Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO :
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646
Polletna naročnina..............L	1.750
Letna naročnina ................L	3.500
Letna inozemstvo................L	4.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
	
	jflf
Leto XXIV. - Štev. 39 (1221)
Gorica - četrtek, 5. oktobra 1972 - Trst
Posamezna številka L 80
Naše pričevanje Razprava O nasilju
V	mesecu septembru smo Slovenci kot narodna manjšina v Italiji doživeli nekaj lepih priznanj našega obstoja. Najprej tisto ob evharističnem kongresu v Vidmu, ko smo v petek 15. septembra napolnili veliko baziliko Marije Milosti in je goriški nadškof maševal v slovenščini skupaj s skoraj 60 slovenskimi duhovniki iz vseh treh obmejnih škofij.
Drugo priznanje je prišlo naslednji dan, ko je sv. oče Pavel VI. posebej pozdravil Slovence iz obmejnih škofij Italije. Toliko časa so nekateri zanikali naš obstoj, posebno še v videmski škofiji. Na evharističnem kongresu pa je Pavel VI. vsej Italiji in vsemu svetu potrdil, da živijo Slovenci tudi v videmski škofiji. Pozdrav sv. očeta je za nas vse, posebej pa še za rojake iz Slovenske Benečije silno važen dokument, saj je pozdrav prišel od vrhovnega voditelja sv. Cerkve. Vemo, da ni bila lahko pot, da je prišlo do itega pozdrava. Zato smo tem bolj hvaležni vsem, ki so spoznali potrebo, da poglavar sv. Cerkve da priznanje slovenskemu katoliškemu ljudstvu v Italiji. Upamo, da bodo lekcijo evharističnega kongresa vzeli na znanje tudi v videmski kuriji.
NASTOP DR. ŠTOKE NA TELEVIZIJI
Vendar na evharističnem kongresu ni šlo za kako politično dejanje, temveč za verski dogodek, ki ima le kot drugotno posledico tudi političen pomen. Izrazito politično dejanje pa je bil nastop svetovalca Slovenske skupnosti dr. Draga Štoke na italijanski televiziji v sredo 25. septembra. Gre za politični dogodek, ki je prav, da ga posebej poudarimo, tako zaradi nastopa samega kot zaradi besed, ki jih je dr. Štoka izrekel o naši manjšini. Začel je s pozdravom v slovenščini takole:
Vesel sem, da morem ob tej priložnosti v imenu Slovenske skupnosti in slovenske narodne manjšine, ki živi strnjena v deželi Furlanija-Julijska Benečija, prisrčno pozdraviti drage televizijske gledalke in spoštovane gledalce naše dežele in cele države.
Uporabim to priložnost, da pozdravim tudi slovenske televizijske gledalce, ki bivajo v pokrajinah Trsta, Gorice in Vidma. Njim pošiljam bratski pozdrav v njih materinem jeziku. Nadaljeval bom nato v italijanščini, kajti ta oddaja je namenjena vsem državljanom republike.
Drage gledalke in dragi gledalci, dragi rojaki na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji, Kanalski dolini in drugje v Italiji! V imenu Liste Slovenske skupnosti, ki jo zastopam v deželnem svetu, iskren bratski pozdrav z željo, da bi boj za narodnostne, socialne in gospodarske pravice našega ljudstva dosegel tiste uspehe, ki si jih vsi najbolj želimo. Lepo pozdravljeni!
Vsa italijanska javnost je tako slišala pristen pozdrav slovenske manjšine, ki živi v mejah italijanske republike in ki želi biti aktiven dejavnik za mirno sožitje, med narodi in državami.
Nato je dr. Štoka nadaljeval /v italijanščini:
Slovenska skupnost, ki se je predstavila na zadnjih deželnih volitvah skupaj s Slovensko demokratsko zvezo na Goriškem in s Slovensko levico m Tržaškem, je v vsem tem času sledila v deželnem svetu svojemu narodno-jezikovnemu, socialnemu in gospodarskemu programu. Po osmih letih obstoja dežele moramo že sedaj ugotoviti nekaj stvarnih dejstev.
Trdi se, da je naša dežela obrobna dežela. Kot taka je jasno, da ima bolj občutljiv in težji položaj. Moramo pa priznati, da je dežela veliko storila, da bi se izmotala iz tega obrobnega klopca.
Nerazvitost in oddaljenost od velikih mednarodnih tržišč ne pomeni samo večjih prevoznih stroškov in težjega položaja pri konkurenci, temveč nasplošno tudi drugačno snovanje industrije in trgovine, začenši pri ustanavljanju dopolnilnih industrij za uravnovešen razvoj v mednarodnem sodelovanju na tujih tržiščih. Dežela Furlanija-Julijska Benečija sestavlja skupaj z republiko Slovenijo, deželo Koroško
in republiko Hrvaško del tako imenovane gospodarske cone Alpe-Adria, ki so nje vrata v prekomorske dežele Trst. Mislim, da to dejstvo tvori trdno bazo za gospodarski razvoj naše dežele.
V	tem oziru bo samo s povečanjem industrijske dejavnosti, s specializacijo kmetijstva, s povečanjem trgovske dejavnosti in turizma (temu slednjemu kakor tudi vsem ostalim deja\mostim so v veliko oviro znane vojaške služnosti) in pa z ojačanjem tržaškega pristanišča mogoče nekega dne zmanjšati množično izseljevanje, posebno iz goratih predelov, in povečati zaposlenost v deželi.
Ne oziraje se na različno vrednotenje dežele Furlanija-Jtdijska Benečija v sedanji stvarnosti, je treba pritrditi tistim, ki menijo, da je dežela do sedaj uspešno izpolnjevala te naloge.
Čutim pa potrebo, da podčrtam tudi delež, ki ga je slovenska narodna manjšina, ki živi tu že stoletja kot avtohtono prebivalstvo, prispevala s svojim delom in žrtvami (dovolj, da omenim delež, ki ga je doprinesla v odporniškem boju in v boju zoper fašizem) k blagostanju celotne družbe in k mirnemu sožitju s sosednimi ljudstvi, h graditvi trdnega mostu med sosednimi državami, posebej z Jugoslavijo.
Vendar mi je žal, da moram tudi ob tej priložnosti podčrtati, da državne oblasti niso zmeraj upoštevale te vloge slovenske narodne manjšine, sicer bi se bilo že izpolnila načela, ki so v 6. členu italijanske ustave predvidena za slovensko narodno manjšino in prav tako v 3. členu deželnega statuta in v mednarodnih pogodbah.
Kar se tiče naše dežele, moram priznati, da se je ponovno trudila za pravično rešitev pravic slovenske manjšine, toda morala se je umakniti pred voljo centralne vlade, ki je pridržala sebi pravico, da rešuje probleme narodnih manjšin.
Potrebno je pa, da vlada gre dalje po poti, ki je nanjo stopila za Južno Tirolsko, tudi kadar gre za pravice slovenske narodne manjšine. Ta je že imela možnost, da je v imenu okrog 130 tisoč sorojakov predložila svoje upravičene želje bivšemu predsedniku ministrskega sveta Colombu in pred kratkim s pomočjo delegacije Slovenske skupnosti v Gorici in Trstu tudi vladnemu predsedniku Andreottiju.
Vsakdo mora priznati, da je nenaraven sedanji položaj Slovencev v deželi Furlanija-Julijska Benečija, ko so ti razdeljeni v tri kategorije, med seboj jasno ločene: Slovenci na Tržaškem, oni na Goriškem in tisti v videmski provinci; ti slednji so Že od leta 1866 brez vsakršne, tudi najmanjše zakonske zaščite.
Nenaravno je tudi dejstvo, da obstaja v Italiji trojna različna zakonska zaščita narodnih manjšin, ena za Nemce na Južnem Tirolskem, druga za Francoze v dolini Aosta in tretja za Slovence v deželi Furlanija-Julijska Benečija.
Zaključujem: V parlamentu je bilo vloženih več zakomkih osnutkov za zaščito pravic državljanov slovenskega jezika. Sedaj zavisi od dobre volje osrednje vlade, da ustvari zakonske pogoje, da bo mogla dežela Furlanija-Julijska Benečija vršiti svoje zgodovinsko poslanstvo, da zmeraj bolj trdno druži ta del Evrope, ki naj postane zgled medsebojnega razumevanja in sodelovanja narodov, različnih po jeziku, tradicijah, kulturi in miselnosti, toda združenih v trdni volji, da napredujejo in živijo v miru in svobodi.
NEKAJ ZAKLJUČKOV
Iz omenjenih dejstev moremo potegniti nekaj zaključkov.
1. Cerkev se v pokoncilskem duhu odpira do narodnih manjšin tudi v naši deželi. To je Cerkvi le v čast in bo gotovo tudi dušam v prid.
2. Za italijansko javnost smo Slovenci samo tisti, ki se zhirajo v cerkvi, kjer po slovensko molimo in pojemo, ter tisti, ki se zbiramo v okrilju Slovenske skupnosti in drugih slovenskih političnih skupin. Saj samo ti nastopamo v politiki kot Slovenci.
(nadaljevanje na 2. strani)
V New Yorku spet zaseda glavna skupščina Organizacije združenih narodov. Na seznamu se je znašlo kar 92 točk, o katerih naj bi razpravljala ta najvišja mednarodna ustanova. Med njimi je veliko takih, o katerih se govori že leta in leta, npr. Vietnam, Bližnji vzhod, rasno zatiranje v Južni Afriki in Rodeziji ipd. Tem točkam se je letos prvič pridružila nova — kako pobijati nasilje, ali s tujo besedo: terorizem.
Uradno se ta točka imenuje »Ukrepi za preprečevanje terorizma in drugih oblik nasilja, ki ogrožajo ali uničujejo nedolžna človeška življenja ali spodkopavajo poglavitne človekove svoboščine«. To je zamotana oznaka še bolj zamotane stvarnosti, ki ji po navadi rečemo terorizem.
To točko je predlagal sam generalni tajnik OZN Kurt Waldheim, ki jo je najprej imenoval »Ukrepi za preprečevanje terorizma in drugih oblik nasilja«. Toda povzročil je pravi vihar nasprotovanja zlasti med nekaterimi afriškimi in arabskimi vladami. Te so menile, da bi se utegnila razprava o nasilju obrniti proti narodom in ljudstvom, ki se borijo za svojo neodvisnost in osvoboditev izpod kolonializma kot npr. Angola, Rodezija, Mozambik.
Waldheim je na ta pomislek odgovoril, da kaj takega ni imel v
Gospod predsednik!
Ob Vašem prihodu v Trst, prestolnico dežele Furlanije-Julijske krajine, Vam Slovenska skupnost, ki je samostojna stranka slovenske narodne manjšine v Italiji, izreka, gospod predsednik, iskreno dobrodošlico. Ko pozdravljamo v Vas visokega gosta in to v tej zgodovinski deželi, stičišču različnih civilizacij, Vas vljudno spomnimo, da živita tu že stoletja dva naroda. Slovenska skupnost ima za svojo dolžnost, da Vas tudi spomni, da so Slovenci v deželi Furlaniji-Julijski krajini mnogo trpeli pod jašistično vladavino in dali visok prispevek človeških življenj v odporništvu, iz katerega je nastala italijanska ustava, kateri ste najvišji varuh. Kljub tolikim žrtvam pa Slovenci ne uživajo še pravic, ki so predvidene po italijanski ustavi, in tudi ne tistih, ki jih predvideva londonski sporazum od 5. oktobra 1954.
Niso bili uresničeni 2., 3. in 6. člen italijanske ustave.
Slovenci niso deležni istega ravnanja kakor drugi državljani.
21 let po drugi svetovni vojni so še zmeraj v veljavi zakoni in določbe, ki jih je izdal fašistični režim in so v nasprotju z načeli svobode in demokracije, ki jih je sprejela ustava.
Slovenci iz goriške pokrajine so deležni drugačnega ravnanja kot Slovenci iz tržaške; Slovenci v videmski pokrajini pa sploh nimajo zaščitenih svojih etnično-je-zi kovnih pravic.
Se vedno nimamo globalnega zakona za zaščito slovenske narodnostne skupnosti, čeprav so v poslanski zbornici že zakonski osnutki, med katerimi je osnutek, ki ga je v smislu 6. čletrn ustave pripravila Slovenska skupnost iz Trsta skupaj z SDZ iz Gorice in je bil na osnovi 50. ustavnega člena poslan v obe italijanski zbornici.
Priznati moramo, da je demokratična Italija sicer vpeljala zmernejše medsebojne odnose in pokazala občutljivost za probleme, ki zadevajo jezikovne in etnične
mislih in je nato svojo formulacijo spremenil v smislu kot smo na začetku zapisali. Pa tudi nova formulacija ni vseh zadovoljila. Zanjo je glasovalo le 66 delegacij, proti jih je bilo 27, vzdržalo pa se jih je 37.
NESPORNA DEJSTVA
Dejstvo je, da se svet iz leta v leto vse bolj sooča z nekakim novim terorizmom, ki je politično in idejno obarvan. Njegova skupna značilnost je, da ga uporabljajo manjše skupine in organizacije, da gre za posamična teroristična dejanja, da taka dejanja največkrat niso naperjena proti resničnemu sovražniku, ampak prizadenejo predvsem nedolžne ljudi, da prihaja do takih terorističnih dejanj v tretjih državah, ki niso ne posredno ne neposredno vmešane v tisto politično dogajanje, ki je povod za terorizem. To je tista vrsta terorizma, ki se zadnja leta vse bolj širi in proti kateremu naj bi ukrepala OZN.
Letalska potovanja so postala na moč tvegana; mednarodna zborovanja in prireditve morajo biti zastražena kot da smo v vojni; ce-
lo	zasedanje glavne skupščine OZN je obdano z verigo policajev in varnostnih stražnikov; ponekod, npr. na Sev. Irskem, človek dobesedno ni varen nikoder več; bombe potujejo v poštnih pošiljkah, eksplo-
skupnosti, in tudi voljo, da jih reši. Toda v bližnji bodočnosti se bo morala spoprijeti z zgornjimi nujnimi problemi in jih rešiti, da bosta naroda, ki ju je usoda združila, živela v medsebojnem razumevanju in spoštovanju; da bo ta dežela, od katere zavisi politično ravnotežje velikega dela Evrope, povod dobrega sosedstva med Italijo in Jugoslavijo, med latinskim in slovanskim svetom; da bo naše ljudstvo Živelo v svobodi in miru.
Slovenska skupnost je trdno prepričana, da bo v svojih prizadevanjih našla v Vas, gospod predsednik, razumevanje in oporo in v tem smislu Vam želi srečno in uspešno bivanje v našem mestu.
Porast na slovenskih šolali
Na slovenskih ljudskih šolah v mestu Gorici in okolici bo letos 476 otrok, medtem ko jih je bilo lani 473. Največji porast beležita šoli v ul. Croce in Randaccio v Gorici. Lani je obiskovalo šolo v ul. Croce 75 otrok, letos pa 82; v šoli v ul. Randaccio je letos 39 otrok (lani 34).
Po ostalih šolah je stanje naslednje: Štandrež 43 (lani 43), Podgora 19 (18), Pevma 19 (19), Štmavar 8 (10), Števerjan z Jazbinami 48 (49), Plešivo pri Krminu 4 (7), Skrljevo, občina Dolenje 2 (2), Sovod-nje 42 (41), Rupa 31 (32), Gabrje 4 (6), Vrh 28 (30), Dol 15 (19), Jamlje 23 (23), Doberdob 69 (65).
Na vseh teh šolah bo letos zaposlenih 48 učiteljskih moči, toliko kot lani. V Šte-verjanu bo tudi letos celodneven pouk, ki ga bo dajalo 7 učiteljskih moči.
Otroški vrtci v Gorici bodo trije: v ul. Croce 30 otrok, v ul. Randaccio prav toliko, v ul. Torriani na levem bregu Soče pa 25. Tu se bo pouk zaradi popravil pričel šele čez nekaj tednov.
Slovenska trgovska šola bo imela letos svoje prostore ne več v ul. Seminario, temveč v Podturnu, kamor se je te dni preselila.
dirajo v letalih, avtobusih, na ulicah, po trgovinah, v javnih prostorih; Palestinci ubijajo v Nemčiji, hrvaški nacionalisti na Švedskem, Japonci v Izraelu.
Kam to pelje? Mar k večji svobodi, k nadaljnjemu napredku, k demokraciji, k spoštovanju človekovih osnovnih pravic? Izkušnja pove, da temu ni tako. Vsako nasilje take vrste rodi protireakcijo. Klasičen primer so palestinski gverilci. Kdo plačuje njihove atentate? Nedolžno prebivalstvo v Libanonu, med katerim se skrivajo.
ATENTAT ŠE NI BOJ ZA SVOBODO
Narodu, ki se bori za svojo narodno svobodo ali razredu, ki se bori za svoje socialne pravice, ne more nihče odrekati pravice do tega boja. Boji Alžircev ali Ircev ali Bengalcev za lastno svobodo so bi-
li	zelo krvavi, toda nihče jih ne more označiti za terorizem. Tudi boj Vietnamcev je krvav, pa vendar v tolikih letih trpljenja ni bilo primera, da bi ena ali druga stran podtaknila bombo v kakšno civilno letalo ali izvedla umor kakšnega veleposlanika.
Ni pa še vsaka skupinica narod ali razred, zato tudi nima še pravice nastopati v njegovem imenu, še manj pa uporabljati metode, ki so moralno nesprejemljive. Za sedanji mednarodni terorizem pa je značilno predvsem to, da je omejen na majhne skupine, ki v lastnem ljudstvu ali razredu nimajo dovolj široke podpore, da bi zmogle kaj več kot teroristična dejanja in še ta navadno samo v tujini.
Lahko je govoričiti o revoluciji, svobodi ali o čemer koli, če si daleč in na varnem, kot to delajo tisti, ki vidijo posvečeno dejanje v vsakem atentatu, samo da je za njim dovolj zvenečih političnih fraz.
Kdor hoče obravnavati pojav mednarodnega terorizma pošteno in brez dvoumnosti, mora biti najprej pripravljen trezno razmejiti med tistim, kar je boj nekega naroda ali razreda in med onim, kar je samo pustolovski duh osamljenih skupin, ne glede na to, pod kakšnimi političnimi in ideološkimi gesli se skriva; med tem ali gre za boj proti resničnemu sovražniku ali zgolj za nasilje nad nedolžnimi; med tem ali gre za boj na domačih tleh ali nesmiselna teroristična dejanja v tretjih deželah, katera nimajo drugega smisla kot dvomljivo samorazkazovanje; med tem ali ima kakšno zaledje v lastnem ljudstvu ali razredu ali pa gre le za osamljene in številčno nepomembne skupine. Tu so ločnice med tistim, kar je zakonito in pravično ter onim, kar je samo terorizem.
S tem pa seveda še zdaleč ni rečeno, da bo v OZN in zunaj nje prevladalo načelo, da je treba terorizem preprečevati. Čas in razmere za kakšno vsklajeno in soglasno mednarodno akcijo še niso dozorele, kajti preden bo mogoče skupno ukrepati, se je najprej treba dogovoriti, kaj terorizem sploh je. Na sedanji stopnji dogodkov je to vprašanje bistveno in samo od odgovora nanj je odvisno, ali bo Waldheimova pošteno mišljena pobuda pripeljala do konkretnega ukrepanja proti mednarodnemu nasilju ali pa končala v kakšni vodeni resoluciji, ki bo ostala brez učinka.
PISMO SLOVENSKE SKUPNOSTI državnemu predsedniku Leoneju
Zakaitaki shrhndihavii^ioriileki? Bralci pišejo
BESEDE ŽIVLJENJA
BOŽJA TRGATEV
»Božje kraljestvo se vam bo vzelo in clalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove« (Mt 21, 43).
V tednih trgatve
veliko govorimo o grozdju in vinu, o soncu in vremenu — naravno!
Kaj pa naš nadnaravni vinograd?
Vsaka duša je božji vinograd, vsaka družina, župnija, narod.
Kakšni so naši sadovi?
Sladko grozdje bratske ljubezni?
Gnile jagode moralnega razkroja?
Kislo grozdje sovraštva in prepirov?
Ali je sploh kaj obrodil
vinograd primorskih duhovniških poklicev?
Zresnimo se, molimo in žrtvujmo,
da se nam »božje kraljestvo ne bo odvzelo
in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.«
iiiimiiiiiMmiiimiiiiiimmiiiiimiMiiiiiiiiimiMiiimiiimiiimiMiiimmiiiiMiiiimuiiiitiiiiiiiiimiiiMiiiiiiimiiuiiiiiiiimimiimiiMiiiiiiiiiiMuiHiMmiiiiiiiiiiiiitiiiimiiiri
V »Katoliškem glasu« je zdaj drugič vzplamtela polemika o duhovnikih. Pred časom je šlo za duhovniški celibat, sedaj pa za duhovniško obleko. Mislim, da take polemike niso v škodo, ker pomenijo, da se naši ljudje za duhovnike zanimajo, da niso do njih brezbrižni. Seveda si pa vsak po svoje duhovnika predstavlja predvsem v tem, kar ni bistvenega. Med to nebistveno spada tudi duhovniška obleka. Zato bi o tem rad nekaj povedal.
Zgodovina nam priča, da smo v katoliški Cerkvi zmeraj imeli razliko predvsem med nošnjo duhovnikov-redovnikov in pa duhovnikov med svetom. Redovniki so nosili zmeraj oblačila, lastna njihovemu redu: benediktinci, cistercijanci, frančiškani in drugi. Svetni duhovniki pa so bili v tem oziru bolj prosti in so se bolj držali »mode«, če bi bralka »Katoliškega glasa« N. J. npr. poznala ilustrirani roman »Pro-messi sposi«, bi videla, kako je takrat hodil oblečen Don Abbondio. čisto drugače kot so hodili oblečeni duhovniki pozneje.
V preteklem stoletju se je zlasti v Italiji in v drugih latinskih deželah uveljavila za svetne duhovnike tako imenovana ■ ieste talare«, naš talar. Uveljavila se je kot moda, ne kot cerkveni predpis. Kajti v Nemčiji, Avstriji in tudi drugod niso nosili talarja izven cerkvenih opravil. Uradna Cerkev namreč ni nikoli na nobenem koncilu predpisala duhovniške obleke, veljavne za ves svet, kot je npr. predpisala duhovnikom celibat ali molitev brevirja.
Polagoma je talar postal v latinskih deželah nekako simbol duhovnika in tudi razni škofje so ga začeli predpisovati. Za časa fašizma smo prišli tako daleč, da so nošnjo talarja in »rimskega« klobuka hoteli predpisati tudi vsem slovenskim duhovnikom. Kajti talar in te vrste klobuk sta postala simbol »italijanske« Cerkve. Vendar je to bila stvar krajevnih škofov in krajevnih predpisov, verjetno v službi tedanjega poitalijančevanja slovenskega ljudstva.
Po vojni se začne novo obdobje. Že med vojno ni bilo povsod mogoče in tudi ni bilo varno nositi duhovniške suknje in še manj duhovniškega talarja. Po vojni so v Sloveniji za nekaj časa sploh prepovedali nositi kakršno koli duhovniško ali redovniško obleko v javnosti. Stvar je bila namreč velikokrat nevarna. Zato so se mnogi duhovniki začeli oblačiti kot ostali laiki, ko so šli v javnost; njim so sledili tudi redovniki in redovnice. Tako po obleki nisi več ločil duhovnika ali redovnika od iaika.
Zgledi vlečejo. Zaradi tega je bilo tudi pozneje, ko so se razmere izboljšale, težko prepričati duhovnike, da bi znova začeli nositi duhovniško obleko ali vsaj kolar. Posebno mlajši duhovniki so zmeraj bolj nosili le laično obleko.
Medtem je prišel II. vatikanski koncil. Med mnogimi novostmi v pokoncilskem času je tudi ta, da se je uveljavil »clergy-inan« tudi v deželah, kjer ga prej niso poznale, to je v Italiji, Franciji, Španiji hi Latinski Ameriki. Poleg »clergymana« so pa začeli nositi tudi obleko kot ostali laiki, le nekoliko bolj temno. To so opravičevali in še opravičujejo, da se na ta način duhovnik bolje približa laikom, ker je tako »bolj kakor eden izmed njih«.
škofje so stali pred dejstvi. Nekateri so stvar razumeli hi niso posegali v nošo duhovnikov, drugi so želeli razvoj zavreti in so še naprej predpisovali, da morajo duhovniki tudi izven liturgičnih opravil nositi kak znak duhovniškega stanu, to je vsaj kolar.
škofje si torej niso bili edini glede tega. Rekli pa smo, da zgledi vlečejo. Zato so po zgledu nekaterih škofij tudi v drugih, kjer škof ni bil s tem soglasen, začeli nositi le laiško obleko, posebno v javnosti. To tem bolj, ker zadnji koncil ni nikjer obravnaval vprašanja o duhovniški obleki in tudi zadnja sinoda škofov v Rimu, ki je posebej obravnavala vprašanje duhovništva, ni niti besede posvetila noši duhovnikov.
Iz vsega je razvidno, da Ima Cerkev duhovniško obleko v sedanjih časih za precej malo pomembno; druge zadeve duhovništva so zanjo veliko važnejše in bolj pereče.
Del naših vernikov, ki je zrastel v času uniform avstrijskih orožnikov, fašističnih hierarhov in duhovniških oblek »alla romana«, se ob sedanji svobodi duhovniške obleke čuti prizadete in se ne more sprijazniti z duhovniki s kravato. To je stvar občutljivosti, ne pa bistva duhovništva in duhovniške službe, ki je v povsem drugem,
kot je razvidno iz koncilskih odlokov.
Vendar sem mnenja, da je prav, da duhovnik, posebno ko opravlja liturgične obrede, nosi duhovniško obleko, ki je le najbolj primerna za svetost liturgije. Drugače naj bi se držali predpisov tridentinskega cerkvenega zbora, ki priporoča, naj duhovniki nosijo obleko bolj temne barve. Lepo je tudi, da duhovnik v svoji župniji oznanja tudi s svojo obleko, da je duhovnik.
DUHOVNIK GORIŠKE ŠKOFIJE
Kitajsko - japonsko zbližanje
Zgledi vlečejo. Za ameriškim predsednikom Nixonom so se tudi japonski predstavniki oblasti odločili, da normalizirajo svoje odnose s komunistično Kitajsko. V ta namen so najprej zamenjali svojega ministrskega predsednika. Sato, ki je bil preveč »udaren« zoper kitajski komunizem, se je moral umakniti prožnejšemu Tanaki.
Ta je pretekli teden odletel v Peking, kjer je bil dosežen popoln sporazum. V tem sporazumu priznava Japonska Ljudsko republiko Kitajsko kot edino zakonito vlado Kitajske. Japonska tudi jemlje na znanje stališče Pekinga, da je otok Taiwan (Formoza) neodtujljiv del kitajskega ozemlja. Kitajska vlada pa se v duhu prijateljstva med obema narodoma odreka zahtevi po povračilu vojne škode.
Obe vladi sta tudi sklenili navezati diplomatske stike z 29. septembrom 1972. Čimprej bosta v ta namen tudi skušali izmenjati veleposlanika. Morebitne medsebojne spore bosta reševali z miroljubnimi sredstvi brez uporabe sile ali groženj.
Prva žrtev tega sporazuma je bila Čan-kajškova nacionalistična vlada na Taiwa-nu. Japonski zunanji minister Ohira je takoj po svečanosti podpisa izjavil, da mirovna pogodba iz leta 1952 med japonsko vlado in Čankajškovim režimom ne velja več.
čankajškova vlada je na kitajsko-japon-ski sporazum odgovorila tako, da je nemudoma pretrgala odnose s Tokiom. Obenem je bilo objavljeno uradno poročilo, ki govori o »verolomnem« dejanju japonske vlade ter o »pobratenju s komunisti«.
Samostan na Sinaju v nevarnosti
Samostan sv. Katarine na gori Sinaj je v nevarnosti, vendar ne zaradi vojne ali zaradi starosti, temveč ker ni več redovnih poklicev. Samostan sv. Katarine je star več kot 1600 let. V njem hranijo 4.300 starih rokopisov, ki so največje bogastvo samostana; tudi stare ikone so silno lepe in dragocene. V tem samostanu so pred 150 leti odkrili znameniti sinajski rokopis sv. pisma, ki je med tremi najvažnejšimi rokopisi sv. pisma na svetu. Nadškof, ki odgovarja za samostan, je naslovil prošnjo na grške škofe, da bi dobili vsaj 12 novih redovnikov, ki bi želeli živeti v samostanu na Sinaju, sicer bo treba samostan zapreti. Tudi na sveti gori Atos v Grčiji je že večje število samostanov brez redovnikov.
Kriza poklicev je torej zajela v občutni meri tudi pravoslavni krščanski svet.
Sv. oče o cerkvenem petju
Nedavno so v Rimu praznovali sto let rojstva velikega skladatelja in dirigenta 1’erosija, ki je do smrti vodil zbor vatikanske bazilike. Sv. oče je v govoru poudaril, da so cerkveni zbori neob hodno važni tako za katedrale kot za skromne župnijske cerkve, da vzpodbujajo in podpirajo petje vernikov. Sv. oče je povabil vse tiste, ki imajo dar petja, da ga postavijo v službo skupnosti. Iskati je treba novih oblik. Pesmi naj bodo v soglasju z dogajanjem pri bogoslužju in s cerkvenim letom, a take, da odgovarjajo čutenju današnjih ljudi.
Umrl je bivši škof v Pulju
V	Padovi je umrl msgr. Rafael Radossi, ki je bil med zadnjo vojno za škofa v Poreču in Pulju. Pokojni nadškof Radossi je bil doma s Krka, kjer se je rodil 3. junija 1887. Stopil je med frančiškane kon-ventualce. To so tisti redovniki, ki imajo v oskrbi baziliko sv. Antona v Padovi. Dne 27. novembra 1941 je bil imenovan za ško-
Komu vse to koristi?
Zasmehovalno in celo žaljivo pisarjenje ne rešuje problemov, niti obrobnih. V prejšnjem dopisu sem dostojno in jasno povedal svoje mnenje. Nič ni zaleglo. Nasprotno!
Prejšnjemu, dvoumljivemu, ironičnemu: »Zakaj bi se torej skrivali v civilno obleko?«. je sledil dopis v 37. številki Katoliškega glasa, in od tega so bili štiri petine le citati škofijskih odredb, opominov, ki »da jih dobro poznam« (čemu jih torej citira?), potem pa ugotavlja, da jih ne upoštevam, saj me vprašuje, bolje obtožuje, kako »OPRAVIČUJE (podčrtal jaz) dejstvo«, da hodim v talarju in civilu. Višek pa dopis doseže, ko me bravka naivno sprašuje, »zakaj je DOBRO (podčrtal jaz), da je včasih v civilu«. Ta »dobro« le nadomešča zobozdravnikov »se splača«!
Kaj naj torej odgovorim? Ta »navadna vernica« ima dostop, možnost, čas in spretnosti prelistati deset letnikov škofijskega uradnega lista, zato ji najbrž ne bo težko seči po strokovni knjigi, ki znanstveno obravnava tolmačenje zakonov in odnos nosilca do njih. In to je odgovor na prvo vprašanje. Drugi pa se glasi tako: kdaj je dobro nekaj storiti ali opustiti, ve vsak kristjan sam iz katekizma, iz besednega bogoslužja itd., — to je iz krščansko oblikovane vesti.
Dejstvo je, da se moji verniki ne čudijo talarju in se ne zgražajo nad »civilno« obleko. Mnogo duhovnikov je na šoli (kjer je sicer od tržaške škofije še vedno predpisan in obvezen talar), v olergymatiu, ne da bi vzbujali začudenje. Dogaja se prav nasprotno; ko prideš včasih v šolo v talarju, se učenci čudijo in sprašujejo, čemu ta halja. In če se N. J. toliko zgraža, ker se redovnice istega reda različno oblačijo, zakaj se ne zgraža, da je na stotine Ženskih redov vsak v svojem in tako različnem kroju? Raje naj se vpraša, kaj mislijo današnja dekleta o redovniški obleki!
Raznolikost je koristna, potrebno je le, da je v nas Kristusov duh. Goriški nadškof msgr. Cocolin je v Vidmu imel slovenskim vernikom zgodovinski govor. Ne o obrob• nem vprašanju duhovniške obleke, temveč o zelo važnih in bistvenih zadevah verskega življenja. Med drugim je dejal: »... enotnosti ne ogrožajo razlike...« in še več: »Raznolikost povzroča, da se odnosi menjajo in da se družba presnavlja.« In zaključuje: »Vsak dan gradimo v nas edinost v Svetem Duhu: ono edinost, ki je skupek imen, izkustev, jezikov; ki je v lem, da drug drugega sprejemamo v proslavljanju in češčenju enega in istega Gospoda.«
Ker zna N. J. lepo sukati pero, jo vabim iskreno, naj piše kaj manj obrobnega. Piše naj o važnejših vprašanjih današnjega časa. Koliko vsakdanjih problemov nas tare in glede prihodnosti skrbi.
Morda bo kdo med bravci imel za potrebno ali koristno še razpravljati o duhovniški obleki. Naj se oglasi! A razprava na tako kratkovidnem in ozkem dosedanjem nivoju je zame zaključeiui. S sobesednikom namreč govoriva različna jezika, mlativa prazno slamo, medtem ko nas tare sto drugih perečih, zelo hudih problemov, med drugimi ugotovitev, da »žetev je velika, delavcev pa malo« (Mt 9, 37).
M. M., Trst
fa v Poreču in Pulju. Leta 1947, ko so se izselili italijanski prebivalci Pulja in Poreča, je z njimi odšel tudi škof Radossi. Naslednje leto 1948 ga je Sv. sedež imenoval za nadškofa v Spoletu. Zaradi starosti se je službi odpovedal leta 1967 in šel v pokoj. Živel je v Padovi in tam tudi umrl.
Redovnice v Avstriji
V	Avstriji je 13.574 redovnic, ki imajo 1033 samostanov oz. domov. Od teh jih 8 odstotkov deluje v javnih ustanovah: 6296 jih je v socialno-karitativni službi, 1387 jih deluje zaposlenih na šolskem področju, 3480 pa jih je zaposlenih po bolnišnicah ali sicer skrbijo za bolnike. Imajo 25 svojih bolnišnic in 163 svojih šol. Novink imajo trenutno 247, umrlo jih je lani 319, izstopilo pa 57. V 33 samostanih živi 604 sester strogo zaprto življenje (klavzura) in opravljajo razna opravila, ki so s takim kontemplativnim življenjem združljiva.
Robidnice
XV.
K Robidnicam št. XIV. v 37 št. letošnjega »Katoliškega glasa« se je zelo nerodno oglasil Ivo Vajgl, stalni tržaški dopisnik ljubljanskega »Dela«. V Delu z dne 24. septembra je v zvezi z Robidnicami zapisal dobesedno takole:
Pregled dogajanja zadnjih dni, ko je 'bila pozornost zamejskih Slovencev zbrana ob pomenu politične odločitve izpred 25 let, bi bil nepopoln, če ne bi omenili tudi stališča skupine, ki je to pot kot zmeraj ostala osamljena. Člani uredništva »Katoliškega glasa« so se pred otvoritvijo šole-spomenika v Cerknem razpisali o vzrokih tragične smrti sedeminštiridesetih žrtev z vsiljivo očitno željo, da bi z zanikanjem izdajstva spirali s sebe madež, ki spremlja njihovo delo in pogojuje odnos do matične domovine vsa leta izhajanja.
Potem ko s strateškimi argumenti, ki so za verski list vsaj skrajno sporni, prepričuje, da so partizani v Cerknem padli zaradi izdaje v lastnih vrstah, se »Katoliški glas« obvezuje, »da se bo boril za dobro ime nedolžnih žrtev, pa naj bo nekaterim ljubo ali ne«. List na koncu predlaga, naj bi bil spomenik posvečen vsem žrtvam, torej tudi tistim, ki jih je obsodilo ljudsko sodišče. Zanimivo je, da je ta nepodpisani politikantski članek hkrati tudi edina »humanistična« poslanica, ki jo je »Katoliški glas« ob tako pomembnem jubileju v življenju slovenske Primorske namenil svojim bralcem.
Nekaj opomb:
1. Bralci »robidnic« si iz objavljenega članka lahko ustvarijo sodbo, kako dobronamerno poroča Ivo Vajgl o dogajanju med Slovenci v Italiji. Nič čudnega zato, če imajo rojaki v domovini tako zmaličene pojme o nas zamejcih. Naših publikacij ne smejo brati, njih uradni poročevalci pa so tako krivogledi.
2. O »izdajalcih« v Cerknem Ivu Vajglu in drugim še naslednje:
a) Poleg kaplana Lada Piščanca, ki je služboval v Cerknem od poletja 1941, je bil tam za kaplana še Ludvik Sluga, ki je prišel tja poleti 1943 po novi maši. Bil je torej v Cerknem dobrih šest mesecev in v tem kratkem času je po mnenju Iva Vajgla dozorel v »izdajalca«.
b) Ko je partizanska patrulja ponoči vdrla v stanovanje Ladota Piščattca, je poleg njega imela na spisku aretirancev še njegovo sestro Marto. Toda ta je ležala v postelji hudo bolna. Slučajno je bila tisto noč pri njej prijateljica Malica Purgar, da ji je stregla. Ker niso mogli odpeljati težko bolne Marte, so rekli Matki: »No, boš pa ti šla z nami.« Odvedli so jo, sodili, obsodili in ustrelili kot »izdajalko« namesto bolne prijateljice Marte. Tako, vidite, g. Ivo Vajgl, so v tistih časih ustvarjali »izdajalce« in jih pošiljali v smrt. Če ne verjamete, se lahko informirate pri Marti Piščanc, ki še vedno živi in se nahaja sedaj v Paviji, kjer je v službi na kliniki kot sestra Leda.
c) Med »izdajalci«, ki jih je ljudsko sodišče sodilo in obsodilo v cerkljanski tragediji št. 2, je bil tudi neki moški, ki pa je, Bog ve kako, pri streljanju žrtev bil le ranjen, toda je ostal živ. Rešil se je, pozneje se vrnil v Cerkno, kjer še danes živi. Ne takrat ne pozneje ga nikdo več ni klical na odgovor zaradi »izdajstva« nad partizani v Cerknem. Če gre Ivu Vajglu za resnico, lahko tudi tega moža poišče v Cerknem, saj je znano njegovo ime.
3.	Kdor ni nič zagrešil, se nima česa prati. Slovenski duhovniki na Primorskem, zlasti v zvezi s cerkljansko tragedijo št. 2, nismo nič zagrešili in se nimamo česa prati. Stane Dolanc in Lidija Šentjurc kot uradna govornika na slavju v Cerknem sta v svojih govorih modro obšla vprašanje o krivdi za cerkljansko tragedijo št. 1. Ko bi bil bolj moder, bi isto storil tudi Ivo Vajgl, kajti čas je, da prenehamo s ponavljanjem pripovedk iz stalinovskih časov. Iščimo rajši zgodovinsko resnico, ker partizanska borba na Primorskem ne potrebuje ne lažnih mitov ne legend, temveč resnico, ki jo bo spoštovala tudi mladina.
(r+r)
Sprememba umika dveh slov. maš v Gorici
Od nedelje 15. oktobra naprej bo ob nedeljah in praznikih sv. maša pri Sv. Ivanu, ki je bila do sedaj ob 8. uri zjutraj, ob 12. uri; sv. maša v Zavodu sv. Družine, ul. Don Bosco 66 pa bo ob 8. uri namesto ob
7,30	kot je bila do sedaj.
Novomašniki v Vzhodni Nemčiji
V	Vzhodni Nemčiji je med 17 milijoni prebivalcev komaj 1,3 milijona katoličanov, torej niti 10 odstotkov. Letos je bilo 24. junija posvečenih v vzhodnonemških škofijah 24 novomašnikov, od katerih jih je samo iz škofije Erfurt 13, dva sta iz reda frančiškanov, eden pa je jezuit. Vsa Vzhodna Nemčija ima manj katoličanov kot Dunaj sam, pa trikrat več novomašnikov, v sorazmerju z Avstrijo pa kar petkrat več.
Naše pričevanje
(Nadaljevanje s 1. strani)
Vsi slovenski socialisti in vsi slovenski komunisti, demokristjani in liberalci za italijansko javnost niso Slovenci, temveč so le strankarsko opredeljeni državljani, člani določenih vsedržavnih italijanskih strank.
3.	Če bi ne imeli Slovenske skupnosti in drugih slovenskih političnih skupin, bi nas za italijansko politično javnost ne bi-
lo.	Bili bi komunisti, socialisti, demokristjani, toda ne bi bili Slovenci, kot jih na političnem pozorišču ni v Slovenski Benečiji. To bi bila posledica, če bi vsi sledili navodilom iz Ljubljane in Beograda, naj se Slovenci vključimo v italijansko »demokratične« stranke.
Ali bi ne bilo to žalostno spričevalo o politični zrelosti slovenske manjšine v Italiji? Kaj naj rečemo šele o Zvezi komunistov v Sloveniji, ki je dala in še podpira navodilo o vključevanju Slovencev v vsedržavne italijanske stranke?
Primorska je v preteklem mesecu septembru obhajala 25-letnico priključitve k Sloveniji in Jugoslaviji. S tem je bil zanjo uspešno zaključen 25-letni odpor zoper nasilno fašistično raznarodovanje Slovencev v bivši Julijski krajini.
Mi, ki smo ostali v italijanski republiki, pa moramo dan za dnem še naprej bojevati boj za naš narodni obstanek in uveljavitev na vseh področjih, tudi na političnem. Nočemo biti le narodnostna in kulturna skupnost, temveč tudi politični dejavnik. To je izpričal nastop dr. Draga Štoke na italijanski televiziji. Omogočili pa so ta nastop volivci Slovenske skupnosti in ne volivci PSI in PCI.
Miklavž Božič
OKNO V DANAŠNJI SVET
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiH^
Udeležimo se polnoštevilno rožnovenske procesije 8. oktobra ob 15. uri v Podgori!
Po tekmovanju zborov v Gorici
Za nami je enajsta izdaja mednarodnega pevskega tekmovanja zborov »Cesare Au-gusto Seghizzi«, ki se je pred dobrim tednom odvijalo na odru telovadne dvorane v Gorici. Kot vsaka podobna prireditev, nudi ta že priznana manifestacija več problemov v razmišljanje poslušalcem, pevovodjem, pevcem, kritikom in organizatorjem. Odveč bi bilo na tem mestu ponavljati že itak samo ob sebi umevne fraze o humanem pomenu te velike prireditve, ki ima za cilj predvsem duhovno zbližanje med narodi. Vsekakor zaslužijo organizatorji vse priznanje za izvedbo tega tekmovanja, ki kljub raznim pomanjkljivostim že trdno stopa v našo kulturno stvarnost.
V	teh vrsticah bi se raje zaustavil ob nekaterih umetniških plateh goriškega tekmovanja, ki se mi zdijo omembe vredne. Pevsko tekmovanje v Gorici je poleg poli-fonskega tekmovanja v Arezzu, mislim, edinstveno v Italiji in eno izmed že pomembnih v Evropi (kjer imamo npr. še zelo važno podobno prireditev' v Llangol-lenu na Škotskem). Seveda se goriško zborovsko tekmovanje v marsičem razlikuje od onega v toskanskem mestu, ki ima za seboj že večjo tradicijo, globlje korenine in tudi — treba je poudariti — ustaljeno umetniško fiziognomijo. Morda je slednje za goriško tekmovanje še težko reči. V začetku je bilo goriško tekmovanje omejeno na bolj regionalno območje srednje Evrope, danes pa že razrašča svoje korenike na Skandinavijo in Pireneje.
Kot drugo posebnost so hoteli organizatorji izvesti nekaj novosti na področju izbire obveznih skladb. Obvezne skladbe so letos napisali za mešane zbore M. Miolli »Omnes populi«, za moške T. Zardini »Fra-ternitatis hymnus« ter G. Viozzi »Notte«. Zadali so si menda cilj, nuditi zborom še neizdane nove skladbe v glavnem domačih (italijanskih) avtorjev, medtem ko npr. v Arezzu sodijo v obvezne pesmi predvsem dela iz renesančne in moderne svetovno priznane literature. Če je odgovorno umetniško vodstvo tekmovanja v Gorici v tem uspelo, je drugo vprašanje in problem zase. Zaenkrat bi skoraj lahko rekel, da ni. V vseh teh letih je namreč dalo zborom veliko del zlasti deželnih skladateljev, ki so »ad hoc« napisali naročeno jim skladbo in pri tem upoštevalo včasih dokaj čudne kriterije. So dosedanje obvezne skladbe zares odgovarjale namenu prireditve? Ali so res izražale smeri moderne ali bolje sodobne polifonije? Koliko teh del je bilo zares umetniško posrečenih in primernih, ne samo bolj ali manj izumetničenih eksperimentov? Težko je zato dati zadovoljiv odgovor.
Te in podobne misli si je lahko zastaviti ob poteku zadnje izdaje goriškega tekmovanja, seveda z upanjem, da bi prihodnje izdaje prinesle ne samo potreben odgovor, ampak še posebej nujno razčiščenje in bistven korak naprej v smeri vedno večjega umetniškega izpopolnjevanja te važne goriške in že kmalu evropske prireditve.
Mislim, da je sedaj primerno posvetiti še nekaj vrstic dejanski umetniški analizi zadnjega tekmovanja. Ce pregledamo nekaj zadnjih izdaj, lahko ugotovimo, da najdemo kljub prisotnosti raznih zelo kvalitetnih ansamblov še vedno vrsto zborov, ki po vseh merilih ne sodijo med resne tekmece podobnega pevskega turnirja, kot jc goriški.
Na eni strani beležimo npr. serijo odličnih ali res dobrih zborov zlasti iz inozemstva, ki kar izstopajo tako zaradi resnosti pevske šole kakor zaradi svežine v interpretaciji (tako recimo letos v naj-
večji meri zbor »Morski zvuci« iz Vame v Bolgariji). Na drugi strani pa sledimo nastopom raznih zelo povprečnih zborov iz Italije, ki jim je težko pripisati zgoraj omenjene rekvizite.
Seveda imamo tudi tu častne izjeme, saj npr. prav zbor iz Assisija ali moški iz Arezza lahko resno konkurirata z vsakim tujim ansamblom, tako po programski izbiri kot po interpretativni sposobnosti. Dovolj, da omenimo v zvezi z areškim »Co-radini« njegov široki repertoar od gregorijanskega petja do glasbene avantgarde v globoko zasnovanem delu »Dixitque fiat« R. Pezzattija. »Cantori di Assisi« pa so pokazali nedvomno veliko spontanost in suverenost v podajanju tako polifonije kot modeme in čudovito pevsko izvežbanost.
Iz rezultatov smo lahko že prejšnji teden videli, da so odnesli poleg asiških pevcev lepe prve nagrade bolgarski pevci iz Vame. Ta zbor je dokazal resnično zavidljivo raven pevske kulture, ko lahko poleg vsake polifonske glasbe odpoje z isto lahkoto drzno moderno zasnovane (čeprav včasih folklornega izvora) umetne skladbe. Med dobre mešane zbore moramo enako uvrstiti dunajski »Kammerchor St. Otmar«, ki je pokazal res posrečeno izbiro del s smislom za izbrano duhovno glasbo, ki jo lahko tudi odgovarjajoče podaja. Kulturno komorno petje goji romunski zbor iz Arada, medtem ko so mladi švedski akademiki iz Stockholma prinesli veliko svežih glasov in temperamentnosti. Budimpeštanski pevci so — kot vsi njihovi rojaki — zelo spontano predstavili Bartoka ali Kodalyja, Slovaki iz Košič pa so raje za polifonijo izbrali italijanske madrigale.
Letos so nastopili tudi nekateri že znani deželni zbori: »Montasio« iz Trsta, ki je pokazal lep napredek v ženski polifonski zasedbi, »S. Ignazio« iz Gorice z dokaj preciznim polifonskim podajanjem kljub glasovno skromnejši zasedbi ter »Vasilij Mirk« s Proseka-Kontovela, ki je bolj zadovoljil s podajanjem folklorne glasbe.
Kot že nekaj zadnjih, let sem, pogrešamo na goriš kem tekmovanju boljše slovenske zbore. Vseeno pa se je letos Komorni moški zbor iz Ptuja častno predstavil v obeh skupinah, čeprav bi morda lahko bolj pazil na primerno programsko izbiro za posamezne skupine. Ob vsem tem se sicer lahko vname dolga razprava, vendar moramo pri tem na žalost podčrtati, da slovenska zborovska glasba danes ne razpolaga z istovrstnim materialom kot ga sicer širi in afirmira ostala evropska zborovska politika. Na to bodo morali primerno misliti prav sodobni slovenski skladatelji, da bodo lahko dah našim ansamblom sodobne in obenem svojske kompozicije.
še ena misel za zaključek: pogrešali smo vsaj en slovenski zbor z Goriške. Na mednarodnem tekmovanju, ki ima za sedež Gorico, nikakor ne bi smelo manjkati zastopstvo slovenskega zborovskega petja. Zato je želeti, da se v prihodnje ta vrzel zapolni in tako pokaže tudi na tem mednarodnem forumu pravo narodnostno sliko naše pokrajine.
a. b.
Odstop videmskega nadškofa
Iz Vidma je prišla novica, da se je nadškof Zaffonato odpovedal vodstvu škofije. Kot razlog svoje odpovedi navaja nadškof rahlo zdravje. Sv. oče je njegovo odpoved sprejel, ni pa še imenoval naslednika. Nadškof Zaffonato se bo umaknil v privatno življenje na Monte Berico pri Vicenzi.
Še enkrat dolinska zadeva
V	sredo 27. septembra je bila na tržaškem kazenskem sodišču razprava proti odv. Branku Agnelettu in prof. Rudolfu Marcu, katera so odv. Bogdan Berdon, odv. Josip Škerk in prof. Alojz Tul obtožili obrekovanja po tisku, prvega zaradi dejstev objavljenih v znani brošuri o dolinski zadevi, drugega pa kot odgovornega urednika zaradi nekega članka v »Demokraciji«.
Po celodnevni razpravi, v kateri so stranke in odvetniki iznesli svoja stališča, je sodni senat osvojil predlog državnega tožilca in zahtevo zagovornika odv. Kosto-risa ter je oba obtoženca popolnoma oprostil, tožitelje pa obsodil na plačilo pravdnih stroškov.
Javni tožilec dr. Coasina je poudaril, da v brošuri dr. Agneletta ni našel nič takega, kar bi bilo za tožitelje obrekljivo. Če je dr. Agneletto opozoril na stvari, ki so bile po njegovem nepravilne, je s tem napravil samo svojo državljansko dolžnost in se poslužil demokratične pravice kritike in obveščanja javnosti. To velja tudi za pisanje »Demokracije«, za katero je bil klican na odgovor prof. Rudolf Marc kot njen odgovorni urednik.
Upamo, da je s to oprostilno razsodbo postavljena pika na kazenske postopke glede dolinske zadeve, postopke, v katerih so bili od tožiteljev na tej zadnji razpravi odv. Berdon popolnoma oproščen že v preiskavi, odv. Škerk tudi oproščen v preiskavi in sicer zaradi pomanjkanja dokazov, prof. Tul pa oproščen po razpravi na kazenskem in nato še prizivnem sodišču, na obeh stopnjah prav tako zaradi pomanjkanja dokazov.
6. tabor zamejske mladine
Vsaki dve leti se zbira zamejska mladina na tabor, ki je enkrat na Tržaškem, drugič na Goriškem, tretjič na Koroškem. Letos je vrsta zopet na Trstu in priprave vodi Slovenski kulturni klub. Tabor je priložnost, da se mladi Slovenci spoznajo, da skušajo reševati skupna vprašanja, da prikažejo javnosti svoje delo. Prijave za prenočitev in prehrano sprejema Slovenski kulturni klub, Trst, ul. Donizetti 3/1, tel. 768189.
SPORED
SOBOTA, 7. aktobra, Marijin dom pri Sv. Ivanu (ul. Brandesia 25).
Ob 15.30 otrvaritav in pozdravi. Sledijo referati o gospodarskem, socialnem, (političnem, verskem, kulturnem in organizacij sikem položaju Slovencev na Tržaškem, Goriškem, v videmski pokrajini in na Koroškem. Sledi razprava.
Ob 19. uri skupna večerja.
Ob 20.30 srečanje udeležencev z neikate-riimi 'tržaškimi javnimi dedaivcii. Srečanje bo potekalo prosto ob kozarcu vina in prigrizku. Večer bo zaključil ples ob zvokih Veselih študentov iz Celovca.
NEDELJA, 8. oktobra, na Opčinah.
Ob 9" skupna mladinska maša v župnijski cerkvi.
Ob 101* odbojkarske tekme na igrišču prosvetnega doma.
Ob 13h skupno kosilo.
Ob 16.30 javna prireditev v Finžgarjeveim domu s sledečim sporedom:
— ansambel TA1MS (Trst)
— recitacija koroških pesnikov (Celovec)
— sakstet Slov. tržaških skavtinj (Trsit)
— recitacija iz Domače zemlje J. Pogačnika (Trst)
— enodejanka Primer tovariša X (Gorica)
— zbor Fantje izpod Grmade (Devin)
Poročilo Slovenske skupnosti in tržaške občinske volitve
Svet Slovenske skupnosti je na redni seji dne 25. septembra obširno razpravljal
o	pripravah na bližnje tržaške občinske volitve. Po poročilu političnega tajnika dr. Štoke se je razvila široka razprava, v katero so posegli skoraj vsi člani sveta.
Ta je določil glavne kandidate in soglasno sklenil, da bo nosilec liste dosedanji tržaški občinski odbornik dr. Rafko Dolhar. Svet je nadalje sklenil, da bo lista izpopolnjena s kandidati, ki jih bodo predlagali člani in somišljeniki Slovenske skupnosti na sestankih po posameznih krajih tržaške občine.
Imenovana je bila tudi posebna komisijo, ki bo sestavila volilni program. Kandidate za tržaške občinske volitve bo potrdil občni zbor Slovenske skupnosti, ki bo dne 8. oktobra v Finžgarjevem domu na Opčinah.
Svet Slovenske skupnosti je nato podrobno razpravljal o pripravah na občni zbor.
Več razredov na slovenskih šolah na Tržaškem
V novem šolskem letu bo na Tržaškem skupno 114 oddelkov, trije več kot lani. En razred več bodo imele osnovne šole pri Sv. Jakobu v Trstu, v Štivanu in v Slivnem, na srednjih šolah pa bo en razred več pri Sv. Jakobu v Trstu, na Proseku, v Nabrežini in na znanstvenem liceju v Trstu. En razred manj bo pa imel trgovski tehnični zavod istotam. Slovenska industrijska strokovna šola bo imela letos 35 dijakov in tri razrede s tečajem za orodne mehanike ter s tečajem za šivilje. Zaenkrat je še pridružena sorodni italijanski šoli, dela se pa na to, da bi postala samostojna.
»Danes grofje celjski in nikdar več« na radiu Trst A
Prihodnjo soboto, 7. oktobra, ob 20.45 in nato še naslednje štiri sobote bo na sporedu Radia Trst A roman »Danes grofje celjski in nikdar več«, ki ga je napisala Anne Wambrechtsamer, za Radio Trst A pa dramatizirala Balbina Baranovič Batte-lino. Cenjene bravce opozarjamo na to delo ne le zaradi njegove umetniške, temveč tudi dokumentarne vrednosti, ker prikazuje važno razdobje iz slovenske zgodovine.
Krožek za raziskovanje Rilkejevega dela
Rainer Marija Rilke (1875-1926) je eden najbolj znanih pesnikov nemškega jezikovnega področja. Leta 1910 in nato še leta. 1911 je pesnik Rilke dvakrat prebil po več mesecev na devinskem gradu, kamor ga je povabila kneginja Marie von Thurn und rIaxis Hohenlohe. Tu je nekega januarskega dne ob bučanju burje, kakor je pozneje sam pripovedoval, zaslišal v sebi začetne verze slovitih Devinskih elegij.
V četrtek 28. septembra je bil na devinskem gradu ustanovljen študijski krožek »Rainer Marija Rilke in naš čas«. Predsednik krožka je grof Raimondo della Tor-re e Tasso, ki je vodil tudi sprejem na devinskem gradu. V imenu občine je spregovoril župan dr. Drago Legiša, ki je orisal Rilkejev lik, kateri je znal tako odlično povezati v svojih delih slovanski in italijanski svet. Kar je povedal v italijanščini, je nato povzel še v slovenščini.
Zvečer pa je bila v Krožku za kulturo in umetnost »okrogla miza« o Rilkeju. Referate so podali profesorji Bevilacqua, Per-lini, Destra, Jesi in Cusatelli.
ZA KMETOVALCE
Vrenje mošta
Ko mošt vre, se sladkor spreminja v alkohol. Vrenje mora potekati živahno ter ne sme biti prekinjeno. Zato je treba predvsem paziti, da bo klet topla in imela 18-20 stopinj C. Mošt se sam ogreje za nekaj stopinj več, vendar pazimo, da se ne ogreje čez 25 stopinj C. še bolj pa moramo paziti, da se klet ne ohladi in da temperatura mošta ne pade pod 16 stopinj C. Pri tej temperaturi se namreč vrenje ustavi in vino ostane sladko. V takem primeru je treba ogreti klet z zračenjem ob toplih urah ali zakuriti ali zagreti del mošta. Prav tako temperaturo moramo vzdrževati v kleti, ko se vrenje nadaljuje v sodih s kipelno veho. Šele ko je vrenje popolnoma končalo in vino ni več sladko, začnemo ohlajati klet.
Klobuk, ki plava na moštu, je treba pogosto potapljati. To je zelo važno opravilo; na ta način prejme mošt dovolj kisika, ki omogoči, da mošt živahno vre in vino ne bo postalo sluzavo. Pri takem vrenju se barva in tanin hitreje izločita in preideta v vino. Zato pa moramo paziti, koliko časa pustimo vreti mošt na tropinah. Za lina bela vina pustimo navadno vreti 12-24 ur, dočim črna vina ostanejo na tropinah znatno dalj časa. Nikdar pa tropine ne smejo ostati na vinu toliko časa, da bi se same pogreznile; tako vino bo skoraj gotovo ciknilo.
Inž. Janko Košir
Pomoč deželi Peru
V	Avstriji izvedejo katoličani vsako leto za praznik sv. Treh kraljev denarno nabirko v korist dežel Tretjega sveta. Letošnja nabirka bo šla v korist južnoameriške države Peni, kjer bodo s pomočjo nabirke zgradili v zapuščenih predelih glavnega mesta Lime več kulturnih središč kot so npr. mladinski domovi in otroški vrtci.
★
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 8. do 14. oktobra 1972
Nedelja: 9.45 Kmetijski razgledi. ,11.00 Otroška matineja. 11.55 Mestece Peyton.
21.30	Športni pregled. 22.00 Mostovi, film.
Ponedeljek 17.50 Gori, doli, naokoli. 18.30 Kremenčkovi. 20.30 Večer makedonske TV.
Torek: 17.45 Uirnba Kumiba in pikasta kamela. 18.30 Lee Grant. 19.25 Duševne značilnosti starosti. 20.35 Minister, film.
Sreda: 17.50 Vitez Vihar. 18.30 S kamero po svatu: Katanija. 19.40 Wemblev: nogometna tekma Anglija : Jugoslavija. 21.30
E.	Zola: »Narta«. 22.15 Jazz na ekranu.
četrtek: 17.50 Iskre v očeh. 18.30 Vsi vlaki sveta. 19.00 Mestece Peyton. 20.30 Četrtkovi razgledi. 21.20 Čehov: Golobček. 21.50 Pia in Pino Mlakar: Plesni esej.
Petek: 17.40 Klovn. 18.40 Gospodinjski pripomočki. 18.50 Ekonomsko izrazoslovje.
19.00	Konec šahovske olimpiade. 20.35 Rop brez plena, film. 22.00 Košarka.
Sobota: 18.15 V deželi klobukov. 18.40 Gospod Piiper, film. 21.05 Pribočnik njegove ekscelence. 22.20 Košarica.
ZORA PIŠČANC	5
Od Dunaja do Prage
Odšli smo na ogled mesta. Naš prvi obisk je veljal Iiradčanom na levem bregu reke Vltave. To, kar je Rusom Kremelj v Moskvi ali Poljakom Wawel v Krakovu, to je Čehom »Pražky hrad« — Hradčani. Mimogrede smo si ogledali stadion, ki je še v gradnji in v katerem bo prostora za
250.000	gledalcev. Poleg stadiona gradijo športno naselje za 15.000 športnikov, ko-
l	kor jih lahko nastopi na stadionu. V Pragi so bili pred vojno znane sokolske igre; sedaj so jih preimenovali v šparta-kiade, po rimskem sužnju Spartaku, ki so je uprl svojim gospodarjem.
HRADČANI
Na Hradčanih je sedež predsednika republike; zastava na stolpu nam je povedala, da je doma. Pred vhodom v grad stoji vedno vojaška straža. Odšli smo v notranjost velikanskega dvorišča, obdane-
ga z mogočnimi stavbami. Za tem dvoriščem je drugo, še obširnejše z mogočno katedralo sv. Vida, zgrajeno v krasni gotiki po načrtu Notre damske pariške cerkve. Prvotno cerkev, ki je tam stala, je sezidal leta 926 češki knez sv. Venceslav, ko mu je cesar Henrik I prinesel v Prago roko sv. Vida. Leta 973, ko je bila ustanovljena praška škofija, je cerkev sv. Vida postala sedež praškega škofa. Prvi škof je bil menih Ditmar, drugi pa sv. Vojteh, ki je pozneje postal apostol pokristjanjenja Poljakov. Leta 1060 so cerkev prezidali. Sedanjo katedralo pa je pozidal cesar Karel IV leta 1344, ko je Praga postala nadškofija.
V	katedrali sv. Vida počivajo sv. Vence-siav, sv. Vojteh, sv. Janez Nepomuk in svetinje sv. Vida. V njej je pokopan cesar Karel IV., v kripti bazilike pa še drugi knezi in kralji češke.
Narodni zavetnik češke je sv. Vaclav (Venceslav). Oče, knez Vratislav mu je umrl, ko je imel 14 let, in takrat je on postal češki knez. Vodstvo države je prevzela mati Drahomira iz rodu Lutlcev, polabskih Slovanov. Venceslava je vzgajala
babica Ljudmila, ki je bila poganka, a je sprejela krščansko vero in postala svetnica. Tudi Venceslava je tako vzgajala, da je pod njenim vodstvom dozorel v krepostnega moža. Ko je prevzel oblast, je z vso vnemo širil krščansko vero med svojim ljudstvom. Hrepenel je po duhovništvu in že hotel prepustiti prestol bratu Boleslavu. Ta je bil častilakomen in se je pridružil stranki, ki je bila Venceslavu in njegovemu krščanstvu nasprotna. Zvabil ga je na svoje posestvo v Staro Boleslavo in ga tam 28. septembra 929 zahrbtno umoril.
Ljudstvo je kneza Venceslava takoj začelo častiti kot svetnika. Postavilo mu je samo na Češkem nad tristo cerkva. V Pragi ima na najlepšem trgu svoj spomenik; ob njem stoji njegova vzgojiteljica sv. Ljudmila, na podstavku pa so bile zapisane besede: »Sveti Venceslav, ne daj propasti ne nam in ne bodočim.« Ne vem, če te besede še stoje, kajti v našem programu ni bilo ogleda tega spomenika.
Hradčani pa imajo še druge zanimivosti. Predvsem sega zgodovina Hradčanov daleč nazaj v 6. stoletje, ko si je hčerka poglavarja Kroka, bistroumna Libuša, izbrala
za moža kmečkega svobodnjaka Premisla. Odšel je z njo na Višehrad, sedanje Hrad-
Stolna cerkev sv. Vida na Hradčanih
čane. Tako se je pričela dinastija Premislo-vičev, ki je vladala Češki do leta 1306. Iz te dinastije je bil Borivoj, prvi krščanski knez češke in njegov vnuk sv. Venceslav.
Ogleda vredne so tudi kraljevske dvorane, loretska cerkev, zgrajena natančno tako kot bazilika z nazareško hišico v Lo-retu. Na programu smo imeli ogled loret-ske zakladnice, ki je res bajna po lepoti in neprecenljivem bogastvu. Za časa vojne so jo Čehi zazidali, da ni prišla v roke Nemcem. Občudovanja vredna je mon-štranca, imenovana praško sonce iz 12 kg zlata in posuta s 6222 diamanti. Amerikan-ci so zanjo ponujali 200 milijonov dolarjev, a Čehi so odgovorili, da ni na prodaj za nobeno ceno. Sedaj je seveda vse državna last.
Da nismo bili sami na Hradčanih, smo uvideli, ko je znamenita stolpna ura bila
11.	predpoldne. Na trgu pod uro se je zbrala velikanska množica, pa ne Čehov, temveč samih turistov. Veliko je bilo avtobusov iz vseh krajev Evrope. Vsi smo prisluhnili, ko je nenadoma začelo zvoniti po napevu »Tisočkrat pozdravljena Mati božja« kar 27 zvonov.	fse nadaljuje)
Stran 4
gledališču. Srečanja so se udeležili pred-
Obeta se bogata kulturna jesen na Goriškem
Na zadnjih sejah Zveze slovenske katoliške prosvete je izstopilo dejstvo, da se obeta dokaj bogata kulturna dejavnost v prihodnjih mesecih na Goriškem.
V	začetku septembra je že gostovalo v Gorici in v okoliških vaseh ljubljansko Mestno gledališče s komedijo »Pogodba«. Sedaj se pripravlja, da iste odre obišče Slovensko stalno gledališče iz Trsta s komedijo »Kadar se ženski jezik ne suče«. V nedeljo 22. oktobi-a, ki bo letos misijonska nedelja, bo v dvorani Katoliškega doma gostovala dramska skupina iz štandreža s svojo zelo uspelo igro Hodi de Bodi. Naslednjo nedeljo 29. oktobra bodo na vaseh misijonske prireditve, v Katoliškem domu pa kulturni večer s skiop Ličnimi slikami. V soboto 4. in v nedeljo 5. novembra bo gostovalo gledališče »France Prešeren« iz Kranja s Cankarjevo dramo »Za narodov blagor«.
Še prej, 19. oktobra bo tržaško gledališče nastopilo v Verdijevi dvorani s Piran-dellovo dramo »Giacomino«. V soboto 18. in v nedeljo 19. novembra bo v Katoliškem domu »Cecilijanka 72«, ki bo letos obsegala nastop zborov na dveh večerih, ker jih je preveč za en sam popoldne kot prejšnja leta. V četrtek 30. novembra bo znova gostovalo v Gorici tržaško slovensko gledališče s premiero F. Benedetiča. Na praznik Brezmadežne 8. decembra pa bo kot lani »mind-cecilijanka«, ki bo videla na odru naše inajmlajše zbore in igralske skupine.
To je nekaj glavnih prireditev, ki se obetajo v teh prvih mesecih nove kulturne sezone. Vmes bodo prišle še druge, ki niso še povsem določene. Tako bo za vsakogar nekaj.
STALNO SG V TRSTU SLOVENSKA PROSV. ZVEZA in
ZVEZA SLOV. KATOL. PROSVETE
V	GORICI
prirejajo v okviru Ljudskega odra in v sodelovanju z ustanovo EMAC iz Gorice farso Vojmila Rabadana v treh dejanjih
KADAR SE ŽENSKI JEZIK NE SUČE
Premiera bo v soboto 7. oktobra ob
20.30 v prosvetni dvorani, Korzo Verdi 13 v Gorici.
Ponovitve v nedeljo 8. oktobra ob
19.30 v župnijski dvorani v Štandrežu, v četrtek 12. oktobra ob 20.30 v župnijski dvorani v Števerjanu, v nedeljo 15. oktobra ob 17. uri v župnijski dvorani v Doberdobu.
Župnijske spremembe v Gorici
V Gorici so nastale nekatere nove spremembe glede župnij. Župnijo sv. Jožefa v Stražicah bodo od sedaj naprej oskrbovali salezijanci, ki imajo velik vzgojni zavod v mestu že iz časov stare Avstrije. Nastavljena sta bila župnik in kaplan. Dosedanji župnik v Stražicah msgr. Tarcisio Nardin bo sprejel v oskrbo stalno župnijo. Njegov slovesni vhod v novo župnijo bo v nedeljo 8. oktobra ob 10,30.
Redovniki so sprejeli v oskrbo še eno mestno župnijo in sicer župnijo Lurške Matere božje pri Madoimini. Tam bodo vodili župnijo misijonarji PIME (Pontifi-cio istituto missioni estere), ki bodo istočasno vodili tudi vso misijonsko akcijo v goriški nadškofiji. Dosedanji župnik don Luciano Vidoz odhaja v afriške misijone v Bouake.
Po zadnjih imenovanjih imajo redovniki v Gorici v oskrhi pet župnij: kapucini, jezuiti, frančiškani, salezijanci in misijonarji PIME.
V mestu čaka na ureditev še eno važno vprašanje in to je dušna oskrba za slovenske vernike. O tem smo že precej pisali, kako se bo zadeva uredila. Po šestih mesecih, odkar so bili sprejeti zadevni sklepi, se pa ni še nič izvršilo. Vendar na škofiji zatrjujejo, da se bo tudi ta zadeva čimprej ugodno rešila. Slovenski verniki čakajo na to.
VII. srednjeevropsko kulturno srečanje
V soboto 30. septembra se je v prostorih pokrajinskega muzeja v palači Attems v Gorici pričelo VII. srednjeevropsko kulturno srečanje, ki je bilo letos posvečeno
stavniki sedmih držav: iz Italije, Jugoslavije, Avstrije, Madžarske, Češkoslovaške, Nemčije ter Poljske. Najmočnejše odposlanstvo sta imeli Italija (25 oseb) in Jugoslavija (20). Vsega skupaj je bilo okrog sto udeležencev. Prireditev je bila pod pokroviteljstvom italijanskega vsedržavnega odbora UNESCO ter častnega odbora s predsednikom italijanskega ministrskega sveta na čelu.
V okviru srečanja sta bili tudi dve sočasni razstavi: v mestni knjižnici razstava koroškega pisatelja Roberta Musila, v dvorani Petrarca (nekdanji Trgovski dom) pa razstava češkega scenografa Vlastislava Hofmana.
V nedeljo in ponedeljek so se razvrstili številni govorniki, med njimi tudi prof. Josip Tavčar, ki je orisal vlogo in nalogo slovenskega gledališča pri nas. Predavanjem je sledila debata, ki se je zaključila v torek 3. oktobra. Tega dne so se zbrali vsi kongresisti opoldne v dvorani deželnih stanov na goriškem gradu, kjer jih je v imenu Gorice pozdravil župan Pasquale De Simone.
Podgora
To nedeljo, 8. oktobra, ob 15. uri bomo imeli veliko slovesnost v čast rožnovenski Materi božji, ko ponesemo v procesiji njeno milostno podobo po vasi. Ob tej priložnosti nam bo spregovoril sam goriški nadškof msgr. Cocolin. Po končani slovesnosti, ob 16.45, pa bomo spremljali novega števerjanskega župnika gospoda Antona Prinčiča na njegovo župnijo v Štever-jan. Vabljeni znanci in prijatelji iz okoliških vasi, iz Gorice (most, ki veže Stražce s Podgoro že deluje), pa tudi iz Jamelj, Zgonika in šempolaja.
Goriško romanje na Brezje
Apostolstvo molitve iz Gorice je pod vodstvom msgr. Močnika poromalo na rožno-vensko nedeljo 1. oktobra na Brezje. Preko Črnega vrha, Ljubljane in Kranja smo prišli na cilj. Po stotinah avtov se je dalo sklepati, da se je ta dan zbrala okrog Marije Pomagaj velikanska množica vernega slovenskega ljudstva.
In res, cerkev je bila tako natlačena in to vse jutro do poznega popoldneva, da v cerkev sploh nismo mogli. Msgr. Močnik je maševal kar v kapelici na dvorišču za cerkvijo. Kapelica je posvečena sv. Frančišku in zelo lepo okrašena z mozaičnimi ornamenti. Bilo je sicer nekoliko mrzlo, pa vendar smo vsi pobožno sledili sveti daritvi, molili in peli. Zrinili smo se potem tudi v cerkev, kjer so se neprestano vršile sv. maše in se delilo sv. obhajilo.
Saj skoro ni bila potrebna molitev, zadostovalo je, da smo gledali to pobožno ljudstvo, kako se je zgrinjalo k Marijinemu oltarju z zaupanjem in vero, ki je vse preizkušnje niso mogle strgati iz njihovih src. Pa niso bile to le stare ženice, bili so otroci, fantje in dekleta, pa mnogo, zelo mnogo mladih zakoncev z otroki. To je bil brez dvoma naj lepši venec okrog Marijinega oltarja.
Pokrepčani in potolaženi ob misli, da vera v našem narodu ne bo nikdar zamrla, smo zapuščali prelepo obnovljeno cerkev in šli h kosilu v Radovljico. Obiskali smo nato še Bled in blejsko farno cerkev, na povratku domov pa smo se še za nekaj časa ustavili v Ljubljani. Med nami res ni bilo mladine, a kako lepo je, da se misli tudi na tiste, ki jim življenje ni nudilo posebnih dobrot in se jim skuša s temi romanji olepšati vsaj večer življenja.
Slovo gabrskega župnika
Preteklo nedeljo 1. oktobra se je poslovil od občestva župnije Gabrje-Vrh g. župnik Marijan Komjanc. Na kratki slovesnosti, ki je bila po maši v Gabrjah, je v imenu župnijskega odbora in vseh faranov spregovoril Miha Tomšič, ki je med drugim dejal: »Vaš trud in stalno prizadevanje sta bila izredno uspešna, saj ste v kratkem času veliko napravili, tako v dušno-pastirskem kot v gospodarskem oziru. Predvsem smo vam hvaležni za razlago verskih resnic v novem koncilskem duhu in za ustanovitev ter modro vodstvo cerkvenega odbora, v imenu katerega se vam še posebej iskreno zahvaljujem.«
Nato se je v imenu šolskih otrok zahvalila in pozdravila še mala Silvana in podarila g. župniku šopek cvetja.
Ob tej priložnosti se vsi farani vnovič zahvaljujemo g. Komjancu za vse, kar je napravil za nas in mu želimo isti uspeh v novi župniji.
Slovo
Topli septembrski dnevi. Grozdje zori. Vinske brajde se smejejo v soncu. Bliža sc čas trgatve. Odpirajo se šolska vrata. September je čas selitve, a ne samo za ptice, tudi za veliko število šolnikov in duhovnikov je ta mesec čas selitve.
Zadnja nedelja v septembru v briški vasi. Zvonovi tretjič vabijo k deseti maši. Na trgu pred cerkvijo stoji množica ljudi, žalostnih obrazov. Domači župnik bo danes vzel slovo. Odšel bo v Rim, kjer bo dokončal doktorat iz teologije.
Maša se je pričela. Vstopna pesem le s težavo gre iz grl. Župnikov glas je truden, Žalosten. Oči vernikov nemo zro vanj. Besede slovesa kapljajo v dušo kot mrzel jesenski dež. Maše je konec. Župnik odide v zakristijo. Pred cerkvenimi vrati se zgrnejo verniki v nemi žalosti, da se poslovijo od domačega dušnega pastirja. Cerkveni pevci mu pojejo v slovo. Njegov obraz je izmučen, teža slovesa je zarisala vanj trpke poteze. Stiskanje rok, ljudje se razidejo. Poldne zvoni. Družine se zbirajo k skupnemu obedu. Župnikov dom je prazen, ognjišče ugaslo.
Na trgu pred cerkvijo je ostal sedaj župnik sam. Njegov pogled zre v daljavo, tja kjer stoji njegov rodni dom, njegova rodna vas. Potem krene počasi navzdol na pokopališče, da se poslovi še od svojih rajnih faranov. Tam počiva stari župnik, številni njegovi verniki, ki jih je on v dobi petnajstih let spremil na zadnji poti. Dolga vrsta jih je.
Sedaj ga čaka še eno slovo. Slovo od domačih, zato se pelje preko državne meje na drugo stran sončnih Brd.
Na osirotelo briško vas je legla noč. V župnikovi sobi gori luč, še zadnjo noč gori, še zadnjo noč je med svojimi ovčicami zvesti in dobri pastir.
Morda ne ve, morda ne sluti, koliko src Z veliko bolečino misli nanj, se od njega poslavlja in hvali Boga za vse dobro, ki ga je zasejal v njihova srca. Ne, ni pozabljen in ne bo nikoli; srca zvestih ga bodo spremljala na novi poti, ki naj mu bo sončna in vedra, kot so sončna Brda, kot so vedri ljudje, ki tu prebivajo.
Faranka
Sovodnje
V	soboto 30. septembra se je v župni cerkvi v Sovodnjah poslovil od tamkajšnjih vernikov dr. Kazimir Humar, ki je upravljal skozi osem mesecev po smrti župnika Vladimirja Komaca osirotelo župnijo. Pri večerni sv. maši sta se dve dekleti od cerkvenega pevskega zbora poslovili od njega v imenu vsega farnega občestva, se mu zahvalili za opravljeno delo in mu poklonili šopek rož.
Dr. Humar se je v kratkem času upravljanja zelo vživel v krajevne razmere, se zelo trudil za duhovno oskrbo in bil dober katehet, tako da so se otroci zelo navezali nanj.
Prihodnjo nedeljo bo nastopil službeno mesto župnika v Sovodnjah g. Marijan Komjanc, do sedaj župnik v Gabrjah in na Vrhu. Pri sv. maši ob 10. uri ga bo ustoličil goriški nadškof msgr. Cocolin. Novemu župniku izrekajo vsi farani iskreno dobrodošlico z željo, da bi Bog obilno blagoslovil njegovo delo v korist zaupanih mu duš.
Odšla je v zasluženi pokoj
S prvim oktobrom je stopila v pokoj dosedanja tajnica slovenske enotne srednje šole v Gorici gdč. Željka Simčič. Gospodična Željka je prišla za tajnico na slovensko nižjo srednjo šolo leta 1948 in je zvesto opravljala to zahtevno in težko službo do zadnjega dne. Preden je prišla na šolo, je bila za tajnico pri Goriški Mohorjevi družbi. Tajniško mesto na srednjih šolali, posebno če so tako številne kot je sedanja enotna srednja šola v Golici, je silno zahtevno, saj slovenske šole navadno uradujejo v dveh jezikih. Zato se človeku res zdi čudno, da pristojne oblasti ne poskrbijo še za eno pomožno osebo v tajništvu. Kajti ni prav, da mora nameščena oseba opravljati prostovoljne nadure, včasih tudi na domu, kot je morala večkrat delati gdč. Željka Simčičeva.
Slovenska javnost ji mora biti hvaležna za delo, ki ga je toliko let z vso vestnostjo m požrtvovalnostjo vršila. Ob vstopu v pokoj želimo gdč. Željki, da bi ga uživala še veliko let v zdravju in zadovoljstvu.
Končana večmesečna stavka
Po dolgotrajnih pogajanjih je bil dosežen sporazum med upravo tržaškega občinskega podjetja ACEGAT in uslužbenci, ki so začeli s stavko že pred tremi meseci. Zaradi tega je moglo biti obnovljenih 13 rednih avtobusnih prog, ki v času stavke niso delovale.
OBVESTILA
Misijonska nedelja 1972. Tudi lotos bo za miši jonsko nedeljo 22. oktobra izšla brošura »Misijonska nedelja«, kot vedno bogato ilustrirana. Gg. dušnim pastirjem bomo poslali toliko izvodov kot prejšnja leta, če drugače ne sporoče. Gg. duhovniki z Goriškega naj jo dvignejo osebno na upravi Katoliškega iglasa. Cena izvodu ikot lani 100 lir.
Otvoritvena predstava Stalnega slovenskega gledališča v Trstu za sezono 1972-73 bo v petek 6. oktobra ob 21. uri (red A premierski). Na sporedu je igra L. Piran-della »Le premisli, Giacomino!«. Naslednje predstave bodo v soboto 7. oktobra Ob
20.30	(abonma red B), v nedeljo 8. oktobra ob 16. uri (abonma ned. popold., red C), v sredo 11. oktobra ob 20.30 (abonma mladinski v sredo, red D), v četrtek 12. oktobra ob 20.30 (abonma mladinski v četrtek, red E), v petek 13. oktobra ob 16. uri (izvem abonmaja), v soboto 14. oktobra ob 20.30 (izven abonmaja) in v nedeljo 15. oktobra ob 16. uri (abonma okoliški, red F). Vpisovanje abonentov do vključno 5. oktobra je v Tržaški knjigarna, ul. Sv. Frančiška 20, tel. 61792 ter pri glavni blagajni Kulturnega doma (vsak dan, razen nedelje, od 8. do 14. ure), ul. Petronio 4, tel. 734265.
Kardinal Šeper v kartuziji Pleterje
Kardinal Šeper, bivši zagrebški nadškof in sedaj prefekt Kongregacije za vero se je nedavno na povratku iz Avstrije v Rim ustavil najprej v Ljubljani, nato pa je šel v kartuzijo Pleterje na Dolenjskem, kjer je v samostanski tihoti pod zelenimi Gorjanci opravil duhovne vaje.
š P H B T
aiiiUi	______
XI. memorial »Mirko File j«
Letošnji memorial »Mirko Filej«, enajsti po vrsti, ima v programu naslednje športne discipline: odbojka (moška, ženska in naraščajniki), lahka atletika (moški, ženske vseh kategorij), namizni tenis, streljanje (moški, ženske, posamezniki in ekipe) ter balinanje. Datumi in pravilnik bodo objavljeni pozneje, pač pa prosimo zainteresirane, da se že sedaj začnejo pripravljati. Vpišejo se lahko na sedežu 01ympije, Drevored 20. septembra 85.
Zmaga »Veloxa« na turnirju pri Sv. Ani
Ob otvoritvi novega igrišča pri Sv. Ani v Gorici je bil od 15. do 30. septembra odbojkarski turnir, katerega se je udeležilo osem ekip, med njimi tudi moštvo SZ »Velox« iz štandreža.
»Zasluženo je zmagalo moštvo, ki je res pokazalo požrtvovalno in dobro igro.« Po teh besedah je goriški župan De Simone izročil pokal ekipi »Velox«, ki je zmagala na tem turnirju. Igralci Veloxa so bili v vseh tekmah zares dinamični in sproščeni ter lahko rečemo, da že dolgo nismo videli na goriških igriščih tako borbene igre.
Turnir je bil zelo zanimiv in to tudi po zaslugi organizatorjev, ki so poskrbeli, da se je turnirja udeležilo veliko število mladih športnikov, ki so nudili gledalcem obilo razvedrila. To se je najbolj pokazalo v finalni tekmi med Veloxom in ekipo Sud-Est, ki se je zaključila v prid štandre-ških igralcev z rezultatom 2:1 (7: 15, 15 : 10, 15 : 13). S to zmago si je Velox zagotovil prvo mesto. Ob zaključku tekme so navdušeni navijači zasedli igrišče in se pridružili veselju zmagovalcev.
štandreško moštvo so sestavljali: Karel Nanut, Jordan Rijavec, Rudi Nanut, Milan Brešan, Igor Paulin, Edvin Marušič, Jordan Mučič in Rajko Brajnik.
| RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 8. do 14. oktobra 1972
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 »Vabilo na igro«. Otroška radijska igra. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Nepozabne melodije.
13.00	Kdo, kdaj, zakaj... 15.45 G. Gallina: »Seremissdima«. Igra v dveh dejanjih. 17.00 Šport in glasba. 18.00 Popoldanski koncert.
20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30
Pregled slov. itiska :v Italiji. 17.00 Za mlade posilušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Klavirski koncerti. 19.10 Odvetnik sza vsakogar.
20.30 Slovenski razgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade po-siušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Slovenski epi: Jožef Iskrač Franko! siki: »Veronika Deseniška«. 19.20 Za raj mlaj še: pravlj ice, pesmi in glasba. 20.30 Ijeoš Janaček: »Poleta gospoda BrouSka«, opera v dveh delih.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncert operne glasbe. 19.00 Glasbeni vrtiljak. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.30 Simfonični koncert. 20.55 Za vašo iknjižno polico.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Odmev Rossinijeve glasbe pri Slovencih. 19.10 C. Mortaiti: Oseba, država in vmesne skupnosti. 19.25 Za najmlajše: Pisani balončki. 20.30 A. Leokum: »Sovražnika«. Enodejanka. 21.50 Skladbe davnih dob.
Petek: 11,35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Blaž Arnič: Pesem planin, simfonična pesnitev.
19.10 Liki iz naše preteklosti: Josip Kravos. 19.20 Zbori in folklora. 20.30 Gospodarstvo in delo. 20.45 Vokalno instruim. koncert.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spat. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisiti naše deželle.
19.10 »Slov. amatersko gledališče v Trstiu«. 19.25 Revija aborovskega petja. 20.30 Teden v Italiji. 20.45 »Danes grofje celjski in nikdar več«. Dramatiziran roman. Drugi del.
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: p. Ivan Tomažič, Dunaj, od nabirke v voltivni cerkvi ob t ržaško^goriškem romanju 50.000; N. N. namesto cvetja na grob pok. Roze Oučat 10.000; N. N., Gorica, 50.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 6.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000;
F. H. 5.000; družina K. V. 10.000; N. N. 10.000; J. V. 1.000 lir.
Za Alojzijevišče: F. B. 20.000; A. P. 5.000 lir.
Za objavo literarnih del msgr. Ukmarja:
G. M., Trst, 5.000 lir.
Za cerkvico v Stojakovem: N. N., Trsit,
4.000 lir.
Za cerkvico v Bogdancih: N. N., Gorica,
20.000 lir.
Za misijonarja I. štanta oa Madagaskarju: dve Barkovljanki 10.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati &% davek za registrski urad.
Odgovorni urednik : msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
N. K.
Potujete v R I M - Italijo ?
Ne pozabite obiskati slovenskih hotelov
Hotel BLED in Hotel DANIELA
00185 ROMA - tel. 777102 - 7579941	00185 ROMA - tel. 750587 - 771051
Via S. Croce in Gerusalemme, 40	Via	Luzzatti,	31
Lastnik: Vinko Levstik •
Zmogljivost 85 sob, 150 ležišč. - Vse sobe s privatno kopalnico, telefonom, radiiofilodifuzijo, klimatskimi napravami - Nova slovenska restavracija. Osebje pretežno slovensko. - Počutili se boste ikot doma. Dobrodošli 1