
Wolfgang Gerle: Postwar: The Social Transformation of Empire in 19th Century Europe. Scientific Knowledge, Hybridity and the Legitimacy of Imperial Rule......................................................... 511 
Postwar: trasformazione sociale dell’Impero nell’Europa del XIX secolo. Conoscenza scientifica, ibridismo e legittimitŕ del potere imperiale Povojna socialna transformacija Habsburške monarhije v 19. stoletju. Znanost, hibridnost in zakonitost cesarskih zakonov 
Francesco Toncich: Istria between Purity and Hybridity: The Creation of the Istrian Region through Scientific Research in the 19th Century..................... 541 
L’Istria tra purezza e ibridismo: la creazione della regione istriana attraverso l’attivitá scientifica nel XIX secolo Istra med cistoco in hibridnostjo: ustvarjanje istrske regije skozi znanstvene raziskave 19. stoletja 
Daniela Simon: The “hybrids” and the Re-ordering of Istria, 1870–1914................. 577 
Gli «ibridi» e il riordino dell‘Istria, 1870–1914 »Hibridi« in reorganizacija Istre, 1870–1914 
Bojan Baskar: A Mixture without Mixing: Fears of Linguistic and Cultural Hybridity in the Slovenian-Italian Borderland .............................................. 605 
Una mescolanza non mescolata: paure dell’ibridismo linguistico e culturale al confine italo-sloveno Mešanice brez mešanja: bojazni pred jezikovno in kulturno hibridnostjo na slovensko-italijanskem mejnem obmocju 
Marijan Premovic: Politicki odnosi komuna Budve i Dubrovnika od 1358. do kraja XIV. stoljeca ....................................................................................623 
Le relazioni politiche tra il comune di Budva e il comune di Ragusa dal 1358 alla fine del secolo XIV Political Relations of Budva and Dubrovnik Communes from 1358 until the End of the 14th Century 
Jurij Perovšek: O Dr. Milanu Jaklicu in prvem prevodu Komunisticnega manifesta v slovenski jezik.............................................................. 645 Dr. Milan Jaklic e la prima traduzione in sloveno del Manifesto comunista Dr. Milan Jaklic and the First Translation of the Communist Manifesto into the Slovene Language 
Aleš Maver: Med cesarjem in kraljem: lavantinski knezoškof Mihael Napotnik v letu 1918 in po njem .................................................................... 661 
Tra l‘imperatore e il re: l‘arcivescovo di Maribor Mihael Napotnik dal 1918 in poi Between an Emperor and a King: The Prince-bishop Mihael Napotnik of Lavant in the Year 1918 and Afterwards 
Darjan Lorencic & Andrej Hozjan: Respublika Mörska – Murska Republika, 1919 ............................................................................................. 679 
Respublika Mörska – la Repubblica di Mura, 1919 Respublika Mörska – The Republic of Mura, 1919 

Gorazd Bajc, Mateja Matjašic Friš, Janez Osojnik & Darko Friš: 
L'intervento italiano in Carinzia dopo la Prima guerra mondiale e i britannici ................................................................................................. 711 
The Italian Intervention in Carinthia after the First World War and the British Italijanska intervencija na Koroškem po prvi svetovni vojni in Britanci 
Received: 2019-09-03             DOI 10.19233/AH.2020.34 
MED CESARJEM IN KRALJEM: LAVANTINSKI KNEZOŠKOF MIHAEL NAPOTNIK V LETU 1918 IN PO NJEM 
Aleš MAVER 
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: ales.maver@um.si 
IZVLECEK 
Najvidnejša poteza delovanja lavantinskega knezoškofa Mihaela Napotnika v letu 1918 je njegova odsotnost s širšega politicnega prizorišca. Napotnik se tako rekoc ni udele­ževal procesa slovenskega poslavljanja od Habsburške monarhije. Po drugi strani svoji duhovšcini ni poskušal prepreciti njenega prevzemanja ali zgolj utrjevanja vodilne vloge v tem dogajanju. Precej jasno je, da je Napotnik predstavljal obicajno škofovsko figuro po standardih habsburške avstrijske Cerkve, ki je bila še vedno mocno prežeta s predstavo onujnosti zveze med prestolom in oltarjem. Škof je še leta 1918 objavil zbirko svojih govo­rov in pridig, posvecenih pokojnima cesarju Francu Jožefu I. in cesarici Elizabeti. Toda socasno se zdi, da je nekak modus vivendi našel tudi z novim državnim okvirjem monarhije Karadordevicev po letu 1918. 
Kljucne besede: Mihael Napotnik, Lavantinska škofija, Maribor med prvo svetovno vojno, Cerkev in država v Avstriji, legitimizem, Anton Mahnic 
TRA L‘IMPERATORE E IL RE: L‘ARCIVESCOVO DI MARIBOR MIHAEL NAPOTNIK DAL 1918 IN POI 
SINTESI 
Nell‘anno 1918 la caratteristica principale dell‘operato dell‘arcivescovo di Maribor Mihael Napotnik era la sua assenza dalla scena politica piů ampia. Il Napotnik praticamente non aveva preso parte al processo di distacco degli sloveni dalla Monarchia asburgica. D‘altra parte, non aveva cercato di impedire al suo clero di prenderne parte o semplicemente di consolidare il ruolo guida durante quegli eventi. Risulta abbastanza avidente che il Napot­nik rappresentava una figura episcopale ordinaria per gli standard della Chiesa austriaca asburgica ancora fortemente intrisa dell‘idea della necessitŕ di una connessione tra il trono e l‘altare. Giŕ nel 1918 il vescovo pubblicň una raccolta dei suoi discorsi e sermoni dedicati al defunto imperatore Francesco Giuseppe I e all‘imperatrice Elisabetta. Ma allo stesso tempo, sembra che dopo il 1918 sia riuscito a trovato una sorta di modus vivendi con le nuove strutture statali della monarchia dei Karadordevic. 
Parole chiave: Mihael Napotnik, diocesi di Maribor, Maribor durante la Prima guerra mondiale, Chiesa e stato in Austria, legittimitŕ, Anton Mahnic 
UVOD1 
V ospredju pricujocega prispevka bo delovanje lavantinskega knezoškofa Mi-haela Napotnika v casu spremembe državnega okvira po prvi svetovni vojni in takoj po njem. Dr. Mihael Napotnik je v letu 1918 stopil že v trideseto leto vodenja lavantinske škofije (iz obsežne literature o njem je potrebno upoštevati predvsem:Škulj, 1993; Lukman, 1935; Dolinar, 1983; Kovacic, 1928, zlasti 416–428; Ambro­žic, 2010, zlasti 403–409; Hozjan, 2006; Ožinger, 1991, 495 ss.; Montanar, 2007, predvsem 180–189; Boldin, 2009; prim. še Lazarini, 2012a in 2012b; Matjašic Friš, 2009). Na neki nacin je bilo to verjetno najtežje leto, ne le zato, ker so se že v prejšnjih vojnih letih nakopiceno pomanjkanje, materialno in moralno razdejanje prakticno vse leto še stopnjevali (prim. iz skoraj brezbrežne literature Svoljšak & Antolicic, 2018; Necak & Repe, 2005; Svoljšak, 2009; Hazemali & Matjašic Friš,2018; Jenuš, 2012 in 2017; Skitek, 2018; Kerec, 2018; Šimac, 2015; Šcavnicar, 2018; Podbersic, 2018). S hitrimi koraki je ob vedno novih državnih predpisih,ki so vsakic zahtevali vec odpovedi, in ob Slovencem na Štajerskem še posebej nerazumljivem »nemškem kurzu« vladajocih pešalo tudi zaupanje v prej kot samo­umevno dojeto državno strukturo (o dinamiki slovenskega slovesa od tega okvira gl. zdaj predvsem temeljni študiji Rahten, 2016, in Lukan, 2014; za posamezne vidike prim. še Perovšek, 2015, 2018a in 2018b; Rahten, 2017). Izkušeni knezoškof je ostajal pri tem prelomnem dogajanju presenetljivo v ozadju, lahko bi celo rekli, da v porocilih iz prelomnega leta blesti s svojo odsotnostjo. Podobno odsotna je ta doba iz številnih zapisov po njegovi smrti. 
Zaradi tega bom v zacetku te razprave na kratko umestil Napotnika v avstrijski episkopat v casu razpadanja Habsburške monarhije, nato nekaj besed namenil dogajanju v škofiji v letu 1918 in se nato vrnil k oceni škofove vsaj prvi pogled vpadljive odsotnosti iz premislekov o prihodnosti, ki so zaznamovali devetindvaj­seto in trideseto leto njegovega škofovanja. 
Ko se soocamo z likom in delom drugega Slomškovega naslednika, je potrebno imeti pred ocmi naravo razmerja med Katoliško cerkvijo in državo v monarhiji, kot se je v grobem izoblikovala že v obdobju protireformacije in katoliške obnove (prim. Dolinar, 2004; Bruckmüller, 2007, zlasti 69–72). Pozneje je verjetno naj­mocnejši pecat pustil jožefinizem, ki je uveljavil zvezo med tronom in oltarjem z izrazito prevladujoco vlogo prvega. To ni pustilo posledic le v dojemanju velikega dela politicne elite, marvec je tudi vsaj pri višji hierarhiji zabetoniralo predstave 
o duhovnikih kot zvestih služabnikih države, ki je bila poosebljena v habsburški dinastiji (Bruckmüller, 2007, 77). 
Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami in v interakciji z evropskim sosedstvom št. P6-0128 in raziskovalnih projektov Kontemporalnost razumevanjskega konteksta ter izražanje osebne in družbene svobode št. J7-8283 ter Kultura spominjanja gradnikov slovenskega naroda in države št. J6-9354, ki jih financira Javna agencija za 
raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 
Sicer je v ponapoleonskem obdobju prišlo do popravkov smeri v smislu vecanja vpliva in s tem avtonomije “oltarja”, se pravi Cerkve, kar je doseglo vrh s sklenitvi­jo konkordata leta 1855 (prim. Rumpler, 1997, zlasti 342–344, in Leeb et al., 2003, 363 ss.). Toda sprejemanje verskih zakonov med letoma 1868 in 1874 in ravnanje avstrijskih škofov na prvem vatikanskem cerkvenem zboru (prim. Cvirn, 2005, predvsem 31–34, in Leeb et al., 2003, 368 s.) je jasno pokazalo moc jožefinske dedišcine, ki niti v naslednjih desetletjih ni opešala. Kot bistroumno ugotavljajo Leeb in drugi (2003, 368), je namrec ohranitev položaja državne Cerkve tudi po dokoncni odpovedi konkordata za katolicane pomenila vecji državni nadzor kot pri ostalih verskih skupnostih v državi. Vskladu s tem se je oblikoval prevladujoci pro-fil katoliških avstrijskih škofov, od katerih je vecino tako ali tako imenoval cesar. Morda še bolj kot drugje je ideal cerkvenega nadpastirja kot služabnika države pri­hajal v poštev na problematicnih obmocjih, kjer so prihajali v ospredje nacionalni boji. Tako gre tudi razumeti premisleke, ki so bili v ospredju pred Napotnikovim imenovanjem na lavantinski škofovski sedež. Glede na strukturo prebivalstva v škofiji kajpak ni prihajalo v poštev, da nadpastir ne bi bil Slovenec, po drugi strani pa si oblasti seveda niso želele nekoga, ki bi se postavljal na celo slovenskega politicnega gibanja (prim. Rajšp, 1993, zlasti 78–79). 
Napotnikova precej manjša angažiranost na politicnem parketu je že pred pre­vratnim obdobjem kajpak bodla v oci zlasti zaradi primerjave s povsem drugacno usmeritvijo ljubljanskih kolegov Jakoba Missie in Antona Bonaventure Jeglica, ki pa sta delovala v skoraj povsem slovenski deželi. Jedko je model avstrijskega dr­žavnega cerkvenstva že v letih izdajanja Rimskega katolika kritiziral tudi poznejši škof na Krku Anton Mahnic. Slednji je morda celo edini med slovenskimi katoliški-mi prvaki do konca premislil posledice na tesni zvezi trona in oltarja utemeljenega razmerja med Cerkvijo in državo v Avstriji. Nekakšna posebnost njegovega pristo-pa je tudi v tem, da je razumel, da mora vlak peljati v obe smeri. Ko je zahteval vec avtonomnega manevrskega prostora za Cerkev, je bil pripravljen pristati na odpoved njeni tesni vpetosti v politicno odlocanje: »Nic ne more bolj zadržavati pravega napredka, nic se bolj ne protivi ustanovi božji nego, ako hoce država go-spodovati v Cerkvi, kakor ni od druge strani nic bolj pogubno za družbo in Cerkev samo kakor to, ako se služabniki oltarja silijo v upravo posvetnih zadev.« (Mahnic, 1912, 145). Jasno je namrec sprevidel, kakšen je lahko koncni rezultat razmerij, v katerem sta država in Cerkev povezani tako tesno, kot je narekovala jožefinska (in po svoje že starejša) dedišcina: »Kajti v liberalni državi se lehko zgodi, da vodi bogocastne zadeve minister-žid, minister-ateist, minister-mason – in po predlogu takega ministra naj se imenujejo potem katoliški škofje!« (Mahnic, 1912, 146). Že tu se morda napoveduje razlika med lavantinskim in bodocim krškim škofom, ki se bo pokazala tudi leta 1918. 
Toda lepo število avstrijskih škofov je prevratno obdobje doživelo s podobno zadrego kot on. Ce povsem preskocim tiste iz ogrske polovice, kjer bi bilo veliko zanimivih zgledov, se najbolj ponuja primerjava s ceškimi. Tam so bili za zasedbo najobcutljivejših škofij obicajno na razpolago sicer ceško govoreci, a izrazito dinasticno in avstrijsko misleci plemici, ki jih za lavantinsko ali kakšno drugo vecinsko slovensko diecezo seveda ni bilo na razpolago. Nemara je znacilen primer nadškofa Leva Skrbenskega z Hríšte, ki je spocetka doživel meteorski vzpon v cerkveni hierarhiji, saj je bil za praškega nadškofa imenovan že pri 
šestintridesetih, za kardinala pa pri osemintridesetih letih. Vendar se v zapletenih 
ceških politicnih razmerah ni najbolje znašel in se je že sredi prve svetovne vojne preselil na nadškofijski sedež v Olomoucu, a po nastanku nove ceškoslovaške države niti tam ni mogel dolgo obstati. Ker je tako mlad vstopil v kardinalski kolegij, je bil zadnjih deset let svojega življenje kardinal duhovnik z najdaljšim stažem (kardinal protoduhovnik), toda že zdavnaj brez škofije (Leisching, 1985, 82). Svoji škofiji se je po razpadu monarhije med drugim odrekel tudi njegov pra­ški naslednik Paul grof Hayn. Napotnik se je novim razmeram slednjic vendarle bolje prilagodil, kot bo še razvidno. Ampak k lavantinskemu nadpastirju se bom vrnil, ko orišem splošne razmere v njegovi škofiji leta 1918. 
LAVANTINSKA ŠKOFIJA V LETU 1918 
Na zunaj je precej stvari teklo po ustaljenih tirnicah. Število duš pod Napo­tnikovo škofovsko palico se je med letoma 1917 in 1918 nekoliko zmanjšalo in s 514.330 ob koncu prvega padlo na 512.252 ob koncu drugega, kar ni bilo cisto obicajno, a padec je bil majhen (Personalstand, 1918, 231). A ce je gibanje »los von Rom« ob zacetku vojne, leta 1914, dobilo zadnji pospešek, ceprav s 143 izsto-pi iz Katoliške cerkve ni bilo blizu vrhuncem z zacetka 20. stoletja, je v zadnjem vojnem letu Katoliško cerkev zapustilo samo 83 oseb (Ambrožic, 2010, 403–404; 
o gibanjem prim. še Cvirn, 1997, 237–241; Kovacic, 1928, zlasti 418–420). V primerjavi s prejšnjim letom se je nekoliko povecalo število nezasedenih župnij. 
Ob koncu leta 1918 jih je bilo med 221 nezasedenih devet. Padlo je tudi število vseh duhovnikov v škofiji, in sicer s 539 na 526 (Personalstand, 1918, 230). 
Na fronti se je ob koncu svetovne vojne udinjalo ali v tujini bivalo vsega se­demnajst duhovnikov (Personalstand, 1918, 216–218). Med tistimi, ki so pozneje dosegli pomembne službe, sta bila desna roka poznejšega škofa Ivana Jožefa Tomažica, mariborski stolni župnik Mihael Umek,2 in poznejši celjski opat Peter Jurak, ki mu je škof Karlin dal prednost celo pred samim Antonom Korošcem.3 
2 Mihael Umek (1886–1966) se je rodil v Pišecah. Vduhovnika je bil posvecen leta 1910. Bil je zadnji dvor­
ni kaplan in škofijski tajnik knezoškofa Napotnika in prvi njegovega naslednika Andreja Karlina. Od leta 
1930 do 1961 je bil stolni župnik. Socasno z imenovanjem na to mesto je postal tudi stolni kanonik. Vcasu 
nemške okupacije je bil med manjšino duhovnikov lavantinske škofije, ki jih ni doletela preselitev. Umrl je 
kot stolni dekan leta 1966 v Mariboru (Montanar, 2009, 151–155). 3 Peter Jurak (1884–1944) je postal celjski opat leta 1924 po številnih zapletih po smrti svojega dolgoletne­
ga predhodnika Franca Ogradija, ki je umrl že leta 1921. Mesto opata je mikalo tudi voditelja Slovenske 
ljudske stranke Antona Korošca, vendar ga lavantinski škof Karlin nanj ni želel imenovati. Nazadnje se je 
odlocil za Juraka in Korošec je to izbiro kot takratni minister za vere potrdil (Orožen, 1974, 441). 
Stolni kapitelj, od 1. avgusta 1917 pod vodstvom stolnega prošta Martina Matka,4 je imel od zacetka 1918 poleg obeh dignitet zasedenih vseh pet rednih kanoni­katov. Prvega februarja tega leta je namrec stolni kanonik postal Maksimilijan Vraber.5 Clan kapitlja je bil od oktobra 1915 tudi že prej omenjeni kasnejši škof Tomažic. Naslednji mesec sta položaja castnih kanonikov zasedla dva izkušena dušnopastirska macka, šmarski dekan Janez Bohanec in njegov brežiški kolega Jožef Mešicek. S tem sta se pridružila trem že prej imenovanim castnim clanom stolnega kapitlja (in dvema, imenovanima extra statum) (Nova castna kanonika, 
1918, 3). V zbor mašnikov lavantinske škofije je knezoškof Napotnik 23. junija 
1918 s posvecenjem uvrstil osem novomašnikov, od katerih je bil eden rojen na Kranjskem, sicer pa so v veliki vecini prihajali iz vzhodnih predelov škofije (Per­sonalstand, 1918, 62–64). Med novomašniki iz leta 1918 je Ivan (od Križa) Greif že sorazmerno mlad postal zadnji infulirani ptujski prošt.6 Njegov kolega Jurij Mikolic iz žetalske fare se je že pred prejemom zakramenta svetega reda okitil s srebrno medaljo za hrabrost in s Karlovim castnim križem (Letošnji novomašniki,
1918, 4). Šest kaplanov in en kurat iz lavantinske škofije je v zadnjem letu vojne
našlo cas, da opravijo župniški izpit (Župnijski izpit, 1918, 2). 
Zamrla ni niti dobrodelna vnema, ki se ni v najožjem smislu tikala vojnih na­porov in posledic. Potekalo je namrec intenzivno zbiranje sredstev za nameravanobolnišnico usmiljenih bratov na posestvu zakoncev Nidorfer v Vrbju pri Žalcu (prim. Ambrožic, 2010, 416). Sam knezoškof je dal vzor s tem, ko je podaril 
30.000 kron (Za stavbo, 1918, 4). Gvardijan brežiških franciškanov pater Ananija Vracko je kljub vojnemu pomanjkanju na lavantinsko javnost marca 1918 naslovil prošnjo za pomoc pri obnovi v potresu prejšnje leto mocno poškodovanega samo­stana in cerkve (Prošnja oo. franciškanov, 1918, 3; o potresu prim. Necak, 2018). Nekako vsakdanje je potekalo še zadnje avstrijsko praznovanje velike noci na sedežu lavantinske škofije. Na veliki cetrtek, 28. marca 1918, je knezoškof Napo­tnik umil noge dvanajstim med 70 in 89 let starim starejšim obcanom. Vstajenje so s procesijo po takratnem obicaju praznovali na veliko soboto, 30. marca, ob šestih zvecer (Sveti obred, 1918, 4). Da se dogajajo premiki, je nakazovalo predvsem dejstvo, da je bil v katoliškem Slovenskem gospodarju program obredov velikega tedna objavljen v neposredni sosešcini vznesenega uvodnika z naslovom Letošnja velika noc, v katerem je bilo izraženo pricakovanje precej posvetnega vstajenja, 
4 Martin Matek (1860–1930) se je rodil v Gornjem Gradu in postal kanonik leta 1902. Za prošta je bil ume-šcen 1. avgusta 1917, vec kot leto dni po smrti svojega predhodnika Karla Hribovška. Na položaju je ostal do svoje smrti (Ambrožic, 2009, 94, 97). 
5 Maksimilijan Vraber (1877–1945) se je rodil na Kapli. Kanonikat je prevzel1. februarja 1918. Od leta 1931 je bil stolni dekan, leta 1934 pa je kot stolni prošt nasledil Ivana Jožefa Tomažica, ki je leto pred tem postal škof ordinarij. Umrl je leta 1945 v Mariboru (Ambrožic, 2009, 94, 97). 
6 Ivan Greif (1893–1971) se je rodil v Staršah in je po mašniškem posvecenju med drugim služboval kot kaplan v Turnišcu, že leta 1934 pa je postal ptujski prošt. Med drugo svetovno vojno je bil pregnan na Hrvaško, kjer je deloval v Kotoribi v okupiranem Medmurju, po vrnitvi na Štajersko pa je opravljal službo prošta do smrti. Po njej so proštijsko faro sv. Jurija prevzeli minoriti (Kolaric, 2007, 69–73.) 
kajti sklep je bil: »Slovenci! Slovenke! Jugoslovani! Bliža nam se veselo vstajenjenašega rodu. Bliža se nam svoboda, samostojnost! Živela Jugoslavija! Aleluja.« 
(Letošnja velika noc, 1918, 1). 
Naslednji košcek stalnosti in normalnosti v zadnjem vojnem letu so ponudile obicajne birme in vizitacije po dekanijah škofije. Kot v prejšnjih letih so se slednje zvrstile med prvo polovico maja in drugo polovico julija (povzeto po Personalstand, 1918, 257–271). Zacele so se v mariborski okolici. 12. maja je knezoškof dar svetega Duha priklical nad 246 birmank in birmancev v župniji Sv. Marjeta ob Pesnici, v današnji Pernici. Teden dni pozneje, na binkoštni praznik, je zakrament birme v mariborski stolnici prejelo dotlej rekordnih 1.478 fantov in deklet. To je bila dobra polovica vseh 2.579 birmanih v dekanatu. Nadaljevanje sezone vizitacij je prepre-cilo poslabšanje Napotnikovega zdravstvenega stanja ob koncu maja, ki je dan pred telovskim praznikom terjalo celo lažjo operacijo. Eden od dveh operaterjev je bil dolgoletni mariborski mestni zdravnik in avtor zgodovine poimenovanj mariborskih mestnih ulic iz leta 1906 Arthur Mally (Personalstand, 1918, 265; za Mallyjevo delo gl. Mally, 1906). Toda že 8. junija je bil škof že v pogonu in je birmoval v dekanijiŠmarje pri Jelšah; birmanih je bilo 2.940 otrok. Tretja postaja je bila ob koncu junija dekanija Celje z najvišjim številom birmank in birmancev (3.283). V casu bivanja na širšem obmocju Celja je Napotnik obiskal tudi gradbišce postojanke usmiljenih bratov v Vrbju, ki ga je prej velikodušno obdaril. Na zadnji etapi svojega romanja po škofiji v letu 1918 je lavantinski vladika ostal v Savinjski dolini in se mudil v braslovški dekaniji. Dar svetega Duha je po Napotnikovih rokah prejelo v primerjavi z ostalimi postajami manj številnih 2.183 fantov in deklet. 
Delovanje velikega in malega semenišca je že na zunaj kazalo vec znamenj 
vojnih razmer. Slednje so prihajale na dan predvsem v tem, da je bil velik del 
malih semenišcnikov v vojaški službi. Sicer pa je v prvi letnik bogoslovja leta 1918 vstopilo osem novincev, kar je bilo precej vec kot leto poprej, ko so bili v prvem letniku le trije, še od tega je bil eden v vojski. Med gojenci malega semenišca je leto 1918 v vojaški suknji pricakalo šest od devetih osmošolcev, devet od dvanajstih 
sedmošolcev, dvanajst od šestnajstih šestošolcev in celo eden od desetih petošolcev 
(podatke prinaša Personalstand, 1918, 64–67). 
Morda je nekaj tolažbe v težkih razmerah lavantinskim vernicam in vernikom prineslo sporocilo, ki jih je doseglo februarja 1918. Govorilo je, da je papež Bene­dikt XV. že novembra minulega leta obicajni petdesetdnevni odpustek, ki je veljal, ce je clovek izrekel besede Laudetur Iesus Christus (z odgovorom In aeternum. Amen), tudi v lavantinski škofiji razširil na govorke in govorce slovenšcine, ki so ta pozdrav v materinšcini okrajšali samo na Hvaljen Jezus, odgovor pa samo na Amen (Kršcanski pozdrav, 1918, 3). 
KNEZOŠKOF NAPOTNIK IN CAS PRELOMA 
Ta bolj ali manj suha dejstva povedo o tem, kako so na razgibano leto 1918 gledal lavantinski knezoškof in kako njegovi duhovniki, malo ali nic. Kar se 

Sl. 1: Mihael Napotnik (1850–1922). Naslikal H. Prader leta 1910. Hrani Nadškofijski ordinariat Maribor (Wikimedia Commons). 
tice Mihaela Napotnika, je imel v slovenskem zgodovinopisju verjetno to smolo, da so ga radi primerjali z dejavnostjo ljubljanskega kolega Antona Bonaventure Jeglica (prim. o njunih odnosih Kolar, 1993). Slednji je takšno primerjavo nekako napeljal že sam s svojim dnevniškim zapisom o ocitku avstrijskega ministrskega predsednika barona Maxa Hussareka, izrecenem konec julija 1918, zakaj ob deklaracijskem gibanju ni zadržan podobno kot Napotnik ali ilirski metropolit Sedej (Jeglicev dnevnik, 2015, 755, vpis 11. 8. 1918). Kot je znano, se je Jeglic izgovarjal na popolnoma drugacne razmere, v katerih živita druga slovenska nadpastirja, pri cemer je še posebej izpostavil bolezen lavantinskega škofa. Ta je bil v dneh, ko se je Jeglic zagovarjal pred premierjem, res operiran, vendar ocitno še ni bil cisto na koncu. Potrebno je torej povedati, da sta se lavantinski in 
ljubljanski vladika po svoji formi mentis po vsem videzu tako zelo razlikovala, da 
nekoliko hudomušno skoraj ni moc reci, da sta igrala v razlicnih ligah, marvec kar v razlicnih disciplinah (prim. v zvezi s tem precej neposredno oznako Napotniko­ve osebnosti pri Trstenjak, 1993; posamezne pomembne gradnike za razumevanje njegove osebnosti prinaša tudi Lukan, 1993). Gotovo niti ni šlo zgolj za to, da bi bil Napotnik otroško navezan na lik in delo cesarja Franca Jožefa, in to zaradi tega, ker mu je ta skrajšal služenje vojaškega roka s treh na eno leto (prim. Ožin­ger, 1991, 496). Ceprav si sam v svoji nerodnosti zlahka predstavljam, kaj bi meni pomenila takšna usluga, gre po vsej verjetnosti pri tovrstni razlagi vendarle za 
poskus Napotniku naklonjenih opazovalcev, kako pojasniti ravnanje nadpastirja, 
ki je po njihovem mnenju nekako obtical v »vcerajšnjem svetu«. 
Pogled na nekatere znacilne škofovske figure iz obeh polovic 1867 vzpostavlje­ne dvojne monarhije med drugo polovico 19. in zacetkom 20. stoletja napeljuje, kot že nakazano na zacetku, prej na misel, da je predstavljal dolgoletni lavantinski nadpastir nekakšen standard cerkvenega kneza, ki je zmes mojstra bogoslužnih opravil in državnega uradnika (prim. predvsem Bruckmüller, 2007). Za ljudi te baže je bilo ob legitimisticnem stališcu, izvirajocem iz prepricanja o moci naveze med habsburškim tronom in oltarjem, znacilno tudi, da so se v nacionalnih sporih, ki nekako niso sodili v njihov svet in so jih dojemali kot novodobni tujek, držali v ozadju, kar je zgodovinarjem nacionalnih historiografij po letu 1918 povzrocilo nemalo težav. Av slovenskem kontekstu niti opozorilo na vseavstrijski kontekst ob Napotniku ni v veliko pomoc. Na eni strani je namrec v prizadevanju za nacionalno uveljavitev in v politicnih spopadih tako rekoc hiperaktivni Jeglic, na drugi tudi zgodnejši škofov predhodnik Slomšek.7 Da je kmecki sin s Tepanjskega Vrha med slovenskimi duhovniki izjema, so poudarjali že tisti, ki so ga po smrti predhodnika Stepišnika priporocali za naslednika tudi z argumentom, da se zna vesti v višji družbi, kar da za njegove slovenske tovariše ni znacilno (Rajšp, 1993, 79). 
Seveda Napotnikova nevidnost na javnem politicnem polju v primerjavi z Jegli-cem ni pomenila, da je držal roke križem. Tudi njemu lahko pravzaprav priznamo 
Ta druga primerjava je zelo navzoca tudi v prikazih škofovanja lavantinskih škofov v Mariboru (prim. recimo Kovacic, 1928, ali Ambrožic, 2010). 
pravo deloholicnost, le da je svoje vidne sadove dajala predvsem na duhovnem po­drocju. Tako je drugi Slomškov naslednik morda celo najbolj zaslužen za današnjo podobo katoliškega Maribora. Mocno je namrec podpiral gradnjo najprepoznavnej­še mestne cerkve, franciškanske bazilike, ki jo je prav on posvetil in ji izposloval ta laskavi papeški naslov, ki so ga v zacetku 20. stoletja podeljevali bolj skopo kot v njegovi drugi polovici (Lazarini, 2012a, 176–178, 198–199). Enako nosi njegov pecat današnja notranja oprema mariborske stolnice (Vidmar, 2009; 2010). 
Poleg tega je bil knezoškof verjetno najplodovitejši lavantinski nadpastir sploh. Svojo obsežno produkcijo je hkrati pridno priobceval, velikokrat v samozaložbi (za kratek pregled njegovega opusa gl. Kovacic, 1928, 425–426; Lukman, 1935, 192). Razen zgodovinskih in eksegetskih spisov, med katerimi je najbolj znan tisti o obljubi, da bo Devica rodila, iz Izaijeve knjige, tvorijo znacilno hrbtenico njegovega opusa njegove številne in retoricno izpiljene pridige (prim. Rajhman, 1993; Peklaj, 1993, zlasti 101–102). Svojo uradniško žilico avstrijskega škofa je po drugi strani najbolj izprical z obsežno dokumentacijo škofijskih sinod, ki jihje vodil. Že kmalu po škofovi smrti je slednja naletela na vsaj zadržano kritikocelo med vodilnimi lavantinskimi duhovniki. Že bližnji Napotnikov sodelavec Franc Kovacic je v Zgodovini Lavantinske škofije ob vsej hvali dodelanosti sklepov knezoškofovih sinod znacilno pripomnil, da vrednosti takšnih dokumentov ne gre presojati le po pravni dodelanosti njihove dikcije, marvec po uresnicevanju v praksi (Kovacic, 1928, 422). Oceno je nato zaostril Kovacicev naslednik na celu Voditelja v bogoslovnih vedah Franc Ksaver Lukman, ki je zapisal kar, da bi bilo lepo, ce bi v uresnicevanje sklepov sinod Napotnik vložil toliko truda kot v njihovo pripravo (Lukman, 1935, 191). 
Na kratko povedano bi lahko razmerje med Jeglicem in Napotnikom primerjali z razmerjem med papežem Franciškom in njegovim predhodnikom Benediktom XVI., pri cemer je bil prvi seveda podoben v javnosti vseskozi navzocemu in tako rekoc hiperaktivnemu Argentincu, medtem ko je Napotnik bolj ustrezal profesorskemu Bavarcu. Razvoj predstav o razmerju med Cerkvijo in državo v 20. stoletju sicer ni bil nujno neugoden za lavantinskega nadpastirja (prim. o tem razmerju v prvi polovici 20. stoletja v srednji Evropi Mithans, 2017, zlasti 17–24). Prevladujoca in dominantna Jegliceva vloga v kranjski politiki, ki jo je od njegovih bližnjih sode­lavcev za nazaj najbolj bical njegov stolni prošt Ignacij Nadrah (2010, 170–175), bi v obnebju sodobnih trendov delovala še bolj cudno, kot je delovala na sodobnike ljubljanskega škofa. 
Ce bi imel Napotnik podobna naziranja o razmerju med katoliškim politic­nim gibanjem in škofom, kot jih je imel Jeglic, si tudi ni mogoce zamisliti, da bi tako širokogrudno dovoljeval štajerskim katoliškim politikom in lavantinskim duhovnikom agitacijo za Majniško deklaracijo, ki je sam uradno ni podprl. Med njenimi podporniki ni bila samo vecina njegovega klera, temvec tudi nekateri nje­govi pomembni neposredni sopotniki. Koncno je bil voditelj gibanja Napotnikov duhovnik Anton Korošec, ki ga je knezoškof s Konjiškega posvetil v mašnika, njun medsebojni odnos pa ni bil vedno lahek, kot je pozneje prical Ivan Ahcin (prim. 
kar nekaj zapisov v Godeša & Dolenc, 1999). Kljub temu okolišcina, da knezoškof kljub siceršnji zvestobi do habsburške hiše ni ukrenil nicesar zoper to, da je prav njegova duhovšcina postala žarišce deklaracijskega gibanja, kaže celo v smer, da bi znal obstajati razkorak med njegovim mnenjem zasebnika in njegovim ravnanjem 
škofa-uradnika (kot razmišlja recimo Stavbar, 1993, predvsem 195; prim. zdaj še Stavbar, 2018). 
Druga plat iste zadržanosti je seveda, da se Slovenski gospodar ni mogel nadejati javne izjave svojega škofa v prid napredujocemu južnoslovanskemuzbliževanju. Še vec, v clanku Škof za Jugoslavijo, objavljenem le dober teden dni pred ustanovitvijo Narodnega sveta, Napotnikovega imena katoliški list iz njegove škofije ne navaja med »narodnozavednimi škofi«, med katere prišteva Jeglica, Mahnica in zagrebškega nadškofa Antuna Bauerja. V nadaljevanju nato povzema odlocno »projugoslovansko« stališce krškega nadpastirja Antona Mah­nica iz zagrebških Novin (Škof za Jugoslavijo, 1918, 1). Tudi njega se pogosto omenja v istem stavku s pojmom legitimizem, ki ga pripisujejo Napotniku, vendar obstaja, kot sem pokazal zgoraj, verjetno pomemben razlocek. Veliko Mahnicevih pogledov na razmerje med Cerkvijo in državo izhaja iz doslednega zavracanja dedišcine jožefinizma, ki je ravno vzpostavil izrazito uradniški model avstrijske­ga episkopata in vsekakor ohranjal vpliv še v 20. stoletje (prim. recimo Benedik, 1990; ali tudi Pirc, 1990). 
Napotnik sam je še v letu 1918 razmišljal drugace. Pridigo ob osemnajsti vojni pobožnosti in šesti prošnji procesiji (o številnih pobožnostih v lavantinski škofiji leta 1918, namenjenih molitvi za konec vojne, gl. Personalstand, 1918, 247–251) na cetrto postno nedeljo 10. marca je po eni strani posvetil nedelji veselega posta primernemu izražanju veselja nad sklenitvijo separatnega miru v Brest-Litovsku. Po drugi strani je najprej na dolgo razpredal o domnevnih naukih, ki da jih je pri­neslo skoraj štiriletno krvavo in bolece vojskovanje (gl. Napotnik, 1918). Posebne zasluge za mir, ki se je zasvetil na obzorju z ruskim izstopom iz vojne, je pripisal cesarju Karlu I., »unserem geliebten und allverehrten Landesvater«, ki da ga zaradi njegovih mirovnih prizadevanj cenijo tudi v sovražnem taboru, in »papežu miru« miru Benediktu XV. (Napotnik, 1918, 3/3 in 4; o odmevih Benediktovih mirovnih prizadevanh prim. zdaj Kolar, 2018, o podobnih prizadevanjih cesarja Karla I. pa Griesser Pecar, 2015). 
Pod geslom Per quae peccat quis, per haec et torquetur je skušal škof v od­rekanjih vojnega casa ugledati Božjo kazen za predvojne prestopke cloveštva. Ker je pred vojno vladalo brezmejno uživanje, je sedaj vse na karte. Ker je bilo prej vse obsedeno z modo in z velikim trudom za lepo obleko, zdaj skoraj ni obleke, ce pa že, je je dovolj komaj, da pokrijemo tisto goloto, ki so jo ljudje pred vojno tako radi razkazovali. V vojni je Napotnik ugledal tudi kaznovalnega angela zaradi grehov zoper svetost kršcanskega zakona, ki obenem dobro skrbi za preprecevanje prenaseljenosti planeta. Posebej veliko naj bi bilo po njegovih informacijah družin, ki so izgubili sinove edince, v Franciji, kjer so se pred vojno posebej odlikovali z napori za nadzor rojstev. Nekako sodobno zveni knezoškof, ko tarna, kako je bilo pred veliko vojno vse obsedeno z denarjem. Brez cesar koli ga je bilo mogoce kar tako dobiti celo na borzi. Zdaj da je Bog temu naredil ko­nec, saj denar je, a ga clovek nima za kaj zamenjati. In ce so prej ljudje desetletja zapušcali podeželje in se odpravljali v mesta, da bi se tam predajali uživanju, je Bog med vojno tok obrnil in zdaj ljudje za živežem iz mest bežijo a deželo (za vse te poudarke gl. Napotnik, 1918, 1/1–6). 
Potem ko je Napotnik naštel in obširno opisal še orožja vere, ki so verujocemu na voljo v trenutkih vojne preizkušnje, je pridigo zakljucil z besedami: »Mein Schlachtruf lautet nun: Friede! Friede! Um den Frieden kämpfen ja auch unsere herrlichen Heere. Ich erwarte kaum, dass ich von meinem Bischofsstuhl rufen kann: Pax vobis! Friede sei mit euch!« (Napotnik, 1918, 4/6).8 Vprašanje je, kakšen vtis je na v franciškanski baziliki zbrano množico, med katero je bilo menda veliko vo­jakov, naredilo nadpastirjevo modrovanje o vojnih grozotah kot kazni za predvojno pretiravanje. Gotovo pa so njegovi škofljani z njim delili željo po miru. 
Da so se njihove predstave o prihodnosti od škofovih vsaj jeseni 1918 bržkone precej razlikovale, prica kratko besedilo, ki ga je Napotnik podpisal na svoj god, 
29. septembra tega leta. Postavil ga je na zacetek zbirke svojih nagovorov v castpokojnima vladarjema Francu Jožefu I. in njegovi ženi Elizabeti. Šlo je v bistvu za razširjeno in pomnoženo izdajo podobne zbirke s povednim naslovom Dajte ce­sarju, kar je cesarjevega, ki jo je dal lavantinski vladika natisniti v prvem vojnem letu (Napotnik, 1914). Kot sam pravi, je to storil tudi zato, da bi razblinil dvome o domoljubju spodnještajerske duhovšcine. Ker je knjiga med vojno pošla, je Napo­tnik izdal novo v spomin na vse dobrote, ki da jih je njemu in njegovi škofiji izkazal pokojni cesar in kralj. Da se je nekaj vendarle prelamljalo, kaže v tem predgovoru zgolj zadnja poved: »Die Gedenkschrift wäre wohl grösser geworden, wenn nicht verschiedene, inzwischen aufgetauchte Schwierigkeiten deren weitere Drucklegung unmöglich gemacht hätten.« (Napotnik, 1919, 6).9 Ni bilo veliko presenecenje, da je bila knjiga z naslovom, ki se v slovenskem prevodu glasi V pobožen spomin na nekdanji velicanstvi cesarja Franca Jožefa I. in cesarico Elizabeto, leta 1919 zaplenjena (Lukman, 1935, 191). 
PREOBRAT IN LOŠCENJE PODOBE 
Prizadevni Napotnikovi sopotniki so po koncani vojni in prelomu skušali zlošciti njegovo podobo. Pri tem v svoji vnemi istovetnosti, ki je sama bržkone nista gojila, niso pripisali le leta 1922 umrlemu škofu, temvec tudi njegovi nic hudega sluteci materi: »Prepricanega mladenica – Jugoslovana dokazujejo rajnega vladiko njegove potopisne crtice iz slovanskega juga. […] Ravnokar 
8»Moj bojni klic se zdaj glasi: Mir! Mir! Za mir se vendar bojujejo tudi naše sijajne armade. Komaj cakam, 
da bom lahko s škofovskega sedeža zaklical: Pax vobis! Mir z vami!« 9»Ta spominski spis bi se verjetno še razširil, ce razlicne težave, ki so se vmes pojavile, ne bi preprecile 
nadaljnjega tiskanja.« 
na kratko omenjeni literarni proizvodi iz slovenske ter osobito jugoslovanske prošlosti nam ovekovecajo rajnega knezoškofa kot literata mladenica, ki je bil zvest sin svoje matere ne samo Slovenke – ampak Jugoslovanke!« (Posebna izdaja, 1922, 1). 
Nekaj osnove za tako posmrtno preobrazbo je dal škof Napotnik kar sam. Nemara že s tem, da je leta 1921 na zacudenje škofa Jeglica poslal svojega pred­stavnika na pogreb pravoslavnega kralja Petra I., ki se ga ljubljanski katoliški škof ni udeležil (Jeglicev dnevnik, 2015, 839, vpis 9. 9. 1921), še bolj pa s svojo zahvalo za najvišje državno odlikovanje, red svetega Save prve stopnje. Ko mu ga je pokrajinski namestnik Ivan Hribar v imenu kralja Aleksandra I. dva meseca pred smrtjo, 29. januarja 1922, prinesel, je svoj govor (menda je šlo pri osnutku zanj tudi za njegov zadnji spis) Napotnik zakljucil znacilno, da ga bolj ne bi mogel: »Gorko želim in prosim Kralja kraljev, da bogato blagoslovi imenitno delovanje kraljevega Velicanstva. […] Bože pravde, varuj in živi kralja Aleksan­dra in njegovo nevesto!« (Medved, 1922, 29). Zadeva od dalec zveni tako rekoc v slogu krilatice »Cesar je mrtev, živel kralj«. Ironija zgodovine je hotela, da je cesar in kralj Karel dejansko umrl samo štiri dni za škofom Napotnikom (o okolišcinah prim. Rahten, 2016, 312 ss.). 
BETWEENAN EMPERORANDAKING:THE PRINCE-BISHOPMIHAEL 
NAPOTNIK OF LAVANT IN THE YEAR 1918 AND AFTERWARDS 
Aleš MAVER 
University of Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia 
e-mail: ales.maver@um.si 
SUMMARY 
During the last year of the World War I, the Prince-bishop Mihael Napotnik of Lavant already entered his 30th year as leader of the Lower Styrian diocese with its seat in Maribor. Although he had justly been regarded one of the most active members of the Austrian episcopate during the last pre-war decades, his remarkable absence from the greater political stage was the most obvious feature of his tenure in 1918. This circumstance already puzzled bishop’s contemporaries, particularly in comparison with Napotnik’s Ljubljana counterpart, Anton Bon­aventura Jeglic who played a pivotal role during the separation of Slovenes from Habsburg monarchy. On the other hand, Napotnik himself took virtually no part in this process, although he did nothing to prevent his diocesan clergy from assuming (or only consolidating) their lead in it. His priest, Anton Korošec, even served as the more or less undisputed leader of these efforts. It is indeed almost impossible to answer the question, whether Napotnik was only unable to prevent his priests in their political actions (or was not interested in doing so, due to his preoccupation with theological writing), or there was a deeper antagonism between his public appearance as a typical Austrian ecclesiastical prince and his personal opinions and desires. It is pretty clear that Napotnik indeed represented a rather common bishop by standards of the Habsburg Austrian church, still deeply permeated by a sense of the necessity of union between throne and altar. So, it couldn’t be expected that the Prince-bishop of Lavant would take any public action in the direction of breaching the long preserved political framework. It is therefore characteristic that the Catholic newspaper of Styrian Slovenes, Slovenski gospodar, felt compelled to “mobilize” the bishop of Krk, Anton Mahnic, as a proponent of change in early August 1918, when it became clear that the old certainties were shaken beyond repair. Mahnic was known as staunch champion of legitimism himself, but was on the other hand strongly opposed to the Josephine foundations of Austrian church system. Such opposition can’t be traced in Napotnik, who even at the end of 1918 published his collection of speeches and sermons, dedicated to late emperor Fran­cis Joseph I and his wife empress Elisabeth. But he obviously found some form of modus vivendi with the new state framework, since he both sent his representatives to the king Peter I’s funeral (what Jeglic didn’t do) in 1921 and shortly before his own death in spring 1922 warmly accepted a state decoration awarded to him by the king Alexander I. Regarding the life of Napotnik’s diocese in the year 1918, many aspects offered some appearance of normality. The Prince-bishop conferred rite of confirmation to more than 10.000 children. He also ordained eight new priests. But on the other hand, a major part of his flock endured ever increasing hardships due to war efforts of the ailing monarchy. Many priests and seminarians were part of this efforts on the battlefield. The bishop led many processions and prayers for peace. Particularly his sermon, delivered on the Laetare Sunday in the wake of the Brest-Litovsk peace treaty, gives us an insight in his thinking at the time. In the sermon Napotnik underlined a deep wish for peace, but also interpreted the Great war as a God’s punishment for transgressions of humanity in the decades leading to it. Similarly, he singled out the emperor Charles I and the pope Benedict XV as great peacemakers. 
Keywords: Mihael Napotnik, Diocese of Lavant, Maribor during the World War I, Church and state in Austria, legitimism, Anton Mahnic 
VIRI IN LITERATURA 
Godeša, B. & E. Dolenc (1999): Izgubljeni spomin na Antona Korošca. Iz zapušcine Ivana Ahcina. Ljubljana, Nova revija. 
Jeglicev dnevnik (2015): Jeglicev dnevnik. Znanstvenokriticna izdaja. Cipic Rehar, 
M. & B. Otrin (ur.). Celje, Mohorjeva družba. Kršcanski pozdrav (1918): Kršcanski pozdrav ‚Hvaljen Jezus‘. Slovenski gospodar, 
52, 7, 3. 
Letošnja velika noc (1918): Letošnja velika noc. Slovenski gospodar, 52, 13, 1. 
Letošnji novomašniki (1918): Letošnji novomašniki lavantinske škofije. Slovenski 
gospodar, 52, 15, 4. Mahnic, A. (1912): Vec luci! Iz »Rimskega katolika« zbrani spisi. Ljubljana, Kato­liško tiskovno društvo. 
Nadrah, I. (2010): Spomini in semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha. Ambrožic, M. (ur.). Ljubljana, Arhivsko društvo Slovenije. 
Napotnik, M. (1914): Gebet, was des Kaisers ist, dem Kaiser! Marburg/Maribor, samozaložba. 
Napotnik, M. (1918): Freuet euch und lobsinget zumal! Denn der Herr hat sein Volk getröstet: Is (52, 9): Kanzel-Vortrag anlässlich der 18. Kriegsandacht der 6. Bittprozession gehalten in der Marburger Marienbasilika am Fasten-sonntage Laetare, dem 10. März des Weltkriegsjahres 1918. Marburg/Maribor, samozaložba. 
Napotnik, M. (1919): Zur frommen Erinnerung an weiland Ihre Majestäten Kaiser Franz Joseph I. und Kaiserin Elisabeth. Marburg/Maribor, samozaložba. 
Nova castna kanonika (1918): Nova castna kanonika lavantinske škofije. Slovenski gospodar, 52, 7, 3. 
Personalstand (1918): Personalstand des Fstbistums Lavant in Steiermark f das Jahr 1918. Marburg/Maribor, Verlag der F. B. Ordinariatskanzlei. 
Posebna izdaja (1922): Posebna izdaja. Straža, 14, 37, 1–2. 
Prošnja oo. Franciškanov (1918): Prošnja oo. franciškanov v Brežicah. Slovenski gospodar, 52, 11, 3. 
Sveti obred (1918): Sveti obred umivanja nog. Slovenski gospodar, 52, 13, 4.
Škof za Jugoslavijo (1918): Škof za Jugoslavijo. Slovenski gospodar, 52, 32, 1. 
Za stavbo (1918): Za stavbo. Slovenski gospodar, 52, 24, 4.
Župnijski izpit (1918): Župnijski izpit. Slovenski gospodar, 52, 18, 2. 
Ambrožic, M. (2009): Iz zgodovine lavantinskega (mariborskega) stolnega kapitljav Št. Andražu in Mariboru. V: Lipovšek, S. (ur.): Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor. Maribor, Slomškova družba, 59–101. 
Ambrožic, M. (2010): Lavantinska škofija za casa Slomškovih naslednikov (1862– 1922). Studia Historica Slovenica, 10, 2–3, 399–428. 
Benedik, M. (1990): Mahnicevi pogledi na Jugoslavijo. V: Škulj, E. (ur.): Mahnicev simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 127–133. 
Boldin, A. (2009): Dr. Mihael Napotnik, lavantinski knezoškof. Slovenske Konjice, 
Obcina, Nadžupnija. Bruckmüller, E. (2007): Österreich – eine »katholische« Nation? V: Altermatt, U. & 
F. Metzger (ur.): Religion und Nation. Katholizismen in Europa des 19. und 20. Jahrhunderts. Stuttgart, W. Kohlhammer, 69–94. Cvirn, J. (1997): Trdnjavski trikotnik. Politicna orientacija Nemcev na Spodnjem
Štajerskem 1861–1914. Maribor, Obzorja. Cvirn, J. (2005): Boj za sveti zakon. Prizadevanja za reformo porocnega prava od 
18. stoletja do druge svetovne vojne. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev 
Slovenije. 
Dolinar, F. M. (1983): Napotnik Mihael (1850–1922). V: Gatz, E. (ur.): Die Bischöfe der deutschsprachigen Länder 1785/1803 bis 1945. Ein Lexikon. Berlin, Duncker & Humblot, 529–531. 
Dolinar, F. M. (2004): Teološko ozadje Herbersteinovega casa. V: Škulj, E. (ur.): Herbersteinov simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 7–20. 
Griesser Pecar, T. (2015): Mirovna pobuda cesarja Karla I.: Misija Sixtus. Studia Historica Slovenica, 15, 2, 321–336. 
Hazemali, D. & M. Matjašic Friš (2018): ‚Naši simpatizerji Avstrije so bili utišani kot z nabojem‘. Položaj slovenske skupnosti v Združenih državah Amerike v casu prve svetovne vojne. Acta Histriae, 26, 3, 899–922. 
Hozjan, A. (2006): Michael (Mihael) Napotnik. V: Frankl, K. H. & P. G. Tropper (ur.): Das »Frintaneum« in Wien und seine Mitglieder aus den Kirchenprovinzen Wien, Salzburg und Görz. Ein biographisches Lexikon. Klagenfurt/Celovec, Ljubljana/Laibach, Wien/Dunaj, Hermagoras/Mohorjeva, 132–133. 
Jenuš, G. (2012): Economic image of Maribor and its surroundings during the World War I. Studia Historica Slovenica, 12, 1, 55–78. 
Jenuš, G. (2017): Ljubi Bog, kako varovati, cesar ni; saj vendar pri vseh koncih in krajih sili v Mariboru slovenski znacaj na dan! Johann Schmiderer – zadnji mariborski župan avstrijske dobe. Studia Historica Slovenica, 17, 3, 901–927. 
Kerec, D. (2018): Prekmurje leta 1917. Studia Historica Slovenica, 18, 3, 811–826. 
Kolar, B. (1993): Odnosi med škofoma Napotnikom in Jeglicem. V: Škulj, E. (ur.): Napotnikov simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 179–186. 
Kolar, B. (2018): Mirovne pobude papeža Benedikta XV. in odmevi na Sloven-skem. Studia Historica Slovenica, 18, 2, 443–468. 
Kolaric, J. (2007): Medimurje u župnim kronikama za vrijeme madarske oku­pacije«. V: Bunjac, B. (ur.): Medimurje u drugom svjetskom ratu. Zbornik radova. Cakovec, Povijesno društvo Medimurske županije, 28–76. 
Kovacic, F. (1928): Zgodovina Lavantinske škofije: 1228–1928. Maribor, Lavan­tinski knezoškofijski ordinariat. 
Lazarini, F. (2012a): Dr. Mihael Napotnik, prince-bishop of Lavantine diocese, and the church architecture of his time. Studia Historica Slovenica, 12, 1, 173–202. 
Lazarini, F. (2012b): Poznohistoricna cerkvena arhitektura in oprema na slovenskemŠtajerskem v luci dveh sinod lavantinske škofije (1900 in 1911). Acta historiae artis Slovenica, 17, 1, 123–133. 
Leeb, R., et al. (2003): Geschichte des Christentums in Österreich. Von der Spätan­tike bis zur Gegenwart. Dunaj/Wien, Ueberreuter. 
Leisching, P. (1985): Die Römisch-Katholische Kirche in Cisleithanien. V: Wandru­szka, A. & P. Urbanitsch (ur.): Die Habsburgermonarchie 1848–1918. Bd. 4: DieKonfessionen. Wien/Dunaj, Österreichische Akademie der Wissenschaften, 1–247. 
Lukan, W. (1993): Dunajska doba kasnejšega lavantinskega knezoškofa. V: Škulj, E. (ur.): Napotnikov simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 57–68. 
Lukan, W. (2014): Iz crnožolte kletke narodov« v »zlato svobodo«? Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetovni vojni. Ljubljana, Znanstvena založba Filo­zofske fakultete. 
Lukman, F. K. (1935): Napotnik Mihael. V: Lukman, F. K. (ur.): Slovenski biograf-ski leksikon. 6. zvezek, Mrkun-Peterlin. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 190–192. 
Mally, A. (1906): Gassen-, Straßen- und Plätzebuch der Stadt Marburg a. d. Drau. Marburg/Maribor, L. Kralik. 
Matjašic Friš, M. (2009): Dr. Franc Kovacic – ustanovitelj in sodelavec revije Vodi­telj v bogoslovnih vedah. Studia Historica Slovenica, 9, 2–3, 615–632. 
Medved, A. (1922): + Škof Mihael Napotnik. V: Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1923. Prevalje, Družba sv. Mohorja, 27–29. 
Mithans, G. (2017): Jugoslovanski konkordat. Pacem in discordia ali jugoslovanski »kulturkampf«. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino. 
Montanar, I. (2007): Il vescovo lavantino Ivan Jožef Tomažic (1876–1949). Tra il declino dell‘impero austro-ugarico e l‘avvento del communismo in Jugoslavia. Roma, Edizioni liturgiche. 
Montanar, I. (2009): Mariborski stolni župniki od 1859 do danes. V: Lipovšek, S. (ur.): Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor. Maribor, Slomškova družba, 151–155. 
Necak, D. (2018): Prelom za prizadeto lokalno prebivalstvo. Potres v Brežicah 29. januarja 1917. Studia Historica Slovenica, 18, 2, 393–420. 
Necak, D. & B. Repe (2005): Prelom. 1914–1918: Svet in Slovenci v 1. svetovni vojni. Ljubljana, Sophia. 
Orožen, J. (1974): Zgodovina Celja in okolice. Del 2: (1849–1941). Celje, Kulturna 
skupnost. 
Ožinger, A. (1991): Cerkvena zgodovina Maribora od konca 18. stoletja. V: Curk, J., Hartman, B. & J. Koropec (ur.): Maribor skozi stoletja I. Razprave. Maribor, Obzorja, 481–510. 
Peklaj, M. (1993): Napotnik in Sveto pismo. V: Škulj, E. (ur.): Napotnikov simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 99–104. 
Perovšek, J. (2015): Slovenci in habsburški vladar v vojnih letih 1914–1918. Studia Historica Slovenica, 15, 2, 281–300. 
Perovšek, J. (2018a): Misel o Sloveniji in njeno udejanjenje od Majniške deklaracije do oblikovanja Države SHS in Narodne vlade SHS v Ljubljani. Studia Historica Slovenica, 18, 2, 421–442. 
Perovšek, J. (2018b): Slovenski prevrat 1918. Položaj Slovencev v Državi Sloven-cev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino. 
Pirc, J. (1990): Rimski katolik in locitev duhov. V: Škulj, E. (ur.): Mahnicev simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 109–126. 
Podbersic, R. (2018): Od porazov do zmag z božjo pomocjo. Goriška duhovšcina in leto 1917. Studia Historica Slovenica, 18, 3, 717–736. 
Rahten, A. (2016): Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije: Slovenska politika v casu zadnjega habsburškega vladarja Karla. Celje, Mohorjeva družba. 
Rahten, A. (2017): Slovenska politika od sarajevskega atentata do vstopa Italije v vojno. Acta Histriae, 25, 4, 977–992. 
Rajhman, J. (1993): Napotnik, cerkveni pisatelj in govornik. V: Škulj, E. (ur.): Napotnikov simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 84–90. 
Rajšp, V. (1993): Imenovanje Mihaela Napotnika za lavantinskega knezoškofa. V:Škulj, E. (ur.): Napotnikov simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 75–83. 
Rumpler, H. (1997): Eine Chance für Mitteleuropa. Bürgerliche Emanzipation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie. Dunaj/Wien, Ueberreuter. 
Skitek, V. (2018): Slovenska Koroška leta 1917. Med fronto in zaledjem. Studia Historica Slovenica, 18, 3, 775–810. 
Stavbar, V. (1993): Deklaracijsko gibanje v lavantinski škofiji. V: Škulj, E. (ur.): Napotnikov simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 191–201. 
Stavbar, V. (2018): Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje. Maribor, Pivec. 
Svoljšak, P. (2009): Velika vojna in Slovenci. Studia Historica Slovenica, 9, 2–3, 297–316. 
Svoljšak, P. & G. Antolicic (2018): Leta strahote. Slovenci in prva svetovna vojna. 
Ljubljana, Cankarjeva založba.
Šimac, M. (2015): Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov. 
V: Kolar, B. (ur.): Prva svetovna vojna in Cerkev na Slovenskem. Ljubljana, 
Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, 108–166.
Šcavnicar, D. (2018):Pravice in dolžnosti vojaka v prvi svetovni vojni. Studia Histo­rica Slovenica, 18, 3, 661–686.Škulj, E. (ur.) (1993): Napotnikov simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba. Trstenjak, A. (1993): Napotnikova osebnost. V: Škulj, E. (ur.): Napotnikov simpozij 
v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 53–56. 
Vidmar, P. (2009): Liturgicna oprema mariborske stolnice. V: Lipovšek, S. (ur.): Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor. Maribor, Slomškova družba, 229–265. 
Vidmar, P. (2010): Barocni oltarji v mariborski stolnici 4. septembra 1859 – poskus rekonstrukcije. Studia Historica Slovenica, 10, 2–3, 573–607.