Psiholo.ka obzorja / Horizons of Psychology, 9, 4, 45-57 (2000)H © Dru.tvo psihologov slovenije 2000, ISSN 1318-187HZnanstveni teoretsko-pregledni prispevekH Meadova analiza simbolne interakcije z nekaterimifimplikacijami za razumevanje socialne resnienosti#f MATEJ EERNIGOJ ¶ Univerza v Ljubljani, Oddelek za psihologijo, LjubljanaH Povzetek: Razlage pojavov socialne resnienosti so se v preteklosti gibale okoli dveh nasprotujoeih so ekstremov. Nekateri avtorji v njih niso videli nie drugega kot odraz individualnih psiholo.kih znaeilnosto posameznikov, ki sestavljajo socialno skupnost, drugi pa so jih pojmovali kot izkljueno kolektivnI pojave, ki raven individualne psihologije presegajo in z njenimi koncepti niso razlo.ljivi. Le redki so ¸ tako kot npr. G. H. Mead (1997/1934), videli, da pojavi socialne resnienosti pravzaprav hkrati oblikujejoHpsiholo.ke znaeilnosti posameznikov kot tudi nastajajo v procesu njihove interakcije. Taka pojmovanj a pa so bila dolgo easa obsojena na nerazumevanje, saj se je pojmovni aparat, s katerim lahko ueinkovit 1 pristopimo k razumevanju dinamienih samoorganizirajoeih se sistemov, razvil .ele v zadnjih desetletjihp Namen prispevka je pokazati, kako je mogoee razlo.iti nastanek in obstoj pojavov socialne resnienosto na podlagi nekaterih temeljnih znaeilnosti posameznikov, ne da bi zapadli v redukcionizem in spregledalo njihovo transcendentnostp Kljuene besede: socialna resnienost, simbolna interakcija, dinamieni sistemip Mead.s analysis of symbolic interaction with somefimplications for the understanding of social realityf MATEJ EERNIGO ´ University of Ljubljana, Department of Psychology, Ljubljana, SloveniaH Abstract: The explanations of phenomena belonging to the domain of social reality have usually clusN tered around two opposing poles. Some authors considered them a mere reflection of the individua× psychological characteristics of the society.s members, while others considered them as being excluN sively collective, thus transcending the level of individualistic psychology and explanation. Only a fe . authors, like G. H. Mead (1997/1934), saw that phenomena of social reality concurently shape thI psychological characteristics of individuals and are produced in the process of their interaction. Suc . views were, however, condemned to misunderstanding, because the conceptual apparatus required fo . an efficient approach to the understanding of dynamical, self-organising systems, evolved only in thI last decades. The aim of the article is to show how it is possible to explain the origin and the existencI *Naslov / address: asist. Matej Eernigoj, Univerza v Ljubljani, Oddelek za psihologijo, A.kereeva 2, 1000 Ljubljana,HSlovenija, e-mail: matej.cernigoj@guest.arnes.si.H #Prispevek je bil predstavljen na 3. Kongresu psihologov Slovenije oktobra 1999 v Portoro.u v okviru simpozijaH .Socialna resnienost, kaj bi z njo?. pod naslovom .Socialna resnienost kot dinamieen sistem..H 46fM. EernigojH of the phenomena of social reality on the basis of some fundamental individual characteristics, whilI avoiding the pitfall of reductionism and not overlooking their transcendental naturep Key words: social reality, symbolic interaction, dynamical systemsp CC=310 1 .e od samih zaeetkov psihologije kot samostojne znanosti je v njej prisotna neka, n a videz nerazre.ljiva, dvojnost. Gre za staro in .e mnogokrat obravnavano nasprotjI med vlogo biolo.kih in socialnih dejavnikov pri oblikovanju elovekovega vedenjap erjetno je veeina psiholo.ke in nepsiholo.ke javnosti to nasprotje sreeala v obliko dileme med vlogama »okolja« in »dednosti« pri oblikovanju razlienih atributo . osebnosti, kot so na primer inteligentnost, nevrotienost, delinkventnost in drugi (primp Musek in Peejak, 1997). Toda ta razkol je v resnici precej .ir.ega obsega. Pojavlja sI tudi v razlagah elovekovega socialnega vedenja, gledano makroskopsko in ne le X vidika odnosa posameznega eloveka do svojega socialnega okolja. Pojavi, ki ji . obieajno uvr.eamo v socialno resnienost (glej Kumelj in Turk, 2000) in s katerimi sI ukvarjata sociologija in socialna psihologija, naj bi, vsaj po nekaterih avtorjih ¸ zahtevali radikalno drugaene oblike razlag od pojavov, ki bi jih lahko uvrstili . »biolo.ko resnienost«, s katero naj bi se ukvarjala kognitivna psihologija in t.ip individualna psihologija nasploh (tu so mi.ljene predvsem emocije, percepcija iU kognicija) p Lep primer za strogo loeevanje in razlieno obravnavanje »biopsiholo.kih« iU socialnopsiholo.kih pojavov lahko najdemo .e kar pri Wundtu, ki ga imamo psihologo za nekak.nega oeeta svoje znanosti. Poznamo ga predvsem kot ustanovitelja prveg a eksperimentalno psiholo.kega laboratorija v Leipzigu leta 1879, v katerem s 1 preueevali psihofiziene odnose in druge osnovne psiholo.ke procese (Peejak, 1983) p Le malokdo pa ve, da je bila Wundtova ljubezen pravzaprav socialna psihologija (ko jo je sam poimenoval s te.ko prevedljivim izrazom Völkerpsihologie), kateri jI posvetil velik del svojih energijp Med tema podroejema svojega raziskovanja je Wundt naredil strogo loenicop Na eni strani naj bi bila fiziolo.ka eksperimentalna psihologija, na drugi pa socialn a ali etnopsihologija. Del psihologije naj bi torej spadal med naravoslovnI (Naturwissenschaften), del pa med dru.boslovne, ali bolje, duhoslovnI (Geistwissenschaften) znanosti (Farr, 1983). Njegova dela o eni in drugi psihologijo so bila med seboj popolnoma loeena in celo tam, kjer je obravnaval obe v eni knjigi ¸ je zelo te.ko najti kakr.nokoli povezavo med njima (Jaspars, 1983). Razlogi za tak 1 strogo loeevanje med obema psihologijama naj bi le.ali v njegovem zana.anju n a introspekcijo kot najbolj priljubljeno metodo za raziskovanje mentalnih fenomenovp Wundt je namree menil, da introspekcija ni primeren naein za raziskovanje elovekovi . vi.jih kognitivnih procesov. Posamezen elove.ki um naj po Wundtovem mnenju nI Simbolna interakcija in socialna resnienostH47f bi mogel ozavestiti sil, katerih produkt je tudi sam . procesov zgodovinskih sprememI in razvoja (Farr, 1983, str. 294). Völkerpsihologie naj bi tako preueevala tiste mentalnI produkte, ki jih ustvarjajo elove.ke skupnosti in jih je torej nemogoee pojasniti zgol . na podlagi delovanja posameznikov, saj zahtevajo reciproeno delovanje mnogih (pra . tam). Wundtova laboratorijska in socialna psihologija sta se poleg predmet a preueevanja torej razlikovali tudi v metodologiji: prva je bila zakoreninjena . do.ivljanju osebe, ki je podajala introspektivno poroeilo, naloga druge pa je bil a interpretacija produktov kolektivnega .ivljenja . mitov, religij, magije ... (Farr, 1983) p Wundtovo delo je moeno vplivalo na Durkheima, utemeljitelja sociologije ¸ katerega ostro razlikovanje med individualnimi in kolektivnimi predstavami jI nataneen odsev Wundtovega razlikovanja med eksperimentalno fiziolo.ko in socialn 1 psihologijo (Farr, 1983). Durkheim je videl v eloveku, njegovem razumu in vedenjß dva nasprotujoea si pola. Na eni strani euti s svojim naeinom dojemanja sveta in sebo lastnimi te.njami, na drugi strani konceptualno mi.ljenje in moralno delovanje. P 1 njem si ti naravi nista le razlieni med sabo . v resnici sta si popolnoma nasprotni iU nasprotujoei. Eutne .elje so nujno egoistiene. Njihov edini cilj je lastna zadovoljitevp Nasprotno pa konceptualno mi.ljenje in moralno vedenje temeljita na pravilih, ki ji . je mogoee univerzalno doloeiti in zato .e po definiciji slu.ita neosebnim ciljemp Dru.ba lahko obstaja le, ee prodre v zavest vsakega posameznika in ga preoblikujI po svoji podobi (Durkheim, 1960), zato je ena njenih glavnih nalog v tem, da po ka . najhitrej.ih poteh preoblikuje vsako novo generacijo primarno egoistienih iU asocialnih bitij v ljudi, ki so sposobni dru.benega in moralnega vedenja (Durkheim ¸ 1981) p Durkheim je dober primer strogega antiredukcionista. Socialni fenomeni na . bi zahtevali svojo lastno raven razlage in naj bi bili popolnoma neodvisni ter tudo nadrejeni individualno psiholo.kim pojavom. Zdi se, da ga je vztrajanje pri tej tezo nezadr.no vleklo k nekak.nemu idealistienemu pojmovanju dru.be (Hatch, 1979) p Kolektivne predstave in dru.bene sile naj bi obstajale »kot stvari«: »Ker se moraln a dejanja [...] ponavljajo [...], moramo zatorej [...] priznati, da so odvisna od sil, ki s 1 zunaj posameznika. [Te] sile [pa morajo biti] dru.bene, saj so lahko le moralne ¸ zunaj individualnega eloveka pa ni drugega moralnega bitja, kot je dru.ba. A nI glede na to, kak.no ime jim damo, je pomembno, da priznamo njihovo realnost in ji . pojmujemo kot skupek energij, ki nas od zunaj pripravijo do dejanj, prav tako kako . fizikalno-kemijske energije, katerih dejavnost do.ivljamo. Tako zelo so stvari suiHgeneris, ne pa verbalne entitete, da jih lahko merimo, primerjamo njihovo relativn 1 velikost, kakor to poenemo pri intenzivnosti elektrienega toka ali svetlobnih .ari.e. ? (Durkheim, 1992, str. 22) p Ee sedaj naredimo relativno velik easovni preskok nekaj desetletij, lahk 1 vidimo, da se podobne ideje, seveda prilagojene modernemu easu, pojavljajo tudi . sodobni socialni psihologiji in u.ivajo veliko popularnost. Moscovicijeva teorij a socialnih predstav se moeno naslanja na Durkheimov koncept kolektivnih predsta . (Moscovici, 1984) in je hkrati v veliki meri reakcija na individualistieno ¸ 48fM. EernigojH eksperimentalno in redukcionistieno severnoameri.ko socialno psihologijo (primp Moscovici, 1989). Konceptualno jedro slednje mogoee .e vedno najbolje odra. a citat enega najbolj kritiziranih socialnih psihologov do sedaj, F. Allporta: »No nikakr.ne skupinske psihologije, ki ne bi bila v bistvu in v celoti psihologij a posameznikov.« (F. Allport, 1924, cit. po Markus, Kitayama in Heiman, 1996). Vosnovi zelo podoben pogled pa izra.a tudi verjetno naj.ir.e sprejeta definicija socialnI psihologije njegovega soimenjaka, G. Allporta, ki se glasi: »[Socialna psihologija\ posku.a razumeti in razlo.iti, kako na misli, obeutke in vedenje posameznikov vpliv a dejanska, nami.ljena ali implicitna prisotnost drugih ljudi.« (G. Allport, 1985, strp 3) p Eeprav Moscovici trdi, da predstavlja teorija socialnih predstav most meB individualno in kolektivno ravnjo razlag elovekovega vedenja in se celo edina zare. spopade s problemom povezave teh dveh ravni (Moscovici, 1998), in eeprav nekateri . konceptov svoje deklarirano antiredukcionistiene teorije nikakor ne more razlo.ito brez sklicevanja na popolnoma individualno-psiholo.ke mehanizme, je iz naein a predstavljanja teorije socialnih predstav dobro razvidno, da je mnogo bolj cenjen a in poudarjena socialna raven in socialna determiniranost elovekovega vedenja ¸ individualna pa zanemarjena (za podrobnej.o predstavitev in kritiko teorije socialni . predstav glej Eernigoj, 2000). Dokaz za to je tudi sprejemanje teorije socialni . predstav kot osnove za porajajoeo se psihologijo socialnega (prim. Farr, 1998; Flick ¸ 1998) p Oba splo.na pristopa k obravnavanju (socialno)psiholo.kih pojavov se seved a razlikujeta tudi v prevladujoei metodologiji in v epistemolo.kih predpostavkah ¸ le.eeih v njenem ozadju. Medtem ko biolo.ko orientirani (socialni) psihologi . I vedno prisegajo na eksperiment kot na »zlati standard« raziskovanja (Dunham, 1988Ö in v svojem pozitivistienem preprieanju verjamejo, da se ukvarjajo le z naravo, katerI najosnovnej.e zakone bodo z vztrajnim raziskovanjem poeasi popolnoma razkrilo (prim. Jahoda, 1986), pa socialno orientirani raziskovalci poudarjajo kompleksnos1 in ireducibilnost socialnega vedenja, nezmo.nost njegovega natanenega (oziroma . moenej.ih verzijah sploh kakr.negakoli) napovedovanja in seveda jalovost uporabI eksperimenta kot raziskovalne tehnike (Gergen, 1978). Ti raziskovalci so prista.i t.ip socialne epistemologije (Gergen, 1989) oziroma konstruktivistiene (interpretativneÖ in kritiene znanstvene paradigme (prim. Guba in Lincoln, 1994; Kincheloe iU McLaren, 1994; Neuman, 1994; Schwandt, 1994) p Kljub takemu nezadovoljivemu stanju stvari pa so .e zelo zgodaj obstajalo tudi poskusi zdru.evanja obeh »resnienosti«, poskusi iskanja povezav, kontinuitetI in reciproenega vplivanja med biolo.ko in socialno sfero elovekovega do.ivljanja iU vedenja. Eden takih, po mojem mnenju zelo kakovostnih, a na .alost v psihologijo vse premalo znanih poskusov, je tudi Meadovo razpravljanje o umu, sebstvu in dru.bo (Mead, 1997/1934). V njem je dobro razlo.ena povezava in medsebojno vplivanjI teh treh entitet. Farr (1983) pravi, da je Mead porabil .tirideset let svoje karierI profesionalnega filozofa za to, da je zdru.il tisto, za kar je Wundt mislil, da je treb a Simbolna interakcija in socialna resnienostH49f obravnavati posebej. Elovek se ne more otresti misli, da vsa zgoraj omenjen a polarizacija sploh ne bi bila potrebna, ee bi se bili ljudje le nekoliko bolj pripravljeno spoprijeti s subtilnimi in kro.no-vzroenimi pojmovanji nekaterih izjemnih mislecevp Seveda so pri tej misli zanemarjene psiholo.ke in kulturno-zgodovinske determinantI znanstvenega razvoja, ki v obliki nekak.nih polprepustnih oeal (t.j. paradigem; gle . Kuhn, 1998) prepreeujejo, da bi veeina znanstvene skupnosti lahko ugledala stvari ¸ ki le.ijo vsem dobesedno pred nosom (in/ali za njim, ee se .e ukvarjamo s psihologijo) p Zato lahko govorimo o tem, da so bile misli nekaterih filozofov in mislecev »preB svojim easom«, kar po mojem mnenju velja tudi za Meadap Kakorkoli .e, z razvojem nekaterih novej.ih znanstvenih teorij in tehnologi . je sodobni eas vsekakor dovolj dozorel, da se lahko spopade tudi z bolj subtilnimi iU kompleksnimi pojmovanji. Pri tem mislim predvsem na razvoj teorije dinamieni . (samoorganizirajoeih se) sistemov in seveda na razvoj raeunalni.kega modeliranjap Teorija dinamienih sistemov nas najprej sooei z neustreznostjo klasienih znanstveni . predpostavk o enosmerni vzroenosti (torej obstoju neodvisnih in odvisni . spremenljivk) in linearni povezanosti med spremenljivkami (glej Eernigoj, 1999) p Hkrati pa ponudi tudi nov, eeprav .e pomanjkljivo izdelan, naein za spoprijemanje . kompleksnimi sistemskimi pojavip Z vsem tem je .e kar dobro opredeljen namen prieujoeega prispevka. Vnadaljevanju bom posku.al na osnovi Meadove analize nastanka simbolne interakcijI najprej nakazati povezavo med nekaterimi elovekovimi kognitivnimi sposobnostmo in pojavi socialne resnienosti. Socialno resnienost bom pri tem pojmoval predvse . kot celoto socialnih struktur, procesov in vsebin, ki obstajajo objektivno iU nadindividualno ter so nastali kot posledica medsebojne interakcije posamezniko . (kot poskus ob.irnej.e razelenitve mo.nih pojmovanj socialne resnienosti glej Repov. ¸ 2000). Potem pa bom pokazal, da ponuja taka analiza simbolienih procesov primereU temelj za obravnavanje socialne resnienosti kot dinamienega sistema. Postalo b 1 razvidno, da so pojavi socialne resnienosti vsekakor zakoreninjeni v do.ivljanju iU vedenju posameznikov (in torej ne obstajajo v takem idealistienem smislu, ki ga jI predpostavljal Durkheim), hkrati pa so tudi transcendentni, v smislu posedovanj a znaeilnosti, ki jih ne moremo pripisati delovanju nobenega konkretnega posameznik a in jih ne moremo niti razlo.iti zgolj na podlagi poznavanja znaeilnosti posameznikov ¸ ampak le z upo.tevanjem interakcije med njimi v skupinskih ali .ir.ih socialni . procesihp Meadova analiza nastanka simbolne interakcijef Filozofijo oziroma socialno psihologijo Georgea Herberta Meada se pogosto povezujI s simbolienim interakcionizmom. Eeprav je res, da predstavlja njegovo delo osnov 1 in najpomembnej.i vpliv za razvoj te sociolo.ke smeri (Stryker, 1985), pa se je treb a zavedati, da je sam izraz »simbolieni interakcionizem« prvi uporabil sociolog Blume . 50fM. EernigojH .ele leta 1937 (Deutscher, 1984) in ga kasneje razvil v smeri radikalneg a konstruktivizma (prim. Stryker, 1985). To gotovo ni bila Meadova pozicija. Far . (1983) pravi, da je bil Mead, ee kaj, behaviorist, eeprav mnogo bolj subtilen oB Watsona ali Skinnerja. Po svoji filozofski orientaciji je bil pragmatik in do nekI mere pozitivist, kar lahko zaradi njegovega poudarjanja simbolne narave elovekoveg a sebstva hitro spregledamop Mead je opazil, da je bila socialna psihologija do njegovega easa usmerjen a na preueevanje do.ivljanja socialnih situacij z vidika posameznika. Sam je predlaga× pristop, ki bi to do.ivljanje obravnaval s stali.ea dru.be ali vsaj s stali.ea komunikacijI kot bistva dru.benega reda (Mead, 1997). To pa ne pomeni, da naj bi socialn a psihologija zavrgla individualni pristop k do.ivljanju, le usmerila naj bi se na tist 1 specifieno do.ivljanje, ki je pogojeno s pripadnostjo posameznika neki socialno strukturi oziroma dru.benemu redu. Polje socialne psihologije je po njegove . preueevanje do.ivljanja in vedenja posameznega organizma ali sebstva v odvisnosto od skupine, ki ji pripada. Pri tem predstavlja razvoj elovekovega sebstva in njegoveg a samozavedanja poseben problem (prav tam). Zanimivo je, da je ta definicija predmet a preueevanja socialne psihologije precej podobna Allportovi (1985), ki sem jo omeni× zgoraj. Bistvena razlika pa je v tem, da je Mead eksplicitno poudaril razvojni vidi÷ vpliva socialnega okolja na posameznika (nastanek sebstva in samozavedanja), Allpor1 pa ne. Zaradi tega Allportova definicija implicira od socialnega okolja neodvisneg a posameznika, Meadova pa nep Mead je svoj program oznaeeval za socialni behaviorizem, vendar je moen 1 poudarjal, da obstaja med njegovim in Watsonovim behaviorizmom pomembn a razlika. Za klasieni behaviorizem je znaeilno, da pristopa k preueevanjß posameznikovega do.ivljanja zlasti z vidika njegovega opazljivega vedenja. Miselno in metodolo.ki model, ki je nastal ob preueevanju pogojnih refleksov pri .ivalih, jI posku.al prenesti na preueevanje vedenja eloveka. Podroeje do.ivljanj, ki so zasebn a in pripadajo le posamezniku, je seveda moralo izginiti. Po Watsonu zavesti in um a preprosto ni. Obstajali naj bi le bolj ali manj kompleksni pogojni refleksi. To mnenjI se je Meadu zdelo zgre.eno in neueinkovito, vodilo pa naj bi do oeitnih absurdo . (Mead, 1997). Kljub temu se behavioristienemu pristopu ni hotel odpovedati, saj jI menil, da »[...] eeprav uma ali zavesti ni mogoee reducirati na zgolj behavioristieno pojmovnik . v smislu, da bi ju s tem odpravili in v celoti zanikali njun obstoj . jß lahko pojasnimo s tem pojmovnikom, ne da bi ju s tem odpravili [...]« (str. 14) p Problem klasienih behavioristov je bil po Meadu v tem, da so si um in zaves1 predstavljali substancialno, kot nekak.ni psihieni entiteti, zaradi eesar so ju seved a morali zavrniti. Mead pa je menil, da si ju lahko predstavljamo tudi drugaeeç funkcionalno in kot naraven, ne pa transcendenten pojav. Ee ju pojmujemo tako, jß lahko obravnavamo na behavioristieen naein (prav tam) p Temeljna danost v socialni, pa tudi v individualni psihologiji, ee ju pojmujem 1 behavioristieno, je dejanje, ki pa ga je treba obravnavati temeljiteje, kot ga je Watsonp Zavedati se moramo, da je dejanje celota, ki ima notranji in zunanji vidik. Usmerjen 1 Simbolna interakcija in socialna resnienostH51f je k neeemu izven organizma, toda ta prihodnji cilj .e vpliva na sedanje dogajanjI znotraj centralnega .ivenega sistema. Centralni .iveni sistem je organiziran tako, d a se v nekem smislu »[...] procesi, ki se bodo zgodili kasneje, .e na nek naein zaenej 1 v sedanjem procesu in so vanj vgrajeni.« (Mead, 1997, str. 16). To notranje izkustvo ¸ »naravnanost«, ki predstavlja zaeetek vsakega dejanja, je lahko prav tako obravnavan 1 na behavioristieen naein, ee ga le ne pojmujemo prevee ozko (Mead, 1997). P 1 Meadovem mnenju je Watson ta del dejanja zanemaril, eeprav je za razlago vi.ji . mentalnih procesov nepogre.ljivp Dejanje je Mead razumel predvsem kot socialno dejanje. Veeina na.ih dejan . poteka znotraj socialnega procesa, zato lahko aktivnost ali vedenje posameznik a razumemo le, ee razumemo vedenje socialne skupine, ki ji pripada, saj so njegov a dejanja del .ir.ih socialnih dejanj, ki ga presegajo in vkljueujejo tudi druge elanI skupine. Socialna psihologija naj bi torej posku.ala razlo.iti vedenje posameznika X organiziranim vedenjem skupine in ne obratno. Pri tem pa ne bi smela zanemarito fiziolo.ke podlage do.ivljanja. Razumevanje fiziolo.kih mehanizmov se je zdel 1 Meadu (1997) bistveno za razumevanje elovekovega socialnega vedenja. Um ¸ specifieno elove.ka lastnost, nastane zaradi zmo.nosti centralnega .ivenega sistema ¸ da reagira na svoje lastne naravnanostip Mead je za izhodi.ee pri svoji razlagi uma vzel koncept kretnje. Ta mu jI predstavljala zaeetek socialnega dejanja. Vsako dejanje, usmerjeno k drugemß organizmu, se na nek naein zaene, ta zaeetek pa drugemu organizmu predstavlj a dra.ljaj za lasten odgovor. Kretnje vzpostavljajo komunikacijo med obem a organizmoma, ki pa .e ni zavestna ali pomenska. Mead jo je imenoval pogovor kretenjp Za ponazoritev je uporabil primer spopada dveh psov: »Dejanje enega psa postanI za drugega dra.ljaj, ki izzove njegov odziv. Med obema obstaja torej odnos; ko pa sI drugi pes odzove, se ravnanje prvega psa spremeni. .e samo dejstvo, da je en pe. pripravljen napasti, postane za drugega psa dra.ljaj, da spremeni svoj polo.aj alo naravnanost. Sprememba v naravnanosti drugega psa takoj povzroei spremembo . naravnanosti prvega. To je pogovor kretenj.« (Mead, 1997, str. 37). Kretnja prveg a organizma torej na nek naein pove drugemu, kak.en je cilj dejanja, ki ga zaeenja, iU glede na ta cilj se drugi organizem odzove. To seveda opazi prvi in spremeni svoj 1 prvotno naravnanost. Kretnja je torej tisti del posameznikovega dejanja, na katereg a se v socialnem procesu vedenja prilagajajo drugi posamezniki (prav tam, str. 40) p Zavedati se je treba, da je tako prilagajanje inteligentno, eeprav samo po sebi nI zahteva uporabe pomenskih simbolov ali kakr.nekoli predstavitve pomenov kot takihp eekrat sem .e uporabili besedo .pomen.. Kako pa naj jo sploh razumemoË Za Meada lahko pomen obstaja le v odnosu ene stvari do druge. Trava ima pomeU hrane le, ee obstaja govedo, katerega prebavni organi jo lahko prebavijo. »Organsko procesi ali odgovori v nekem smislu vzpostavljajo objekte, na katere se odzivajo; t 1 pomeni, da je vsak biolo.ki organizem odgovoren za obstoj (v smislu pomenov, ki g a imajo zanj) objektov, na katere fiziolo.ko in kemieno reagira. Tako na primer ne bo bilo hrane . u.itnih objektov . ee ne bi bilo organizmov, ki jo lahko prebavijo. ? 52fM. EernigojH (Mead, 1997, str. 61). Tudi pomen kretnje ali socialnega dejanja je doloeen v odnosß . doloea ga reakcija drugega organizma na kretnjo prvega. »Pomen nastane in le.i . polju povezav med kretnjo elove.kega organizma in njegovim kasnej.im vedenjem ¸ ki ga s kretnjo naznaei drugemu organizmu. Kretnja ima pomen, ee drugemß organizmu naznaei kasnej.e (ali posledieno) vedenje prvega organizma.« (Mead ¸ 1997, str. 60) p Za obstoj pomenskega simbola pa je potrebno .e nekaj vee. Potrebna jI fiziolo.ka sposobnost elovekovega .ivenega sistema, da reagira na svojo lastn 1 kretnjo. Pogovor kretenj na ni.jih razvojnih stopnjah dobi obliko pogovora s simbolo pri ljudeh. Elovek se ne odziva le na reakcijo, ki jo v drugem eloveku spro.i njegov a kretnja. Odzove se .e na svojo lastno kretnjo, in sicer tako, kot se nanjo odzovI drugi elovek: »Ee v kateremkoli socialnem dejanju ali situaciji posameznik drugemß s kretnjo poka.e, kaj naj stori, se posameznik zaveda pomena svoje kretnje . pomeU njegove kretnje se pojavi v njegovem izkustvu . in sicer toliko, kolikor prevzamI naravnanost drugega posameznika do te kretnje, in sku.a nanjo implicitno reagirati ¸ tako kot drugi nanjo reagira eksplicitno.« (Mead, 1997, str. 40). Na elove.ki evolucijsko stopnji se razvoj pomena pojavlja kot simbolizacija, njeno pomensko polje pa obstaj a v trojnem odnosu kretnje do prvega organizma, kretnje do drugega organizma te . kretnje do kasnej.ih faz socialnega dejanja. O simbolu, ki ima pomen, torej lahk 1 govorimo .ele takrat, ko kretnja pomeni idejo, ki je izza nje, in vzbudi v posamezniku ¸ ki mu je namenjena, isto idejo (Mead, 1997) p To precej abstraktno izvajanje bom posku.al ponazoriti in tudi nekolik 1 nadgraditi s primerom. Predstavljajmo si dva eloveka, recimo fanta in dekle. NI poznata se, vendar .ivita dovolj blizu, da se relativno pogosto sreeujeta. Eeprav se . resnici opazita precej hitro, traja .e kar nekaj easa, preden drug drugemu to tudo poka.eta. Nekega dne se ob nakljuenem sreeanju dekle fantu nasmehne, on pa jo nasmeh vrne. Odslej se ob vsakem sreeanju drug drugemu nasmehneta. Seasoma sI to vedenje habitualizira in dejansko postane kar socialna norma. Nasme.ek ni ve: zgolj spontan odziv na sreeanje poznane osebe, ampak ima dejansko .e pomen: pomeno to, da sta drug drugemu na nek naein naklonjena. Seveda sploh ni nujno, da se ob a akterja tega pomena zavedata, prej obratno. Veeina na.ih socialnih dejanj nosi pomene ¸ ki se jih zavedamo le be.no ali pa celo sploh ne. Zavemo se jih ponavadi .ele takrat ¸ ko nas okoli.eine privedejo v situacijo, v kateri habitualizirani odzivi niso ve: primerni. To je ena izmed pomembnih znaeilnosti socialnih norm (Beeaj, 1997) p rnimo se zdaj k primeru. Predstavljajmo si, da se je nekega dne zgodil 1 fantu nekaj precej neprijetnih stvari, zaradi katerih je slabe volje. Po svetu hodi . pogledom, uperjenim v tla in najraje ne bi nikogar poznal. Na svoji obieajni poti spe1 sreea dekle. Zaradi svojega razpolo.enja se ji seveda najraje ne bi nasmehnil, toda.. p Poskusimo si zamisliti, kaj se dogaja v njegovi glaviç Fant se je seveda sposoben zavedati svoje namere za dejanje (odsotnos1 nasmeha, pogled vstran), .e preden ga dejansko izvede. Sposoben pa je .e neees a Simbolna interakcija in socialna resnienostH53f drugega: predvideti odziv dekleta na svoje dejanje, ki je pravzaprav odsotnos1 habitualiziranega dejanja (nasmeha). Razmi.lja nekako takole (eeprav verjetno svoji . misli v resnici ne verbalizira): »Ee se ne nasmehnem, bo dekle mislilo, da je meB nama nekaj narobe, da hoeem, da se najin odnos (pa eeprav na tako zaeetni stopnjiÖ prekine, saj gotovo prieakuje, da se bom nasmehnil. To je med nama postala . I navada.« Ker tega sporoeila noee prenesti, se kljub svojemu slabemu razpolo.enjß nasmehne, mogoee bolj kislo, pa vendar. Zdaj je oeitno, da je fant uporabil nasme.e÷ kot simbol za nekaj drugega . za simbol svojih obeutij do dekletap Iz tega primera lahko potegnemo kar nekaj spoznanj. Najprej lahko vidimo ¸ da simboli niso nujno verbalni. Namenoma sem izbral primer z neverbaln 1 komunikacijo, da bi razbil mit o tem, da predstavljajo jezik in simboli nekak.n 1 popolnoma neodvisno resnienost, ki je lahko popolnoma relativna glede na biolo.kI in in druge nesimbolne determinante elovekove eksistence. To pozicijo na prime . zagovarja argument lingvistiene relativnosti (znana Sapir- Whorfova hipoteza, primp Collin, 1997). Simboli so eisto preprosto kretnje s pomenom. Kretnja pa dobi pomeU takrat, ko si je njen izvajalec sposoben predstavljati njen ueitek pri tistemu, ki mu jI namenjena; ko se izvajalec zaveda, da se prejemnik zaveda njegove sposobnosto predstavljanja ueinka svoje kretnje in da to zavedanje pomembno doloea sam ueine÷ kretnje in ko izvajalec uporabi kretnjo za to, da bi vzbudil ueinek, ki si ga predstavljap Meada je bilo treba tukaj nekoliko nadgraditi. Ni dovolj, da se je posamezni÷ sposoben zavedati svoje naravnanosti za dejanje, notranjega zaeetka svojih kretenjp Pomembno je .e to, da si je sposoben predstavljati, kako bo drugi do.ivljal izveden 1 kretnjo, in da je sposoben v to svojo predstavo vkljueiti tudi zavedanje tega, da drugo ve, da si je on to reakcijo sposoben predstavljati. Fant iz zgornjega primera se no nasmehnil le zato, ker je vedel, da bo dekle na odsotnost njegovega nasmeh a odreagiralo z odsotnostjo svojega, ampak zato, ker je vedel, da dekle njegov nasme . prieakuje in da bi v primeru odsotnosti tega nasmeha vedelo, da je on vedel, da je t 1 prieakovalo. .e vee, vedelo bi celo to, da on vse to ve in da bi ravno zaradi teg a odsotnost njegovega nasme.ka dobila .ir.i pomen: ohladitev njunega odnosa n a splo.no. Skratka, da bi kretnja dobila pomen in postala simbol, je poleg obstoja t.ip »notranje poti« (sposobnosti za reagiranje na svoje naravnanosti za dejanja) potrebn a tudi »teorija uma«, oziroma zavedanje obstoja uma pri drugem (glej npr. Baresi iU Moore, 1996; Gopnik, 1993) p Ee sedaj vse skupaj strnem: simboli so preprosto produkti medsebojnI koordinacije socialnih akterjev z naslednjimi sposobnostmiç N ustvarjanje prieakovanj na podlagi izku.enje N reagiranje na svoje lastne namere za dejanja na podlagi ustvarjenih prieakovan . iU N obstoj »teorije uma« oziroma zavedanje obstoja uma pri drugih socialni . akterjihp 54fM. EernigojH Implikacije za razumevanje socialne resnienosti Vse do sedaj povedano ima kar nekaj pomembnih implikacij za razumevanje socialnI resnienosti. Prvie, kar sem nakazal .e v zgornjem primeru, postane oeitno, da simbolo niso nujno verbalni in je torej podoba socialne resnienosti v resnici drugaena oB tiste, ki jo slikajo nekatere radikalno konstruktivistiene dru.boslovne smeri (za dobe . pregled teh usmeritev glej Collin, 1997). Naravo socialne resnienosti je mogoee d 1 doloeenega nivoja abstrakcije razumeti tako kot katerikoli drugi naravni pojav, saj no nie drugega kot stabiliziran vzorec medsebojne koordinacije (biolo.kih) socialni . akterjev s svojimi potrebami in kognitivnimi ter vedenjskimi zmo.nostmi. Te so . veliki meri definirane biolo.ko ali pa je mogoee v njih najti pomembne (delneÖ izomorfizme (glede upravieenosti uporabe izraza .delni izomorfizem. glej Piaget ¸ 1971) z osnovnimi principi organske regulacijep To hkrati pomeni tudi to, da je nastop socialne resnienosti kot pomembneg a dejavnika v oblikovanju elove.kega .ivljenja filogenetsko precej zgodnej.ega datum a od tistega, na katerega bi sklepali, ee bi se nam zdel obstoj jezika nujen pogoj za njeU nastanek. V socialno resnienost po navadi .tejemo tiste produkte elovekoveg a socialnega vedenja, ki predstavljajo .kulturo.: mitologijo, verovanja, umetnost ¸ sisteme razlag ipd. Vse to predpostavlja obstoj jezika in spada v t.i. mitsko kulturo ¸ kot jo opredeli Donald (1991) in katere nosilec je Homo sapiens. Dejansko pa pogojo za vzpostavljanje utrjenih vzorcev medsebojne interakcije obstajajo .e precej prej ¸ pri Homo erectusu, ki je, po Donaldu (prav tam), ustvaril t.i. mimetsko kulturo (z a podrobnej.o razlago stopenj razvoja kulture in kognicije glej Gril, 2000) p Seveda pa je res, da je verbalizacija simbolov omogoeila njihovo kombiniranjI in nadgrajevanje, kar je imelo za posledico velikansko poveeanje kompleksnosti ¸ stabilnosti in z vsem tem seveda pomena socialne resnienosti za elovekovo bivanjI in evolucijo. .e enkrat pa opozarjam, da tudi kombiniranje in nadgrajevanje simbolo . ne pomeni nie drugega kot nove in nove poskuse medsebojnega uravnote.evanja . okviru .e obstojeee socialne resnienosti. Socialna resnienost je torej trdno zasidran a v »biolo.kem substratu« (torej v biolo.ko doloeenih znaeilnostih in zmo.nosti . socialnih subjektov), a je hkrati tudi emergenten pojav, s svojimi lastnimi znaeilnostmip Na podlagi poznavanja biolo.kih lastnosti socialnih subjektov ga lahko razlo.imo lI do doloeene stopnje abstraktnosti, za razumevanje njegovih bolj konkretni . manifestacij pa moramo upo.tevati .e zgodovino njihovega nastanka. Socialn a psihologija in druge dru.bene znanosti so do neke mere res zgodovinske znanosti ¸ kot je predpostavil Gergen (1973) p Tako pojmovanje simbolne interakcije pa omogoea .e nekaj: predstavlj a konceptualno osnovo za grajenje socialne psihologije (in drugih dru.benih znanostiÖ »od spodaj navzgor«. Ta naein naj bi po Epsteinu in Axtellu (1996) omogoeal po eno strani poenotenje dru.benih znanosti in uvid v medsebojno odvisnost razlienih sfe . socialnega .ivljenja, po drugi strani pa naj bi bil sposoben preseei klasiene znanstvenI Simbolna interakcija in socialna resnienostH55f dihotomije, kot je na primer indukcija/dedukcija, po mojem mnenju pa tudo pozitivizem/konstruktivizem in s tem seveda tudi biolo.ko/socialno. Ko namree enkra1 poznamo naein, na katerega nastajajo nadindividualni socialni pojavi med dvem a socialnima akterjema, je ekstrapolacija tega spoznanja na obse.nej.e socialne sistemI relativno enostavna. Dru.bo lahko tako pojmujemo kot dinamieen, samoorganizirajoe o se sistem, ki je sicer determiniran s svojimi zaeetnimi pogoji, vendar njegoveg a vedenja in evolucije zaradi velike kompleksnosti in obeutljivosti na zaeetne pogojI (za razlago tega pojma glej npr. Gleick, 1997 in Eernigoj, 1999) nikakor ni mogoe I napovedati nataneneje kot v najsplo.nej.ih znaeilnostih. V tem pojmovanju socialnI resnienosti je torej prostora tako za pozitivistieno vero v determiniranost socialni . procesov kot tudi za konstruktivistieno vztrajanje na ireducibilnosti socialnih pojavovp Z razvojem raeunalni.kega modeliranja na podlagi objektnega programiranja pa sI ponuja mo.nost povsem novega pogleda na znanstveno raziskovanje, kjer znanstveni÷ socialnih pojavov ne bo vee posku.al razeleniti na njihove nujne sestavine, ampa÷ umetno ustvariti in razlo.iti z vidika zadostnih pogojev za njihovo pojavljanje (EpsteiU in Axtell, 1996) p Literaturaf Allport, G.W. (1985). The Historical Background of Social Psychology. V G. Lindzey in Ep Aronson (ur.), The Handbook of Social Psychology, 3rd edition (str. 1-46). Ne . York: Random Housep Baresi, J. in Moore, C. (1996). Intentional relations and social understanding. BehavioralH and Brain Sciences, 19, 107-154p Beeaj, J. (1997). Temelji socialnega vplivanja [The foundations of social influence] p Ljubljana: Filozofska fakultetap Collin, F. (1997). Social reality. London and New York: Routledgep Eernigoj, M. (1999). Osnove teorije dinamienih sistemov in razmi.ljanje o njenem pomenß za psiholo.ko metodologijo [The basics of the dynamical systems theory and a contemplation about its relevance for psychological methodology]. Psiholo.kaH obzorja, 8 (2-3), str. 13-34p Eernigoj, M. (2000). Predstavitev in kritika teorije socialnih predstav [The theory of socia× representations: overview and critique]. Psiholo.ka obzorja, 9 (1), str. 23-38p Deutscher, I. (1984). Choosing ancestors: some consequences of the selection from intelN lectual traditions. V R.M. Farr in S. Moscovici (ur.), Social representations (str. 71N 100). Cambridge: Cambridge University Pressp Donald, M. (1991). Origins of the Modern Mind. Three Stages in the Evolution of CultureH and Cognition. Cambridge, MA: Harvard University Pressp Dunham, P.J. (1988). Research Methods in Psychology. New York: Harper & Rowp Durkheim, E. (1960). The duality of human nature and its social conditions. V K.H. Wol . (ur.), Essays on sociology and philosophy by Emile Durkheim et al. New Yorkç Harper & Rowp Durkheim, E. (1981). Vaspitanje i sociologija [Education and sociology]. Beograd: ZavoB 56fM. EernigojH za ud.benike i nastavna sredstvap Durkheim, E. (1992). Samomor, Prepoved incesta in njeni izviri [The suicide, the prohibi-Htion of incest and its origins]. Ljubljana: .KUC, Filozofska fakultetap Epstein, J.M. in Axtell, R. (1996). Growing Artificial Societies. Social Science from the Bottom Up. Washington: Brookings Institution Press. Farr, R.M. (1983). Wilhelm Wundt (1832-1920) and the origins of psychology as an experimental and social science. British Journal of Social Psychology, 22, 289-301. Farr, R. (1998). Foreword. V U. Flick (ur.), The Psychology of the Social (str. xi-xiii). Cambridge: Cambridge University Press. Flick, U. (1998). Introduction: social representations in knowledge and language as approaches to a psychology of the social. V U. Flick (ur.), The Psychology of the Social (str. 1-12). Cambridge: Cambridge University Press. Gergen, K.J. (1973). Social Psychology as History. Journal of Personality and Social Psychology, 26, 309-320. Gergen, K.J. (1978). Experimentation in social psychology: A reappraisal. European Journal of Social Psychology, 8, 507-527. Gergen, K.J. (1989). Social Psychology and the Worng Revolution. European Journal of Social Psychology, 19, 463-484. Gleick, J. (1997). Chaos. Making a New Science. London: Random House. Gopnik, A. (1993). How we know our minds: The illusion of first-person knowledge of intentionality. Behavioral and Brain Sciences, 16, 1-14. Gril, A. (2000). Kultura . koko. in jajce elovekovega spoznanja [Culture – the hen and the egg of human cognition]. Psihološka obzorja, 9 (4), - Guba, E.G. in Lincoln, Y.S. (1994). Competing Paradigms in Qualitative Research. V N.K. Denzin in Y.S. Lincoln (ur.), Handbook of Qualitative Research (str. 105-117). Thousand Oaks: Sage. Hatch, E. (1979). Antropološke teorije. Beograd: Izdavaeko-grafieki zavodp Jahoda, G. (1986). Nature, culture and social psychology. European Journal of Social Psychology, 16, 17-30. Jaspars, J.M.F. (1983). The task of social psychology: Some historical reflections. British Journal of Social Psychology, 22, 277-288. Kincheloe, J.L. in McLaren, P.L. (1994). Rethinking Critical Theory and Qualitative Research. V N.K. Denzin in Y.S. Lincoln (ur.), Handbook of Qualitative Research (str. 138-157). Thousand Oaks: Sage. Kuhn, T.S. (1998). Struktura znanstvenih revolucij [The structure of scientific revolutions]. Ljubljana: Krtina. Kumelj, T. in Turk, B. (2000). Pojavi socialne resnienosti [The phenomena of social reality] p Psihološka obzorja, 9 (4), - Markus, H.R., Kitayama, S. in Heiman, R.J. (1996). Culture and »Basic« Psychological Principles. V E.T. Higgins in A.W. Kruglanski (ur.), Social Psychology, Handbook of Basic Principles (str. 857-913). New York: The Guilford press. Mead, G.H. (1997/1934). Um, Sebstvo, Dru•ba [Mind, Self & Society]. Ljubljana: Krtina. Moscovici, S. (1984). The phenomenon of social representations. V R.M. Farr in S. Moscovici (ur.), Social representations (str. 3-69). Cambridge: Cambridge University Press. Moscovici, S. (1989). Preconditions for explanation in social psychology. European Journal of Social Psychology, 19, 407-430. Moscovici, S. (1998). The history and actuality of social representations. V U. Flick (ur.), The Psychology of the Social (str. 209-247). Cambridge: Cambridge University Press. Musek, J. in Peejak, V. (1997). Psihologija [Psychology]. Ljubljana: Educy. Neuman, W.L. (1994). Social Research Methods – qualitative and quantitative approaches. Boston: Simbolna interakcija in socialna resnienostH57f Allyn&Bacon. Peejak, V. (1983). Nastajanje psihologije [The making of psychology]. Ljubljana: DDU Univerzum. Piaget, J. (1971). Biology and Knowledge. An Essay on the Relations between Organic Regulations and Cognitive Processes. Chicago: The University of Chicago Press. Repov., G. (2000). Posameznik in socialna resnienost [Social reality according to the interaction of the individuum with the social environment]. Psihološka obzorja, 9 (4), - Schwandt, T.A. (1994). Constructivist, Interpretivist Approaches to Human Inquiry. V N.K. Denzin in Y.S. Lincoln (ur.), Handbook of Qualitative Research (str. 118-137). Thousand Oaks: Sage. Stryker, S. (1985). Symbolic interaction and role theory. V G. Lindzey in E. Aronson (ur.), The Handbook of Social Psychology, 3rd edition (str. 311-378). New York: Random House. Prispelo/Received: 23.06.200a Sprejeto/Accepted: 09.10.200a