Zalog je zadnje naselje ravninskega dela naše občine, preden se zoži v dolino Save in v tesni, ki se začnejo pri Dolskem. Ob imenu tega kraja se spomnimo železniške ranžirne postaje, žitnega silosa ali Emone-mesne industrije. Iz preteklih let in časov plovbe po Savi pa se spomnimo rečnega pristanišča, ki je bilo končna in začetna postaja in obenem največje pristanišče, ki je imelo tudi velika skladišča in vsakovrstne urade.
Zalog - s pravim slovenskim ime-nom, a zapisanim v gotici - se omenja že leta 1336. Pozneje, v zvezi s pro-dajo hube v Kašlju in Zadvoru, je bila zapisana nemška oblika imena, Sal-loch. Verjetno pa je to ime obstajalo tudi že prej.
Zalog je prav gotovo skozi vso zgo-dovino slovenskega ozemlja imel po-membno gospodarsko vlogo. Dajali sta mu jo Ljubljanica in Sava kot plovni reki, saj drugih poti ni bilo ali pa so bile zelo otežene in nevarne. Tako zasledimo potovanje po Ljublja-nici in Savi že v pripovedi o Jazonu in Argonavtih iz drugega stoletja pr.n.št. Tudi stari Rim je te poti ve-liko in pogosto uporabljal. Da bi za-varoval svoje koristi, je postavil utrdbo na posestvu. kjer se danes reče pri Ruglju.
Poselitve slovenskega ozemlja je sprva gotovo (zavrla) potovanja in tr-govino po rekah. Toda že v 10. in 11. stoletju je pomen obeh rek tako nara-sel, da je Zalog postal zanimiv tudi za deželne glavarje Spanheime, saj so tu postavili svojega ministeriala, ki je skrbel tako za posestva kakor za trgo-vino, ki se je začela po rekah naglo razvijati.
Grad na Kašeljskem hribu (lastijo si ga vasi Sostro, Kašelj. Zalog in Podgrad) je leta 1015 postavil Ortolf II. Scharffenberg in s tem za dolga stoletja utemeljil gospostvo Scharf-fenberg (Osterberg, Sostro), ki je za-jemalo kraje pod njim. Skozi čas so se njegovi lastniki pogosto menjavali - zaradi smrti, prodaj, zamenjav ali
daritev cerkvi in samostanom. Go-spostvo se je drobilo, pa zopet sestav-ljalo in spet drobilo, dobivalo druge gospodarje, odvisno tudi od sposob-nosti gospodarja.
Velik obseg je gospostvo imelo za časa Gallenbergov v 16. stol., ko so ga v celoti obnovili in mu dodali celo nove dele, toda le za kratek čas, saj je Aleksander Gallenberg v Dolu zgra-dil nov grad, stari osterberški pa je začel propadati. To je bil čas, ko so se graščaki in plemiči dokončno začeli seliti v doline in mesta. Lastniki pose-stev in zemlje so se hitro menjavali. Že v 15. stoletju. posebno pa še v 16. tu zasledimo že ljubljanske meščane, cerkvene rede, bratovščine, pa tudi Šentpetersko cerkev. h kateri je Za-log sodil do leta 1783. V 12. stoletju se v Gostinci omenja celo lovska huba (kmetija) kot ena redkih tovrstnih hub. Kasneje pa zaradi potreb trgov-cev celo hospic (gostišče).
Največji pomen pa je kraju dajalo le pristanišče. Cest srednji vek ni poz-nal, bile so le tam, kjer ni bilo poti. Vodnim potom pa je dajal izreden pomen, saj se je po njih lahko odvijala trgovina. pa tudi prevoz vojaštva za Vojno krajino je potekal po njih. Iz Ogrske in Slavonije so v Italijo vozili živino, žito, kože, hrastov les in drugo, nazaj pa železo in železne iz-delke, zlasti kose (ki so bile zašči-tene), blago, med. medico, meransko steklo, luksuzne izdelke, pohištvo, sol in še marsikaj. Tu so bila velika skla-dišča, pa carinski in drugi uradi. IVled trgovci z mednarodno trgovino zasle-
dimo tu Janeza Khisla (16. stol.) kot enega najbogatejših ljudi v tedanji Avstriji. Vsi vladarji so podpirali takšno trgovino, posebno še Marija Terezija (1717-1780), ki je izdala celo poseben patent, v katerem je predpi-sala posodobitev plovnih poti in pri-stanišč. Eno zadnjih večjih posodobi-tev je pristanišče v Zalogu doživelo leta 1775 po načrtih. ki jih je izdelal učenec slavnega jezuita Grubprja, Še-mrlj.
Po umiritvi vojn s Turki v 18. sto-letju je trgovina po Ljubljanici in Savi spet izredno oživela, saj sta tedaj Ita-
Zalog
lija in Avstrija imeli orientalskemu Balkanu kaj ponuditi; posebno v teh-ničnih in luksuznih stvareh ga je pač močno prekašala.
Napoleonove vojne in prihod Fran-cozov na Kranjsko so trgovino (zaradi celinske zapore) skoraj v celoti zatrli. Vseeno pa so tu Francozi leta 1811 ustanovili občinski okoliš. ki je obse-gal 16 vasi in je bil med največjimi. Ni pa trajal dolgo, saj so Francozi odšli že leta 1814. Iz tistih časov se ljudje spominjajo dogodka ob zadnjih bojih, ki so tu potekali med Avstrijci in Francozi. Avstrijci so se utrdili na desnem bregu Ljubljanice, na Kašelj-skem hribu, od koder so obstreljevali Francoze ter s prevaro in pomočjo gostilniške natakarice ubili franco-ske^a viJijega častnika. Po ndhodn Francozov je bila leta 1817 izvedena nova upravna razdelitev in Zalog je
z njo izgubil nekaj pomena. Vodna pot pa je znova oživela, z njo tudi kraj. Ljudje iz Zaloga in okoliških vasi so delali sami ali pa z živino pri vleki ladij in prevozih blaga iz Zaloga v Ljubljano in pristanišče Breg nad Ljubljano.
Tehnika se je po izumu parnega stroja silovito razmahnila in prebila tudi v Avstrijo. Leta 1826 je v Angliji stekla prva železnica, iz Dunaja v Ce-lje pa je prišla leta 1846. Samo vpraša-nje časa je bilo, kdaj bo prišla tudi v Ljubljano. Leta 1849 je »hlapon« zapihal skozi Zalog in naznanil novo dobo. Vodni promet je začel naglo upadati. Zadja ladja je tod plula leta 1856 in še ta se je neslavno potopila in tako sklenila obdobje, ki je trajalo več kot 2.000 let.
S postavitvijo železniške in pozneje še ranžirne postaje se je tu začelo razvijati delavstvo. ki je bilo za vev-škim v okolici najštevilnejše. Velik pomen je postaja imela med prvo sve-tovno vojno, ko je tu Avstrijska voj-ska postavila glavno zaledno postajo za potrebe soške fronte. Že*za časa vojne, posebno pa še po njej se je tu naselilo večje število primorskih Slo-vencev, ki so bežali pred vojno, poz-neje pa zaradi pritiska italijanske iri-dente. Ti ljudje so v te kraje vnesli nekatere spremembe, med drugim tudi v prehrano (polenta, testenine) in oblačenje.
Druga svetovna vojna je po Zalogu udarila z vso silo, posebno od poletja 1944 dalje. Postaja je bila cilj 32 letal-skih napadov, v katerih je bila skoraj v celoti uničena. Zaradi bombardiranj se je v tem času začasno izselilo veliko družin.
Pred vojno sta bili v Zalogu dve znani gostilni, Pri Gradišku in Pri Ci-rilu, ki pa sta bili po vojni ukinjeni.
Delavstvo se je kulturno udejstvovalo v številnih društvih, v čitalnici pri So-kolu, v društvih Vesna in Svoboda, Vzajemnosti in Gasilskem društvu. Zaradi bližine železnice in pogostih potovanj so bili Ijudje tu dosti bolj izobraženi kot drugod.
Tu je bila doma Dragojila Milek (1850-1889), učiteljica in pesnica, ki je službovala v Kobaridu, kjer se je spoznala s Simonom Gregorčičem. Ta ji je posvetil več pesmi, predvsera pa Planinsko rožo. Za Frana Erjavca je Dragojila zbirala ljudske izraze za favno in floro. Po krivici je v doma-čem kraju preveč pozabljena.
Od tod je bil tudi Ivan Perdan (1837-1899), gospodarstvenik in na-rodnoobrambni delavec, tu je kot po-stajni načelnik služboval pesnik Ivan Resman (umrl 1905). Zalog je opiso-valo več piscev, posebno po vojni, več pa je tudi zbirateljev zgodovinskih pričevanj.
Založani so že julija 1941 ustanovili partizansko grupo, ki je kot prva v Sloveniji 16. julija v Besnici ubila nemškega vojaka, čeprav se je vsa povojna leta praznoval dan vstaje slo-venskega naroda na drug datum, ki v bistvu ni imel ničesar s tem.
Leta 1869 - tedaj je bilo ljudsko štetje - je imel Zalog 351 prebivalcev, leta 1991 pa jih je v krajevni skupnosti Zalog živelo 4419. Večina prebival-stva živi v naselju, zato je nekdanjo podobo popolnoma izgubil in starega Zaloga ni več moč spoznati. Poselili so ga številni prišleki iz južnih repu-blik nekdanje Jugoslavije, ki so se tu zaposlovali na železnici ali pa v novo nastajajoči industriji. Na cesti je slišati neslovensko govorico, ki domačine zelo moti, ustvarja pa tudi napetosti. Edvard Svetek (se nadaljuje)