7-2007 30 Bodičnik in sinja penuša Balkansko-apeninski rastlini v Kamniških Alpah  in  Tone Wraber Pravkar sem na knjižno polico odložil Ku- gyjevo prvo knjigo, ki ji je dobri Julius uvodne besede napisal leta 1924 v Trstu. A to ni bil niti nemški izvirnik niti eden od obeh slovenskih prevodov, temveč četrta izdaja v italijanščini. Prijatelju v Trstu sem želel v njegovem jeziku povedati, kako je Kugy doživljal cvetenje klju- čavnic na Golici. Nisem si mogel kaj, da ne bi še polistal po že tolikokrat v slovenščini ali nemščini prebranih straneh in poradovedil, kako je iskalec trentarskega grintavca doživljal srečanja z rastlinami in gorami v italijanščini. Mojstrski izvirnik in nič drugačen prevod! Kako naj zdaj, ob tako nedosegljivem zgledu, še sam vsaj za silo privlačno pišem o dveh ras- tlinah, ki sta me speljali k rastlinoslovnemu raziskovanju v Ljubljani najbližjem alpskem svetu? Za prestani strah mi je Bog novo veselje naklonil. Tukaj namreč zagledam na melinah za me prav novo cvetlico, katere do tega dneva na vseh svojih potih še nikjer nisem našel. Imé ji je D r y p i s s p i n o s a, ki tu v obširnih grmičkih prav obilno raste. Simon Robič, Novice 1877 Goste rušnate blazine bodičnika (Drypis spinosa) z dišečimi rožnatimi cvetovi so v času cvetenja resničen okras Dovškega plazu 31 7-2007 Obe rastlini sta po svoji zemljepisni razširjenosti bal- kansko-apeninski, kjer mno- gokrat rasteta tudi na večji nadmorski višini, alpski pa le v toliko, kolikor se v celo- tnem loku Alp pojavljata tudi v Kamniških Alpah. Prva od njiju, bodičnik, je tod znana že od leta 1759, druga, sinja penuša, pa šele od leta 1994. Zgodba njunega odkrivanja je zanimiva, v njej se preple- tajo delovanje mnogih rodov botaničnih raziskovalcev in njihove objave, od katerih so nekatere že zelo redke ali tudi skoraj povsem pozabljene, bereš pa jih v latinščini, nem- ščini in slovenščini. Zanimiv izsek iz slovenske kulturne zgodovine! Bodičnik Prva od obeh, zaenkrat jo imenujmo samo bodičnik, ima pri nas že zelo dolgo, četrt tiso- čletja staro zgodovino. Nihče drug kot Janez Anton Scopoli (1723-1788), ki je leta 1754 postal prvi rudniški zdravnik v Idriji, se je leta 1759 povzpel na Grintovec. O njegovih botaničnih poteh ni podrobnejših zapisov, temveč le suh latinski navedek v predgovoru k drugi izdaji njegove Kranjske flore (1772), da je prehodil »med tisoč nevarnostmi za življenje nadvse težavno goro Grintovec, s sosednjima Kočno in Grebenom«. O tem botaničnem potovanju je v knjigi Stene in grebeni (1959) kar precej raz- mišljal Boris Režek. Med drugim je zapisal, da Scopoli ni pomislil, kako je bil prvi nedoma- čin, v zdaj ne več povsem sodobnem načinu iz- ražanja »prvi turist« na Grintovcu (pripomba T. W.), saj je bil zanj pomembnejši »nabirek rastja, med katerim se je nemara skrivala kakšna nova species«. Na strani 226 prvega zvezka Kranjske flore je Scopoli zapisal, da bodičnik »biva na vznožju gore Grintovec/Habitat ad radicem M. Grindovitz«. Za njim ga je na Grintovcu videl Franc Ksaver Wulfen (1728-1805), na koncu 18. stoletja ob Scopoliju in Hacquetu (in delno tudi Karlu Zoisu) eden od pomembnih botanikov klasičnega obdobja botaničnih raz- iskav na Kranjskem. Poučeval je na jezuitskih šolah, v letih 1755 in 1761 v Gorici, 1762 in 1763 pa v Ljubljani. Leta 1797 nahajališče bodičnika na Grintovcu še navaja N. Th. Host, pozneje pa je bilo domala povsem pozabljeno. Tako je naneslo, da je Vinko Strgar (1928-1992), tedaj vodja Botaničnega vrta v Ljubljani, nahajališče pod Grintovcem leta 1973 opisal kot novo in ob tem imensko navedel Dovški plaz. Vendar pa Grintovec ni edino nahajališ- če bodičnika v Kamniških Alpah. Zdaj jih poznamo še nekaj. Leta 1833 je ljubljanski le- karnar, doktor kemije Žiga Graf (1801-1838) bo- dičnik našel ob Bistrici, pri čemer iz poznejših flornih zapisov izhaja, da gre za Kamniško Bi- strico oz. še danes najbolj znano in zelo lahko dostopno nahajališče na melišču vznožja Grohata pri Stranjah. Naslednje nahajališče je odkril Simon Robič (1824-1897), dolga leta župni upravitelj na Šen- turški gori in pred tem v Viševku (Olševku). Še danes ga cenijo jamarji, ki so po njem imenova- li Društvo za raziskovanje jam »Simon Robič« v Domžalah in mu ob stopetdesetletnici rojstva na Gorjušah odkrili spomenik (Bole 1975: 378), nič manj pa še mikologi, botaniki, zoologi in geologi, saj je marljivo nabiral mikološko (glive, lišaji), botanično (alge, mahovi, semenke), zoo- loško (hrošči, polži, školjke) in paleontološko gradivo. Leta 1873 sta se s spremljevalcem, do- mačinom iz Štefanje gore, odpravila iz Viševka Sinja penuša (Cardamine glauca) s cvetovi in plodovi na Šraj pesku 7-2007 32 čez Krvavec na tedaj živo planino Dolge njive, se povzpela na Greben, vrnila na planino in po Roblekovem kotu spustila v dolino Kokre. V njem je Robič našel bodičnik, še danes zelo berljiv članek o tem planinsko-biološkem izletu pa na začetku leta 1877 objavil v Novicah. »Naš« bodičnik Leta 1911 je bilo v enem od člankov malo znanega slovenskega botaničnega pisca L. Der- ganca o razširjenosti planike na Balkanskem polotoku v opombi pod črto zelo neopazno objavljeno, da je Janez Šafer (1838-1903), za botaniko vneti župnik v Zgornjih Dupljah pri Tržiču, leta 1896 našel bodičnik pri Tržiču. Leta 1994 sem se odpravil na iskanje tega nahaja- lišča, pregledal okolico Tržiča na desnem in levem bregu Bistrice, Šentansko dolino vse do samega (starega) prelaza, pa tudi veliki podor pod Zajmenovimi pečmi, ki me je spomnil na Rogije pod Dobračem. Morda je nastal ob istem potresu. Bodičnika nisem našel, domne- vam pa, da je lahko uspeval na velikem melišču nad Brezjami pri Tržiču, ki ga zaradi izkorišča- nja veliko manjka. Naslednje nahajališče bodičnika v Kam- niških Alpah je šele leta 1954 objavil profesor za botaniko na ljubljanski univerzi E. Mayer, ki ga je našel v dolini Kamniške Bele, Vinko Strgar pa ga je leta 1968 odkril še precej više, na melišču Šraj pesek pod Petkovimi njivami oziroma Korošico. Pojavljanje bodičnika v kraškem svetu (Nanos, Čaven, Kokoš, onkraj meje v dolini Glin- ščice) me je spodbudilo, da sem primerjal ras- tlinsko združbo, v kateri uspeva bodičnik tam in pa v Kamniških Alpah. Ta je seveda v alpskem svetu drugačna od tiste na Krasu. Na tem mestu o tem ne bom govoril, vsekakor pa naj se vrnem vsaj še pod Grintovec in na Šraj pesek. Še prej pa nekaj besed o določanju in po- imenovanju bodičnika. Zanj je vedel že Linné, ga leta 1753 opisal in imenoval Drypis spinosa. Mnogo pozneje, leta 1892, sta Šved S. Murbeck in Avstrijec R. Wettstein opisala dve podvrsti, D. spinosa subsp. linneana in D. spinosa subsp. jacquiniana. Sistematska vrednost teh podvrst še vedno ni zanesljivo ugotovljena, saj so bili primerki z več nahajališč enkrat določeni za eno, drugič pa za drugo podvrsto. To velja tudi za primerke s slovenskega ozemlja. V zadnjem času velja, da naj bi bile rastline iz Slovenije Jac- quinov bodičnik, vendar negotovost še vedno ostaja, zaradi česar v tem članku govorim le o bodičniku, z znanstvenim vrstnim imenom Drypis spinosa. Nahajališča bodičnika Zdaj pa h klasičnemu slovenskemu naha- jališču pod Grintovcem. Že Režek piše, da se je Scopoli na Grintovec povzpel od Suhadol- nika. Scopoli smeri svojega vzpona sicer ne omenja, prav lahko bi namreč nanj šel tudi iz Kamniške Bistrice. Najdba bodičnika pa je dokaz za pravilnost Režkovega mnenja. Dovški plaz je obsežno melišče, ki se na južni strani izpod ostenij Kočne in Grintovca spušča (1420-1215 m) proti Suhemu dolu. Z avtom se lahko iz doline Kokre pripelješ do Suhadolni- kove kmetije žalostnega spomina in še malo naprej, nakar jo peš mahneš po Dolu in se na primernem mestu skozi gozd prebiješ do melišča. Na njem je bodičnik izredno pogost, tako da ponekod kot preproga pokriva velike strnjene površine, ki v času cvetenja nudijo za slovenske Alpe in Alpe nasploh zelo nenava- den, pravzaprav kar enkraten videz. Bodičnik na tem nahajališču uspeva v združbi mlahave bilnice (Festucetum laxae), imenovane po v slovenskih Alpah endemični mlahavi bilnici (Festuca laxa). Drugo nahajališče, ki me je po branju Str- garjevega članka posebej zanimalo, je Šraj pesek. Iz doline Kamniške Bele sem se do tega melišča, zaradi velikosti vidnega tudi iz Ljub- ljanske kotline, povzpel precej na divje, na nekem mestu po prepadni hudourniški grapi, ki so jo, morda lovci, zavarovali z nekaj ne več ravno dobro uporabnimi klini. Ko sem šel po njej drugič, je bil prehod zaradi mokrega ska- lovja prav neroden. Više te neugledna steza, na višini okrog 1300 metrov in spet v gozdu, pri- pelje do Velba, naravnega, z drevjem (bukvijo, smreko, macesnom, jerebiko, alpskim negno- jem, mokovcem) poraslega mogočnega skalne- ga oboka, ki se mi je od zahodne strani zazdel kot vrh geološke gube. Potem kmalu dosežeš melišče in lahko opazuješ še eno, od tistega na Grintovcu po številu primerkov sicer skrom- nejše pojavljanje bodičnika v Alpah. 33 7-2007 Sinja penuša Ob drugih za melišča v zgornjem gorskem (montanskem) pasu značilnih rastlinah naših apnenčastih Alp mi je oko, bilo je to 16. 8. 1994, obstalo na rastlinici, ki ni več cvetela, a sem jo že zaradi plodov (luskov) in značilnih sinjeze- lenih deljenih listov takoj prepoznal kot sinjo penušo (Cardamine glauca). Spomnil sem se na številna srečanja z njo v balkanskih gorah, od Olimpa v Grčiji do Kućkega koma v Črni gori. Ker sem jo želel videti in fotografirati tudi cvetočo, sem 7. 7. 1995 spet prišel in jo našel v polnem cvetenju. Šlo je za edino nahajališ- če te balkansko-južnoapeninske rastline v vseh Alpah. Po popisovanju sem odšel do zelo gladke zahodne stene Vežice in po vzhodnem robu melišča na lepi polici naletel na lovsko stezo, ki me je v neštetih kljukah varno pripelja- la na pot s Presedljaja in mimo spodnjih melišč z bodičnikom, katerih floristično sestavo sem popisal že precej prej (1969), k avtomobilu ob izhodu iz Bele. Če bi tedaj v Bistrici srečal kakšnega lovca, bi ga od navdušenja nad udobnim spustom takoj povabil na pivo. Žal ga nisem ugledal, vrček s pivom pa sem tam, v Domu v Kamniški Bistrici, vseeno izpraznil. Saj sem moral »na varnem« še o čem razmisliti, na primer o pojavljanju nekaterih balkanskih rastlin na skrajni severni meji njihove razširje- nosti. Res je zanimivo, da nekaj balkansko razšir- jenih rastlin v slovenskem alpskem svetu raste samo v Kamniških Alpah. Takšna sta v tem članku prikazana bodičnik in sinja penuša, a tudi Grisebachova krčnica (Hypericum richeri subsp. grisebachii) med planinama Dol in Konjščica, kjer jo je vsekakor še pred letom 1907 našel R. Justin, pa še, kot je leta 1954 sporočil E. Mayer, na južnem pobočju Rzenika, na kranjski in štajerski strani Presed- ljaja in še naprej proti Korošici ter na Storžiču, vedno v ruševju. Ker so te rastline razširjene predvsem na Balkanskem polotoku, njihova Vežica nad Šraj peskom  Vladimir Habjan 7-2007 34 današnja nahajališča v Kamniških Alpah pa so bila med ledeno dobo pokrita z ledom, so se lahko sem priselile šele v toplejšem obdobju po koncu ledene dobe. Ena sama lastovka še ne prinese pomladi in tako bi lahko tudi Sco- polijevo nahajališče bodičnika pod Grintov- cem rastlinskim geografom, vsaj tistim, ki ga niso videli na lastne oči, sprva vzbujalo neje- vero. Pozneje odkrita nahajališča bodičnika, prva in nadaljnje najdbe krčnice ter seveda od- kritje sinje penuše pa že razločno dokazujejo rastlinske selitve z Balkana v Kamniške Alpe. Grisebachova krčnica je pogosta v ruševju in na nekaterih traviščih na Snežniku, območju, ki si ga lahko predstavljamo kot vmesno postajo teh selitev. Na Snežniku ni omembe vrednih melišč, zaradi česar tam ni bodičnika in penuše, je pa bila v istem letu kot penuša na Šraj pesku na njem odkrita dinarska smiljka (Cerastium dinaricum), dotlej znana iz Dina- ridov od Albanije do južnega Velebita. Prav na Snežniku je bilo konec minulega stoletja od- kritih nekaj poprej tam neznanih balkanskih in tudi alpskih rastlin, kar potrjuje sicer že dolgo znani rastlinskozemljepisni prehodni položaj te gore. Kaj pa balkanske vrste v Julij- skih Alpah? Tudi takšnih je nekaj, npr. kranj- ska trinija (Trinia glauca subsp. carniolica) na Komni, julijski glavinec (Centaurea haynaldii subsp. julica) v južnih skupinah Julijcev in bra- tinski košutnik (Gentiana lutea subsp. symp- hyandra). Prva in tretja vrsta sta pogosti tudi na Snežniku. Edina nahajališča v Alpah Zgodbe o balkanskih rastlinah v Kamni- ških Alpah pa še ni konec. Mlajši kolega, zdaj profesor za botaniko na mariborski univerzi dr. Mitja Kaligarič mi je povedal, da je za sinje- zeleno penušo določil primerke, ki jih je na hudourniškem grušču pod slapom Rinke na študentski ekskurziji leta 2005 nabrala diplo- mirana biologinja Rezka Ciringer. Najdba je res prijetno presenečenje, saj »utrjuje« vednost o tej penuši v Kamniških Alpah, obenem pa potrjuje spoznanje, da so na večjem območju ob sicer prisotnih enakih rastiščih edina naha- jališča vendarle zelo redka. Podoben primer poznamo iz Julijskih Alp, kjer je od prve najdbe leta 1836 veljalo, da plazeča sretena, letos upodobljena na znamki z Mangartom, v slovenskih Alpah raste samo na tej gori, dokler ni bilo leta 1999 odkrito še nahajališče na Kanjavcu. Število nahajališč pa se z naraščajočo ved- nostjo ne le veča, ampak tudi manjša. Kako je s tem pri omenjenih balkanskih rastlinah v Kamniških Alpah? Krčnica raste v ruševju in ni ogrožena, isto velja tudi za obe prebivalki melišč, z eno samo izjemo lahko dostopne- ga nahajališča pri Stranjah, kjer je pridobiva- nje kalcita že močno zmanjšalo melišče, na katerem uspeva bodičnik. Melišče, ki je glede na nekdanji obseg površinsko že močno priza- deto, je zaradi znanstvene, učne in okoljevar- stvene dragocenosti bodičnika vsekakor treba obvarovati. Ne kaže tudi pozabiti na dejstvo, da so nahajališča vseh treh rastlin v Kamniških Alpah edina v vseh Alpah! Literatura: Bole, J., 1975: Ob odkritju spomenika Simonu Robiču na Gorjuši pri Domžalah. Proteus 37 (1974-1975): 378. Graf, S., 1833: Nähere Bezeichnung der Fundor- te mehrerer seltener Gewächse aus der Flora von Krain. Flora 16(1): 289-293. Host, N. Th., 1797: Synopsis Plantarum in Austria provinciisque adiacentibus sponte crescentium. Vindobonae, sumptibus Christ. Frieder. Wappler. Režek, B., 1959: Stene in grebeni. Planinska založba Slovenije, Ljubljana. Robič, S., 1877: Spomini na planine. Novice, go- spodarske, obrtniške in narodne 35: 24. 1. (str. 28-29), 31. 1. (35-36), 7. 2. (43), 14. 2. (51-52). Scopoli, I. A., 1772: Flora Carniolica I, ed. secunda. Strgar, V., 1973: Bodičnik v Kamniških Alpah. Proteus 35 (1972-1973): 393-396. Opomba Prav bi bilo, če bi tega in še druge izbrane članke iz zgodnjega obdobja slovenskega gorniške- ga pisanja ponatisnili v cvetniku tega pisanja. Podatke o njem je v času prisilnega gorniške- ga mirovanja v članku Planinski paberki iz Bleiweisovih novic (Planinski vestnik 43: 115- 121, 1943) zbral naš razgledani planinski pisec Josip Wester. m