242
Popotnikove misli in opazke
iz doline cerkljansko-tomiiiske ceste. #)
Resno ste potegnile premile „Noviceu že več časa napeto struno cerkljansko-tominske ceste, ki se že več let po mnogih krajih snuje, pa tudi v posameznih delih sem ter tje izdeluje. Al ravuo to, ker se po raznih ovinkih nezdruženi tominski hribovci samotež upirajo, je krivda vse naše napake, da po svoji lastni nesložnosti do konca ne pridejo. Tako pa tudi svojim bližnjim bratom Kranjcom še zmiraj nismo roke podali, da bi si bili že davno z njih trudom vred vzajemuo mnogoteri dobiček naklonili.
Celo žalostno se mi zdi, predragi rojaki! ako vas moram s ptujim izgledom k zložnosti naduševati in se celo unanjega polja naših sorodnih Krajncov poslužiti. Da! le poglejte tje v soseščino čez naše mejne hribe proti beli Ljubljani. Morda ste se že večkrat po njenih ulicah kratkočasili ali po svojih opravilih tam okoli koračili , kamor preljubi popotnik moj! si po raznih potih prav priložno primahal.
Ni res, ko se od Soče podaš, prideš hitro na mnogotero razpotje. Tje pa tam te misel zaganja in na to pa uno stran miriš, po kteri stezi bi jo tje doli najkrajše potegnil. Vprašanje je, ako greš odtod čez najstermejo in najvišo goro nad Bačo, vidiš že unkraj v njeni globočini prijetno Bistrico, kamor se Savica zvera, pa tudi zložno cesto gosp. barona Cojzovega plavža, ki se doli po dolini do kratkočasnega Bleda na podnožji hribov vije in nadalje čez starodavni Kranj v Ljubljano pelje. Pridši po ti ohojnici v Medvode, zapaziš drugo pripravno cesto; nazaj grede boš prašal: kam ta dem? Zveden popotnik ali ondotni bivavec te zaverne — tvoj jezik že te razodeva za bližnjega tominskega rojaka — da skozi Skofjoloko grede v svojo domovino prideš. Verniršemu se na Skofjoloko se tukaj odpre na levo in pravo prekrasna dolina poleg Sore na Selce do obertnih Železnikov med čedalje bolj stisnenim podgorjem Zaliloga proti vzdignjeni Sori, ki leži v podnožji orjaškega gojzda znane Jelovice; v debeli uri tudi do sedla Petrovega berda pripihaš, odkodar spet zagledaš tominsko dolino.
Dragi popotnik! brez zamere, ako te tukaj na tvoji meji prijazno pozdravljam in se poslovim veruivši se v Loko, ti še drugo pot iz nje, da tudi jez se ve da svoj namen dosežem, po navadni čversti dolini za Polanšico reko, v kteri se veliki in slastni raki, pa tudi dobre ribe lovijo, na Hotavlje pokažem, ki je že v „Novicah^ leta 1855 popisana bila, in po kteri navadno od Cerkljanov imenovani „Tridentinarji", na odhodu in prihodu v ptoje, s hišno kramo vsako leto dvakrat potujejo. „Tridentinarjev" pa si ne misli iz tiroljskega Trienta prišlih ljudi, ampak rojake svoje iz beneških slovenskih hribov, ki odtod po najkrajši zverovi grapi pri toplicah do verh Ulce nad Cerkno   radi   koračijo;   kamor  zdaj   že   blizo   3   leta   prav
*) Nam okolišine te ceste niso celo nič znane, in ker se za to ne moremo na nobeno stran vstaviti, smo vzeli različne pomenke • tej zadevi v „Novice" misleči, „da se resnica prav spozna, je čuti treba dva zvoni."                                                  Vred.
lepa cesta pelje na lastne stroške premožnega gospoda rud-nikarja dunajskega, ki je za svoj rudnik, kjer baker (kufer) že kakih 6 let koplje, že več tisuč forintov gotovega dnarja potrosil in ondotnim revnim zaslužiti dal. Z veseljem sem ravno te dni slišal, da njegov trud vendar ne bo zastonj, ker undanjši poskušek je pervih 200 funtov čistega bakra donesel. Bog daj srečo domovini in posestniku!
Ako se ti poljubi, popotnik moj! delavnost slavnega kantonskega predstojnika gosp. H6fern-a zvediti, podaljšaj iz Hotavlj svoje popotovanje za debelo uro hoda na So-vodnje; tam na mostu vernivši se na pravo po ozki in dolgi grapi za potokom pod Novo Oslico dospeš spet verh Ulce nad Cerkno, ki se tudi „na Kladji" pravi. Krajnec in Cerkljan si tukaj prijazno in v spomin izverstne trud-ijivosti novo izvoljenega in poterjenega župana roke stiskata, ki vzajemnemu delu zasluženi venec slave delijo.
Dragi popotni tovarš! ne zameri mi, ako te tukaj na Kladji zapustim in se po svojih opravilih spet v Ljubljano vernem. Vendar ne mudim se tukaj; berž naprej po železnici čez močirje v Barovnico na logaško postajo naglo za-derdram. Lesem pridšemu se mi, kot bi bušknilo, dobre misli sprožijo v glavi. Ko iz vozovlaka koračim, me idrijski poštni hlapec nagovori: „Kam gospod! na nemško Idrijo, ne? Jez peljem cesarsko pošto, in ko 4 gospode dobim, do 9. zvečer smo pa tudi polahkem tam." „Kod pa pelješ? Po nerodni cesti čez Veharšče in neizmernih idrijskih rajdah brez konca in kraja?^ „Ne, gospod!" — mi zaverne — wpo novi in prav lepo izdelani cesti čez Hote-deršico in Godeviče za potokom Šale v Idrijo." Kar brez velikega premislika pri kolodvoru štirje v že zapreženi voz zasedemo, in hi konjički! čez Logatec po trižarski cesti proti najimenitnejemu rudniškemu mestu. Izpočiti konjiči po široki in gladki cesti berzo teko, da le kar hitro se glavna cesta na troje deli po dobri uri hoda: na Hotederšico, Planino in Postonjo, ki v Terst in Gorico deržite. Mi jo pa na pravo nekoliko bolj napeto do Hotederšice na Godovič deržimo, kjer se zdelane kljuseta nekoliko okermijo in opo-čijejo, pa tudi mi za potrebo krepčila dobimo. Zazvoni kar Ave Marijo, ko se vsedemo, še malo ravnino prekoračimo, pa se nazdol po dveh rajdah v temno in globoko breževje zavijemo za potokom Šale po poldrugi uri v Idrijo pri-dersamo.
Popotnik zdaj v rudarskem mestu prenočivši misli, kara se bo nadalje obernil. Misel ga navdaja, se po tolikšnem obhodu spet naši beli Soči bližati. Al vprašanje je: kod ? kajti ena cesta le od nje na Cerni verh oddaljuje, in druga le do spodnje Idrije v Podfaro pelje, in se za Ideršico čedalje več pohujšaje.
Pa kakor vsak popotnik, nadušen za svojo domovino, vse zapreke in overe lože prestaja, se pot tudi tukaj le skrajšuje. Mislim si: zakaj na ovinke, ako se da naravnost domu iti. Tako se deržim od podfare terdo vodnega teka kot svojega zvestega spremljevavca, ki mi pokaže le koj cerkljansko-tominsko mejo. V Verševem pri mlinu jo prestopim, in le hujše tje pod Otaležetn se zmiraj okreva, da res, kdor ni iz mladih nog take kozje poti vajen, bi mu odsvetoval, jo nastopiti. Toda dober pešec jo v dveh urah od mlinov do Zelina doverši. Zdaj imaš še uro hoda do Cerkne. Tukaj je tisti kraj nekdanjega sveta prav v štiri deske zabit. Zmislim se spoštovanega pa nedavno zakopanega moža, ki mi je pripovedoval, da on je pervi voz s štirimi kolesi v Idrii narediti in okovati dal; al veste, drasri bravci!
v
kako je on svoje orodje domu spraviti mogel? Čudili se bote, ako vam povem, da je moral toliko ljudi samotež in s kosmi na herhtu najeti, da je voz v Cerkno dobil, kjer so popred le koše na dveh kolah konjem vpregali. Celo domači so se temu čudili, kaj bo mož s temi nenavadnimi kolami opravljal. Časi napredujejo, iu tudi mi moramo ž njimi naprej. Tako že zdaj na štirih kolesih z enim konjem v  12 urah,   brez   z   voza   stopiti,   lesem   priderjamo   in pa
243
18  in več veder vina uaenkrat privozimo. Al le Ljubljane in svoje rajske Gorice se moramo zavolj nadležne iu neugodne poti ogniti. Iz Idrije po dolini sem jo revež ua Žel in prav težavno prikoračil. Res! kraju primerjeno ime, ker je slednji željen , dosti boljši poti pri tako zložni in ugodni legi matere zemlje se nadjati. Tla so tukaj do mosta sv. Lucije terdne; kraj je sončnat, pozimi ni hudih mrazov pa tudi plazov ne. Tudi je pred več leti naša visoka vlada po svojih zvedenih preiskovavcih uašo idrijsko stran za železnico primerjeno našla, dokler je ui nevošljiva roka pred veličastnim obličjem zavolj snežnih plazov toliko nevarno počernila, in tako je pravda za to stran zgubljena bila. Pa živa priča ne bo dostala, da so pri idrijski dolini kdaj plazovi ljudem nevarni v reko leteli. Zatega del je železnica na negotovo ljubljansko močirje prestavljena, akoravno je več milijonov deržavi potrosila, za več let izdelovanje zakasnila, in za več milj se tudi zdaljšala, kakor so „Novice", kterega leta, ne morem več povedati, prevdarek slavnega Vit. Katinelita iz Gorice prinesle, po kterem načertu bi železnica po dolini polanjsko-idrijski za 6 milj se okrajšala in menda za 13 milijonov   se  izdelala,   čez močvirje je pa
19   milijonov stroškov prizadjala.
Iz Že lina po dolini reke Ideršice je na vse kraje najbolj ugodno, cesto proti Gorici potegniti, zakaj to hujše od tod do hudega roba je že od našega iskrenega župana iz Cirkne izdelano ali pretergano. ??Hudi rob" se je na stroške okrajnega zaloga v pretečenem letu že izstrelil, in lahko bi se bilo še več storilo, ako bi bil obljubljeno pomoč od 1000 gold. iz deželnega zaloga na stroške leta 1860 vzdignil in tako tudi obernil. S tem je zob „hudega roba" za nadaljno izdelovanje ostranjen in potolčen, da je lože nadalje delati, ker od tod do Tribuše je le malo zo-perstav, ter bi se polagoma od tukaj do Podoblaza v pol uri k zdclanemu kolovozu dospelo, kamor iz »Slapa, Bače na most sv. Lucije že toliko let vozarijo. Ko bi tedaj v ta namen dotični župani z zedinjenimi močmi priskočili, bi se pač malo pomudili, te 2 uri daljave za toliko zdelati, da bi se enkrat zveza za vse potrebe naredila. Saj ni treba takega kolovoza ravnati, kot je bilo nekdaj umetniško pre-vdarjeno na 37g sežnjev, ampak nam in za začetek je ob terdem kraji dovelj za poldrugi, k večemu pa v godnem svetu za dva sežnja obilo. Po letih pripravnih in potrebah se bo cesta zboljševala, kot se še dan današnji cesarske ceste slednje leto popravljajo. Ne vstrašite se, predragi rojaki, takega dela, ki bo v prihodnosti vaše trude gotovo polajšalo, tudi stroške za dom in deželo skrajšalo. V7 zgled poprasajte bližnje prebivavce okrajue idrijske, ki so pri izdelovanji nove ceste godernjali in grajali, zdaj pa hvalo pojo, ker po lepi ravnini  k železnici vozijo.
Kdaj bi že lahko vse to dognano bilo, ako bi ne bila neznana prislovica: ?5Sloga jači, nesloga tlači". Tako je tudi med sebičnostjo cerkljansko-tominsko; vsak le vleče na svoj dobiček, kot mlinar vodo na svoj mlin. Ti hočejo vse vdobiti, nam pa vse pogubiti. Al tako hitro ste od 20. oktobra 1. 1. cesarski diplom  „ravnopravnosti"  pozabili?
Dragi rojaki! ako pravice ne pomnite, saj hvaležnosti za storjene dobrote ne tajite; saj so vas tudi naše žuljeve roke pri mostu čez Sočo podpirale; za to nam gre povračila braterne ljubezni, ne pa slepila s cesto čez bukovsko žrelo, o kteri so jo ^Novice" že dvakrat letos dokazovale, da za nas in deželni prid ugodna ni. Zelje vaše bi tudi bile, vse nas čez H um v Tomin spraviti; al zakaj na raz-poti, ako se da naravnost iti?
Predrage zaostale srenje in županije! naprej! naprej! hitro z marljivo roko. Naši hribovci! na noge — glejte tominskega in cerkljanskega župana; ako bi bili vsi toliko naprej potegnili, bi se bili že zdavnej po lepi ravnini v našo žlahno Gorico in belo Ljubljano vozili iti hodili. Ko bi pred leti le kozje poti bile iz mosta sv. Lucije za Sočo ravno na Podselo, bi   se bili lahko že zdavnej zavolj zlož-
nosti in kratkosti ceste tje veselili. Zato, domoljubi! vzdignite svoje glave. Kadar drevo berst poganja, pravi Krist.; 55je spomlad blizo".                                                     O. G.