- , iprg- ■ Narodna In univerzitetna knjižnica v L|iihl|ani _ 43247 s l V 1 ■ 'i ' ■ E. GANGL HRAM SLAVE E. G ANG L HRAMt&LAVE \ LJUBLJANA 1926 43247 NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI (odgovarja France Štrukelj) Su lava domobine je slava nas vseh, je naš ponos in naša sreča! Svojima hčerama Mariji in Jakiči oče VSEBINA O, domovina Beli orel ! Budnica Solunska brata '.‘tv ?y (H Kralj in vila Carica Milica Kosovo Miloš Obilic Beograd Gosposvetsko polje Gubčeva sodba . llija Gregorič Izdajalčeva smrt . Ilijina deca Celje .... Zrinjski in Frankopan Stojan Jankovič ..... ; . Oče Valentin pripoveduje . .. Knez Ivo in majka Boja 1 Zagreb . 4 O 'J-C _ rU j ' 1 < • • §v, 'JOjEc - . 5*V. h. 'St 't i . < <5 /il £ m - iu / * tu vr ■ . ... 4 '. / . / /vir j a. ' ■A-'-(P'« . / . £ . ; . t/A- Stran 80 83 87 90 93 96 99 102 105 107 112 113 116 119 122 126 129 134 138 141 150 6 HRAM SLAVE O, domovina, tebe se opleta ljubezen moja, tebi le sem vdan, kar zna telo, kar more duša vneta ves tebi sem do smrti darovan. Bodočnosti blagost se ti obeta, rod čuva te kreposten in močan: ob bratu brat stojimo brez trepeta, v srce gre volja, levja sila v dlan! O, vstani, pridi, doba zaželena! Na naši zemlji že vzcveteva raj. Od naše si krvi nam posvečena ... In ko objame slave te sijaj, takrat ostane želja mi le ena: v se sprejmi me in mi pokoja daj! BELI OREL I svojijem krilom zakrilio od Vidina pak do vode Drina, od Kosova te do Biograda... Narodna pesem lej, v solncu koplje se belina kril, ponosno plavajočih po višavi, saj k vzletu jih je dvignil krst krvavi, žvenket orožja moč jim je razvil. Naj za teboj zletim iz lastnih sil: ne v plahosti in ne v temot nižavi, le z vedro dušo širni očetnjavi rad bi zaščitnik in služabnik bil! Strup samoljubja naj iz duš izgine, naj bratom, sestram se darujem v last; to smoter bodi vsakega življenja! 11 A takrat pot naj tvornosti prejenja, ko vzdih poslednji iz srca globine v slovo poljubi domovine čast! n BUDNICA „n, Mihaelu duh zatone v misli, gleda, tehta vrste svečenikov; čelo razjasni se mu visoko, ko ustavi ob solunskih bratih carju se spomina bistra sodba: na Moravo med slovansko ljudstvo naj Met odi j nese luč resnice, naj mu brat Ciril bo desna roka! In na pot hitita sveta brata, križ Metodiju je spremljevalec, a Cirilu pismo glagolice, v dušah dveh pa ena sladka mana, ena vse poživljajoča sila: bratovske ljubezni sveta rosa! 16 Ta puščavo bo zvesto kropila, božje carstvo na zemljo sadila! Dvigne radosti se hrup in pesem, ko ju Rastislav vesel pozdravi. Solnčnim žarkom se odpira cvetje, suha prst sesa dobrotno vlago, rane celi lekovifo bilje, materin poljub otroka zdravi, hrepenenje razcvete se v srečo, ko srce se s srcem večno združi: glej, tako vsa čudotvorna sila, ki sta jo rodila križ in pismo, duše prebujene vse prevzame, srca vsa predrami in ogreje! Da, saj jačja je od solnčnih žarkov in dobrotnejša od hladne rose, lekovitejša kot sok zdravilni, slajša od poljuba usten dragih, burnejša od vsega hrepenenja in milejša od mladostne sreče — oj, ta slast in strast in moč edina sveta je beseda materina! — : Misel se iz duš, iz src se čuvstvo lije v nepoznano blagozvočje materinskega glasu, razvija svobodni, ponosni vzlet v višave, strop neba prebija, da vzneseno plane pred nebeški zlati tron! Evangelij — kakor bi na dlani narod gledal tajnosti odkrite; psalmi — oj, to so domače pesmi, pisma so apostolov, zajeta iz zaklada starih slov slovenskih! 2 . V Rim napotita se sveta brata, a pozdravi spotoma ju Kocelj, vojvoda Panonije slovenske. Radostno slovenske knjige gleda, v uk učencev jima da z vabilom, naj se javita spet ob povratku. Hadrijan, ki cerkvi rimski vlada, sveto pismo potrdi slovensko, da Metodiju oblast vladike za Panonijo in za Moravo. Brat Ciril pa v samostan odbegne, 18 razboli se mu prerahlo zdravje in v naročju bratovem ugasne. Ko Metodij bratovo gomilo z grenko solzo pokropi slovesa, pri Kocelju se korak ustavi, kjer zaloti črna ga novica: vsa Morava v enem je plamenu! 3 . Vsa Morava v enem je plamenu! Boj besni po dragi domovini, mesta pali, ruši stan in selo, kri namaka polje in vrtove, jeklo meča smrtne iskre kuje ... Knezu Rastislavu temne misli blodijo pod čelom razoranim: »Kaj s teboj bo, sveta last domača, če sovraga moč nam stre pravico? Oj, germanska sila krvoločna, oj, izdajstvo — greh krvi sorodne!...« 2 * Kralj germanski Ludovik besneče v Rastislavove se meče roje, 19 da ukloni kneza svoji sili. Nemška pest že omahuje; meču tujemu že krha se ostrina, a tedaj izdajnik mu pomore, Svetopolk nezvesti z njim se zveže, stricu Rastislavu sodbo piše! V boju ne premaga Rastislava viteštva junaštvo in orožje, podla ga premaga nejevera, sama hrepeneča po prestolu! Rastislava, viteza po duši, kneza po junaštvu in očeta naroda nesrečnega zajame Ludovik in ga v okove vrže, s prestrašno udari ga obsodbo: »Da ne boš me gledal v novi slavi, da ne oslepi te moja zmaga — naj krvnik oči iztakne sužnju, noč naj večna tebi vid izpije!« — 20 Strašno je izvršeno dejanje ... Slepi Rastislav vzravna se v boli, vzklik trpljenja mu zamrje v grlu in po duši se razlije tožba, nema tožba nad izdajstvom kletim! Veter mu lase razpleta sive, z dolgo brado se mu poigrava, k nebu dvoje jamic mu krvavih slepo zastrmi izpod obrvi, desna roka tiplje mu po prsih, križ dotiplje, k ustnom ga približa, na podobo Krista mučenika dahne mučenik iskren poljub... Množico prevzame tesno čuvstvo, meči zdrknejo v nožnice, kopja s praporci ponižajo se k zemlji. Rastislavu zakipi iz duše burni val prorokove besede: »Vzeli ste telesni vid pogledom, a pogledov duši vzeli niste! Žalost zrem, ki v njo se dom pogreza, sad zavisti zrem in vladohlepja, ki oskrunil je drevo slovansko! Gledam zbor krivice in kovarstva, ki Metodija v Bavarsko zvabi, da svetnika pahne v smrad temnice. 21 Gledam grob njegov na V elehradu, neugasna luč iz njega lije, luč spoznanja in časti slovanske! Vikinga zrem razdiralno delo, ki kot vihra valovi po njivi, s svetim golkom našim prerahljani. Lica žalostna zrem naše dece, gledam vdov potoke solz pekočih, dolgo vrsto zrem grobov junakov, ki so padli za svobodo našo, Belo goro gledam vso krvavo, Kosovo zrem polje poteptano . .. Slepi vid moj in grobovi naši — ti poroki so bodoče slave! Skozi mraz in noč zrem dolgih vekov v daljno daljo, ki nas bo združila, našo zemljo severno slovansko z jugom bo slovanskim v eno silo zvezalo orožje naših bratov, smrt sinov bo naših jo spojila! Le divjajte, koljite, morite! Bič napletate iz del krvavih, ki ponižal bo potomce vaše, da nas bodo milosti prositi! Kar zapisala je z našim slovom Večna Pravda v zgodovino našo, 22 vse izpolni se do zadnje črke! — Gledam slavo, gledam veličino, gledam moč in čast in kras Slovanstva, zrem blaginjo slavnih zemelj naših, od Soluna in do Velehrada isti duh je bratstva razviharjen, naših je sokolov eno srce, ki maščuje muke davnih dedov, eden dom gradi na eni zemlji!...« In levico Rastislav iztegne predse, kakor da odgrinja zastor, ki zastira dušam vidno dobo. Nad gorami zlata luč zasije, Rastislava mehka vsa oblije, vanjo s križem mu desnica seže — mir sladak na bledo lice leže ... t..£ ‘ • ' .* V 23 KRALJ IN VILA 1370 9V a lov se odpravi kralj Vukasin, na konju po jezdi tja v diru, tri dni lovi v gozdovih planin, naposled odloči se k miru, v tla kopje zabode, tja konja priveže in sam upehan kraj njega leže. In z zvesto živaljo kralj govori: »Oj, kolike meni nezgode! Še ptice ne vidijo moje oči, katera li v plen naj mi bode? In žeja in glad me hudo že morita, prevzela me zla je volja srdita.« Tedajci iz dalje glas skrivno veli: »Ni pametna tvoja beseda! V bližini ti jezero bistro leži, tam vila predivna poseda, pove ti, kako ti je treba loviti, a drago boš moral jo nagraditi.« In Vukašin naglo se v sedlo popne in Šarca veselo vzpodbode in jezero v gori zeleni zazre, pozdravi val tihe ga vode, kraj jezera vila — oj, Mandalina, ki sna je objela jo sladka milina. In kraljev do vile spe rahli korak in vzame ji krono blestečo in vzame kopreno ji; čut gorak mu dušo prevre koprnečo, a naglo razmišljen okrene se z gore, konj svobodno nese v domače ga dvore. A ko prebudi se vila iz sna brez krone in brez koprene, začuti brž nesrečna vsa, 25 da bo ji življenje brez cene, in v beg se spusti, pa karkoli naj pride, hiti in hiti in kralja doide. »Kopreno in krono daj, kralj, mi nazaj, ga tiho Mandalina prosi, »da tožna brez nju bi živela, ne daj, te krone naj nihče ne nosi! Iskrena in srčna moja zahvala v dar, Vukašin, slavo in čast ti bo dala.« A Vukašin vili odgovor da: »Ni takega treba darila, saj bo mi utešena želja srca, če meni boš ženka mila. Oj, Mandalina, zdaj se mi pridruži, na belih mi dvorih v zvestobi služi!« In tožnost prešine vilo tedaj, z desnico v desnico mu seže in svatbe hrupne jo sijaj vso žalostno s kraljem zveže, takrat šele sine ji sreča žarka, ko mati zaziblje kraljeviča Marka. In Marko skoro bratca dobi, to Andrija dete je šibko; a Marko v rast ponosno hiti, telo mu je jako in gibko, in ko mu dospe devetnajsto poletje, dovede si ženo v doma zavetje. Pred dvorom tedaj se zlije svet, in Mandalina poprosi: »Daj, Vukašin, zdaj krono mi spet, ponosno naj čelo jo nosi, ko srce me sili, da z našimi svati veselo bi kolo hotela igrati.« Kopreno in krono brž kralj ji da. Glej, dvakrat se v kolo zavije in vila se dvigne v višavo neba in bel jo oblak zakrije, strmečemu kralju glas naznani: »Nikdar me ne vidiš več! Zdrav ostani /« In Vukašina prevzame strah: »Kaj, žena, si mi storila! Tako je Andrija beden in plah, 27 čigava bo skrb ga gojila? Če nečeš pri meni zvesta ostati, pomisli, da sinu si svojemu mati!« »Ne boj se!« glas iz višave de, »teh opominov ne rabim! Na dete bo mislilo vedno srce in Andrije nikdar ne zabim!« In dviga oblak se čimbolj v višine in z Mandalino pogledom izgine. Poslej pa mati enajst let ob ranem jutru prihaja, ponoči prihaja dete gret, ljubeča mu hrano dovaja, jo Andrija vidi in Markova žena, ne vidi je druga duša nobena. C < % 9 V C , ' "-i ‘V. ' <*■ \ V 1 s • / ■ , rj*v v j> 28 CARICA MILICA 1389 azar car na vojno se odpravlja, se od žene Milice poslavlja. Z njim na Kosovo hite junaki, vsi med njimi so njegovi svaki. To devet sinov je Jugovičev, oj, devet junaških sokoličev. Milica zre Lazarja ljubeče, šepeta beseda ji proseče: »Bratje vsi so pod orožjem zbrani, eden vsaj na dvoru mi ostani!« Lazar car se Milici posmeje in tako ji tolažeče deje: »Jaz nikomur ne velevam v boje, rad osvobodim vse brate tvoje. Nihče vezan ni na mojo službo, kogar hočeš, vzemi si za družbo.« Vsi junaki se na boj ravnajo, prapori ponosno že vihrajo. Milica z očesom solznim gleda, brate nagovarja nje beseda: »Bratje mili, eden naj ostane, da mi bo tolažil srčne rane!« Odgovarjajo ji Jugoviči: »Sestra draga, nas na dvor ne kliči! Kosovo sedaj nas v bitko zove, da nam zmago da ali grobove. Damo pa ti slugo Golubana, z njim ti bo zaščita varna dana.« Toda Goluban na belca plane, sama Milica doma ostane. KOSOVO 1389 j, ti polje, Kosovo ti polje, kaj v cvetovih mi žariš rdečih, kakor bi te krvca porosila, porosila, v rožah se strdila? Vzdiše polje, Kosovo mi polje, iz globine glas tožeč prihaja: »Name padla črna je nesreča! Miloš Obilic je dal življenje, knezu Lazarju so vzeli glavo, majka Jugoviča je sokole, svoje je sinove žrtvovala. Nepregledna vrsta je junakov, ki so vame legli v smrtno spanje. 32 Našo zemljo — sveto očetnjavo robstvu v plen je dušman si osvojil, našo je ugrabil nam svobodo, križu blesk zastrli so mrakovi. Slepi guslar peva žalne pesmi o domovja poteptani slavi, ranjena odpevajo mu srca, ki jih stiska bolečine groza, v dušah zevajo globoke rane, v ranah neme nade pokopane ...« Oj, ti polje, Kosovo ti polje, strašna je povest cvetov krvavih! Naj li v veke gluha noč te krije, nikdar beli dan več ne zasije? Mrtva srca, ki jih zemlja krije, srca se junakov oglasijo: »Ne zdihujte, bratje, ne tožite! Kar je bilo, moralo je priti, da zbudi, utrdi se spoznanje, kaj je robstvo in kaj je svoboda! Naj srce se s srcem zvesto druži, ena naj napaja vas ljubezen, 3 33 to ljubezen je do očetnjave! Ako mi smo zanjo krvaveli, živi borci se vojujte zanjo in ponosni zanjo se žrtvujte! Kdor ne ljubi domovine svoje, naj izdajico peklo pogoltne! Kadar narod ves k osveti vstane, sam si zopet pribori svobodo — takrat bomo mi pokojno spali, domovina si izleči rano, polje Kosovo bo maščevano!« -1 , ! t ■ < V fl ■* .h/V'*' 34 MILOŠ OBILIC 1389 cJo oj, na Kosovem hrumeč krvavo, komu venec tke v junaško slavo? Sultan Murat v misli ždi vtopljen, zmage ga vedri blesteči sen. Straža budna šotor mu obhaja, sin mu Bajazid to vest dovaja: »Svetli oče, zunaj je junak, k tebi rad bi mu dospel korak. 3 * »Duša mu na križ je pozabila, z našo vero se je okrasila. 35 »Tebi pokloniti hoče v last svojega orožja moč in čast. »Miloš Obilič vojnik se zove, ti usmili prošnje se njegove!« Murat dvigne milostno roko, v šotor Milošu brž pot odpro. Miloš se boječe ne prikrade, k nogam Muratovim plah ne pade. Njemu handžar je v rokavu skrit, ostro brušen, s strupom je oblit. Kakor blisk zasveti se rezilo — v prsi ni zamaha izgrešilo. In iz rane bruhne vroča kri, sultan Murat mrtev obleži. Prve groze se naval poleže, vsaka roka po orožju seže. Milošu je pot v prostost zaprt, lovor okrasi junaško smrt! BEOGRAD m. esto ti kraljevsko, Beograd, dvigaš se iz Dunava in Save, v plodne zdaj oziraš se planjave, zdaj pogled zastira gričev sklad, tvoje v daljni svet ime razglaša zgodovine burne knjiga naša. Ne iz Dunava in ne iz Save, ti iz one zrastel si krvi, ki za tebe jo pod venci slave, ko je smrt ugašala oči, zvesti so sinovi pretočili, tla so rodna z njo blagoslovili... 38 Nad moči vse druge raste moč, ki srce jo verno v sebi nosi: žar ljubezni to je zmagujoč, ki nikogar milosti ne prosi ■— na življenje se, na smrt bojuje, ko sovrag verige r obstva kuje. Koder se je turška moč valila, kjer je plenil Nemec in Madžar, tam zapoved se je oglasila, ki jo mečev je skoval udar: V prah razmelji, kar stori krivica, božja ti osvetnica — Pravica! Vdano ljubi vsako te srce, Beograd, saj ti si naša glava, krila Orlu belemu bleste, ki nad tabo ponosito plava, ki mu vzlet namerjen je v daljino nad vso slavno mojo domovino! Ko nam zopet bojni rog zapoje, kri junaška v žilah zaigra, Šumadija da sokole svoje, Beograd nam vojevode da, vrh Snežnika in pokraj Jadrana naša bo zastava razvihrana! Naše roke vse kot ena dlan, v vseh le ena volja zmagovita: Beograd, zdaj slava ti razlita od Soluna je v koroško stran! Vsak pogled zre hrepeneče nate, združi in zedini naše brate! Ja \0 40 GOSPOSVETSKO POLJE 1414 vonovi done in bobni pojo in pod vihrajočo zastavo, glej, pisane množice radostno vro in pesmi slovenske iz src jim teko svečanemu dnevu na slavo. Saj narodu danes je dana oblast, da svojo izvede pravico: kmet Šotar poveril bo vojvodsko čast Železnemu Ernestu v brambo in last, da čuva z njo dom in resnico! Ob Sveti Gospe, ki vsa v cvetju dehti, gospoda se z narodom zgrinja, 41 molitev iz duše pobožne kipi, od ginjenja solzne so ljudstvu oči, v njih jasno se solnce utrinja. In kamenit prestol pripravljen je že na sredi domačega polja, in plemičem burno vzigrava srce in vitezom drzno ostroge zvenče — nad njimi je naroda volja. — Zabliska v desnici se Ernestu meč, da kmetu z njim službo priseže, na štiri strani gre zamah blesteč, z besedo neslišno glasno govoreč: Zvestoba me z narodom veže! — In kmetov klobuk da knezu napoj domače vodice hladeče, govedo in konja v dar prejme svoj, a spremstva sijajnega bruhne roj v glasove, gospoda slaveče ... Iz davne davnine pa v isti čas slovanska se prošlost ozira: glej Boruta vojvode blagi obraz, Gorazda pojavi se viteški staž, duh dvigne se Hotimira. Nevidne roke se spno v blagoslov in ustno dobrotno šepeče: »Čast, bratje, varujte svojih domov, da vam nasilje sovražnih valov ne vzame zvestobe in sreče!« — 43 GUBČEVA SODBA 1573 c/Ya Vidmu se množica gnete ljudi pred hišo veljaka župana, a v izbi za mizo je četa vojvod k posvetu prevažnemu zbrana. Tam Gubec Matija je v misli vtopljen in vojni razpletek v njih snuje, in glas mu je oster in resen in strog, ko drugom tako beseduje: »Prisegam vam, bratje, da sveta je stvar, ki zanjo se kmetje borimo, tlačilcem prinašamo kazen in smrt, da robstva se vsi oprostimo. 44 »A kdor iz sebičnosti sebi le v prid izrabljati hotel bi zmago, naj pomni, da sleherni takšen zločin z življenjem bo plačal mi drago! »Mi nismo razbojnikov divja drhal in Turkov mi nismo krdelo, na naših klobukih je upanja znak, na naši zastavi razpelo!« In Ilija Gregorič moško doda: »To vsi smo ti že obljubili, a kdor ne bori se za pravdo in čast, brez srca ga bomo sodili!« In zdajci na veži razgiblje se hrup, jok ženski odjekne v vihranje, mir zopet zavlada na Gubčev ukaz, in žena preruši molčanje: »Vaš človek je v borno mi kočo udrl, s sekiro mi shrambo odklenil in meni ubogi siroti je ves imetek brezčutno uplenil. 45 »Kdo ta je nesrečnik?« de Gubec temno. Storilca že tirajo priče: »Prelomil besedo, oskrunil je čast, tat Štefan se Šafarič kliče.« In Gubcu se strela ukreše v očeh, pred hišo na jablano švigne: »Na vejo brž podlega Štefana zdaj plačnikova roka naj dvigne!« 46 1LIJA GREGORIČ 1573 est železna krutega trinoga, ki mu v žilah kri germanska polje, kmeta tre Hrvata in Slovenca, zemljo krade mu, živino kolje. Dvigne v ljudstvu se uporna sila, v bran Matija Gubec se postavi, zbere se ob njem pogumna četa, z njo za pravdo plane v ples krvavi. A izdajstvo jim za hrbet skoči, meč uniči kmetom svetle nade, in razbeljena železna krona Gubcu na ponosno čelo pade ... 47 Gregorič llija, voj junaški, z Gušetičem drugom ne omahne, vojevati hoče se za narod, dokler mu svoboda v dom ne dahne. Pri Jasenovcu se baš krepčata, da bi zopet v borbo se spustila, a proda ju Drmačič izdajnik, ki ga zlata cena je zmamila. V Zagreb ju odvedejo vojaki, da bi ju sodila kruta sila, toda v Beč ukaže pripeljati carjeva beseda ju nemila. Ude kmetoma so tu lomili, v škripcih jima pokale kosti so ... Njima vzeli zlato so svobodo, toda vzeli je potomcem niso! In oba so mučenika zopet zaklenili v zagrebške temnice; tukaj Gušetič dobi zavetje v blagih rokah smrti rešenice. Gregorič pa brez bojazni čaka, da mu sodbo izreko krvavo, in na trgu svetega mu Marka meč krvnikov odtelesi g lavo. Preden v smrt junak Ilija pade, jasna mu beseda oglasi se: »Iz mrakov in groze mučeništva bednikom svobode dan rodi se!« 4 49 IZDAJALCEV A SMRT 1580 V Klancu radostno kipi prosčenje, narod poje in se v kolo vije, žalostne dogodke dni minulih blaga je pozaba že prekrila. Tam ob cerkvi ždi sirot ni slepec, siva brada lice mu obroblja, gosli javorove so v levici, desna lok po strunah tožnih vodi. Narod se ob mračnem pevcu zgrinja, sluša pesem o Nikoli Zrinjskem, sluša slavo kraljeviča Marka, slepcu v torbo meče v dar denarje. Drmačič pristopi radoveden, 50 a ko pevca mu pogled objame, zdrzne se preplašen in nemudno v množico korak tresoč obrne. Slepcu pesem nagloma utihne, dvigne s tal se, s palico tipaje išče pota si iz Klanca, rekši: »Hvala, bratje! Bog vam dar povrni!« Pevec — oj, to Krajišnik uskok je! Z Gregoričem se boril Ilijo zvesto je junak za staro pravdo. Od poraza strašnega do danes v slepega se pevca je pretvarjal, taval je iz kraja v kraj, da besen kje zaloti končno izdajalca in dejanje kleto mu poplača. V goro Krajišniku pot se spenja, črna misel orje mu po glavi, in ko temna loža ga zajame, sede kakor zver prežeč kraj steze. Simon Drmačič tod mora priti, saj le tod drži mu cestovanje, 4 * 51 ako vrača se na dom izdajnik, ki si ga postavil je z zlatniki, z darom za Gregoričevo glavo! Pod stezo zija prepad; v globini peni vrelca se zelena voda ... Oj, kako to postelja bo mehka izdajalcu za poslednje spanje... In tedaj se Drmačič pojavi, predenj Krajišnik razljučen plane, pot zastavi mu in ga pozdravi: »Vidiš, bratec, ura je dospela, da ti vrata v dno pekla odpahnem!« »Pusti me!« jecljaje prosi Simon, »polovico svojega imetja tebi dam, ti mi daruj življenje!« Divje zagrohoče se Krajišnik, Drmačiča trdno se oklene, z njim nad brezdno bliskoma se skloni, gluha noč oba na vek pogoltne ... 52 ILIJINA DECA 1596 1 . SKo Hi ja Gregorič izdihne, ženo mu bolest prekruta zlomi, troje bednih pa sinov ostane: Mate sinko je prvorojenec, Stepko bratec njemu je naslednji, Janko nežni dete je najmlajše. Kam, golobci na vsem svetu sami, kam vas šibka dvignejo naj krila? Ali je v krvi valovih vsako srce plemenito utonilo? Osvald, ki je bil lliji znanec, tam v Pišecah skromno sam domuje in sirot usmili se ubežnik, dobrohotno vzame jih pod streho. Osvald težko plača to dobroto: naglo izvohunijo krvniki, kje llijina se deca skriva; gospodarja preženo iz hiše, bratce zapode na strmo cesto — tu je dom upornika sinovom! 2 . Marko Krajišnik, Ilijin borec, nebogljence skrivoma zajame in odvede jih v zavetje varno k Miliču, ki gospoduje v dvorcu pod planino Okičem zelenim. Milič plemič ni le po imenu, plemič je po srcu in po duši: brate Gregoriče vzame k sebi, posinovi jih in jih objame s svoje rodovine tiho srečo. Miličeva žena jim je mati in sinova njiju sta jim brata. Mate raste kakor hrast na gori, Stepko dviga se v kipečem zdravju, 54 228 Janko tone v mislih sladkotožnih, srce sili Bogu ga v bližino. In na desni dvorca Milič Stepku podari kos plodovite zemlje, a na drugi strani prejme Mate dar enak iz istih rok očetnih, Janko pa — ta v mesto se napoti in ogrne svečeniško haljo. 3 . Pne nad Okičem neba vedrina bleskovita se v pomladnih dihih, cvetje siplje med zelenje mlado, dvorec Miličev opleta z vencem. Pod dehtečo lipo stari Milič, ki mu stas je peza let sklonila, v krogu svojcev burne dni odgrinja, ki nad zemljo so vihrali besno. Rodna ga poslušata sinova, Mate s Stepkom ga posluša verno, Janku duša, Bogu darovana, srka vase vso povest krvavo, ki okitila očeta s krono trnjevo je mučeniške slave, 55 ki mu majko, mamico ubogo položila je v prerano jamo ... Janku srce ranjeno zajoče, a že misel dvigne ga vznesena, da izlečiti duševne rane more bratovska samo ljubezen. In oči mu zastrme v daljavo, roke mu zamah v objem zakroži, jasna se mu oglasi beseda: »Vsi smo deca Ilije mučenca, vse nas tepe tujca bič nasilja, brata srd in jad na brata ščuje, v robstvo kuje naroda svobodo! Dedov in očetov mi trpljenje, mater sedemžalostnih mi solze in minulost vso trpljenja polno — vsi maščujmo z delovnim življenjem in njih blagoslavljajmo grobove s srcem, po svobodi hrepenečim! Iste domovine smo sinovi, isti materi zvesto služimo, na nikogar, ki krvi je naše, naj prokletstvo več ne pade Kajna!« V vsakem srcu, v gori in dobravi burno in mogočno glas odmeva: »Na nikogar, ki krvi je naše, naj prokletstvo več ne pade Kajna!, ,.« 57 CELJE azvilo si v zeleno se ravnino, Savinje peva ti valov šepet, da naravnava v Logarsko dolino k lepoti hrepenečim srcem vzlet. Ti naše Celje!... Sveti Jurij jaše na vzhodu belca v vis se pnočega, a vinska gora v gostoljubne čaše pritaka ti napoja vročega. Na Teharje pa zvezde luč trepeče, užgal jo plemstva je ponosni ščit, saj kdo mladenke, v čednosti sloveče, občudujoč ne hodil bi slavit? Večer no stran zavzela sta svetnika, ki v dušah netila sta rajsko luč: meč spoznavalcu Pavlu se svetlika, v nebesa Peter ti ponuja ključ. Veseli Žalec tam ob cesti vriska — iz hmelja skromnega razkošni vzklik; a Gaber j e ob mesto se pritiska, na sever se pomaknil je Vojnik. Toplice Rimske so na jug se zlile, k zavezi Laško roko jim daje, prečudne so moči jih napolnile: iz zemlje lekovita voda vre. Zabukovica si v podzemske hrame nagrebla skladanice je rudnin, ko roka žuljava svoj del odvzame, glej, kamen se izpremeni v cekin. Štorem in Grižam vse v blaginjo hodi, kar v zemljici domači je dobrot, od Sloma čuj pozdrav: »O, srečen bodi in blagoslovljen, moj pošteni rod!« 59 Nad mestom pa je črna razvalina, moči grofovske nekdaj dom in bran, med davno slavo venec je spomina v sedanjo dobo v knjigah živo stkan. Nad Celjem je prhutala ujeda, da prisvoji si ga nasilno v last, junaštvo bilo rodna je beseda, Slovencu danes je ponos in čast! Pohlepne je in nam sovražne želje razjarjene pravice zmlel vihar: današnje zvesto je in naše Celje odporne, zmagovite volje dar! 60 ZRINJSKI IN FRANKOPAN 1671 SKo r % JiL’ 63 STOJAN JANKOVIČ 1688 Oj, Stojane, jabuko od zlata! Narodna pesem anko, starešina iz Kotara, mnogo s Turkom zmago izvojuje, ko naposled v večni sen omahne, narod s slavo mu ime obsuje. Na njegovo mesto stopi Stojan, Jankov sin — junak od tal do glave; on, ki nanj oblast in čast preide, dedič naj bi bil očetne slave. In na čelo vojski se postavi, blesketa se sablje mu ostrina, ko zažene kakor vihra besna neustrašeno se na Tur čina. 64 Ali Stojanu smrt neizprosna brušeno je koso posodila? Saj tako še nikdar po sovragu ljuto in pogubno ni kosila. Oj, Stojane, zate ni orožja, ki junaštvo tvoje bi zlomilo! Zdi se, da boš sam lahko premagal vso razljučeno sovražno silo... A odpre se mu na plečih rana, ko premoč za hrbet se prikrade, onesveščen Stojan s konja zdrsne in Turčinu v suženjstvo zapade. v V Carigradu Stojana življenje sultanu jta^dar je izročeno, sprejme ga, kot se junak sprejema, Ajko mu devojko da za ženo. Stojana časti in ga neguje in zvesto je možu vdana Ajka in skrbno junaškemu očetu dvojico sinov odgaja majka. 5 65 A očetu in soprogu v srcu takrat je najlepše in najslaje, kadar na perutih mu spomina duša dvigne se v domače kraje. Hrepenenje po domači zemlji cesto mu pokaže v domovino, za svobodo nje naj spet bori se, naj živi, umre za njo edino! Koder narodu od tuje sile \ zvrhana je zdaj bolesti mera, tam samo naj bedni očetnjavi služi vsa njegova moč in vera! Sinu Slave in junaku meča zase ni usojeno živeti, za svoj narod mora se boriti, zanj trpeti mora, zanj umreti! Stojana ljubezen domovinska od žene in od sinov odloči, tja pobegne, kjer nebo se mračno nad predrago domovino boči. 66 Zopet zbere zveste svoje čete iti navduši jih za borbe nove, dvajset let vihti junaško kopje, robstva dvajset let drobi okove. Končno bojna sreča ga ostavi: rana mu izkrvavi globoka, Stojan položen v objetje smrti morda je od lastnega otroka ... jt-- 5 * 67 OČE VALENTIN PRIPOVEDUJE . 1758—1819 oj en sem pokra j Ljubljane, kjer na glasu je komar, kjer ob lužah Šiške znane bil otrok sem gospodar. Oče Joža, mati Jera in Kolenec in Marcel — da bo polna vede mera, vsak od njih je v uk me vzel. Muhe mi vzroje po glavi, v klošter naravnajo pot, \ da bi služil božji slavi in si dušo čuval zmot. 68 Na visoko spnem se šolo, učenosti pijem slast, na rame prebesim štolo, škof me pošlje duše past. In v bohinjski sem planini za domačo vnet zemljo, breztelesnemu v globini duše pevske sanje vro. Sreča se mi brž posmeje: ^ Marko me Pohlin spozna, združiva se najtesneje, a naš glas korist ima. In učeni plemič Žiga da pomoč mi in srce, prva skrb je meni knjiga, pesmi Muze mi bude. Anton Linhart me zajame z znanstva ozkimi vezmi, za jezika moč me vname, pratiko mi naloži. Potlej me vzemo v Ljubljano, šolo mi dado v oblast, tu delim duševno hrano in omike dvigam čast. Pesemce vesele krožim in rojake sam budim, še brez plenka nič ne tožim, rodno zemljico slavim. Planšar sluša moje glase, Minam dviga spev pete, v kuhinji kako ravna se, spretne čujejo žene. In v Novicah bratom pišem v znanje to in ono reč in jeziku v temelj rišem, kar mi je in kar ni všeč. Pesmi narodne spisujem, biser k biseru ravnam, kar lepote znam in čujem, narodu spet vse to dam. 70 Najbolj mar so mi Francozi, naše ume jo ljudi; Bog jih živi, Bog pomozi, da Ilirija živi! Meni bodo se smejali, ki za nami se rode, peti bodo lepše znali, naj bo slavno njih ime! Jaz brez hčere in brez sina bom pozabnosti zapal, ako pa bo kaj spomina, pevski dar mi bo ga dal. Saj v nerodnih dneh začenjam, od srca povelja gnan, takrat pa naj peti jen jam, ko se k smrti nagne dan! 71 KNEZ IVO IN MAJ K A BOJA 1802 vo Kneževič, gospod Semberije, skliče kmete na svoj beli dvor, solza zatrepeče mu v besedi, ko nagovori otožni zbor: »Milič, moj pandur, bridkosti polno vest prinaša; bliža se gorje: Kulin je zaplenil naše brate, v robstvo zakoval nam je sestre.« In pristopi Milič, resno pravi: »Tristoenega je sužnja vzel Kulin kruti; trikrat tisoč zlatov hoče, da jih naš bi knez otel« 72 - - .'jo »Trikrat tisoč zlatov!« knez dostavi, »Kutin hoče za odkup!... A kje vzamemo to silno naj bogastvo, da se solze robstva posuše? »Dajte, bratje, kar vsakdo premore, vsak izprazni hišo naj in hram, za svobodo sester bom in bratov žrtvoval jaz sam vse, kar imam!« Ivo s pleč potegne plašč, razgrne ga po tleh in vrže nanj denar, kmet za kmetom brž voljan pristopi in privrže svoj odkupni dar. Godba zabuči in s spremstvom divjim Kulin privihra na Ivov stan, a za njim je dolga, dolga vrsta — narod to je v lance zakovan! Zdravi to sinovi so domači, to mladenke so cvetočih let, a med njimi, glej, je Stanka mlada — vseh devojk najlepši, bujni cvet... 73 Vzklikne Ivo: »Glej, to smo nabrali, da osvobodimo svojo kri... Še premalo?... Kulin, ves moj dvorec tu na plašču kot odkup leži!« »Vse premalo!« de s posmehom Kulin, »ceno sodi živega blaga! Kjer le hočem, tam drago prodam ga, zanje treba kupe je zlata!« In tedaj iz dvorca Boja stopi, Boja, Ive majka sivih las, dragocen nakit ji v roki sije, milo prosi nje pobožni glas: »S tem nakitom sem nekoč krasila grudi svoje, ko mi cvel je maj; ta spomin najdražji let mladostnih ceni v zvišek ti darujem zdaj!« »Ni dovolj?« bolestno vpraša Ivo, »svojo sabljo — svoje hiše čast — ti navržem, Kulin, in dovoli, da mi sužnji zopet bodo last!« »Vse, kar tu leži, vse je premalo, to za tristo je, za Stanko ne! Dam jih tristo, Stanka mi ostane,« Kulin mrzlo v kneza se ozre. Mati Boja solze vroče lije: »Solze te iz majkinih oči naj pretočijo se v niz draguljev, še te solze, Kulin, vzemi ti!« Tiho ... Ivo v dom poslednjič plane, s sveto se podobo vrne spet in prinese z njo srebrn lestenec, ki ji svetil je od davnih let... »Ivo, sinko, čuj me, kaj si storil! Dom razrušil si do golih tal!« majka Boja žalostno zastoče, k ikoni jo skloni srčna žal. Od podobe pa se več ne dvigne, v boli poči materi srce ... »Daroval največji sem zaklad ti,« Ivo Kulinu ponosno dč. 75 »Dosti, Ivo!« Kulin naglo dahne, »konec bede tvojih je sirot: sužnje si odkupil — vsi so tvoji!« Vzame ga od Kneževiča pot... 76 ZAGREB epo, veliko, gosposko mesto, Zagreb, glava ti hrvatske zemlje, plodovita je ravnina tvoja, vinorodne so gorice tvoje, Sava ti, slovanska reka bistra, pere znožje in glasno pripeva tvoji rasti, tvojemu razkošju! Senčni gaji, s cvetjem posejani, v hlad zatapljajo tvoj vik in šum. Bela cerkev, stolica ponosna, na višavi pod nebo kipeča, razgleduje se na pestri vrvež, ki po tvojih ulicah in trgih kakor mladega življenja reka živ preliva se iz dneva v dan. In seljaki in seljanke vate s podeželja vro s plodovi zemlje, momci zdravi in devojke krasne pletejo se v slikovite vence; spev, pol radosten in pol otožen, mlade duše vznaša, pribrenkava tamburica drobno melodijo, v kolo vije se brezskrbni svet. Sveti Marko z grozo se ozira na temelje stola mučeništva, kjer ovenčan je z žarečo krono bil Matija Gubec — kmetom kralj. Božji hram varuje prah presveti zemeljskih ostankov dveh junakov: glavo sta za blagor domovine v plen krvnikom položila Zrinjski in zaveznik njemu Frankopan. Ob prometnih žilah, drevoredih in cvetočih lehah spomeniki slavnih so sinov domače zemlje 78 razpostavljeni v ponos rojakom. Bron in kamen glasno govorita o velikih, težkih, burnih časih, ko dejanjem so svetili vzori, plameneči za domovja slavo, ko je Jelačič potegnil sabljo in sovražnikovo strl oblast. Naj prijazna ti usoda vlada, Zagreb šaroviti, naj vse duše, naj vsa srca tvoja srečno vodi Josip Juraj, naš vladika — knez! 79 BAN JELAČIČ 1801—1859 Što Bog dade i sreča junačka! Jelačičevo geslo las leti po očetnjavi, kjer Slovan na jugu biva: »Vsi smo zvesti majki Slavi, ista v nas je krvca živa, kar učil nas brat je Gaj, to ostane vekomaj!« Jelačiču generalu narod bansko čast pokloni, ob navdušenja navalu nanj zaupno se nasloni: »Pravde si zaščitnik strog, naše svobode prorok!« Pesem ori, godba svira, grom topov grmeč naznanja, da čas suženjstva umira, ko Hrvatu v dar poklanja srbske cerkve svečenik Rajačič molitve vzklik. Sprejme Jelačič Ličane, vsa se Krbava razmahne, Krajišnikom razigrane duše mlade moč predahne, vse Primorje zavihra, svoje mu sokole da. V štiri struge se razlije njega vojska zmagovita: Talijane plašne bije, v Budo mahne vsa srdita, Beč užuga silni meč, Turka ukroti besneč. 6 Jelačiča vsi Slovani kitijo z junaško slavo in vsi v bratskem krogu zbrani 81 pod trobojno so zastavo, duh ilirski razprostre nad zemlje se slavske vse. In iz roda v rod prehaja v trajnost mu ime spomina in pravljični čar obdaja matere hrvatske sina, Jelačiču Zagreb vdan dvigne spomenik krasan. 82 ČELE-KULA 1809—1878 to ji tam mesto Niš, stoji in v turški sužnosti ječi. A Srb si iz trpljenja želi osvobojenja. Kdo toliko moči ima, da narodu pogum vzravna? Naj brez odpora gleda, kako mori ga beda? Mogoče je v teh časih zlih orožje samo jok in vzdih? Kje je junak, da z rajo gre na osvetno vstajo? In Stevan Sindjelič vzdrhti, od jada stisne meč v pesti. Glas gre po očetnjavi: »Z menoj na ples krvavi!« A Turka je nešteti broj — kako šibkejši v bran mu stoj? In v jarke za okopi z junaki Stevan stopi. Da vragu se ustavi pot, smodnika vsujejo povsod. Le iskre ene treba — pa vse zleti do neba. Naval je Turka strahovit, za Srbom pada Srb ubit. 84 na Že v srbsko taborišče steze si dušman išče. Tedaj pa Sindjelič veli: »Nihče ne sme mu živ v pesti!« Trenutek le ... grom ... strela Smrt Srbe je objela ... Ker živih borcev ni dobil, se paša je raztogotil. In črne misli snuje, krvnikom poveljuje: »Ker živih psov mi ni v rokč, mrličem vzemite glave!« Na nečloveško delo šli Turki so veselo. In vzidati jih v stolp veli... In Čele-Kula tam stoji... In glava tam ob glavi strmi in nemo pravi: »O, bratje, glejte, čujte nas — maščujte nas, maščujte nasl« 86 VLADIKA JOSIP JURAJ 1815—1905 uša njemu plemenita sanja, srce si odgovora želi, kakšna naj ljubezen bo brezdanja, ki mogočno v prsih mu gori, da vsem bratom v srečo se in slavo razprostre nad širno očetnjavo. Ni Sloven le blesk na travi rosni, Srbin v tuje morje ni vtopljen in Hrvatu ni pogled ponosni s tesno domačijo ograjen: rojstvo vsem iz iste korenine, bratje vsi slovanske smo družine! Ista kri po žilah naših polje, naši je besedi isti vir, naša moč naj vre iz skupne volje, bratstvu naj umakne se prepir, s čistim srcem domovini služi, kdor se pod zastavo isto druži! V Djakovu postavi dom vladika, božji hram postavi v čast Boga, kist ga okrasi umetelnika, dleto mu visoko ceno da, kar lepote duh pobožni zmore, dahne v posvečene jo prostore. Z Bogom se vladika pogovarja, njemu toži naroda gorje, nanj naj lepših časov sveti zarja, veličastnejša od dne do dne, da duha bo narod vzpel k poletu, da med prvimi bo stal na svetu. 88 Josip Juraj roko dobrotvorno nad vso zemljo v blagoslov razpne in kjer je srce najbolj uborno, prvi tolažeč se tja ozre, znanost in umetnost pospešuje, njima v prid najprej največ daruje. Koder govor naš na sluh udarja, dela tam razglašajo ime, narod ga s ponosom izgovarja in med prve stavlja ga može, vekomaj živi mu veličina, __ lažna mre kleveta in temina! L- i. • In ko blagovestnik v smrt zasanja, iz gomile plane opomin: Treba nam je žrtev in dejanja, treba nam poguma in vrlin, vsakemu pa vedno in povsodi domovina prva v mislih bodi! 89 KRANJ aslanja ti okolje sama skala, ki drzno se je pod nebo pognala. O, naših je gora to veličast — v njej naroda glej moč, ponos in rast! x - // Z grebenov in od sten zdravilno lije val zračni na prijazne domačije. i Na strehe, pota in v dreves šepet poveša solnčnih žarkov se blesket. 90 Valovi Save v znožju ti šumijo prastaro, vedno novo melodijo. V njo pada strojev in koles ropot — napredka in blaginje znak in vzvod. Polja zorečega okvir ti klije, od sela k selu mreža cest se vije. In na pokopališče tiha gre — Slovencu pač svetejše ni ceste! Presrečna zemlja vase je sprejela, kar naša kri bogastva je spočela. Prešeren naš, po duhu velikan, ima poslednji tu svoj mirni stan. Do groba mrzle, tajne globočine luč sije večna iz nebes višine. Od vseh je neizpolnjenih želja poslednjo le utešil grob mu ta: Domače zemlje ga odeja krije, iz strun premila pesem tožbo lije ... 91 In v srcu nosil trojno je gorje on, ki rodilo Sorško ga polje. V viharju je trpela mehka duša, dom mu gradila je zelena ruša. Ko razboljenega srca je mrl, bodočnost naroda je srečen zrl. Ta sosed je Prešernu — Simon Jenko, ob grobu je poveznil čašo grenko. Ta groba dva, ta sveta groba dva — o, naša, naša sta najbolj oba. Tu genija, tu dva sta mučenika, ponosni Kranj, lepote tvoje dika! 92 PREŠEREN 1800—1849 1 . b tvojem grobu naša srca sanjajo, časteč se tebi naše duše klanjajo... Kako se nam v ponosu prsi dvigajo, saj tvoje pesmi v njih plamene vžigajo. Življenje tvoje — tragedija, žalost, noč, a pesmi tvoje so studenec poživljajoč. \y aribor, ti lepo naše mesto, gnezdo naše severno sokolje, hočeš, moreš li ostati zvesto, da ti ne utone plodno polje v dnu pohlepa tujega poplave? V venec si zelenega Pohorja vtkan dragulj slovenskega ponosa! Nad teboj svišči sovražna kosa, da nam kruto zoži krog obzorja, smrtno rani žilo naše slave, pahne nas ponižane v sramoto in zakuje v robstva nas grozoto!« To junak Vojanov beseduje, brke gladi, sabljo priostruje, smele misli mu ljubav razvnemlje, ki razgreva ga do rodne zemlje, bistro mu oko v daljavo gleda, iz srca do src hiti beseda... »Ni gorje največje, če opleni tuja roka te moči življenja; tvoja smrt se dvigne v slave ceni, če za dom ti v borbi žit je jenja. A kaj, bratje, takrat naj storimo, če prokletstvo nam na dušo pade, češ, da rok prekrižanih stojimo, ko se nam sovrag v domovje krade? V rod iz roda pojde govorica: glejte, vsak od njih je izdajica! — Vse oči ta čas le v nas strmijo, vprašujoč usoda se oglaša, kakšna li bo končna sodba naša, ki jo dela naša utrdijo? V dušo nam ne sme prokletstva želo, žig izdajstva nam ne sme na čelo!« Od besed ognjenih vsa razgreta brž ob njem se zgrne borcev četa, iz nožnice jekla strela švigne, volja se junaška k borbi dvigne, S2 ^52 razleti nadutost se kričava, v begu išče splašena zavetja, vije slavna naša se zastava, glas jo vznaša radostnega petja! A Vojanovo oko je rosno, ko zmagalec k nebu dvigne glavo, klic domovje preleti ponosno: Glejte našo severno trdnjavo! — 121 DEČKO 1918 veti se nebo v krvavi zarji, grom topov bobni in zemljo stresa, k zadnji, odločilni bitki zbrani pri Solunu naši so junaki. Srbi in Slovenci in Hrvati meče so s prisego priostrili, da desnica vsaka prej odpadi, preden bi orožje izpustila, ki ga hočejo do zadnje srage domovini v slavo vsi vihteti! Pride naj, kar sreča da junaška! Dosti je krvi, grobov je dosti in preveč je strašnega trpljenja — treba zmage je in z njo svobode! 122 Pero se Lazarevič junaški v val zaganja ljutega sovraga, iz topovskih žrel gradi jezove stebrov plamenečih in morečih. Preko teh jezov nihče ne more: peklo je odprlo svoja vrata, da požirajo sovražne čete. Kogar smrt ognjena ne doteče, beg se zdi edina mu rešitev... Pero konja potreplja po bokih, z njim se, z Dečkom svojim razgovarja: »Vidiš, Dečko, mili moj sodruže! Smrt pred nama strašno gospodari, razdrobili smo sovražno vojsko, moč sovražno strli smo, zlomili! Tamkaj v dalji iznad domovine dviga se, prižiga jutro zlato — zlate je svobode to predhodnik, novega življenja je znanilec! Dvajset let si, Dečko, meni služil, bil med zvestimi si najzvestejši, ki je spremljal težka moja pota, ki je priča bil naporom silnim, 123 ki je gledal žalost domovine, ki naj zdaj nje slavo občuduje! Čuj, na vsem, kar sem za narod storil, Dečko, ti imaš pošten svoj delež!« Dečko se ogleda h gospodarju, mukoma mu tiho odgovarja: »Moja moč nagiblje se k zatonu. Ni ubila me sovražna sila, niso me izčrpali napori, ni me strla žalost domovine — radost, sreča me je umorila! Lahko v boje sem prenašal tebe, ni težilo tvoje me orožje, gladile so tvoje me ostroge, tvoje sem hladil krvave rane. A svoboda svete domovine, njena sreča, njena glasna radost, nje kipeče in ponosne pesmi — vse to je tako ogromna peza, da ne zmore je tvoj zvesti Dečko! Daj, moj gospodar, prepleti grivo — v zadnjem boju meni razvihrano — s sinjim trakom, z belim mi konopcem in z rdečo svilo jo prepleti, da bo svatovsko mi vrat okičen, in odmakni se izpred pogledov, da zajamem vanje jutro mlado, ki prižiga se nad domovino! V ta sijaj naj moj rezget odjekne, v tem sijaju naj moj vid ugasne!« Konj na prsi Peru vrat nasloni, ta prepleta grivo razvihrano s sinjim trakom, z belim mu konopcem in z rdečo svilo jo prepleta in odmakne se izpred pogledov: vanje Dečko jutra svit zajame in rezget v daljavo mu odjekne, spne se — pade — vid očem ugasne ... Pero svatovsko pogladi grivo, solza porosi mu blago lice ... LJUBLJANA ; '\ . J ■ ozdravljena, Ljubljana bela, pod sivi Grad postavljena, pol vedno moška, pol vesela, v razvojno pot napravljena! Vršacev naših sneg in hosta soseda zvesta tebi sta in branita, da megla gosta z Barja preveč ne dela zla. Šentpeter kmetom potrkava, Miklavž gosposki nosi glas — saj taka si, Ljubljana, prava: po sredi mesto, zunaj vas. 126 Tam avbe zlate, bele peče, na oknih nagelj, rožmarin, tu ljubke deklice šumeče, možje resnobe in vrlin. Tam roka pridna, dobra sreča, zakladi zemeljskih dobrot, od tu umetelnost sloveča v široki svet si krči pot. Polja in vrtov zelenjava ob tebi spleta venec živ, v cvetočih lehah mesto plava, a govor ni mu brez kopriv. Iz strojev tamkaj ropotanja obeta žuljem se drobiž, kdor je doslužil, njega v spanja nevzdramnost sprejme Sveti Križ. Kam naši begajo koraki, gre nam za zdravo rast mladik — vse strogo to motre prvaki: Prešeren, Trubar in Vodnik. 127 Minulost čuva svetle dnove, ko plamen src in moč besed podila robstva sta mrakove, k svobodi dvigala naš svet. Vrh Grada danes poigrava z zastavo solnca se sijaj — Ljubljana naša, bodi zdrava, ostaneš naša vekomaj! 128 SVOJCI Tuga mi je, tuga mi je srce obujala... Dugo j’ oka, blizu j’ srca moga ... Istrska narodna 1 . SK o dan umira in se bliža noč, srce viharno si želi pokoja; a više, dalje hoče duša moja — razbit je padel z nje teme obroč. Kako se v naših prsih dviga moč, želeč si dela, truda, ploda, boja, da se do veličastnega razvoja razmahne narod — v sebe upajoč! ' L Srce drhteče rani mi spomin kot dih strupen in kakor meč nabrušen: Herod je bil ti kum, slovenski sin! 9 129 2223 ! O, mnogoteri dom nam je razrušen, a vzdramljen iz polblaznih bolečin junak na novo delo gre navdušen! 2 , Če so nam vzeli kaj, smo to imeli, v praznino pot grabtjivih vok ne gre! Kako bi se na svojem solncu greli, ko nam so ga zastirale megle? Po gorah so kresovi nam goreli, znanec, kako nekod mr j o ljudje; a kadar v dušah bodo vseh vzplamteli, o novem naj življenju govore! Da sebe dvignem, tebe bom ponižal, iz tvoje bede kujem svojo slavo — ti boš skesan se po kolenih bližal... 130 A narod piše tako si postavo: Jaz sam bom sodil in bom njega križal, kdor meni v škodo venča svojo glavo! 3 . Globoko reži, lemeža ostrina! Še globlje, jačje !... Reži prav do dna! Le zdrava sme nam v njivo korenina! Če sebi delamo, je greh morda? Naj lačnim raste in zori novina, zakladnica je naša zemlja vsa! In sebe sami rešimo pogina — le brž, da ne zaloti nas tema! In da prežama luč morda ne vzide, ki bi udarila s slepoto nas, da bi ne vedeli ni kod — ni kam! Roditelj je Slovanom skopi čas, in kakor da na vsem si svetu sam, pripravljen stoj — pa naj karkoli pride! 4 . Najstrašnejša beseda — izgubljeno! Kdor zna živeti, ta je ne pozna: iz njega novo žit j e je rojeno, če vsem da, kar najlepšega ima! 9 * 131 Srce, od plemenitosti vzneseno, kot žarek je, ki sveti nam z neba: vse z volje sito je oboroženo, kar luč zbudi in mu ponos vzravna! Sleparstvo, licemerstvo in lizunstvo, prodani brat za Judežev drobiž — če kaj, le to je podlo svetoskrunstvo! Kdor kriv si, to popotnico dobiš: V vek brani vstop prokletstva ti begunstvo v domov ja svetega naš paradiž! 5 . Srce ponosno, kot iz jekla dlan — tako obhodil bi slovanske meje, da tožnega ljubezen spet ogreje in dvigne ga, kdor v zlo je zakopan. Na delo, bratje, vsakdo je pozvan, kdor s slutnjo gleda mirno in jasneje in ve, da gine hitro in hitreje, kdor solzam le je in obupu vdan! Bodočnost je, sicer bi nas ne bilo, ker ona k nam pošilja tisto moč, ki v nas plodi ustvarjajočo silo. Bodimo kakor jezdec vihrajoč, ki je dopolnil dano naročilo, boreč za dom se in za dom mrjočl 133 IVAN TAVČAR 1851—1923 O solnce pade na večerno stran, v pokoj se cesta izgubi življenja, mož k javni sodbi dvigne čisto dlan, ob njem plodovi borbe in hotenja... Oko v ponosu je razžarjeno, saj vse, kar je lepot srce rodilo, v plitvinah ni vsakdanjosti vtonilo — ostane, v last nam vsem podarjeno! Vihar mladosti, hrepeneči k vzorom, pojoč popevke boja in ljubavi, donesel zmago mislim je, naporom, ki vol in naravnali duši zdravi u so, k darovanju. In kar je skritega na dnu srca, izraz in lik je vsemu dan v duha nikoli mirujočem valovanju. In če iz jadne duše vzplava klik, to ni odjek le svoje bolečine, in mož ni lastne radosti glasnik, kadar se mu beseda vzpne v višine: zrcalo je in slika dobe svoje, srce mu rani tuje boli meč, in ko navdušen govori in poje, v njem tisočerih čuješ glas bobneč! Resnici je posestrima lepota -— moč neizčrpana, neizčrpljiva, ki v njej usiha zloba, strast in zmota, z njo čisti se plevela plodna njiva. In množica, v obupu sklonjena, spozna življenja cestovanje pravo, samozavestno dvigne k solncu glavo, na vzor in zgled krepko naslonjena. Pravica ni življenju zlata pena, človeku plemiču je ščit in grb, in takrat te presune njena cena, ko solzo tuja ti izžeme skrb. 135 In vselej dvignejo se vojevat za drugih pravdo vse moža vrline, ime pa njega črta se takrat v človeške duše, v knjigo zgodovine. A vsemu vir in konec sila ona, ki veže z zemljo dušo in srce: ljubezen domovinska — brez zatona iz veka v vek mogočni plamen gre! Kjer hoče se težav, skrbi in boja, pogumu se umakne dvom in strah, v ljubezni tej spočeta dela tvoja življenja večnega so solnčni prah! Zemljo in narod stisnil si nase; še več !... Na duše dno si vzel ju k sebi, in kamorkoli tvoje gre ime, oba sta zvesta spremljevalca tebi. V besedah tvojih vriski so in jadi, ki v naroda se bistvo lijejo, krasote in bogastva vsi zakladi iz tvojih del nesmrtno sijejo. Ko solnce pade na večerno stran, v pokoj se cesta izgubi življenja... Naj!... Saj ne vgasne veliki tvoj dan, življenje novo se samo začenja! Nevidno, tajno tja prehod je spet, pripravlja Slava večnosti prostore: zgradil, umetnik, si svoj drugi svet, ki smrti senca vanj ne sme, ne more! 137 NOVO MESTO esela ti dolenjska stran, zeleno, valovito morje! Dlan žuljava ljubeč te orje, nad tabo plava solnčni dan. In Novo mesto se ljubo nad Krko je temotno spelo, z vrtov se cvetjem je odelo, objema s hladom g a drevo. Na griču Srečko je zvonik zgradil za kažipot v nebesa, in komur jad srce pretresa, mu svetec blag je tolažnik. 138 Nad vodo se je dvignil zid tihotnih celic samostana, kjer bila mu je tečna hrana, kdor hodil se je z njo krepit. Tam Ladislav je skrbno plel domačega jezika njivo, poglede v širni svet skrbljivo ravnal je oče Rafael. In skromni je Bernard menih števil vozlal, razpletal tajne, a Hugolin je v speve bajne srca prelival vrisk in vzdih. Po mestu, vase zatopljen, prohajal Janez je Trdina, v njem istina in nje ostrina — pred njim, za njim tak ni noben! Tu znanosti, omike svit od davne dobe se utrinja, s pogumom se navda stopinja, da gre z življenjem se borit. 139 K rojakom belim pot drži čez bližnje gozdnate Gorjance, a Trška gora nam zaspance s poredno pesmijo budi. Ob Krki tjakaj v savski val razgrinja plodna se ravnica, tod naroda se govorica pojoč pretaka v smeh in žal. Navmes razsipane vasi in razpostavljeni gradiči; kjer bili so ujedni ptiči, zdaj naš je glas in naša kri! Vesela si, dolenjska stran, stoluje tebi Novo mesto, ki naj ga sreča spremlja zvesto, naj solnčni ne zaide dan! jlJČ. 140 NAŠ ČLOVEK z Mesta — bil je tamkaj po opravkih: sodnik iz naroda je tehtal pravde — * domov se vrača peški; lahko bi zapregel lastne konje, ali kača železna bi ga potegnila naglo skoz semiški predor v Krajino Belo; pa ne!... Sedel je skoro mesec dni, pozvan k prevažnim poslom na sodišče. Odrevenele menda so mu noge, zastala kri je v žilah, grudi je pretesno stisnil vzduh dvorane mračne. Razgibati se mora, razmajati, pogona svežega je treba krvi, naj v pljuča plane belo, mlado jutro, predahne misli njega mu vedrina! Sodnika ljudskega poklic je časten, a kmet, ki ga je zibala svoboda, jetnika čuti se v oklepu sten, čeprav enak učeni je gospodi! Kmet ljubi polja plodno, širno ploskev, šumenje loz mu spev je tihih orgel v svetišču veličastnem pod oblaki, po travnika zeleni mu preprogi lagoten spe korak do ljube trte, ki zidanico senči mu na gori! On, Jure Bajuk, sodil je, razgrabljal na sodnem dvoru vse slučaje s srcem, ne z golim pismom le in z mrzlo sodbo .. Na primer: Marko je in sosed Ive z mejnikom vsak označil svojo zemljo. A noč prestavljala je kamen sem in kamen tja, da nisi nikdar vedel, kako in kaj — čigavo: moje — tvoje? Prišli so doktorji in zemljemerci, ugibali, odločali, pisali — a Marku je in Ivu svoja glava nad vsem papirjem tkala svoje misli. Besede so se prekresale v borbo za lastni prav — ob kamenu je brusil hudič si kremplje, da svoj plen ugrabi. In Ive, Marko sta se spoprijela, s pestjo drug drugemu dokazovala, kje teci meja, kje je pravde konec: jezika moč prešla je v trdo pest in v kalanico iz pesti, po glavi zdaj tej, zdaj oni iskajočo mejo... V tem tepežu dveh pobesnelih zlomkov naposled Ive onemore mrtev — najprej pod nož, potem z njim v črno zemljo, a Marko z lancem za pestmi v zapor / In Jure zdaj naj sodi... Kdo je kriv? Poštena, trezna pamet morda? Ne! Ped zemlje bila je peklenska njiva, kjer je zorela vražja zel slepote, ki v strast razburkala je kri in dušo. In še — na vsakih sto let tak poboj! Ne, človek naj ne sodi — Bog naj sodi! P open ja Jure se v rastoči dan. Žolnirji razčesali so Gorjancem zeleno grivo bukev in mecesnov, preveznili so z vrha v dve strani 143 udobno cesto, ki kot siva kača previja se po sencah rosne lože in v lesk se plazi solnčnega podolja. Za hrbtom — tuja zemlja, mrzli svet! Pred licem draga zemljica domača, pogreznjena v kadunjo zelenila, ki valovito plava do obzorja, kjer Klek molči kot lev na prežo zleknjen Že ga pozdravlja vonj domačih tal! Na levo dviga Gere se planica, ki mah-baržun ji krije teme skalno, na levi v dalji pa svetlika že smaragd valov se Kolpe mrmrajoče, ki ljubo, znano pesem pošumeva pod belo skalo, kjer mu rodno gnezdo med trtami čepi — Božakovo! Dom — sveta in presveta ti beseda! Nanj si pripet, privezan, prikovan z nevidnimi vezmi, ki bi močnejših kovač orjak jih Rok ne znal skovati, ta Rok kovač, ki čašo ti razmelje z zobmi, ko se kot čep nasrka vina! 144 Deset še, pet korakov ... in že gleda vanj streha rodne hiše, na hodniku Martinek sin; a ne zbeži k očetu, v dom se okrene in na glas zavpije: »Oj, mati! Sestra Katka, oče — oče!« Zalaja Črt, se trga na verigi, ob jaslih par konjičev zarezgeče, zamuka krava, beloruna ovca na pragu zastrmi, golobov jata od vseh strani se zlije na dvorišče, muc Miško dvigne rep kot krivo sabljo, petelin Kokec zaprhuta s krili, iztegne vrat, ponosno zakrlika: domača vsa živad začuti zvesta, da vrnil se je oče — gospodar! In žena gospodinja, deca, hlapec ob Juretu g neto se in vprašanja, odgovori se pletejo vsekrižem, Martinek spne na prste se, z ročico očetu seže v žep, ves radoveden, je li v njem dar za grlo in za igro... A Jure Bajuk, pol vesel, pol resen, z očmi pretiplje blagimi ves dvor, 10 145 ves dom objame s skrbnimi pogledi in preudarno, vešče brž presodi, kako so mu ravnali domačijo... Ta domačija — to ni samo zemlja, ne hiša le in kozelc, hlev in kašča, ni žena le in deca — to je več: to so skrbi in to je radosti prepolna čutara, ponosa vrelec, vzgon tvornosti, to zgradbe so na žuljih, utrip srca odmeva vsak njegov v tem domu, v deci je njegove duše poštena misel, spoštovanje dela vse roke giblje, vsak korak usmerja v zavest nikdar izčrpanih dolžnosti. To je majolika, nalita z vrhom z napojem sreče in s pelinom brige, ta, rekel bi, ljubezni strašna moč, če bi velela: »Jure, daj desnico!« — dal bi jo brez ugovora: Odsekaj! — Potem za dve bi delala levica ... Opoldanski zapoje glasni zvon, in veličastvo dneva preiskreče popne v sinjino se neba višave. 146 Za mizo Jure se spusti, odlomi kos hleba, vsa družina tja prisede, spoštljivo, vdano zroč na gospodarja; iz skupne sklede vsi zajamejo, ki prednje jo postavi gospodinja. Oj, Jure, nisi li pristopil k mizi Gospodovi, da sveto obhajilo iz rok dobrotnih prejmeš rodne zemlje, da mir ti pride v dušo, ki te gnala izza Gorjancev je pod krov domači? ... A po obedu neutešena, neutešljiva sla ga dvigne v goro, kjer zidanica mu na Repici pozdravno pesem poje neizpeto, ki srce le jo čuti in ume j e. Oj, Repica na solnce razprostrta, kot bel oblaček dvignjena v svetlobo — oj, zidanica — gospodar prihaja! Kdo jih preštej, ki si jih že sprejela, zvabila jih v svoj gostoljubni stan, ko solza trt je v čašah jim kipela, vrel sok krvi po žilah razigran! 10 * 147 Prijatelji, očetje so in bratje navdušeno si segali v roke, ob vinski kaplji radosti so svatje v besedo, pesem vlivali srce. Iz sodov pa duhovi čudotvorni dovajali so šalo, vrisk in smeh, odpadlo breme duši je uborni, veselja blesk se je iskril v očeh. Življenje burno zunaj je grmelo, tu blaženosti se je dvigal hrup, kar v prsih je razkošnega živelo, do neba dvigal je mamljivi strup. Da Repico njegovo bi zeleno Florjan mu čuval in Mihal jo grel, a kadar Martin spet dospe vzneseno, naj vedno bi iz polnega zajel! Med trtami prohaja Jure, gleda, premišlja, na rovašu šteje križe, 148 računa, kaj za dom bo, kaj za kupca — da le brez Viničarja ne računa, ki mu oltar krasita klas in grozd! Pod brajdo se ustavi mu stopinja: lepo obeta se meškotelj; rizling z močjo ognjeno dviga se nad njega in graševina meri se s tramincem, burgundec v iskrah prasketa iz čaše, a kraljevina plemenita — hojla in hej in ah in ih ■— ta dušam lomi molčanja pečat in na jezik meče skrivnosti src in živih sanj privide. In Juretu privre iz srca glas: »Čuj, kdor si božji! Dobro ni človeku, če sam v dobrotah plava. Pridi! Pridi!« Ključ izgubi se v okovana vrata, po laporju se oglasi stopinja ... 149 BELA KRAJINA ] s- Moj sveti dom .. eželica, polna prelestne lepote, s cvetovi posuta, z gozdovi prekrita, prežarjena z bleskom solnčne toplote, tako preprosta, tako slikovita — le k tebi moje misli lete, le tebi s pozdravom se bliža srce! Tu hiša očetova, z mirom objeta, z zelenjem in rožami vsa odeta, pred njo dehteča lipa šumi. Iz hišice se v življenja vihranje raztekajo pota in želje in sanje, a vanjo le ena steza drži. 150 To steza ljubezni je, bratstva, zvestobe, poštenih namenov in delovnih rok, in nanjo pribegnem iz dušne tesnobe, kot kralj prebogat, kot dete ubog, da v zvišenem čuvstvu svetosti domače zavriska mi duša in duša zaplače. Na gričku ljubem kraj svetega Roka pristava me zove pod strop razcveteni, sam tu sem v bližini nebes oboka, 4-r <2, ves svet je stisnjen v meji zeleni — tam zunaj je daleko, jasno obzorje, Gorjancev tajinstvenih naše pogorje. Tam zunaj življenje burno kipeče, tam beg in boj za iskrico sreče, tam mojega naroda pesmi in vzdihi, na žuljih zgrajeni domovi tihi in trte ponižne ognjeni sok, v njem smeh in dovtip in črt in jok. Saj svet se mi zrušil ni v ozko stajo, ves vame je planil, odklenil srce, da svobodno v meni nevihte igrajo, odmevi vseh pesmi se v duši bude, 151 ta svet mi je padel do srčnih globin, tej zemlji sem vdan, te zemlje sem sin! Pozdravljeni, logi in gaji dehteči, pozdravljena, polja zlata planjava, pozdravljeni, Kolpe valovi šumeči, vi bliski in gromi, v oblakih grozeči, prestrezam vase krasoto in zlo, tako globoko srca mi je dno! Pozdravljena, dlan rojaka poštena, z iskrenostjo duša ti je prepojena, popotnika vabiš v kaščo in hram; pogoltnila mnoge je mrzla tujina, naposled — najboljša je Bela Krajina, če vsi ji odpadejo, zvest ji bom sam! 152 COBISS '/.042X00 HRRODNR IN UNIUERZITETNR KNJI2NICR 00000438301